Oznaka: nd gorica

Evropa da, Evropa vzame

Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [0:3]

Močni, da se tekmec zlomi

Za Maribor rabiš konjske živce. O, ja. Pa ne, ne če si igralec ali navijač tega kluba. Ne, če si njegov tekmec. Ker sicer… Včasih ostane bolj ali manj samo rezultat. Še posebej na takšen dan. Zgodovinski dan. Nenazadnje, saj so fuzbalerji še na busu gledali košarko. Ker takšen dan. Vendar prav takšen dan je pokazal na razlike, ki so se zgodile v letošnji sezoni. Maribor in Olimpija sta po prvi četrtini prvenstva več kot le razred nase. Sta nivo zase, kot je ocenil Dušan Kosić. In ima prav.

Maribor namreč ne rabi niti najboljše ali, bolj precizno, najlepše tekme, da zadovolji najprej lastne cilje. Že res, da je Zlatko Zahović v intervjuju za Ekipo predal vlogo favorita onstran Trojan, ker da se bosta Mariboru poznala dve fronti. Toda Zahovićevo kadriranje je bilo tisto, ki se je izkazalo tudi v Novi Gorici. Ne samo zato, ker je Jasmin Mešanović zabil še dva gola in jih ima zdaj skupaj pet, le enega manj od prvega strelca kluba Marcosa Tavaresa. Darko Milanič lahko tudi ob dolgem spisku poškodovanih/obolelih (Zahović, Vršič, Rajčević, Kabha, Šme), ki se med tekmo še podaljša (Šuler) mirno vodi tekme.

Še v petek je presenetljivo razlagal off the record o tem, kje bi morda kdaj lahko zaigrali nekateri fantje, ki jih tam več nismo vajeni. Martin Milec je bil prvi, ki je šel iz pozicije in je v Sežani igral na desnem krilu/veznem proti koncu tekme, kar se je izkazalo za dobro. Za še bolje se je izkazalo pri Mateju Palčiču, ki bojda tudi sam razmišlja, da bi nekdaj postal štoper. Zdaj je to bil zaradi okoliščin (Šulerjeva poškodba), toda delo, ki ga ni vajen v tem klubu, opravil zelo zadovoljivo. Če k temu prištejemo še Žana Kolmaniča in Denisa Šmeja, ki pa ga žal še dolgo ne bo nazaj, so manevri tipa Damjan Bohar na beka le zelo slab spomin. So pa še rezerve, na katere računa Milanič.

Vendar najbolj Maribor dela močnega to, da niti na ne najboljši tekmi, ko mu pomaga tekmec z avtogolom, slavi tako, da tekmec domala obupa. Ker spozna, da je Maribor ravno dovolj močen. Tudi takrat, ko bi mislili, da se mu bo kaj zalomilo. Letos za zdaj ne. Proti Mariboru se na oko da lažje igrati kot proti Olimpiji, vendar če svojega ne izkoristiš in se predvsem ne pobereš takoj… Sledi slavje. Vijoličastih.

Mešanović se uči med zabijanjem

Nekega roka trajanja, ko bi naj padla končna ocena, v nogometu praviloma ni. Nekaterim se forma meri v minutah, drugim v letih. Napadalcem pa v številu zadetkov. Jasmin Mešanović morda ni pospravil najlepših priložnosti, ko ga je klub najbolj potreboval. Nazadnje proti Celju. Toda četudi Milanič ni bil zadovoljen z njim prejšnji petek, je Mešanović pokazal točno tisto, kar Milanič hvali. Mešanović razume mariborski fuzbal. Seveda se išče vic v igri, dodatno potezo, ena-na-ena. Vendar v sistemu 4-2-3-1, ki mu ne leži najbolje, so za to na igrišču drugi. Proti Spartaku je znal igrati s hrbtom proti golu, kar je njegova močnejša plat, še posebej, če Maribor igra z dvema napadalcema.

Njegovi zadetki pa… Ne tisti Triglavu, ne oba proti Sežani in ne ta dva proti Gorici nista ravno plod velike solo akcije, kjer bi bil Mešanović okrepitev in tujec, ki lahko odloči sam. Ne. Ima pa tisto, kar je imel vedno Tavares in po čemer je domala zaslovel Luka Zahović. Tam je. Ni pomembno niti, zakaj in čemu. Je. Porine v mrežo, pospravi odbitek. Edini problem tovrstne filozofije je, da se je ne da natrenirati in, še bolj, da je nezanesljiva. Mešanović gara in se uči, ta del je sprejel za svojega in ima priložnosti. Čaka se le še, da resnično v ključnem momentu odloči.

Vrnitev Billonga, povratek Derviševića

Še v petek je Milanič na spisek tistih, ki so vprašljivi, dal tudi Jean-Claude Billonga, ki je bil par tednov odsoten. In najbrž ne bi igral, če ne bi bil imel Aleksander Rajčević želodčnih težav. Kar jasno kaže, kako velika prioriteta je Mariboru državno prvenstvo: tudi če ne gre, mora. Pri Šulerju se je to nenazadnje videlo, saj je do konca polčasa stisnil zobe, nato pa vseeno raje sedel na klop. Sevilla sledi že prihodnji torek.

