»Ne moreš se imeti za pravega Dolenjca, če nimaš vinograda.« – Robert Yebuah
[wp-review id=””]
Erasmus študenti žurajo v ponedeljek. No, vsaj mislim, da žurajo v ponedeljek. Zdi se mi, da jih slišim dol čez okno. Da pa ne bom nepošten in bo Erasmus prehitro Orgazmus. Kajti vidim jih tudi, kako lazijo na Piramido, gor v hrib, ali po mestu ali kako pridno študirajo. V skupini. Vselej so pogrupirani. Predvsem Španci, ki jih je toliko, da mi je lani direktorica zavoda za turizem razlagala, da so signalni stebri v Mariboru zaznali veliko Špancev. Na zavodu so jih šteli za turiste, pa dobro, saj kdo bi lahko rekel tudi, da je vse to intelektualni turizem. Ampak ja. Pridejo, so, grejo. Redki radovedni Španci ostanejo.
Ampak generacija, dve prej, ta je pa ostala. Prišli so študirat v nekem čisto drugem času, drugih okoliščinah, hej, v drugo državo. Prišli so kot pozitiven efekt društva neuvrščenih. Za nas, generacijo, ki je zamudila vse in mora sama sebe guglat, ali smo x, y, z ali milenijci, je vse tisto, kar je Jugoslavijo delalo veliko, svojevrstno bizarno enciklopedično znanje, ki pa prihaja predvsem po ustnem izročiču. Vprašajte starše, če vedo, kdo je bil Lumumba, kdo Čombe, kdo so bili »naši« veliki prijatelji in kdo ne. Kaj je Gadafi prinesel v Jugoslavijo, kako so Tita sprejeli v Severni Koreji in še in še. Pozitivni efekt je bil, ob gospodarski izmenjavi in občutku, da takrat predsednik ni domala plačal ali se samopromoviral za foto termin v Beli hiši, da so včasih še vedeli, kje je kaj v Afriki, denimo. Pa ne samo s prstom po zemljevidu.
Prišli so torej, tam globoko v šestdesetih, študentje, ki so postali strokovnjaki, umetniki, intelektualci. Od vsepovsod. Res. Od vsepovsod. Indija, Irak, Uganda, Zimbabve, Gana, Alžirija, celo Čile. Vsaj vse te države so naštete v dokumentarcu Slovenec po izbiri, ki je nastal na podlagi razstave Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov. To ni tako enostavno izhodišče, kot se morda sliši. Face moraš potem premaknit, tudi razstava je imela svoj material, seveda, ampak to zložiti v dokumentarec, ki povrhu zloži skupaj duh nekega starega, polpreteklega časa, ki se še ni iztekel?
In kako jih Aleš Verbič zloži in premakne! Uf! Slovenec po izbiri je dokumentarec, v katerem lahko vsak vidi tisto, kar hoče videt. Tudi če noče. In lahko na tak način veliko izve tudi o sebi. Zakaj? Ker vidi, da Peter Bossman ni bil eden in edini tak primer. Še zdaleč ne. Najboljše pri tistem Bossman & Kangler vicu (Od kod si pa ti? – Iz Gane. – Kaj bom te vgibo!?) ni bilo to, da je bil kanglerizem lahko tako firbčen. Ne. Najboljše je to, da je avtomatsko predvidevalo, kako dobro, jezikovno dobro, lahko Peter Bossman pade not v vic. Sede.
Ni težko videti, zakaj. Poslušati zdaj, skoraj že pet desetletij kasneje, vse te posivele, ampak ponosne, načitane in »človeške« ljudi, ki so prišli v SR Slovenijo, je izkušnja sama zase. Krasno je poslušati ljudi, ki jih sicer ne samo da ne slišimo, ampak smo iz njih po ovinkih slišali le iz druge roke, kakega filma in polrasističnih vicov tipa, da v Mariboru, kjer tudi ni bilo malo študentov iz daljnih krajev, eni v temi brez glave hodijo čez most. Saj še danes, hote ali ne, pogledamo, ko vidimo koga, ki ni takšen kot mi. Marsikdo že zato, ker pač nismo tako multikulti družba, kot si radi mislimo, da smo. Gledamo, ker tega pogosto ne vidimo.
Ampak da ne bo recenzija zdrsnila v sfero političnega… Čeprav je seveda tudi ta dokumentarec posledica, ne pa, hvala bogu, vzrok politike, saj smo ljudje politična bitja. Smo. Ampak Slovenec po izbiri prikaže tipa, ki je prišel sem od daleč stran tukaj ostal in postal slovenski državljan. »Ne moreš se imeti za Dolenjca, če nimaš vinograda,« je najbrž ključni del dokumentarca. Robert Yebuah, upokojeni inženir metalurgije, sedi v svojem skromnem vinogradu in razlaga, da je kultura življenje in da se moraš prilagoditi kulturi, če želiš živeti. Smeh je tako pristen kot je pristen dolenjski cviček. Najbrž ga ni bolj dolenjskega ali pa, bolje, slovenskega stavka, kot je ta. Ali ko nam nekdo, ki je prišel iz Afrike, pove, da »tehnološko razviti smo, ampak družbeno smo primitivni do daske. Nič nismo spremenili. Vse kar delamo, je zakon dzungle. Preživi močnejši. Kot družbena bitja bi morali drugače. Mir, varnost in blagostanje morajo prevladati na planetu. Takrat bomo lahko rekli, da smo civilizirani.« Lekcija lekcij.
Ker ne gre zato, kateri potni list imamo. »Ni dileme, ali sem Slovenec ali Alžirec, sem človek« in »sem nepalski Slovenec« so prekrasne misli prekrasnega dokumentarnega filma, ki je predvsem reklama za to, kakšne pozitivne učinke ima lahko tovrstna asimilacija. Ti ljudje, ki nastopajo v dokumentarcu, bodo sicer večno razpeti, vsi, en za drugim, na koncu poudarijo, da pravzaprav ne morejo več nazaj, tudi če bi želeli. Ne v Indijo, kaj šele v Irak. Saj tam nimajo več nikogar ali tam ni nič, kar bi ostalo. Hamed Mazouzi je upokojeni prostorski načrtovalec, Arkan Al Nawas je krajinski arhitekt in slikar, Dr. Richard Sendi je urbanist, mag. Aswin Kumar Shrestha je častni generalni konzul Nepala, ki je bil tako vesel, ko je namesto v Beograd prišel v Ljubljano in zagledal Alpe. Max Zimani je prišel iz Zimbabveja študirat računalništvo, zdaj pa vodi Skuhno. Vsi so predvidevali, da se bo čas razvil drugače, kot se je. Tudi Slovenija. Morda še zlasti Slovenija.
Zato je Slovenec po izbiri njihova Slovenija, ki je neločljivo tudi naša. In na to moramo biti ponosni. Ne glede na čas, politiko, okoliščine. Ljudje v tem dokumentarnem filmu so ravno to. Ljudje. Ali, kot bi rekli sosedje: ljudine.
Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Najboljše. Da so pozabili podnapise. V kinu. Mhm. Ne zgodi se vam samo doma, da ste vse naštimali, vse dol potegnili, vse preverili, potem pa vas zajebejo podnapisi. Damijan Vinter se nam je v deseti dvorani Mariboxa, kjer se delamo, da imamo art kino, iskreno cincajoče opravičil, ko je zamrmral, da je »film sicer slovenski, ampak mislim, da bomo potrebovali podnapise«. Khm. Okej, te pa daj. Pa jovo na novo. Slovenski film s slovenskimi podnapisi? Hm. Zdaj … Ni bilo prvič. Ko sem v ljubljanskem Kinu Komuna gledal Ljubezen, traktor in rock’n’roll (2008) in je bila prekmurščina podnaslovljena, je bilo to bizarno iz dveh razlogov. Prvič, Prekmurje je, vsaj kolikor smo se lahko letos spomnili, sto let del Slovenije. Prekmursko naj bi razumeli, če ne bi, ne bi Vlado Kreslin imel v Cankarjevem domu in Križankah koncerta prav vsako leto. In, drugič, v filmu je prekmursku gučil Branko Đurić. Med drugimi. Ampak ja. Đuro. Pardon, Đüro. Podnapisi bi tako bili dobrodošli tudi v prekmurščini.
Ampak ne, ni to bil glavni razlog, zakaj je bilo super, da so pozabili podnapise. Ni bilo to najboljše. Je bilo pa krasno, ker smo lahko začeli znova. Vsi. Ja, folk bo v kino pač vselej zamujal, vse odkar se nam tako mudi in vse odkar nismo ziher, ali imajo art filmi, premiere in Liffe – ali, v tem primeru, vse troje hkrati – predfilme ali ne. Vsaj to vemo, smo se naučili in nekako konsenzualno kot družba sprejeli, da nacho čipsi in art film ne gresta skupaj. Hvala. Hvala vam! Sploh pa film brez podnapisov – kar sem tudi jaz mislil, da bo, ali pa da bodo vsaj angleški, ker sem se potem spomnil, da sta bili pred nama v vrsti še dve dami, ki sta dojčšprahali – in čips, kako boš potem, cmok, sploh, cmok, kaj, cmok cmok cmok, slišal.
Zamudniki so vpadali kot padalci, zamujali pet, deset, rekorderji pa petnajst minut. In ko nekdo zamudi petnajst minut, kaj naredi? Kaj mislite, da naredi? Vklopi bliskavico na telefonu in uperja fleš dirket v oči, ker išče vrsto, sedež in milijon razlogov za zamudo. In predzadnji, ki je zamudil, je bil tip, ki je sedel zraven naju. Natančneje, zraven mene.
Zdaj, ko grem v kino, imam samo dve želji. Okej, tri. Okej, štiri. Prvič, da ne bi sedel na levi strani gledano proti platnu. Ne smejte se. Čisto resno. Ne vem zakaj, ampak grozno me useka v vratu, če sedim bolj levo od sredine. Zato, če le gre, izberem desno stran. Mogoče zato, ker sem preusmerjen levičar (fiziološko, ne politično). Gledal sem ostale otroke, dal voščenko v desno, desni prst v usta in kaj je še tega. Kakorkoli, skratka, desno. Prednost tega je bila, mimogrede,, da sem pri fuzbalu lahko pravzaprav edini igral tako levega kot desnega beka, večino časa seveda presedajoč se na klopi.
In tudi tokrat sem izbral sedeže desno, ampak očitno megapametni sistem in dejanski sedežni red nista štimala. Levo je bilo desno, desno je bilo levo, dvorana pa polna. Zato sva sedela levo. Kaj pa bi.
Moja druga želja je, da bi ljudje nehali klepetati približno nekje po tretji vrstici podnapisov. Če je pa slovenski film, kar je ta bil, recimo, em, pogojno, ker so podnapisi bili nujni, potem upam še, da niso prehlajeni, živčni, zadeti, skregani, skratka, da dajo mir. Če še niste opazili, so slovenski filmi zelo redki, nismo navajeni ne brati, ko gledamo filme. Tuja nam je, ta domačija. Tretja in četrta želja pa sta, da ne pozabim, vezani na film, torej da je film čim boljši in da si bom po njem vestno lagal, da »zdaj bom pa res začel redno v kino hodit«, kar je najpogosteje, kar slišiš, ko greš iz kina. Takoj za »kaj gre v kateri koš za smeti?«.
Naredil sem osnovno napako, da sem najina sedeža, ki jih povrhu nisem plačal sam, izbral tako, da sem pustil vmes enega praznega. Imam se za hiperempatičnega dripca, ampak tokrat sem si pa rekel, kje so vsa tista leta, ko sem sam hodil v kino, iskal prosti zic, potem pa vedno sedel – okej, skoraj nikoli, ker pri nas je čudo, če je v kinu dvomestno število ljudi – poleg nekega cmokajoče zaljubljenega para. Sploh na Liffeu, ki je v neki točki, ko smo bili še v Ljubljani in jedli jabolka med, pred in po predstavi, postal razlog za dejtanje, Simon Popek pa soustanovitelj kulturnega Tinderja. Popkulturni kupid.
In to, da sem pustil prosti sedež med nama in še enim parom, ki je sedel na robu, me je zajebalo. Zelo zajebalo. Zraven mene je torej sedel tip, ki je predzadnji zamudil. Ne bom ga sodil, lahko ga kvečjemu presojam, kar je najbrž eno in isto.Ampak to lahko počneš samo, če greš gledat film kot je film z naslovom Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Ker si vsako leto lažem, da bom šel na FSF, festival slovenskega filma, pa žal ne znam iz Maribora v kino v Portorož, nato pač čitam, spremljam in podoživljam letno bero slovenskih filmov. Ker dajmo, priznajmo si. Slovenske filme imamo radi, sicer približno tako kot Cankar mamo. Ljubimo, neskončno, ampak zatajimo ob prvi priliki.
In če slovenski film, prvenec, kar je zdaj kul, ker so prešteli, da je zadnjih sedem vesen za najboljši film dobilo kar šest prvencev, pokasira kar enajst ali koliko že vesen in če ga hvalijo vsi, če ga Popek spravi na Liffe in je potem cel halo in cirkus, ker je bilo na film treba čakati do Liffea, kjer je slovenski film pač tam, ker je prav, da je, no, če je vse tako oh in sploh, potem ne smeš, ne moreš, a-a zamudit. Greš. Laufaš. In potem gledaš film, se čudiš, zakaj je spet zvok takšen in delaš tisto fonetsko faco, da seveda pa štekaš, kako in kaj govorijo v Beneški Sloveniji. Kakih sto let nazaj.
Ja pa ja.
Najboljše, kar se je lahko zgodilo. Da so pozabili podnapise. Ker so jih, smo šli znova in potem kimali, da je film res, res art film, skoraj bi lahko rekli dobri, stari »slovenski film«, saj veste, grda zmerljivka za filme, ki so bili pretežki za prelahko nacijo. Film premore italijanski post-neorealizem (tam so profili ksihtov mogoče malo bolj vrženi v tvojo faco), pomešan z avtorskim poklonom Čehovu (meni se Čehov na 617 straneh sijajno prevedene zbirke Dame s psičkom ni zdel tako surrealen in nadzemeljski, magični realizem pa to), ampak predvsem smo pa ugotovili, da dialogov ne bo ravno veliko. Smo pa lahko vsi začeli skupaj in znova od uvodnega napisa, komu je film namenjen, kje se dogaja in zakaj se dogaja ter tako naprej.
Tip, ki je sedel zraven mene, je moral imeti hudo eksistencialno krizo. Takoj. Hudo. Hu-do. Dihal ni. Pihal je. Kdaj je vdihnil, ne vem, vem pa, kdaj je izdihnil. Skozi nos. Na polno. Šuuuu. In potem se je praskal po faci, večinoma pogledoval na desno, po celi vrsti, kot da bi želel preveriti, ali je še kdo, ki mu je takšna muka kot njemu. Pa ne bi rekel, da mu je bila muka film. Ne. Življenje. Ali pa vsaj tisto, kar naj bi film predstavljal. In to je počel s telesom. Ves čas, nenehno. Zmagovalna je bila, ko je nagnil glavo tako v levo, da se je skoraj stisnil na mojo desno ramo. Manjkalo je samo še, da bi ga pogladil po laseh in mu rekel, da bo vse že vredu, da film traja, kaj, 81 minut in da obstajajo dobrih devet minut daljše in vsekakor bolj duhamorne fuzbal tekme.
Ugotovil sem, kaj kmalu, da je kaj takega možno samo ob takem filmu. Zato je film Zgodbe iz kostanjevih gozdov vrhunski film. Zato. Ker si vržen vanj, skupaj s tremi kralji, ko ne veš, ali je tisto na platnu res Marko Brecelj, ko skušaš ugotoviti, ali je igra, ki jo igrajo v gostilni, nekaj, kar ti je jasno, čeprav si najprej pomislil, da so tiste bele črte krede na mizi nekaj čisto drugega, in ko predvsem ne veš, kakšno je časovno zaporedje sicer res lepo posnetega filma. In povrhu te še muči začetni heksnšus. Zdaj pa uživaj v filmu leta.
