Oznaka: matjaž kek

  • Srce

    Srce

    Bilo je tam malo naprej od Celja. Ni lilo. A-a. Žleht, nesramno, v brk, v faco, v šoferšajbno je lilo, pršilo, težilo. Tam nekje, malo po polnoči. Takrat, ko kilometri porajajo smisel življenja. Forrest Gump je temu rekel, da je deževalo »še od spodaj gor«. Jesen je prišla tako naglo, da je poletje zbežalo. Ko iz klime prešaltaš na ventilacijo. Iz prešvicane kratke majice v kam-sem-jo-te-dal jakno. Ko se drugič v enem dnevu voziš na relaciji Maribor – Ljubljana, tuhtaš. Pa prehitiš poljski kombi in ti gre na smeh. Če bi cesta bila igrišče, pa ni, bi šel in ga prehitel po Jojotovo. Saj veste, saj ste videli, kako zvito, prefrigano, božansko, nonšalantno je podal. Z zunanjim delom stopala. Podaja, s katero je upognil čas, prostor, fuzbal vesolje. Buškal bi se bil po glavi, kot Slovenci in Poljaki v Stožicah, če bi ne bil šel na to tekmo. Bil bi greh. Blasfemija. Tvitano bi penil čez tv komentatorja in nato evforično v hladilnik tiščal tiste dodatne, vesele, žejne piksne, ki se jih na tekmah reprezentance ni pilo že kaki dve leti, tri, štiri, pet. Kdo bi štel. Tam, saj veste, od one tekme s Švicarji. Po tisti tekmi, ko se je rodil podcast Ofsajd.

    Matjaž Kek, selektor, ki ne govori, temveč pripoveduje, je povedal, kdaj je vedel, da bo šlo. Na aktivaciji. Torej na ogrevanju. Ha? Baje je to videl na obrazih. Na facah. Mhm. Videl je, kako se držijo, mimika in je vedel. Hm. Da bo 2:0? Mi ostali smo to lahko videli tam nekje sredi druge minute. Ko je bil še dvom. Poljaki, ki so navalili, so imeli še drugo priložnost, prosti strel, Slovenija stisnjena v kazenski prostor, Jasmin Kurtić besen, ker ni mogel vedeti, kakšno tekmo bo dopuščal ruski sodnik Sergej Karasev, ki je piskal, kar je bilo pretrdo, ne pa vsega, raje je dopustil trd fuzbal, v katerem poka.

    To je neki čisto drugi nivo, skoraj drugi šport od tistega, kar gledamo v živo v prvi slovenski nogometni ligi. Pa ne da bi jo dajali v nič. Sploh ne, daleč od tega. Ampak tokrat so tisti, ki fuzbal gledajo bolj ali manj le preko televizije, najboljše, oh in ah lige, videli nekaj, česar so vajeni. Videli so resen fuzbal. Videli so, kaj je to klasa. Zato so ti tipi profiči. Zato. Ker so se znali prilagoditi. Slovenci bolj kot Poljaki. Zakaj? Baje zato, ker jim je tako pisalo na obrazih. Tako je vsaj rekel selektor. Če je bilo kaj omahovanja, če je Jure Balkovec še sprva malo tuhtal, če je Miha Mevlja še izgubil kako žogo, če je Petru Stojanoviću enkrat nekdo ušel, mu drugič ni. Fuzbal je bil tokrat zares ekipni šport. In srce.

    Igralci, ne igralec tekme
    Objela sta se, stisnila svoja gola trupa in napela mišice. Gledal sem ju. Kakšno veselje. Andraž Šporar in Benjamin Verbič. Igralec tekme objema soigralca, ki je dal, kar je pač lahko, na tekmi, kjer je bilo enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst igralcev tekme. To je to. To je ta razlika. To je srčni fuzbal. Tako lahko Slovenija zmaguje. Ko kapetan Jan Oblak omeni ekonoma. Ko selektor Matjaž Kek vidi, kako se veseli njegov pomočnik Igor Benedejčič. Ko glasno falango skoraj profi navijačev Poljske posediš. Samo sedli so. Še pred koncem tekme. Zakaj? Ker so popoldan Slovenci na televiziji gledali Slovenca. Če lahko »onadva gonita po Španiji«, kot je rekel Kek, lahko tudi »mi«. Zato je Twitter lahko kul. Ker Marcos Tavares komenira Goranu Dragiću, ki je hvalil Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. In ker si znajo priznati svoje napake. Ko so si krivi sami. Ko si niso lagali ali iskali izgovorov za »grozno« tekmo v Avstriji, kakor je rekel tudi Kek. In ker so vedeli, kaj so naredili narobe, so šli naprej. Skupaj.

    Ko selektor reče, da o posameznikih ne bo govoril, potem je vse jasno. Nima smisla. Jojotova podaja podaj? »Tisto žogo je nekdo vzel, nekdo mu ji je podal, on je podal in nekdo je zaključil vse skupaj,« je odgovoril Kek. Iličić pač samemu sebi ne more podati žoge. Ob Šporarju in Verbiču je prav Iličić, naslednji igralec tekme v tekmi, kjer ni bilo igralca tekme, videl nekoga na tribuni. In mu nesel dres. Gotovo zamazan. Zelo zamazan. Saj ga ni bilo takega, ki ne bi imel »fsranega« dresa. Saj so ga imeli tudi Poljaki. Sploh oni, ko je praskal po tleh, ko ga je Jojo šikal malo tu, malo tam.

    Fantje, ki so postali možje
    Šporar ni hodil z igrišča. Lebdel je. Poskusil je pljuniti, ko je šel proti slačilnici. Če sem dobro videl, mu je pljunek pristal na bradi. Pa kaj. Taki, moški hrakl. Fantje, ki so postali možje. Ekipa, ki je postala reprezentanca. Moštvo, ki je postalo eno. Vse je pa itak povedal Matjaž Kek. Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Razen če si novinar. Potem vztrajno drži roko v zrak Andrej Miljković iz Ekipe, ki skuša najti in izbezljati še kak odgovor, razmišljanje in filozofijo selektorja. Ker to je filozofija.

    Ker ni govoril o taktiki, sodnikih, minutah. Saj veste. Ni floskul. Povedal je, kar bi lahko tudi mi, ampak je čisto drugače, če to pove on. O, kot je rekel na koncu konference, fuzbalu. Ni pozabil na genezo, evolucijo, darvinizem slovenskega nogometa. Vrsta obstane in napreduje, če ima dobro obrambo. Brez te ne gre. Ne štiri v vrsto, o petih je govoril. Tudi o Janu Oblaku.

    Petkrat manjše, pa hripav
    Še več bi povedal prav Oblak, upravičeni kapetan, zdaj ko je Bojan Jokić manjkal zaradi kartonov, pa je v bučnih Stožicah izgubil glas. In s tem povedal vse. Še ekonoma je hripavo omenil, kako da se je veselil. Ekonoma. Človek igra za Atletico Madrid, finale lige prvakov, ovo ono, ampak hripav je tukaj. Ne na Wandi, ki je petkrat večja. Tu. Tu mu je riknil glas. In vsi, s selektorjem Matjažem Kekom na čelu, so ponavljali, da jim je zelo koristilo, pomagalo, dvignilo, ker so popoldan gledali televizijo. Onadva, ki sta gonila po Španiji, kot je ponavljal Kek. Slovenec vidi Slovenca na televiziji, kaj zmore in – rata. Pade Poljska. Ni to ena leva ekipa, kot je poudaril Šporar. Ni.

    Poljaki ne samo, da niso oddali nobene točke, niti gola še doslej niso dobili v tej cik-cak skupini, kjer vsak trmari po svoje, v Stožicah pa je Aljaž Struna stegnil nogo, Šporar pa stisnil »uhice« Lukaszu Fabianskemu, ki jih oba še lep čas ne bosta pozabila. Poljskega selektorja niso morili s tem, zakaj je izbral golmana, kot je. Ker ni imelo smisla, je sam povedal, da ni bilo dobro ne v napadu, ne obrambi, ker so vsi mislili že na prihodnje poletje, na Euro, ne pa na to, da bi morali večkrat po bokih, ne pa po sredini. Saj je Kek lepo ocenil pred tekmo. Iz izkušenj. Da včasih zadaneš, najboljši v 99 odstotkih, ostali, manj uspešni, kamor je ponižno dal sebe, človek, ki so ga na Reki prosili, naj ostane in mu risali murale, grafite in slogane, pa so nekje pri 60 do 70 odstotkih. Kek je bil tokrat precej višje kot Brzeczek, ki je prav tako pravilno ocenil, da pet točk ni kazalo realne moči Slovenije.

    Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Ravno zato, ker pove še bolj preprosto tiste najbolj zahtevne stvari. Zakaj je šlo? Ker so povezali linije. Kako? Ker ni igral posameznik. Igrala je Slovenija. Pa ne tistih štirinajst. Nak. Igrala je, kot je rekel, Slovenija. 15,231, kolikor jih je prišlo v Stožice. In še ostali. Vesel je bil selektor, ker je reprezentančni nogomet za 95, 100 minut v ospredju. Ni dodal, da končno v lepem, pozitivnem, fajn smislu. Mu ni bilo treba. Ker ga ne zanima, kaj ne gre in kaj ni šlo. Drugače je, ko Kek reče, da mu »gre na živce, moti me«, da bo imel Izrael, ki pride v ponedeljek, dan več počitka. Ni jamranje. Je pač dejstvo, ki ga opiše človek, gospod, ljudina.

    To ni slavospev, še zdaleč ne. Ker ne more biti. Ker ni. Ker ni evforije. Tako je omenil selektor, tako je poudaril kapetan. Je zmaga, so tri točke, je osnova. Ki lahko veliko da v ponedeljek, ampak ničesar ne zagotavlja. Ker si lahko velika budala, kot je Kek rekel za Televizijo Slovenija. Tekmo je že dal v spomin. V ponedeljek ne bo prav nič štelo, kako nemočno je gledal Robert Lewandowski. Bayern? Kaki Bayern?

    Foto: RTV Slovenija

    Kako vrniti organizirane navijače? Tako, da jim bo še žal
    Da bi rad da se kadi in poka. Tako je rekel Matjaž Kek, ko se je vrnil na slovensko klop, ko so ga vprašali o organiziranih navijačih. Ampak samo od sebe ne bo šlo. Nihče ne ravno da noče narediti prvega koraka, ker je izkušenj, takih in drugačnih, kjer imajo vsi prav in vsi narobe, pač zadosti. Ampak tako se bodo vrnili. Tako, da jim bo žal. Tako, da lahko napišeš »da ne bo potem ni vedela«. Ker jih ni bilo tam, ko je bilo vse tako lepo. Tako se bodo vrnili. Z rezultati. Da manjkajo, da pač ni ravno fajn, ko Poljaki tresejo Stožice in dokazujejo, da znajo biti prekleto akustične, če si enoten, če imaš prakso in enotnost.

    Ampak tudi to je Kek omenil. Ni mogel mimo. Da so jih z dvema štikloma utišali. Ljubljano si bodo zapomnili po pivu, ne po fuzbalu. Ravno obratno kot slovenski navijači. Od Šporarja do Oblaka, vsi so ponavljali, da bi radi imeli organizirane navijače. Ampak to bo šlo le spontano. Naj se Miha Penko, uradni špiker, še tako trudi, naj NZS poskuša z didžejem, ki bolje kot v Celju ve, kako vrteti »pravo muziko,« šlo bo le organsko. Tako, da si bodo navijači, ki pri nas od Lendave do Izole, od Kranja do Krškega gojijo navijaško kulturo v skladu s svojimi zmožnostmi, želeli na tekmo. Ko bodo šli na pumpo in kupili karto. Ali pa našli dogovor. Enotnost. Željo. Voljo.

    Podaja na repeat
    Seveda ni bilo optimalno v Stožicah, kaj optimalno, čudaško, bizarno in neprijetno je, ko ti v prestolnici preglasijo domače navijače, seveda je bolje, če ljudje stojijo v vrsti ali klikajo po spletu, kot da dobijo karte od sponzorja. Ampak prišli so. Stiskali pesti. In dobili, kar so čakali in čakali in čakali. Reprezentanco, ki se vrže na zobe, ki bi se sfockala in ki ji je mar. Ko je Oblak, sicer tih, miren, preudaren tip, hripav. Ko se Domen Črnigoj vrže na zobe in se v par minutah žal poškoduje. Ko se skače v objem. Ko ni, kot je rekel Kek, pomembno, kdo je od kod, kdo igra in kdo ne. Rene Krhin v tej sezoni še ni brcal resnega fuzbala. Pa je pospravil Poljake na sredini. Miha Mevlja je menjal klub, da bi končno spet več igral. Pa je s Struno pohrustal na koncu poljski napad. Petar Stojanović, krivec za gole s pikicami na zemljevidu, ni imel težke naloge, da bi imel najboljšo tekmo v reprezentanci. Zdaj je letvico sebi dvignil zelo visoko. In še in še.

    Da se Josipa Iličića posebej itak ne opisuje. Nima smisla. Pogledaš podajo. Prvič, drugič, osemindvajsetič. Pa. Kako. Je. To. Podal. Ne le to, borbal je, šel po izgubljene žoge, to je garaški fuzbal. In kako sta se žogala s Šporarjem. Špoki, Špoki so kričali tisti, ki niso pozabili, kako je zabijal za Olimpijo, v pol leta postal prvi strelec lige. Ampak predvsem so kričali Slo-ve-ni-ja. Ker so imeli za kaj.

    Ker to je reprezentanca. To je njeno bistvo, srž, draž, vse. To. Ko sploh Slovenija ni imela večino časa žogo v nogah. Štirideset posto. Nič zato. Slovenija najbrž nikoli ne bo imela najboljšega igralca na svetu. Nenazadnje, najbolj norih golov nista zabila (le) Zlatko Zahović in Milivoje Novaković. Sta jih tudi, jasno, ampak nikdar ne bom pozabil, kaki hakl je zabil Valter Birsa v Bratislavi. In na svetovnem prvenstvu. Kot se je za Siol res dobro spomnil tudi Zlatan Ljubijankić na tisto noro tekmo z ZDA, ko je imela Slovenija s Kekom na nogi osmino finala. Pa Dedič, Pečnik, Koren, Rudonja, Ačimović, Osterc… Ter zdaj Struna in Šporar. To. To je to. Da ni pomembno kdo. Samo da je.

    Ponos za ponedeljek
    Zato si Slovenija zasluži podporo tudi v ponedeljek. Ker si jo je prigarala. Ni pa zaman Kek opozoril, da zna biti Izrael mestoma še bolj nevaren od Poljske. Ker vprašanje, če bodo še eno ekipo tako omejili, pospravili, posedli, pošolali in preborbali.

    Morda se himna Siddharte nikoli ni zares prijela, ampak nekaj pa ima. Da ne samo da Dviga Slovenija zastave. Ampak da jih dviga v ponos. In to je to. To je bil ponos fuzbala slovenskega. Za to greš tudi dvakrat v Ljubljano v enem dnevu. Ker ja.

     

  • Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Spet nov začetek. Spet 1:1. Spet (le) točka.

    Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Ali, kot štejemo v Sloveniji: Ciper. Norveška. Bolgarija. Izrael. Makedonija. No, Severna Makedonija. Morda so tekmeci vmes spremenili ime, slovenska reprezentanca rezultata pač ni. Ena ena. Očitno je, še naprej, kalibrirana na 1:1. Svojevrstni bizarni rekord reprezentančnega nogometa mora biti tole. Ne samo razlika v tekmah v četrtek in nedeljo, vseh pet tekem je pokazalo, kaj je tisto, kar nogomet dela ne samo zanimiv, ampak prekleto zanimiv. Pet istih rezultatov, pet različnih občutkov. Od jeze, besa, ponižnosti, razočaranja, upanja, realnosti. Pri čemer je bil remi na Cipru, ki je začel ta niz oktobra lani, en korak naprej v zgodbi, ki je šla po dva koraka nazaj. Slovenija je pred tem, ne pozabimo, pod Tomažem Kavčičem trikrat izgubila. Je pa tudi zdaj že s tretjim selektorjem – pa pustimo, da je bil Igor Benedejčič vmesna rešitev – prišla do prav enakega rezultata. Istega, ne samo enakega. »Morali bomo zmagati, če bomo želeli kaj narediti,« je bil odkrit Matjaž Kek.

