Oznaka: mi2

[wp-review id=”1660″]

Veste, kakšna je razlika med analognim in digitalnim svetom? Ha! Če ste bili na koncertu Mi2 v Kinu Šiška, potem veste. In se valjate od smeha. Ker ja. Haha. Hehe. Hihi. Hoho. Dame in gospodje, dobrodošli v digitalnem svetu. »Vidite, Zeppelini tega niso dobili z etiketo!« se je Jernej Dirnbek Dimek režal z ženskimi gatami v rokah. Ki jih je, gate namreč, med Hči vaškega učitelja srečno ulovil Tone Kregar Tonč. »Od nas šest piše gor, hvala lepa!« se je zasmejal Dimek, ko je videl, kaj piše na etiketi. E, to je razlika. Gate, dame in gospodje, še vedno priletijo na oder, le da ne več znucane, temveč nove. E, to ti je zvesta publika.

Štos na štos. Nak, to se na da namudrit. To niso premišljeni štosi, ki bi jih modeli brali dol iz troteljbobnov. Mi2 ostaja tisti band, ki je dejansko eko in bio rock band, pa ne da bi to nalimal na etiketo. Eh. To je band, ki ga ne spraviš nikakor na fotošuting. Pa saj… Zakaj bi, ne? Kot je rekel Tone Kregar pred odpadlim koncertom v Mariboru: Mi2 je le pet dirigentov ljudskih pričakovanj. Na najbolj organski in dostopen način, kar jih je. Nič ni narobe, če je rock megalomanski, celo malo šmekerski ali pretenciozen in na polno egotripersko večji od življenja. Da, tudi to je rock’n’roll. Ki ga veliko dozo pokasira tudi Kino Šiška. Toda takih špilov… Nak, ni veliko. Bemtiš, sredi koncerta Mi2 se je celo Šiška nekako… Kaj pa vem. Spremenila.

Ne vem, ali sem preštel prav, ampak mislim, da so imeli Mi2 štiri decembrske koncerte v Cvetličarni. Ali pa mogoče pet. No, kakorkoli že, bil sem na, pismo saj še tega ne vem, ampak ajde. Recimo da na treh. In vsakič je bilo enako nepozabno in odbito. Taki štajerski žur, vino pred Cvetko v posodah za olje, stiskavac, švic, rohnenje, sploh še pred obnovitvijo je bil koncert res posebna izkušnja. Taka. Prešvicana. Tam so Mi2 dokončno postali band, kot ga poznamo danes. Če jih je Zoran Predin z Lačnimi Franzi in Preporod še vabil na Štajersko noč v Ljubljani, so Mi2 ne samo izkoristili priložnost, da so po ovinkih prišli tudi v (glavno) mesto, temveč so postali tisti vseslovenski band, ki lahko in gre v vsako malo večjo vas. In hvala bogu, ker so tisti koncerti, tisti mali, ko so pokasirali sto mark za dvajset duš, ki jih je prišlo počekirat, jap, tisti mali koncerti so pripeljali do Tivolija, katerega je zdaj že leto dni, pa Mi2 še vedno faše napis »razprodano«. Da, tudi v Ljubljani.

Pri tem bandu te vsakič znova šokira, kako neverjetno preprosti, ljudski, ajnfoh so. Nobenega menedžementa, nedostopnega piarja, mailov sem in tja. Eh. Pozabi. In tako so organizirali špil v Šiški, kakršnih tam ni veliko, pa bi bilo prekrasno, če bi bili. Taki. Takrat-in-takrat je koncert, špila ta-in-ta-band, karta je po toliko-in-toliko. Vabljeni. Pridi pa vidi sistem. In še vedno dela. O joj prejoj kako frdamano dela, še posebej potem, ko sta jim minuli vikend v sicer ugodnem terminu odpadla koncerta v Mariboru (kjer nekdo očitno misli, da je par plakatov dovolj za gigantsko Dvorano Tabor) in Ajdovščini (tam je koncert na danes prestavila buuuuurja). Da ti vidiš, kak’ hudo ti pubeci žagajo samo že na tonski. Pri Zbudi me za 1. maj je bilo že kičasto dobro, da si je še tonski tehnik, ki je komad slišal giljavžnkrat, pel zraven, z mravljinci na kocinah. E, dame in gospodje, to je rock’n’roll, kakršnega smo nekoč poznali. In je še vedno tukaj.

