Še mi, totalni centraši, smo na vratih, ko smo šli ven-ven, rekli, da »gremo v mesto«. V mesto ja. In tako je, ugibam, še danes. Po moje, če si doma nad Glavnim trgom, rečeš isto. Greš. .. V mesto. Na Krekovi smo ziher tako rekli. In kaj je potem mesto? Ko sem gor rasel, tam nekje, ko je Maribor bil drugo največje mesto Slovenije z resnim izzivom, ker ni bil več največje industrijsko mesto Jugoslavije, se je mesto začelo, ne vem zakaj, na vogalu Tyrševe in Slovenske. Zakaj ravno tam? Najbrž bi me prijatelji iz ostalih firtlov samo debelo zijali. Zanje se je mesto ziher začelo prej in širše. Kje se začne center? Kdo bi vedel.
Ampak nekaj je bilo na tisti stavbi. Z dolgo zgodovino, tam, od leta 1930 in malo čez. Še iz časov Dravske banovine, kakor pravi članek. Stara bajta, arhitekturna bajta. To vidiš, da so še delali Arhitekti. Ne to, kar bi naj bilo danes, ko ne veš, zakaj nihče več ne naredi ono okna-okna. Ne pa čez neke stebre. Bajta tam na ovinku je bila sila impozantna. Morda zato, ker sem tam videl prvi bankomat. Verjamem, dopuščam, da seveda ni bil prvi, je bil pa med prvimi. In vsekakor med zadnjimi, ki je bil še zelo prvinski, prototipski, preden so bankomati začeli izginjati še iz centra. Ko sem bil mali, je bila tam not, v lepi ogromni stavbi, še banka. Ne vem, katera poslovalnica, kakšnega tipa, kdaj sem bil tudi noter, jasno ne kot komitent, temveč kot froc. Na zunanji strani, na stebru, vem, da je bila telefonska govorilna, ona, stoječka, ko ena želva nabita na steber.
Z leti se pač marsikaj spreminja. Banka je kar dolgo zdržala, ampak ne pa večno. Kje pa, še »naša« ni več, šla je ven leta 2017, če sem prav našel, noter pa je potem prišel, prvi, po moje Petrol. V peš coni. Pa razumi. Itak da ni neslo. Poskusile so pekarne, mislim, da bo Hiša kruh zdaj tretja že. Ker ima pač mimohodno lokacijo. Ampak ne celo leto. Samo takrat, bolj ali manj, ko je šolsko leto.
In to je v centru res pomembno. Vse bolj in bolj. Saj je bilo tako najbrž vselej, ampak ne pa tako očitno. Ko ni pouka, ko so počitnice, katerekoli že, dobro, pustimo zdaj poletne, ker da imamo turizem, ki je res viden in ne le statistika, ampak Maribor center je zelo, zelo drugačen med tednom in vikendom. Med prvim tednom septembra in februarskimi počitnicami. Sobotni popoldnevi v mestu so, pustimo zdaj lepo vreme in Lent, kar precej očitno prazni. Ali pa kaka manj lepa sreda v juliju. Še vedno imamo kar nekaj praznih lokalov, zdi se, da jih bo še več. Razlogov je malo morje, niti ni to poanta tega teksta. Bolj pa tista, da si nekako včasih prišel na Slovensko in je bilo to res mesto. Nafnaf, papirnica, mesnica, vse to je bilo okoli banke. Zdaj nič več od tega ni, kafič, bajta od kluba, restavracija … Saj se vsako mesto menja, itak da se.
Vendar vse manj pa vem, kdaj in kje pa je torej mesto res mesto. Kje se začne? Poštna? Glavni trg? Trg Leona Štuklja? Lent? Vendar ne gre samo za kje, bistveno vprašanje bo postalo, kdaj se mesto začne mesto. Ne zato, ker bi ga bilo nujno toliko manj. Je pa mnogo bolj odmerjeno.
Pa pravijo, da še noben ni naredil na hajzlu kariere. No, ideje so že bile, ideje. Ona, kako je Jimi Hendrix nosil kitaro še tja. Mhm. Ampak kariero o hajzlu, to sem mislil. Pa saj se da. Marcel Duchamp je v muzej postavil pisoar in čao. In potem so tu še vsi tisti grafiti. Ja, tisti. Milijon telefonskih, ene in iste usluge. Potem pa… Biser. Taki. Večslojni.
Med večnimi grafiti na straniščih je seveda oni z Balkana. Da so se »ovdje i najhrabriji usrali«. Če ste to kdaj prebrali, potem veste. Kot ne bom pozabil onega modela na železniški postaji v Sarajevu. Pred mojim obotavljanjem je vprašal utrujeno teto, za katero nikoli ne veš, ali ji moraš sploh kaj dat ali je tam pač, ker je tam in čaka, da spuca za tabo, potem ko je plačal neki res mizerni drobiž, če se na tako kvaliteto plača davek. Pač tak humor. Straniščni.
Ker med vsemi onimi ciframi, kaj ti bodo, če pokličeš, vse delali, res vseeno vsake toliko najdeš kakega bistrega. Onega, ki ti s puščicami piše čitaj tu, čitaj tam, čitaj gor, čitaj dol in na koncu, po kakih osmih puščicah, ko si sukal glavo, retorični pripis: si prišel brat al srat. Ah ja, kje so časi poezije »če si s prstom brišeš rit, nesi v usta, ne na zid«. Časi, ko si šel preverjat, katera od kabin ima mogoče kaj papirja. Kdor je hodil na fuzbal, ve. Ni večjega občutka lagodja, ko vidiš, da je papir.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
In vse to še iz časov, ko se je še delala razlika. Mhm. Tista. Ki je nikdar ne pozabiš. Kdor se je doma brisal z večslojnim papirjem in se na stvar navadil, potem pa je prišel in sedel nekam, kjer so bili v črni škatlici lično nabasani roza listi, e, ta izkušnje nikdar ni pozabil. Rit pač pomni. Ali je večslojno in mehko ali trdo in hrapavo. Ampak saj, ko se enkrat, četudi redko, soočiš s čučavcem, kar je moja pomuhkužena generacija, ki pač ni služila vojske, itak doživela sila redko, so še listi totalni luksuz. Saj potem lahko pridemo do Japoncev in njihove verzije, toda tekst ni o tem.
Tekst je o tem, da večslojnega papirja pač ne pozabiš. Iz Sladkega vrha pa sploh ne. Ne samo, da ga ne pozabiš. Navadiš se nanj. Gladko. Dobesedno in ono drugo. Vse dokler seveda niso, par let nazaj, v tem desetletju najbrž, dokončno množično začeli prihajati še odišavljeni 12-slojni papirji. Odišavljeni. Nekaj, česar pa več ne razumeš najbolje. Ha? Parfumirana hajzl rola? Mene še vedno zajebava, v katero smer jo moram obrniti na nastavek, zdaj pa to? Ker vonjave, kot vemo, pač ne delujejo tako. Minus in plus se ne izničita. Kot če pritisneš deodorant ali parfum na švic. Ne bo eno nadomestilo drugega. Zmešalo se bo. Isto kot nima smisla oni sprej za hajzl. Odpri okno, če ga imaš, ali pa zadrži sapo. Za kake pol ure.
Ko danes kupujemo wc papir in kupoval sem ga dejansko ravno danes, je pri nas veliko izbire. Kot pri vsem. Že leta. Sploh za mojo generacijo, ki ne ve, kako je bilo, ko so plenice, tiste edine, puščale in ti je teklo po nogi dol. Pa mama in ata sta spila kavo v torek. In take. Ampak Paloma? Paloma pa ves čas, še zdaj, nekako vseeno ostaja Paloma, čeprav z osnovno Palomo kaj veliko skupnega več nima. Vsaj ne s tem, o čemer teče predstava Slovenskega mladinskega gledališča.
Predstava Paloma je premiero dočakala 21. junija 2020, torej minulo poletje, ko se je vse gledalo na razdaljo, saj vemo, prosti zici in to in ko nihče ni mogel vedeti, kakšna bo prihodnost prireditev. Ne bo je. Še dolgo ne. Toda ko bo tega enkrat konec, bo najbolj relevantno publiko Paloma bo našla v Sladkem vrhu. Kje pa drugje. Tam bodo, tisti, ki še pomnijo nostalgične čase, najbolje povedali, kako je Bina Klampfer zadela svoj kraj. Jaz lahko le ugibam. Zahvalili se ji bodo. Pa režali. In potočili kako solzo.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
Skoraj neizogibno bi lahko Klampferjevo primerjal s Tonetom Partljičem. Sploh v prvem, bolj linearnem, skoraj dokumentarnem delu, ki pa je vendar jasno ves čas izrazito igran. Te pa skoraj namamijo, da ni, kar je krasno. Sicer pa se ponudi na tem mestu primerjava s Partljičem. Povedano drugače, Paloma se približa situaciji, ko bi dobri stari Joža Malek rekel, da ga je pritisnilo, da bo šel kar zadaj za drevesom, dobri stari Vanč pa bi mu v roko porinil večslojno rolo. In bi Maleka vrglo, em, na rit.