    Ni mogel biti zadovoljen s točko. Ne doma. »Vidi se, da naša točka v Hajfi ni bila tako brezveze,« je lahko pristavil, potem ko je v tej skupini doslej šlo Izraelu in Makedoniji boljše na račun Avstrije in Slovenije. Toda točka z Makedonijo niti čez čas ne bo ne delovala ne učinkovala bolje. Slovenija je zapravila dve točki. »Manjkajo zmage, zmagovalna miselnost mora priti v igralce same,« je Kekovo razmišljanje. Taktika je bila postavljena, čeprav je selektorja razočaral vnovičen padec v pobudi. Jalova, ji je rekel. Niz remijev je problematičen. Kot je tudi naivno prejet gol, prislov, ki ga je Kek sam uporabil. Analiza je znova bistra, odkrita, jasna. Kot je, žal, tudi pogled na lestvico. Toplo-hladno se nadaljuje, le da igralci s takimi rezultati kljub zelo svetlim trenutkom vse manj verjamejo vase. To lahko Keka najbolj skrbi. Da ne bodo mislili, od Oblaka do Iličića, da je 1:1 njihova realnost. Trenutno res je. Žal. Vsaj ko gre za tekmece, ki v Sloveniji še vedno vidijo možnost skalpa, Slovenija pa v njih tekmo, ki bo pognala »zadevo«. Ni je. Ne še.

    Potrpljenje je, očitno, mati vseh golov
    Pol ure. In to ne kakršne koli pol ure. To je bilo pol ure garanja, ampak še bolj potrpljenja. Pol ure znojenja, pol ure trpljenja. Slovenija je imela od začetka tekme težavo že zadržati žogo, kaj šele, da bi lahko kontinuirano, z več časa, gradila svojo igro. Makedonci so navalili v vsak duel, nalepili so se na hrbte, že prva linija, celo Goran Pandev, je pritiskala. Slovenija je bila lahko srečna, če je žogo spravila do polovice. Četrte, pete podaje domala ni bilo. Agresivni, hitri, malo tudi živčni in trdi so bili Makedonci. V Stožicah. Začutili so, da je to njihova priložnost. Igor Angelovski, njihov selektor, je šel tako daleč in rekel, da rezultat ni pošten, da bi si zaslužili zmago. Morda. Morda, bolj verjetno, pa tudi ne.

    Kajti ko je Slovenija dočakala priložnost, ko so Makedonci malo popustili, je takoj, nemudoma, ekspresno, igrivo, to-je-zdaj-naš-moment šlo. Z eno tistih akcij, ki jih lahko dajo sponzorji v oglase, ko vabijo na tekme, kjer se takšne akcije potem zdijo kot PlayStation. Benjamin Verbič je takoj dal žogo Josipu Ilićiću. Skoraj nikjer ga ni bilo pred tem. V bistvu nobenega od te dvojice. Pogledal je, podal Andražu Šporarju. Surovo, močno, borbeno se je Šporar otresel branilca in jo predal neoviranemu Mihi Zajcu. Ki ga v 90 minut v Izraelu in še 30 minut v Stožicah ni bilo nikjer. Po tem, ko je bil najbrž edina svetla točka mračne lige narodov. Zajc je bil luknja v sistemu 4-4-2, ki je bil 4-2-3-1, ki je nato bil 4-2-2-1-1. Praviloma je bil prav on tisti, ki je premikal te cifre sem pa tja. Iskal je prostor, pa ga ni našel. Zdaj je bil pa točno tam, da je 9.782 gledalcev dvignilo roke, še preden mu je žoga padla na glavo. Krasen zadetek, akcija, kakršnih tudi v Izraelu ni manjkalo in kakršne je Slovenija ponujala celo v mračni ligi narodov. Ta gol je pokazal, da je nekaj narobe, če je ta ekipa, če so ti fantje v zadnjem rangu. To ni D skupina fuzbal. To je precej več.

    Ampak za kaj več je treba zabiti tudi drugega. Matjaž Kek pa je zdaj videl, da je ta izziv še (pre)daleč. Slovenija lahko razmišlja o drugem golu, ampak ne za 2:0. Samo in zgolj za 2:1. Kajti Makedonija je takoj pritisnila, imela resno priložnost dve minuti po golu in še enkrat več se je pokazalo, da Slovenija ne zna zadržati vodstva. Napredek je, da ga vsaj ne lovi, kot ga je proti Cipru in Bolgariji. Slovenija zdaj ni več reprezentanca, ki bi morala krpati luknje. Je pa problem, da se sama zaleti v ledeno goro. Imela je dovolj priložnosti, znova, da bi zabila drugega. Šporar je imel dve, obe znova nepričakovani, ko ga je žoga bolj presenetila kot kaj drugega (ampak prav na tak način je zabil prvenec v Hajfi!). Zajc je imel v drugem polčasu na glavi zicer, pa mu je branilec odnesel drugi gol na tekmi. Verbič se v dobri situaciji ni znašel najbolje, znova. In Iličić? Ko Sloveniji zmanjka tistega zagona, ki ga očitno zmore do 60. minute ali približno do takrat, ko ima Verbič še ideje, Šporar pa energijo, potem se zateče k prekinitvam in strelom z razdalje, pri čemer je znova nabasala na tekmeca, ki se je ogradil, zacementiral in zaprl, toda dovolj elastično, da bi tudi Makedonija lahko imela tisti zadnji kot, prosti strel kot Izrael. Treningi pred naslednjim ciklusom bodo morali biti posvečeni še kakšnim drugim načinom, kako doseči gol. Lepe akcije so krasne, ta je zagotovo bila, vendar očitno niso dovolj. Morda bo Kek moral več tvegati oziroma prilagoditi sistem ter raje uporabiti dva napadalca v resda bazični, skoraj primitivni miselnosti, da več napadalcev morda zabije več golov.

    Petar Stojanović je pokuril vse bonuse
    Če kaj, Slovenija ni narod levih bočnih. Zato bi pričakovali, da bi bili problemi tam. V bistvu nenehno pričakujemo. Toda Bojan Jokić iz tekme v tekmo dokazuje, kaj pomenijo ne samo izkušnje, ampak pristop. Vselej se mora dokazovati na novo in prav to tudi počne. Čeprav pušča dober vtis, kapetanski vtis, bo na naslednji reprezentančni akciji najbrž znova nekaj negodovanja, kako to, da boljšega nimamo. Trenutno, vsaj sodeč po videnem, res nimamo.

    Zakaj torej o levem bočnem, če pa je Jokić opravil zgledno, zadovoljivo in temeljito svoje delo? Zato, ker ima Slovenija višek igralcev na desni strani obrambe, toda praviloma očitno takrat, ko desna stran obrambe niti ni glavna stvar, največji problem. Tokrat je bil. Pa ne samo tokrat. Kek je imel prav, ko je po ovinkih povedal, da ne gre vse zvaliti na enega igralca, nogomet traja 90 minut, igra ga 22 igralcev in ni kriv tisti, ki je bil izključen v Lizboni ali si je v žamet odel avto. Petru Stojanoviću v prid najbrž govori predvsem njegova neizprosna želja, da bi upravičil najprej svoja nato pa še pričakovanja vseh ostalih. Kek, ki je videl tudi dobre stvari, ki jih je naredil Stojanović, mu je v dveh tekmah ponudil veliko priložnost. No, ponudil. Glavna konkurenta sta manjkala: Nejc Skubic, ki se ga je najprej potihoma, na koncu pa vse bolj na glas, je manjkal zaradi privatnih razlogov, o katerih nihče ni povedal nič konkretnejšega, zato ne bomo namigovali. Ni ga bilo, manjkal je. Pika. Kot je manjkal tudi Martin Milec, ki je za Maribor odigral prvo tekmo šele prejšnji vikend na derbiju in ga odigral, za nekoga, ki je tako dolgo manjkal, zelo dobro. Potem ko je nazadnje resno brcal julija. Kek se takih vratolomnih poskusov pač ne gre in je upanje položil v Stojanovića. Ni ga uničil z menjavo (prave opcije tako ali tako zares ni imel), temveč mu je dal priložnost. Stojanović je zaspal pri golu v Hajfi, v Stožicah pa premedlo krenil v dvoboj z Alieskim in Slovenija je prejela gol. Že na osmi tekmi zapored. Kar pomeni, da ne gre vsega zmetati na Stojanovića. Je pa res, da je imel možnost za dva, tri predložke, da bi pokazal in dal tisto, česar Skubic praviloma nikdar ni dal. Še bolj pa se z vsako tako tekmo pokaže, kaj je reprezentanci pomenil Mišo Brečko. In kaj ji še vedno pomeni Bojan Jokić.