Ugotovil sem pa, nekje na sredini, čeprav sredine ni bilo, ker to ni bil geometrični film, da čutim drugače. Da je tudi tip na moji desni art tip. Kot da bi bil del filma, mimobežna sanjarija, za hip sem celo pomislil, da nas je Vinter nasmodil, ko je rekel, da Gregorja Božiča, mladega režiserja, ni, ker je na študijski izmenjavi v tujini. Res sem mislil, da je mogoče ta tip poleg mene on in da ga »vozi« na lastnem filmu. Malo mu je bil podoben, črni lasje in vitek trup, kolikor sem pač videl fotke in posnetke, ko sem bral ali gledal intervjuje z njim. Mater, res sta si podobna. Pa ni bil to on. Božič pač ne bi stiskal svojih členkov tako močno, tako vztrajno in tako predano. Kako je pokalo. Tlosk-plesk-šljosk.
Nato ga je cukalo naprej-nazaj. Z nosom do stola pred sabo. Pa nazaj. Pune hamre, kot bi rekli mi v Mariboru. Da je še sedež počil. Kljask. In potem spet glava na levo, k moji rami, pa spet členki in ves čas tisto dihanje. Pišuuu. Ri. Ja. Ugotovil sem tudi, spoznal pravzaprav, da mi je poskočil utrip in da še težje sledim filmu. Ampak ravno to! Jaaa! Takrat me je pognalo, zadelo in pometlo, da mi je bilo vse to usojeno. Šele tako, ko nisem mogel slediti filmu, je pomenilo, da mu zares sledim. Ker film ni linearen. Ni šel in ne gre po vrsti kot hiše v Trsti, pa čeprav v filmu vidimo tudi morje, ki je pognalo sanje po boljšem življenju, ampak film dobro pove, kako naivni so ljudje, ki mislijo, da drugje pa cvenk pride kar iz neba. Film je takšen, kakršen je bil tip na moji desni. Magičen, zasanjan, poln črnega humorja prazne pastelne jeseni. Zato sem mislil, da (me) bo konec, ko je sledila že skoraj razlaga, kako je škrti Mario plačal Marti pot v Avstralijo, bedno razočaral, pa me ni, ker je bil samo še bolj nejasen, meglen, netuzemski.
Gregor Božič je neo-tradicionalist, zato je na konec dal napis »konec«. Oni veliki. Rumeni. Tarantinovski skoraj, saj veste, rimejk The Hateful Eight in to. Pa še takrat ni bilo konec. Niso prižgali luči, kar je prav, se spodobi, ko gre za premiero. Spodobi se, da preberemo, koliko ljudi je potrebnih, zakaj film toliko stane in komu vse bi se bil avtor rad zahvalil. Če se le da, počakam do konca, ampak tokrat sem želel nazaj v življenje, ven, v 21. stoletje. Beg. Stran od propadajoče skupnosti, kjer živim merijo krste in mrtvim poje celo eden in edini Marko Brecelj kot član nekakšnih svetih treh kraljev.
Zgodbe iz kostanjevih gozdov je film, ki ga imajo kritiki radi. Zakaj? Nimam pojma, ampak če bi to bila muzika, resen psihadelični šus, bi razumel, zakaj se ga pohvali, izpostavi, skoraj postavi na piedestal. Ker je metafilm, ker je kolaž žanrov, ampak postavljen v relativno znano okolje, čeprav, bodimo iskreni, če vam nekdo reče, da pokažite na zemljevidu, kje je Beneška Slovenija, bi s prstom iskali nekje med Idrijo in Milanom.
Priznam, ni mi težko, da filma Zgodbe iz kostanjevih gozdov nisem razumel ama niti malo. Sem ga pa gledal, vpijal, čutil. Ne sam, ne s punco, ampak še z onim na moji desni. In sem mu bil malo favš, ker ga je tako zelo vozilo. Ker je bil kot pravljičen junak, ker sem šele doma prebral, da je Zgodbe iz kostanjevih gozdov pravzaprav pravljica. Aaaa, eee, zdaj štekam. Zdaj razumem, zakaj Čehov. Zdaj štekam! Aaaaa. A, potem pa ja, potem pa gre.
Mogoče pa bi šlo tudi brez podnapisov? Magari! Morda je namreč včasih bolje, da ne razumeš ničesar. Ali, kot smo slišali v izjemnem korejskem filmu Parazit: najboljše je, če nimaš nobenega načrta, ker potem ne more nič iti narobe. Ne more biti tudi nič prav, ampak če nimaš načrta, te lahko vse preseneti.
In tako te film Zgodbe iz kostanjevih gozdov lahko tudi resno vrže. Eksistencialno vrže. O Beneški Sloveniji vem zdaj še manj, razen tegsa, da je tam morala biti huda beda, tam, sto let tega, in da so bili zdravniki – a, saj res, Čehov je bil doktor! – naučeni reči »gripa, tuberkuloza, tifus« in predpisali vedno eno in isto, malo obhladkov, iz ta boljšega predala pa dali tablete, ki se jih popije s toplo vodo. In da če malo zamižiš, samo upaš, da kdaj ne bo še kje tako kot je bilo tam.
Aaaa. Zdaj razumem. Da ne gre razumeti. Ker bolj kot sem gledal tisti voz, na katerem so celo zapeli, se zavrtel in se skoraj poseksali, sami sebe, kakoppak, bolj se mi je zdelo, da v celem filmu ni enega resnega kostanja. Ne ploda, plodov je kolikor hočete, grejo v lase, v jamo in po reki, ampak drevesa. Ogromno je bilo pa, em, upam, da bom vsaj približno zgrešil, brez. Pa saj je kak kostanj, aja, na koncu je, seveda, polno. Da se kadi!
Vem pa torej nekaj. Da bom vedno pogledal, če so kostanji, ki jih kupiš v Mariboru, slučajno iz Benečije. Najbrž niso, če so, so predragi ali pa maroni, ampak fajn bi pa že bilo, če bi bili.
Nauk? Pustite kdaj prost sedež. Za art film. Za art tipa na svoji desni.
Moje ime je … Moje ime ni pomembno. Sem pa leta 1999 bil star štirinajst let. Šti-ri-najst. Šel sem v osmi razred. Osemletke. Dvajset let to pač naredi mlademu človeku. Da že moraš, hudo nerad, kaj pojasnit. Kot da bi biil že imel vnuke. Da smo »nekoč« hodili osem let v osnovno šolo. Nekoč. Ko je Tomi Meglič bil še star 22 let. Leta 1999, ko se je, mimogrede, ravno začela uvajati devetletka. V dvainštiridesetih šolah. Leto, ko se je zdelo, da vse gre skozi, da se vse da, da je vse mogoče. Ne zato, ker bi Slovenija res postaja(la) druga Švica, ko je februarja postala pridružena članica EU. Je pa Bill Clinton v Ljubljani na Kongrescu med tistimi marelami, v katere smo zijali na teveju, špilal saksofon. Komaj, kaj, piškavih šest, sedem let kasneje se je Edi Pucer na FDV nonšalantno nastavil na mizo in nam, študentom, ki smo se prepozno rodili, razlagal, kako je prav on Billu postavil vprašanje na Brniku. Ja, lahko si ameriškega predsedika nekaj vprašal. Takrat. Ja, že tako kmalu se je očitno vse t(ist)o zdelo… Nenormalno. Daleč. Stran. Kot Tomaž Humar, slava mu, večna tudi v B Mashini, s tistimi mogočnimi besedami, ki je novembra preplezal južno steno Daulagirija. Pa papež je še drugič prišel v Slovenijo. V Maribor, kamor sem šel kasneje delat svojo prvo reportažo, že leta 2003, kaj je ostalo od tistega. Danes je tam koruzni labirint.
V naš Maribor je prišel, Maribor, ki se je še bolj kot Slomšek med blažene dvignil iz fuzbala, ko je -hvala Ante, hvala Stipe – butnil Lyon in splezal v ligo prvakov. Surrealno je bilo tam mahat, sredi Ljudskega vrta, s tisto ogromno zastavo s tistimi črno-belimi zvezdami. Še danes, kot da ne bi bilo res. Poln ljudski vrt, narod drži gor koreografijo, tam je postava Lazia, ki te še danes sezuje. Ti pa na sredini. Mahaš. Še generalko smo imeli dan prej, neki Šved nam je razlagal, kak naj mahamo. Ker kot da ne štekamo, kot da ni za nas. Pa je bilo. Aja, pa foter je pozno jeseni zgubil stavo. Nisem rabil šparat ko butl. On je plačal. Hvala bogu. Zelenobeli reprezentančni dres. Desetka. Priimek? Zahović, kdo pa. Bilo je leto, ko ga je Mile Ačimović, ko sem mogoče celo edini na glas zakričal »pa neeeee … jaaaaa«, za Bežigradom zabil iz Šiške. Ali pa Šentvida, če hočete. Saj se, večina vas, spomni, ne? Darja Švajger je na Emi spet zmagala, ko je pela Še tisoč let. Na Popevki je slavila senzacija. Naj pada zdaj dež so dehtele Tanja, Mirna in Maja.
In bilo je leto, ko je izšel Id. Nekje tam, maja. Ne da bi kdo zares dobro vedel.
K nam domov je prišel, ker si je foter vnaprej kupil slavo. On ga je prinesel, nekje je slišal, nekje prebral. Kot pač vse. Saj ni pomembno, kje, kdo, zakaj… Samo. Daj. Sem. Daj meni. Ne, daj meni. Ne, meni. Maaamaaaa. In se je začelo. En diskman, brez antišoka, in dva froca. Brat in sestra. Starejša, jasno. Pa si zračunaj. Sploh ko ti, ko kar ne nehaš gušit, zine »jaz sem rojen otrok, to edino dekle v familiji!«, pa ti nič ni jasno. In si pač čakal, da si prišel na vrsto. In poslušal, bral, gruntal, kaj vse to pomeni.
Kot vseh dobrih stvari, sem se Id-a najprej – bal. Pa poglejte naslovnico albuma. Halo? Tisti špegl je zgledal tak resnično, ampak ono v špeglu pa. Kaj te to je? In ko ti še kdo reče, pa, eh, kaj boš to razumel, kaj pa ti veš o Freudu, pa psihoanalitični teoriji osebnosti, pa… Še dobro, da je Siddharta prišla k nam preko Videospotnic, kjer je Pot v X mislim da bil v tistem letu kakih šestinpetdeset tednov na prvem mestu. Si vsaj malo bolj poštekal, recimo, čeprav se v spotu vse tako bliska, Tomi pa zgleda, kot da živi samo ponoči. Pa konkurenca takrat na Videospotnicah ni bla švoh, o, ne.
Težava je bila le, da se o Siddharti, o Id-u dolgo nisem imel s kom konkretno za pogovarjat. Slovenščina pač ni bila kul. Rock tudi ne. Vsaj ne taki. Sploh pa si bil za vse skupaj premlad. In sploh taka slovenščina. Ljubljanska. Kao. Sicer so to bili časi, ko si prišel s Smelt Olimpija v četrtek v šolo, dan potem, ko si v Tivoliju videl, kako je Dušan Hauptman pokazal Saletu Đorđeviću, da mu niti bog ne more pomagat. Pa so te sošolci gledali, kot da si četrti Hanson bruder. In tisto šilt kapo mi je, častna, nekdo maznil. Ja, na mariborski osnovni šoli. Danes me sicer ne bi namahali, bi pa bil najbrž »zvezda« instagrama. Cela šola bi me fotkala, po moje.
Indija Črnobelo Alive* Pot v x Farmer Live and Let Die* L.E. Siddharta Creep* Le Mavrica Stipe Enter Sandman* Nespodobno opravilo … Lunanai Epic Killing in the name* Ledena
Sošolcev zatorej ni zanimala, če si pa Siddharto omenil kaki punci, pa itak adijo. Kako je Tomi lep, pa kako si lahko barva nohte, samo res, kako je mističen, kako je to in kako ono. Zato si s Siddharto komuniciral sam. Miza, slušalke, diskman, cd in knjižica. Kot vidite, je moj Id zlizan do amena. Kaj manjka? Cd, itak. Ko so mi v Ljubljani, tam gori, na Bratovševi, kjer je megla še posebej debela in kjer se nič ne zdi tako kot v Sreči na vrvici, kakih sedem let nazaj maznili cliota, po koncertu Whitesnake, od vseh špilov, je to mogoče najbolj bolelo. Ker je bil cd Id v oni torbici s cdji. Originalni Id. Druga izdaja, prve, modre špilje ali kaj so fantje razlagali pri Karoliju, itak nima noben. Zraven je bil tudi Nord in šele takrat sem ugotovil, da sem ga polomil, ko sem med legendarne, kultne, nepozab(lje)ne v serialu za sobotno prilogo Večera raje izbral Nord kot pa Id, ker je pač bil toliko bolj oh in sploh in ah in oh. Saj je bil, ko gre za prodajo, itak.
Ampak zgolj Id je imel tisto patino. Itak je album na koncu že tu pa tam malo poskočil – pa ne, ne pri poskočnem Farmerju –, ker je bil tako zdrajsan. Toda tisti skoraj ritual, ko je album šel od začetka do konca, večkrat in skoraj vselej, ko si se kmalu nadudlal vse tiste tekste, nekatere za vse večne čase narobe (»le jubam ti vesno« v Le Mavrica recimo). Upam, da kdorkoli je avto maznil, vsekakor za dele, da je imel vsaj soliden okus za glasbo. Ja, če mi mazneš avto, se lahko razpravlja o okusih.
Id je bil zato album, ki ti je res sporočal, da »že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam«. Bil si sam. Pa nisi bil.
In, tak. Dvajset let je mimo. Kar tako. Pride maj, pride obletnica izida in pride en, pa potem še drugi napovedani koncert za Cvetličarno. Za oktober. In je razprodan prvi, pa drugi, pa… Ne, tretjega žal ni. In upaš pač na najboljše. Da mogoče. In se zgodi. Čudo. Da bi rad popisal, ker si popisal toliko. Od prvega špila na Piše se leto 2000 dalje. Časi, ko je Siddharta špilala še po svetlem. Mhm. Ko je imel Tomi nekaj kakor rdeče lase, ob sebi pa poleg brata Boštjana in šiltkapastega Primoža ter harmoničnega Tomaža še Primoža na basu, ki je bil še na plakatih za Nord včasih tako podoben Tomiju, da si mislil, kot da je to njegov brat, in pa Ceneta na saksofonu. Tistem saksofonu, ki sem ga sam šprudlal nato med gimnazijo, po osmih letih klarineta v osnovni. Saksofon, zaradi katerega sem Siddharti pisal na mail, ko smo približno že vedeli, kaj maili so. Ja, časi Matkurje in domene email.si. In mi je Cene napisal, da se da tudi z alt saksofonom zaigrati kul stvari, ne rabiš tenorja. Ampak Cene je pisal prepozno, takrat sem se že učil štikl Siddharta na akustično kitaro. Če ne bi sekina sošolka L. pozabila klump klasične kitare, se je najbrž ne bi naučil okoli. In čisto možno, kaj možno, skoraj ziher, da tudi teksta ne bi bilo. Pa mi je seka, ki je rada in dobro pela, dala neki list z akordi in – zdravo. In kmalu, ko sem zgruntal, kako in kaj, sem ugotovil, kaj je to solo. In sem poskusil, na akustiko pač, ravno s Siddharto. Ono, remek delom od duple solaže. In ugotovil, maaamiiiii, da rabim še električno. In potem solažo skinil, kakih, em, petnajst let kasneje.
Siddharta je bil band, ki si ga gledal z bazena na Ptuju, med koncertom katerega si neki sosošolki v hangarju v Slovenski Bajstrci roko čez dve vrsti folka tiščal roke v gate, kamor si prvo punco peljal na Štuka, ki je bil poln tako, kot baje ne bi smel več bit, ker smo mi generacija, ki je vse dobro zamudila. Saj veš, ti prideš z Orion Lady na ustnicah, naučiš se Eboran na pamet, potem pa ti sosošolki, obe v črno oblečeni, taki, ko misliš, da mogoče pa bi kaj vsebinskega o Siddharti, začneta razlagat, kako si poceni in naiven, ker ne veš, kdo je bil Primož Habič in kako ne poznaš štikla Lep dan za smrt, potem pa je leta, em, 2011 ali kdaj na tvojem rojstnem dnevu po čistem naključju Aleš Češnovar, basist Niet, večna slava mu. Kolega Matija je šel delat reportažo, the reportažo, za Bežigrad na the špil in me peljal zraven v rdeči renault devetnajstki, ki bi morala že takrat v muzej, po tem špilu pa še bolj. Vem, da sem takrat, med tistih 30 jurja folka, nekje naletel na Guštija, ki pri zdravi pameti ni mogel vedet kdo sem, pa mu rekel, da bi to lahko ali morali biti tudi oni, Matija pa je, če dobro vem, napisal to ali pa vsaj mojo izjavo, da kako nor špil je to. Saj je bil. Rh- mi je sicer šel na živce, ker je za stadionom povozil Id, le Pot v x in, ironično, Siddharta sta se zguzila na setlisto.
