Končalo se je, kar sploh ne bi bilo tako čudno, če ni bi bilo prvič, z ono napravo za merjenje pritiska in utripa kar gor lepo na moji roki. In cifre začuda niso bile nič kaj prida falš. Pa sem mislil, da mi morale biti. O, ja. Toda režiserju Janu Krmelju, precej bolj verjetno pa moji splošni anatomiji, je vseeno uspelo, da sem se naučil nekaj novega: kako izmeriti srčno utrip samemu sebi. Tudi ročno. Jebeš aparature. Ker mi je srce po predstavi Utopia, ko sem prijehal domov iz Ptuja, tako razbijalo. In mi še vedno, tudi ko to pišem. Ampak najbrž ne več toliko zaradi predstave. Čeprav bi mi to tudi lahko. Aha. Ja.
Vsakič, ko grem na Ptuj, se pri pešačenju čez Dravo zamislim, da bi se bil poročil na Ptuju. In to magari kar dvakrat. Ker Ptuj v sebi nosi nekaj posebnega, romantičnega, manjšega, skuliranega. In Ptuj ni mesto, vsaj zame ne, kjer bi takoj pomislil, kaj bi lahko bilo boljše. Takšen kot je, je prekrasen. In še posebej njegovo Mestno gledališče. O, ja. Pupe so bile spet v najboljši formi, ker ne skušajo biti tiste hostese, zaradi katerega imaš občutek, da je gledališče nekaj, kar ti nisi. Nak. Ne te pupe. Ko so mi ponudili v roko takoj karto (hvaaala!) in gledališki list (še bolj hvaaaala!), sem se spravil čez cesto, dasiravno je ostalo le dobrih deset minut do predstave, tja v kafič Bo!, definitivno plac, ki je narejen, da je zraven gledališča. Naročil sem kavo, opazil, da me v kotu en tip precej grdo gleda, ker sem natakarici zašepetal tisti en espresso, nato pa začel listati gledališki list.
Okej, nekaj sem prečital že doma, kritiko, dve tri, osnovni opis, dejansko malo guglal, pogledal fotke in… In ugotovil, da po petkovi predstavi za žur tole ne bo predstava za žur. O, ne. O, joj, ne. Nič, kot klasično dvakrat sfalirani študent sem se vrgel v gledališki list in se začel mučiti že s tistimi teksti za deset minut. Saj ne, da bi bili slabi ali karkoli. Ampak tegale v kafiču pač ne moreš kar tako čitat, počez, po diagonali, malo zaradi luštnega. Tole ni kafič čtivo. Alejandro Jodorowsky in taki liki. Ki jih itak kaj dosti ne poznam, slišal nekje, to pa je tudi to.
Foto: Peter Uhan
Nato sem se v listu ustavil pri ustvarjalcih predstave. In videl letnice rojstva. O bešmumast. Saj so skoraj vsi stari toliko kot jaz in še manj. Jan Krmelj, letnik 1995. O bešmumilomast. Ampak igrajo pa Polona Juh, pa Uroš Fürst, okej to niso tako rosno mladi ljudje, ne? Pa dobro. Pustimo. Se. Presenetit.
Že vstop v dvorano je bil res presenečenje. V kotu je ležala mrtva žival, nekaj med ovnom, kozorogom in plišastim obličjem. In v ozadju je zujila muzika, ki je nisi mogel spraviti iz ušes, pa da bi si slušalke nagural vanje. Skratka, že ob vstopu v dvorano si bil priklenjen na nek nov svet, novo realnost, nova nebesa, sanje, izkušnje. Zakaj pa ne, kajne? Če sem dobro razumel Jana Krmelja v gledališkem listu, si želi, tole je res preko palca, da bi doživeli nekaj tkaega, kar smo doživeli ob branju Danteja in njegovega Pekla v Božanski komediji. In režiser gre tu še dlje, ko v svojem Credu med drugim zapiše, da je gledalec »priča, opazovalec.«
Biti gledalec je vztrajanje v razpoki med totalno negibnostjo in delovanjem. Brati, kar ni bilo nikoli zapisano. […] Gledalec izkuša svoj neobstoj – vrnitev obstoja je izkušnja, ki bi jo lahko približali temu, kar imenuje neka pradavna usedlina besede katarza. Človek se vrne, a vrne se transformiran. […] Fenomen trenutkov, ko nas tudi v gledališču odnese proti neki drugi realnosti; kjer tudi gledališče sproži potopljenost v odsotno. Izkusiti svet v naši odsotnosti: izkusiti razmik med življenjem in smrtjo: živeti mejo: to je gledališče. Praznvati odsotnost in tujost sveta. Praznovati vse, kar nismo.
Dobro. Štekate? Ne? Nič hudega. Jaz tudi najprej nisem. Ker ne morem, niti nisem mogel, tako sem se tolažil kasneje. Kajti – in zdaj sledi ključni stavek te doživetvene recenzije – Utopia je predstava, ki jo moraš videti, da je ne bi razumel. Ne, ne gre za dvojni obrat, da bi jo bil razumel, ko je ne bi bil videl, čeprav bi to bil ultimativni preobrat sploh za te čase, ko je tako fajn govoriti o stvareh, pametnjakovičiti o nečem, česar niti povohali nismo, pa mislimo, da za ceno lajka, našega kolega všečkota, pač čisto vse prolazi.
Foto: Peter Uhan
Ko sem gledal v sliko režiserja Krmelja, sem se za hip zalotil in se počutil kot Josip Vidmar. Zakaj? Ker sem mislil, češ, prokleti paglavec, kdo te ti si, da boš nam govoril, kako naj gledamo predstavo. Dafaq? Okej, saj sem slišal in bral, kako je Richard Wagner začel novo gledališče s svojimi operami. In je tudi zašel v filozofske vode, vendar se mi zdi, da je to storil malo bolj… Okej, z muziko, dramo je pretopil v štikle, ki sploh niso neki giga hiti, in z muziko je vse lažje. Jan Krmelj pa je tole zastavil… Multikulti. Ne vem. V bistvu sem itak ugotovil, v tistih 85 minutah, ko mi je pulz šel gor in mi je srce nekajkrat padlo v hlače (kar tokrat pripisujem predstavi, kar je vsekakor kompliment), da nič več ne vem. Predvsem pa, ko sem po dolgem času spet v gledališču pogledal na uro, upajoč, da bo pokazala več od tega, kot mi bo dejansko pokazala. Kar ni fajn. To res ni fajn.
Potem sem se pa spomnil, kako sem sedel v Linhartovi dvorani, ko je bil Liffe še res festival, kjer smo jedli jabolka kar v dvorani, na sredi vrste in si prekrival oči in ušesa hkrati, se stiskal h kolegu Golobiču, ker me je Lars von Trier tako predrmal, prestrašil in pomendral s svojim Antikristom. Tiste živali in to… Aaaa. Faking preveč. Zbežati sem želel. Nekam. Kamorkoli. Samo stran.
In na to so mi letele asociacije v tem kolažu ali skici ali karkoli že to je, kar bi naj bila Utopia, arheologija raja, ki ima, kot lahko vidite na sliki, prav svoje dele in vse. Morda to zgleda bolje strukturirano in dojemljivo, kot potem dejansko je. Kot rečeno, že tekstov v gledališkem tekstu nisem razumel in se ob tem nisem počutil niti ponosno niti žalostno butasto ali zahojeno, ker ne gre zato. Res ne.