    Iskati igro in/ali osvajati točke?
    Še najboljša novica za Slovenijo je, da ima Poljska šest točk. Tudi Keku to ni ušlo. Ampak do obračunov s Poljsko je še daleč. Obe bosta jeseni. Prej Keka in ekipo čakata še dve gostovanji: najprej Celovec, kjer bodo Avstrijci igrali najprej za nujno točke, nato pa še za čast, in zatem še Riga na tekmi, ki jo Slaviša Stojanović čaka že kakih pet let oziroma vse odkar ni več selektor. Uf. Tekmi, kjer se bo pokazal karakter. Slovenija je namreč v zadnjih treh ciklusih zmagala samo na Malti in v San Marinu. Tako ali tako je nazadnje koga iz uglednega ranga premagala zdaj že dolgo tega, ko je Rok Kronaveter zabil proti Slovaški oktobra 2016 (1:0). To ni samo dolg niz, to je celo več kot trend. Morda to preprosto »je« slovenska reprezentanca. Časa za uigravanje začne prekmalu zmanjkovati, praviloma neobhodno takrat, ko začne primanjkovati točk.

    Matjaž Kek je zdaj v tem ciklusu v situaciji, ko bo cilj rezultat. Sredstva kmalu ne bodo več pomembna. Odnos je pravi, kot trdi sam, pristop tudi. Toda dober občutek kmalu izgine ob pogledu na lestvico. Sloveniji je, kot je rekel sam, cilj uvrstitev na Euro 2020, kamor neposredno pelje tudi drugo mesto. Dodatnih kvalifikacij ni, zato je Aleksander Čeferin, ki je bil znova na tekmi v Stožicah, preko prsta ni izpustil še nobene, odkar je predsednik Uefe, naredil ligo narodov, kjer si je slovenska reprezentanca bila »grdo storila«.

    Še bolj pozitivna plat, kot sam odnos, je Kekov stik z realnostjo. Ni se hudoval nad sodnikom, čeprav so sploh slovenske veziste po Izraelcih tudi Makedonci krepko kloftali po nogah. Ni razglabljal o tem, koga ni. Okej, saj so itak skoraj vsi. Na vprašanje o Kevinu Kamplu, ki je najbrž res precej manjkal, da bi Slovenija imela nekoga, ki bi se bil sposoben obrniti na sredini, stopiti na žogo in dati občutek varnosti, ki ga Jasmin Kurtić in Rene Krhin skupaj žal ne premoreta, ker pač nista tak tip igralca, je Kek spet rekel, da imamo najboljše. Da prosil ne bo nikogar. Reprezentanca je kadrovsko konsilidirana, kar zdaj potrebuje, je več stika z realnostjo. Bolj se morajo tudi sami približati javnosti. NZS je zdaj na maksimalnih obrambih, kar zadeva marketing in promocijo. Nogomet so približali pač najširši javnosti, v Televiziji Slovenija ima partnerja, ki je vesel, da je v tem razmerju in komaj čaka na naslednji zmenek, čeprav se potem pogovarjajo, zakaj »tema dvema še kar ni uspelo«. Vendar ni dovolj, da pridejo ljudje z zastavami Kozje, Ilirska Bistrica, Šempeter itd. Priti mora prva liga. In igralci morajo dati občutek, da dihajo z reprezentanco. Na igrišču, da ne bo pomote, dajejo res vse od sebe, naj bo to še tako zlajnano, toda nato grejo in zdi se, da jih do junija ne bomo ne slišali ne videli. To bi veljalo spremeniti. Sploh ker utegne imeti reprezentanca, če se bo NZS smelo lotila projekta Avstrija, v Celovcu dobro podporo. Zaradi borbenosti si jo gotovo zasluži.

    Podpora s tribun je, ampak…
    Ni veliko selektorjev, ki bi rekli, na novinarski konferenci, pa sploh ne prvič, da bi ponovili, da bi radi, da poka in se kadi. Toda Keka gre razumeti. Če na Kantridi in nato na Rujevici ne bi grmelo in pokalo, ne bi Rijeka nikoli osvojila naslova. In enako ne bi Rusov stisnilo, ko smo cepetali, grmeli, kleli, kričali na tisti nadtekmi v Ljudskem vrtu. To nogomet, vsaj na tem prostoru, na koncu dneva je.

    NZS se z vsemi kadri, načini, pristopi in idejami trudi, da bi iz tekem naredila… No, spektakel. In to počne na raznotere načine. Ima Trigija, ima oglasne panoje po celi državi, ima Miho Penka, ki je dober spiker na stadionu. In med drugim se (po)trudi tudi tako, da pošlje med navijače, tiste, ki pridejo dovolj hitro, da jih ne zdela gneča pred Stožicami, animatorja. In ga je tudi tokrat. Fant je res dobro opravil svoje delo, sploh ko je bil stadion še uro pred tekmo slabo obiskan, in našel navijača, ki je dobil, očitno, doživljenjsko vstopnico za tekme reprezentance v Stožicah. Bolj kot to, kaj pomeni za nagrajenca, če bodo tekme še kdaj kje drugje (pa že dolgo niso bile), je presenetilo, kaj je navijač rekel na vprašanje, kdo je njegov najljubši navijač. »A to iz Slovenije?« Hm. Verjetno, ja.

    Nič ni narobe, fuzbal je pač globalni šport, toda to je bil nazoren primer, kaj se zgodi, ko se fokusiraš na najširši krog, pozabiš pa na morda manjšo, toda pomembno skupino. Najbolj pomembno. Aleksander Čeferin je prinesel, ustvaril, postavil Brdo. In odnesel organizirane navijače. Vprašanje, kaj bi izbral Kek, če bi lahko izbiral. Hipotetično, seveda, toda gre za to, da ima reprezentanca vse pogoje, nima pa bistva. Trigi ne bo nikdar Lipko. Če se lipkota kakopak še spomnite. Ampak, skratka, NZS skuša imeti dance cam, iz tekme reprezentance dela šov, ljudje se, za boga, kušnejo pred celim stadionom. Toda v nogometu je ta specifika, da ko se enkrat tekma začne, je animatorja treba najti med ljudmi. In tega nobena maskota ne more narediti. Zato bi Kek rad slišal organizirane navijače. To so trenutki, ko se Viole in Green Dragons, moralo bi se še Terror Boys in Black Gringos, pa Nuclear Power Boys in Small Faces, ki tvorijo redno navijaško sceno v Sloveniji, navijačev pač ne moremo pripeljati iz tujine kot ne moremo niti nogometašev.

    Nogometni zvezi ne bo krona padla z glave, če bo prva kontaktirala navijače. Trenutno pač bolj potrebuje navijače kot oni reprezentanco. Preporod v vzdušju je tukaj, Kek je pohvalil »navadne navijače«, ki so krepko zakričali, a mu niti ni ušlo, da so h kulisi dobre tekme pripomogli tudi gostujoči navijači, ki jih je bilo, znova, mestoma precej boljše slišati kot domače. Slovenija take podpore pač nima. Ne še. Ne več. Jo pa nujno potrebuje. Vsaj ob koncu tekme bi jo, ko so začele pojenjati moči.

     

  • Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Jan Oblak 7/10 Pri nobeni od večjih priložnosti Makedonije, pa tudi pri zadetku, mu ni ostalo drugega, kot da se je čim širše postavil, da bi zmanjšal kot. Ob koncu tekme zbran in še naprej poveljnik obrambe. Nekoliko se še pozna, da ni povsem utečeno iznašanje žoge. Ena mu je, do Iličića, v prvem polčasu zelo uspela. Kakšna mu pa tudi ni.

    Petar Stojanović 3/10 Pokuril je vse bonuse. Po slabem pokrivanju v Izraelu mu je tokrat ušel Alioski. Pa ne samo on. Ni znal najti ravnovesja med napadom in obrambo, pokazal je točno tisto, kar je, od vseh, ravno Srečko Katanec ponujal kot razlog, zakaj mu ni dajal priložnosti.