Ampak takrat je bila Siddharta tako velik band, da ti je bilo, kot novinarskemu praktikantu in kmalu še študentu, nerodno, ko si moral kaj vprašat, ko so prikazali dokumentarec o špilu, kakršnega ne bo več. Špilu, ki je dobil svojo relativno čudno ponovitev s krstom v Stožicah, kjer sem tudi bil in kjer sem pomislil, da se mogoče pa vseeno nekoliko staramo. Ampak vmes, sploh na Štuku, ponavadi takrat, ko je snežilo, si videl Siddharto, kako poje, vmes pa Pandorice ob štangi izvajajo svojo prelestno poezijo. Ali pa slišiš, po sto letih, Le Mavrico. In ugotoviš, da si senilna pizda. In greš napisat reportažo v Berlin. Zakaj? Ker lahko. Ker ti ne da miru, zakaj Siddharti ni nikoli zares ratalo. Ko si v bunkerju, še v Šiški, pa jih to sprašuješ, preden so se preselili v Detroit. Pa kako je bil maraton, ko so zašpilali vse do, em, 2008 v Tivoliju tako dolg, da si se ga lahko dvakrat nacedil. In se spomnil, kako te je seka v Križankah, leta 2002, okarala, ker si hotel spit drugo pivo. Ja, to je bilo še preden je Dušan Keber imel ideje. Prvih Križank ne pozabiš nikoli, tudi če nisi bil na Novem rocku 1982. Jani Hace je takrat pokazal, kaj lahko narediš z basom in to zdaj ponovil v Le Mavrici. In potem so prišli intervjuji, pa noro dobra predstavitev Sage v Orto baru, pa možnost, da si naprej slišal celotni VI. V živo. Ti kot edini poslušalec.
Pa takoj, ne vem, če sem ga dvakrat videl v živo na špilu, je odšel najprej Primož, Tomija so kmalu postrigli na balin, približno ko sem ugotovil, da mi starši nikoli ne bodo dovolili na Rock Otočec, potem pa itak ni bil več, kar bi lahko bil. In sta prišla Infra in Ultra, ko sem spisal oceno vseh komadov in se, dripec kot sem, cmeril doma za nekaj totalno trivialnega, ko mi kolega na prvi večer na Štuku napiše »Stari, posvetili so ti Le Mavrico, ti pa doma, jaaao!«.
In potem, kar naenkrat, je leto 2019. In ugotoviš, da je Andrej Karoli še vedno z razlogom naveden v večini bookletov, spremnih albumskih knjižicah. Ker je posnel zgodbo o Id-u, za katero si tako veselo favš. Imel sem sicer kakih gilijavžnt vprašanj tudi sam, zabezecan intervju tu v Mariboru, ljubi bog, pa za vikend fasal virozo. Kako že gre? Ubijali so le povabljene? Hehe. Pa res.
In saj res. Spremna knjižica Id-a. Ne vem, če sem kdaj videl boljšo ali pa se mi je pač zdela najboljša, ker drugih dotlej nisem poznal. Ampak še danes je najbolj noro to, da je na prvem mestu naveden Jure Grgurevič, ravnatelj Gimnazije Šentvid, ki je bandu zrihtal plac za vaje. Ravnatelj. Še je šansa, da je/bo tudi moj foter, ravno tako ravnatelj, tako kul, kar sicer takrat ni bil, sem pa poslušal, kako dober ravnatelj da je bil, dokler ni prišel nazaj, ko sem šel jaz v drugi letnik, in za zgled fasal takoj, do novembra, tri graje in ukor razredničarke zaradi šestih neupravičenih (vse zaradi zamujanja, ker če imaš v drugem letniku v petek popoldan pouk, se to pač zgodi). Ampak ja. Ravnatelji so lahko zelo kul. Ko si bral tisto zahvalo, v bistvu še danes, napisano bolj na drobno kot niti najboljši švinglci (beri: plonklistki, za one na oni strani Trojan), vidiš, koliko ljudi so potrebovali, kdo vse je bil zraven, da je to sploh izšlo. In koliko so morali našparat, nakelnarit in napraskat, da so v dveh delih posneli, dvakrat po štirinajst dni, z enoletnim razmakom, plato, na katero so čakali štiri dolga leta od prvega špila, ker jim je prvič pobegnil producent in kako so imeli, če se dobro spomnim, težave tudi z založbo. Ker samo tako si si lahko pojasnil, zakaj je poleg zadnjega komada Stipe pisalo »bonus« in ni bil naveden kot enajsti komad, temveč kot dodatek, s plusom. Pa se nenadoma spomniš, kako ti Aco Razbornik potisne v roke Tivolski pomp, na vrhu katerega je bila med dvajsetimi izbranci, od katerih danes poznam samo še Babewatch, kjer sta brata Šalehar potapljala ladjice, prav Siddharta z Lunanai.
Po vsem tem pride četrtek, 24. oktober 2019. Cvetličarna. Najprej, tudi ko sem prišel v Ljubljano, petnajst let tega, sem seveda vse zamudil. Kot da že to, da je Emkej kot sovrstnik in sosošolec v Tekochee Kru na Adijo stari, kaki scenarij repal, kak mu je »muka it na Štuka«, ni bilo zadosti. A-a. Ali pa da si dobil Dandrough šele, ko so ga vsi slišali in si zgrešil lajf. Pridem v Ljubljano in samo poslušam. Zamudil si Kra kra. Zamudil si Hound Dog. Veš, da je Tomi včasih kelnaril tam? Ja, ta Tomi. The Tomi. Baje ona teta zjutraj v Hombreju na Viču še reče najboljšim študentom, nekje okrog pol šeste, naj samo, prosim lepo, dvignejo noge, da pomete, potem pa kar dalje žingajte, ampak tudi to si najbrž zamudil. Ja. Tudi Ljubljana je bila zamujena. Pa si pač odkrival in vmes videl tudi Siddharto v Cvetličarni. Najprej kot bogove, ko so imeli release party Petrolee, tega nesrečnega albuma, med katerim ni veliko manjkalo, pa bi tole zdaj bil reunion, ne le pogled nazaj za skok naprej. Nato pa še še kot res mastno dober rock band, ko je bila Cvetka še taka, kot smo jo imeli najraje. Virk Žerdinova je tam ponavadi najavila band, da bi to vsak naredil boljše, ampak seveda ne bi, ker noben od nas nima take karizme. Potem so jo prenovili kot so tudi vse drugo. Prej so imeli najbolj mean, nesramne cuba libre, zdaj imajo za štiri deci nizozemskega pira ceno 3,5 evra in namesto sorodnic Toneta Kregarja, ki sta bili najboljši garderoberki obeh strani Trojan, pač neke tri študentke, ki ne da se jim ne da, samo pač počasi že zebe, zdaj je garderoba zunaj, dva evra in pač del programa. In ni več del zgodbe. Pa okej.
Nič zato. Je pa bilo jasno, da bo nabito. Če je razprodano. Saj veste, koncerti v Sloveniji so lahko res dobri ali pa razprodani. Ne, ne. Šalo na stran. Najprej te seveda vse moti, ker pač nisi star šestnajst, ko sploh nisi vedel, da se nekdo rine ali da se ti rineš in butneš v koga. Takrat si bil. Zdaj pa pač slišiš tipa in, to najbrž res lahko slišiš samo v prestolnici, brez zamere, kako ti reče »opravičujem, vračam se na svoje mesto, veš«. Vem. Razen če si član banda, nimaš svojega mesta, dragi. E, samo to si rabil, pa si se spomnil, zakaj je to tak fajn. Da ti je vroče. Da imaš mokre lase. Da si zašvican. Ker ko vse to ponotranjiš, potem tisti komadi delajo. Ampak, moj bog, Cvetličarna, ventilacija so torej odprta vrata do kadilnice oziroma predprostora. Ampak spet. Dokler ne ponotranjiš Emša, nimaš šans. Ko ga, potem ugotoviš, zakaj. Zakaj si sploh tam.
Ne vem za vas, ampak jaz nisem šel po spomine. Vem, kako zgleda leto 1999. Lahko zaprem oči ali pa, kot je dobro napisal Boštjan Kljun, v Mariboru vidim table firm, ki še imajo šestmestno telefonsko, ki se začne z 062. Ni šlo zato. Lahko tudi poslušam Id. Primem album. Nisem šel niti nujno zato, da bi videl, kako bodo komadi zveneli zdaj. Mogoče za to. Ampak ne. Šlo je samo zato, ker me je zanimalo, ali mi je ratalo v lajfu. Njim, onim na odru, seveda je. Živijo od tega, še so frendi, špilajo kje in kdaj hočejo. Zato sem jih lani šel gledat po Tivoliju, ki so ga skoraj zlomili, še prvi pravi špil turneje Nomadi v – Ljutomer. Kjer je špricer 90 centov. In je bilo. Seveda je bilo. Kot je bilo tudi v Žički kartuziji, kjer so podrli rekord, ko gre za obisk in kjer je bilo… No, tako.
Zanimalo me ni, kako se kaj ima Id. Ima se dobro, mimogrede. Pri dvajsetih težko rečeš, da se stara, ker bo večno mlad in večno posnet z napakami, kot so povedali njega avtorji. Zanimalo me je, kako se ima tisti štirinajst, petnajsletnik, ki doma drajsa in piči ta album. Ugotovitev? Ni je. Ker ko je, sicer ne dovolj naglas, pripičila frula Indije in je zagrmel bas, sem ugotovil, da bi dal levo jajco za Ceneta na saksofonu in Primoža na basu. Pa saj sta bila na maratonu, oba. Tam smo slišali vse, da, tudi Id, ampak Id ga je tam, se mi zdi, najbolj nadrajsal, ker je bilo pač treba vse preigrat in je lažje žagat tisto, kar žagaš večkrat.
Ampak poznalo se je. Samo da se je Tomi namestil. Band nastavil. Tomi je zgledal, majke mi, vsaj deset let mlajši. Skoraj tako kot na oni VHS kaseti, kamor sem posnel špil iz RTV Slovenija. Bela majčka. Z nekim napisom. Črni pas. In sunburnt gibsonka. Ter, pazi, kapica. Ta frdamana kapica. Ta. Ta bo. No, ta pa nenormalno dober glas. Primož je pritiskal na wah-wah, Jani je vesoljsko zvijal ta debele strune, Tomaž, ki je prišel med snemanjem Id-a, da bi po Andersu Kallmarku, ki je nekaj že ustvaril za album, posnel, čakaj, kako je že rekel, ma, ne bom se spomnil, skratka, recimo temu, poceni klaviature, potem pa ostal, ker ja. In Boštjan? Boštjan se je učil bobnov, ker je brat tako rekel. In četudi sem kdaj slišal kako kritiko, ma pozabite. Ste normalni? Odpihne ti glavo, kaj dela v Indiji. Ja, še vedno.
»Ne pusti jim prostosti,« je zapel pesnik. Napisal? Primož M. Ja, prvi basist. Najbrž tisti tip, ki je, nesramno ugibam, prvi prebral Hermana Hesseja in njegovo Siddharto. Ko sem doma rekel, da sem knjigo prebral, sta staradva samo zamahnila, srednješolcu, da so to včasih že v osnovni šoli brali. Ampak ja. Indija. Ta mistika, ta tuj svet, ta mol in ta tekst. Upor, boj, strah in trepet. Ne klanjaj se postavam! To pot gostiš ti ta ples! Ja, to je štikl, vreden klicajev. Manifest. Komad, po katerem, ker smo tako albume poslušali, ni več bilo poti nazaj. To je zdaj to. Dober dan, to smo mi. Gromki Tomijev glas, še vedno. Razkav. Za to ne rabiš pira in čikov, sicer najbrž pridejo prav. Nucaš idejo. Nucaš puzanje. Kjer strelski vod in zanka, zastreta vsak pogled. Ljudje.
Indija seveda nikdar ni mogel biti hit. Je pa takšen šus in kitarsko šprudlanje. Ja, je manjkal Cene? Ja, meni je. Ornk. Ker sonični zvok, ki te prestavi do Koromandije, je dal ravno tisti podton. Gromoglasni. Ampak tudi tako je šlo. Tem, ki jim ni prostosti.
Nato se je takoj pokazalo, da to ne bo klasično preigravanje albuma. Več možnosti je. No, v osnovi so tri. Prvič, lahko odšpilaš album tako, kot je narejen. Kot hiše v Trsti. Em… V Sloveniji to nima smisla. Ne, ker ni fajn ali ker smo celo mi preveč poštirkani. Ne, ne. Nima smisla, ker so to naredili že Zmelkoow s Čiko Pajo in Pako. Zagotovo še kdo, ampak tako kot Zmelkoow? Sam sem imel čast v mariborskem Klubu MC, kjer ne verjamem, da sem enkrat samkrat slišal Siddharto, pa so imeli prek ceste prvi mariborski špil, ki se ga celo še spomnijo, ampak ja, tam je Goga pokazal, kako se to dela. Odšpilali so album točno tako, kot je posnet. Nič posebnega? Ne bi bilo, če album ne bi imel dveh favš mašil, eno pavzo in en skrit komad. Šli so dol z odra in tako kot na plati, prišli po enako, v nulo enako odmerjenem času ter odigrali Lotusov cvet, skriti komad. Zato… Nima smisla. Druga varianta je, da album, če si dal najboljše na začetek, obrneš in odšpilaš v obratnem vrstnem redu. To je naredila Metallica ob 20-letnici črnega albuma in sodeč po živi izkušnji v Vidmu je bilo res primerno, ker so tako dvignili album nazaj do mesta, kjer mu je, em, mesto.
In potem je še ta, tretja možnost. Da komade zabrišeš gor in dol, pa kaj bo – bo. Ampak samo s tem bi za en fuzbal polčas, brez podaljška, zmanjkalo šestnajst sekund. No, v živo gre itak čez. Za kako uro in zdravo. Nekaj bi nemara manjkalo. Igrati še kaj, kar je potem šlo na Nord? Ne. Bilo bi švinglanje. Doping. Zato je bil ta koncert svinjsko dober. Ker je bil Id razstavljen. Sigmund Freud bi dal za rundo najdražjih gin tonicov. Kajti po Indiji je priletelo Črnobelo. Kot vsak, je tudi ta na Id-u štrlel. Včasih sem ga preskakoval, včasih si dobil na internetu verzijo, ki je trajala, kdo ve zakaj, kako dobro minuto. Intro na bobnih je taka razpaljotka kot pri Nirvani, da, hej, niso zaman bojda ravno Šentvidu rekli ljubljanski/slovenski Seattle. Če bi živeli v politično hiperkorektnem okolju, bi se tista »prasica«, ki se ji »jebe zame«, bolj slabo postarala, ampak glede nato, da je Črnobelo najbrž prequel štiklov Klinik, Neon, Nespodobno opravilo in Samo edini, je bolj pomembno, kakšni so bili časi, ko je Tomi pisal takšne tekste. Nobenih piknikov, dolgih poti domov, narave, tralali. »Vzamem belo … na steno / pristavim les v okvir, čisto ob njej. / Krivijo … se roke na njem, / v črnino zre, zre…« Toliko o svetlem 1999.
Morda je na tej točki bilo še premalo na glas. Smo se pa gužvali. O, ja. Cvetličarna ima pač, po prenovi, ta peh, da je zelo hitro lahko idealna za sponzoriranje Ete in onega mroža na konzervah. Pa dobro. Saj gre, saj bo. Maš to. Dihaj. Če gre. Če ne pa… Bo že.