Lažje sem spremljal zgodbo o Fandu (dominantno nasilno nežni Aljaž Jovanović) in Lis (sključeno sledeča in sančopansovsa Polona Juh) kot tisto drugo, kjer imamo klasično zgodbo Abrahama (Uroš Fürst) in Izaka (Klemen Janežič), vmes pa še usodni lik Kore (Tina Vrbnjak). Ne morem vam povedati in razdati zgodbe, ker se mi zdi, da zgodbe, vsaj tiste klasične, sploh ni. Je razpad zgodbe. Vsi so popotniki, nekako izgubljeni med potjo in ciljem, to so ljudje, ki na koncu skrbijo za odsek »izgubljeno-najdeno«, ker so ostali nekje vmes v svetu, ki nima okvirjev, norm, časovne linearnosti ali sploh smisla. Ker vsa tista kri, tista žival… Uuuu. Srhljivo? Da. Smiselno? Niti ne.
Zgodbi Fanda in Lis je toliko lažje sledit, ker veš, da ne bosta nikoli prišla v obljubljeni Tar, kjer boš okronan z zlato krono in dobil ključ do vseh labirintov. Njuno potovanje se začne iz niča in konča v niču, kar pomeni, po domače, od vukojebine pri tretjem križišču desno, pri čemer ona s pokvečenimi nogami ne more hoditi, on pa ne more biti nežen, ne da bi bil grog. Dobra, ne? O, ja!
Foto: Peter Uhan
Zakaj? Če zakaj, je predstavo Utopia ali pa vsaj polovice le-te, fajn videti samo zaradi Polone Juh. Pa kaj si nor. Kakšna fizična predstava! Kakšna sključenost! Kako mlahedrave okončine! Kakšna osteoporoza! Kakšni vratolomni padec na lastno kičmo. Načeloma se predstava razvleče in ima preveč mašil, ko igralci pomen iščejo brez besed, toda gledati, kako Polona Juh mlahedra ob Jovanoviću je presežek prve vrste. Čisto res. Kako se mu prepušča, predaja, mu verjame, čeprav jo on vseskozi potolče, rani in živita v začaranem krogu, kjer je edini izstop ta, da jo fenta.
In če še zakaj, je predstavo dobro videti zaradi multikulti sporočila, ki ga razkadijo, zaprašijo in kožno strgata Špela Ema Veble in Nina Jagodic z gotovo iber zapomnljivo masko in kostumi. Kaj takega! Prav podoba – spet bolj Fanda in Lis – te premakne in tu uspe Krmelju tisti premik, da gledalec razpade, da ne gleda predstave, temveč predstavo predstave o predstavi (ne pričakujem, da boste to razumeli), da ravno ko ve, kaj gleda, v bistvu spozna, da ne ve ničesar in gre spoznavati vse jovo na novo iz pravzaprav kar sadomazo radovednosti, ki te sicer ne razočara, a zaradi nje z odrevenelo levo roko sredi noči vstaneš in pogledaš, ali si že dospel v frdamani Tar, pa seveda v Tar ne moreš, ampak bi tako rad prišel v frdamani Tar in še raje, da bi tja prišla vsaj Lis, ampak če hoče tja priti Lis, mora tja priti tudi Fando, ki jo štuporamo prenaša v dobesednem in prenesenem pomenu…
Foto: Peter Uhan
Ta vizualno sporočilni del uspe ravno zato, ker je tudi scena (Nika Erjavec in Andrej Koruza) skorajda umaknjena za škrlatno zaveso, a kaj, ko je scena tudi inkubator za najbolj mračne, krvave, groteskne prizore, ki jih sploh opisati ne moremo (in to mi na Urbani.si, moš mislit?), in stopajo liki pred nas kot neke prikazni in ravno ko se jih privadimo in skoraj vzamemo za svoje in sta Lis in Fando skoraj Cinco in Marinko ali Vladimir in Estragon ali katerikoli dvojec pač že, Jack in Rose iz Titanika, magari, pa je na oder prišla hladna, čelava, ornk čelava, zamaknjena Kora, kjer Tina Vrbnjak znova postreže z asistenco na tekmi, kjer gola ne bomo videli. Ker to je težava Utopie in to smo opazili, ko smo nekje po pol ure preverjali drug drugega (no, še zdaleč ne vsi), če lahko sledimo temu in skorajda iskali ubogo so-dušo, ki nemara čuti ali vidi ali misli podobno kot mi, izgubljeni v tej resnično arheologiji roja, tole so ja izkopanine naših blodenj in sanj kar obenem. Gledali smo se in iskali sočloveka, ki bi kaj rekel. Ni, razen onih klepetulj v loži levo.
Težava Utopie je težava fuzbal moštva, ki ima najboljše drese, res lepe drese, top osebje v klubu, izjemne igralce, vendar trenerja, ki mu pač (še) ni usojeno, da bi bil letos prvak. Pa to ne leti sploh nujno na Jana Krmelja, še zlasti ne na njegovo mladost. Čeprav sem slišal in štopal vse daljše nosne izdihe gospe na svoji levi (na desni so bili trije prazni stoli, večina je bila sicer zasedenih, kar me je begalo, saj na desni nisem imel nobene upore, le večni temačni prepad), sem proti koncu, ko sem si nekako zložil celoto, ko sem ugotovil, da v Tar nikoli ne bo prišel noben, morda tisto žrtveno jagnje, tista poklana žival, mogoče lik Kore, čeprav ali je ona sploh zemeljski lik, kdo je, saj ni važno, ne razumeš, pojdi dalje, tok zavesti, no na koncu sem vseeno bil nekaj kakor ponosen in vesel, da novi generaciji v koprodukciji Drame in Mestnega gledališča Ptuj omogočajo take projekte in teste. Moje totalno analfabetsko mnenje je, da bi veljajo naslednjič premisliti, kako in kaj, namreč, kaj bodo potegnili iz recenzij, mnenj, odzivov publike, ki pa več od aplavza nekako ni zmogla in je mnenja, sodim pač po tišini pri garderobi, očitno prišparala za štiri stene.
Utopia je predstava o ničemer in je predstava o vsem in hkrati sploh ni predstava in je predstava in tudi mi ob pisanju težko doživljamo, skoraj tesnobno, nelagodno, izgubljeno, tavajoče izkustvo. Grozljiva maska, mazanje s krvjo, šepetanje, duplikacija zvokov, izmaličeni liki, migetanje crknjene živali… Toliko efektov, kot ponudi Krmeljevo delo, ponudi le redkokaj. Ampak na trenutke sem si zaželel, da bi bilo kot pralni stroj, ki ima milijon funkcij, ki jih ne poznam, a sem vesel, da poznam tisto eno, vedoč, da imam še druge.
Foto: Peter Uhan
Ker tole te res opere na nek nov način. Če si bil prej prepričan, da si iz bombaža ali, primerneje, volne, si zdaj ugotovil, da je etiketa ali lagala ali pa ne znam brati več ničesar. Verjetno tisto slednje. Skratka, prestrašila me je predstava, ker je moje sočustvovanje z izjemno Juhovo »nagradila« tako, da me je trpinčala z maskami groze, krvjo in ciklično smrtjo. In to sem skorajda predstavi nekoliko zameril. Najbrž zato, ker mi je srce tako razbijalo iz katerega koli razloga že.