Čeprav ima Šiška zelo specifičen odnos, ko gre za domače bande, je skupina Mi2 pokazala, da so na koncu pomembni predvsem in skoraj izključno ljudje. Brez njih ne bi imelo smisla. »Če bi imeli tako publiko pred 110 leti, Avstroograska ne bi nikoli razpadla,« je priletelo iz odra. Ja, še Francu Jožefu bi se zaletelo. In nekaterim od nas se je, ko smo pred Stara duša slišali, da je to komad za vse, ki na srečo še čakajo. Haha. Kira direktna. Direkt v ksiht. Saj za to gre. Pubeci na odru so taki, kot so iz odra. Ko pridejo male bejbike po selfije s Kregarjem, malo plašno in to, po koncertu,pevec gleda v rukzak, če še ima kako piksno piva. Vidite, to je ta naravnost, eko, bio rock, ki se ga ne da namudrit. In ki ga je potreboval točno takšen plac, kot je Kino Šiška.

Bral sem namreč, da se je na Izštekanih, ki terjajo svojo akustično intimo, spet klepetalo o vsem možnem. Ker se je na takih koncertih, sploh pa decembra, še posebej fajn pokazat. In ti neki gobčn model lahko zjebe koncert do amena. Pa da ne bo pomote, verjamem, da je bilo spet na Izštekanih 10 nepozabno. Mislim na nekaj drugega in sicer na to, da je Kino Šiška prostor (ne več center) urbane kulture in je kot tak čim bolj široko odprt, čeprav za moj okus ponavlja večno napako, da začne spuščati folk zelo pozno gor po štengah in se nagravžno nabaše folk, še zlasti, če je zunaj tako nesramno mraz (»zunaj je pa hladna noč… vani je Ljubljana«). Ne pred ne po koncertu nisi imel občutka, da si na špilu Mi2. Ker ima Šiška pač takšen vajb. Sodoben, urban, popartiš. Kar je super. Je pa vseeno razlika, ker tu pač noben ne bo na havbi delal špricere ali otroke. In v tem oziru je Šiška ponudila priložnost morda tudi tistim, ki niso lani (pri)šli v Tivolu. Čeprav me je Kregar sijajno prcnil, da najbrž jaz res edini nisem prilezel v Tivoli. »Tota bo interna! Jaša, to je za tebe, ker te lani ni b’lo v Tivoliju!« je med Najrajši sn pa s teboj pil zarobantil Kregar in se je band še malo pohecal z mash-upom njihove sorte (Papa Was a Rolling Stone & Eye of the Tiger). Da se ti milo stori, itak. Da se frcneš, stisneš čvrgo svojim odločitvam. Malo ti, malo band. In še in še je tega, zato je Mi2 band, ki mu rečeš servus in ti nazaj pove točno tisto, kar moraš slišat. Jap. Nekak tak’.

In največji dosežek banda ni samo to, da so spet razprodali ljubljanski špil, pustimo da osemkrat manjši od tivolskega. Ni pomembno. Razprodajo ga zdaj že vsako leto in vsak organizator verjame, da ga bodo še. Zakaj? E, tu je pa finta. Mi2 v Kinu Šiška niso zaigrali ne Pa si šla ne Oda gudeki ne Samo tebe te imam ne Strel v koleno ne Črtice ne Tete estere ne Moje mile ne Ti nisi ta. Štikli, ki so tako ali drugače podpisali njihovo kariero in bi jih komot zaigrali tudi tu. Pa ne. So šli naprej. Ustvarjajo in predstavljajo. Čista jeba ni samo najbolj prodajana plata, temveč tudi najbolj »predajana« plata. Kar sedem komadov iz zadnje plate je nekaj, kar tudi nekaterim prvokategornikom slovenskega rocka ne bi šlo tako zlahka skozi. Še najmanj pa na takem koncertu. Ali bi trajal tri ure, potem ko bi se itak začel prepozno. Ne pri Mi2. Nekaj pubecov ima šiht in ve, da je 21.10 zadnja ura, da začneš s špilom v Ljubljani. E, to so ure, dame in gospodje. Prave ure, ker se večer ravno prav prehitro začne in prehitro konča.