In je bilo treba vdihnit. Kajti potem je Tomi povedal. Da bodo zaigrali še kaj. Malo verjetno zato, da večera ne bi bilo prehitro konec. Malo pa zato, ker pač. Zakaj pa ne. In bom zato kar na tej točki. O priredbah. Ja. Priredbah. Siddharta je včasih pridno žingala priredbe. Kateri band pa jih ni in jih še vedno ne? To pač moraš dat skozi. Kako boš dal skozi in če boš dal skozi pa je tisto, kar bande loči. Na one, ki bodo bandi dve leti, in na one, ki bodo šli delat avtorske štikle. Siddharta je že v osnovi izbirala itak najbolj prepoznavne priredbe. Kdo pa jih ne bi, če bi rad žagal orto rock? In to, kar so izbrali, pardon, ponovili, je prva liga. Liga prvakov. Zdaj, to so priredbe, ki ne želijo biti niti malo avtorske. Ker so jih v nulo skinili, je edino, kar ima smisel analizirati in primerjati, kako se Tomi znajde in počuti v teh štiklih. Svojih vzornikov, idolov banda. Takole gre: več jih je bilo, še bolje je bilo. Alive je bil kot komad, ki ga preigraš, da vidiš, če vse štima. In štima? Ja. Bolj kot Eddie Vedder ima Tomi zmožnost noro dobrih kitarskih solaž, ki jih je bilo vmes na nekaterih albumih in turnejih (pre)malo. Live and Let die je bil odigran zato, ker je tudi Tomi bil nor na Guns N’ Roses. Hej, še moja mama je bila nora na Gunse. In namesto Sweet Child O’Mine, ki mu najbrž res ne bi ležala, je izbral priredbo priredbe, ki je bila še najbližje Siddharti.
Nato je pa prišel Creep. Kaj si je Thom Yorke vmes mislil o komadu, dolga leta, vemo. Niso ga igrali. Pa ga spet. Ne moreš, da ne bi. Ker ja. In oni srednji del, ko moraš zavijugat, ko je treba resno zapet, je Tomi ftrgal gate. Kaj je delalo puncam. Na faking priredbo, ki jo Rock Radio zaigra ob 08.44, 11.12, 14.54 in 17.12. Se vidi, zakaj je šparal za kitaro, zakaj se je po tonih piflal November Rain in pokazal Primožu, kaj zna. In če je Enter Sandman iz prej omenjenega črnega albuma Metallice zaigran zato, ker je Primož B. samo letos šel šel štirikrat ali kolikorat na Metallico (na Dunaju so ga res noro fejst fajn žgali, upam, da ni razlog v tem, ker je James Hetfield zdaj v rehabu), je moral biti vseeno odpet. Oponašati Jamesa Hetfielda niti ni tako težko, če je publika milo, mikrofon pa tuš. Nekaj drugega pa je v polni Cvetki. Je šlo? Je. O, ja. Da ne omenimo, kakšen fris je imel Primož, ko je lahko po kaj, sto letih, odšprudlal wah-wah solažo. Če mu ni prišlo, mu najbrž še bo. In hvala bogu. Naj. In potem sta bili po setlisti še dve. Dve, za kateri se mi sanjalo ne bi, da ne samo, da bi Siddharta kdaj to igrala, temveč da to je igrala.
Epic od Faith No More? Me vi zajebavate? In ja. Tomi je to zdemoliral. Ka-bum! Najboljše od vsega. Zakaj? Ker je pokazal, zakaj »zajec v grmu« zacvili v Le Mavrica. Tomi ima več vokalnih person, okej, zna peti v rikverc (Eboran), žlobudranščino (Bonsai), bizarščino (Kloner) in še in še. In če lahko tako odkričiš, odrimaš in odpiliš Epic. Potem si to. Epic. Da ni čudno, da ti malo zmanjka sape in ugotoviš, zakaj je Zack de la Rocha iz Rage Against the Machine tako jebeno neponovljiv. Killing in the Name? Še enkrat: se vi zezate? Vi to resno? In je šlo. Upam samo, da bo tudi na drugem špilu danes, ker tako odkričati ponavljajoče se verze in na koncu sredinčasto še zarohnet »madafakeeeer!«.
Priredbe so bile tam kot, em, recimo temu fillerji. Morale so biti, ker Id praktično nima fillerjev. Nima mašil, nima štiklov, ki so pač tam zato, da albumu lahko rečeš album in da si nafilal cd vsaj približno do konca. In priredbe so bile zato, da so prišli avtorski štikli. In ravno take priredbe, liga prvakov od njih, jebeni mozart in beethoveen rocka, pokažejo. Kdo in predvsem kaj si.
Siddharta je Siddharta. Ko je šla delat svoje komade, je šla svojo pot. Še kasneje, ko smo izvedeli, da so Na Soncu, Apokalipsa, Opice in, od vseh, Ledena nasta(ja)le že v času Id-a, je bilo jasno, da je Siddharta imela tisto nekaj. Ne več. Imela je vse. Ni se bala zapodit v studio, najet tipa za introt in za producentsko mizo posadit praktično vrstnika, ki je o vsem skupaj najbrž vedel le malo več kot oni sami. Mogoče sploh niso vedeli, so pa trofili. Pot v x. Raztegnili so ga, uvodoma tokrat. Ampak samo da je Boštjan nastavil činele. Se spomnim, ko mi je sošolec Kamil v Brezju pokazal, v čem je finta. Ne samo, da je simpl ko pasulj. Eh. Na, tu maš. Pa me ni dol spravil, ker sem mel tisti orgazmični izraz na faci, ko sem pol ure drajsal eno pa isto, da se je ovemu skoraj zmešalo.
Pot v x je še vedno hit. Aham. Vidi se, zakaj. Ja, ker tekst. Ja, ker ga poznamo. Ja, ker ja. Ampak dela, ker tako gradi, raste, kliče. Ker je vsaka stvar že takoj zvenela kot »klasični rock«. Za marsikateri band bi tu bilo tudi vsega konec. Kako boš to presegel? Verz »v sobani poet sedi«, ki gre takoj skozi. Gre, ker je, kot je povedal Dejan Radičević, Siddharta nazaj prevedla v komade. Iz angleščine v slovenščino, pri čemer je Tomi ohranil spevnost angleščine. Bi radi dober fix ali le pot v x pa vprašanje, ki so ti ga, da ti je bilo nerodno, postavljale prfokse, ki so skušale biti kul, pa niso štekale, da samo sranje na police filajo. Tisti »sam je pravil, da je pisal, kar je čutil« pa je še vedno treba odkričat. Ne gre drugače. Zdaj sicer ne zapiska kitara, zdaj že Tomaž nastavi E-dur in a-mol tone, mater, komad si podajajo ko fuzbal žogo. Krik, oni, oktavski Tomiju mogoče ne znese več, zato pa publiki. Ne vedo iiiiiuuuujeeee. Saj res. Publika! Po starosti? Mešano na žaru, kar nekaj tudi takih, ki se z Emšom zlijejo z obletnico albuma. Samo da so. Da ni tam lažnivih, ki bi dobili denar, ki samo sranje na policah filajo. Nenazadnje, tik pred vhodom sem videl tri tipe, med katerimi je en silovito razlagal, da ja, da ima on to, da valjda, da so na guesti, pa, žal, ni zneslo. Ker je bil taki naval.
Slišat ne toliko Pot v x, ampak vse ono, česar ne boš slišal najbrž spet kakih dobrih deset let. Farmer, ljudje! Na poskok, mu pravi Tomi. Še »Joooužeee!« je zakričal na mali plošči Lunanai, kjer je živi posnetek totalni ska, tokrat pa so vseeno ohranili ritem, kakršen je na Idu. In hvala bogu. Pa ne da bi jim norca bril, ampak ker ti zdrav razum in sama logika dost’ dobr’ vedet’ da, da še farmer sam prekopaval bi zaman, o, pa naj bo še tako pregnan. Farmer je komad, ki ga je morala Siddharta posneti. Morala. Da je dala ven iz sebe komade treh akordov, kjer je tekst tako bizarno narobe prav, da ga še danes, ne da bi vedel, znaš na pamet. Kot zna Tomi solažo in band transpozicijo gor na B.
Ne vem za vas, ampak mene sta zanimala predvsem dva komada. Tista, ki ju skoraj nikoli ne igrajo. Ajde, L.E. se da slišati na že omenjeni mini plošči. In brez Ceneta je komad skoraj nekaj kakor pust. Je, jebiga. Če pa manjka solaža. Uf. Soprano saks. Pa tisto besedilo. In eye of the tiger kitarski moment. Do tega tedna sem bil zatrdno prepričan, da L.E. pomeni inicialki. Neke hude bejbe, take, ojštre, ki ji minuta smeha ne bi bilo zaman. Ne. Bi. Bilo. Zaman. Če kje, je tu Siddharta mene odpeljala, kot štirinajstletnika. Ni veliko opisljivih tekstov tipa »sam po mestu hodim / kolega srečam, a pravi / da ima doma otroke, ženo, hišo in še psa«. Takrat je bil Tomi star 22 let. Ja, leta 1999 so njegovi kolegi že vse to imeli, česar eni še pri trideset-in-nekaj niti slučajno nimamo. Ker »le krila misli me neso«.
Foto: Marko Alpner
Tam, v Cvetličarni, sinoči, tam sem šele razumel, kaj pomeni. Le. Krila. Misli. Me. Neso. Zdaj šele. Tomaž je zadaj praskal po klaviaturah, Primož je spomnil, kako je včasih motiv dajala kitara, in kar naenkrat si videl, kako nisi edini, ki imaš na ustnicah slovo »pride čas, ko zaživim v vetru / saj vse predolgo že lovim, ta prave si ljudi zlahka ali pa težko / samo da vse fino je«. Enjambement rock. Miselni preskok. Ko se besede prekopicajo iz enega v drugi verz. Moja želja, če bi bil kdaj dokončal slovenistiko na filofaksu, je bila napisati diplomsko s prekleto fajn droljastim naslovom »Nominalni slog Siddharte na albumih Id in Nord«. Albumih, ko smo eni vztrajno, s pešico v brk, kričali, kako vse samo fino je, ne da bi priznali, da nimamo pojma, o čem govorijo Tomijeva besedila. Ker da niti ne moremo vedeti, ker da niti on ne ve. O, ja. Se ve. L.E. Long Enough. Zdaj vemo.
Kot vemo, zakaj ni bilo tako megalomansko, ko sta Primož in Tomi razmišljala, da bi bil prvi spot za komad – Siddharta. Valjda najdaljši na albumu. Zakaj pa ne. Šest minut in pol, poljane, gore in band, ki se ga snema od zgoraj, torej iz helikopterja. Čisto resno, imate vse na Valu 202. In morali bi. Morda kdaj za nazaj. Čeprav… Mogoče pa ni treba. Mogoče je bolje, da Siddharta ostane za posvečene. Tam, skrita v morju, potopljena v svet Dalantika, kjer je klan malih ljudi sklenil svoja verovanje. In se vidi, smeh ujet med utopije utrganih pojav in ideje kvazi velikih ljudi. Kakšen test. Kakšni trije akordi. E. C. D. Kako to dela. Vsaka roka in lice in telo, vsaka pamet gre v nebo. Ko se se nemir ovija, ko se mir ubija vsem zaznamovanim. Če to ni načitanost, potem ne vem, kaj je. Naj se vidi. Naj. Naj se vidi Svet ujet. V srcu malih, ne na steni.
In potem solaža. Primož pravi, da je to moment, ki je najbolj topel, ko se spomni snemanja. Pa kako se ne bi. Ta solaža? Dvojna? Ko kitari mistično napišeta ep? Ko si poješ tone zraven? Ko se spomniš, zakaj. Zakaj vse to. Ja, ravno v tistem trenutku je, ja pa seveda, ravno predme stopil tip z ono mobilno kamero, hd ultra 4k qled ali kaj je. Pa se nisem motil. Air guitarsko sem risal solažo po luftu. In se spomnil. Vsega. Zakaj ima vse to smisel. Lajf. Ti. Jaz. Mi. Hesse, jebeni Hesse. Zato ime banda. Zato. Zato so ga upravičili. Ne ker bi bili pretenciozne pizde. Zato. Zato, da bi še leta kasneje pisali ime banda z enim d, s h ali z kdo ve katero tipkarsko še. Zato. Ker o hej, hej, hej ti v črnem, ti v zelenem, ti v belem. Zakaj ubijali so, ubijali so le povabljene.
Zato je šlo. Ubijali so le povabljene. Sicer je na koncertu prišla kasneje, ampak ubijalo je Nespodobno opravilo. »Tretjič smo ga mogoče danes igrali,« je povedal Tomi. Tretjič. In če sem dobro razumel, je v angleščini nosil naslov Human Price? Ali nekaj takega? Hm. Bo treba preverit. Je pa zdaj jasno, da je inspiracija film Nespodobno povabilo. So raje malo spremenili naslov, saj veste, avtorske, kaj pa mlad band ve. Eden od dveh akustičnih je ta. Nakazal je Nord. Nakazal klanje, ki bo sledilo in ki bo skelelo kasneje v Keltveku in Naivnem plesu. Nespodobno opravilo je najbrž najbolj Id-ovski štikl. Ja, ker psihoanaliza, ampak tudi zato, ker se začne s krikom, bolestno nemočnim, ter verzom »strah v slovo duši libero zaspi«. Še enkrat: strah v slovo duši libero zaspi. In v temi nad rjuho. Udari v glavo. To so teksti tekstopisca, ki je prekleto, frdamano, mogočno vedel, kaj želi povedat. Če pa sam vmes prebije četrti zid in zakriči: naj ponovim še enkrat. Ko dere se naglas, pleza na drevo, v momentu pade dol, ko ju vidi v rokah. Vse je zaman, vse je zaman, zaman, potem ko je bil lep kozarec, noter vino, samo kaj, ko je roka drsela za vrat, ker vse to je videl le spomin. Ker ne vidi vse, kar se zdi. Le misli si. Hm.
Zato pa ni bilo treba prav nič tuhtat pri paketu Le Mavrica in Stipe. Kako si ta dva komada ne bi mogla biti bolj raznolika, vsaksebi, nasprotna. Le Mavrica je trpeče, orientalsko nizanje, zgodba, roman, ep o dekletu, o katerem se samo slabo sliši, v očeh modro nebo, v duši pa vse drugo je kot zlo. Divje oči, noro telo, ne vem, kako na nogah stojim? Ubit razum, kako zabilo mi je srce, samo še danes sem tak, a drugi dan znorim. Zvečer junak, zajec v grmu sem v temi. Potem pa sanje. Njen obraz, njen obris, le glas iz ust njenih lovim, do nadaljnega komaajda živim. Kako. To. V. Živo. Dela.
In potem verzi verzov. Me rana skeli. Zaledenela me kri napaja. Za-le-de-ne-la. Ljudje. Zaledenela. Ni čudno, da »preveliko dozo lepega sem dobil«. A ko pomislim le, da v bistvu sem srečen, v barvah je naenkrat spet vse… V barvah. Takšna črnina, poprej. Modro nebo le v očeh, vse drugo tema, norost, divjina. Potem pa se komad, ko Jani iz basa naredi vremensko napoved, tako, lepo, odpre. Kot cvet. Ja. Kliše, poceni, lajna. Ne, ne. Ker ni vse lepo. Komad se nazaj zaprej, potem ko mavrica, ta lepa lepa mavrica, vse bolj bledi, se pojavi par, ki z rokami se zdravi in so res roke v ustih bile, ker nič ne boli, je le način, ki polepša ti dan in spomin. Le juban ti besno. Juban. Ljudje. Juban. Kdor ve, ve. Kdor čuti, čuti. Daj še ti. Ampak kaj pa… kaj pa… Če zame je arest azil?
Ni. Ker je tam zunaj realen svet. Le Mavrica je samo to. Je le mavrica. Čeprav je več, tisti hip, tam, v Cvetki, ko ti luči rišejo roke, usta, način in nebo, je potem tudi realen svet. Je svet, kjer potrebuješ Stipeta. Kolega, ob men. Pred mano je stal par, kjer se je punci trgalo, mešalo in po prvi kitici Stipeta, komada, ki ga sploh ni bilo na prvi izvedbi ida, komada, ki je dodatek, čeprav nikoli ni, komada, ki ga je folk fehtal tako zagreto, da je band res nucal varnostnike, med tem je ta punca z roko uprizorila »na gobec«. Mhm. Čisto zares. Stipe sicer nima saksofona, ja, žal, takšno je življenje, ima pa zgodbo, večno zgodbo o primitivcih, o življenju, ki na ulici mimo gre, kjer šut v ta malo njen bratec zabije in gre. Ampak prej še reče. Nekaj kakor. Dej denarja meni, denarja meni. Denarja. Siddharta v svoji ulični različici. Brez zob in z zadahom po vinu. Pred mano grozi. Tam nekje, za vogalom.