Za to, kar iščem in ocenjujem na Urbani.si, je Paloma res prava stvar. Diha, riga, poje, fuka, nastrada, laže, sanja, obljublja. In ves čas tako, da veš, za kaj gre. Za firmo. In ljudi v njej. Ker ima ščepec popkulturnega. Za Palomo pač vsi nekako vemo, ne? Predstava je nastavljena, pa tudi izpeljana tako, da jo lahko razume res širša javnost. Dobro, bolj prvi kot drugi del, čeprav jasne ločnice ni, kar ne pomeni, da dramaturgija in režija nista skrbno povezani in izpeljani. Eh, šolsko narejeno, sedi pet, kar se tiče zapleta, vrha in razpleta.
Paloma je daaaaaaaaaleč (manjka ji še vsaj kakih milijavžnt a-jev) najbolj učinkovita zaradi naglasa igralcev. V. Nulo. Štajerski argo bi bil ponosen, nimaš kaj. Klampferjeva je ravnala, no, popkulturno, ko je uporabila vse zicerje štajerščine, ne da bi jih zlorabila. Nihče se ne pači, še več, igralci so genialno prepričljivi, celoten sekstet. Noben ni zaradi štajerščine glup, tup, zabit, nor, prifuknjen. Niti en. No, so, itak, ampak nikoli, niti za hip, niti ko padejo »nea boi taki hepan«, »te lahko prosim, da se fčiješ« in »ooo fukušnico mate!« na račun narečja. Če pa so na Sladkem vrhu. No, v Sladkem Vrhu, kakor se je potem preimenovalo kraj, kamor se gre »v« in ne več »na«. In tam živijo »Sladkovršani« in ne več »Sladkogorci«.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
Predstava uspe tudi (ne)hote odgovoriti na vprašanje, kako je tako velika firma, ki je delala tako specifične izdelke, četudi vsakodnevne, uspe(va)la v takšnem kraju, da je še danes v predstavi potreben zemljevid, tam potem označiti Maribor, nato Šentilj in šele nato razložiti, kako priti do Sladkega Vrha. Kjer živi, prosto po internetu, tam cca 700 do 800 ljudi. V tovarni pa dela petsto glav. In nekoč še več. Kot vsepovsod. Mali kraj, ogromna firma. In obratno, kot se je izkazalo.
Paloma pri tem, ko se loti sebe, gru gru, noče biti golo nostalgična, čeprav obdela vse tranzicije nasprotij: socializem vs. kapitalizem, ruralno vs. urbano, naše vs. tuje, listi vs. rola. Toda odločitev, čemu penasto žugati in kdaj kazati z ja-to-so-bili-časi prstom, prepušča gledalcu. Ni vodljiva, ni tendeciozna, ni nekaj, kar Sladki Vrh ni. Mlajši tako ali tako ne da ne bodo razumeli, ker ne gre nikdar za to. Ampak ne bodo imeli čustvene komponente, ker tega pač niso dali skozi. Je pa lepše, ko se ljudje družijo, poročajo, ko se zgradi bazene in ne zasipa, ko se je žuralo in plesalo, zdaj pa se še samo keglja v kulturnem domu? Ni težko uganiti, ne?
Čeprav je prvi del vsaj zame precej močnejši in tak, ki silovito pritegne in bo hit zlasti v Sladkem Vrhu, je v drugem več teatra, karkoli že naj bi to iz analfabetskega stališča pomenilo. Naključno, a usodno štihanje, vabljenje v službo z visokoletečimi obljubami, celo poroka dveh delavcev so lahko vsi po vrsti metaforo za Palomo samo. Tovarno, ne predstavo. Kar je ne samo logično ali pričakovano, ampak tudi mojstrsko. Ker se vrne k malemu človeku in živi čas, ko so veljale parole »tovarna to smo mi« in ko se je ljudi klicalo »tovariš«. Seveda je pridih nostalgije, do Mi2 in Zbudi me za 1. maj ni daleč, kot tudi ne do Outsiderja in še bi našli primerov, tja do Lep dan za smrt, ko se zasliši sirena 4. maja, ki je zatulila in označila bombni napad na same sebe. Ampak Klampferjevi je uspelo priti bližje filmu Zbogom, Lenin. Raje se smejimo za nazaj, kot da bi resno na novo analizirali kdo, kaj in zakaj.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
Kar pa ne pomeni, da se Paloma ne jemlje resno. Eh. Ravno nasprotno, ponudi paleto čustev, praznih obljub, velikih želja. Kakor da nikomur zares ne Paloma ne Sladki Vrh nista bila vrh življenjskih ciljev. Ampak če so že bili tam, potem pa zakaj ne? Kar spomni na Lepa sela lepo gore in citat velikega ex generala, ko reče, da je šel peš Titu na pogreb, iz Bosne v Beograd, pa se mu mlajši režijo, on pa solzavo pripomni: »moder je bil, hladen, veliko je lagal, mamicu mu jebem, ampak radi smo ga imeli.«
E, to. V tem se ne le najde, ampak tudi nagradi Paloma. Ko liki niti nimajo imen, celo ne v takem kraju, kjer seveda vsi se poznajo. Na veliko se v manjšem kraju, kot je Sladki vrh, najbrž ne da.
V Sladkem Vrhu sem bil sam sicer zagotovo dvakrat. Prvič kot fuzbaler Maribora, najbrž večkrat i vsakič smo zmagali, ker smo morali zmagat. Tam, pozna devetdeseta, ko pač ni bilo več heca. Ko smo enkrat fasali v Jurovskem dolu, da je župnik navijal zvonove in so se nam režali tja do slačilnic, ki so bili v osnovni šoli, nam je bilo jasno dano na znanje, da se kaj takega ne more ponoviti. Tudi nam so zabičali. Levim bekom. Na klopi. In zato je bil Sladki vrh zicer. Sicer pa, ko si star tam, osnovna šola, naj bi bila vse samo igra, ne?
Kot je bila igra televizijska oddaja Male sive celice. Tam smo imeli predizbor ali nekaj takega. Za naš konec države, kakopak. Frocov, da jih ne moreš preštet. Vem, da je naša šola iz Maribora poslala dve ekipi in obe iz našega razreda, ker da smo bili oh in sploh. Ekipa, v kateri sem bil, je bila pridna, no, naj bi bila, ona druga pa brihtna. In ona druga je zmagala. Tam, v Sladkem vrhu.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder / Mladinsko]
Paloma tako išče čase, ko smo še imeli malega človeka. Saj danes mali človek še vedno obstaja, ampak si ne more reči nikdar mali človek. Ker ne bo všečkov. In ker bi delovala kot preskromna, domala lažna skromnost. Saj za konec ponudi punk upor, na glavo obrne Kučanov refren o novem dnevu in naniza, kaj se je s Palomo in kultno petko, mašino, ki je delala »kaj si hoto«, zgodilo v kasnejših letih vse do danes. Ko bi jokali le tisti, ki so se že prevečkrat izjokali, če bi firma crknila. Mi bi itak pri prvem naslednjem šopingu še gledali, kje je ona mačka bela na pakungi, nato pa bi, ko bi šli drugič, na vse gladko pozabili.
Kot se je pozabilo na tiste kultne tri golobe, če se že na reklamo, kadar se jo zavrti, ni. Starejši jo poznajo, mi smo se o njej, kot o vsem iz socializma, z dobrim in slabim vred, itak naposlišali. Ampak trije golobi so iz logotipa izginili. Pa so bili fejst. Res fejst. Kot je ta predstava. Zakaj potem ni pokasirala ocene 5? Ker čisto malo zmanjka. Je pa gledljiva in to ne na poceni način. Za dobro poldrugo uro pritegne in ne izpusti. Bam! In veš, na koncu, da boš cenil. Tiste tri, štiri sloje.
Bis. Tehnično je bila predstava Jazz na silvestrovo večji, spiljen, dognan presežek. Ampak tam sta igrala dva in predstava je dočakal tudi premierno izvedbo. Paloma ni bila narejena zgolj za spletni prenos, vendar je v nulo zadela z uvodom, ko se prebije četrti zid in tako zgrabi tudi redkega, gledališču tujega gledalca (»Mogoče nas kiri glea, ko ni prišo v teater še. Zdravo mami!«).
Zvok je bil mestoma, sploh pri Dariu Vargi, malenkost nerazumljiv, pričakovano pa so nihali tudi volumni – odvisno, koliko ljudi je hkrati govorilo in kakšna je bila narava pogovora. Dretje in sklepni komad so kar kurili zvočnik. Ampak ko se vse sešteje in odšteje, je Tretji oder izpeljal še en kvaliteten prenos. Za tiste z dobro povezavo. Ni prihodnost, je pa dobra sedanjost.
V manj kot enem fuzbal polčasu so zabili kar devet komadov. Spektakularnih komadov. Štikl za štiklom. V rašlje. Voleji, škarjice, evrogoli. Kdo? Kje? Emkej in Muzičari na torkovem spletnem koncertu awwwditorij v Narodnem domu Maribor. Zmagovalni koncert, ko gre za spletne koncerte. Mhm. Dinamično oddelan, zvokovno brezhiben, posnet ravno tako, da se je, kolikor je pač možno, vrhunski koncert približal tisti klasični koncertni izkušnji. No, pa kakopak pomagalo je, da so kljub vsesplošnemu pomanjkanju špilov v epski formi tako Muzičari kot Emkej.
