Oznaka: narodni dom

  • Bogova ljubezni: Gušti in Polončič

    Bogova ljubezni: Gušti in Polončič

    Lahko bi bila floskula. Bi. Gladko. Nak. Ne na ta večer, ne na ta dan, tik pred novimi omejitvami in ob vsej negotovi sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Katera floskula? Tista misel, da je rock’n’roll najboljše zdravilo za te čase. Rock’n’roll ni bil medikament, rock’n’roll je ponavadi goltal medikamente. Ne zdaj, ne več, ne tu. Ne, če dva tipa brenkata na akustične kitare. Zato je bilo res. Zdravilo. Hit na hit. Pesem na pesem. Beseda da besedo. In zgodi se: vrhunski koncert.

    Najprej sta Gušti in Tomi v Narodnem domu kakopak previdno povedala, da sta prišla z rdečega območja. »Skoraj bi si upal reči, da so to za te čase najbolj primerni špili, ki še grejo skozi. Na ta četrtek. Mešani občutki. Po eni strani vesela, da sva lahko tukaj, po drugi strani pa ne vemo, kaj bo v prihodnje.«

    Vemo, kaj bo. Rock’n’roll. Uro in pol kasneje poslušalci v maskah in na razdalji niso zdržali več. Vstali so. Namamila jih je Nisem več s tabo, prepričala Na Soncu. In še bi. »Moramo domov. Kdaj že pride virus? Opolnoči?« sta se nasmejala Tomi Meglič in Miha Guštin – Gušti. In pokasirala resno konkreten aplavz, ko sta se poigrala z mislijo, da bi za štirinajst dni ostala v (ta večer še) oranžni coni.

    Ena na ena!

    Gušti in Tomi, ki sta le eden od petih tandemov iz cikla glasbenih dialogov 1na1 ljubljanskega Siti teatra, bi morala v mariborskem Narodnem domu nastopiti že 29. marca, a je bil koncert prestavljen zaradi koronavirusa. Seveda je bil. Zdaj sta mu, tako se je zdelo, ravno še pravočasno ubežala.

    Oder je bil pričakovano, no, skoraj gledališki. Dve kitari, dva stola, dva kovčka, dve kupici. Akustični večer, kjer šteje povedano med komadi skoraj toliko kot komadi sami. »Polovica je Guštijevih komadov, ki jih je naredil v četrt stoletja, polovico mojih. Priredila sva jih za dve kitari in dva vokala,« je uvodoma skoraj preresno nastavil Tomi Meglič, sicer pevec skupine Siddharta.

    Namenoma preresno, da je Gušti, nekdaj član in avtor skupine Big Foot Mama, nanizal, koga so v bistvu poklicali iz Siti teatra. »Povedali so ima, da imajo ta koncept 1na1 in me vprašali, kdo ima še toliko hudih komadov kot jaz. In sem razmišljal, hm, kdo? Razen, em, mogoče ta kolega na moji levi. Poklical sem ga in – ni dvignil. Pošlje mi sms, da je v New Yorku z novo punco in če je kaj nujnega, naj mu hitro napišem. Napisal sem mu ‘jaz, ti in akustične kitare’. In mi je nazaj poslal samo srček. Ni bil pa rdeč, haha.«

    Jaz sem bog ljubezni

    Za začetek sta krenila v Klinik potihoma, skoraj mistično, tako, kakor to ponavadi počne Siddharta. Nato pa je začelo padati. Že za Črn tulipan je Gušti razložil, kako je pevcu Gregi Skočirju za vse petke in sobote dal možnost, da začenja večere z »jaz sem bog ljubezni«. »V bistvu pa je komad bil napisan za mojo ženo,« se je pošalil Guštin.

    Prvi del koncerta je skoraj povsem razvedrilen in predrugačen: Mala nimfomanka zveni povsem v molu, ampak nič zato, če Guštin pove, kako, kje in zakaj je nastala. Če morda niste vedeli: Gušti je bil zadnja generacija slovenskih fantov, ki so še služili vojsko JLA. »V Banja Luki, kjer sem bil tankist, si me predstavljate s tisto kapo na glavi?« In komad je nastal prav tam, ker je bilo, uganili ste, toliko lepih punc.

    Ja, kelnar je bil

    Prav takšni koncerti, kjer si dva avtorja z resnimi hiti podajata top komade ter ustvarjalno preteklost sem in tja, ravno tako, kakor je Tomi nalival Guštiju konkretne špricerje, pokažejo in še bolj spomnijo, za kakšne komade je šlo in še vedno gre.  