Pa še nekaj vemo. Da bo komad …, ki se izgovori kot tripike, vselej najbrž ostal tako zapisan. In vselej v angleščini. Čeprav bi lahko bil drugače. Pa ni. Ker gre za resnično zgodbo. »Še vedno skrit naslov,« je izdavil Tomi. Ni pa izdal. Kdo, koga, komu. Resnice tega kilometrskega komada, ki ga je tako nedavno pohvalil Tomaž, sam na prelomljeni poti do resne akademske kariere iz slovenistike in anglistike. Ne ravno zato, ampak kljub temu, da angleščina ni tako prepričljiva. Ker deluje prepričljivo, iskreno, avtorsko. Ne naučeno, ne napihnjeno, ne nadudlano. Tripike bi bil že v materinščini zajeban komad s tako opisljivim, doživetim, zgodbenim, odkričanim, prepričljivim, ampak v taki angleščini? V zgodbi o izgubljenem in najdenem? Prav je. Zares prav. Da bo zgodba, morda za vselej, ostala izpovedana, ne pa povedana. Saj sta se na koncu našla, band je spet našel ta komad, zakaj bi potem še sploh kaj povedali?
Tako je ostala le še skladba, za katero je Tomi nedavno rekel, da ima vsega preveč. Pa dve kitari, pa saksofon zraven, pa double time ritem, pa bridge, pa efekti, pa ska, pa uvodi različni, pa še kaj? Aja, dajmo še Vlada Kreslina zraven. Morda. Ampak Lunanai bo ostal hit. Meni brez Kreslina, ki ni prav nič manjkal. Bo hit ne zaradi četudi, ampak zato, ker ga je zajebano igrat. In četudi ima preskoke, pa dvojni bas boben, pa backvokale, pa nima Ceneta. Manjkal. Damn. Je pa Primož nadel klobuk. Ne vem, če je isti, kot na viktorjih, kaj, em, 2000, ampak eni smo se spomnili, kako je band v Cankarjevem domu, kot se je videlo potem v videospotu, znesel nad inštrumenti. Morda jim tisti kostumi, alufolijasto vesoljski niso najbolj sodili v koncept in kontekst komada, pa dobro. Bili so mladi in kaj narediš, ko dobiš te, ki ti dan kradejo, te prevarante.
Komad, v katerega si lahko spravil ne le staršev, prfoksev, prvih in predzadnjih ljubezni, kasneje šefov, sodelavcev in kaj vem koga še vse, najboljše, prav najboljše pa to, da si lahko v komad dal tudi sebe. So mi dejali, da sam bom ostal. Ne lirskemu subjektu, ne Tomiju. Ne. Meni. Ne mine namreč dan, ko ne nosim okov. Ja, prihodnost je takrat delovala freh zajebano, ampak v vsem je podton, upor, je to, kar Id je. Podzavestna borba. Če boš premagal sebe, svoje notranje dialoge, če boš kričal, da mi Lunanai posije na mesto izgubljeno, le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me. Seveda je komad mračen. Lahko se bere tudi kot zadnje sporočilo. Če pa gre tudi za slovo. Ampak dokler je še retorično vprašanje, dokler Primož in Jani pomagata, pa mi zraven, ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam sam si?. So dejali. Da sam bom ostal. Pa tisti osamljeni stol. Še je.
Še. Zicleder se mu reče. Stol ni bil, kot se je izkazalo, tisti v šoli. Marveč oni doma. V otroški sobi. Stol, na katerega sedeš. Najprej misleč, da gre za kazen. Za domačo nalogo. In potem si sedel. Ja, Id se je poslušalo sede. Diskmani še niso imeli antišokov, vsaj ne taki, ki niso stali pol bajte. Zato je, evo, šlo. Za to. Za sedenje na tistem osamljenem stolu, za pesnika v sobani, za klan »malih ljudi«, za Stipeta, za zaladeneli arest azil, za vse to je šlo.
Predvsem pa je Id album, ki je imel zalogo. Bil je arhiv, skrinja, skrinjica. Ni ne Pandora, ne Dorian Gray. Ni dal le komadov, ki so nato dobili mesto na Nordu. Ne. Saj vemo, kako gre. Le kaj v tvojih je očeh… Ledena. Ledena je komad, ki je Siddharti ne toliko rešil, kolikor na novo naredil, osmislil, podaljšal in polepšal kariero. To je največji zaklad. Lepo je Tomi povedal, kako se je Ledeno, sicer bog ve v kaki verziji, dalo slišat. Dalo. Nekje tam. Do Vrhnike. Dlje demo posnetki, bootleg kasete, na črno, ki so si jih od Šentvida dalje talali tisti, ki se niso prepozno rodili, niso prišle. In tam je tudi bil komad, ki ni bil nikoli izgubljen, vselej zgolj in samo najden. »Čisto za konec imamo še en komad, ki mu ni bilo usojeno, da pride na prvo plošči in niti na drgo, da ne govorim o tretji, četrti, peti in šesti. Šele tam nekje na sedmo, osmo?« ni Tomi niti dobro vedel. »Zaprla se je za skoraj 20 let, pa se ni čisto ohladila.« To pa drži.
Ni se. Tudi Id se ni ohladil. Ni čudno, kako je šlo fantom, možem, očetom, stricem na smeh. Tudi in morda še zlasti Tomiju. Videl, da je nekaj naredil prav. Da je Id dal skozi. In ga ni šel ponavljati, čeprav smo ga cukali, pa fehtali, pa gurali, pa kritizirali, pa, to še najbolj, neutrudno primerjali. S samim sabo. Ampak Siddharta je šla naprej. V dobrem in slabem. Pa ostala. In se vrnila ter pokazala, dokončno, zakaj je morala naprej.
Nenazadnje, tudi Herman Hesse ni napisal samo ene knjige.
Zdaj vem. Id je klan “malih ljudi”. Je podzavest. Je nezavedno. Je “neorganiziran del osebnostne strukture, ki vsebuje človekove osnovne, instinktivne nagone. Je vir telesnih potreb, želja, želja in impulzov, zlasti njihovih spolnih in agresivnih nagonov. Id vsebuje libido, ki je glavni vir nagonske sile, ki se ne odziva na zahteve resničnosti. Id deluje po “načelu užitka” – psihična sila, ki motivira nagnjenost k takojšnjemu zadovoljevanju kakršnega koli impulza.”
In v Id-u, prosto po Freudu, ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo z negacijo … Nič ni v id-u, ki bi ustrezalo ideji časa.
Freud je imel res prav.
Ne gre za čas. Gre za nadčas. Aaaa, to je torej – Id.
Kaaaaaaaka tekma, a? Noro! No-ro! Zdaj vsi pravimo, da bomo o tej tekmi govorili še leta. Ne. Ne bomo. Govorili bomo o rezultatu. Ker o tekmi ne bomo nikdar mogli. Ker se ne da. Ker epileptično napad. Niti se ne bomo najbrž spomnili, ali je bilo 5:4, 4:3 ali, saj jih vsi poznamo, »sedn šest«. Spomnili se bomo samo, kako smo si želeli, da bi tekma samo še trajala. In trajala. In trajala. In kako je nabijalo utrip, kako se je zdelo, da vse to ni možno. Ne zares. In če se koga ne bomo spomnili, se ne bomo spomnili komentatorja. Kar je za Gorana Obreza, pa ajde, recimo mu enfant terrible športnega komentiranja, ultimativni kompliment. Njegov »zu+, pohvaljen!« moment. In je prav, da ga izpostavimo. Ker ja. Ker je naredil vse, še več in malo čez, da je bil spektakel še večji.
Toda najprej… Ne bodimo žleht, ne bomo kazali s prstom, ne bomo se smejali skozi ušesa, ampak dajmo vsi skupaj pomisliti na uredništvo in odločevalce na Pro Plusu. Kanal A bi lahko izbral prav to tekmo. Tekmo sedmih golov. Tekmo preobratov. Tekmo tekem. Lahko bi. Če se je v torek še dalo razumeti odločitev, da bo Barcelona vs. Manchester United pač vedno primarni magnet, lahko preko prsta tudi seštejemo vse navijače Liverpoola – one organizirane in one, ki so to pač po srcu – in razumemo, da je Liverpool pač v Sloveniji magnet. Je. Ampak ne potem, ko so redsi Porto premagali 2:0 že na prvi tekmi. Ja, saj tudi tam je baje šlo na tesno, vedno se lahko zgodi preobrat, ampak vseeno. Kakorkoli že, Sportklub je dobil tekmo, kakršne ne dobiš ravno vsako leto. In Goran Obrez je to tekmo sprejel več kot odprtih rok. To je bila tekma, ki jo potreboval. Tekma, kjer ni Barcelone, ne Reala, niti Messija, ne Ronalda.
Ni nezanemarljivo, ne pozabimo, da je Dejan Obrez, Goranov brat, stručko za premier ligo. Da bi to bila najbrž idealna tekma zanj, ker bi o Manchester Cityju in Tottenhamu znal povedati vse, še malo poleg in čez. Ampak dobil jo je Goran Obrez. Že večer prej je znal videti v Ajaxu, kar ni težko spregledati, ni pa tako lahko povedati, ne da bi pretiraval (Obrezov priljubljen prijem) ali se zatekal h klišejem (tem se ogiba, skuša najti nove). Obrezov (odslej bo tukaj mišljen Goran Obrez) adut je, da zna vse to, kar vidimo, tudi povedat. Po svoje. Noče kopirati, noče biti nekaj, kar ni. Je to, kar je. Nič več, nič manj. Šteka fuzbal. Ve, kaj ga dela tako nezgrešljivo nadpopularnega. In skuša imeti svoj stil, čeprav se bo vselej zdelo, da še vedno malo komentira tudi za vsa tista izgubljena leta, ko se ne jugoslovanski ne kateri koli drugi stil pri nas ni prijel in je Televizija Slovenija za normo postavila Iva Milovanoviča in Andreja Stareta, dokler se niso priključili ostali, zlasti Igor E. Bergant in tudi Urban Laurenčič, ki nogometa zares ne znajo nikdar predati in povedati in smo poslušali nebuloze, zaradi katerih bi morali nekateri dobiti vsaj rože in zahvalo, če ne kar doživljenjsko prepoved. Če so bila »joj pa nova očala imam« še recimo smešna (vsaj prvič) in če razumemo, da Bergant ne razume, da je s toliko minut do konca vsakih 3:0 lahko 3:3, četudi tako bolečih, nismo mogli več prenašati napak, ko nekdo ni vedel, da je v veljavi pravilo zlatega gola ali ko nekateri ne razumejo osnovnih pravil ofsajda.
Goran Obrez je ves ta čas lahko uporabljal samo pogojnik. Dokler ni pogojnik postal realnost, dokler ni Kanal A dobil pravic za SP 2002, kamor se je Slovenija povrhu uvrstila, toda komentatorska ekipa ni ali zdržala pritiska javnosti ali javnost ni bila pripravljena na nekaj novega… Uf. Ni bilo lepo. Kakor koli že. Goran Obrez je neizprosen v samoprepričanju. Ne da se. Za nobeno ceno. Kar velja ceniti, saj ne bo odstopal, ne bo popuščal in ne bo niti kompenziral, kaj šele iskal kompromis. In tako mu je v naročje padel dvoboj desetletja: Messi vs. Ronaldo, Mourinho vs. Guardiola, Real vs. Barcelona. V želji po delanju spektakla je znal iti daleč, predaleč in še malo čez. Ker takšen pač je. Od tega, da je neposredno v prenosu komentiral objave spletnih komentatorjev (»to bom povedal enkrat, zdaj in nikoli več«), ki so se kmalu pojavili in do danes niso odnehali (in najbrž nikdar ne bodo), do facebook skupin za in proti in tako naprej. Ampak ves ta čas ni popuščal, ni poslušal, ni odnehal. Teral je svoje, znal je razlagati, zakaj je Barcelona preprosto »bolj prav«, pa ne da bi Real »bil narobe«. In nad vsem je Lionel Messi. Saj je, saj vidimo, saj je Pep Guardiola sam rekel, naj ga ne opisujemo, ampak samo gledamo. In smo. Marsikdo tudi z utišanim zvokom.
Goran Obrez, ko gre za Barcelono ali Real, ni združeval ali navduševal. Delil je. Še bolj. A takšen pač je. Vendar ves ta čas – in to je poanta tega teksta – je ohranjal ljubezen do nogometa. In prav to se je pokazalo sinoči, ko je fuzbal šel gor, dol, gor, dol, levo, desno, pa spet gor, dol, dol, gor in smo po, kaj, dobrih dvajsetih minutah imeli 2:2, na koncu 4:3, razveljavljen gol za 5:3… Obrez se je v vsej tej drami prepustil tekmi, ni poveličeval enih trenutkov, ker bi takoj zamudil druge, najbrž tudi zato, ker ni imel predolgih uvodov, s katerimi prepogosto kot da je naročil, naj se v prvih desetih minutah (obeh polčasov) naj nič ne zgodi. Edino ob razlagi sprememb nogometnih pravil, ki mu jih je posredoval Andrej, se je zazdelo, da ne bi bilo slabo, če bi Obrez imel vsaj podcast, če že studijskega dela pri nas pravzaprav ni oziroma ga sproducira samo Televizija Slovenija, ki bi na zadnjem svetovnem prvenstvu morala ugotoviti, da znajo in zmorejo (vsi) drugi bolje »delati fuzbal« od njih samih. Celo v lastni bajti (Val 202).
Če smo na svetovnem prvenstvu naštevali napake, eno za drugo in osupljivo znova videli, da komentatorji nacionalke bodisi ne poznajo novih pravil bodisi jim za njih dol visi, se je Obrez tekme lotil ne samo naštudirano, ampak je v tekmi, kjer se je zgodilo vse in še malo zraven, sledil vsemu, kar se je zgodilo, vse in še več. In predvsem je razumel VAR. In to zdaj, ko ga, se zdi, ne razumejo povsem niti tisti, ki so ga uvedli. Cuneyt Çakir je itak markanten lik, ampak tudi Obrez je. Takoj je vedel, da bodo šli gledat VAR. Dvakrat. Tako ob golu Tottenhama, ki je Londončane peljal na koncu v polfinale, kot ob vsesplošnem deliriju, ko je Manchester City zabil, vendar zadetek upravičeno ni bil razveljavljen. Takoj je to videl, takoj povedal, ni bil zadaj, ni ugibal. Povedal je tako, kot razmišlja najbrž marsikdo. Kar ne pomeni, da je razmišljal in, še bolj, govoril, kar so mislili vse. Eh. Gotovo je komu šel tudi včeraj na živce, večini najbrž a priori, a tako pač je. Ne moreš biti vsem všeč. So ljudje, ki bodo vedno dali Real pred Barcelono in Ronalda pred Messija. In prav je. Brez teh ne bi bilo niti pol tako pristno, kot je.
Obrez je komentiral tako, kot se take tekme komentira. Problem pa je, da takih tekem ni veliko. In ni storil vsega tistega, kar nas nato moti, ko vidimo, da se Televizija Slovenija tako pošteno lovi, ko skuša imeti zdaj nek stil, zdaj neko suverenost. Ko skušajo biti nekaj, kar niso. Ne Goran Obrez. Komentiral ni samo prav, ampak dinamično, dramatično in dinamitno. Seveda je to lažje na taki tekmi, toda pokazal je, kako zelo razume, čuti in živi nogomet. In to gre pohvaliti. Že zato, ker tokrat skoraj nihče ne govori o njem. Je pa pomagal, storil ogromno in še več, da se govori o tekmi. In se še bo. Tu ni nobenega dvoma.
Rad. Bi. Spizdo. Nekam. Stran. Pa nea vem kam. Kam? V Drekaham.
Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Se ga še spomnite? Drekaham je presegal vse babilone, koromandije, atlantide. Drekaham je bil naš. No, nikoli nismo bili tam. Ampak Drekaham je bil naš! Ker sem del te spregledane generacije, ki ji nekaj nea štima v glavi, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj me vsi sprašujejo po neki Indiji Koromandiji. Buci buci, si sanjal Indijo Koromandijo? Itak Indija Koromandija najbrž ne prolazi več, ker smo politično hiperkorektni, ne?
V moji generaciji, na najboljšem igrišču najbolj kul mariborskega vrtca (khm, kateri vrtec pa ni bil kul ob osamosvojitvi?), ni bilo nobene Indije nobene Koromandije. Če te je kolega v peskovniku kam poslal, te je poslal vedno v isti kraj. V Drekaham. Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Nikoli ga nisem sanjal ali si ga domišljal. Raje ne, ker je pač imel že tako ime, da bi kraj bil bolj, eeem, rjav. Na Drekaham si zlagoma in pošteno pozabil, ker je Drekaham postajal kraj okrog tebe. In ti si postajal Drekahamovec. Em, to je prvič, da sem se vprašal, kako se imenujejo prebivalci Drekahama.
Drekaham je sčasoma postajal kraj, ki te ni užalil, temveč prej nekaj kakor vabil. Drekaham je bil odgovor na vse bolj porarajoča retorična vprašanja. Kam? V Drekaham! je postalo Kam? V Drekaham? Vidite razliko? Vprašaj, ne klicaj. Drekaham je bil včasih totalno brezizhodje. Da ne bom šel okoli riti v žep (ali, em, žepa v rit, haha): Drekaham je imel sam namen. Da te je oteral nekam, ne da bi te preklel.
Ampak preklet bodi Drekaham! Ker Drekaham je sčasoma, zlagoma, postopoma začel postajati mamljiv izhod. Drekaham je bil včasih cilj, ampak zdaj je bolj pot. In na Drekaham se pravzaprav že dolgo nisem spomnil, morda sem ga tu in tam kdaj še uporabil, pa še to samo generacijskemu vrstniku, ki je štos dojel. Ne vem, kako je z Drekahamom drugje po državi, ampak Drekaham sem vedno lociral nekam v gričevnato pokrajino, nekam tja, kaj te vem, proti Bistrici, kateri koli že, nekam gor v hrib, za ovinek, nekje med Rušami, Konjicami, Apačami, Gočovo in Halozami.
Nato pa mi je Tine poslal v ponedeljek povezavo. Naredil sem, kar naredi tudi pesem: zavil z očmi. Pa ni bilo prav in ni se spodobilo in v bistvu sem zavil z očmi samo zaradi enega razloga. Ker bi taaaaako rad pisal o muziki (hej, kdo ti brani, saj pišeš zdaj!), po možnosti od tega živel (aja, kaj te nisi prej reko!) in dejansko živel (aja, ne, to pa res nea gre, nisi več 23, jeote), potem pa vsak dan dobivam maile in linke in kurcepalce. Ker ko si enkrat v »slovenska scena adremi«, ne zlezeš več vun. Pa dobro, saj tudi piarovci so ljudje, muzičarji pa še bolj, saj niso oni krivi, da je tako, kot je.
No, Tine mi je poslal link. Tine je tip, ki ne pošilja ravno ful linkov okoli. Pa še ko pošlje, reče, da bo poslal tudi press release (v bistvu ga nisem upal nafehtarit za tekst komada), pa potem cinca in zamuja. Skratka, Tine je kandidat za Drekaham. Imel sem že tako relativno usran dan, april je čas, ko nihče pameten ne gre delati velikih sprememb. Že tako sem mesec, dva, najbrž pa pol lajfa želel »stopit vun pa rečt ne!«. In sem stopil vun. Da bi le, končno, ratalo. Da bi našel sredino, kjer bi… Aja, eh, kaj zdaj to pisarim. Aja, komad. Točno. Drekaham, drži se linije, lajtmotiva. Ampak ne, to je dejansko pomembno… Ker je. Skratka, dalj časa sem ugotavljal, da to ni to, da moram nekaj zamenjat, ker nisem več star 23 let in ker bi rad živel vseeno malo drugače. Vsi okrog mene so ali noseči, ali rojevajo, ali so rodili, ali imajo dvojčke, ali dopustujejo, ali bodo dopustovali, ali bi šli na pir, pa se moramo kaj čut, ali so kupili stanovanje, ali so prodali avto, ali… Jebote ali. In potem si v točki življenja, ko se zaveš, da ti že dooolgo, ravno malo predolgo, ni rekel, da »saj si še mlad« in »saj še maš čas«. In potem slišiš, pa te so najboljše, ne, ni cinično, dejansko cenim komentarje, parih prijateljev, ki ti častijo malo ovo malo ono, ko vidijo, ono, rentgen v tvojo denarnico in na bančni račun: »Stari, tui midva z mojo sma bla čist brez keša, pa živel sem tui, ko sn mel zadnjih 100 evrov in ko sn mel plače pet jurjov, pa ti povem, da denar ni pomemben, res ni.« Pa ti časti pir. In si tak iber hepi. Ker maš nekoga, ki te šteka. Življenje ni Leonardo di Caprio, ki bi kričal, da je stokrat raje bogat kot reven.
Okej, totalno razkritje: postim se že sedemintrideseti dan. Nima veze z vero, joj ne. Bi morda bilo fino, če bi imelo, ampak ne, nima. Rad mam svoj štikl mesa. Rad imam tudi faširano meso. Rad imam magari pašteto, zabeljen fižol, magari ocvirk. Bilokaj. Ampak ni šlo za to. Šlo je za voljo. Če sfolgaš. Če zmoreš. Če lahko greš drugam, nekam v sebe. Pa sploh ni tako, ni nekaj iber poduhovljeno, v bistvu komaj čakaš na velikonočno nedeljo, na zajtrk šunko in na trkanje po vratih Gala žara ali Orienta »daaaaj miiii sviiiiijooooo!«. In to je v bistvu dokaz, da če se nekaj odločiš, potem je možno vse. Ja, je.
In, evo, zdaj, če ste še tu, smo pri bistvu. Zarolam si štikl, ki mi ga je poslal Tine. Vidim ime banda, vidim grafiko, vidim naslov. Nasmešek, ko vidim Medvarjev lamp. V Juventus dresu! Pa to je to, stara dama, stari pirbauh, pa ko bi Cristiano vedel, kaj zamuja. Vidim Kosmačina, sosošolca iz Ilicha, ki v modrem hudiju pokaže točno tja. V Drekaham. In potem od tu dalje. Pinkijeva večno stabilna frizurica. In potem Tine. Spet se pizdi, ga gleam. Rohnj v tisti mikrofon, rohni, ker ni že sto let rohnel. Ker Trash Candy ni ratal najboljše, kar smo imeli po Lačnem Franzu ali Granni. Bemomast, jih pogrešam. Pijo sploh. Ja. Pa saj so Vizli, o, lej Bezjaka pa Moonija. Kiri cameoti, ljudje! Ampak bolj ko gledaš spot, bolj ugotoviš, da si poješ zraven. Ono, ko še niti približno ne znaš teksta, ampak se ti zdi, da boš znal rimat sproti.
Zakaj? Ja, kaj, zakaj. Ker to je štajerski argo, pizda! Ker so to besede, ki jih imamo na lapah že ves ta cajt. To smo ja mi! Ta komad je ko oma na mercator šalteru: evo ti, Lidija, baker sn našparala, tu maš, pa si vun poberi. Le da verzi tega štikla niso baker. A-a. Kje pa, to je zlatnina časa, mestna srebrnina. Mene je Tine nagovoril z »kam je spizdla ironija?«. Samo res. Nea se režimo več, ker ironije ni. Pohrustala jo je realnost. Nekaj nam ne štima v glavi, ne?
In potem poharanje novodobne scene. Sam ne uporabljam instagrama, kolikor bi ga, očitno, moral, ampak vseeno me štos »vsi smo kopije v programu / lepi smo na instagramu« tak hudo trofi. Samo ne tako, kot me je hesknšus slabe vesti zagrabo, ko se Tine zadere »Kaj je smisel vsega skupaj / pa kaj je sploh point?« Samo res! Kaj je sploh point.
Urša Menart je to naslovila Ne bom več luzerka. No, v bistvu si je nazaj prevedla iz angleščine My Last Year As a Loser. Nejc Gazvoda je po Izletu iskal Dvojino. Ekipa, ki je potem soustvarila Pr’ Hostar, je iskala Dan ljubezni. Hej, še Siddharta se počuti kot Nomadi. Big Foot Mama je ploščo prej naslovila Izhod. Na Eurosong pošiljamo mladostnika, ki se jima žvižga za realni svet in sta naredila svet Sebi. Koala Voice se premetava, Ker tu je vse tako lepo. Lara Paukovič je preživela Poletje v gostilni. Uroš Kaurin in Vito Weiss sta postala Heroja. 2.0. In migata z organom sem in tja. Dooobeeer daaaan s kožico od lulija.
Potem pa je tu Alo!Stari (ja, napiše se skupaj, so me nahrulili!). In refren. Refren, ki se dere name, jaz pa nazaj na njega in šrajava, kot že dolgo nisn šrajal. To je štikl, ki te predrami, ne, ne da te samo predrami. S pojsle te vrže vun skoraj tak’ kot vizla iz Harry Grizlyja. Bodi izjema ne pravilo je tako zlajnan prevod, da glava peče. Ampak v tem kontekstu? Nooooro. Zdaj šele štekam. Ker bi rad spizdo stran. Ker je treba prepotovat ves svet, se slikat poleg nekega bora na Papui Novi Gvineji. Ker to je finta. Rad bi vse naredo prav. Mami, ati, vse probam naredit. Puzamm, pišem, moledujem, fehtarim, postavim se za sebe, sestankujem, projektujem, pizdim, spizdim… Pa potem stisnem medota iz otroštva. In zapreva oke, jaz in medo, medo in jaz, in greva. Drugam. Ker trikrat še vprašaš, kričiš na vsakega, ki mimo pride… Pakajtestaoje? Trikrat. Potem pa se moraš vprašaš: pa kaj te z mano je?
Nakuri, nažge, nadere, nafuka te Nea vem kam. V kateri točki? Ko me Tine v oke gleda. In kako me Tine v oke gleda. Take zelene ma, skoraj take kot jaz. In reče »da ti pol neo žal«. Jebemomaterdajebemmater. Kak fukjeno prav ma! Rad bi spizdo stran. Da mi pol neo žal. Rad bi šel drugam. Da nea vem kam? Kdo je to reko? Nea vem kam? Jaz da nea vem kam?
Neko finto očitno rabiš. Brez tega najbrž res nimaš več šans. Nek prebojni moment, neko foro, pač nekaj. Bilokaj. In to s 3D tiskanjem na kavo je dobra fora. Res je dobra fora. Lahko dobiš svoj ksiht, logotip, bilokaj. Azijska fora, kot se že poroča. Za 50 centov doplačila lahko spiješ sebe, firmo, karkoli. Okej, malo manj je fino, če ti šef prinese kavo, na njej pa logotip tvoje bivše firme, ko sam loviš novo priložnost. Kar je Matic Matjašič razumel. Saj je sam odprl s.p.. Dobrodošel. Za idejo, še bolj pa pogum vseeno kapo dol. Pa ne samo to. Tudi za idejo, koncept in, to ni nepomembno, odpiralni čas. Therapy room, ki se stilizirano napiše T#erapy Room začne zdraviti že ob šestih zjutraj. Ima potencial, da bo doziral študente medicine, obiskovalce bolnišnice in one, ki čakajo na bus.
Maribor v bistvu nima Druge pomoči. Take, resne Druge pomoči, ki je Ljubljani, vsaj desetletje nazaj, dajala tisto nekaj več. Kar ne pomeni, da okrog bolnišnice ni gužvasto s kafiči, lokali, bari. Pozna se sodobno vdelan pridih, ki so ga prinesle Dame, pa samopostrežni lokal, kjer imajo res kul kavo, vseeno pa je ostal na eku, kjer je vmes pokukal tudi kebab, tudi tak lokal, kakršnega takšna lokacija mora imeti. Konkurence torej ne manjka.
T#erapy je, najprej, majhen lokal na lokaciji, kamor boš težko šel posebej na kavo. Je lokal, ki je pa izredno priročen, če si v tistih koncih. In je bel. O, ja. Beli lokal. Barva ni nezanamerljiva. Stene so resno bele. Sveže prepleskano bele, pričakovano. Bolnišnično bele. Lokal diši po sveže prepleskanem, kar kaže na to, da si je lastni čimprej želel odpreti plac. Tudi les se še vonja.
Majhen plac. Ja, kvadratura je minimundus, česar smo zdaj tudi v Mariboru že vajeni. Od Hi-ko-fi prek Roosterja do prejšnje vietnamske, ki je pokazala, da se lahko z dobrim delom preseli tudi na večje. Hiša kruha je podoben primer, denimo. T#erapy verjetno teh ambicij (še) nima, saj je ciljno usmerjen lokal. Dobro se zaveda svoje lokacije, zato tudi je takšen. Hiter. In ve, kaj je glavni adut: kava. In druženje. Ko rečeš »daj, grema na kafe«, potem je T#rapy točno prava izbira.
Za kavo, čeprav je na drugi dan odprtja, na torek, na dveh od treh nizkih miz v glavnem prostoru tekla živahna debata. Dvakrat po dve punci. O potovanju, o smsih, o službi, faksu. Ja, bližina Medicinske fakultete se zna fejst poznati, to bo ciljna, morda celo hip klientela, saj jo imajo naravnost za ovinkom. Hej, če so si študentje Medicinske fakultete Maribor omislili ameriški tip hudijev, potem bodo pa ja imeli tudi svoj kafič, ne? Ima potencial. Vsekakor.
T#erapy room bo lahko zdravil zlasti potrebo po naključnem, spontanem in mimobežnem kofetkanju. Ali đuskanju, čeprav bo primarno kofetarski lokal, kar dokazuje že asortiman kavnih pripomočkov za kavo za s seboj, na katero očitno resno stavijo. Za »bi šli kaj spit?« je na tej lokaciji idealen za vse, ki bodo šli v bolnišnico ali faks po tej poti, a imajo vseeno tudi resno konkurenco že znotraj bolnišničnega kompleksa. Ključno zna biti poletje, ko bo treba pregurati do jeseni, saj lokal deluje bolj zimsko. Kar je dobro. Ima enega boljših separejev. Tista miza, četudi ob stranišču, se kar sama nudi. Pa še okno ima. Aja, saj res: okna… So res tisto, kar placu vdahne življenje. Če bodo vztrajali, bo trud poplačan.
Ambient. Lokal diši po… Sveže prepleskanem. V njem ne doni, kar je dobrodošlo glede na njegovo majhnost, se pa, če je to vaš đir, da lepo na ušesa vlečt. Boste pa imeli vseeno res vredu vajb, če pridete s kom na debato. Ne računajte na tišino, ni pa preglasno. Čisto normalno.
Ponudba. Dovolj široka, da lahko zadovolji družbo, ki ni prišla samo na kavo ali pivo. Tudi koktejli so, da. In kak pale ale in ipa. Barcaffe je morda klasična izbira, toda naš espresso je bil zelo okej, ne prevroč, ne pregrenek in kozarec vode, tisti za žganice, je bil ravno dovolj hladen. Za jedačo so na ceniku: rogljiček, nacho čips, toast, panini.
Cene. Kafe je 1,20 evra. Če dodate klasično mleko, je 1,40. Če bi radi meli svoj ksiht, potem je dodatek 50 centov. Pivo, naše, točijo po 2,40 evra veliko, imajo pa tudi kak pale ale. Za tako majhen lokal vsekakor ambiciozna izbira.
Oprema. Stoli so čisti ZU. Res. Vsaj ti nizki, čeprav tudi usnje na barskih zicih deluje dovolj mamljivo. Šank je na ovinek in bi utegnil dobiti pravo funkcijo v tem času, ko se lokali žal ogibajo klasične šank kulture. Kar je škoda. Morda bo to ponudil T#erapy Mize so končno spet štirikotne, a primerno majhne, zato zna biti za dva računalnika premajhna, je pa dovolj velika za par rund piva. Tri nizke mize in dve višji, zunaj pa je na terasi prav tako dovolj prostora. Edino računajte, da boste videni. Lahko pa gladko tudi gledate, kako mineva dan.