Po predstavi sem si že na mostu, kjer se ponavadi ozrem, upajoč, da se bom na Ptuju poročil, meril pulz, počutil sem se nelagodno in v mestu kurentov (na poti v gledališču so se eni pubeci igrali z zvonci v kombiju) preplašeno opazoval, da mi ne bo kaj skočilo iz reke, ovinka, gradu. Če je to bila želja predstave, ji je uspelo. Ampak nelagodje? Pri Danteju ni bilo takega nelagodja, ni bilo lahko – sploh ne v gimnaziji – ampak nisem pa, če pretiravam, razmišljal, da me bo kap ali zakaj umiramo in zakaj imamo take podobe raja. Zakaj sem sploh šel to gledat?
Morda me je taka predstava prav klicala? E, to sem se spraševal, vsakič ko je Vrbnjakova prihajala gor na oder, ne kot človek, ne kot lik, ampak kot svarilo, pojem, usoda, klic. Potem sem videl posipane srčke po mostu in ključavnico, na kateri je pisalo Teja & Paula z znakom za neskončnost in sem se cinično nasmejal, pa nisem cinik, vsaj mislim in upam, da ne, ampak ja, kakšna neskončno, če pa že naša percepcija raja in nedosegljivega Tara umira na hrbtu nežno grobega Fanda in neusojene Lis.
Naenkrat se mi je to, da bi se bil na Ptuju poročil, zdelo tako trivialno. Še pred predstavo sem bil prepričan, da se bom prek Puchovega mosta prvič zapeljal do ptujskega McDonald’sa, kar tak, ker pač ja. Nisem se. Težko sem dihal, nekaj kakor sopel, parkiral avto in šel domov. Ponoči sem težko spal in ko sem se zjutraj zbudil, sem bil tesnoben in pred očmi sem imel Lis, ki se štuporamo cijazi z upanjem na Fandovem hrbtu, pa se itak potem vsako upanje, sploh če je veliko kot Tar, konča s pokolom.
Štekam, da gledališče vedno ne more biti žur. Okej. Štekam, da lahko iz nelagodja narediš zgodbo. Vendar tu sploh ni zgodbe, ker se mi zdi, da vam predstave nisem znal opisati in je tudi ne morem. Pa bi naj bila to kao poanta in teksta in portala Urbani.si. Hm. Kaj čmo. Upam samo, da se bom jutri počutil bolje. In da bom verjel v Lis, če že v drugo ne morem. In ja, Polona Juh je res tako dobra v predstavi, ki ima vse, kot rečeno, elemente za uspeh (glasba Gašperja Torkarja sploh hara, tudi dramaturginja Katja Markič je opravila trdo delo), toda tole je tekma, na kateri smo dobro igrali, ampak ne samo izgubili, temveč izpadli. Saj res, če dobro pomislim, sem se nazadnje tako za kurac počutil po tekmi Slovenije z Anglijo v Južni Afriki. Takrat je šlo eno celo poletje. Nekdo bo rekel, ha, se pa vsaj spomniš. Mogoče bi bilo včasih bolje, če se ne bi? Ne vem. Vem pa, da mi vseeno ni žal. Ker včasih ti pač nekdo mora sklistirat možgane. In dvignit srčni utrip. In te pretrest. Resda je to malo premočno (pa nisem mislil, da sem taki “rahlec”), resda nočemo presimplificirati našo latentno kritiko, ko dajemo trojko o nečem, česar nismo očitno najbolje razumeli, ampak… Predstava bo ostala v mislih. Ali ne EKG-u. To pa.
Bis. Čisto možno pa je, da mi je srce razbijalo zaradi gospodičen v loži levo, bolj pri steni, ki sta čebljali skozi celotno predstavo in ti je žal, da ima ptujski teater predobro akustiko, saj bi ju šel sam mazat s krvjo, ko bi bil sedel na levi strani, ne pa na desni, in ju lovil z grozljivo masko. Sicer pa zelo fajn publika, nihče ni kašljal, hrkal, pogrkaval ali rojeval. Bravo, Ptuj!
Ja pa iiii. Res. Ja. Pa. Iiii. Ne da se drugače zacukrati, nacukrati in pocukrati takega četrtka. To je Ptuj, dame in gospodje. Kraj, kjer bi se bil poročil. Magari kar dvakrat. Komot. Že zato, ker je bila ura 19:17, torej trinajst minut pred začetkom Ne bodi kot drugi, glasbeno-recitalnega večera Ditke in Ferija Lainščka, pa se je en pubec od gledališča zazrl proti Bo Cafeju, najlepšem lokalu na planetu, in ji zinil: »Kaj če bi šla še kaj spit, a?« Seveda mu mladenka ni dovolila, ampak probal pa je. In to je vsa poanta, rdeča nit, ki jo morate vedeti za ta tekst. Probaš. Kot probavata Ditka in Feri.
Ptujsko gledališče smo prvič obiskali decembra, ko smo dobili feministično zgodovinsko lekcijo Kako ostanem lepa in svobodna, ob kateri smo se krohotali še v četrtek, ker je bil spomin še tako svež. Še enkrat: bravo, punce. In bravo gledališče, ki ima vse hostese z imeni iz treh črk. Mislim, da kar dve Evi. Zale dekline, od garderodbe do šalterja. Na Ptuju imaš ob obisku gledališča občutek, kot da greš k nekomu domov na žur. Komorno bi bila slaba, neprimerna beseda. Domačno? Okej, recimo domačno. Naučil sem se parkirat avto na novem parkingu na desnem bregu Drave, da se lepo sprehodim čez most, mimo Ribiča, kjer sem se vedno boril, da sem pojedel več školj od dejta (okej, saj jih ni bilo toliko, če pelješ iz Maribora punco na Ptuj si se peljal v bistvu 20 kilometrov jugovzhodno in tri leta v naprej), kjer fašeš tako lep razgled na grad, te dni pa še na zmrznjeno Dravo.
»Ah, to še ni nič, je bila prejšnje dni še bolj. Kaj češ, pri vas v Maribori bolj teče, pri nas se pa ustavi in lepo zmrzne,« so me bili podučili na šalterju, kjer ni nobene ihte, kolone ali klasične živčnosti. Ne. Lepo počasi. Šel sem v Bo caffe, kjer sem nekoč pustil na hrbtni strani računa najboljši kompliment v zgodovini (»Boljši ste kot moja družba,« bi bil moral dopisat, pa žal nisem), stegnil en espresso, ker bi ob naročilu čaja (obsesivno kompulzivna motnja full on), se nasmejal skupaj z natakarico, kakršno pohara samo še ona francoska bejba v filmu Čokolada, ko je Johnny Depp še bil igralec. To je Ptuj. Ne more bit’ slabo. Nikakor. Lahko te punca žali, lahko sneži, lahko je karkoli, lahko si najbolj osamljen na koncu najbolj gnilega poletja, pa bo fajn. Ne. More. Bit’. Slabo.
In veste, zakaj? Ker sem se dvakrat narobe dol zicnil (za Prekotrojance: usedel) na sedežu. Kak’ težko te je: vrsta 8, sedež 6. Kot se je izkazalo ni tako majhen zalogaj. Če komu, je prenova gledališča uspela Ptujčanom, ker so vzeli nekdanji reklamni slogan »les je lep – skrbimo, da takšen tudi ostane« prekleto zares in bi to bil za lubadarje prvovrstni orgazem, kakršnega še na Notranjskem te dni ne najdejo. No, po prenovi so pustili noter v parketu staro sediščenje, številčenje ali karkoli že. Zato so vrste malo… Nekje vmes. Na tleh piše 7 na zicu pa 8 in misliš, aaa, glej, številka zica. Pa ni. In sem tako prekleto prepričan v svoj prav presedel neko gospo, ki se ji na tej točki globoko in dostojanstveno in hrabro opravičujem, čeprav mi ni vzela vnemar (vprašajte Ivana Cankarja, če sem pravkar prav ubesedil), ker so obiskovalci na Ptuju tako prešerni in razpoloženi in krasni, da se je zdelo, kot da se igramo igrico Stoli, saj veste, muzika in en zic premalo.