    In kako je bilo še v bistvu niti ne tako dolgo nazaj vse drugače. Da, bili so časi, ko je Big Foot Mama bila vse, za Siddharto pa še nihče slišal ni. Nenazadnje, ko je Gušti razlagal, kako je prepričeval preostale člane Big Foot Mame, da so pristali na Led s severa, ki je potem pomagal napolniti Križanke kot prvemu slovenskemu bandu, je Meglič iskreno priznal, da je bil na tistem koncertu. Takrat je bil zgolj tip z rdečo bradico. In ne le to. Tip, ki je bil vesel, da je Guštiju natočil pivo.

    »Ko smo bili z Big Foot Mamo že zelo popularni, sem bil pred špilom doma in sem ob petih, pol šestih gledal televizijo in na TV Slovenija 2 je bila ponovitev oddaje Pomp. In zagledam enega modela z rdečo bradico. Gledam, poslušam in me pritegnejo zvok, komad, pretresla pa me je suverenost pevca z rdečo bradico. Bil je prepričan, da ima super komad, dober band in nisem mogel verjeti, da se je kaj takega lahko zgodilo v Sloveniji.

    Ko sem šel v kombi z bandom, sem povedal, kaj sem videl, govorim o Siddharti in en član banda reče, češ, pojma nimam kdo so ti. Gremo na špil in se hitro vrnemo v Ljubljano, najbrž smo igrali v Postojni ali Logatcu. In če prideš s špila, ne moreš domov še ob enih zjutraj, ne spodobi se. Šli smo na pivo pri Kinu Šiška v lokal Hound Dog in si naročimo pivo in prinese mi ga točno ta model z rdečo bradico. Ja, kelnar je bil.«

    Pesem, ki jo je takrat Gušti slišal in ga je očarala? Pot v x, prvi single Siddharte, kakopak.

    Izgubljene akorde našla na internetu

    Tisti »kelnar« je nato napisal tudi pesem Platina, še danes dobro znano balado. Pesem je že znana, manj pa njeni zaguljeni akordi. Teh je, vseh tistih gis-molov in Dis-duri, res veliko. Dovolj, da jih je Tomi, ki je sčasoma pesem s Siddharto le pel in prepustil akorde kitaristu Primožu Benku, pozabil. Še dobro, da jih je Gušti, kakor je priznal, našel na internetu.

    In tako je to šlo. Pesmi so seveda z dvema kitarama povsem bolj neposredne, oskubljene vsega, kar jim daje produkcijsko moč; naprej stopijo besedila, v bistvu pa je to najboljši način za vpogled v osnovni ustvarjalni proces dveh rockerjev. Zdaj sta v zrelih letih, ni pa težko zamenjati odra Narodnega doma za najstniški sobi, polni upanja. Tomi je tako (iz)povedal nežno zgodbo o tem, kako je namesto v vrtec z babico hodil okrog po nekdanji Jugoslaviji k dedku, ki je na filmskih scenah skrbel za zvok.

    Ko je babica bila že v letih in bolna, ji je Tomi prinesel Nord, drugi album Siddharte. Razumel je, da vse s plošče ni bilo zanjo, mu je pa kasneje njen sin, njegov oče povedal, da si je zaželela pesem za svoj pogreb namesto klasične Tišine. Pesem? Samo Edini.

    Izvolite albume, ki jih takrat niso hoteli

    Koncert 1na1 je zastavljen in predvsem do zdaj že dovolj utečen tako, da poslušalcu ponudi paleto čustev. Od severnjaško ledeno ljubezenskih zgodb (Led s severa, Ledena), prek erotično nabitih štiklov (Kloner, Garbič) pa do pesemi, ki s predzgodbami in gestami dobijo nek povsem drug vidik. Skoraj obrnjen. Gušti je razložil, kako je skoraj po naključju uspel najti Polono Kasal in kako se mu je posrečila skladba Vedno zame, ki je bila sprva plod marketinške želje teleoperaterja.