Odlika mariborske obrambe ni samo, da znova ni prejela zadetka v domačem prvenstvu, kjer so nepremagani že tri tekme zapored. Odlika je, da sta na štoperju končala Palčič in Billong, kar kaže na versatilnost in širino kadra, čeprav se Milanič ob takem zdravstvenem kartonu celo pošali, da bi sam obul kopačke. Za zdaj jih ne rabi, saj se obramba zna postaviti in predvsem ne popušča psihološko, če se v napadu čaka predolgo na zadetek. To se je pokazalo zlasti na derbiju v Ljubljani.

Svoj(evrstn)o vrnitev je dočakal Amir Dervišević. Njegov povratek ima več (pod)zgodb, je pa Dervišević trenutno bolj pomanjkanje rešitve in kadra. Kar nekoliko čudi pri njegovem povratku, pa je dejstvo, da je Milanič večkrat letos že pohvalil Sandija Ogrinca, ki marljivo zbira minute in skuša porabiti minute pri članih ali mladincih. Dervišević je te priložnosti že imel. Z ligo prvakov vred. Kako jo je porabil, vemo. Zlatko Zahović vodi filozofijo, da si vsak zasluži še kakšno priložnost. Ampak večina si jo je – začenši z Vršičem – zaslužila in prislužila sama. Tudi tako, da so se (javno) pokesali. Derviševića pa to še čaka. Začenši z obnašanjem. Tako na igrišču kot še posebej zunaj njega.

Kriterij (pre)trde tekme

V sredo smo v Ljudskem vrtu lahko znova videli, kako je soditi tekme v ligi prvakov, še zlasti skupinski del. Vendar tam je nivo drugačen, taktične zadolžitve takisto, posledično pa tudi sam nogomet.

Težava tekme v Novi Gorici je bila silna želja, zlasti pri domačih, ki so se razumljivo želeli dokazati. Damir Skomina je preslabo ocenil karakter tekme. En karton (Billong) je bil absolutno premalo. Pa ni samo število kartonov tisto, ki umiri igralce. Še zdaleč ne. Lahko tudi eskalira. Če pogosto očitamo na tem mestu Skomini, da preveč komunicira z igralci, je tokrat to počel premalo. Igralci se niso pomirili in igrali drugače samo zato, ker je tako – v Evropi.

Štarti so bili silno grobi, piščalka prevečkrat nema, kar se je pokazalo pri drugem golu Maribora, kjer bi Gorica lahko dobila dva prekrška. Ni, ampak to ni toliko pomembno, kot bo reakcija sodniške organizacije po tekmi. In če se bo iz tekme, kjer bi se lahko resneje poškodoval poleg Šulerja še Kramarič, kaj naučila, potem ni pomembno, kdo sodi.

Evropa da, Evropa vzame

Miran Srebrnič ni tip trenerja, ki bi jamral. Niti ni takšen, da bi pretirano hvalil model Gorice. Tu se Domžale in Gorica, tekmeca za troboj, dokaj razlikujeta. Gorica raje to pokaže kot pove. Štiri zaporedne zmage so pokazale, da se Srebrnič z ekipo lahko pobere takrat, ko se mora, saj so bile zmage proti Aluminiju, Rudarju, Ankaranu in Triglavu dokaz, da lansko drugo mesto ni bilo le nihanje Domžal in zlasti Olimpije.

Problem pa je postal, ker Gorica ni – povrhu obakrat doma – odnesla niti točke, niti zabila ni ne Olimpiji ne Mariboru v prvi četrtini prvenstva. Že res, da jih je potolkel evropski ritem po Širaku in Panioniosu, vendar za lovljenje Maribora in Olimpije je potrebnih več rešitev. In več kot enajst igralcev, kar Domžale, ne glede nato, da so tudi one izgubile proti Olimpiji ta vikend, trenutno daje prednost, saj bo jesenski del še zelo dolg. Pokal Slovenije, kjer Gorico ta teden čaka Šampion, Domžale pa derbi pri Muri, zna biti glavna priložnost sezone za moštvi, ki jima Evropa veliko da, toda občutek je bil, da tudi veliko vzame. Vseeno je Gorica pokazala moštveni duh, Terror Boysi pravo vzdušje. Kljub avtogolu, ki je zameglil dobre priložosti (Osuji, Grudina, Škarabot). Se pa razlika v primerjavi z lani, ko je Gorica Maribor pošteno namučila, vseeno za zdaj precej pozna.

Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]

18. septembra 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [1:0]

Dobra plat: stabilnost v igri

Dve lastnosti sta tokrat priromali v ospredje. Dve, ki sta letos Mariboru (z)manjkali. Prva je stabilnost v igri, druga je reakcija po zapravljenih priložnostih. Načeloma gre za eno-te-isto zadevo, vendar je prva ponavadi posledica druge, ne pa nujno. Tokrat je bila takšna tekma. Vsakič enako drugačna. Prava prvenstvena, karkoli že to pomeni, čeprav najbrž pri tej besedni zvezi vsi mislimo podobno.

Prava prvenstvena nemara pomeni, da ni bilo nič odločeno takoj, na hitro, mahoma in preprosto. Gorica ni več tekmec, ki bi jo Maribor še dvajsetič zapored preprosto odpihnil. Tisti avgustovski poraz v Novi Gorici – resda sredi evropske sezone – ima zdaj vendarle nekaj več teže; še posebej po remiju v prvi tekmi četrtfinala pokala, čeprav je Milanič zamenjal osem igralcev po derbiju, zdaj pa znova osem. Če kaj, so tokratne rotacije – za razliko od tistih med Evropo – pokazale, da imajo vijoličasti stabilna štoperja in vse bolj korajžna bočna branilca.

Maribor je zmogel kar petnajst strelov (osem v okvir), poskušal je na vse možne oziroma dovoljene načine, kolikor je strnjen tekmec pač dopuščal. In čeprav v prvem delu ni šlo nič v gol in bi lahko bil Novakovićev zicer ravno tisto, kar vrže moštvo iz ritma, so v nadaljevanju vijoličasti še bolj pritiskali. Ko so hitro zabili – po seriji treh kotov, kar je bilo edino, kjer Gorica ni mogla parirati, kot je navrgel Miran Srebrnič -, so se vijoličasti nekoliko povlekli nazaj, dokončno pa po menjavi Hotić-Vrhovec.

Ni res, da je Maribor s to menjavo dobil toliko kompaktnosti na sredini, kot je povedal Milanič, ki se mu tokrat ne more oporekati var(č)ne igre na 1:0. Bolj je dobil psihološko kompaktnost v smislu, češ, saj nam ga Gorica že ne bo zabila. In ga res ni, več od strela Andreja Kotnika in Sandija Arčona z razdalje niso zmogli. In to je ta stabilnost, ki se je predstavila na najboljši način na derbiju, ko Maribor po golu Olimpije ni kolapsiral, temveč je tekmo suvereno pripeljal do konca. In zdaj znova. Kakšna sprememba v primerjavi z lani, kajne? Ni kaj, to je bila predstava, vredna naslova prvaka.

Slabša plat: Novakovićevi zicerji, rotacije napada

Ko je zgrešil z glavo po prelestnem predložku Erika Janže, mu tega tako zgodaj, v šesti minuti, nihče ni zameril. Ko je zgrešil podobno, le da z nogo in malo bolj stran od gola, mu na koncu polčasa, ko bi gol nagradil trdo delo, prav tako ni. Prav tako ne, ko je imel na nogi 2:0 po krasnem protinapadu Luke Zahovića in Dejana Mezge. Ker finta je ravno v tem. Novakoviću težko človek kaj zameri, ker se ves čas tako trudi. Resda za vsako ceno in soigralcem z rokami dopoveduje, kam naj mu naslednjič podajo. Nekaj, kar smo videli letos tudi v reprezentanci (v Litvi, recimo).

Novaković je dober v tem, da se znajde v dobri situaciji. Ker gara, vteka in se ponuja. Na oko je težava le ta, da bolj kot je sam – sploh če je ena-na-ena z golmanom -, manj verjeten je končni uspeh. Ti zicerji se nabirajo, a nabirajo se tudi njegovi goli. Olimpiji je na štirih derbijih zabil tri. Skupaj ima po prihodu v Ljudski vrt na 31 tekmah v vseh tekmovanjih doslej 12 zadetkov (lani 14/7, letos 17/5). In kdo ve, koliko še priložnosti.

Tokrat s Tavaresom nista sestavila tandema, ki je pripravil tako lep zadetek v Stožicah, saj je bil ob igri podaj v globino in predložkov Tavares precej odrezan od igre. Boljša se je zdela vnovična (pozna) menjava Tavares-Zahović, ko je slednji vnovič poživil igro dovolj, da je tekmecu pošlo upanje. In kje je ob tem Sunny Omoregie? Milanič pravi, da je začel zelo dobro, zabijal, ampak da je konkurenca postajala vse večja, vendar to še ne pomeni, da ne bo dobil priložnosti. Nekoliko kočljivo namreč je, da Sunny ostaja prvi strelec Maribora. In da je to bila spet tekma, kjer mariborski napad ni zabil, temveč je tri točke priboril Marko Šuler ob kar precejšnji pomoči Mirana Burgiča.