Ker zicev je bilo skoraj premalo. Nekateri so dobili v parterju bočne zice, ki si jih sam ofnaš. Ja ja. Taki naval, pa so ponudili kar dve »predstavi«, paket četrtek + petek, v ptujskem gledališču. Očitno take stvari palijo. Kako ne bi, saj so tudi v Mariboru karte v Salonu uporabnih umetnosti pohlastali, ko sta Ditka in Feri predstavila svoje »sodelovanje«. Take stvari imamo Slovenci radi. Pa najbrž zaradi tega, da ne bo pomote, nismo nič posebnega. Izkušeni, cenjeni, dognani, predani, zaljubljeni, dehteči, romaneskni, romantični, regijsko, ruralni poet in zala, mlada, zagnana, predan in še marsikaj pevka. Kdo to ne bi šel poslušat, ne?
Skratka, zicnil sem se narobe dvakrat. Kakih pet minut sem sedel poleg ene tako prijazne gospe, ki se ni mogla nehat smejat, nato pa ugotovil, pismo, da sem se vsedel na vrsto 6, sedež 8 in ne obratno. Ko sem se obrnil, je za mano stala gospa s punčko, poleg nje pa zala hostesa (po moje ji je bilo ime Pia, Mia, Ana, Tia, Tea ali pač nekaj na tri črke), ki me je nalahno prijela za rame (oh, bi zapisala Jane Austen; huh, bi napisala Charlotte Brönte) in v smehu pokazala, kje imam zic. Če bi se mi to zgodilo kje drugje, bi zafarbal na vijolčno, pa ne v ponosnem mariborskem stilu. A-a. Tukaj pa sem se samo nasmejal in ena druga gospa tudi.
Nato sem pogledal proti odru. In nato še malo okoli. Za mano, torej vrsta 9, številka sedeža nimam pojma, je sedela morebitna mati mojih otrok, ampak v kakem drugem življenju. Malo je manjkalo, pa bi ji bil rekel, kako je lepa in neskončna, pa sem ugotovil, da bi moral najprej pogledati v njeno roko, pa ne v črte, ki napovedujejo vreme, hemoroide in srečo, temveč v prstanec, če je tam kaj gor, nakar sem ugotovil, da bi to storil prvič, kar pomeni dobro in slabo novico (dobra je ta, da bi pecal magari v gledališču, slaba pa je, da sem dovolj star, da so potencialne modelke že potencialno poročene), zato sem se fokusiral – vam na drago in ljubo – raje na dogodek kot tak. Še preden je kdorkoli stopil na oder si se zaljubil. Plakat, tisti prostostoječi, ki ima seveda svojo primerno besedo, pa se je v tem trenutku žal ne spomnim, no, na tistem plakatu je bilo pol obraza Ditke. Zdaj, fotka je najbrž zretuširana do amena, ampak nič zato. Nič hudega. Pa kaj. Ditka je na tisti fotki, kjer se vidi le pol obraza (Freud bi rekel, da z razlogom), tako neskončno lepa, da je njen fru-fru, ki je v živo še boljši, neskončno lep, vse pa naredijo njene iskreno jesensko rjave oči, ki dišijo po ravno prav zapečenih kostanjih (pa ne za 3 evre za šest kostanjev), še bolj pa njen navihan, kekčevski, skoraj nedolžen nasmeh. Ono, pa je samo plakat. Kako za vraga tole ne bi moglo biti sijajno?
No in zdaj pridemo na recenzentski del. Ki bo skušal biti nežen, a hkrati iskren. V najboljši meri in veri. Ditka na odru (seveda) ni sama. Ima cel band, klaviature, električno kitaro, kontrabas in bobne. Torej Ditka plus štirje tipi. Levo od odra je bil na mizi klobuk, ki bi zlahka bil Kreslinov, če bi bil beli (Prekmurje ima črnobelo kombinacijo, jebiga), bela šalca za kavo in največji sedež, ki je bil takšen, kot da bi ga skozlal Desigual (pa to je kompliment, da ne bo pomote). Ampak Ferija še nismo videli. Še skoraj pol ure ne. Pa nič zato. Nič hudega.
Ko so prišli na oder, je bila Ditka tako ljubka, v svetlikajoči obleki, temnih nogavicah in z že omenjenim prismuknjenim fru-frujem, ob katerem se nisi mogel počutiti niti najmanj slabo. Prekrižala je noge in vzela v roke kitaro, ki je ni odložila za naslednjo debelo uro. Premikala je le svoj kapodaster, vneto in predano, sem in tja (kapodaster je, dragi nerazlikovalci med bas kitaro in kitaro, tista lesena palčka, ki jo nekdo premika po prečkah kitare, zato, da lažje ujame štimo ob akordih, čemur se strokovno reče transponiranje, da ne boste rekli, da se na Urbani.si ničesar ne naučite), ampak sicer je bila prilimana na zic. Ampak kakorkoli že, bila bi tako ljubka, da bi se vsi v dvorani stopili. A ob njej so bili še, kot napisano, štirje pubeci, bolj gospodje, ki so bili vsi krepko starejši od nje. To ni kritika. Jebiga, taki pač so. Nič hudega, odigrali so vneto in vse tako, kot mora biti.
Toda kmalu se je po uvodnem Povabilu in Arabeski ljubezni pokazalo, kakšen koncert bo to. Najprej dobre plati, pa brez skrbi, tole ni črnobela, binarna recenzija. Nak. Ni. Vsaj upamo, da ne. Ditka je vse, kar bi poprockerji radi, da bi tu in tam bila Nina Pušlar. Ali da bi Taylor Swift ostala preprosto country dekle. Ditka ima neverjetno željo po ustvarjanju, poustvarjanju in igranju. Kitaro igra bolje od marsikoga, ki misli, da zna igrati akustično kitaro za taki tip glasbe. S prsti prebira po strunah kot bibliotekarji po listih inkunabul. Sladko je, pa ne v slabem smislu, češ, pocukrano. Res, punca s kitaro pravzaprav pleše, je njen podaljšek, njena zgodba, njena čustva. Je ona. Šteka, kako biti kantavtor, kar glede na njeno biografijo niti ne čudi niti ne preseneča. Pozna se, da to ne počne od včeraj, pet let že koncertira oziroma, če smo zasledili prav, tam nekje od polnoletnosti dalje, vsaj na videz iz osme (ali šeste?) vrste deluje dvajset-in-nekaj letnica. Prav tako prekleto zrelo razmišlja, kot lahko preberete v intervjuju z njo cenjene kolegice Klavdije Kopine na MMC. Zelo zrele besede in ko reče, da je ne zanima pet minut slave (beri: talent šovi), misli prekleto resno in ne reče tega samo zato, ker bi se to lepo in fajn slišalo.