    In kako so mu poslušalci, kupci albuma, zamerili, ker na kompilacijo Dolce vita, kjer je sodeloval takrat tudi Tomi, enako Polona Kasal, ni uvrstil pesmi Vedno zame. Ta, mimogrede, je nalezljiva še danes. Zato mu je zgoščenk ostalo, kakor je rekel, za eno nepremičnino. Vstal je s sedeža in kot čarovnik privlekel na plano dve škatli albumov. Za pubkiko. Izvolite, vzamite. Narod je kasneje navalil. »Gušti in Polončič,« se je nato zasmejal Tomi, ko je moral peti prirejeni del, ki ga je pela Polona Kasal.

    Ne zadnji, občutek pa, kot da je bil predzadnji

    Nedavno smo se spraševali skupaj z mariborskimi organizatorji, kdaj bo na vrsti zadnji mariborski koncert. Ironično, enako sta se tudi prekaljena glasbenika. Le da s pošteno dozo optimizma. Nobene jeze, nič o maskah, razkužilih, omejitvah, ukrepih, zaporah, bolezni. Nič od tega. Za uro in pol. Veste, kako zelo to, preprosto, paše?

    Vesela, kot nekdanja najstnika, da lahko igrata svoje komade za publiko. Ki te komade še vedno prekleto dobro pozna. Včasih se namreč na takih koncertih pritihotapi občutek, kakor da je to že res nekje vmes postal klasični rock, kjer poznaš precej več komadov, kakor bi nemara pričakoval. In ko se koncert res zdi ne morda kot zadnji, gotovo pa vsaj kot predzadnji. Vreden vsega. Ko se za dobro uro in pol, tudi če sediš narazen in dihaš skozi masko vse zdi, kakor da četudi ni, kot je bilo, morda spet kdaj bo, kakor smo vselej želeli, da bi bilo.

    ***
    OKVIR

    Seznam komadov

    1. Klinik

    2. Črn tulipan

    3. Mala nimfomanka

    4. Pot v x

    5. Garbič (hip hop med nogami)

    6. Platina

    7. Vedno zame

    8. Moj svet

    9. Kloner

    10. Samo Edini

    11. Led s severa

    12. Ledena

    Bis

    13. Nisem več s tabo

    14. Na Soncu

  • Še kuj Jelkeja si je sposodo

    Še kuj Jelkeja si je sposodo

    [wp-review id=””]

    V manj kot enem fuzbal polčasu so zabili kar devet komadov. Spektakularnih komadov. Štikl za štiklom. V rašlje. Voleji, škarjice, evrogoli. Kdo? Kje? Emkej in Muzičari na torkovem spletnem koncertu awwwditorij v Narodnem domu Maribor. Zmagovalni koncert, ko gre za spletne koncerte. Mhm. Dinamično oddelan, zvokovno brezhiben, posnet ravno tako, da se je, kolikor je pač možno, vrhunski koncert približal tisti klasični koncertni izkušnji. No, pa kakopak pomagalo je, da so kljub vsesplošnemu pomanjkanju špilov v epski formi tako Muzičari kot Emkej.

    »Za konec pa z besedami našega velikega govorca: uživajte, dokler lahko,« si je Marko Kocjan – Emkej sposodil kar Jelka Kacina. Kot da bi si podal za sklepni evrogol. Neoš ki, Jelko, sam celega dehno, bi se dalo združiti. So pač časi, ko smo sami radi skupaj.

    Foto: zajem zaslona [Narodni dom]
     

    Rok Terkaj hotel še
    Emkej je nadgradil izkušnjo ciklusa awwwditorij, ki so ga zagnali v mariborskem Narodnem domu. Po uvodnem koncertu Marka Groblerja in Danijela Mariniča ter nastopa dvojca freekind. in Mascara Quartet je šlo za profesionalno produkcijo, ne za 360-stopinjsko kamero, temveč koncertno produkcijo, kakršna najbrž mora biti, ko se zgodi takšen večer, ko je preprosto… Fajn.

    Ošpilano
    Oblast
    Draga država
    Lažete
    Avgusta
    Hvala hip-hop
    Veš kaj bi ti mogo
    Rdeče oči
    Neoš ki
    Airplane Mode

    Ampak niti vrhunski pogoji in oprema niso nujno zagotovilo za špil, po katerem stanovski kolega Rok Terkaj v komentarjih zapiše »hočemo še«. Zugabe, hočemo še, bis so dopisovali drugi. Nemara pa je takšnih dobrih 40 minut ravno pravšnjih. Da toliko bolj cenimo, česar v teh časih ne moremo imeti. »Mešani občutki so to, da imam masko. Upam, da imate kaj za pit’, mejte se fajn z nami,« je tako uvodoma načel že Emkej.