    Aljaž Struna 7/10 Stabilna, skoraj izstopajoča predstava, v kateri je pokazal, da mu štopersko mesto ne samo leži, temveč zna biti glasen, do sodnika neizprosen in tak, da tekmečev napad pošteno najeda. Pomagal Krhinu, pomagal Mevlji, pomagal v bistvu komurkoli.

    Miha Mevlja 6/10 Še vedno se bo od njega pričakovalo (ne)upravičeno največ. Ni še poveljnik obrambe, ki je znala znova zapaničarit.

    Bojan Jokić 7/10 Znova pokazal, kaj naredijo izkušnje in, še bolj, pravi pristop. Po njegovi strani se ni prebijalo, sam je poskušal, a ne zaletavo. Garancija za cele kvalifikacije, a potrebuje prvoligaški klub tudi jeseni.

    Rene Krhin 6/10 Tekma, v kateri je pokazal, da se zna učiti, čeprav se še vedno uči med tekmo, kar je nevarno na kateri koli poziciji, na zadnjem veznem v sistemu 4-2-3-1 pa še toliko bolj. Še vedno se ne zateče k prekrškom, ko bi to bilo nemara bolj modro. Izbijanje pri golu Makedonije je bilo dobronamerno, a škodljivo. Sicer suverena, a mestoma še vedno negotova predstava.

    Jasmin Kurtić 5/10 V večjem delu tekme neviden, sploh v drugem delu, kar je zanj morda, sploh v tej vlogi, sicer bolje, toda ni še našel svoje igre. Za večje uspehe bo Slovenija na tej poziciji potrebovala več.

    Miha Zajc 7/10 Tekma v Izraelu ne samo, da mu ni uspela, temveč je bilo vprašanje, če je plačal največji davek selektorske menjave oziroma menjave sistema. Tudi prve pol ure tokrat ga ni bilo nikjer. Nato pa je bil tam, kjer celo tekmo ni bilo skoraj nikogar več. Do konca polčasa je imel še dve dobri situaciji, vendar ni več našel tiste lanske magije. Na nogi je imel, ne pozabimo, najlepšo priložnost za 2:1.

    Benjamin Verbič 6/10 Želel je. Zelo je želel. Saj vedno želi. Borba, borba, borba. Odkrival se je, v drugem polčasu imel vsaj eno dobro situacijo, je prejemnik Iličićevih idej, toda v tej Kekovi akciji je vselej nekaj zmanjkalo.

    Josip Iličić 8/10 Kaj še zapisati? Ko dobi žogo Iličić, se že v zraku začuti ideja, šmek, vic. To je fuzbal. To je poteza več. Kar Iličiću še manjka, je nekdo, s kom bi lahko svoje ideje delil do te mere, da se ne bi zdelo, kako to počne vsakič znova.

    Andraž Šporar 6/10 Po prvencu v Hajfi bi gladko lahko na tej tekmi zabil še dva. Je pa res, da mu tokrat dve dokaj nepričakovani podaji (sploh prva, a tudi druga) nista uspeli tako, kot tisto darilo za prvenec v Izraelu. V nadaljevanju ga je poskralo. Še vedno pa v tem trenutku prvi napadalec za Kekovo filozofijo.

    ***
    MENJAVE
    Robert Berić 6/10     Zamenjal je Andraža Šporarja po 71. minutah. Dobil je en predložek, skušal pritiskati s tekom na zadnjo vrsto Makedonije, čakal na žogo, a je ni dočakal.

    Domen Črnigoj -/- Čakal, iskal prostor, vendar ni vplival na igro.

    Luka Zahović -/- Drobiž minute, morda krepko prepozno

  • Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Odnos, vtis, pristop, priložnosti
    Na kratko – v eni ugotovitvi? Gre kar z izjavo Matjaža Keka: »Nismo razočarali, potencial je.«

    Merilo. Za merilo gre. Če je merilo kalvarija, ki jo je Slovenija dala skozi zlasti v drugem delu druge ere Srečka Katanca, ki se je zavlekla v sedmino Tomaža Kavčiča, potem je tekma z Izraelom precejšen uspeh. Ne v rezultatskem smislu, točka, niti v gosteh, ne more biti razlog za proslavljanje (bolj so z njo, sodeč po izjavah, zadovoljni Izraelci), kar se je videlo že takoj po tekmi v izjavah tako Andraža Šporarja, ki je zabil prvenec, a obžaloval izplen, kot izkušenega Bojana Jokića, za katerega je bil pozitivni del pristop. Vsemu temu Matjaž Kek, ki s točko prav tako ni zadovoljen, po remiju v Hajfi pravi potencial. In ima prav. Čas, še bolj pa razplet v skupini bo pokazal, kako (ne)uspešna je bila tekma v Izraelu.

    Slovenija je, kot Slovenija počne vse odkar ni padla Ukrajina za Euro 2016, tekmovala sama s sabo in je, takšen je občutek takoj po tekmi, v tem (samo)boju po dolgem času prvič zmagala. Ali pa, če želite, vsaj ni izgubila. Osredotočenost je zdaj uperjena najprej na igro, nato na rezultat, kar je, glede nato, da bo novembra desetletje, odkar se je reprezentanca kam uvrstila, edina normalna pot. Lahko bi ven jemali zahtevo Aleksandra Čeferina, ki je Keku za pogoj postavil uvrstitev na Euro 2012 in ga zaradi tega tudi zamenjal, ni pa enakih kriterijev postavil Katancu. Vendar nič od tega, nič iz zgodovine, ni pomembno. Prav nič. Nemogoče je sicer delati reze in menjavati knjižnice. Ne. Slovenija je pač tudi ena knjiga s svojimi poglavji. Kajti ob predstavitvi postave se je zazdelo, da je vse enako, le selektor je… No, še on ni nov.

    Je pa novo nekaj drugega. Pred, med in po tekmi se večina ni ubadala z javnim nastopanjem selektorja, nihče skoraj ni omenjal medijev (razen v prevelikem fokusu na to, kdo bo kapetan, kar je bila preokupacija z napačnimi deli reprezentance), ničesar o vodstvenih strukturah NZS, kaj šele o lokalnih peripetijah tipa Maribor vs. Ljubljana. Nič. Že to je velik napredek, ker ni mučno spremljati reprezentance. Ni tesnobno, ni depresivno, ni jezno in ni ključno, kaj bo selektor povedal po tekmi. Iz tega vidika je delo Igorja Benedejčiča, ko je prišel na samem koncu samotne agonije, bilo smelo in smiselno in dovolj uspešno, da je povprečen navijač najbrž pozabil, s kom »smo se sploh tako mučili v tistem pokalu, ligi nacij ali narodov ali kaj je že«.

    Kek ima prav: najbolj pomemben je odnos. Saj v ligi narodov odnosa, borbenosti in želje tistim, ki so seveda prišli, ni šlo očitati. Še to je bilo: Kevin Kampl je skoraj neomenjen, poškodovanih, sicer redkih, Kek ni vlekel na plano, ni naredil celotne analize slovenske nogometne realnosti, ni jamral čez potovanje, premalega števila treningov, vremena, sodnika niti omenil ni, pa bi ga lahko, ipd. »Za odnos si fantje zaslužijo kompliment,« je po tekmi za Televizijo Slovenija povedal Kek. In to je tisto, kar se da odnesti iz Hajfe. Slovenija je domov prinesla točko, na kateri lahko gradi. »Če bomo doma premagali Makedonce, potem je točka dovolj,« je še bolje povedal Jokić. Kapetansko. Morda ni naravni kapetan, ampak nima kapetanskega traku samo zato, ker je »najdlje zraven«. Ne. Jokić, ko je treba, kar je pokazal tudi v tekmah, ko smo pričakovali, da bo najbolj trpel, pokaže, da ni tam samo zato, ker je bil od nekdaj zraven in ker bi Slovenija doživela kolektivno amputacijo na levem bočnem. Ne. In ima prav. Kar reprezentanca potrebuje zdaj, je vnovična podpora navijačev v Stožicah. Ti reprezentanci niso obrnili hrbta niti, ko je bilo najhuje. Ampak za kaj več pa mora NZS delati več. Ne samo na oglasih, socialnih omrežjih ipd. Ne. Vsak dan. Na renomeju fuzbala kot takega. Kje se to začne, pa tudi vemo. Doma.