»Za konec pa z besedami našega velikega govorca: uživajte, dokler lahko,« si je Marko Kocjan – Emkej sposodil kar Jelka Kacina. Kot da bi si podal za sklepni evrogol. Neoš ki, Jelko, sam celega dehno, bi se dalo združiti. So pač časi, ko smo sami radi skupaj.
Foto: zajem zaslona [Narodni dom]
Rok Terkaj hotel še Emkej je nadgradil izkušnjo ciklusa awwwditorij, ki so ga zagnali v mariborskem Narodnem domu. Po uvodnem koncertu Marka Groblerja in Danijela Mariniča ter nastopa dvojca freekind. in Mascara Quartet je šlo za profesionalno produkcijo, ne za 360-stopinjsko kamero, temveč koncertno produkcijo, kakršna najbrž mora biti, ko se zgodi takšen večer, ko je preprosto… Fajn.
Ošpilano
Oblast Draga država Lažete Avgusta Hvala hip-hop Veš kaj bi ti mogo Rdeče oči Neoš ki Airplane Mode
Ampak niti vrhunski pogoji in oprema niso nujno zagotovilo za špil, po katerem stanovski kolega Rok Terkaj v komentarjih zapiše »hočemo še«. Zugabe, hočemo še, bis so dopisovali drugi. Nemara pa je takšnih dobrih 40 minut ravno pravšnjih. Da toliko bolj cenimo, česar v teh časih ne moremo imeti. »Mešani občutki so to, da imam masko. Upam, da imate kaj za pit’, mejte se fajn z nami,« je tako uvodoma načel že Emkej.
»Komu se vi lažete, ha?« Pripravil je angažiran, edukativen, izobraževalen, poharski in predvsem zabaven žur. Četverica skrbno uigranih Muzičarjev, ki upravičeno nosijo to ime – Anže Metod Breskvar na mikavnih bobnih, Nace Jordan na porednem basu, Vid Turica na brezglavo vesoljski kitari in Žan Hauptman na prelestnih klaviaturah in z božanskimi spremljevalnimi vokali –, je sledila prav vsemu, dajala poudarke točno tam, kjer Emkej pač zablesti. To je njegov šmorn, njegov đir, njegov klasični pac.
S popolnim zvokom je obdelal kritične teme (Oblast, Draga država), kjer je pustil, da raje govorijo verzi. Kar je povedal že tri leta nazaj na tretji plošči Probaj razumet, ne še vedno, ampak toliko bolj drži, zgrabi, zalima. Med komadi je sicer raje nagovarjal tako nas pred zasloni kot svoje Muzičare. »Vid, Žan, Anže in Nace, hvala vam, da smo lahko danes skupaj in hvala draga država, da se moramo tak fejst trudit, da lahko to speljemo,« se je sicer ozrl na aktualne koronaukrepe, toda niti za trenutek ni utrujal v že tako utrudljivi situaciji. Kar pa ne pomeni, da ni kreativno siknil: »Če smo začeli tak močno z oblastjo ki nam državo dela drago. Komu se vi lažete, ha?«
Na četvorki uslišana želja Ampak še raje se je spomnil, kako je v Narodnem domu na plesnih vajah za maturantski ples vadil četvorko in že takrat upal, da bo kdaj nastopil v veliki dvorani. »Končno mi je enkrat uspelo z Muzičari, ampak v tem času moramo bit’ tudi z malim zadovoljni, ne?« Izkušnja tovrstnega e-nastopa pa je bila takšna, da je kar sam najboljše povedal: »Ko da smo na vajah, samo je ful kamer okoli.«
Niso imeli odštevalnika za 40 minut, na kolikor so okvirno omejeni koncerti ciklusa awwditorij. Seveda bi lahko povedal še več, gotovo je želel, drugače niti ne zna, toda Emkej je po zavidljivi diskografiji preveč že povedal s komadi, da bi zdaj sam sebi odžiral kreativno minutažo. »Spucali smo ta težek repertoar, nismo štopali 40 minut, če ne pa bomo na koncu potegnili,« je navrgel in nato ključno dodal svoje izhodišče za te čase, »imejte se radi, ljubezen vas reši edina v tem času: vzamite telefon in pokličite tiste, ki jih imate radi. Delite pozitivo, pa ne mislim virusa!« In jo je delil, kakor s hiti najboljše ve in zna.
Narava barva rdeče oči S hit komadoma Rdeče oči, kjer priznava, da še ne misli v kratkem sneti kapuce z glave, in Airplane Mode, poletnim ljubimkanjem modernega časa, je prišel do presežka. Do petke. Pa še kakega je spustil. Tistega, kako nas, mogoče sploh zdaj jeseni, narava lepo, em, barva. »Sploh naše oči,« kot se je pošalil pred »zelenim« hitom Neoš ki.
In kar tako, ravno ko je bilo najboljše in žur najbolj fajn, je bilo luštnega, ki je za hip oživelo, nenadoma konec. Brez bisa, brez kričanja. Fantje so se spogledali in odložili inštrumente. Da se je tista Kacinova »uživajte, dokler lahko« zdela kot nedosegljiva nostalgija. Dobro ga je dehno, Emkej, dobro.
Strast do letenja je lep, dedalovskoikarovski, livingstonovski dokumentarec. Morda je režiser Dušan Moravec, hišni dokumentarist nacionalke tekoče dobe, v zelo »zračnem« filmu namerno pustil v zraku veliko praznine. Kot da bi posnel prepih modrine neba. Ampak to ni tisto, kar v Strast do letenja prikaže strast. Ne. Strast je na samem koncu. Kruta strast. Taka strast, ki zlomi najprej srce, nato pa še možgane.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Že res, da smo imeli izjemen podkast o Adrii Airways. In cel kup zgodb, portretov, oddaj, prispevkov. Pustimo politiko. Pustimo. Da smo zavozili. Smo. In še bomo. A kar boli, je zgodba Alje Berčič Ivanuš, kapitanke, pilotke, letalke. Če ne bi oče delal v Aeroklubu in če bi skupaj z mamo našla vrtec zanjo, ne bi nikdar letela. Tako pa je od malega tičala okrog. »Eni so se morali igrati doma, jaz pa na letališču,« je izjava, kakršne točno taki dokumentarci potrebujejo. Nujno. Če ni naratorja, kar je v Sloveniji praviloma rezervirano za tuje dokumentarce, kakor da nihče noče zastaviti teksta in glasu za domače zgodbe, potem morajo biti sogovorniki toliko bolj močni, montaža in scenarij pa nepredušno kvalitetna.
Strast do letenja ni zelo scenaristično močen dokumentarec, zato je obenem veliko filmske lirike, domala poezije, izkazani v mistični glasbi – kdo drug kot Iztok Turk –, kar tudi letenje v svojem bistvu najbrž tudi je. Jahanje oblakov v simfoniji neba. In v tem oziru je naslov vsekakor primeren, saj vsebina skuša prikazati, da ti lahko letenje pomeni vsaj toliko kot fotografija, da še takšni razrvani mulci lahko naredijo kasneje kariero in da je vojska dala tudi kaj za življenje. In za kruh. Čeprav si, kakor slišimo, strasti do letenja ne moreš kupiti do denarja. Eh. Denar pač nima nič s tem, če imaš jajca v velikosti košarkarske žoge in greš ne enkrat pod Solkanski most, narediš luping, spustiš dimne bombe in si pilotska legenda. Zato si je treba tiste usnjene jakne in raybanke zaslužit. To je Top Gun, to, ko se Benjamin Ličer – Benđo vratolomno spusti in pusti fotkat. Kot velika legenda.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Ne, tega se ne da kupit. Kar dobro ponazorita tudi Primož Jovanović in Miro Majcen. Vsak od njih ima neke svoje sanje, ki izhajajo najbrž iz strasti. In to je dokumentarec kar solidno povzel, četudi je mestoma škoda, da niso našli še lepšega vremena in da bi včasih morda slišali še kaj, ko čakamo, kdo bo naslednji spregovoril. Morda pa je tudi to poanta. Da piloti pač ne opletajo, ne čebljajo, ne govoričijo. Letijo.
In upajo na čim boljši pristanek, kakor je sijajno povedala na koncu prva slovenska kapitanka: »Usekaš (pri pristanku), pa ti je nerodno pozdraviti potnike.« Tako da ko z repom tolčemo po stezi, si lahko poslej precej bolj človeško predstavljamo, kako zelo v sebi zakleje vsak pilot. Ni jim vseeno. Čeprav je kar malo srhljivo, da si vsak od njih bojda želi, da bi enkrat pristal v res nemogočem vremenu.
Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
Ker to je še v njihovi zmožnosti. Kar ni, je širša slika. In ta je prišla na koncu. Alja Berčič Ivanuš je reklama za pilotiranje na dveh nogah. Je filmogenična, je skromna, pametna, sposobna. Vse tisto, kar na koncu Adria Airways ni več bila. Zato je zlomilo najprej srce, nato pa še možgane, ko je – kot pri vsakem od četverice – pisalo, da zdaj išče bojda z družino priložnosti na Japonskem. Ni šla letet za, denimo, poljski LOT. Bo pa letela naprej. Ker je služba. In, še bolj, ker je strast.
Strast do letenja je kot dokumentarec soliden izdelek, ni presežek kot film, je pa zato slow motion posnetek nečesa, kar smo nekoč imeli (v prejšnji državi se je izdelovalo vojaška letala), pa smo zares to cenili, ko tega več ni bilo. Kar je najbrž usoda tistih, ki živijo za in od strasti. Ti ljudje, ti štirje, bodo gotovo še leteli. Četudi je Adria odletela.
Jutranji koncerti pri Andreju Karoliju so svojevrstni oksimoron. So. Že zato, ker bistroumno nesmiselno vabi tisti del glasbene scene, ki itak rad (pre)dolgo spi. Sploh med tednom. Da spravi nazaj za vikend, halo. In Karoliju je doslej s temi koncerti uspelo že, uf. Ohoho. Zala Kralj je prav tam imela morda najbolj pomembni špil svoje (samostojne?) kariere. Od decembra 2016 je v štirih letih Karoli mesečno prikazal, da je lahko jutranji program tudi hudo luciden, kvaliteten in pogumen. Brez nujnega režanja ali štancanja. Ne vedno. Ne povsod. Ne na Valu202. Pa saj, Val202 to itak počne na redni ravni z vsem, kar nudi znutraj. Ampak ključno je, da Karoli ponuja prostor tudi tistim, ki niso na, em, prvo žogo.
Domen Don Holc, ki je tankočutno, zaspano, ampak predano brenkal danes zjutraj, je že en tak tip. Mhm. Kitarist zasedbe Koala Voice v nekem povsem drugem aranžmaju. Tip s kitaro. In brez trzalice. Ob osmih. Zjutraj. To, to je programski pogum, to je razlog, zakaj Val202 ves čas tuhta, kaj narediti, da bo radio, no, ostal radio. Zna se pomlajevati sproti, četudi je Holc zvenel izrazito zrelo. Z efektom na kitari, ki je sanjajoče božala ušesa, je pokazal, da še obstajajo elementarne, ajnfoh, izi pizi muzike.
Zaprtih oči in prekrižanih rok je predvsem zmagoval, ko je predstavil uvodno Maja, kaj dogaja, v kateri je pokazal, da tradicija slovenskega kantavtorstva še vedno živi tudi v tako očitni, skoraj mainstream pop rock izvedbi. Maja, kaj dogaja je potencialen hit, četudi mestoma, ko zakliče Maja, zazveni Holc mestoma nevarno podobno Matevžu Šaleharju – Hamotu. A le mestoma, nima tiste hripavosti, nima tistega »porednega blues rocka za dva«.
Angleška komada Friend in a bar ter Getting High With You sta nazorni dokaz, da ta generacija še toliko lažje, nazorno in bazično piše skladbe, ki pač v angleščini ne zvenijo ne banalno, ne popreproščeno ali na prvo žogo. Friend in a Bar, recimo, ni tako preprosto komad, kot bi mislili, bi pa bil najbrž (pre)velik izziv, kako to spraviti v materinščino. Ta je pač tista, ki ji na Urbani/Muzu posvečamo največ pozornosti. Še posebej zato, ker Getting High With You predstavlja potencialen hudo velik hit(ič).
Da ima Domen Don Holc kantavtorski potencial, je pokazala sklepna, osebna in tekstovno bisernata Zakaj ne bi bil Raj doma. Raj z veliko, da. »Bolj osebno ne gre,« je v nulo povzel Karoli. Takšen je ta koncept, Holcu je špil pomenil ogromno, kar pomeni, da Val202 dela marsikaj zelo, zelo prav. Ker zna ponuditi od mladega kitarista in pevca na koncu tako zasanjano, iščočo se dvojino.
VHS. VHS kasete. Frdamane, pozabljene in škatlaste VHS kasete. Kjerkoli že so. Nekje. Nekje tam daaaleč. V omari, na podstrešju ali v neki plastični odisejadi bogu za nogo. Na njih pa vse tisto, kar je bilo pomembno posnet, misleš, da bomo to gledali za vse čase. Z flomastrom napisan »rojstni dan 1988« in podobno. In z datumom od spodaj, levo v kotu, tisto, kar so pač posnele. To je morda najboljše, kar so VHS kasete nudile. Štempl časa. Pozabljenega časa, ko smo bili še vsi enako zrnati. In ta čas, ta VHS moment, je Emkej z Muzičari in Vidom Turico, ki ve, kako posneti kitaro, da bi se razjokal in pogrizel strune, vrnil s štiklom Zavist.
Včasih se ti zdi, da o nekom misliš, da veš vse, kar je fajn, dobro, smiselno in prav vedet. Potem pa… Potem pa… Recimo gostuje Emkej v Apparatusu pri Anžetu Tomiću. In se pogovarjata, prvih, kaj pa vem, petnajst minut menita o palčkah, o sušiju, o nožih, jebenih nožih, cel pasus, bog te nima rad, pa o Aziji, o Tajski, o Arabiji. Ha? Pa mi je tip bil sosošolec (paralelka, preden vprašate) v gimnaziji. Nisem, za boga, vedel, da je Emkej gor raso tam daaaaleč. In to kar dolgo, da je bil, em, osem let cca star, ko je prišel s familijo v domovino.
Pa saj se zdaj to vse vidi v spotu, kjer ima mali Marko s prevelikimi očmi še vse pred sabo. In še vedno ima, zato pa mu ata, foter, oče, stari Borut Kocjan na srce ob molovski, balkanski, kantavtorski kitari a la Rade Šerbedžija ponuja nauke, kako bo enkrat že občutil, da boli: »Laži ne maram / resnice iščem sam / kje ste zdaj, prijatelji nekdanji / mar zaman zamišljen si / iskrene vse ljudi.« In nauk? »Če zavist v tebi ždi / prijatelju ne gledaj v oči / tudi sam občutil boš enkrat / da boli.«
Emkej je Zavist ponudil že na Probaj razumet (2017) in že tam pokazal kombinacijo starega in modernega, post-nostalgijo v svojem drdrajočem stilu. Kot pravi sam, dete asfalta s svojimi prijemi. Emkeju je ves čas prekleto jasno, da »vsak od nas ‘ma talent za postat blefer«, ampak sklene s tem, da je »stari doktor iz klinike za zdravljenje favšije«.
Očetje in sinovi dandanes lahko skozi VHS posnetke najdejo stare nauke na nov način, še zlasti, ko Emkej na nacionalni sceni lahko reče, da »veš kaj bi ti mogo«. Prav to bo morda podpisalo njegovo zrelo obdobje, če se ga lotimo kot Prešerna. Zavist je pogumna ideja in videospot, ki lahko orosi oko – še zlasti tistim, ki so imeli kamero v rokah in snemali nedolžno mladost, pa naj bo to na drugem koncu sveta ali tukaj pri nas. Je pa to dokaz, da se splača hraniti material. In vrniti vse tisto, kar so starši upali, verjeli in garali. Zato pa… Zavist? Ata Borut lepo pove. Emkej pa razloži.
Kurja koža. Aha. Kurja. Koža. Samo ne toliko naša. Saj tudi naša, ajde. Ampak še bolj od totih pubecov. Ker to… Dobro poglejte. To. To je ljubezen do muzike in mesta. To je stara šola. To so norci lepe sorte. To so Happy Ol’ McWeasel. Tako radi žagajo in to v tem našem Mariboru, da grejo, pazi to, zmrzovat tja. Aha. Na Mariborski otok. Pozimi. Pri minus pet. Oni pa na pol nagi. Celi bledi. Pa saj ni čudno, če pa pravijo, kako iščejo pot, da bi bili spet, em, normalni, pametni, zdravorazumni.
See You Tomorrow je še en tistih vizlastih singlov in spotov, ki so usojeni, da so singli in spot. Komad, ki ni balada in ni niti zgolj je šus. Je nekaj vmes. In je poletje sredi februarja, kajti ua pa ra in trobente, kar je nekaj novega, dodajo vse tisto, kar se je čakalo in se še čaka po drugem albumu Heard Ya Say! (2015), kolikor sta pač vmes pričakovanje, kaj delajo Vizli po tridesetem, krajšala krasna priredba Sunny Side of the Street in drevenškasti video za Brake Them Bones.
S See You Tomorrow na nek način Vizli še vedno uspevajo zajemati nek mariborski melos, mešanico udarnega in nostalgičnega, skoraj veselega in rahlo žalostnega, vendar če si skupaj, če si dovolj prismuknjen, da se preoblačiš za dvosekunde kadre in se na koncu, ker pač to moraš, če daš kaj, em, nase, še slečeš.