    »Komu se vi lažete, ha?«
    Pripravil je angažiran, edukativen, izobraževalen, poharski in predvsem zabaven žur. Četverica skrbno uigranih Muzičarjev, ki upravičeno nosijo to ime – Anže Metod Breskvar na mikavnih bobnih, Nace Jordan na porednem basu, Vid Turica na brezglavo vesoljski kitari in Žan Hauptman na prelestnih klaviaturah in z božanskimi spremljevalnimi vokali –, je sledila prav vsemu, dajala poudarke točno tam, kjer Emkej pač zablesti. To je njegov šmorn, njegov đir, njegov klasični pac.

    S popolnim zvokom je obdelal kritične teme (Oblast, Draga država), kjer je pustil, da raje govorijo verzi. Kar je povedal že tri leta nazaj na tretji plošči Probaj razumet, ne še vedno, ampak toliko bolj drži, zgrabi, zalima. Med komadi je sicer raje nagovarjal tako nas pred zasloni kot svoje Muzičare. »Vid, Žan, Anže in Nace, hvala vam, da smo lahko danes skupaj in hvala draga država, da se moramo tak fejst trudit, da lahko to speljemo,« se je sicer ozrl na aktualne koronaukrepe, toda niti za trenutek ni utrujal v že tako utrudljivi situaciji. Kar pa ne pomeni, da ni kreativno siknil: »Če smo začeli tak močno z oblastjo ki nam državo dela drago. Komu se vi lažete, ha?«

    Na četvorki uslišana želja
    Ampak še raje se je spomnil, kako je v Narodnem domu na plesnih vajah za maturantski ples vadil četvorko in že takrat upal, da bo kdaj nastopil v veliki dvorani. »Končno mi je enkrat uspelo z Muzičari, ampak v tem času moramo bit’ tudi z malim zadovoljni, ne?« Izkušnja tovrstnega e-nastopa pa je bila takšna, da je kar sam najboljše povedal: »Ko da smo na vajah, samo je ful kamer okoli.«

    Niso imeli odštevalnika za 40 minut, na kolikor so okvirno omejeni koncerti ciklusa awwditorij. Seveda bi lahko povedal še več, gotovo je želel, drugače niti ne zna, toda Emkej je po zavidljivi diskografiji preveč že povedal s komadi, da bi zdaj sam sebi odžiral kreativno minutažo. »Spucali smo ta težek repertoar, nismo štopali 40 minut, če ne pa bomo na koncu potegnili,« je navrgel in nato ključno dodal svoje izhodišče za te čase, »imejte se radi, ljubezen vas reši edina v tem času: vzamite telefon in pokličite tiste, ki jih imate radi. Delite pozitivo, pa ne mislim virusa!« In jo je delil, kakor s hiti najboljše ve in zna.

    Narava barva rdeče oči
    S hit komadoma Rdeče oči, kjer priznava, da še ne misli v kratkem sneti kapuce z glave, in Airplane Mode, poletnim ljubimkanjem modernega časa, je prišel do presežka. Do petke. Pa še kakega je spustil. Tistega, kako nas, mogoče sploh zdaj jeseni, narava lepo, em, barva. »Sploh naše oči,« kot se je pošalil pred »zelenim« hitom Neoš ki.

    In kar tako, ravno ko je bilo najboljše in žur najbolj fajn, je bilo luštnega, ki je za hip oživelo, nenadoma konec. Brez bisa, brez kričanja. Fantje so se spogledali in odložili inštrumente. Da se je tista Kacinova »uživajte, dokler lahko« zdela kot nedosegljiva nostalgija. Dobro ga je dehno, Emkej, dobro.

     

  • Ne morem si/ti pomagat’, sorči

    Ne morem si/ti pomagat’, sorči

    Saj veste, kaj je četrti zid, ne? Če ne veste, nič hudega. Tudi jaz dolgo nisem vedel. In ko sem mislil, da vem, kaj je, sem mislil precej narobe. Šele ko se je Roger Waters v Zagrebu zdaj že pet let tega na novo zazidal za zid in ga potem razrušil, sem nekolikanj bolje poštekal. No, eto, nekaj podobnega je storil kolektiv Beton Ltd. v torek v Mariboru. Ne ravno a la Pink Floyd, ne pa niti tako daleč. Jap, tako grandiozna karikatura družbe. Pink faking Floyd. Jap, tako dobro.

