Oznaka: mc pekarna

  • Glas, stas in Štras

    Glas, stas in Štras

    Rit. Najprej nam je roadie pokazal… Rit. Khm. Ja. Rit. Pojasnilo? Ja, ga je ponudil. Zinil je, da si je en od Mrfy zlomil roko. Bojda bobnar Rok Klobučar. In da bo pač nocoj, samo za nas, nastopil on. Nato se je začel slačit. Se obrnil. In slekel. Do gole riti. Ob že tako ali tako skoraj polurni zamudi. Mater, kako star, siten, beden zvenim. »Mogoče pa so s tem pokazali, kaj si mislijo o nas?« se je zaslišalo. Hm.

    Ampak vse je bilo vredno. Ja, celo ene nage riti za poldrugo stotnijo od švica dvakrat bolj kot dežja premočenih teles. Ja, vredno. Vredno vsega. Celo predskupine EET. Ene tistih zasedb, ki sicer varjame v svoje žaganje, vendar občasno verjame tudi namesto publike, ki ni najbolj razumela, kam je pevec meril, ko si je po komadih, ki so daleč od radijsko mamljivih, privoščil lestvico lokalnega radia, kjer bi radi bili (osemnajsto) mesto višje. Ah. Nikoli ni prepozno za kitare in rock, stvar duha, mlad si, kolikor se pač počutiš mladega. Ampak EMŠO se tokrat pač ni poklopil. Nič se ni. Niti kadar je predskupina glasnejša. Itak pa noben, no, skoraj noben, ni bil tam zato.

    Bili so za nekaj čisto drugega. Prišli so… Pripravljeni. Mlada dekleta, o, koliko faking mladih deklet, najstnic, dijakinj, mogoče, kvečjemu študentk. Ene z majicami do popka. Druge z mrežastimi majicami. Tretje z bleščicami na obrazu. Vse pa z nezaustavljivim pričakovanjem, ki ti ga lahko da pač samo mladost. V MC Pekarni. Za hip sem starikavo poskusil pomisliti na 20 let nazaj, ko sem začel sam hoditi v ta klub, ki je takrat svoja leta še lahko štel na prste (obeh) rok in, večinoma, tudi dekleta. Če bi bil takrat dijak? Bi to, kaj pa vem, bil vrhunec leta? Gladko.

    Vem, pojma nimaš, kakšni so danes 20 let mlajši in mlajše, hvala bogu, da so, kakršni so. Mogoče malenkost bolj tako previdni kot samosvoji. »Kaj je tu vrsta?« te vprašajo z nežnim glasom, ko se naslanjaš s pijačo v klubu, kjer, pazite to, je veliki bambus res veliki bambus. Veeeeeliki bambus. Tri deci vina, dva deci kokakole. Na zdravje, rigajte, če gre, prosim doma. In kjer ti varnostnik prilepi obvezni štempl na roko – ja, to moram vedno napisat, to so take proustove magdalenice -, potem pa ujameš pogovor z njegovim sodelavcem varnostnikom, očitno začetnikom, in ujameš navodilo: »Če gre nekdo samo na wc, mu ne daš štempla. Samo če pa ga dolgo ni ven, pa greš not po njega?« Hm. In če ga ne najdeš? »O, ga najdeš!«

    MC Pekarna je za take koncerte po svoje blizu tega, da bi bil idealen. Najprej, v osnovi, morda ni, ker nikdar ne bo imel garderobe, kar je na prvi dan, ko je resnejši naliv in občutek pozne jeseni, pač nekaj, kar bi človek imel, ampak MC to nikdar ni bil in upam, da nikdar ne bo. Garderoba je stanje duha. Garderoba je v glavi. In na hrbtu, stopnicah, omaricah. Folk pač obesi oblačila kamorkoli. In moraš. Ni druge. Če je tako nabito polno, domala razprodano, ko neutrudni Ramiz malo pred začetkom še računa, koliko kart še lahko gre v prodajo, potem pač moraš sleči vse, kar ima rokave. In tedaj si prisiljen najti rešitev. In enako velja, če želiš še po kako pijačo ali na wc, pa nisi ravno na robu placa, ki bo vedno imel zlizane ploščice in zatohli brezkisikni vakuum. Pa četudi je MC dobil tisto najbolj luksuzno dobrino. Klimo. Je bila prižgana, ja ja. Ampak pomagalo pa kaj dosti ni. MC je tisti plac, na katerega si pomislil, ko smo bili pandemično doma in vselej na razdaljo.