Hotićeva nova priložnost: solidno

Dino Hotić je z desetico na hrbrtu začel komaj četrto tekmo v tem prvenstvu. To sam po sebi ne bi bil kdo ve kako izstopajoč podatek, če ne bi bil začel prvih treh tekem v Evropi (obe proti Levskemu, v gosteh proti Aberdeenu). Zato ni ostalo neopaženo, da ni igral na nobeni od naslednjih treh evropskih tekem in da na derbiju sploh ni bil v kadru. Že res, da naj bi bil prišel iz mlade reprezentance, ki mu je lani jeseni proti Srbiji ponudila največjo priložnost, ki jo je sijajno izkoristil, nekoliko poškodovan, vendar že tekma v Gorici je pokazala, kako željan je igre.

Tri poškodbe so se morale primeriti (Pihler, Bohar, Vršič), da je dobil priložnost in to na mestu, kjer bi mu marsikdo rad dal priložnost. Marsikdo iz publike, se razume. Za razliko od Aleksa Pihlerja, ki mu sprva desna stran sredine ni ležala, se Hotić na mariborski desni (še) ni znašel tako kot spomladi na krški, kjer je kar letel po igrišču, kreiral, prodiral v sredino in se po aferi Ibraimi znašel z desetico na hrbtu.

Ocena njegove igre je težka, ker je na sredini igral tudi Dejan Mezga, kar je bolj povleklo igro Maribor, priložnosti pa so prihajale zlasti po bokih (Janža) ali pa s streli z razdalje, gol je padel pa po prekinitvi. Hotić je bil na vrhu romba zelo gibljiv, želel si je dvojnih podaj z enim dotikom, iskal prostor, kar je bolj ugajalo Novakoviću kot Tavaresu.

Zaradi poškodbe Vršiča, ki je z razlogom na vrhu in ne več na boku, je bila ta tekma res specifična (kot bo tudi v sredo), še vedno pa velja vprašanje, koliko kondicije ima v nogah mlad fant, ki ga drugi polčas zdaj že skoraj tradicionalno poskrba (skorajda bolj kot Mezgo). Predvsem potrebuje minute in nekoliko več zaupanja, toda ta tekma ni dala ravno jasnega odgovora, ali mu bo Milanič zaupal vidn(ejš)o vlogo.

Srebrnič ima prav: to je nogomet

»Prišli smo igrati nogomet in mislim, da nam je to uspelo.« Da, Miran Srebrnič je imel kar prav. Gorica je igrala nogomet. Čeprav je to lahko zelo subjektivna debata, bi kot objektivno lahko vzeli že posest žoge (zgolj 54:46 v korist Maribora). Ali pa komplimente Darka Milaniča, da je Gorica kvaliteten tekmec. Najbrž bi podpisal tudi oceno, da so se morali vijoličasti konkretno potruditi, garati in grizti za sploh prvo zmago v že tretji letošnji tekmi.

Največ vprašanj pri trilogiji dvobojev v tednu dni se nanaša na »tekaško sposobnost« Goričanov, kar je evfemizem za »Gorica nima toliko lufta in pubecov kot Maribor«. Srebrnič se s tem, zanimivo, niti malo ne strinja in v bistvu ima kar prav. Maribor ni »pretekel« Gorice, saj ni izkoristil nobenega od protinapadov, ki so se mu bili ponudili, ko so gostje po prejetem golu odzveli žogo, a predaleč od gola.

Srebrnič je opravil tri menjave v primerjavi s sredino tekmo, tako da so Osuji, Tilen Nagode in Sandi Arčon vstopili v nadaljevanju, vsi igralci, ki so nekoliko bolj nevarni za mariborska vrata. Jasmin Handanović je moral dvakrat konkretno posredovati, obakrat proti Andreju Kotniku, ki kaže, kakšen top ima v svoji desni nogi. Srebrnič opozarja, da je »fant star komaj 21 let, igra prvo sezono v prvi ligi« ter da ga čaka še veliko učenja. Njegovi soigralci nad njegovimi podajami vsekakor niso tako navdušeni kot nad njegovimi streli. V vratih pa ima še naprej Gregorja Sorčana, ki pri zadetku ni mogel rešiti svoje ekipe – že zato ne, ker ga je premagal Miran Burgič, kot so zapisali pri Gorici in gol raje pripisali sebi. To in topel aplavz si vsekakor zaslužijo, čeprav so na lestvici trenutno nekoliko nižje.

Ko sodniki spet ugibajo

Ne bomo na dolgo in široko, ker je tema znana in prežvečena. Lahko le dodamo v peto ugotovitev nove poteze slovenskih sodnikov. Te so v Ljudskem vrtu, kar samo po sebi ni nič neobičajnega, pospremili z žvižgi in to v fair tekmi, kjer ni bilo niti enega rumenega kartona. Zato so žvižgi nekoliko neobičajni, saj ponavadi prav kartoni dvigujejo pritisk občestva.