Čeprav je prav to »lepo in fajn« tisto, kar ponuja v živo na Ne bodi kot drugi. Njene skladbe – tudi zaradi njene vokalne linije – kmalu postanejo… No, ne bomo rekli kot jajce jajcu, ampak poslušalec kmalu vidi, kaj točno bo dobil. Začne kitara, pride vokal, nato se nežno prituhne klavir, električna kitara malo podrsa kakšen slajdček, kontrabas nastavi refren, ki ga podkrepijo bobni. Nič novega, nič svežega, preverje(t)no. Kar povsem razumemo: zakaj bi menjal nekaj, kar recimo temu dela? Ampak po drugi strani pa zakaj ne? Tako zelo sem si želel, da bi vsaj enkrat Ditka sama s kitaro odigrala en komad. Brez baročnih pocukranih klavirskih vložkov ali kitarskega nadigravanja, čeprav so podvajanja v nekaterih komadih prav ljubka. Ditka je ljubka. We get it. Morda ji v kakem komadu višja vokalna linija ponagaja in kanček uide, njen glas ni kdo ve kako prodoren, zato se drži tistega, kar zna. Ampak res. Če bi zaigrala en sam komad v celoti, da bi pospremila le sama sebe (ali da bi zraven prišel še Feri), bi bila Ditka (Čepin) nova Nina Pušlar, če bi Nina Pušlar večkrat brenkala na kitaro. Takšen potencial, vendar vselej potisnjen v preverjeno in že slišano obliko.
Kajti najpomembnejši se zdi njen odnos z očetom Gorazdom, katerega klavir je bil skoraj najbolj potisnjen naprej, kar bomo, v dobri veri, pripisali konfiguraciji ptujskega odra, s čimer ne želimo namigniti, da imajo na Ptuju (pre)majhen oder. Niti slučajno. Ata Gorazd je s svojo kapico in preudarnim klavirskim igranjem pokazal, da želi hčeri samo najbolje. Ali kot je Ditka sama dobro povedala
Midva sva še vedno v prvi vrsti hčerka in oče. Toda ko malo bolj razmišljam, ugotovim, da je še vedno moj glavni mentor, ki me usmerja na glasbeni poti, kar zadeva ustvarjanje, igranje kitare mi največ pomaga. Ko imam kakšno težavo, pridem do njega in mi svetuje. Prednost je, da sva doma in ustvarjava, kadar želiva. Pomanjkljivost pa je, da se vmes tudi velikokrat spreva, ker sva si tudi karakterno precej podobna. Toda to je v najboljši veri, ker oba želiva najboljše. Potem pa je tudi prednost, da se hitro poboljšava, ker sva hčerka in oče.
Okej. Razumemo. Nekaj podobnih odnosov smo že videli (bratsko-sestrki pri Galu in Severi Gjurin denimo), kjer sodelovanje želi ponesti poudarjeno družinsko zgodbo (v najbolj predemenzionirani obliki se boste spomnili na Kelly Family), čeprav to ni nujno vedno najboljše, kot pokaže genialni dokumentarec o nedavno pokojnih Debbie Reynolds in Carrie Fisher, kjer je Fisherjeva pela Bridge Over Troubled Water še kot nesamozavestna najstnica, ki se je kasneje, ko je postala princesa Leja, poročila s – Paulom Simonom. Verjamemo, da ata Gorazd želi najboljše. K njemu Ditki večkrat uide pogled. Varno se počuti ob njem, takšen je vsaj občutek, vendar po drugi strani takšen paket s precej starejšimi, a izkušenimi glasbeniki izgubi nedolžno, naravno, prijetno vzdušje, ki ga nastavi mlada Ditka. Kaj s tem mislimo? Poglejmo obratno: ko je Neca Falk zbrala ob sebi Boštjana Narata, Boštjana Gombača in Žigo Goloba, se je pomladila in njeni koncerti (sploh tisti v ptujskem Muzikafeju) so postali legendarni v hipu.
Pri Ditki pa se nekaj te mladosti preprosto izgubi. Ne v glasbi kot med komadi, med katerimi je vselej nekaj povedala. Znova bomo ponovili naš refren »nič hudega«, vendar bolj kot je govorila, manj smo izvedeli o njej, dobili občutek, kdo je ta punca. Naštevati, kdaj si kaj posnel, kaj ti je uspelo… Okej, da je povedala, kako je Drugi breg želja postala popevka tedna, bi si zaslužil vsaj aplavz, ker je štikl daleč najboljši od vsega, kar smo slišali (glede njene kariere, pustimo sodelovanje s Ferijem še malo ob strani). To je res komadčina. Jaz slišim v uvodu malo Blackbird, nadštikla Paula McCartneyja, vendar postane kmalu tako zrel, dojemljiv in pobarvan komad o lunah, zvezdi in bregovih nesporna popevka, za kakršno bi morala Slovenska popevka naravnost klečeplazit. Ditka gre v takih štiklih (kot je tudi Nihče ne ve) k najboljšemu, kar premore slovensko kantavtorstvo in je tam, kjer je že leta Severa Gjurin. Bravo!
Še največji eksurz so bili trije komadi v angleščini. Zdaj… Nič hudega, če se odločiš za angleščino, toda ko je Feri povedal, kako ob angleščini pomisli na potovanje, ko pomisli na potovanje, pa pomisli na Prekmurje in ko pomisli na Prekmurje pomisli na prekmurščino… Prav je, da se Ditka prijavlja (uspešno, kot pravi) v tujino in razmišlja v angleščini ter nam v komadu tipa Dreamer nakaže, kako bi to zvenelo v tujini, toda tako kot Tomi Meglič ni zmogel preprosto prevesti svoje slovenske retorične dikcije, ima s tem težava tudi Ditka, čeravno so teksti really cute. Verjamemo ji, da ji je angleščina ljub jezik, kot je rekla. But sometimes you have to pick your moment, darling. And thursday’s show definitely wasn’t one of them, innit? Just like switching to english ain’t right about now, d’ya know what I mean? If you wanna do it in english, you go girl. Fine by me. Or enyone else, for that matter. Just pick your moment. Please. Pretty please.
Preskakovanje med jeziki lahko poslušalca krepko pretrese, ker ne ve več, kaj točno posluša, še bolj pa koga. Visokoleteče sanje Ditke so upravičene in opravičljive, seveda. Vendar na takem prizorišču gre bolj težko skozi – kot je šla malo prej moja angleščina, kot ste nemara zaznali -, še zlasti, ker je Feri (in smo prišli do njega, ne? jap, tudi mi smo ga dalj časa čakali) tako proslavil žlahtnost slovenskega jezika. Ker nalašč nisem vprašal, kako je videti tisti plus med Ditka + Feri, sem upal, da bo sodelovanja kaj več kot le na koncu. A je tudi tako dobro, saj je njena uglasbenost Ferijevih tekstov pesniku in pisatelju resnično v čast in poklon. Med štiklom Ne bodi kot drugi je Ditka upravičeno predvidevala, da znamo refren na pamet. Hvala bogu, da ima toliko samozavesti in prepričanja. Hvala bogu! Res!