    Dokler bo takšen, kakršen je, pa čeprav je z leti dobival izboljšave, nenazadnje večji oder na kontra strani, kabino za tehniko in boljše luči, bo MC najbolj primeren plac za takšne koncerte. Ne idealen, pride pa blizu. Mrfy so bili v tem istem placu že tri leta nazaj. Bil je april 2019, pripravljalo se je k pomladi, ampak je prav tako neutrudno zunaj deževalo, noter pa se je stiskala malenkost drugačna publika. Ja, tudi tedaj lepa, zagnana, z y kromomosi, ampak… ne tako mlada. Ali pa me spomin pač vara, četudi sem pisal o koncertu. Takrat je Mrfy deloval primarno kitarski band z zelo solidnim prvencem. Ampak že takrat je bila razlika med ploščo in koncertom kar konkretna. Zdaj? Zdaj je pa brutalna.

    Mrfy je vmes postal band, ki se ga omeni ob Koala Voice, Joker Out, delno Alo!Stari in še kom, ko se poudarja mladi rock val, ki je pokazal, da bi lahko monoliti slo-rock klasike dobili ne ravno naslednike, tudi dediče ne, v bistvu je nemogoče reči, kaj točno so. Ker za to gre. Preprosto so. Mrfy je naredil vse, kar se mora in lahko naredi. Bili so predskupina Siddharti, kar ni lahko. Z leti Siddhartine dominacije morda še težje. Pa Izštekani, pa Zlata piščal za novince leta, pa nastop pred Skunk Anansie, pa sodelovanje Gregorja Strasbergarja – Štrasa v 1 na 1 z Bojanom Cvjetićaninom, pa sklepna točka na Dan 202 ob 50. letnici Vala 202 s skladbo Prjatučki, lani četrto najbolj predvajano skladbo na Valu 202 in nagrajeno z zlato piščaljo za skladbo leta 2022, pa nato še kar dva koncerta v Kinu Šiška… Ni, da ni.

    Tako pride band do točke, ko še redko kaj sploh ostane. Kam še? Okej, Joker Out so šli v Križanke. Ne le razprodali mesece vnaprej, nak, na dan, ko so šli tja, z novim albumom, ki je izšel teden prej, so prijavili, da gredo čez leto dni v dvorano Stožice. In prodali že par tisoč kart. Kira finta. In izdali skladbi v srbščini, ker bi radi pokukali še kam. Koala Voice so se prav tako obrnili malo sem, malo tja, letos pa ravno v začetku junija prav tako v MC Pekarni zvrteli možgane in srca na izjemnem koncertu. Ni lahko obhajati enih in istih placov. Ker jih kmalu zmanjka. To so povedali vsi bandi, s tem so imeli krizo tako Siddharta kot Mi2. Dokler niso prišla nova prizorišča in je vsak malo večji kraj v Sloveniji ugotovil, da si lahko tako ali drugače, z javno ali privat podporo, privošči do tri večje dogodke na leto.

    Ampak Mrfy pa delujejo… Ne, ne skromno. Joj ne. Delujejo pa za takšne odre. Za nagnetenost. Za zvestobo. Za pričakovanje. Če prideš tako na oder, ko vehementno mahata in sta (sama s sabo) zadovoljna že roadie in »tonc«… Ki sta prinesla različne pijače fantom. Iz zaodrja, ki je v MC Pekarni oddaljen, koliko, tri male stopnice in pol metra? Ampak ja. Ni moteče. Je celo, em, zvezdniško, karkoli že to pri nas pomeni.

    Mrfy že pred koncertom delujejo nekaj kakor oksimoron. Begajo. Ne veš, kaj bo. Pol publike so pridna, nedolžna, mila dekleta. Vsaj pol, če ne več. Potrpežljivo so čakala, da je prišla skladba Always (Če te najdem). In da je na oder priletel on. Štras. Ampak… Samo malo, da ne bom delal krivice preostali trojici. Ker ti tipi? Tri, štiri dekleta pred mano so kitarista Tomaža Zupančiča snemala v eno. Obstajal je samo on. Kamera nanj, pogledi vanj, upanja zanj. Rock zvezda? Pa ja, zakaj ne. Enako je bilo z basistom Lenartom Merlinom, da za bobnarja Roka Klobučarja sploh ne govorimo. Tip je prevrgel činelo pri, kaj, četrtem komadu? Pa ima tipski, tipičen, tradicionalen, skoraj Ringo Starr komplet. Pa je ruknil. In se prvi slekel. Nato še druga dva. Le on se ni. Štras. »Vsi se slečite!« je kasneje priletelo s publike. On pa… Kot zanalašč. Ne.