See You Tomorrow je nekaj, na kar moramo biti ponosni. Ker kaže, kako zelo cenijo fantje svoje okolje. Najprej z muziko, produkcijo in predvsem tudi s tem, da so šli v elektrarno, telovadnico, bazen in tudi v teater. Kar pomeni, da pašejo v bistvu kamorkoli. Kar drži. Zelo. Ker kaže, da so ostali, kar so najbrž v osnovi bili. Tudi zdaj, ko pridejo trideseta, otroci, družine, obveznosti, službe. Še toliko bolj.
»Ena stvar, fizična, ki misliš, da je bila narejena zate? Lahko jo še imaš, lahko je nimaš več. In ne sme biti tvoja babi.« – Anže Tomić, Apparatus pogovori
Vprašanje je vedno isto. In vedno na koncu. In še vsi tisti – tako jih izbere in označi sam – legitimni člani družbe, ki so sčasoma že vedeli, da je vedno isto in vedno na koncu, so si na koncu pogosto vzeli čas za premislek. In si ga še vedno. »Jaz živim za te tišine!« takrat še najraje dahne Anže Tomić, avtor podcasta Apparatus, kjer legitimni člani družbe povejo, kaj počnejo v življenju. Doslej se »podkast sultanu«, ki je z Apparatusom začel še na Radiu Študent, nato pa zgradil mrežo podkastov, ki je imperij vsebinskih presežkov, še nihče ni ognil vprašanju, ki (n)hote pove, kdo smo skozi (za)kaj.
Foto: Apparatus.si
Valjar za jufko, grelec vode, pivski kozarec
Pa četudi je bil do zdaj, ko je za ovinkom dvestota epizoda, vsaj v dveh primerih zelo legitimen odgovor tudi – babi(ca). Recimo v primeru ilustratorke Hane Stupica, ki je odgovorila »umetniška dela mojih prednikov« in tako spomnila na babico Marlenko Stupica. Ker stvari so tudi lahko zelo osebne. Lahko je to ruta Kristine Brenk, lahko je plašč Marte Vodeb, lahko je pa tudi telefon, konzola, fotoaparat. Sodobni eksistencializem, novodobni viktorijanski vprašalnik, na kakršne je zelo rad odgovarjal Marcel Proust.
Tomićevo vprašanje je preprosto in osnovno, pa vendar kompleksno, saj večinoma vzbudi nostalgijo, še zlasti, ker večinoma gosti generacijo srednjih let. In odgovori? Žoge, telefoni, fotoaparati, palični mešalniki, dude, čevlji, termofor, valjar za jufko, grelec vode, pivski kozarec. Ni, da ni.
Pa saj je že Tomićevo prvo vprašanje v podkastu Apparatus vedno isto. Skoraj še bolj ontološko, četudi vsakodnevno: kdo si in kaj počneš. Po eni strani preprosto, čeprav obenem, za tiste bolj kreativne multi(kulti)praktike tudi ni. Če je prvo vprašanje neke vrsto zrcalo, kako se vidi, dojema in predstavlja sogovornik, je zadnje nekaj kakor okno v preteklost. Čista nostalgija. No, ne za vse. »O, teh vprašanj pa ne maram,« mu je denimo odgovoril glasbenik Matevž Šalehar Hamo. »Zato pa so na koncu,« mu je takoj odvrnil Tomić. In je Hamo izbral specifični žar za tiste, ki znajo dobro speči meso. Ker on to zna, če morda niste vedeli. Ker za to gre. Izvemo nekaj, česar v konvencionalnem pogovoru, v tradicionalnih medijih najbrž ne bi izvedeli.
Foto: Apparatus.si
Povej mi, kaj je bilo narejeno zate, in povem ti, kdo si
Pregled odgovorov je namreč pisan, a vendarle, ker Tomić pred tem sogovornike sprašuje o njihovi strojni in programski opremi, prevladujejo tehnologija, oprema, internet stvari. Naj bo to prvi iphone, stara igralna konzola ali bralnik Kindle. Vendar ne za vse, ne vedno. Oblikovalka Teja Kleč je denimo izbrala – majonezo. »Namažeš jo na albert keks, pa je dobra!« Za voditelja in komika Jožeta Robežnika je kolo največji izum človeštva, pri čemer so kolo izbrali še nekateri drugi.
Scenaristu in režiserju Matevžu Luzarju največ pomeni stoječa miza. »Daje mi koncetracijo,« je pojasnil. Za Boštjana Nachbarja, s katerim je Tomić kasneje začel snemati podkast Podrobnosti, so bile večne sanje – NBA dres: »Vedel sem, da ga bom enkrat nosil.« Celo medijski človek Domen Savič ni izbral tehnološke opreme, marveč – čevlje. »Imam to znamko, odkar kupujem čevlje. Imam eno nogo krajšo od druge, potrebujem tisti vložek noter. Bata pa kot da bi mi domov prišli zmerit nogo.« Komiku Perici Jerkoviću ni ostalo drugega, kot da se je znebil »emotivne povezave« pri vprašanju. Izbral je – toaletni papir. »Ne samo zaradi njegove primarne funkcije, ampak pride prav, ko nimaš robčkov in ti teče z nosa ali vidiš nekaj na šipi.« Igralec in voditelj Jonas Žnidaršič se je po drugi strani navezal prav na vrednost specifičnega papirja – diplomo. »Šel sem ven, roko so mi dali, ni bila neka ceremonija, v prvi trafiki sem kupil dopisnico in jo poslal mami ‘naredil diplomo’. Občutek, da sem vse dolgove s tem odplačal. Mama, a sva kvit ali nisva? Jaz te diplome nisem nikjer kasneje še rabil kazat. Nisem je še fotokopiral. Nikoli. V predalu je tam zvita, kot je bila.«
Nataša Pirc Musar denimo ne more živeti brez elektronskega koledarja, Boštjan Gorenc Pižama, s katerim Tomić snema Glave in Podrobnosti, ceni tiskalnik iz časov, ko si še kupil takega, da je (p)ostal zvesti spremljevalec, ker je delal še dalj časa. Za krajinsko arhitektko Darjo Matjašec ne pride v poštev drugi sesalec od tistega črnega, ki ga že ima: »Da mi ne bi prodali nekega zelo visokotehnolkoškega sesalca.« Podobno je radijec Miha Šalehar navezan na – točno določen kozarec. »Ta star unionov krigl s kockami. Se ga še najde v Vevčah.« Potem so tu taki, ki znajo ceniti, kaj imajo tukaj in zdaj. »Stvar, ki me najbolj prikazuje sploh zdaj, ko tega nimam, je pomivalni stroj,« je povedala stand up komedijantka Eva Virc.
Jaz sem kolebal med žogo in kitaro, potem pa izbral – podkast. Ker ja.
Foto: Apparatus.si
Ena stvar, narejena zanje:
16 let stara toyota Jure Forstnarič, fotografija),
Skejt (Andraž Kajzer, muzika)
Transendov diktafon (Jure Doler, startup)
Kalorifer (Tamara Langus)
NBA dres (Boštjan Nachbar, košarkar)
iPhone/Kindle(Rok Žlender, tehnični direktor)
Gorenje grelec vode (Nina Kožar, digitalna komunikatorka)
Veste, kaj je štajerska ruleta? Štajerska ruleta je, ko greš sam v bife, kateri koli bife, lahko je zadnja bufa, še boljše, po možnosti taka, kamor ne greš ravno dostikrat, ni pa nujno, eh, lahko je tudi tam, ko greste stalno, in se gladko zicneš, pripopaš, naguziš gor na šank. Če bufa seveda ima šank oziroma je ta funkcionalen, ker so taki »gostinci«, ko sicer naredijo šank, pol pa gor namečejo urugvajski cimet za libanonski čaj, nabašejo deke, cote, plinske bombe pod šank, še mine bi nasadili, žico potegnili, samo da se ti ne bi zicnil za šank, ker šank kultura, to je ja treba izkoreninit. Ko pa jim rečeš, alo, v Ameriki je šank cel point, pa pokasiraš, da si naredi Ameriko v glavi tak ko Melania. No, in štajerska ruleta je, da greš v kafič, bufo, lokal, zicneš za šank in čakaš. Da pride prvi mimo. Idealno je, če ga poznaš samo bežno in vprašaš: »Seos, kak je?«. Ene šest možnosti je, kaj se bo zgodilo in samo ena je res dobra.
No, in točno taka se mi je zgodila prejšnji teden, ko sem čakal kolega, da bova šla na drink v Living Room, pa sem imel malo fora, lufta in časa, skratka, pa sem ga šel počakat v Gramofonoteko, kjer je najboljše na svetu to, da se Domen, en tistih kelnarjev/šefov, ki dejansko vpraša, kak je, kraj, kjer še lahko ti pizdiš, jamraš, hvališ, rojevaš, ne pa da ti kelnar razlaga, da je šel v Obi kupovat Led žarnice in da je jeba, ker modrih več nimajo, smeji foram na svoj račun ti kako izdatno nafila še na tvojega skupaj s tistim pravim računom.