Dejan Balažič je bil v situaciji, ko je Novaković žogo poslal v roko nekoliko nerodnega Uroša Celcerja, sicer že nekoliko bolj suveren, vendar če se vsi že tako držijo pravil, bi moral Novakoviću za šrajanje potem pokazati rumeni karton. Pustimo, da Novaković marljivo in precej dobro izkorišča svoj veteranski status pri sodnikih. Balažič se je odločil, da to pač ni penal. In okej. Ni. Težava je, da smo penale videli že za precej manj. Recimo roko Kotnika, stran od gola, ko ga je žoga v Stožicah nerodno zadela. Ja, saj vemo, proti Olimpiji. Z rokami je res velika težava v našem prvenstvu, ampak v to situacijo so se spravili sodniki sami – najbolj v Kidričevem.

Pa to ni edina stvar. Četrti sodniki so zelo aktivni, ko gre za pedantno pošiljanje osebja znotraj označenega prostora. Manj aktivni so, denimo, ko je treba preveriti, če tabla za rezerve sploh dobro dela. Ker tokrat ni. Ali pa imamo potem pomočnika Jureta Praprotnika, ki je dvakrat vidno omahoval, na koncu pa ugibal, kdo je zadnji igral z roko. Ne toliko odločitve same, publiko na naših stadionih vse bolj jezijo načini, s katerimi dokaj dobro plačani sodniki posegajo v igro. In tu ni prav nobenega napredka ali vsaj prilagajanja specifiki slovenske igre. Še vedno pa prepogosto vlada občutek, ko sodniki s poskoki in retoričnimi prijemi želijo dopovedati nogometašem, kako naj bi se bil nogomet dejansko igral.

23. oktobra 2016
Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [2:1]

Ko ni dovolj samo brcati na gol

Morda je bil neposredni in glavni razlog, da je Maribor prvič letos izgubil resnično ta, da v napadu niso izkoristili več in bolje. Tako je vsaj po porazu razmišljal Darko Milanič. Preveč se je že pred tekmo – na katero so se podali v petek, da bi štedili z energijo bržkone za potovanje v Azerbajdžan (žal so z energijo štedili tudi na tekmi) – zanašal na lansko sezono, ko je Gorica trikrat bolj ali manj gladko padla, Jean-Philippe Mendy pa je imel strelske vaje. Mogoče res drži, da so Goričani ali izredno konkurenčni ali pa hitro položijo orožje (Milaničeve besede), toda nazadnje, v Ljudskem vrtu, je Gorica slavila z 2:3. S(m)o že pozabili? In že takrat je Gregor Sorčan, ki mu je ploskal cel stadion, pokazal, kje je Maribor šibek. V doseganju golov oziroma izkoriščanju priložnosti, ki jih ni toliko, da bi se jih tako zapravljalo.

Ampak… Vijoličasti so si do devete tekme lahko privoščili cincanje v napadu. Šlo je. Daleč od tega, da imajo slab napad [zabili ga niso le doma proti Levskemu in pogojno tudi proti Aberdeenu, ko si ga Škoti zabili sami], vendar doseganje zadetkov še zdaleč ni samoumevno. Točno gol na tekmo, pravi statistika… Ni veliko, ni varna zaloga, ni pa malo. Samoumevno je, da ima Maribor v prvenstvu žogo in da pride nekje 30 metrov do gola tekmeca. Je. Ta del je nastavljen na avtopilota oz. avtomatizem. Od tu naprej pa je stvar navdiha, improvizacije, invidualne kvalitete. Rotacija ni nujno le demokratično porazporejanje minut, Milanič še vedno išče tudi najboljšo kombinacijo v napadu. Jo je našel? Ne, našel je recimo temu najboljše pozicije za posamezne igralce, ki pa očitno spodkopavajo osnovno logiko njegovega sistema. Od gaženja tako še vedno ni veliko, Milanič pa išče ravnovesje, kako najti prave pozicije za posameznike, ne da bi ob tem dal vedeti, da trenutni sistem morda še zdaleč ni od najbolj primernega.

Prav individualni navdih sta pokazala Dare Vršič in Gregor Bajde za izenačujoči gol. Lep gol? O, ja. Prvi je nastavil s peto, drugi pa pomeril na polno. Dras! Na sredini, tam, kjer se v bistvu oba najbolje počutita. Bum in gol. Milanič je, sodeč po izjavi, verjel, da bo to dovolj in bodo vijoličasti tekmo nadzirali in obrnili. Niso je, ker za kaj takega še vedno ne sestavijo celovitih in manj nihanja polnih 90 minut. Serija osmih tekem poraza je bila, ko gledamo zdaj nazaj, dobra, ne pa tudi odlična, kot ocenjuje Milanič. Tekmi s Koprom (1:0) in Rudarjem (2:0) še zdaleč nista bili odlični kot celoti, v Domžalah (2:2) in proti Olimpiji (1:1) sta bila druga polčasa bleda senca prvega, Jasmin Handanović pa je vijoličaste reševal tako proti Levskemu kot zlasti proti Aberdeenu. Poraz ni torej nič kritičnega, saj je Maribor vseeno imel svoje priložnosti, ki pač niso šle v gol [Sunny, Bajde], in ne glede na zaostanek za Olimpijo in dejstvo, da je na vrhu lestvice trenutno gužva. Večja težava Maribora je, kako doseči zadetek. V tem oziru so spet bolj tekmec samemu sebi, kar je bil iz mariborske prizme ključni faktor, da je šel naslov lani v Ljubljano. Bodo tokrat napako najprej priznali sebi in, kar je pomembneje, našli rešitev?