Sicer pa je Feri na oder prišel dvakrat (oziroma trikrat, če štejemo še konec). Prvič je prebral pesem, dve, v drugo pa še eno, pri čemer ga je na klavir spremljal Gorazd (morda za moj občutek malo preresen mol v prvo, ampak je delalo, ni kaj), zgodba o fotografu in njegovi ženi, o ruti na pokopališču pa je narosilo oči. Čisto res. Ptujsko gledališče se je skorajda kolektivno razjokalo ob tem, kaj je ljubezen in kaj je bojda romantika in predvsem kaj je »ženski lirski subjekt«, ta v Ferijevem primeru idealen pojem za njegovo tovrstno ustvarjanje. Tu je Lainšček preprosto zmagal, s tremi štikli nas je kupil, čeprav v bistvu ni ničesar prodajal. To je ljubezen. In ja. Povedal je tako anekdoto o Mii Žnidarič, ki ga je še kot suha in neuveljavljena pevka na starem mostu v Mariboru sredi noči plešoče in pojoče prepričala, naj vendar začne pisati tudi tekste na glasbeno podlago. Ko je nato navrgel, da v Ditki vidi vse, kar je nekoč videl v Mii, smo se skoraj razjokali. Teža takega komplimenta je – četudi izrečena najbrž že večkrat na teh koncertih, ki imajo svojo prihodnost in mesto – gotovo ogromna. Kaj je vse Mia Žnidarič dosegla po Babici gre na jug, vemo. Noro.
Ditka je nato za konec postregla z Ne bodi kot drugi, ki je v slovenščini nadvladala angleški prevod in ga pregazila, ter za bis še z Dober dan življenje, kjer je spesnila točno tisti življenjski nasmeh, ki ga je poosebljal Tone Pavček in je vsaj za nas kot medij in zame osebno kot dripca predstavljal absolutni presežek večera, ki je padel na dve zvezdici in koketiral s čisto petko, zato mu dajemo tisto trojko s pripisom, da bi Ditko radi slišali solo ali z mlajšo in morda bolj v ozadje potisnjeno zaledje, še bolj pa še kakšen duet s Ferijem ali še s kom. Ker je to tisto, kjer je punca resnično talentirana. Igra kitaro kot redkokateri kantavtor. In Ptuj je nagradil njen trud, čeprav se je poznalo, da ima tremo – nemara tudi zato, ker je prvič v najstarejšem slovenskem mestu. Sicer v Ptuju imaš bolj težko tremo, kot je nsita imela gospod in gospa, ki sta očitno zamudila skoraj eno uro na špil pa sta imela karte v prvi vrsti in suvereno sedla točno tja. Na boli te briga.
Ferija bi sicer zlasti gospe gotovo raje še videle, v bistvu kar vsi, ampak je ravno prav oddoziral svoje mesto ter vso pozornost preusmeril na mlado pevko, pred katero je še vedno ogromna prihodnost. Le najti mora bolj izrazito svoje mesto, sicer se zna primeriti, da boš po enem koncertu videl v bistvu vse, kot bi nemara veljalo tudi za (ne)versatilnost njenih štiklov. Prikupno, zalo, navdušujoče dekle, ki ima ves potencial tega sveta. Kot ga je imela nekoč njena regijska kolegica Tina Maze. Kaj je ona potrebovala za nadcarski uspeh, pa tudi vemo. Trenutno se, če smo že pri športu, zdi, da ima Ditka vse karakteristike Petra Prevca. Vsekakor pa ima šelesteče, nežne, zaljubljene in dognane tekste. Le radi bi jo še bolj začutili, njo, njeno zgodbo, njeno mladost, njene izkušnje. Ne, ne zanima nas njeno osebno življenje v obliki žute štampe. Eh. Kot začutimo denimo Severo Gjurin ali celo Neisho. Reči, da je komad Ljubim za zaljubljene… Vredu. Fajn. Ampak kaki utrinek, kakšno izkušnjo… To bi. In solo štikle na odru. In je Ditka največji potencial, ki ga Branko Čakarmiš nikoli ne bo videl. Enega od mnogih. Pa saj. Hvala bogu. Ditka je biser. Velik biser. Prvi fru-fru Slovenije. Najbolj poetičen pa sploh. Ni čudno, da je dvakrat razprodala ptujsko gledališče. Slovenci (in zlasti Slovenke) imamo taki štof radi. Zelo radi. In kdo ve, morda se tega sploh ne da naveličati, vsaj ne, dokler bodo padali taki komplimenti in bo imela Ditka najbolj prepričljiv nasmeh na sceni.
Bis. Hvala ptujskemu gledališču za vstopnico, tople pozdrave na šalterju, gardeborki se lahko naslednjič o svojih fantih in o tem, kaki so, pogovarjata komot tudi malo bolj na glas. Radi vlečemo na ühe.
Drugače kot s šmajserjem(a) in bombami očitno ne bo šlo. Bi radi vedeli, kako ostanem »lepa in svobodna«? Ni makac! Brzostrelka v ksiht! Ker drugače se ne da, ne bo šlo, nak. Publiko lepo za talce. Več kot je moških, tem bolje. Po 2556 letih šovinizma se ti – kar zgolj falično ugibam – pač sname, sfuzla in strga. Ampak šov pa je. Kakšen šov! Terorizem, pičkarjenje, žaljenje, feminizem, reality tv, loto, intervjuji z Aristoteljem, Trubarjem, Valvasorjem, kuharija, loterija, kurbarija, turbofolk… Vse v debeli urci? Brutalna šmajser emancipacija! Kako ostanem lepa in svobodna? S tretjim spolom.
Okej, okej. Nič jasno, ne? Gremo lepo po vrsti. Ko te nekdo lepo povabi na predstavo, pač nimaš več šans sklizniti, ko rečeš, da boš naredil vse, da prideš. In potem vidiš opis predstave.
Teatralni pogovorni šov Kako ostanem lepa in svobodna raziskuje odnos družbe do vprašanja ženske vloge skozi različna obdobja in razpre razmislek o uprizarjanju ženskosti kot konstrukta, spletenega iz vsakokratnih pričakovanj okolja. In kakšen je danes diskurz o ženski emancipaciji?
Ni ravno klasični veseljaško decembrski gig, ne? Diskurz o ženski emancipaciji? Ne me jebat. Ampak okej. Zakaj pa ne? Bal sem se sicer, da bom pokasiral kaj takega, kar se je Chandlerju zgodilo v Prijateljih, ko je edini nesrečno pristal na monodrami, kjer je ženska na dolgo in široko blebetala o svoji prvi menstruaciji. Za kazen. Ampak hvala bogu je že nadaljni opis že bolj obetal.
O tem se v različnih zgodovinskih obdobjih, v katerih je vodila svoje televizijske oddaje, sprašuje tudi protagonistka »teatralnega talk showa« Borka. Z njo in njeno željo se vse začne. Ozavestiti zaspano televizijsko občinstvo pred malimi zasloni. Borka si želi spregovoriti kot še nikoli do sedaj. Njen govor je nabit z intenzivnimi čustvi in iz njenega nastopa seva jasna misel, da je v tej družbi potrebna radikalna sprememba. In seveda ima prav. Vendar je vprašanje, ali je Borka s televizijo, ki spodbuja zlasti interpasivnost, izbrala pravi medij za svoj namen. Ne glede na vse se Borka odloči za ultimativno oddajo, da lahko odpre teme, o katerih dolgo ni mogla spregovoriti in nima kaj izgubiti.
Okej, zadosti kopipejstanja, ne? Najprej opis prihoda v ptujsko gledališče, ki sem ga – joj prejoj – obiskal prvič. Zdaj, Ptuj je za nas Mariborčane mesto za najboljše dejte. Verjemite, tudi če reče ne (in Mariborčanke praviloma rečejo ne), je vredno obiskati Ptuj. Še posebej decembra, ker so se odločili, da si bodo mesto okrasili eko baročno. Kič od ideje, da se ti kar malo milo stori. Zakaj se ne Ptuju vedno počutim bolj urbano – karkoli že to pomeni pri nas – kot v Mariboru, ne vem. Pojma nimam. Ampak Muzikafe, Be Cafe, sprehod čez most, novi đabe parking… Kičasto cukrasto. Če kje, bi se bil poročil na Ptuju. Saj vem, preveč osebno in to, štekam, se opravičujem, brez zamere, vendar po taki predstavi in solo pogovoru po predstavi te lahko komot zanese. Preden postanemo vsi hermafroditi v novih nespolnih dimenzijah.
