Vedno imaš izbiro. Tako se vsaj reče. Pustimo zdaj, prosto po Renati Salecl, kakšna ta izbira je. Ampak izbira je. Ponavadi takrat, ko veš, da ti ena od opcij ne samo, da ne diši, ampak te lahko (za)duši. Ampak izbira je. Vedno. Kao. In tako lahko zdaj izbiramo tudi med dvema modeloma, em, modelov. Primarno (ne)modeli.
Če sem zdaj v precepu, kar sem itak stalno, lahko grem v knjigarno in izbiram med dvema tipoma. Med Aljošo Bagolo in Miho Šaleharjem. Izbira je, vsaj zame, jasna. Iz aviona. Najprej, na Aljošo Bagolo sem bil vsaj ljubosumen še preden so bili drugi. Bil sem hip, spredaj, trendy. In sicer, ko ga je dolgoletna neusojena ljubezen, ki je postala ljubezenska usoda, ki bi me domala pokončala, opisovala kot najbolj kul modela, o katerem pač moraš vedeti čimveč. Vedel nisem veliko, premalo, presojal nisem, samo zapomnil sem si čupo, dejstvo, da je zelo uspešen v marketingu oziroma da je uspešen po tistih merilih, da je na Pristopu, bla bla bla. Še pred Donom Draperjem je bil Don Draper za vse nas, ki smo vedeli, da ne bomo nikdar Don Draper.
Bagola je napisal uspešnico Kako izgoreti in pravkar mu bo izšla že druga knjiga. Prve knjige nisem bral, moral bi jo, ampak zakaj bi bral o izgorelosti uspešnih, če sem sam izgorel, pa povrhu po nekih kriterijih vseeno kar resno neuspešen. S.p., 36 let, praskanje priložnosti, upanje, da bom ulovil neki kao renome… Ja pa ja. Zato Bagole nisem bral, ker ga ne bi bral kot samopriročnik, kot se samopriročnike bere. Najbrž bi vzel dobesedno in izgorel vsaj »Bagola style«.
In potem je tu Miha Šalehar Mihi. Človek, ki sem ga gledal na Videospotnicah in mi je šel na živce, ker je bil lahko in šminker in rocker in skratka vse. Šalehar je bil Jonas za tiste, ki so verjeli, da bo še kdo lahko Jonas. Šalehar je bil zadnji, ki je z jebivetrstvom še pobral drobtinice in iz njih naredil pica burek. Predvsem na radiu. Tam je nesporni deskar, totalni freerider, človek, ki živi od adrenalina, sproženega od postavljanja vprašanj, na katera lahko dobiš tudi neodobravanje in dretje. Pa mu uspeva, da večinoma tega ni. Kar je, bodimo iskreni, resno frajersko.
Miha Šalehar je bil tudi tip, ki me je povabil v Spetek, ko sem prvič mislil, da je z novinarstvom konec. Ko sem napisal tudi tekst Zbogom tipkovnica. In večinoma kasiral molk, neodobravanje, sikanje. Kaj da si mislim, da sem. Ko nihče drug ne bi niti povohal neko razvajeno ščene, je Šalehar poklical. V ponedeljek sem napisal tekst, v petek sem bil že na Valu 202. Tistega občutka – in mislim da Maruše Kerec, ki me je sprejela – ne bom nikdar pozabil. Vem, to naj bi bila recenzija knjige in tudi je, pardon, bo. Hočem samo reči, pa ne zaradi osebne izkušnje, čeprav sem z njim naredil za Večer zadnji veliki intervju, ki je tudi deloval kot zadnji tak (vsaj zame), da je Miha Šalehar nekdo, ki je tako prekleto nepreračunčljiv, da bi bilo skoraj fajn, če bi bil.
In točno takšna je njegova druga knjiga. Prvo sem si kupil tukaj v Mariboru in jo potem prebral na svojem prvem morju po sto letih, ko sem končno spoznal punco, ki ni bila zaljubljena v Aljošo Bagolo oziroma ji ime Aljoša Bagola ni nič pomenila. Pa nič narobe, če ti ime Aljoša Bagola kaj pomeni. Prva knjiga Duh česa je zbirka kolumn, ki je kazala predvsem na tako buhteč, svojstven, mojstrski, prizadevni, izčiščen, svoboden slog. So pa bile kolumne in tako je knjiga pač delovala kot zbirka, kjer si lahko uvidel, kako je, če z Mihijem preživiš približno toliko časa kot v resnem Toplovodu ob torkih. To je bil Mihi, ki presega vrnite-nam-jo Latrino, občasno ne več tako zabavne Nebuloze in najboljše-sploh-možno Spetke.