    Na oder je prišel v nečem, kar bi lahko bil pulover. Taki. Skoraj kvačkan. Očitno zlate barve. In z bleščicami. Prosojen, ampak ne zares. In ko je prišel na oder, je prišel s tako dozo karizme, da je presegel vsa pričakovanja. Zagotovo pa je nadgradil koncert iz 2019, pa je že takrat govoril, da »o, saj skoraj zvenim kot Kreslin« in zaradi naliva zunaj krenil v epsko priredbo »Naj pada zdaj dež«, kakršne MC ni videl in vprašanje, če jo kdaj bo. Zdaj ni bil nič manj ekstrovertiran. Le počel je to… Bolj z mimiko, gestami, telesom, kitaro in, še najbolj, glasom. Od najnižje do najvišje lege. Od tišjega petja pa do totalnega kričanja. Delal je, kar je hotel. Pa ne samo on. Celoten band. Karkoli bi lahko igrali. In karkoli tudi ne. Z Video Games, drugim štiklom večera, priredbo, ki jih bo še dolgo spremljala, so ustregli, pobožali, nastavili. Kot da bi bil koncert neke vrste daj-dam.

    Mrfy so združili dva albuma – Story (2018) in Use (2022) – v preplet nečesa, kar je indie rock v svoji osnovi in podstati, ampak dodajajo toliko različnih ščepcev. Od dvojnih synthov pa do resnega kričanja. Kar izdatno pooseblja Zaljubljena, zlomljen, ranjen, krvav, trohneči komad. Kakšna verzija. Kitare, bobni, petje. In publika. O, publika. Vse so ta dekleta faking znala. Ne samo znala, vedeti so, kdaj je treba umret v refrenu. Kaj se ta mularija uči sploh še česa drugega? »Kaj kdo ve, kaj so praštevila?« je nekje vmes vprašal Štras. Kot da bi bil test. Češ, saj v šoli počnete še kaj ali ne?

    Koncert Mrfy je zdaj primeren Štrasovim čustvenim nihanjem na odru. Štras namreč počne vse. In še več. Pusti prepevati publiki. Zahvali se. Po drugi strani pa gre skoraj kričati v obraz. Zabriše se na tla. Zavija z očmi. Kot da bi gledali epileptični napad čustev brez pene na ustih. Tobogan je tak komad. Bizarno zasanjan, post-psihadeličen, kot neke vrste mini živčni zlom, kjer band počne vse živo. Eklektika – v pozitivnem smislu. Potem je bila tu mogočna verzija Anakin, ko se je podredil, polomil na lastnem komadu z: »A se ti ne zdi, da sva enaka?« Ne. Malo verjetno. To je klasa zase.

    In potem je prišel bis. Prvi. In drugi. In bi še četrti. Po drugem, ko je že šla skozi San Francisco, čakalo pa se je na Klic, ki se ga, žal, ni dočakalo, saj je bila BBY izpeta, kot da jutri ne obstaja, je nekdo v prvi vrsti vzel enega od mikrofonov, ga obrnil in prijavil: »Mrfy!!! Kličemo vas, Mrfy!!!« Pa je prišel. Še tretji bis. S čikom bobnarja v ustih. Post-milenijska, generacija z brezbrižnost, ki je pa nikakor ne gre zamenjevati za nečimrnost.

    Mrfy bi lahko imeli še tja, peti, šesti bis. Tako so namamili občinstvo. V tisti sopari, kjer se koncertno gara. Tak občutek je bil, občutek pripadnosti, neponovljivosti, sorodnosti. Tu in zdaj. Mi. Nekaj, česar ne more poustvariti nobena tehnologija. Pa se je snemalo, instagramalo in to. Že, že. Ampak »švica« se ne da spraviti v zaslon. Še v tekst ne. Bila je nekaj kakor borba. Vprašanje pa je, borba za – kaj? In koga? Vsak zase? Vsi za njih, oni za vse? To pa ostaja vprašanje. Kot ostaja ta koncert. Mrfy so prešvicali MC, kar je velik kompliment. Ga stresli, objeli, skričali. In pokazali, zakaj so to, kar so. In še več. In bodo ostal za neko celo generacijo sinonim za tisto neponovljivo obdobje. Ko ne veš, če je bilo vse to res. Pa je bilo. Ali kot so dvakrat zapeli v Prjatučki: »Spet bo zagorelo, ker nam vedno tli na dnu srca!« O, ja. Tli.