Foto: Peter Uhan
Ptujsko gledališče ni samo proper gledališče že od zunaj. Ima najlepšo garderoberko v državi z najbolj simpl garderobo, kar sem jih kdaj izkusil. Nobene gužve, tiščanja, premerjanja jebenih toalet. Ne. Le ena brhka svetlolaska z nasmehom tja nekam do Zavrča. Res prikupno dekle. Enako velja za gospo na blagajni, ki me je vljudno opomnila, da nisem potrdil svojega prihoda, a mi vseeno pomolila karto pred nos. Manj je včasih res več. Odstopicljal sem na balkon, kjer me je pred vhodom nagovorilo obvestilo. Hm. Da bo imel svoj šov stroboskop (ne bi škodilo, če bi napisali, kaj to je, ker so nekateri kar pošteno buljili v napis). Vprašal sem Ivo (ona prej je bila Eva, sem mislil, da je pogoj za ptujske hostese ime s tremi črkami, vendar Ane ali Pie nisem našel), če to velja za to predstavo in je prikimala.
Premiera – ptujska premiera predstave, ki je svojo ljubljansko premiero (tak pa je to pri koprodukcijah, premiera na premiero) doživela 5. novembra v Klubu Cankarjevega doma, kar je popolnoma drugačen gig – ni bila razprodana, zato je ena gospa hodila po živcih svojega moža in od stola do stola. Ker je to bil moj prvi obisk ptujskega gledališča, bi sedel tudi na hajzlu. Kako prikupno, urejeno in predvsem toplo, udobno gledališče. Če imajo v ljubljanski Drami tako znucane zice, na katerih je sedel Edvard Kocbek, po vsej verjetnosti pa tudi Ivan Cankar, v mariborskem SNG-ju pa (v mali dvorani) malo slabšo repliko, imajo na Ptuju orgazem za gucizu. Noro udobno, premišljeno, izvedeno. Pogled sem imel top. Da, tudi z balkona. Čeprav je to predstava, ki jo je nemara res bolje doživeti osediščen v parterju.
Zakaj? Zato ker če te že nekdo ugrabi, ti nabije stockholmski kompleks/sindrom, ko ti maha s šmajserjem, je potem bolje to videti v živo, ne? Kajti tako se je začelo. Ena za drugo predstavo zadnje čase ne samo prebija četrti zid. Temveč se igra z njim. Prva je tako prišla na oder Magda/Marta (Maja Sever), ko smo videli še Nino Ivanišin naprojicirano na kockice zaslona, kakršne smo nazadnje videli, ko je 1x band žagal Tih deževen dan. Prišla je ven in že ona histerično rohnela na nas. Ko pa se ji je pridružila s šmajserjem(a) še Borka (Tina Vrbnjak), se je novodobna verzija Thelme & Louise lahko začela. O, ja.
Četrti zid bi žal skoraj takoj nazaj zazidal gospod v prvi vrsti, ki se je šel verbalni ping-pong s Tino Vrbnjak, ki je za trenutek skoraj padla ven iz vloge Borke. Ko ga je vprašala namreč nekaj, je gospod želel v debato z njo. Soproga so ga mirili, kolikanj je šlo, mu tiščala prst pred usta, ker je blebetavo (taki Štajerci pač smo, jebiga) želel trofiti, da je Borka/Vrbnjakova iz Maribora in to s Pobrežja. »Ne, gospod, s Selnice ob Dravi!« ga je povozila antijunakinja in se nato dokončno pahnila v svoj lik, gospoda pa kasneje dobesedno dala na čevelj (morali bi biti tam, več ne povemo!).
Obe sta mični gospodični, pri čemer je Borka voditeljica paleta potencialov elastičnosti gumitvista iz prve, Magda, ki jo Borka podcenjevalno kliče Marta, pa le pomočnica, deklica za vse, ki je edina gosenica brez želje po metuljevanju. Če ste gledali morda tv serijo UnReal – toplo priporočam! -, boste vedeli, kako in kaj. Tudi to, katera je katera. In ja, zaneslo me bo večkrat k tv serijam (Girls, Gossip Girl, Better Things), čeprav smo bili v gledališču. A prav to je ključna odlika multikultiš interdisciplinariš predstave Kako ostanem lepa in svobodna. Da ne samo, da ni zgolj humoreska, parodija, satira ali šamarčina, temveč presega okvirje teatra, tvja, stand-upa, špas teatra, dneve komedije. Tole je tako nepopredalčkano, da lahko gre res bilokam. Gumitvist predstava, ki je bila baje (tako ustvarjalke same) v Cankarjevem domu čisto nekaj devetega. In bo spet drugačna, ko pride, kakopak, 8. marca na spored ljubljanske Drame.
Končno neprepotentna predstava, ki te premakne v 21. stoletje (dobrodošli!) že s tem, da Borka nastavi razstrelivo, tako Bruce Willis plastično, na vrata in nas ugrabi, grozeč s šmajserjem. Predstava tako karikira samo sebe in ima vratolomni pogum. Kako ga ne bi imela, če pa nosi tak naslov in se ubada z emancipacijo? In to šmajser emancipacijo. Prvo kot prvo, predstava nima režiserke, kar pomeni, da ni želela, niti za sekundo, imeti, no, kurca (oprostite za izrazoslovje, tudi v predstavi dvakrat Magda fonemsko omeni PIČKO). Nima režiserka. Ni je. Ja kdo pa je potem…? »Vse,« sem slišal po predstavi. E, girl power, bejbi! Spajsice, le da so te hudo ojštre, prefrigane, bistre in neskončno inteligentne, da, tudi emocionalno, do te točke, da mi jajca in tamali niso zlezle nazaj nekam noter, ker ne, to pač ni taka naduvana predstava, kjer bi se morale ženske bodisi ponižati (bodimo iskreni, ko nekdo kriči »girl power!!!«, to počne v moškem svetu) bodisi postreljati vse moške. Ali, kot je v zadnji epizodi South Park končno razkril Eric Cartman (od vseh ravno on): na Marsu morajo moški cele dneve pisati vice (ker so samo v tem boljši od žensk), s tubo pripeto na njihovo spolovilo, ki pošilja semenčeca (ker je to edina druga stvar, ki je ženske same nimajo).
No… Kako ostanem lepa in svobodna ima pošteno dozo testosterona, spermoidne alfa samskosti in tudi štosov. Sploh teh. O, ja. To je predstava, v kateri se – sploh v tako razpoloženi publiki, ki še zdaleč ni bila ne hohštaplersko kislosmetanasta niti izključno brez/sivolasa – pošteno režiš. Še posebej tam, kjer se naj ne bi. Začenši tam, ko Borka predstavi svojo tv voditeljsko zgodbo in v videu pokaže svoj prvi oljkasti intervju z Aristoteljem (igra ga, od vseh ljudi, Jernej Lorenci), kjer gre izključno za vprašanje normiranja in normalnosti. Moški so norma, ženske so raba oziroma rabljene. In slišimo marsikaj na to temo skozi celotni šov, ki to dejansko je: da je vagina brazgotina, penis pa ponosna nabreklina. Saj se vam svita, ne?