Pustolovec zmote je pa že neka druga mašina. Ni etapno dirkanje. Miha Šalehar se vozi z resnim beciklom. Po resnih ovinkih in resnih klancih. Po čereh, mimo štorov, po blatu lastne preteklosti. Šalehar se, o kako poceni to zveni, odpre. Ampak Šalehar se odpre kakor se opre piksno piva. Nič galantnega ni v tem. Nobenega priročnika, ker za odpiranje piksne ne rabiš navodil. Kar odpiranje piksne vseeno prinaša, je poznavanje reči z imenom sntntn. In Miha Šalehar deluje… Ne, ne kot da si je on zmislil sntntn. Je pa bil zraven, ko je oznaka za tisti aluminij z dvema luknjama dobila svoje legendarno poimenovanje. Kdo drug kot človek, ki stremi k notranjemu piru.
Šaleharjeva druga knjiga je seveda tudi priročnik. Ima namreč podnaslov: patetični priročnik za razumevanje pritlehnega alfa samca. Šalehar dela samoanalizo z ravno pravšnjo dozo kvazistrokovnosti. Je totalni laik, ne pa analfabet. Ve, kako se napizdit. Najprej in predvsem sebe. Morda je podzgodb res veliko, štirideset, ampak začetek resno zgrabi, ko pove, da se je pač zalotil pri samoanalizi v hipu, ko se je s kilami viška pogledal v špegl in se srečal z lastnim preizpraševanjem, kako je v takem stanju, ko se masovje preriva iz kopalne kadi, ravnal doajen slovenske diplomacije Dimsi Rupsi. Od tu vse štarta. To je knjiga o vstopu v srednja leta, ki niso vstop, ampak proces, vse bolj zamaknjen ali specifičen.
Kar je meni knjiga dala in bo v meni ostalo, so predvsem poglavja o popivanju. Kjer v nulo zadane, kako se taki dripci, kot smo najbrž mi s to krvno skupino, počutimo in znajdemo v bifeju. Kjer se nalokamo enkrat na teden, še bolje, če med tednom. In ne bi rekli, da se nam je »zalomilo«. Če ne bi vedno obstajal tisti en tip, ki vse zajebe, ker on pa da ima res problem. Za razliko od nas, ki problema seveda nimamo. To je del, ko naenkrat nisi več žejen. Ko parurno popivanje v lokalu, kaj pa vem, sredi Maribora, na koncu ne prinese neke velike zgodbe. Ker tam zgodbe ni. Napreduješ lahko samo, če si kelnar ali šef gostilne. Zdravo.
Šalehar v Pustolovcu zmote ni šarlatan, čeprav ni daleč od magnifikovanja. Pove, da je totalni luzer, ko gre za računovodske pizdarije, obenem pa mu uspe vedno od nekod in nekako dovolj zaslužit. Si pa zato sposodi marsikaj nematerialnega, začenši z naslovom. Ampak sposoja si celo generacijo, vrstnike, čas, prostor. Noče biti nič posebnega, noče izstopati, v bistvu bi rad bil samo to, kar je. Ampak kaj, ko je to tako prekleto težko. Ker to, kar je, ne more biti tako, kot je včasih bilo. Če bi ta knjiga imela soundtrack, bi itak imela samo en komad. Tistega od Avsenikov. Samo enkrat imaš 50 let. Šalehar se v stilu, ki mu ni para, vsaj mene je imelo, da bi računalnik zabrisal skozi okno in si rekel, vredu, več se ne da, Šalehar je zmagal, najboljši je, čast in slava, motaj kablove, poigrava z resnimi temami. Kar ločitev gotovo je. Starševstvo takisto. Staranje tudi, čeprav to še ni knjiga, kjer bi kdorkoli bil star, vsaj ne, dokler se še prešteva sive lase. Je pa to knjiga, kjer spoznaš, kdaj je bilo “mladosti” zares konec. In kaj ti takrat ostane. Ko so drugi šli, ko ostaneš… Ti.
Pustolovec zmote ni antipod Bagoli, ker ne, ker to mora sobivati. Brez Šaleharja ni Bagole, brez Bagole ni Šaleharja. Ne v takem smislu. Šalehar nikdar ni postal rock zvezda, kot je mislil, da bo. Babewatch gor ali dol, čeprav sem še vedno totalno paf, da je napisal Slepa sreča od Tinkare Kovač. Postal je ritem kitarist, ki raje dela muziko kot vtis. V tem je razlika. Pustolovec zmote je glasba, ne le en dober riff. Ni še resno dober album, ker niti ni tako nastavljen. Je pa knjiga, ki bi »morala« preseči Duh česa in Šaleharja nastaviti za urbanega misleca, ki mu nikdar ne bo dano, da se bo povsem umaknil.
Za kaj takega pač predobro piše. Za svoj svet. O svojem svetu. V svojem svetu. Še vedno ni za vsakogar, še vedno so tam zunaj tudi večji presežki, ampak Šaleharjev uspeh je, da deluje, kot da uspeh pride tako… Toplovodarsko samoumevno. Pa ni. Vidi se piljenje, garanje, muka. Napisati tako knjigo? Ni lahko. Napisati dve taki knjigi? Šaleharsko. Za vse nas ostale pa je to knjiga, zaradi katere najprej obupamo, nato pa bi kaj takega napisali še sami.
Ker zdaj imamo priročnik(a).