Ampak najpomembejši so, kot rečeno, obiskovalci. Kino Šiška ni bil takšen štajerski žur, špriceri po luftu, mastni objemi, ki so skorajda dober fuk… Nak, tega seveda ni bilo, ker ne more biti in vprašanje, če še kdaj bo. Škoda po svoje za Cvetličarno, ker je imela unikaten rock pridih in ravno pravšnjo odmaknjenost, da si tja šel »res samo na koncert«, kakorkoli si to že razlagate. Saj je v Šiški isto, seveda, a se je po koncertu folk razkropil, glasba v lokalu ni imela promila veze s tematiko večera. In pivo je, bodimo iskreni, 2,90 evra, Šiška pa nima tako ubijalskega cubalibreja, kot ga je imela Cvetka.

Pa dovolj bodi s primerjavami. Nima smisla. Res ne. Prišel je folk, ki morda na rock koncerte sploh pogosto ne gre, vsaj ne oni, ki so stali v vrstah 5-13. Take. Pipike in pimpeki. Parčki, kolegice, službeni žur. Hej, Dimek je povabil še celi Urad informacijske pooblaščenke in jim posvetil posebno posvetilo. Res raznovrsten folk, kar je bisernata paleta, kakršno lahko samo občuduješ, vpijaš in se odbijaš v poplavi različnih navad, pričakovanj in tudi, jebiga, stanj. Gledal sem tri pipike, ki so bile morda celo prenobel oblečene za rock špil. Tak, rahlo korporativno so delovale. Nekje po dveh tretjinah so vse imele le še majčke s kratkimi rokavi, objemale so se in jih je baš brigalo za vse po spisku. Bil je tudi parček, kjer se je zdelo, da jima bo koncert povedal morda tudi to, kako sta si različna. Ker sta se iber šparala. Ampak pela pa sta. O, ja. Morda ne vsega, ker se to vseeno pozna, kdaj so te Mi2 namamili na trnek sentiš ojštrega rocka. Mišunga v repertoarju je bila pestra, ker ni imela preveč skupaj natiščanih balad, ki jih vsi radi odkričimo v živo, iz katerih bi potem štimungo naprej peljali trši štikli. Ne. Mi2 imajo svoj melos, svojo žnuro, po kateri lahko telovadiš, delaš prevale ali furaš stiskavac. Recimo… Imate Staro dušo, kjer nostalgijo komot furaš kot dvajsetletnik, pa takoj zatem kultno Pornoromantiko, za katero sem sam mislil, da bo kmalu odletela iz programa. Pa ne. Ker… O ne. »Poljubljaš me tam, kjer poljub imam najraje« in »Ko te vzamem z juga…« sta anale. Tako ali drugače, hihi.

Mi2 se predstavlja še naprej lahko v vseh svojih odtenkih in na svoj edinstven način. Če je Hči vaškega učitelja taki noro dober skok k Ako možeš zaboravi in novemu valu, sta bila Tarzan in Šlager (Flik na kontrabasu, bejbi!) taka napol finta in ko potem uleti še Zbudi me za 1. maj si brišeš solze. Ker ja. Dokler ne pride Čista jeba, gigahit, tako preprost, terasasto balkonski, gremo izpod tuša furat karaoke s tisto najbolj preprosto koreografijo, kar vedno koncert zreducira na foro, t.i. gimmick, ampak zakaj pa ne. Čista jeba, ne? Neverjetno, kakšen hit. Res. Neverjetno, tako neverjetno, da težko verjameš, da si na istem koncertu slišal Maybe Baby in Dobrodošli na dvor, dva izbrušena komada, tako ojštra, da sta bila morda za povprečno populacijo že prejojštra in iz nekih drugih časov. Pa saj. Zakaj pa ne! Stilov je toliko, da se Dimekovo genialno drdranje nazaj, neke sorte Memento, v Visoki pesmi zdi že kot hip-hop, raperski moment, kjer težko poješ zraven, ker nimaš takega besednega zaklada, ampak mu pa prisluhneš. Takemu tekstu na takem koncertu? E, pa pravijo, da se v slovenščini ne da. Faking Kosovel nivo je bilo tole, morda še zlasti zato, ker so po Tivoliju v bandu spet na oder postavili klaviature in za njih Miho Goršeta (Muff), ki ni bil le za vzorec ali ne-vemo-točno-kaj-bi-z-njim moment, prisoten ob sicer kitarsko nadkvalitetnem Boštjanu Imenšku Imeku.