  • Pižama + solze = Vertigo!

    Pižama + solze = Vertigo!

    Zašepetala je, naj zapremo oči. Zaprli smo oči. Nato je začela recitirati. In smo deklamirali. V petek zvečer. V placu, kjer je zlizane ploščice polagala neka pokojna vojska, ko se nihče od nas zbranih še rodil ni in ki je prav te dni dobil – klimo. Fensi-šmensi. Pa je vseeno teklo z nas. Ampak se je zaprlo oči. In krenilo. V vrtoglavico za konec desetletja. Vertigo.

    Zabrisala se je na kolena. S kitaro. Podrsala na rob zdrajsanega odra kluba MC Pekarna. Pa ni bila tam dolgo. Ne, ne na robu. Bila je itak čez rob. Valjda. Že kako uro. Že kako desetletje. Čez, onstran. Sunkovito se je dvignila. In migljavo poplesavala. Še bolj, še več, še, še, še. Sem, tja, levo, desno, gor, dol, mimo, okoli, počez. V nekaj kakor pižami. Okej, ni bila ravno pižama. Saj ne veš, kaj je. Ne pri njej in ne pri tej skupini. Ne moreš vedeti. Gledaš, čutiš. Slišiš, vzameš.

    Trzala, udrihala, skoraj orgazmirala je s celim telesom. Na lastne štikle. Z lastnim bandom. Poseksala nas je, pardon izrazu. Vse po spisku. Sebe, band, muziko, publiko, plac, mesto. To je muzika seks. To je… Ejakulacija akordov. To je platonsko platnšpilersko onaniranje. Temu se sicer znucano reče, da je »padla not«. Da je v elementu. Da ji je dogajalo. Pa ne le njej. Vsej četverici.

    Bobnar Miha Prašnikar se je s čelom skoraj dotikal snare bobna. Da bi ta nek poltempo zamaknjenosti, ki ves čas pazi, da so epileptični kitarski napadi dozirani še do zadnje zdrave mere, skušal nadzorovati. Kolikor pač gre. In nekdo pač mora. Basist Tilen Prašnikar naposled ni videl nas in mi nismo videli njega. Zlasal se je z basom. Čez oči. In čisto levo je Domen Don Holc stal tako kot mora stati nekdo s takim imenom. Kot – don. O, ja. In s sončnimi očali, pač, dokler je še šlo. In izpod njih je mižal še on. Dvojno mižanje. In še kolektivno za povrh. Ko kitara postane post-rock sfingasto polbožanstvo. Oni trije. In – ona. Vsi skupaj – Koala Voice. Ampak ona. O, ona. Dve figi, ki zgledata kot gobi. Ne, nima več spuščenih las. Zdaj zgleda še bolj navihano. Post-adolescentno. Z glavo je risala navidezne osmice. Z boki jih je odmotavala nazaj. S koleni je skakala, delala počepe, drsala, suvala. Redki so bili trenutki, ko je imela obe stopali hkrati na tleh.

    Kako bi jo vi gledali? Mi? Vanjo smo gledali kot uročeni, kot povoženi, kot zamaknjeni. Kaj je to? Pa kako? Od kod? Je to še možno? Kdo je že rekel, da bo pandemija prinesla novo normalnost? Pa da nikdar ne bo več, kot je bilo? Em… Vsi? Pa saj nikdar nismo želeli biti normalni. Niti nismo bili. Ta generacija pa sploh ne. Zanje je normalno nekaj nenormalnega.