WC. Ideja s knjigami na vratih, četudi le sliko, je vrhunska. Ono, Skelet v Ljubljani fora, le da so tam imeli dejansko otipljive platnice. Dejansko, ko prideš prvič v lokal, ne poštekaš, če so vrata zaprta, da gre za vhod v sanitarije. Kul. Res kul. Prav tako je smerokaz tam, kjer bi najbrž vselej moral biti. WC, moški, je snažen, zelo, pričakovano nov, vse štima, kot mora. Edino umivalnik je garsonjerski.
Osebje. Šef je bil zelo dobro razpoložen, ta mlada natakarica tudi, četudi malo ihtavo in živčno, kar lahko razumemo, glede nato, da je bil komaj drugi dan. Vmes je crknila muzika, česar dvojec žal ni opazil. Pred tem je šla skozi rock klasika.
Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek. Ker to so nebuloze. V letu, ko Toplovod praznuje petnajsto obletnico, si je Miha Šalehar z Nebulozami trasiral neko povsem novo pot. Pregnetel jih je. Ne samo, da lahko vpraša karkoli. Ima poslušalce, ki ta karkoli ne samo kupijo, ampak skoraj še prodajajo naprej. Zakaj? Zaradi anket. Zato. To so ankete vseh anket.
Snemanje anket na ulici je najbrž najbolj oldskul novinarska praksa, kar jih je. Sam sem imel vedno pomisleke do njih, nisem bil privrženec, v bistvu so mi nabile tesnobo, ker delujejo po popolnem naključju, ampak so obenem posledica tvojih lastnih odločitev: kje, s kom, kdaj, zakaj, kako. Kaj bi dobil, če bi šel na drugi konec mesta? Ob drugi uri? Če bi imel drugačen dan? Spremenljivk malo morje. Sploh, če si delal anketo za časopis. Ljubi bog. Če ni bilo zraven fotorepoterja, si ga pošteno nasankal. »Idi dol in na ulico vprašaj,« je postal novinarski anahronizem. Stara finta. Preživeta fora. Sploh zdaj, ko naj bi »ulica« bila na internetih in lahko vsak dela in sodeluje v anketi življenja.
Ampak prav dobro staro formo je vzel Miha Šalehar in v svojih sodelavcih – praviloma sodelavkah – našel zagnan, sposoben, veder, migetav in uspešen kader. Tak kader, ki je iz ankete naredil nekaj več. Forma ankete se v svojem bistvu nikoli ne bo spremenila, lahko pa jo narediš za žlahten in ne zlajnano znucan format. In greš na ulico – ne nujno vedno v Ljubljano, dobro bi bilo slišati še druge kraje, pojavil se je že Maribor, mislim, da tudi Koper – ter tam sprašuješ. Vse živo. Kaj je vse živo? Alternativna medicina. Priprave na penzijo. Influensertvo. Pametne blagajne. Partnerski bančni račun. Pravi moški. Razumsko izvajanje zakona. To je samo nekaj letošnjih primerov. In še vedno so se našli sogovorniki. Najbrž dobimo »zazipano« verzijo, ampak filter ni zastavljen ozkogledno. Marsikaj gre skozi. Od smeha do zgražanja. E, to je anketa. Zakaj? Ker to smo mi.
Foto: RTV Slovenija
»Nebuloze imajo prikrit namen. So format, skozi katerega skušam razkrivati stranpoti naše medijske prepariranosti, da smo skonstruirani kot prašiči na farmi potrošništva, ki imamo vcepljene poglede na svet, politiko, odnose. Nebuloze želijo na spreten način manipulirati skozi vprašanje. […] Ta izcedek kompletne debate se mi zdi največ vreden,« mj je Šalehar lani povedal v intervjuju za Večer [povezava sicer via Vestnik]. Nebuloze so postale ciljna debata o vsem, kar nam je pred nosom, pa o tem redko kdo, v bistvu pa na tak način le Šalehar, sploh poroča. Del nemedijske agende. Ampak zdaj smo – kot vabi letošnji SOF – vsi medij.
Še vedno pa se Šalehar z ekipo vnetih novinark, ki si zaslužijo svojo pohvalo, honorar in omembo, prekleto dobro zaveda, da Val 202 ni kar neki medij. Ne profanira nacionalnega radia. Iz tiste modre gobice s Kalinovim dečkom izvleče ves njen sloves. Ravno obratno: v oddajo pokličejo ljudje, ki se ne morejo zadržati, upreti, skulirati. In razlagajo, kot denimo danes nek model, o svoji g točki. V torek. Zjutraj. V živo. Ja. O g točki. Nebuloze seveda potrebujejo tudi klice v živo, vendar so najboljše ravno zaradi anket. Možnosti imamo slišati življenje. Ljudi, ki niso PR polikani. Ljudi, ki povedo tako, kot je. In to je tisto najbolj dragoceno. Te ankete. Ankete vseh anket.
Prišla je gimnazijska prfoksa. Prišla je top psihologinja. Prišla je najbolj luštna hipsterka. Prišla je tista, ki vedno pride. Prišli sta največji mb fanici. Prišle so. Prišlo (jim) je. Enim, drugim, vsem. In priklonili so se. Jap. Še preden so sploh začeli. Dejansko, brez zajebancije, ni neres. Priklonili so se. Feršterkarija je zujila, okej, predskupina je svoje naredila, ampak ja. Nič se še sploh zgodilo ni… Oni pa… Kar drugi naredijo na koncu, Mrfy ne naredi samo drugače niti po svoje. Ker Mrfy. Nič prav, nič narobe. Mrfy. Koncert, ki mu lahko damo gladki ZU. Zelo uspešno. To je upanje. To je ta mladost. Zlasani kreativci. Čeprav bi lahko bilo glasneje. In boljše. In to pa ono pa tretje. Ja. Bi. Je bilo pa tudi tako… Top. Zu. Pubeci, hvala za taki špil.
Morda je bilo še najboljše tam nekje po dobri uri, ko je petek postal pomlad in je en tip rekel drugemu, tam nekje bolj zadaj, če seveda MC sploh ima zadaj, kjer smo stali spomini v upanju po sedanjiku, čisto zares: »Stari, tolko o hipsterjih, ne?« Retorika, ki jo stisneš kot piksno pira, v njej pa sntntn. Ne pove vam vsega, če samo tako preberete izjavo. Vem. Pove premalo. Intonacija je bila namreč tako jebeno ironična, skoraj cinična, predvsem pa mastna. Kaj je bilo med vrsticami? Nič tako velikega. Samo ta špil. In čas. In vse. Skratka, hipsterji niso le izgubljeni občutki, oblečeni v babičine tapete. Ne. Ne Mrfy. Hipsterstvo nima pa res prav nič s tem. Že zato, ker so ploščice v emsiju dovolj zlizane, dovolj so že dale skozi, da bi narejenim, umetnim, zlaganim zdrsnilo že na vratih. Ker MC je še plac, kjer se par prešverca na »samo na wc bi šla, prosiiiim«. In varnostnika vesta. Dobro vesta. Nea me fopaj, bi rekel argo. Ampak je treba fopat. Še so špili, na katere se šverca, čaka, predprodaja.
Šokiran sem. Najprej zato, ker sta dve kolegici, znanki, punci dveh kul frendov, za katere bi naj bilo vse to že mimo, dejansko iber top fanici. Sta mojih let oziroma nista vrstnici banda. Prestari bi bilo kar malo grdo, ampak ja. Itak ne moreš, sploh v živo, kot sta rekli sami, oceniti, koliko so točno ti tipi stari. Mladi so, samo ko smo mi bili mladi, ni bilo tako žleht brčic. Čupe so predolge, bobnarjeve mišice prenapete, kitarist in basist pa z ravno prav resnima facama, da ti nič ni jasno. Ker to je Mrfy. Indie rock, strogo gledano. Znajo zveneti, če želite, kot Arctic Monkeys, lahko zvenijo kot The Tide, če vam to kaj pove. A predvsem zvenijo.
Pri čemer, ker bi ta tekst, napisan bolj ali manj takoj, uro po špilu, objavljen pa na deževno nedeljo, ko se ti zdi, da taki petki ne pridejo ravni vsako leto, rad bil recenzija, bi špil lahko, ne, pardon, moral zveneti bolje. Pa to ni kritika, ono, šimfanje tonskega tehnika. Ni šans! Ni teorije! Ni variante! Mrfy ima najbolj kul tonskega tehnika, kar smo jih kdaj jemali, pa jih imamo v Mariboru – saj veste, Jakopanec, Bezjak, Popi, pa ovi s Štuka, ki je v bistvu še vedno z Radgone, preštejte se – cel haufn. In to dobrih. Ampak tako odpičeni tonski tehnik? Čakaj, čakaj. Pazi to. Ko je pevec – do njega še pridemo, brez skrbi, pupe – rekel, da se bo tonc javil po slušalki, smo mislili, da se zajebava. Ne. Tip je dejansko imel slušalko. Pa ne bluetooth, wi-fi, kurci palci. Ne ne. Tip je imel dobro staro slušalko. Ono. Na žico. Belo. Preveliko, pretežko, polno vsega, kar smo nekoč držali v rokah, upajoč, da pogovor ne bo pretežek. In ne samo to. Pa je malo zvrcnil. Med koncertom je potelefoniral tja nekam tako daleč nazaj, eno polnoletnost nazaj. Tonc desetletja je spustil – Dež. Ne katerikoli dež. Ne Nine Pušler, eh. Ste smešni. Ne, ne. Kaj šele Demolition Group. To je ta generacija, ki to… Kje to najde, vraga? Dež. Foxy Teens! Dame in gospodje. Peli smo. Naj padaaaaa zdaj dž namaaaa v slovoooo. Naj izjočeeee se neboooo. Nevideno, ljudje. Ne-vi-de-no!
Pa to še sploh ni vse. Mrfy je četverec, ki ga ne preštevaš. Sploh ne na prste. Niti ne najdeš, ker megla tako pripali. Seveda gledaš v pevca, frontmana, brkota. Gregor Strasbergar je rock zvezda. Pika. Rock. Zvezda. Resda v času, ko ni rock zvezd, ampak je. Ne zaradi vsebinskih brkov, zgodbene čupe ali oblek, ki se ga skušajo oprijemati, vendar mu mlahedravo visijo iz z željo prežetega telesa, pa vso mesto, vsega njega zavzame njegova neizprosna želja po predajanju sporočila. E, to. »Nate gledam bom drugače,« je rohnel, dehtel, debatiral v uvodni Drugače.
Resda se zaradi narave prostora in, bodimo iskreni – pa, Ramiz, to ni kritika placa, hvala za akreditacijo, kapo dol – bolj skromnega ozvočenja, da bi lahko tisti, ki tekstov ne poznamo, zapeli zraven. Ker da bi se jih naučili. Ja pa ja. V tem je ravno vse tisto, kar bi, pa nočem zveneti tisti model, ki obžaluje, da se svet ni ustavil, ko si prvemu placu, kjer si dobil prvi pir đabe, rekel pisarna, naj bilo vse, kar si predstavljamo pod oznako »koncert«. Ker to je bilo to. Koncert. Vsaj ko se je folk enkrat zguzil v emsi, dovolj hitro, da je bil občutek nabitega špila, čeprav je bilo še več kot dovolj prostora. Vendar bi ga najbrž zapolnili – in ga nemara kdaj kmalu tudi bodo – vsi tisti, ki bodo prišli zato, ker »to moraš prit«. Ne tokrat. Pa je Mrfy v Mariboru dal skozi že več kot zadosti. Udarnik, pa ne samo enkrat, Mladinin oder, MC, bla bla. In zdaj še tisto, kar je bolelo tudi mene samega: Mrfy so žagali kot predskupina Siddharti jeseni na turneji Nomadi. Priznam, da je šlo nekaj kakor mimo. V Ljutomeru in Mariboru. Morda zato, ker so tisti gabariti preprosto preveliki, v bistvu pa, še bolj, generacijski preskok. Ne gre zato, da to ni ista liga. Sploh ne. Mrfy pač potrebuje drugačen prostor, bolj alternativno publiko, karkoli že to pomeni. MC Pekarna je gotovo takšen plac. V bistvu so si ga, podobno kot Koala Voice ali Repetitor, naredili sami. Tja zvabijo vse tiste, ki sami zvohajo take špile. Nerodno bi bilo reči, da pride »pravi« folk. Saj ne gre za prav in narobe, ne? Ampak ja. Tam se, če je to petek, na katerega čakaš, naleti na folk, ki ti da občutek pripadnosti. Folk, ki pade v špil.
Ker Mrfy je točno tisto, kar takšen band mora biti, ko začenja. Mlad. Brezbrižen. Jebivetrski. Ampak vse to počne v nulo naštudirano, perajt, uigran, profi. Res, četverec zruži, zropota, zašpila, da se ti odrola. Vežbali so, nimaš kaj. Mrfy je zares, zares, zares band, nosi sporočilo in je v živo, povrhu na prvem špilu Top Mont Tour, še toliko več kot na plošči. Prvencu, nenazadnje. In kljub prvencu lahko Strasbergar obrne mikrofon k publiki. Ono, ravno prav naduvano in rock prepotentno, prekleto prenahajpano vedoč, da bodo ljudje znali refrene. In res jih.
In to kako premešani ljudje. Ciljna masa, gotovo, taka, ki bo razumela najboljši merchandise, em, kako se to prevede, izdelke skupine, trgovino. Em… Siddharta tole res dela na nivoju in ima res top punce, ki prodajajo vse živo. In so fajn. In lepe. In načitane. In krasne. Ampak to ni vse živo. Vse živo je prodajala ta mladenka za pultom, ki je poprosila, če lahko popazima s kolegom dve minuti. Ker lulat. Seveda sva. Lahko bi jo dali tudi na oder, da bi pela, zibala, delala vse, kar je delala čisto zadaj. Pa ni delala nič takega. Samo pokazala je, koliko lahko dandanes še naredi glasba. Tamala je Mrfy videla najbrž trilijontič, pa se je zibala, pela, zamaknjeno se je vrgla v pesmi. Kot da bi bila njihova muza, subjekt, esenca. Samo njo si pogledal, pa ti je bilo vse jasno. Rock te še premakne, zaziba, boki, ljudje. Neverjetno! Plus, Mrfy ima za mizo z artikli nalepljen na roko napisan logotip. Tri leta star. Ni naprodaj. Nak. Ne gre. So pa naprodaj, po ceni »prostovoljnega prispevka«, edinstveni izdelek: podpisan kitarski pedal, ki sicer ne dela, ali podpisan pomarančni artikel. Če to ni dober štos, izvirnost, ideja, ne vem, kaj je.
Ampak vseeno Mrfy niti malo ni forma, ni objava, ni fotkica, ni hip, ni story. Ker Story, kot je naslov prvenca, je nekaj povsem drugega. Je njihova glasba. Je kričanje, so intervali, skoraj oktave, so vse te punce pod odrom. Ni čudno, da se Strasbergerju lahko med komadi tudi gladko odpelje. In si nekaj mrmra. Nekaj o tem, kako bi to počel sto let ali nekaj takega. Potem pa pisne: »Mater, saj zvenim kot Kreslin.« In da imajo svoj najljubši komad Rolling Stones. Sploh pa, saj priredijo Video Games. Ja. Lana del Rey. In to vrhunsko.
Zato je bil špil Mrfy v MC Pekarni, v petek, 5. aprila – ne pozabimo, moramo, kliše je pač kliše, točno 25 let po smrti Kurta Cobaina, ki je umrl, preden so se ti pubeci pravzaprav rodili, ugibam –, špil, kakršnega ne samo, da ne pozabiš, ampak ga boš še nekaj časa iskal. Prekleto redki so. Novomeški pubeci. Slovenščina. Mariborska scena. Najboljše rock punce. Plac, ki bi moral samo jamrati po zgodovini. Pa je dobil. Sedanjost. Bam.
Ne bom več luzerka traja 88 minut. V osnovi. A traja precej dlje. V bistvu še vedno traja. In bo trajal še nekaj časa. Kar nekaj časa. En haufn časa. Vprašanje je, če bo tega filma sploh kdaj konec. Če ga ne bo, bomo vsi, no, spizdili. Ker tole zdaj? Za popizdit.