Če Tone Kregar sam sebe sploh nima za glasbenika (kar je precej narobe), so preostali postali kralji zvoka. Tole ni hvala kar nekam, ampak odkar je band »full digital« je njihov celoviti zvok najbolj seksi pucanje ušes, kar jih lahko dobite kot darilo. Če sta recimo obe kitari vsaka zase neke vrste slabo narejeni gris, sta zato skupaj val rock’n’rolla, na katerem jahaš, da to res ni. Flikov bas je bas, kakršnega ni blizu. Tako izstopajoč, da bi vsi drugi tonski tehniki šli domov. Ne pri Mi2.

Zdaj pa vsemu temu dodajte še par ključnih momentov večera. Ja, gate. Itak. Recimo moment pred Najrajši sn pa s teboj pil, ko se je Kregar slekel in pokazal majico brez rokavov (in tatuje). »Nisn se sleko, da bi mišice pokazal, ampak ker mi je Egon prinesel majčko iz Kube.« O, ja. Egon. Vintidž rock, model se res dobro stara na svoji kitari. Vedno mlajši, a zato bolj švoh vidi baje. »Vedno ko rečemo, Egon, si vido ono v drugi vrsti, reče on ‘kero’?« je pojasnil Dimek. Ki je imel belo majico od skupine Orlek, navidez vsaj giljavnžkrat oprano. In potem je tu še, da ne pozabimo, seveda Igor Peter Orač Mali. Na bobnih. Tipo, ki se v Pojdi z menoj v toplice nasmehne, ko se začuje zlajdrani refren in je, ne da bi se bandu pol k… kaj sanjalo, začel peti – Čez šuštarski most. In vsa publika z njim. Haha, boljša mu je ratala samo še na Štuku, ko je začel mrmrati Umoran sam prijatelju, umoran. Gagneš od smeha, vam pravim.

Dva bisa nista bila niti malo preveč, bila sta ravno prav, ker Pojdi z menoj v toplice in Odhajaš pripeljeta Mi2 nazaj tja, kjer se počutijo najbolj doma. V čase, ko so verjeli vase, v svojo glasbo, se maaaaarsikaj naučili, izpilili, vmes imeli vse možne frizure, kile, bobnarje. Potem pa dobili ful seksi gate. Od šestih bejb. E, kaj bi še, ne? Samoumevno je, da rohniš, kako je vse to praznik pri odhajaš. Žlempaš pivo. Razmišljaš o tem, kako so Mi2 združili analogni in digitalni svet. Koncert, kamor lahko pelješ fotra, seko, punco ali neznanca. Ali neznanko. Taki vajb je to. Taki. Ko vidiš, da je štos, ampak tako dober štos, da, bemtiš, jaz bi tudi, da mi enkrat bejbe vržejo gate gor. Lahko tudi velike, bele, hozntregarje, bilokaj. Bi. Ker ja. Ker čaga. Ker Mi2. Tudi v Kinu Šiška, ki bi tako preprosto dobrih koncertov nucala še k(d)aj.

Bis. Hvala garderoberjema za res lepo prijaznost, malo manj onemu kelnarju, ki je še v polpraznem kafiču razložil kolegu, kako naj naroči drugič pivo (javi mi za kartico). In pa Urški, ki sicer ni šla na koncert, ampak nama je s kolegom pričarala večer, kakršnega že dolgo nismo imeli v Ljubljani. Pa Tonču za nasvet, naj zjutraj, preden grem ob 07:30 k zobozdravnici, pojem koncervo sardel in čebulo. Nisem, ampak smo se pa nasmejali!