    Po ducat letih, kar so pokukali iz zasavskega Kisovca, to so kraji, kjer tisti, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili, ker je želja lačno prevelika, potem grejo in postanejo, no, rogliči in koalice, in odprli val, ki je pomladil slovensko kitarsko sceno za približno vsaj dve desetletji, je Koala Voice na tisti najbolj nehvaležni točki. Po že štirih albumih, kjer so na vsakem ne samo iskali, ampak tudi našli nekaj novega v svojem indie rocku, kar je že giga dosežek sam po sebi, nagradah, regijskih top kritikah in špilih od najmanjših sob pa do trgov in festivalov, je Koala Voice tam, ko lahko butne le še utesnujoče domača realnost majhnosti, ki je nepremično dejstvo in ne majhnost v glavah. Slovenija bo imela še lep čas dva milijona ljudi.

    Ta jedka realnost pač ne čaka na nikogar. Na muzičarje toliko manj. Sploh take sorte. Na »mama, ata, jaz grem v muziko!« redko padejo družinski ponosni kriki veselja. Da je, pade kolektivna ugotovitev, to nekaj, kar se zgodi vmes. S kitaro pač… Si… Na poti do… Bridke cankarjanske bučne realnosti. Ampak odgovor na lasten komad »kam bi šla / kam bi šla, če bi lahko zbežala« vseeno obstaja. Narediš si ga sam. Kam bi zbežala? Sem. Točno sem. Na oder. Med ta folk. Premešan. Ko te dregne tip, ki hodi na koncerte od leta, ko si se ti rodil. Ko na enem prvih špilov cca. dvanajstletnik očitno z res kul starši ne more verjeti, kaj doživlja. Ko se dekleta čisto sprostijo, skačejo, gledajo, varno in ponosno delajo, karkoli želijo gledati. Če se pa itak miži. Tu buljiš… Mimo desetletja, ki bo težko kdaj doživelo nostalgijo. Bo pa ostalo. V občutkih. V hipotalamusu. V nas. Desetletje, ko je mladina spet bila mlada. Za hip. Da vsaj enkrat, kot gre tisti angleški pregovor, mladost ni bila zapravljena na mladih.

    Pa sem, odkrito priznam, na TAK koncert zamudil. Priznam. Zato, ker živimo v mestu, kjer imam(o) ta privilegij, da se dogodki kakopak prekrivajo. Ko v Sodnem stolpu nastopa post-Ema fenomen LUMA in ko vidiš razliko med golimi začetki in tem, kaj se zgodi, če to delaš desetletje. Ko je na Židovskem trgu Maribor z Jazz ‘ma mlade najbližji izlet v v Evropo ali ZDA. Ko sem se peljal mimo s kolesom na Tabor, čez most, ko po Dravi nosi utrip mesta, za katerega vedno upamo, da bo vse in še več, kar potem itak je, je izza pekarniških sten že bučala Ker tu je vse tako lepo. Ko sem prišel pred vrata, je bila Go Disco. In ko sem se odločil za manj kisika in vrtiljak, vertigo, tornado, orkan, je Manca Trampuš rekla, naj zapremo oči. In krenila v Vertigo. V pesem, ki poje. O vsem. Vseh. »Samo igramo se dokler ne umremo / In potem sonce eksplodira / V solzah in ljudje se razprše.« Svet je začel umirati, ampak o, naj tako umira. V dvoje. Srečko Kosovel bi na tem koncertu najbrž bil tonski tehnik. Odobravajoče bi čakal, da pesem postane konstrukt. »Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta / Da se spremeni, si povedal mi, to je vertigo.«

    Začne se ti vrteti. Saj »je rekel«. Morda zaradi sopare, kakršna mora biti v točno takšnih klubih. Ko band zveni tako prekleto kot celota. Ko sta kitara in bas objeta, ko bobni delujejo kot frdamani timpani. Od vseh koncertov po koroni, pa sem za kakega to že zapisal, je bil ta koncert tisti, po katerem vidiš, da: ne, rock ni crknil. Kitare še niso riknile. O, ne. Nič ne pride blizu temu… Dialogu, izmenjavi. Tega, mulci in mulke, se na internetih ne dobi. In za tak občutek, kot je štikl Vertigo, ne gre skozi tik tok. Moraš čakat. To niso sekunde. To so ure. V bistvu leta. Desetletje. Na zvok sirene, da zapoje ob 22.00. V emsiju jo še vedno, gasilsko, sučejo na roke.