In tako sem tam sedel, žulil pivo, gledal na uro in v bistvu mi je bilo kar fajn, ker danes je vse manj možnosti, da bo nekdo samo uletel v lokal. Malo pogledat. Danes se, če greš na drink, za to zmeniš. In ta danes traja odkar imamo mobitele, bolj ali manj. Torej celo večnost. Na blef, na ruleto, tega, da bi kdo šel kar tak v kafič, je vedno manj, je pa svinjsko dragoceno. Saj se najde, še še, romantično verjamem, da še zlasti na vasi, ampak tudi v mestu, res da so to zadnje bufe, tam, kjer špricer ne prileze do 1,50 evra, v mestu, pri Domnu, bemomater, ga žlempamo za 2 ojra, se še najdejo taki placi, ki nimajo aplikacije in takih jajc. Sploh ne veš, če imajo facebook stran, no, Domen jo ima, itak hvala bogu.
No, e, tako sem jaz bil pripopan tam, lokal se je solidno polnil, Gramofonoteka, plac, ki ima ime, da ugotoviš, kateri tvoj kolega je disleksik, je magnet za kvazi dejte, za stare pire in nove zgodbe, zato lahko tudi v petek ob šestih naletiš na kar okej sceno. In ni bilo več kot deset minut, ko se je zgodilo. Štajerska ruleta. Not je prišel tip, ki sem ga enkrat že nabasal na istem placu, isti šank in, kot se je izkazalo, skoraj iste debate. Še celo spomnila sva se, kaj sva se menla in to tak, da si bil kar ponosen, da še imaš spomin. Ne bom napisal, kdo je, recimo, da ga poznate, bom pa rekel, da je imel namen it v kino. Gledat 1917, prva svetovna vojna, jarki, bratci, ki jim raznese ksiht ali pa se zadrgnejo skozi gas masko in ta jajca. Baje dober film, čeprav je na Twitterju Simon Popek, šef Liffeta, rekel, da je skoraj kozlal. Ali pa celo je, ne vem, pa ne zato, ker bi čreve letele, ampak ker da je film očitno kar nekaj.
Nama s tem modelom se ni zdelo. Žulila sva vsak svoj pir in nato sem probal s štajersko ruleto. In nabasal na tisto edino vredu varianto od šestih, ker lahko da ti kdo izpuca taki šamar od »kaj je, kaj bi rad«, da te sezuje. »Seos, kak je?« sem ga vprašal in mi je rekel, da je na poti v kino, da je prišel prej na enega, da rad gre na pir, dva pred kinom, da gre sicer pol vedno scat, pa čeprav vedno sedi na sredini in tako sva guslala malo sem pa tja, kako je kaj, kako življenje, kako Domen ne zna, hop cup in evo, ura je cajt, cajt je pa gnar… Cajt za kino. In mi je namenil enega tistih pogledov. Onih, detektivsko hiperempatičnih. Ko se spogledaš, za hip, pa vidiš. Da si si na istem. On bi, ti bi. Te pa dajmo. Še en pir. Saj film igra kasneje, kolega pa, kot se je izkazalo, itak zamuja.
Saj film igra ob večih terminih, samo ta tip seveda kina ni ujel. Vsaj ne ta petek. Ker je padlo toliko debat, da ne bi sfolgal vseh po pisat. Domov sem prišel čez kakih šest ur, tako da si sami zračunajte, kak pa kaj. Se pa spomnim, da smo se spet pogovarjali o Novi vasi, tem mističnem, danes tako lepem kraju, ki je nam razmehkuženim centrašem vedno bil tuj, odtujen, potem pa vedno bolj mamljiv, OG in to.
Že pred časom, ne tako dolgo nazaj, sem na nekem rojstnem dnevu, ki ni bil le en, trabunjali smo debato potem čez kaki teden, dva, sedem še na eni naslednji čagi, sem izvedel, da S23 bloki, soseska ali kaj to pač je, ne spada v Novo vas. Kak te ne. Pa kak. Vsi so mi rekli ja tak. Fun fact, če boste v Mariboru šli z več Mariborčani na žur, vsaj en bo ziher z Nove vasi. Mene so tja, ko sem se rodil, prinesli, mislim da v ta modri blok in me potem čez tri leta ali nekaj takega odnesli čez Dravo, v center, štirimetrski stropi, glasbena šola, solfeđo, tak da je bil fuzbal edini stik, da si zvedel, kako živijo še drugje.
Pa to ni bila edina fora. Niti nisem vedel, pa se imam, ono, da nekaj o Mariboru vem, da ni samo ena Nova vas. Mi punca pove. Da oni so Nova vas 2. Kaj te Nova vas 2 je, bog te nima rad. Ja, najprej je bila enka, pol pa dvojka, pa so ločili, ker to sploh ni isto, kaj si smešn, ovi so ja drugačni, pa mamo mi to posebej, pa ne, ni teorije, ne gre. Ja zakaj pa pol te nima kakega drugega imena, če imamo pa še Borovo vas, zakaj to ni, kaj te vem, betonska, lipova, seksi, mariborska, podpekrska vas, ja da to pa ne, ker vseeno obstaja nekaj, kar je skupna Nova vas. Pa iji se cukrat, jim rečeš, pa rečejo, da ja, saj so se cukrali in tak smo v petek padli v debato o devetdesetih, za katero sem bil ziher, da je z leti postajala le vedno bolj kultna, filmska, gangsta.
»Da ne boš mislo,« mi je reko tip za šankom, »da ko sem jaz to razlagal kolegom v Ljubljani ali pa v tujini, kak so se mi režali in mi pravili, da mojega lajfa pač ni režiral Spike Lee. Pa je bilo tak, stari. Igle, narkiči, onkiči, boš kupo cigl, fajti med bloki, pred bloki, za bloki.«
In sem pa tja je to šlo, meni je po moje slina tekla preko krigla gor na gate.
»Veš, jaz sn tui enkrat stal v oni vrsti,« je končal malo daljšo pripoved, ki je vključevala nauk, da ni bilo nič bolj zajebano kot to, če je imel kaki vhod po dva brata, vmes je prišel moj kolega, ki je gor raso v Borovi in je tudi on imel na vhodu dva brata, si dobo taki šamar, da nisi več vedo, kiri vhod si in si pokarisal še enega, pa potem je ta prvi, poleg mene, akademsko ocenil, da se je res poznalo, kako je Maribor zjebala brezposelnost, da se prav vidi, kaj naredi gospodarska rast in boljša socialna slika, danes zgleda Nova vas kot ena zelo srečna vas (doma upokojencev), človek bi se tja preselil, vse obnavljajo, rišejo parkinge, da jim jih lažje zdaj vozijo s pajki, ker nisi mestjanar, dokler ti pajek avta ne odpelje, čeprav ima en kolega taki flet v S23 soseski, da ga v centru ni takega.
»Kaj? V kaki vrsti?« sem ga vprašal.
»Ja v oni, znameniti, legendarni vrsti. Vrsti, v katero si se mogo postavil, ker ti je model reko, da če se ne boš postavo, boš dvakrat dobo.«
»Čaki, kaj? To je res blo? Hahahahah.«
»Tebi je smešno ja, ko pa čuješ ‘alo, v vrsto, da ne bo keri dvakrat dobo’, pa ti je kislo.«
»Zakaj pa nisi spizdo?«
»Stari, noben v Mariboru ni laufal hitreje od APM-a. Doben. Tip bi te dobo in pol bi ga šele najebo.«
»Pa čakaj, čakaj. To ste stali v vrsti in čakali, da ste pokasirali? Ni to bil mit?«
»Mit ja, mit ti je mama. Valjda da je blo res.«
»Kolk pa vas je blo? V vrsti?«
»Kaj te vem, kakih osn komadov ziher.«
»Haahhha.«
»Smešno tebi. Pripalo ti je taki šamar, tak ti ga je zalepo, da ti je cinglalo v glavi, ti se pa režiš, centraš saj, mamini sinkoti, vam nikol ne bo jasno.«
»Hhahaa.«
»Glej ga, kak se reži. Ja tak je blo. Da ti ne bom razlago, kaj je bilo najbolj noro.«
»Kaj?«
»Enkrat sem ninja zvezdico dobo not v vrat. Tu, glej,« mi je kazal in se držal nekje pod brado, na desni strani vrata, ne tak daleč od aorte ali kaj je ona žila.
»Haha. Kaj? Ninja zvezdico?«
»Ja, taka, srebrna, ko v filmu. Made in China al Tajvan al kaj je bla.«
»Ne me jebat.«
»Saj te, enkrat mi je en pred ksihtom z nunčakami mahal.«
»Hahahaha.«
Zdaj se več nisem režal samo jaz, ampak Domen, kolega, dva pesa in ledomat. Vsi smo se kikotali. Seveda ni smešno, ampak tip je imel taki dar pripovedovanja, da sem si rekel, da si to moram zapomnit in zapisat. Kaj več ne morem, ker nisem rasto gor v Novi vasi, včasih ti je prav malo žal, čeprav ti seveda po svoje tudi ni, ampak si pa ponosn, da ima Maribor taki neki freh karakter, da zna še iz najslabšega vun naredit štos.