    Namesto muzike je sicer zaigralo totalno, naduvano, naštancano lapanje. Ampak ja. Evo vam… Lulčka in lulika. Slačimo sebe, da bi razgalili vas. Cesar ima pobrita jajca, cesarica skače skozi okno. Ne štekate? Evo: Ich Kann Nicht Anders je “koncert” postinteligentnih debat, ki to seveda niso. Je blebetanje, komunikacijski šum, slavje starih in diplomska naloga bodočih komunikologov. In predstava, ki so jo dijaki v torek, 22. novembra, v Narodnem domu v sklopu renomiranega festivala Drugajanje gledali odprtih ust. Ne zato, ker so igralci slekli sebe, temveč zato, ker so slekli družbo, ma kaj družbo, slekli so nas.

    Ker sem v gledaliških kritikah še relativno svež je zame podatek, da je to peti avtorski projekt kolektiva Beton Ltd. ravno tako poveden kot za tiste od vas, ki v gledališče pogosto ne zahajate. Se pa vidi – zato je ta podatek izpostavljen – da so utečeni, prefrigani in mojstrsko prebrisani. Ich Kann Nicht Anders je sodobna, alter, multimedijska predstava, ki je pravzaprav performans. In predvsem špegl predstava. O, ja.

    Ko sem videl, da bo predstava v Narodnem domu, sem naglo in brutalno napačno presodil, da bo v zgornji, ta veliki dvorani. Hvala bogu, da ni bila. Šli smo desno, tja mimo garderobe v razstavni prostor, velik za cca. eno in pol učilnice. Najprej bi se nemudoma zahvalil Petri (upam, da imena nisem sfalil), da mi je prišparala zic pri vratih, po diagonali, kjer je bil razgled osupljivo predirljiv, ker po diagonali vidiš najboljše podaje v fuzbalu in težišče take predstave. Soban(ic)a je bila totalka nafilana za prvo od dveh (!) predstav tega večera. Publika? Frocovje, dijaki drugega letnika. Kdor ima koliko toliko dober spomin na srednjo šolo, se bo nemara spomnil, da je drugi letnik najbolj čudaški, redovalnice pa pravijo, da tudi letnik, ko so ocene baje v povprečju najnižje. Sam lahko temu samo potrdim. In hkrati pohvalim vse tiste dijake, ki so tako skrbno, zbrano, odprtih ust gledali… To.

    Že sama produkcija je narejena tako, da stene podre in zrelativizira prostor kot tak. Namreč… Zvok teka po parketu (pomislite na košarko ali šolsko telovadnico) pride od zunaj. Iz one strani. Okej, Miha Sonda me je po mojem četrtem vprašanju v dveh minutah (sedel je zraven mene) pomiril, da je vse, kar sprašujem, povsem res. In da pištoli, s katerimi so mahali, nista pravi. Ker se intelektualci sicer itak ne šicajo med sabo, ne? Jebiga, če je bilo pa tako nenavadno. Zvok, ki pride iz one strani, od zunaj? Čisti odbitek. In kot da to ni dovolj, ti že vnaprej povejo, da bo predstava trajala 75 minut. In glavni trije liki so takoj tam, pred tvojo faco, v tem malem prostoru, ki bi komot bila učilnica. In mi. Naj se igre brez meja začnejo.

    fullsizerender-7

    Nisem zasledil, da bi trije liki imeli imena. Nič hudega. Lahko bi (ali pa so) igrali kar sebe. Torej Branko Jordan, ki odpre s svojim droljastim solo monologom, ki mu vsak mulo danes že posmehljivo reče »predavanje«, Katarina Stegnar in Primož Bezjak. Prva liga igralcev, torej. Ki pa… Bešmumast, na trenutke sploh niso igrali, čeprav seveda so. Ko so tako čorili, ždeli, se duvali in droljali v debatah, je bilo tako kot na zelo slabem privat žuru pri nekomu doma.

    Kmalu po uvodnem Jordanovem monologu je postalo jasno. Da bo tole žur, po katerem bo glava kar fejst bolela. Tole je nalgesin večer. Oni, ta močni. Ker v naslednji dobri uri (dejansko je predstava trajala 60 minut) gledamo dobro verzijo slabo načitane, polizobražene in nepovezane družbe, ki pa se že kot družba težko kvalificira. Pizda, no. Smo res taki? Mene je kar zmrazilo. Tole je kot ena res debela lajna koke, bemomast. Res tako blebečemo? In se res sprehodimo med intimno stisko in globalno jebo tako hipoma, med enim šlukom neke čmige, ki žal niti šmarnica ni, ker je postalo vse tako urbano?