“Kvota” obrambe tokrat rezultatsko škodila

Kar je Maribor izboljšal od lani, da se je v derbi z Olimpijo lahko spustil precej bolj samozaverovano, je bila doslej zlasti igra v obrambi. Ne v celoti, ampak ja: bolje je. Dobra novica je, da tekmeci res stežka pridejo skozi (Eleke ni mogel nikamor na derbiju, Rooney in Stockley sta bila zaustavljena v Ljudskem vrtu) in da tudi rotacije niso naredile škode, čeravno se je pokazalo, da je brez Denisa Šmeja (in tudi Rodriga Defendija) stabilnosti precej manj.

Marko Šuler in Jasmin Handanović bi imela popoln štart v sezono in ga po svoje še imata, vendar oba sta še vedno preveč nagnjena, še zlasti nerazumljivo za izkušena igralca, k obveznemu momentu, ki mu na tribunah počasi lahko pravijo že »kvota«. Kar se jima je na srečo izšlo ob povratni podaji in ubranjenemu penalu proti Aberdeenu, se jima je maščevalo v Novi Gorici. Dvakrat. Če se nerodnost v najboljši veri pri avtogolu Šulerja v najslabšem možnem času še nekako razume s klasičnim saj-se-pač-zgodi pojasnilom (manj je razumljivo, da je Šuler spet po avtogolu kazal in mahal nekaj Handanoviću, ki tega pač ni mogel ne ubraniti niti predvideti), je bil drugi gol za resno grajo. Handanović bi moral posredovati bolje, a je očitno preslabo ocenil žogo (ali pa dolžino svojih rok in telesa), Šuler je pa zaspal ob Miranu Burgiču, ki mu ni bilo težko zadeti. Sicer sta Šuler in Handanović res zamenjala vlogi pri obeh zadetkih, toda takšna nepripravljenost bi se v drugih klubih kaznovala z zamenjavo na naslednji tekmi. Prej Šulerja kot Handanovića, da ne bo pomote.

Če Milanič namreč nekaterim igralcem pozorno gleda pod prste noge in jih ob že malo manj navdahnjeni predstavi posadi na klop (Bohar, Sunny, celo Tavares), imajo drugi neomejeno zalogo kiksov. Daleč od tega, da bi Šuler moral na klop in tam ždeti, ne trdimo tega. Pravimo samo, da Milanič in strokovni štab ne storijo nič glede teh napak, ko ekipa škodi sama sebi in naredi točno tisto, česar tekmec ne zmore. Upajo, da je to bilo to… do naslednjič. Kdaj, pa ne ve nihče. Do sedaj je bilo pa res že preveč primerov, da bi takšne situacije izginile kar »same od sebe«. In v primeru, kot je bil tokratni, resda ne usodni, to pokoplje celotno moštvo, ki še vedno nujno potrebuje psihološko stabilnost in občutek, da gradi, ne pa popravlja (lastne) napake.

Rotacija slab(š)a zlasti na klopi

Če je rotacija, ko gre za prvo enajsterico, doslej recimo temu dobro uspevala, je povsem drugače z globino klopi, ki je na voljo Milaniču. Sedem igralcev lahko posadi ob sebe, vendar to počne… Hm. Dokaj previdno in zadržano. Po nepotrebnem spet omejuje kader, ki je bil sprva razširjen na petnajst, šestnajst igralcev, ampak zdaj vidimo, da izbrane cementira za vsako ceno. Ko so bolj ali manj vsi zdravi, ga lahko boli glava, ravno kontra, kot verjame Mitja Viler, kot je na tiskovki pred Gorico spomnil Milanič. Če se moštvu zaenkrat začuda glede na Handanovićevo starost ni maščevalo, da tako mižijo ob (ne)kvaliteti rezervnega golmana (Obradović/Cotman), bo slej ko prej že na štoperski poziciji ob kartonih ali poškodbah treba krpati namesto graditi. Aleš Mertelj ne more biti rešitev, kdaj se vrača pa Aleksander Rajčević, ne ve nihče. Zakaj potem ne ponuditi možnosti (vsaj klopi) komu mlajšemu? Ni prav to lani spodbilo sodu dno in se je slačilo drese? Korak naprej je dajanje priložnosti Adisu Hodžiću, čeprav mu zadržani odmerki po dobrem štartu tokrat niso koristili in ni imel najboljše tekme.