Taras Birsa bo rešil primer Jezero. Bo. Ziher. V nulo, ja. Še čisto malo. Že skoraj. Evo, zdaj. Bo. Zdaj zdaj. Mičkeno, samo mičkeno še. Rešil ga bo takoj, res ekspresno, ko šus, hipoma v trenutku – takoj zatem ko bo: zadovoljil svojega šefa, pa njegovega šefa, pa še njegovega šefa, ki je povrhu zaskrbljeni finančni minister in če skrbi njega, potem mora tudi premiera in gotovo še kar predsednika republike; pa skrbno mentorsko uvedel kolegico, da ne bosta s fantom šla narazen; povedel prijatelja-sodelavca v 21. stoletje in jima ne bo dajal samo voženj gor pa dol, siva pot, vodi meee, na Gorenjskooo; pa osrečil ženo, da bo manj kozarcev vina in več turških filmov, in smehljaje se napolnil Thule skrinjo na avtu s smučkami in palicami in odšel na smučanje v Bad Kleinkircheim; našel manj oholo razvajeno privilegiranega fanta svoji hčeri, vmes porihtal življenje kaki tajnici, poskrbel za akademike, da se ne bodo vdajali najprej farmacevtski industriji, nato pa še študentkam.
Še kaj? Aja, v vsem tem je en umor recimo temu že rešil, ampak saj ga ni, samo namignil je, da ga je, pa še to samo zato, da ne bi vsega skupaj prevzela Generalna policijska uprava (GPU). In potem bi res bilo vse narobe, ker bi lahko ves ta čas bil v gorah. In ne, ne daš primera na GPU, ker bi ga itak zafurali in potem bi najbrž moral rešiti še njih. To je življenje Tarasa Birse. Ta žalost. Ta zdaj udobno neudobna žalost. Kajti še ko gre laufat, ob obvoznici, med trde delce, da bi imel vsaj malo miru, mu zacingla telefon. Seveda mu. In, ironično, takrat, med romunskimi kombiji in ukrajinskimi kamioni ter prevozi.org natlačenimi avti ga še najbolj razumemo. Ko je najbolj hrupno.
Ni težko videti, da je v Tarasu Birsi precej Tadeja Goloba. In takih, ko sta Birsa via Golob ni malo. Nak. Mogoče so ti celo gonilo naše družbe. In ni blizu dan, kot sem pisal prejšnji teden, ko bo imel vsega dovolj in šel na recimo temu svobodo. Na s.p. Taras Birsa je simbol za tiste, ki izboljšujejo sistem in so hkrati napaka v njem. Razume, da svet ni popoln, ker če bi bil, bi plačal za tisto rundo v kafiču, ne pa da je bogemu Brajcu naprtil račun. Samo zato, ker lahko, ker ja. Če bi bil svet popoln, bi imela Tina Lanc za fanta kaj drugega kot »ajtijevca« in zato ne bi kozlala ob prvem truplu z metkom v glavi. Je pa res, da tudi ne bi takoj sporihtala računalnika in rešila nekaj, kar bi »piflarji forenziki« mečkali tri tedne. In tako dalje. Vsekakor bi žena Alenka bolje razumela, kaj ga daje. In bi lahko plezal po hribih, ne pa po družbenih preprekah. In thulah.
Da, Jezero je serija o naši družbi. Jap, je. Je zgodba o tipu, ki je dober v tem kaj dela, ampak je pogosto pri tem sam, ker si tega, bodimo iskreni, tudi egoistično želi, če bi šlo, bi itak vse naredil sam, najboljše, da bi kar sam postreljal vse žrtve, se aretiral, sodil in zaplezal v čuzo. Vse sam. Ampak njegova čuza je njegovo življenje. E, zato, do zdaj, ko je Jezero šlo v drugo polovico, pa se še vedno zdi, da ne vemo nič kaj več kot na začetku, samo še manj, če že, zato Birse pogosto ne razumemo. Kako ne bi momljal! Če ga sliši šef, je narobe. Če reši kaj prehitro, je narobe. Če čaka, je prej v cajtungih in je narobe. Če vpraša, kje je spodnji del trenirke, je narobe. Če vpraša, kaj dela tip od sodelavke, je narobe. Vse je tako narobe, da je že skoraj prav. In Tarasa Birso zato zelo dobro razumem(o). Še hujše jebe so v lajfu od tega, kot če še svežo vdovo vprašaš, ali je mož imel ljubico. Ja, ta je bila res kisla in to mu je končno očitala še kolegica Lanc, ki napreduje iz tedna v teden bolj, četudi je v seriji, v knjigah pa še bolj, magnetni odsev vsega, kar počne Taras Birsa. Njemu bi itak še ribe in somi v Bohinjskem jezeru povedali, kaj so ušpičili. Blup blup.
En boljših očitkov, takih, vestnih, vsakoponedeljkastih na račun serije leti na dramaturgijo oziroma na hitrost serije. Bolje, počasnost. Ta se premika, em… Počasi. Hiti počasi. Ampak že od začetka je skandinavsko jasno, da je v tem finta. Za to gre. Švedi ne norijo, saj smo videli rokomet. Sistem bi rad, da Taras in ekipca najbolje možno in iz danes na jutri rešijo primer, že samo zato, ker so lahko srečni, da imajo službo in najboljšo kavo in nekaj resursov, ajmo, gremo, kje je, a še ni fertig. Sistem bi rad, da je policija hitrejša od novinarstva. Ampak je ena razlika: novinarstvo beži pred lastno smrtjo, zato nima izbire in je tako ekspresno. In ima slabšo kavo, definitivno. Toda obenem v tem sistemu traja in traja in traja, da povprečni kriminalist v klupm račulanik, pentium 586, windows 98, vnese registrsko številko novogoriškega nisana, ki da jih je, očitno, na tistih koncih veliko. Še dobro, da ni bil beli golf, srebrni pežo ali še bolj srebrni clio, avto leta. Ne gre. Specialci pa ja, seveda, oni pridejo, posvetijo, niti vrat ne razbijejo, ampak jih snamejo – kako smo Slovenci uvidevni, ha! – ter takoj uhapsijo modela. In ga imajo. Izi pizi, rizi bizi. Zakaj? Ker se ne pogovarjajo, ker so na pol roboti, robocopi. Ker nič ne rečejo, tiho so, delajo in zdravo.
Vse ostalo v Jezeru pa je tu zato, da nam para živce. Ker skuša biti pametno, ker govori, razmišlja, diha, obstaja. Aha. Napisal sem že marsikaj, v treh prejšnjih delih, kaj vse je uspelo Jezeru. In da je marsikaj uspelo najbolj. Vendar do zdaj je že jasno: Jezeru je uspelo doseči v domači popkulturi to, kar je nazadnje denimo Pr Hostar. Dosegel je, da se folk meni o tem, številni šimfajo, jasno, primerjajo s tujimi vzorci, upravičeno jamrajo, da ne slišijo in tako naprej, da je igra napravljena, da je režija počasna in luknjasta, da Dan D nimajo pojma in da so se peljali po avtocesti v bistvu kontra iz Ljubljane ven, ko sta se Lanc & Birsa peljala nazaj v mesto.
Prav vse to je čista zmaga. O Ekipi Bled se nihče ni kregal. Hej, še o filmu Preboj se niso na veliko kregali, pa je druga svetovna vojna in o partizanih se radi kregamo. Očitno nam gre dosti bolj na živce, če pride spet nekaj, kakor je bilo nekoč, ko smo imeli dva kanala, en wc papir, tri jogurte in stoenko ali jugeca. Zato je Jezero takšen uspeh. Ker ne moreš mimo. Ker je RTV Slovenija krenila z vsem, podobno kot pri Emi, in dosegla, da o Jezeru skoraj moraš imeti mnenje. Tudi če nisi gledal. Vsako Jezero ima svojo Leo Sirk. V vsaj dveh bifejih sem ob ponedeljkih že slišal, da so se pogovarjali o seriji, o Cavazzi, o rtv naročnini in tako dalje. Mama ti pošlje mesič, da je bil super del, potencialna tašča je pohlastala prvo knjigo in ji ta teden nesem drugo in tako naprej.
Bistvo teh “recenzij” je, da ugotovi, zakaj to radi gledamo. In kaj gledamo. Ker gledamo sebe. Kleni Slovenec, takšen pač, ki si to lahko privošči, ima na strehi pozimi Thulo (poleti pa gorsko kolo, balon, sobno kolo, kajak, kanu, kajt, surf, trampolin), da vanjo spravi vse tisto, kar v že itak prevelikega karavana ali enoprostorca ne gre. Jezero si namreč upa pokazati, kdo in kaj smo. Ne vsi, bog ne daj, Taras in Alenka sta pač poerbala in živita lajf iz reklame, že kolegica Lanc živi, em, v Zeleni jami, če sem dobro videl, kar je tudi čisto prefensi, ampak očitno ima ravno dovolj za ogrevanje tudi kot mlada kriminalistka, če računalnike pred forenziki odklepa v gatah in puloverju (ali pa je njen tip šel za programerja, ko sta se spoznala v tretjem letniku in je videl, da od CSI: Bohinj ni milijonov). Brajc bo do konca serije imel tisti pulover na zadrgo, ki bi mu bil mogoče prav, če bi šel 137x na Šmarno (in bo šel, slej ko prej), Osterc pa si glavo umiva z ono kombinacijo milo+šampon v enem. Taras Birsa krmari med vsem tem, med lepimi faksi se pripelje z (družinskim) volvićem in parkira počez, oholo, ne bo se on jebal rikverc in bočno pa sem pa tja, večinoma pa »navadne ljudi«, ki razparajo zajca, prepušča kolegoma, ki ju potem vsaki Bohinjc’ pošilja nazaj v Ljubljano, če nista prišla z nalogom. Ne plača računa, okara Brajca, ko reče, da ima »ta mala« ime. V bistvu je tudi, ja, taras Birsa šef. Pa sploh ne dober. Ampak štejejo dejanja, ne to, ali pri kafe avtomatu razlagaš recept o najboljših krofih.