    Kadar se zgodi to, kar se je v petek, 10. junija 2022, je koncert odmik, obvod, oddih. Po dveh letih in pol pandemije. Po desetletju, ki se je začelo s krizo in končalo s pandemijo. Po desetletju, ki nam bi naj prinesel reset. Po desetletju s šestimi predsedniki vlad. In vsem vmes. Koala Voice so na odru negirali sami sebe. Da pesem, žal, ne zna rešiti obeh, ustaviti sveta? Je vertigo, seveda je. Ves ta čas je en sam vertigo. Prehitro gre. Prehitro. Sploh, ko komadi tako bobnijo. Ko se zdi, da vsak od četverice igra več kot en inštrument in več vlog. Ko bobni pojejo. To je koncert, ko bi vsak dal tonskemu tehniku za rundo. To je koncert, ki se lahko zgodi bolj ali manj enkrat samkrat.

    Pa čeprav so, če štetje drži, v klubu MC Pekarna igrali že – petič. Vsaj. Ko sem jih gledal nazadnje, bilo je novembra 2017, joj, kako pet let hitro mine, so rekli, da ne čutijo več, da so glas generacije. Kakor, češ, da so bili leta 2014. Pa Koala Voice nikdar ne govorijo o sebi visokoleteče. Kot je rekel Ramiz Derlić iz MC Pekarne: za starejše so bolj pop, za mlade bolj alter. Leta 2017 je bila predskupina – MRFY. Mladost je že počasi na novo skakala čez jarek in ne čez most. Koala Voice je bil prehiter in prepozen hkrati. Naredil čisto vse, no, prav. Več s takšno glasbo v Sloveniji z vsemi njenimi specifičnostmi težko narediš. Koala Voice so šli od Baltika do Nizozemske, bili predskupina Pixies, napolnili Cvetličarno, alo, Manca Trampuš je pela na državni proslavi, kadar so te takšne, da lahko taki kreativci tam seveda sploh nastopijo. Naredili so vse. In kaj zdaj? Kam potem? Kaj se zgodi? Če nisi tista prva, stara liga, kar zaradi EMŠA nisi niti mogel biti. In še to: leta 2017 so delovali… No, drugače kot zdaj. Ko…

    Potem… Igraš. Če to res delaš… Še iz enakih razlogov kot na začetku. Potem… Igraš. Špilaaaaj, bi rekli v Mariboru. Nismo rabili. Dvajset štiklov smo dobili. Dvajset. »Maribor, hvala vam stokrat!« je proti koncu začelo lomiti Trampuševo. Lomiti? Ja, lomiti. Čutila je, z vsakim bolj norim aplavzom, ne, saj to niso več aplavzi, tole je grupnjak, da se bo na neki točki zlomila.

    Koala Voice namreč zdaj deluje kot tisti edini par iz srednje šole, ki mu je res ratalo. Pa res ratalo. Ne ono, ko že misliš, evo, glej, še sta skupaj, potem pa tam proti nezadržnemu koncu tridesetih slišiš o varanjih, objokanih otrocih, neplačanih svežih kreditih in podobna sranja. Ne. Koala Voice deluje kot četverica, ki je na odru tako prekleto povezana. Kakor da, kot mi je rekel Domen Holc za Večer leta 2018 v Šiški, ko so iskali plac za vaje, Kisovec nikdar ne bo pobegnil iz njih. Tista želja. Ki lahko nastane kjerkoli, v manjših krajih pa zagori kot večni plamen ustvarjalnosti.

    Koncert v emsiju je šel nezaustavljivo dalje. Publika je bila newtonov zakon v praksi. Vsaka reakcija na odru je imela svojo enako močno reakcijo v publiki. Po spolu nekje pol-pol, pa ne da bi to bilo pomembno. Starostno, kot rečeno, premešano. Ni bilo nabito, to ne. Je bilo pa dovolj polno, da si se dotikal ljudi. Na relativno introvertno glasbo je bila to ekstrovertirana dogodivščina. Tu ne moreš, da ne bi plesal. Ne gre, da ne bi skušal slediti. Fluidnemu jeziku. Slovenščina, angleščina, hrvaščina. To je band, ki jezika ne rabi, je pa vseeno v Vede premikanja, Ker tu je vse tako lepo in Vertigo, pogruntal, da materinščina ne samo, da bolj pali. Ampak se bolj začuti. In dikcija Trampuševe? Že na plošči, sploh Plata (2021), je sijajna. Ampak v živo? To je bil presek rock špila in top literarnega večera, kjer osupneš, da lahko poezija v živo iz ust in ne s papirja tako trofi.