Med režiserkim pristopom k igri postaja Borka – evo, bom pripalil eno šovinistično – »pravi ded«, medtem ko ji Magda sledi, ker ji pač mora, saj ima doma ubogega Valterja, ki jo pokliče in vpraša za vsak drek, kako se da perilo prat (oh, kako znano zveni!), zraven pa še štiri froce, ki jih je treba preživeti s plačo, ki je za 11,60 evrov previsoka za socialno podporo. Z eno besedo: Slovenija. Borka je v tem oziru seveda vse povedala že, ko izvemo njeno ime. Borka. Okej. Ampak za koga? Po eni strani se bori Borka za svoj spol v serialu vrhunskih videposnetkov, kjer absolutno v vlogi Janeza Vajkarda Valvasorja zmaga Jurij Zrnec, ki pravi, da imajo coprnice pač dve metli, eno za pucanje, drugo za letenje, ampak hkrati se bori tudi zase, ko omenja šefico televizije: Lidijo. Khm, saj ji vmes – pozor, drsi – zdrsne in omeni Ljerko, pardon Lidijo. O, ja. Tako piker komentar, evo vam angažirano gledališče, da bi se lahko Ljerka Bizilj in njeni uredniki lahko malo zamislili nad prikazanim. Če bi seveda našli čas med vsemi svojimi šovi z ženskimi voditeljicami.
Resda je tv kritika pri nas riknila, vendar ta predstava vse to hrupno, pikro in lucidno nadomesti. Povozi idejo televizije. Borko in kasneje Magdo postavi v vse tiste vloge, na katero se na koncu ženska zreducira, če želi ohraniti kariero, pa se ji potem očita, da je karieristka. Kuha in to tako dobro, da Borki od silnega ročnega mešanja (fetiš za moške, bajdevej) ne pade nič iz obrnjene posode, v kateri je stepla jajce.
Vmes tudi zapoje, taki turbofolk štikl (Laren Polič Zdravič je avtor glasbe), da smo ob refrenu »ja nisam čaša piva« vsi pomislili na vse možne pevaljke. Manjkalo je samo še, da bi Borka ali napovedala vreme ali naga brala poročila (saj vmes namigne, da lahko vrže ven levo joško). A hkrati punci ponudita tudi konflikt, ko Magda vpraša Borko, češ, kdo pa tebi puca stanovanje, ko se Magdi mudi domov k možu. »Jasmina,« odgovori Borka in se skuša izmakniti, češ, saj jo dobro plačujem, če pa ona plača prispevke, pa koga briga. S tem predstava pokaže socialni čut. No, pa ne samo s tem. Saj se med pomivanjem tal in navodili, katero čistilo je zakaj, pogovarjata o Marxovi kosmatosti in presežni vrednosti. Hiperintelektualnost, pa še spuca in skuha malo z ultimativnim utrujenim šusom v z domačimi opravili prezaposleno glavo: »Zdi se mi, da sem skozi okno prej videla sama sebe na terasi!«
Bamf! Dras! In ko ženski skandirata za boj proti podbradku, proti gubam v medgrudju (izognete se jim lahko tako, da spite na hrbtu, res pa da predstava potem ne omeni posledično večje možnosti za smrčanje) ter ko Magda razloži Borki, kako odstraniti češnje iz zadnjika (za vse ostale posege v zadnjiku je pa pristojen gospod zdravnik, auf, trda), so pralni stroj, štedilnik in predpasnik utesnjeni zaporni jopiči, drži. Toda to ni predstava, ki bi jamrala, že zato ne, ker je besedilo nakucalo preveč brihtno pogumnih glav (Deja Crnović, Eva Kraševec, Milan Marković Matthis, Maja Sever, Mija Špiler, Tina Vrbnjak). Ima pa dva bridka presežka. Prvi je tisti z lotom in razlago številk. Tistih krutih. O razlikah v plačah (čeprav smo tu Slovenci v evropskem vrhu, ker so razlike »le« 5% v bruto plači), družinskem nasilju, posilstvu in še čem. Zares krut loto, ki ga določi tista biološka loterija, imenovana kromosomi.
Drugi bridki presežek pa je absolutni, čeravno odprti konec. Magda in Borka se napihneta do gigantskosti, pri čemer Borka postane sumo borec (zamenja spol?), Magda pa kraljična/princesa. V taki kombinaciji bo jasno vzklila ljubezen, čeravno pravljic sumo borcev in kraljičen ne poznamo veliko. Je pa delala. O, kako je delala. Ponavljanje iz zvočnikov, kako vsak išče svojo polovico… In kako so, s tistim Neil DeGrass Tyson/David Attenborough glasom, nekoč obstajali trije spoli, pri čemer je bil tretji spol moško-ženski/žensko-moški in je imel štiri noge in štiri roke pa se je razklal na dve polovici, pri čemer je eden od konstruktov žensko naredil iz rebre in jo ugonobil z menstruacijo in težkim porodom, ker je bilo jabolko baje tako slastno. In nato junakinji, ki ju je prenapihnilo, zlagoma odpihne. Drugam. Na nek drug planet. Kjer šteje ljubezen. Kjer šteješ ti. Kjer spol ni kategorija, temveč lepota? Pretiravam, okej, vendar tista misel, da se ženska ne rodi, temveč to postane (kar je Anžetu Tomiću ponavljala Deja Crnović, strokovna sodelavkaza študije spola, že v Apparatusu), vseeno udari, useka in prizadene. Da, tudi take dede, kot sem sam. Pri čemer sem od bivše punce slišal, da sem v bistvu jaz »pička« v razmerju, ko sem tudi prvič dojel, da ta izraz res v nobenem smislu ne more biti kompliment.
Kako ostanem lepa in svobodna je tako v nulo, trdo, premišljeno in bistro ne samo koncipirana (faking osem mesecev dela), temveč tudi postavljena, zrežirana in multikultiš izpeljana predstava, v kateri igralki lahko na podlagi takega teksta prikažeta toliko različnih vlog, da omehčata še tako trdega dedca. Do katerih, da ne bo pomote, predstava ni žaljiva niti nam noče nabijati večvrednostnega kompleksa. Strah, da boste gledali feministke, ki nas bodo pregnale v večno masturbacijo, je odveč. Sploh pa, pri vsem skupaj, ne glede na dobro kondicijo Vrbnjakove na štiklih in za turbofolk mikrofonom ter Magdinim rimanjem »ga možu potegnila bom«, ne gre za seks niti malo. In še odgovor na vprašanje: kako ostanem lepa in svobodna? Očitno na nekem drugem svetu. Socializem in kapitalizem imata nekaj s tem, gotovo. Sta pa bitki prav teh dveh v predstavi omenjenih svetov človeka doslej spravila še najdlje stran od planeta (moških). Ne bo nas spremenil sistem. Spremenili se bomo, zen-zeh, sami. Ampak kako? Najprej s šmajserjem. V ksiht. Potem pa z ljubeznijo!
Bis. Kapo dol Maji Sever in Tini Vrbnjak, da sta uspeli komaj opazno zamenjati šumeči brezžični mikrofon, brez katerega bi bilo predstave pol manj. Še bolj pa kapo dol ptujski zakuski, ker je ponudila gostom taki pravi štikl govedine. In pa Evi za debato, v kateri sem lahko aplikativno uporabil branje Antigone in se spomnil, da je bil njen bruder Polinejk.