    Milijon vprašanj se mi je porajalo skozi celotno predstavo. Zabrisane so meje med spoloma, to itak. Zabrisana je intima, to še bolj. Kaj lahko naredi haranje intelekta. Skorajda pohlepno deluje štancanje vsega živega. Michel Houllebecq, Slavoj Žižek, Studio City, Sobotna priloga, Dušan Jovanović. Vmes pa vprašanja Stegnarjeve, če ga kateremu od dvojice kar lepo pofafa. Ne zdaj, mogoče kasneje. Ker se je treba pogovarjati o Parizu. O bombah, o terorizmu, o medijih. Srhljivo, vam rečem. Vulgarna inteligentnost, ki je na trenutke osupljivo blizu tako fatalizmu kot fundamentalizmu. Ti so čist pahnjeni na intelekt. Preveč pametni za lastno dobro.

    Saj je jasno, kot je povzel opis na spletu, dosegljiv pred predstavo: vse to njihovo šrajanje, lapanje in kvazidebatiranje izhaja iz negotovosti, ki je edina konstantna naših pogubno brihtnih življenj. Jeba, vam rečem. Totalna, zadušljiva jeba. Ampak kaj potem? Kaj ko ugotoviš, da si v pizdi? E, tu predstava ponudi eno od rešitev, ki to seveda ni. Umik v intimo, brutalno intimo. Prvi se je slekel in umil Bezjak. Ko sta se mu pridružila soigralca, je pokazal Jordanu pod pajsko neko bulo, ki ga skrbi. Ker to je lahko resen problem, čeprav jima Stegnarjeva potem v taki mojstrski solaži od monologa pove, da sta premlada, da bi imela še resne zdravstvene probleme. Do štiridesetega se ne ubadaš z zdravjem, temveč s svetovnimi problemi.

    Najboljši del predstave ni v tem, da slečeni, povsem goli, debatirajo o vsem živem. Od seksa do kaj-vem-česa. Ne, ker njihova golota ni nasilni hibridni efekt. Nak, to je bližje pupilčkom. To je blizu gledališču osemdesetih za tiste, ki smo že takoj ob prvem vstopu v gledališče poslušali senilne spomine in opozorila v stilu, v itak nikoli ne boste vedeli, kaj je pravi alter.

    fullsizerender-3

    Ja? Evo vam… Ja, kurac. Evo vam kurac. Direkt. Mahljava, pobrita jajca. Tako izgubljeni smo – sodeč po predstavi – da bodo padle vse bariere. Na nek način je bil ta del predstave podoben ideji Woodstocka, le da tam baje nihče ni bil tako jebeno napet. In nihče ne bi samo za probo skočil skozi okno, kot je to storila Stegnarjeva. Kakšen poseg v prostor! Nemalokrat sem pavšalno bleknil, da je gledališče predaleč od publike in da ne zna poseči v prostor. No, Stegnarjeva je lagano skočila skozi okno. Napol naga. Na ulico. Ven. V Maribor. Adijo ne samo četrti, ampak peti, šesti in vsi ostali zidovi. Bezjak je probal kozlat, Jordan sploh ni vedel, kaj naj. Bluzila sta pa takoj, v hipu, dalje. Saj res. Kaj je danes samomor? Facebook status. Ni ga več, radi smo ga imeli, rip, skupna fotkica… Potem pa dalje mačke, pesi in dopusti in youtube ološ. Vse je minljivo, vse je mimobežno.

    Zakaj? Ker vsak od nas misli, da je našel odgovor na velika življenjska vprašanja. Ker se zdi tako lahko, z vsakim lajkom in ritvitom smo baje bližje veliki resnici. Pa nismo potešeni. Ne. Ker ima nekdo več lajkov, ker lahko in zmoremo bolje. Te pa dajmo. In padeš v zanko, v katero so se zavezalkali tile trije ubožci. Vmes jih zunanji svet preglasi, ker ima vsak pet minut slave, med katero je seveda slaven le sam zase. In enako velja za to trojico. Izdelani liki so, brihtni, malo žleht, malo fejst sebični, ampak delujoči, izdelani, bistri. Zato dejansko najdejo rešitev. Za trenutek sem pomislil, da bodo na koncu usekali kar lepo grupnjaka, ampak Woodstock je mimo, Woodstock so prodali, zato to ni rešitev. Umaknejo se vase, čeprav slišimo, da je psihoterapija največji nateg stoletja ali, kot je mojstrsko povedala serija The Young Pope, kako je Cerkev izgubila najdonosnejši posel, ki so ga furali dva tisoč let.