    Na novo vse po starem ali staro po novem: izhajanje iz obrambe
    Morda je, glede nato, kako in kaj je izbral, šlo razumeti, zakaj je Matjaž Kek pustil nekatere stvari nejasne do konca. Naj se pokaže na igrišču – to je njegov moto. In pokazalo se je. Enajsterica Slovenije je bila komaj kaj spremenjena, v nekatere spremembe je bil Kek povrhu prisiljen (desni bok), druge so bile posledice tega (Struna), tretje so bile pa selektorjeve lastne zamisli (sestava napada in osrčja sredine ter zamenjave). Kek ni naredil globokega reza v reprezentanco. Razlogov je (lahko) veliko: od najbolj očitnega (to je najboljše, kar imamo) do najbolj špekulativnih (Kek tako neposredno tekmuje s predhodnikoma). Ampak kakorkoli že, Slovenija ni doživela pretiranih kadrovskih sprememb.

    Petar Stojanović je dobil priložnost od začetka, prodiral, igral zelo odprto, skoraj (pre)drzno, a s tem puščal prostor in upal, da bo Struna »poflikal«, kjer bo treba. Večinoma tudi je – razen pri golu Izraela. Na drugi strani je Bojan Jokić, ki običajno nekje do drugega polčasa zavrne vse negativne kritike z borbenim, pametnim, izkušenim pristopom, s katerim Slovenija po levi počasi pride prek polovice, odigral kapetansko tekmo. Centralna branilca Miha Mevlja in Aljaž Struna sta imela, ko so Izraelci pritisnili, nekaj težav in se še iščeta, pri čemer bo to ključni ciklus zlasti za Mevljo, da pokaže, če je sploh prvi štoper reprezentance, kaj šele potencialni gradnik ekipe. Kolektivni razpad sistema pri prejetem golu gre na rovaš celotne obrambe.

    In potem je tu Jan Oblak. Dve, tri bravurozne parade, po katerih smo se spomnili na Vida Belca, od katerega se je nekako upalo, da mu bo to uspevalo. Večinoma mu ni, pri čemer je bilo nepošteno pričakovati, da bo, no, Oblak. Ta pravi Oblak je naredil veliko razliko, morda največjo. Dal je Sloveniji zagotovilo. Že s tem, da je tam, daje tekmecem vedeti, kako in kaj. Občutek je bil, da Izraelci drugega ne bi dali. Ker bi bil tam Oblak. Pri golu ni mogel prav nič, a prav tam se tudi vidijo nekatere frustracije. V Atleticu, kjer so na novo izumili 1:0 fuzbal, je drugače in vselej bo. Če bo Kek uspel Oblaka prepričati morda celo, da bo ključni mož celotne obrambe, torej v celotni peterici, Sloveniji za remije ne bo treba trepetati. Že zdaj ji ni, čeprav so se nekatere kronične težave – kot je zlasti živčno consko premikanje, ko ima tekmec žogo v slovenskem kazenskem prostoru – še vedno vidne.

    Sploh pa ne bo treba trepetati za remije, če bo osrednji tandem, na katerem ne gradi samo Kek, ampak tudi, ne pozabimo, Olimpija in Maribor, ki prav tako večinoma igrata z dvema zadnjima vezistoma, opravil, kar mora. Jasmin Kurtić in Rene Krhin sta hudo trpela nekje na sredini prvega polčasa. Že drug drugemu nista bila v oporo, kaj šele, da bi zmlela Izraelce in ponudila žogo, na katero so čakali Ililić, Zajc, Verbič in Šporar. Kar četverica je bila odvisna od dvojca. Uf. Oba sta želela žogo spraviti čim prej naprej, za vsako ceno, vendar kaj, ko sta ob tem puščala preveč prostora, ki bi ga kakšna druga reprezentanca surovo izkoristila. Nobenemu od obeh ne gre oporekati truda. Ampak prvi polčas je bil nevarno povprečen. Bili smo, kjer smo že bili. Videli, kar smo že videli. »Prvič sta po dolgem času igrala skupaj v paru,« je bil milostljiv Kek. Prav je, da je bil. Moral je biti, kajti Krhin je v drugem polčasu odigral eno najboljšim tekem ali pa, no, vsaj polčasov. Razdelila sta si naloge, Krhin se je žrtvoval in začel onemogočati tekmece. Postal je destrutkor. Postal je borec. Postal je igralec, ki klizne, če je treba. Pri čemer na instagramu še ni profila »destruktor«. Ja, Krhin je (ne)upravičeno trpel kritike. Sploh tista, da še ni odigral resnega fuzbala, je imela v sebi nekaj boleče resnice. Kek mu je vseeno zaupal, dal mu je čas in Krhinov primer je dokaz, kaj Kek ima. Znotraj tekme lahko zagotovi s svojo taktiko, da lahko kdo napreduje. Lahko pa, kot je bil primer Zajca, nazaduje. Ampak ob vsem tem so – ekipa. Za takšno miselnost Kek potrebuje potrpljenje, kakršnega premore sam. Kajti klop ni tako kratka, še zlasti ne, če ima kdo povprečno predstavo, kot jo je imel prav Kurtić.

    Toplo-hladno iskanje težišča
    Selektor je temu rekel toplo-hladno. Mi bi temu rekli iskanje težišča. Slovenija je naredila eno zelo dobro stvar (dala je gol za 0:1) in eno zelo slabo (dobila ga je že čez sedem minut). Saj se je še zgodilo seveda »vse« vmes, toda Keku ni ušlo, da so tehnične karakteristike moštva tisto, kjer bo potrebno delati korak po korak. Slovenija je pač zdaj že lep čas reprezentanca, ki bo delala napake. Drage napake. Napake, ki odnašajo točke, če se jih poveže dovolj, pa še selektorje in če niti to ne zaleže še igralce. To je zaenkrat očitno neizogibno, kar pa gre jemati z rezervo, saj je bila prva »resna resna« tekma ne samo za selektorja, ampak tudi za reprezentanco, ki je, vseeno ne pozabimo, v ligi narodov padla na dno dna.

    Predvsem je, ko Josip Iličić ni imel svojih vrhunskih potez, zaskrbela kombinatorika. V celih fazah obeh polčasov Slovenija ni zmogla sestaviti več podaj, sploh druge podaje, kot je takoj izpostavil Kek. Ker so reprezentanti dobili precej njim prilagojeno taktiko, če že ne sistema, v kateri je velika večina lahko bila to, kar tudi sicer je, je jasno, da Slovenija ne zmore igrati nogometa »za žogo«. Ko so poskušali stati na svoji polovici in čakati na protinapade, se je gol Izraela celo prej pojedel kot zavohal. Zato čaka Keka ključno delo ravno v sredini: nič ne bo narobe, če bo Slovenija izgubila žogo ali dve ali pet, ampak morala jo bo takoj dobiti nazaj, saj brez nje pušča luknje zlasti na bokih in vedno Jan Oblak pač ne bo zadoščal. Ne gre zato, da bi se Kek moral iti Guardiolo ali totalni nogomet, za kaj takega bi potreboval bolj kompletne igralce. Bo pa moral najti več prostora. Zdi se, da je bil Miha Zajc večkrat bolj na poti soigralcem kot tekmecu, enako je kasneje veljalo za Benjamina Verbiča. Z menjavami (Črnigoj, Bohar, Bijol) se je Kek zadovoljil s točko, toda to je storil kot posledico, ne kot vzrok. Prav v menjavah je še najbolj pokazal in razkril svoje osnovno poslanstvo, ideje in ocene zmožnosti te reprezentance. Globoko v drugem polčasu je Kek torej ugotovil, da Slovenija, ki je imela kar nekaj zelo lepih priložnosti, še ni zrela za zmago. Je pa zrela, da razmišlja o njej. Že zato, ker ima Iličića, katerega podaje in igrivost so še naprej tisto, kar Slovenijo lahko in skoraj mora popeljati višje.

    Prvenec Andraža Šporarja
    Resnici na ljubo sta izraelska branilca z golmanom vred iz podaje Reneja Krhina naredila priložnost. Ampak nič zato, Andraž Šporar je ponujeno z veseljem izkoristil in zabil svoj težko pričakovani in prigarani prvenec. Ni malo tvegal Kek, ko se je raje odločil zanj kot za Roberta Berića. Obneslo se mu je, ker je Šporar zadel. Je pa res, da je Slovenija imela vsaj tri še bolj konkretne priložnosti, ki si jih je priigrala sama in ni rabila čakati na napako tekmeca.