Ampak nismo imeli tega v mislih, ko smo gledali na spisek rezervnih igralcev. Tudi ne dejstva, da Dina Hotića sploh ni bil na klopi, kar se v mestu pojasnjuje z njegovim poznanstvom z Damjanom in Zoranom in njegovo pretresenostjo ob tragičnem dogodku. Razumljivo in prav je, dati fantu čas. Da je bilo prezgodaj, se je pokazalo že proti Olimpiji. Toda precej manj razumemo, zakaj Sintayehu Sallalich na vsak način dobiva prednost pred Damjanom Boharjem? Proti Gorici je bil njegov vstop namesto že precej neopaznega in izgubljenega Sunnyja domala katastrofalen. Izgubil je vse dvoboje, podal nekaj netočnih podaj in povrhu zapravil dve zelo obetavni situaciji, resda taki, kjer pridejo na dan refleksi, toda prav takšne situacije so tiste, kjer Damjan Bohar zmore… Več. Izraelec je tu že dovolj časa, da bi moral kot tujec pokazati več. Sploh pa več kot domači fantje, v Ljudskem vrtu pa se logika zdi ravno obratna. Že res, da je šel Santi proti Olimpiji v tisti prodor, ampak je tudi res, da se na koncu ni znašel dovolj dobro in je nato nastal cirkus z ofsajdom.

Da bi Maribor moral ali zamenjati sistem (vse bolj se v napadu na trenutke izrisuje 4-3-3, ki je odnesel Jurčića, ali pa se ponuja vrnitev k 4-4-2, s katerim se Milanič očitno nikomur noče zameriti) ali pa pripeljati še kakšnega igralca v napadu, se pokaže v tekmah, ko se lovi rezultat. Letos jih ni bilo veliko, po gostovanju v Sofiji je to bila šele druga in pokazalo se je, da Marcos Tavares ne more biti joker. Ne more. Pika. V tem trenutku, s takšno pripravljenostjo pač ne, še posebej pa škodi, ko da glavo med ramena in gre dokazovati ob vsaki najmanjši priložnosti, kdo je. Saj to se vendar ve. Prav je, da je Tavares ambiciozen, vendar tega ne gre zamenjevati s soliranjem.

Ko je treba hitro odigrati in preskakovati igro z osvajanjem prostora, kapetan preprosto nima dovolj energije in hitrosti, da bi počel to, kar je počel še recimo dve sezoni nazaj. Kaj s Tavaresom, je nasploh veliko vprašanje te dni, saj tu sloni celotna miselnost kluba, ki se lani ni odrekel tistim členom, ki se jih je zdaj dalo nadomestiti. Če tega Milanič ne bo storil dovolj hitro oziroma preudarno, se mu utegne primeriti, da bo spet lovil samega sebe in skušal nato nekako noter spraviti zamujeno. Gorica je bila prva takšna tekma, kar seveda niti slučajno ni usodno ali razlog za resno kritiko, kaj šele paniko. Ni. Se bo pa kmalu pokazalo, kako bodo reagirali. Trmasto vztrajati pri nečem samo zato, ker sami v to verjamejo? Ali bodo dejansko storili spremembe, o katerih se je pred sezono govorilo? Maribor je letos, kot zapisano, rezultat lovil komaj drugič, v Gorici povrhu dvakrat. Prvič se je izšlo, komaj, drugič pač ne in to očitno. Zato vprašanje, ke sta tu Valon Ahmedi in Amar Rahmanović (ko bosta nared), kje mladi talenti (Žan Celar, Luka Štor), kmalu ne bo več retorično, temveč zelo konkretno. Maribor v minulih letih pač po globini kadra ni kazal pretiranega potrpljenja (Hotić, Črnic).

Kriterij odločitev Damirja Skomine in slab teden ZNSS

Ko se je tekma začela lomiti, se iskreno Damir Skomina ni ravno izkazal. Pregovorno naš najboljši sodnik, ki je imel v zadnji sezoni kvalitetne tekme tudi doma in je pokazal več razumevanja za domačo igro, ne pa še tako liberalnega, kot ga kaže po Evropi, bi lahko gladko pokazal na enajstmetrovko za Goričane, ko je žoga zadela Marka Šulerja v roko. Pa ni. Dobro, za eno odločitev si pač ne bi prislužil tako očitnih žvižgov, kot jih je pokasiral na koncu v Športnem parku, ne glede nato, da imajo v Gorici sodeč po ocenah najmanj radi sodnike.