    Ampak za trojico psihoterapija itak ne pride v poštev. Ker mislijo, da vse znajo. Ker čitajo. Ker vejo. Ker Freud. Popkultura egotripa. Ki je najbolje ponazorjen, ko se Stegnarjeva vrne nazaj, potem ko smo vsi že pozabili, da se je par minut tega zabrisala skozi okno. In pride nazaj kot nek filmski, tv lik, ker saj res, gledamo tv serije, ker ne beremo romanov in mislimo, da vse štekamo. In da bomo sami ne samo posneli tv serijo, temveč jo bomo tudi živeli. Kaj si nor, a? Po tej predstavi se teater absurda zdi konvencionalno zastarel. Vladimir in Estragon, h katerima se sicer tako rad vsaj jaz vračam, nista imela za burek, reveža. Danes se pač na nič več ne čaka. Vse je takoj, tu in zdaj. Kakega Godota bomo čakali? Pa lepo te prosim. Tudi če je simbol ali metafora, na te se še posebej ne čaka več.

    Ich Kann Nicht Anders pravi (via google translate, ker sem nemščino zavozil v sekundi v gimnaziji), da ne morem pomagati. Ne gre. Tako pač je. Sicer pa… Ni pomoč stvar dveh ljudi? En pomaga drugemu? Lahko pomagamo sebi v družbi, kjer smo tako odvisni (nakokirani) drug od drugega? Kjer nucamo lajke zase, pa ne lajkamo nazaj? Kjer govorimo, a ne poslušamo? Kjer se pogovarjamo o tem, kaj smo gledali in tekmujemo v tem, kdo bo naštel več tv serij ali filozofov? Jebemomater! Smo postali prepametni? Preveč izobraženi? Hkrati pa nas v negotovost pahnejo obupni pogoji in dejstvo, da ne bomo nikoli tako dobro in kvalitetno živeli kot naši starši. Sploh ne oni, ki bodo na veliko obogateli, ker bodo kot oni NFL zvezdniki, ki jih, koliko, pol bankrotira v petih letih po koncu kariere, ker je treba vsem kupiti nekaj, da si odkupiš osebni mir.

    fullsizerender-8

    Nedopustno nadkvalitetna predstava Ich Kann Nicht Anders rešitve ni iskala v »daj se zresni« ali »nekaj pametnega delaj v življenju« ali »od česa pa boš živel«. Ne. Sedla, zleknila se je nazaj v začetno pozo. Jebeni Groundhog Day. Samo v tako zabetoniranem svetu, kjer veš, s kolikšno hitrostjo se vrti naš planet, ti pa stagnirajoče bluziš na mestu, lahko oblečeš utopijo v bademantl in vržeš idealne filmske konce skozi okno.

    Zdaj torej vemo. Zeitgeist ima pobrita jajca, sendvič z žemljo in naduvane debate o Sobotni prilogi. To smo očitno mi, ki ne najdemo prihodnosti, ker ne vemo, kaj je sedanjost in nas vsi potiskajo v preteklost. E, zdaj se pa znajdi. In se. Ko je predstave konec točno tako, kot se začne, se zdrzneš, da ti pamet stane. Ker kaj pa če je vse to res? Kaj če naši nagi možgani, ki tu in tam slačijo srce, na koncu dneva niso nič posebnega? Kaj če beremo, študiramo, hodimo na literarne večere, koncerte, predstave, kaj če gledamo tv serije zato, ker mislimo, da smo nekaj posebnega, pa v bistvu nismo? Adijo, pamet. Adijo, pamet. Adijo, pamet. Sploh pa ob taki igri, konceptu, režiji, sceni in vsem drugem. Predstava, kakršne so v osemdesetih razgaljale sistem. Shrljivo je, da zdaj razgaljajo vse nas. Ker četrti zid ni več zid. Temveč špegl. Evo, poglejte se, taki ste.

    P.S. Pohvale dijakom, ki so predstavi pomagali že s svojo vseprisotno pozornostjo, ki se je zelo čutila. In pohvale vsem sodelujočim za vrhunsko prirejen večer!