    Bolj kot sam izbor Šporarja, ki je povsem legitimen in kaže na Kekov renome, s katerim se lahko odloči, kot želi in za to odločitvijo stoji, je presenetila taktika, v kateri Slovenija seveda ni igrala z dvema napadalcema. To ni 4-4-2. Niti 4-4-1-1. To je prej razvejani 4-5-1, pa ne da bi to bilo samo po sebi pomembno. Ni. Je pa Slovenija končala brez napadalca, Kek je še bolj v igro poslal »elastična« vezista, kakršna sta Domen Črnigoj in Damjan Bohar, katerih nogometne karakteristike očitno poosebljajo Kekov načrt v Hajfi: najprej do žoge, nato v napad. Obramba kot osnova. Kar je prav, saj tovrstni pristop lažje zagotavlja točko. Skrbijo pa lahko zapravljene priložnosti in, še bolj, individualni poskusi proti koncu tekme, ko je vsak želel nabiti žogo. Najbolj očitno Domen Črnigoj, a ni bil edini. Šporar in Verbič sta si prigarala svoji veliki priložnosti, a pokurila večino energije. Pri doseganju golov ima Slovenija največje rezerve. Sploh proti moštvom iz nižje rangiranih bobnov.

    Milenko Ačimović rešitelj (ne)kvalitete Televizije Slovenija
    Za nacionalko bo vedno drugače. Resda so dokončno, že lep čas, mimo tisti časi, ko se je še ne samo pričakovalo, temveč skoraj zahtevalo, da bo nacionalka prenašala ligo prvakov. Vendar že slabo desetletje prenaša tekme slovenske reprezentance, še vedno pa vztraja pri konceptu iz časov, preden je prišla konkurenca iz leve, desne in vsepovsod vmes. Resda je njena narava, da zaposleni rotirajo in dobivajo raznolike priložnosti, toda tam, kjer iztopa in nudi presežke, ima stalno ekipo. Dirka po Franciji, recimo, je tak, zelo dober primer, kjer rotacije ni. In hvala bogu, da je ni.

    Sama izvedba tekme, studia, izjav, komentiranja je bila nivo višje. Studio je končno bil, kakršen mora biti. Celo boljši kot v času svetovnega prvenstva, ko so se razkrili kronični problemi nacionalkinega tretmaja nogometa, za katerega potrebuješ temu posvečene, predane in predvsem izobražene ljudi. Komentator Urban Laurenčič vedno znova da občutek, da mu je nogomet všeč. Ampak ravno za to gre. Všeč mu je. Rad ga komentira, veliko mu pomeni, da je zraven. Kar je sicer dobro iz vidika angažmaja, lepo je videti, če nekomu je do nečesa. Ampak Urban Laurenčič ni povsem nogometu predan človek, ne zna prebrati igre in povrhu začne uperjati željati v mikrofon, zaradi česar je, pa naj ne zveni zlobno, tisti premor v prvem polčasu, ko je padla zveza, premor prišel nekoliko prav. Kajti Laurenčič sam bi bil nemara celo boljši kot v paru z Brankom Zupanom. Pri njem nacionalka absolutno predolgo vztraja. Mož je primarno dobrohoten, njegove reference morda res niso bleščeče, vendar vseeno več kot zadovoljive. Vse to že vemo, o vsem tem smo že pisali. Toda Zupanu televizija in javno nastopanje preprosto ne ležita. Morda je Zupan dober govorec v nogometnih krogih. Najbrž je. Ampak pri tekmah reprezentance – še bolj kot v ligi – nagovarja najširši krog ljudi. Laurenčič ima precejšnje izkušnje s komentiranjem v paru, toda v nogometu potrebuješ nekoga, ki zna igro prebrati, ki sam kaj reče in ki sam kaj nagrunta. Zupanu se je čas za dokončno priložnost, da pokaže, kaj zna, že zdavnaj iztekel in Televizija Slovenija nikomur ne dela usluge, da vztraja pri njem. Izboljšal se je v studiu, vsaj malo, toda že Nenad Protega je na derbiju pokazal, da mu vse to bolj leži.

    Kar je Televizijo Slovenija ne samo rešilo, ampak iz fuzbala naredilo nekaj več, potem je to bil Saša Jerković, ki mu teren dobro leži, saj je imel dobra vprašanja, ter studijski del. Milenko Ačimović je dober zato, ker ne, kot bi najbrž rekel sam, filozofira. Pove direktno. »Verbič je naredil napako že pri sprejemu« ali »Oblak tukaj ni imel šans«. Za takšne izjave je potreboval seveda tudi dobrega izpraševalca, za kakršnega se je izkazal Tomaž Hudomalj, ki ni želel izstopati in je prepustil Ačimoviću glavnino analiz, pri čemer je režiser skakal sem in tja zlasti po tekmi, vendar to dinamike ni zmotilo. Milenko Ačimović, tudi tega ne pišemo prvič, je še en kader, ki bi lahko za slovenski nogomet veliko naredil tudi v tej vlogi. In to čeprav njegova slovenščina še zdaleč ne dosega nivoja, vrednega nacionalke. Toda še enkrat več se je pokazalo, da je vsebina pomembnejša od forme. Slovenska nogometna reprezentanca je pač velika stvar. Ena največjih v slovenskem športu. Ker se ji ljudje ne odrečejo niti, ko resnično ne gre. In Televizija Slovenija ima pri tem eno največjih vlog. Tokrat je pokazala precejšnje izboljšave, toda če želi napredovati, se bo morala nekaterim zahvaliti za sodelovanje.

  • 12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

    12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

    Hešteg. Srce? Bije? #srcebije? Najprej se je debelo gledalo, kje je tu še kakšno srce. Ampak dobro. Novi časi. E-časi. Ampak to je bil še čas luksuza. Na koncu namreč niti onim, ki še imajo kaj srca, ni bilo povsem jasno, če jim ta še bije. Še zadnji poskus združevanja navijačev je morda na dolgi rok spodletel manj, kot je priletel sprva, ko je #srcebije delavalo prisilno in zgrešeno, predvsem zato ker je bil kičasti, pisarniški pristop k zelo terenski, čustveni zadevi. Seveda se je #srcebije prijelo, ker se take stvari na dolgi rok pač primejo. Ampak tudi Košarkarska zveza Slovenije je ugotovila, da je bil #junaki pač preveč velikopotezen hešteg. Če si na koncu peti, pač nisi junak. Še posebej, če igraš doma. Samo zato, ker si prišel, še nisi junak. In samo zato, ker si, še srce ne bije. Zato… Če so odpovedi, menjave selektorjev in slab obisk… Bi veljalo sestaviti nov, khm, ključnik.

    Dresi. Seveda je to predvsem stvar opremljevalca, ampak Slovenija je v zadnjih letih zamenjala toliko odtenkov, da danes noben otrok najbrž ne bi znal narisati takšnega dresa, kot ga je reprezentanca nosila na zadnji tekmi. Barva dresov je, najbrž res, najmanj pomembna stvar, ko gre za rezultat, ampak če pomaga pri poenotenju barv na polnih tribunah, je vredna razmisleka.

    Izbor (manjšega) stadiona. Ena bolj perečih, spornih, nevralgičnih točk. Akupunktura, ki včasih prekleto zaboli. Preden pridemo na debato Stožice vs. Ljudski vrt… V pokalu narodov bi Slovenija skoraj morala igrati kakšno tekmo v Kopru, kjer imajo radi fuzbal, kar so pokazali, ko je tretjeligaš gostil aktualnega prvaka v pokalu in je, sredi tedna, prišlo več kot tri tisoč ljudi na Bonifiko. Bonifiko, stadion, ki slovi po tem, da je idealni primer za naše razmere. Če odštejemo, da je zunaj stadiona županska plaketa, kako pa je, ko se v Sloveniji župani fuzbal, pa tudi vemo. Ko bo Murska Sobota dobila reflektorje, še ne bo imela – romantika gor ali dol – idealnih pogojev, ker še vedno nima najboljše zelenice. A bi veljalo razmisliti, da bi ena tekma, tu in tam, vseeno bila odigrana še kje drugje. Celje žal zaradi pogrezanja stadiona v zgodovino ni opcija, Nova Gorica pa zaradi bližine Kopra najbrž tudi ne.