    Ko je šla skozi Wild Dancer, pesem, za katero vedno zapišem, da sem jo v živo prvič slišal v miniaturnem, ampak popolnem Glasu podzemlja leta 2014, ko je Trampuševo naslednjo jutro čakala matura, je Holc začel igrati skoraj kot Tom Morrello iz Rage Against the Machine. Tapkal je. Drug drugemu so na odru kimali. Se občudovali. Bili zliti skupaj. Vem, zveni osladno, pa ni. Ostro je. Koala Voice ni sacher torta. Ne. Prej tabasco. Pri Wild Dancer je pesem v živo še vedno to, kar njen naslov pravi, da je. Njena doorsovska repetitivnost poskrbi, da se skače.

    In potem je prišel še bis. O, bis. Dva komada. Ne več na gas. Ne več na polno. Da ne bo kot pred dvema tednoma. Ko je Marko Soršak – Soki iz istega odra prosil, lepo prosil, moledoval, naj vendar, za božjo voljo, publika dovoli konec koncerta Elvis Jackson. Koala Voice so to naredili drugače. Na drugo finto. Niso šli z najbolj udarnima komadoma. Ne. Šli so z Zlomila si mi srce za na plato, ki se skoraj samougonbi. Ter poslovili z Brainstorm. Nežnim kitarskim praskanjem. Kot dotik rahlo pogrizenega nohta na dotika željno kožo. Komad s katerim je vsak konec možnost za nov začetek. Ni nujno, da je. Ima pa potencial. Band se je priključeval. Začela se je risati svetloba. Tam, ob pol dvanajstih zvečer. V pesmi, ki, prosti prevod, pravi, da »mi praviš, da so moji možgani zlomljeni / kot odrasli možgani, ampak preprosto ne delujejo / kot mesto, v katerem nikdar nisem bil(a) / kot poved z milijon besedami.«

    In potem, ko se komad zaustavi. Ko strune postanejo film. Sledijo le še štiri besede. Teh ne bom prevajal. »It’s gonna be alright«. Začela je Manca Trampuš. Sledil je Miha Prašnikar. Za njim Tilen Prašnikar. In potem cela MC Pekarna. Zdaj, ko to pišem, imam naježeno kožo. Peli so vsi. Smo vsi. Vse bo vredu. Vse. Bo. Vredu. Se lahko koncert bolje konča? Kot sporočilo, nagrada, napotek? Da bo vse vredu? Po kanonskih akordih, torpedih od komadov. Potem tole. Božanje. Zdravilo. Omilitev. Tole je kot ležanje… Kasneje. Peli so. Peli smo.

    Vsi.

    In nato… Se je Manca Trampuš, tako je bilo videti, zlomila. Ni šlo več. Konec. Tresk. Solze so ji stopile v oči. Kitaro je že odložila. Paličice in trzalice so bile pospravljene. Le še četverica. Objeta. Štirje v vrsti. Kot večni prijatelji. Mi smo pa peli. Vsi. Da bo vse vredu. Medtem ko ti folk na angleški tekst v Mariboru, ko si prišel iz Kisovca, poje nazaj tvoj refren. Se ti prikloniš. Je kaj večjega? Ne stožice, ne tivoliji, ne wembleyji. Ko dobi pevka solze v oči. In to potem, ko je že rekla: »Vi ste čist nori usi skp!«

    Pa so peli, »samo igramo se, dokler ne umremo«. Morda pa je to, kar pravi Vertigo, življenjski nauk in nauk o življenju. Samo igramo se. Kadar igrajo Koala Voice. Ko veš, da bo vsake toliko spet vse vredu. Ko te četverica iz odra, ki zdaj preprosto špila in se špila, poboža in objame. Tisti spontani trenutki koncerta, kjer se je vmes Trampuševa čudila, ker so šli v drug komad od napisanega. Ja, še so taki koncerti. Kjer šprica spontanost. Kjer se švica. Kjer se pleše. Kjer se joče. Kjer je vse tako lepo in kjer »nič me ne boli«.

    Mogoče ena pesem ne zna rešiti oba in ustaviti sveta. To ne. Zna pa en koncert v poldrugi uri spržiti vrtoglavico z rešitvijo za vsakega od nas. Ker… Bo vse vredu. Ker… tu nič me ne boli.