Urša Menart je posnela film generacije, ki sploh ni generacija. Ne moreš biti generacija preko Skypea. Ne moreš biti generacija, če ti drugi lepijo oznake tipa milenijci, ti pa moraš najprej guglat, če se tja sploh kvalificiraš. Ne moreš biti generacija, če se generacija pred tabo, generacija tvojih staršev, pri smetnjaku, tistem rumenem za plastiko, generacija, ki se je naučila ločevati odpadke, da bi tvoj svet bil lepši, lažji in boljši, obrne k tebi in ti reče: »Sem mislil, da bo vam lažje, kot je bilo nam. Pa ste ga še petkrat bolj najebali.« Diplomirano, prekarno, mimobežno najebali. Tako najebali, da ne pomaga niti, če se vržeš v Ljubljanico in greš malo plavat. Malo drugačna sreča na vrvici je to. Generacija, ki ne išče tiste najbolj slovenske (filmske) ideje pri, veš, je bila ena punca v našem bloku, ki je tako črno gledala… Ta generacija ne reče generalu fotru, ej, tata, stari, ja ostajem ovdje. In šus v glavo. Ne. Reče: »Babi, ne bom se ubila.« Če to ni medgeneracijsko sodelovanje, potem ne vem, kaj je. Niti ni to v leru generacija, ki bi večno študirala in iskala smisel sveta. Ne. Kdor je šel študirat družboslovje ali humanistiko ali, bog ne daj, pravo, ekonomijo, jezike in ta jajca, se mu to sploh ne vidi več. Kdo pa vpraša kelnarja, kaj je po izobrazbi, ne?
Ne bom več luzerka je film, s katerim je Urša Menart, predvsem zaradi fantastičnega, izpiljenega in lucidnega scenarija, ki je igralcem dal možnost, da skreirajo like, posnela občutek, stanje, sistem. Posnela je to nezadržno tesnobo tistega dela generacije, ki je lahko še tako pridna, naštudirana, marljiva, potrpežljiva, pa prav nič ne pomaga. »Veste, taki časi so,« je stavek, proti kateremu se ne moreš boriti. To je stavek, ki te ubije. Ne okrepi. Samo ubije. Če nisi zasedel mesta, če nisi na poziciji, si lahko še tako dober, še tako sposoben. Ne. Ko te jebe. Nisi in pika.
Ne bom več luzerka ni hit in ne more biti hit. Nima »tja-ra-pam-pam« štikla, zato ker ta generacija nima besedila v glasbi, če ga ima, je bodisi uvoženo ali pa je trap. To ni neskončno poletje v školjki. To ni film, ki bi dobil svoje nadaljevanje. To je samo – školjka. Oziroma premajhna socialistična banja, v kateri Špela išče svojo zasebnost, svoj odmik, svojo preteklo prihodnost, svoje prijatelje in svoj svet. Ne bo ga našla. Tam že ne. Še nihče ni našel svojega sveta v fletu svojih starih. Z napotnico malega sosedovega mulca, ki ti mazne 20 posto na napotnico samo zato, da bi ti, kar je ultimativni narobe prav, plačal stroške svojim staršem, ker si mislil, da bo svet tako deloval. Pri čemer je jasno, da generacija, ki prihaja zadaj, na vse to ne bo prestalo. Če bo kradla, ne bo tega povedala po telefonu. Ampak Špela je prestara in premlada hkrati, je del generacije, ki je imela najslabšo udeležbo na volitvah. Svet ne deluje tako, kot si mislil, da bo deloval. Okej. Prilagodi se, ne? Bom pa kaj naredila zastonj, veste, mladi, vi mladi, vi pa ja rabite reference, s tem boste… Referenc lahko imaš malo morje ali pa nič. Sedež na FlixBusu ali Go Opti bo ravno tako enako ozek.
Urša Menart je posnela medgeneracijski film, ki ga bodo različne generacije različno gledale. Sploh za starejše zna biti delno tudi šok. Ja, v taki pizdi je ta svet. Ne pomaga, če si priden, če si, bog ne daj, dober. Če si dober, je pot samo ena. Ven. Če ne zamudiš te možnosti, kot se je očitno zgodilo Špeli. Ja, saj res, Špela. Špela je ključni lik, za katerega se zdi, da tam nekje skoraj do konca filma sploh ne veš, kako ji je ime. Kar je Menartovi nenadkriljivo uspelo. Eva Jesenovec je v bistvu v vseh, prav vseh kadrih, pa te njeno ime sploh ne zanima. Zgodba njenega življenja. To je ona. Ni je. Komaj opazna, čeprav ji izpod prevelikih hipsterskih očal in predolgih neopranih, razcepljenih las, ki so bili v pričakovanju boljšega sveta predolgo speti v kitke, žari pogled. Špela je bistra. Špela se bori. Špela gre, ko ne rata nič drugega, kelnarit. Špela spi na kavču, da lahko babi spiv njeni otroški postelji. V premajhnem stanovanju v Šiški. Menartova je posnela tisto, kar Goranu Vojnoviću ni uspelo na drugem koncu Ljubljane. Posnela je Ljubljano, o kateri ne slišimo, ne vemo nič. Pri čemer humanisti nimajo nobenega magneta. Ne morejo ratat popkulturni hit. Tega se na razglednico pač ne da. Posnela je post-socializem, posnela je propadlo prihodnost v razpadlem betonu. Če so se v Sreči na vrvici otroci po Bratovševi ploščadi navdušeno lovili in brskali za vsakim kotičkom arhitekturne monstruoznosti, se v Ne bom več luzerka po teh podobnih, v bistvu pa enakih kotičkih kvečjemu skadi đoint. Ker to je to. Đoint, piksna, falafel generacija.
To ni kreativno pitje. To ni Šumi popivanje. Nič boemskega ni v eskapizmu, h kateremu se zateče Špela. Kar je pri tem dobro, je to, da pokaže Ljubljano, kakršna – sploh med tednom, ugibam – še vedno je. Sploh pozimi. Svetijo napisi za hitro prehrano, nikjer nikogar, razen na alter sceni. In pri falaflu. Meglena Celovška pri Stari cerkvi je tisto razodetje, ki pokaže, kakšna je Ljubljana, ko jo turisti zapustijo. Ljubljana je za vse špele prestolnica na poti do drugih prestolnic. Bicikl mesto, kjer kradejo ukradene bicikle. Najlepše mesto na svetu, za katerega župan pravi, da se bo v njem nekoč spet kopalo, pa je še vedno, ko se zaplava v Ljubljanici, to suicidalna želja. Odlom. Odfuk. Odbitek. In je lepo mesto, v katerem se iz novih mostov najboljše – bruha.
Ampak Ne bom več luzerka je film, ki bi se ga dalo posneti tudi drugje. Sploh ni nujno vezan na Ljubljano. Je pa idealen, ker razgali realnost Ljubljane za tiste, ki ne sfolgajo pretentati sistema. Špela doživlja poraz za porazom in na koncu, ki je sicer nekoliko hiter, odrezan, potem ko bi se lahko za ta korak odločila že na začetku filma, najde neko majhno zmago. Zmaga v tekmi, ki ne šteje več in ne odloča o ničemer. Naslov filma daje skoraj občutek, da bo Špelina prijateljica v kelnariji zakričala »ne boš več luzerka«. Ali da bo to rekla sama sebi. Na glas. V bistvu niti ne veš, če Špela res ne bo več luzerka. Že Orleki so v Punca s Šohta pokazali, da ni vse zlato, kar je tujina. Njeni prijateljici na Skypeu zgledata sicer fit, ampak ne ravno polni življenja. Njen fant (Jurij Drevenšek), ki gre programirat oziroma oblikovat v San Francisco, torej iz dežja pod kap, zgleda hudo bogi. Ko se je uredil, počesal, osrajčkal, je izgubil ves karakter, vso dušo, vse, kar je imel, ko je jedel burek v pojsli v prevroči Ljubljani, za generacijo, ki se ji klima še vedno vrti kot ventilator.
Ne bom več luzerka je film o medgeneracijskem zlomu, v katerem nihče ni nič kriv, saj so vsi želeli vsem samo najbolje. In res so. Kjer ne gre za prav ali za narobe. Ampak tudi film, v katerem goveja juha ne bo rešila družinskega problema. Ni to Kajmak in marmelada. Je film o starših – izvrstna Saša Pavček in Branko Završan -, ki so želeli narediti vse za svojo potomko, ampak so prepozno ugotovili, da sploh ni bilo odvisno od njih. Da je ta fajt vnaprej izgubljen. Edino, kar lahko Špela, ki joka pod miki miška posteljnino, naredi, je to, da se zapre vase. Da skuša izginiti. Da se »ukine«. Delno ji to uspe, ko se prepusti toku, ko ji rata že vseeno, ko je ona tista, ki trka od spodaj gor tistim, ki mislijo, da so na dnu. Toda ni bila tako vzgojena, to je tisti najhujši boj. Zanjo je popivanje in kajenje samo to. Pač, trofiš, počiš, narolaš se ga. V petek, mogoče soboto. Ko pihneš tistih 30 na torti in se ti zdi, da boš enako pihal še par let, v enakem okolju, v enaki brezizhodnosti, bi rad zbežal. Žuranje ne pomaga, ker je Slovenija narejena tako, da v mestih žurajo samo dvajsetletniki, ki ti seveda skušajo naviti EMŠO. Špela ni zapadla in ni želela propasti. Močen lik je, lik, ki borba. Dokler gre. Zato izpadejo vsi nasveti, ki jih dobi, tako prekleto pokroviteljski in skuša v debati parirati. Ampak ves čas ve, da je v podrejenem, izgubljenem položaju. Kot da nikoli ne bo bolje. Sveta, ki ga želi, ne bo, kar spozna ravno takrat, ko bi se morala predati in delati nekaj, da bi pač preživela. Ampak Špele ne zanima, da bo samo preživela. Preveč življenja ima v sebi. Kar ji pomaga, je v vseeno opora družine, ki ji je hudo, da ni bolje. Ata je vseeno ponosen.
Zato je Ne bom več luzerka predvsem fajt. Je film, ki ima svoje precej smešne momente, ampak šele takrat, ko spoznaš, da je »normalno« stanje precej uborno, žalostno in tesnobno. Šele takrat je vse to lahko smešno. Če to razumeš, se znaš smejati, ker so ti štosi, ko se režiš sebi, najboljši. Ampak ko se đoint pokadi, ko se piksno spije, je lahko življenje kakega zunanjega lika tako nenavadno dostopno. Morda je lik davčnega svetovalca le kot »varka«, kot prelahek izhod, ki ga Špela preprosto ne bo izbrala, saj bi s tem dala dreku focn.
Urša Menart bi s tako zgodbo lahko kaj kmalu posnela film o generaciji, ki jamra in ne išče rešitev. Toda je obenem film, po katerem se vidi, kaj je za preslišano generacijo, ki je bilo na drugi strani mize pri neuspešnih razgovorih za službo, projekte, honorarje, delo, bistvu pisalo na tistem bebavem napisu prejšnjega premiera. Pod napisom »Ne jamram, iščem rešitve« bi moralo takoj še pisati, da gre avtobus za Berlin (ali katero koli drugo mesto) čez pet minut. In to vsaj pet minut prepozno. Film ima sicer nevarno logiko, da bomo vsi, ki ostajamo tukaj in nismo del uspešne, izvozno naravnane Slovenije, označeni za luzerje. Ampak vsaj vemo, da nas je, luzerjev, več. Kar je boljše kot nič. Imamo vsaj film, dober, pameten, bister film. Vsaj nekdo je to opazil in nam dal priložnost. In prav je, da smo jo dobili. Če je kaj pomagalo, pa… Zanimivo bo videti, če bo Urša Menart še kdaj posnela podoben film. In kaj bo ugotovila takrat. Morda bo največja zmaga, če bo posnela film o generaciji, ki ne bo razmišljala samo, kaj ne bo več. Temveč kaj dejansko bo. Ampak tudi to je nekaj. Ne bom več luzerka.
Dvakrat letno je vreme v Mariboru zagotovo lepo. Garant. Na datum. Se da zacahnat. Vnaprej. Torej: na (pred)zadnji majski petek, ko se zgodi operna noč v parku, ko bi bil neodpustljiv greh, če bi deževalo, in na prvi pomladni dan, ko poezija poveže mesto na rojstni dan svojega pesnika. Janka Glazerja. Takrat vreme ni samo – lepo. Ali toplo. Ali fajn. Ne. Takrat je vreme – vreme. Simbolična fotografija letnega časa. Vreme kot kulisa, scenografija, stranska vloga. Vreme, ki postane pridevnik. Vreme, s katerim si imaš (marsi)kaj za počet. Vreme.
Poezija povezuje je (vsako)letni dogodek, ki niti noče izstopati, ne čuti nobene potrebe, da bi bil kaj več, kot je. Biva. Obstaja. Je. Uspešno samosvoj že zgolj zato, ker je točno sredi dneva, sredi mesta, sredi mimobežnega časa, ki nima časa. Kaj šele za poezijo. In zgodi se na točki mesta, kjer se stikata preteklost in sedanjost. Ta, zahodni del Slomškovega trga je po defaultu najlepši. Skoraj gotovo že zato, ker se ne čuti obdan z avtomobili, truščem, hruščem vsakodnevnosti. Tam najdeš nek spokoj, skorajda odmik, čeprav je Slomškov trg čez dan obljuden iz mnogoterih razlogov, ob toplih večerih idealna točka za večerno popivanje. Bil, je in najbrž tudi bo. Čeprav je vmes odšel Tildo’s. Ki ga, če smo ujeli njegova top leta ali ne, gre pogrešati. In čeprav je vmes trg postal svojevrstna obedovalnica, kjer s svežim pekovskim izdelkom sedeš, postaneš in greš naprej.
Ampak ne na dan, ko poezija povezuje. Saj je postal znucan kliše, da je poezija postala svojevrstni punk, alter ali upor. Je. Res je. Ampak ko poseže v javni prostor, v njega prodre na način, da mesto lahko slišimo. Prisluhnemo mu. Zvoke, ki gredo sicer mimo. Zvon, ki iz stolnice udari na vsakih petnajst minut. Babica, ki na daleč kliče otroka, ker nima kolen, da bi stekla za njim. Troblja, s katero pohupa nekdo, ki vneto verjame, da bo na Slomškovem trgu dobil tisti »en bo ziher fraj« parking. Zastava, ki se skuša osvoboditi droga ob močnejšem sunku vetra. Zakaj to slišimo? Ker bi radi slišali. Besede, verze, rime in refrene.
Zora A. Jurič ima svojstven, razumljivo učiteljski pristop k vodenju prireditev, ki te nekaj kakor vrne v šolske čase, skoraj v šolsko klop. Ampak točno tak pristop je skoraj »obvezno izbirna« vsebina, da o tistih, ki berejo poezijo, izveš ne nujno več, temveč so postavljeni v kontekst in so dojeti skozi prizmo enega dogodka in še bolj izbire poezije.
Na tak način se predstavijo skozi izbrane pesmi, kar je ključni presežek dogodka. Seveda je to tudi Peter Andrej, tokratni kantavtor. In seveda je to publika, tako dragoceno potrpežljiva, dobronamerna, vztrajna, odkritosrčna, da bi jo človek najraje kar najel za tovrstne dogodke, kakršnih v mestu vsekakor ne manjka. Maribor je mesto, ki se rado dobiva. Še vedno je zvedavo. Firbec je žejen, pa ne nujno pijače, v bistvu je žejen nove izkušnje, nove zgodbe, s katero bo šel v novo izkušnjo in v novo zgodbo. In točno takšna prireditev je Poezija povezuje. Letošnja izvedba – prva v živo za pisca teh vrstih – je bila sproščujoča. Taka. Luštna. Resda smo koga slišali malo slabše oziroma se je prav takrat dalo slišati klepet iz ozadja, vendar Poezija povezuje je zvok, ki bi ga rad slišal. Je nekaj, kar napolni. In to še preden je z vodo napolnjena fontana. Cveti magnolija, cvetijo ljudje. Pregleden, širokogruden nabor. Tako nastopajočih kot prebranih. Pomlad je tu. Pa, Janko, vse naj!