    Povezava s PLTS. Da je reprezentanca največji produkt, je slogan, moto, bistvo, ki ga je v eno ponavljal Aleksander Čeferin. In vmes naredil Prvo ligo Telekom Slovenije, ki mu je kot produkt bolje uspel, kot reprezentanca. Ampak odnos med obema je kilav, kar toliko bolj preseneča, saj je pod eno streho, odkar ni več Združenja prvoligašev. Potem ko je naposled več vpoklicev in celo minutaže (Rudi Požeg Vancaš nazadnje), je preskok med obema prevelik, reprezentanca pa od klubov izjemno oddaljena. Nenazadnje, zadnje, o čemer bi razmišjali na derbiju, je reprezentanca. Kar ni dobro. Tako kot NZS oglašuje reprezentanco med derbijem, bi morala tudi med tekmami reprezentance. Nenazadnje, Kevin Kampl je edini, ki žogo ni brcnil na naših stadionih. Vsi ostali so začeli tukaj.

    Izbor glasbe. Katera je prava himna slovenske fuzbal reprezentance, nekako, globoko v sebi, vemo vsi. Itak. Je pa res, da je Matjažu Kek pesem Dviga Slovenija zastave še kar všeč in se mu zdi, kot človeku z izbranim okusom, še kar primerna. In veste, v bistvu tudi je, kar je Siddharta sama pokazala leta 2011, ko je igrala v Stožicah. Slovenija gre naprej bo pač imela največ čara, zanosa in tudi patosa, ker je precej bolj ljudska. Sicer pa bi veljalo pred tekmami, kjerkoli že te so, (še bolj) podomačiti glasbeni repertoar. Sestaviti takega, udarnega.

    Novinarske konference. Matjažu Krajniku, tiskovnemu predstavniku, ni moglo biti lahko. Sicer je bil zato seveda plačan, zaposlen, pa vseeno. Niti najboljšemu piarovcu ne bi bilo lahko. Srečko Katanec je sicer z mediji znal, ampak s tistimi pred iznajdbo facebooka in youtuba, približno takrat, ko je prvič odšel kot selektor, nasploh pa so Katancu živce parali komentarji pod članki bolj kot članki sami; Tomaž Kavčič pa je bil že s svojim izrazom na licu Mount Everest za katerega koli piarovca. Je pa tudi res, da je Krajnik – kot se to v našem fuzbalu rado počne – na konferencah sam deloval, iz sicer ravno prej napisanega, nekoliko živčno, prenagljeno in tesnobno. (Pre)hitro je padlo »še ima kdo kako vprašanje«, ko je bilo itak jasno, da ima cela država še kakih osem vprašanj. Novinarske konference so lahko luštna stvar, pa ne samo takrat, ko so rezultati izjemni. Še zdaleč ne. Manj je več še zdaleč ne drži, po drugi strani pa se da tudi z manj več. Če traja tiskovka manj kot deset minut, je nekaj narobe. Če traja za en polčas, prav tako. In seveda svoj del, zame vsaj polovico, nosi tudi novinarstvo samo. Keka čaka drugačna novinarska scena, ne tako drugačna, kot je pričakala Katanca, ampak vseeno. Na Hrvaškem se je naučil marsikaj, slovenska scena je manjša, bolj predvidljiva in tudi, preko palca, nekoliko mlajša.

    Flash izjave pomočnikov. Morda so izjave pomočnikov trenerjev res »nujno zlo«, s katerim se televizija pokaže v studijskem delu. Ampak s pomočniki pri nas nekako nimamo sreče, ko gre za javno nastopanje. Pri tovrstnih izjavah ni toliko pomembna vsebina kot sam nastop, saj pomočnik ponazarja duh slačilnice. Pomočnik ne more postati velika zgodba, ne more naštancati gledalcev, lahko pa naredi nekaj škode, če ima neizdelan, neartikuliran in podpovprečen nastop, kot smo videli tudi pri Robertu Englaru nazadnje. Potem bolje nič kot to.

    Tv oglasi. Ne bo škodilo, če se pri snemanju oglasov za nacionalko oziroma lastnika pravic, posvetujejo. Ker dajati Roka Kronavetra v oglas, pa potem ni vpoklican, ali Roberta Berića, pa ta ne igra, in podobno… Ne koristi nikomur. To seveda ni stvar selektorja, je pa nekaj, kar je bil svojevrsten marketinški problem.

    Navijači. Nisem prepričan, ampak mislim, da na koncu lige narodov nisem več videl napisa »Brkini za Slovenijo« in »Japodi«. Dva napisa, ki sta bila na tekmah reprezentance od vedno, za vedno. Saj kamera vedno najde kakega navijača, ki zaluta, ko je celo že vsega konec, v Sofijo – tem bi NZS morala podeliti častno in življenjsko sezonsko -, ampak pustimo zdaj bizarne primere. Združenih navijačev ni oziroma so združeni v tem, da komaj čakajo največje navijaške skupine – Green Dragons, Viole, Black Gringos -, da se vrne liga, kar še Angleži ne počnejo več tako zavzeto. Matjaž Kek je bil že v marsikateri situaciji: od lastnega metanja bakel do zaklepanja v pisarno. Ampak ti časi so davno nazaj, Armada ga je kvečjemu nosila po rokah. Kolikor se spomnimo, se Kek z navijači neposredno v prvi eri ni rabil ubadati. Kdor je bil na stadionu Tehelne Pole, e, ta ve. Kaj šele vsi tisti, ki ste šli v Južno Afriko. Kek je najprej prinesel rezultat.

    Cena vstopic in način prodaje. Še pod Čeferinom se je paketna prodaja izkazala kot siljenje navijačev. Ko si je NZS to še lahko privoščil. Za ligo narodov bi bila paketna prodaja preveč. Če želite videti Anglijo, morate še to-pa-to, je bilo eno, a tudi to ni bilo prav. To ni pošteno, pa ne samo do navijačev, ampak do kulta reprezentance same. Kaj je uspešna prodajna politika? Da pridejo ljudje gledati najprej svojo reprezentanco. Da je stadion razprodan, ne glede nato, ali igramo dodatne kvalifikacije ali San Marinom. Še huje je bilo ob gostovanju Bosne in Hercegovine in Albanije, ko smo de facto igrali v gosteh v – Stožicah. Cena kart ni nepomembna, NZS je dobro izvedla akcijo »družinski paket«, a bi, sploh takoj po žrebu, veljalo temeljito premisliti, kaj je bistvo reprezentance. To pa je bližina ljudem. Tudi s ceno. Glede na trenutne rezultate bi morala biti cena 20 EUR po glavi za odraslega navijača plafon. Seveda na koncu svoje pove trg, ampak če bo Slovenija igrala z renomirano reprezentanco in bo stadion razprodan, bo trg povedal, da je ljudem več do tuje kot domače reprezentance.

    Zbori na Brdu. Noben selektor na svetu ne bo spremenil navad nogometašev. Torbice, tatuji, frizure… Se ne da. Vprašajte Ernesta Valverdeja pri Barceloni. Nič ne pomaga, pa je dal šoferja, kuharja, budilko Dembeleju, pa je ta vseeno žrl pico, špilal igrice do jutra in prespal trening. Ampak sam zbor na Brdu je z leti deloval naduvano, pri čemer svoje pristavi še nosilec tv pravic (beri: Televizija Slovenija), ki je nogometaše pričakala vselej kot najmanj polfinaliste mundiala, ne pa kot ekipo, v kateri je na koncu ostal le en nogometaš, ki je dejansko igral na svetovnem prvenstvu, povrhu še med tistimi, ki so najbolj »klasični« fuzbalerji iz pred-instagram časov. Malo več ponižnosti, manj pozerstva. To bo eno bolj pomembnih sporočil.

    Napovedovalec + šov program. Miha Penko je okej. Mogoče še bolje izkoristiti zaslone, ampak ne pretiravati s programom. Tekma z Ukrajino je dobro izhodišče, res pa je, da je bil vložek na tisti tekmi pač drugačen, naboj pa posledično tudi.