Jezero noče biti, vsaj ne v akcijskem delu, čeprav je tega res malo, nekaj, kar ni. Mogoče malo prevečkrat pove, da ni vse tako kot v CSI, pri čemer je CSI riknil že lep čas nazaj, ker zdaj na teveju raje gledamo ubijanje s cinizmom in lažmi, ampak potem tudi ne kaže ne vem kako velike ekipe, ki bi obdelala sceno z ubitim dekanom (Drago Hleb). Eh. Pride lepo Aleksander Golob (igra ga odlični Alojz Svete), zraven mogoče model dva, iz kombija, ki bi na Bolhi bolj slabo šel skozi.
Če bi šlo, bi Taras Birsa, ki so ga že planine skupaj s pogrebi naučile, da svet ne more biti popoln, primer rešil temeljito, počasi, previdno. Ampak ne more, ne sme, hvala za družbo, doma mam večerjo in zjutraj mam službo. V tem svetu ti šef zjutraj pomaha z naslovnico Dela in to je to. Kaj imaš, kje si, koga bomo zašili, če ne pa damo drugemu in to zate, zame, za vse nas ne bo dobro. Tako seveda pride do napak in tako bi se sistem pogreznil sam vase. Vsaj moral bi se, ker če smo vsi tu zato, da šefi ostajajo šefi, potem hvlaa lepa. In bi šlo cugrund. Bi. Če ne bi bilo ljudi, kot je Taras Birsa. Kdo ve, zakaj, no, vemo, ampak ne še, še kakšen del, morda pa v finalu, bomo videli, kaj je tisto, kar privede do tega, da ljudje naredijo ali povedo tisto, česar komu drugemu ne bi. In ko Taras pove, kam pes – ki mu bo ime Robi Lep, če to ni lepo ime za psa, ne vem, kaj je – taco moli, sliši tole:
Jezero je tako skorajda primer, ki bi se moral rešiti sam od sebe, pa ne po lastni, neki imanentni želji, ampak zato, da bodo vsi šefi zadovoljni, da bodo vsi obdržali svoje službe, plače in da bo v firmi, v tem primeru na policiji, dovolj miru, da se na naslednji božični zabavi, dnevu slovenskih kriminalistov ali sindikalcu ne bodo ogabno žalili. Najboljše je to vidno v dialogu, kjer šef. Andrej Kristan (Igor Samobor) ob prisotnosti podšefa Drvariča (Branko Šturbej) sprašuje tandem Birsa & Lanc, če sta dva primera povezana, »punca, ki ste ju našli v Bohinju, in ta, Hleb.«
Birsa: »Še ne vemo.
Kristan: »Še ne vemo. Kako ne vemo?
Drvarič: »Taras, kako ne vemo?«
Birsa: »Zato, ker nimamo nič konkretnega…«
To je debata, ki pove vse in še več, kako stvari pri nas funkcionirajo in zakaj razumemo piramidalni sistem hierarhije kot klanec, po katerem se naloge, sranje in jeba kotalijo od zgoraj navzdol. Saj tudi Birsa je (ne)komu šef, le da on ni zajeban šef. Rad bi bil kolega, ko bi moral biti šef in obratno, zdaj pa ti trofi tajming. Če sfališ, zna biti ornk grdo, verjermite. On bi pa rad povrhu skozi primer rešil družbo, na živce mu gre, skoraj nekako post-tranzicijsko, da nismo vsi več isti in da se lahko eni preseravajo, kličejo ministra, ker imajo veze, ker imajo milijone, drugi pa študirajo, puzajo, pijejo kafe iz avtomata, medtem ko mali mulci vozakajo njegovo hčer v dragem avtu, vsaki mali mulo pa se nasnifa s koko, ki ni 60, ampak 180 evrov po gramu, ker so prišli mulci, ki cenijo svoj nos, njim se že ne bo cedilo iz nosa, pa da si bodo brisali, pozabi, ampak tu je Taras, da jim zakoplje ta našmrkani nos, šmrkavec mali, not v sneg. Oni Bohinjc, vaščan Janez Baloh (Igor Žužek ga igra kot da bi nas rad peljal v top slovensko grozljivko Idilo, Lotos Vincent Šparovec bi bil za Jezero preveč očiten), kamor je raziskovanje primera izginule Ane Zvonar pripeljalo Osterca in Brajca, tistega bi Birsa zraven ob zajca raztegnil in ga odrl, če bi ga pošiljal nazaj v Ljubljano po sodni nalog. Pa ga ni, ker ne more vsega sam.
In tako se Jezero v četrtem delu znajde, no, nikjer. Najboljše bi bilo spakirat in hop na smučanje in adijo Jožica. Ampak četudi so možnosti majhne, da bo ostalo kaj od dojenčkovih kosti, da bi lahko z DNK analizo rešili, kar se rešiti da, naredili povezave med primeri, če te seveda sploh so, je treba rinit dalje. Slučajno gledam tudi Unbelivable na Netflixu, kjer po šestih delih vedo skoraj še manj kot Birsa in ekipa, pa že ti ne vedo nič. In povrhu Unbelivable ni fikcija, temveč grozljiva (ameriška) resničnost. Ampak tam je drugače. Tam ne tiščiš ravno smučke in palice noter v Thulo, ko pride klic, ki misliš, da bo rešil stvar. In potem kaj naredi Birsa? Namesto da bi lepo kdaj šel sam v Bohinj, ne le enkrat-dvakrat, reče Brajcu, ki je en tistih tipov, ki ga zebe od oktobra do maja doma pri prižgani centralni, naj gresta kopat trupla še v Bohinj. »Lepo se imej na smučanju, šefe,« je stavek, ki bi ga malokateri delavec rekel svojemu nadrejenemu. Naj se še tako dolgo poznajo. In seveda ravno takrat stoji Alenka na predpražniku in ga vpraša, kaj pa je. Pove iskreno, da je dal navodila Brajcu. In kaj dobi v zahvalo? »Boljš zate.« Kdo pa ne bi zabrisal palic noter v Thulo.
Ni fer, ljudje, ni.
In kaj potem ostane? Nič. Upaš, da se bo kaj prijelo, ulovilo, nekaj. Ampak kako se ulovi? Tako, da greš v Bohinj iz Ljubljane razlagat, da v Bohinjskem jezeru ni somov. Nič nas, ki nismo iz Ljubljane, ne razpizdi bolj kot to, da nam pridejo razlagat, katero vino raste na Piramidi, kje rastejo dagnje v Piranu, da cviček ni vino, da pečenice niso del kolin in taka jajca. Mi tudi vam ne razlagamo, kako poganjat električni skiro. Mogoče bo pa ravno to, kar nas kot družbo vedno bolj muči, ko stojimo na avtocesti, ta vedno bolj zadušljivi centralizem, rešil primer Jezero. Mogoče. Ali pa pač gole naključje. V temi. Sredi jezera. Sredi zime. Sredi serije. Hop, cup ali kako je že rekel Anton Svete, ki ga navdušeno igra Gaber Trseglav: gili gili gila gila.
Evo. Gili gila gila. Eno angelsko še zmoliš. Sveti angel varuh moj / zrihtaj ribco mi noco / stoj mi noč in dan ob strani / vsega hudega me brani / Prav prisrčno prosim te, enga somčka sam za me.
In je prišel som. Aha. Z dvema očesoma, dvema uhljema. Glavurina. Taka, moška, če smo videli prav ali narobe. Pripopana na telo ali ne, ne vem, tema je ko v riti, bemomast. In zdaj druge izbire ni in ne bo. Ko najdeš glavo, katero koli glavo, potem je ni smučarije, kjer bi si lagal, da ne znaš na pamet, kot ziher tudiu Taras Birsa, tisto konceptualno:
»Sem dolgo plezal in mrmral / slovo sem upu, Alpam dal / srce je prazno, srečno ni / nazaj v Bohinj si želi.«
Da, če vemo ali ne, prišel bo morda dan, ko bomo tako hlastaje in hrepenenja polno pogrešali tudi Tarasa Birso in njegove probleme.
Medijski odzivi
»V dolini tihi« – vrhunski naslov v Vikendu ob prispevkih bralcev, ki jih moti, da se nič ne sliši.
»Na Cavazzinem teku bi blo pa treba malo delat… Preveč po petah in levo stopalo navzven.« Mladen Dabanović, nekdanji vratar slovenske nogometne reprezentance.