Zakaj? Zato ker je Mariborčanom vsaj še dvakrat pogledal skozi prste, še zlasti ko je šlo za rumene kartone in tako kot Nejc Kajtazović dopustil Milivoju Novakoviću, da se ni zdiral le nad njim, temveč tudi nad tekmecem, ko ga je lopnil s komolcem (res pa ne tako močno). To je v nasprotju s pravili, o katerih toliko slišimo in jih po copy-paste metodi naknadno lepi tudi Zveza nogometnih sodnikov Slovenije, ki je imela katastrofalen teden. Če se imajo čas buniti nad novinarji, ki ocenijo, da je težko zmagati, če daš tri gole, a ti priznajo le enega, bi ga lahko imeli tudi za boljše nastope v javnosti, kot pa to, čemur smo bili priča. Pojasnilo v sporočilu za javnost za tisto situacijo iz derbija ni bilo ne tič ne miš. Nula koma josef. Je bil ofsajd ali ne? ZNSS pač ne reče nič. Ne bodo priznali ne napake ne odgovorjali… Bolje rečeno… Njih se to ne tiče. Da pač še zdaj ne vemo, kaj in kako. Bojazen je, da tega ne vedo niti sodniki. Izjave Milovana Nikolića, ki je lani, dokler je bil v studiu Kanala A, branil čisto vse odločitve sodnikov, zdaj pa je gladko podal subjektivno oceno v časopisju, kažejo, kako rigidna inštitucija je ZNSS. V škodo sebi, najbolj pa igri, ki jo imamo vsi radi – s sodniki vred.

In podobno je v nekaj situacijah ravnal v soboto tudi Skomina, ki je skušal tekmo pospremiti v smeri, v katero se na koncu ni razvila. Maribor pač ni zmogel preobrata, ampak za to pač ne bi potreboval njegove pomoči. Če je to bila kompenzacija za slabo sojenje na derbiju, pa še toliko slabše, da se lahko resno vprašamo, če so sodniki povsem izgubili moralni kompas. Da Goričani najslabše (o)cenijo sodnike, pa po lanski sezoni res ni čudno, ko so jim prepovedali uporabo škarjic ipd, sploh ne preseneča.

Skomina ni sodil slabo, res ne, je pa v ključnih momentih – tako kot Kajtazović v soboto – sprejel izvršno odločitev, ki je dala prednost enemu klubu na škodo drugega. S tako logiko daleč ne bomo prišli, ljudem pa se bo nogomet povsem razumljivo priskutil. ZNSS bo morala nekaj spremeniti v naravi svojega dela in pristopu do javnosti, sodniki pa bodo morali počasi že enkrat stopiti iz piedestala ter priznati napake in za začetek soditi bolje in se temu primerno tudi obnašati. Ponavljamo, zadnje, za kaj gremo vsi skupaj na tekme, so sodniki. Zadnje. Pred njimi je hamburger, pivo, debata in še marsikaj drugega.

Odlike Mirana Srebrniča in njegovih “fajterjev”

Gorica je lani res hitro polagala orožje pred Mariborom. In tudi Olimpijo, vendar je spomladi zadržala državne prvake doma (0:0) in slavila v Ljudskem vrtu (2:3). Daleč se zdaj zdijo, skoraj nedosegljivo daleč, kvalifikacije za obstanek v ligi izpred dveh sezon, ko je Miran Srebrnič prišel reševati klub, ki poleg Celja in Maribora od prve sezone dalje tekmuje (da, tekmuje, ne igra) v prvi ligi.

Čeprav se je moral znajti po odhodu Blessinga Elekeja in sprijazniti s težko poškodbo Amela Džuzdanovića, ki se je povrhu še povrnila, je bila Gorica lani dalj časa prva in je krenila tudi v novo sezono – dva poraza z Maccabijem gor ali dol – zelo prepričljivo. Dovolj, da Terror Boys pridno spodbujajo svoje moštvo še naprej, čeprav Srebrnič rad poudari, da je goriška publika zelo zahtevna in je tokrat z obiskom (le 1.000 gledalcev ali pa še to ne) precej razočarala. Vendarle je to mesto, ki je zbralo štiri državne naslove, le enega manj od Ljubljane.

V Tilnu Nagodetu, Gregorju Sorčanu in Miranu Burgiču ima ekipa ogrodje, ki ga naprej potiska iznajdljivost Rifeta Kapića in učinkovitost Sandija Arčona, tako da je Gorica zasluženo tam, kjer je. Med najboljšimi štirimi. Zanimivo bo videti, če se bo izboljšala njihova forma v gosteh (poraza 1:0 v Krškem in Celju) in kako bo mlado moštvo ohranjalo formo (padec vidimo recimo v teh dneh pri Celju, ki je obetavno začelo), po lanskem hitrem porazu z Muro v pokalu pa si najbrž več obetajo tudi v pokalu. Srebrnič pametno, zadržano in suvereno vodi svoje fante, ki so proti Mariboru pokazali izredno zrelost, potrpežljivost in se niso tako zaleteli, kar kaže, da so se od lani veliko naučili (Jogan, Celcer, Kavčič). Zdaj se znajo “fajtati”, kot je povedal po tekmi Miran Srebrnič. Več kot zasluženo zadovoljen.

14. avgusta 2016

Oznaka: nd gorica

Evropa da, Evropa vzame

Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [1:0]

Pet ugotovitev: Gorica – Maribor [2:1]