Oznaka: nk aluminij

  • Stooseminpetdeseti

    Stooseminpetdeseti

    Žogo je dobil v izdihljajih tekme. In izdihljaljih kariere. Enaindevetdeseta minuta njegove petnajste sezone. Dve minuti do konca tekme Maribora pri Aluminiju, še deset tekem do konca njegove zadnje sezone. Na tistem igrišču, v tej ligi. Tam, kjer so zmage Maribora minimumi, služba, nuja, remiji so resen zdrs, porazi pa katastrofa. Tam, kjer ne zmanjka vstopnic, kjer ni VIP sedežev, kjer ni ne kokic ne burgerjev. Tam. Tam nastanejo in ostanejo legende.

    Bila je enaindevetdeseta minuta tekme šestindvajsetega kroga. V izdihljajih zanj dolge, bogate, nore, epske, rekordne kariere. Petnajsta sezona, pa komaj druga tekma. In petnajsta minuta na igrišču na le sedem podlage. On. Sprejel jo je dobrih dvajset metrov od gola. Daleč od njemu ljubega gola. Od mreže, ki mu daje kruh, kariero, smisel. Ampak… Nihče drug ni več vedel, kaj bi storil, da bi se vijoličasti ognili porazu. Nihče drug se ni izpostavil. Nihče drug ni šel na glavo. Nihče drug ni… Ne. On.

    Žogo je dobil in z njo takoj krenil. Kot tank. Kot sila. Kot kobra. Čim bolj proti golu. Pritekel je Luka Petek. Trčil vanj. Odbilo ga je. Odbitek od zgodovine. Pomagati je skušal izkušeni Klemen Bolha. Dovolj izkušen, da bi naj bil vedel, kdaj, kako, čemu. Pa je samo odletel. Mimo. Od legende. In v blok je skušal še Tin Martić. Prepozno, žal, prepozno. In prvi in drugi in tretji. Vsi skupaj, vsi zaman.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Ko je zamahnil Marcos Tavares v četrtek, 10. marca 2022, popoldan, v tistem mrazu in vetru, ko je sonce šlo čakat pomlad, na tistem domala kultnem igrišču, kjer je vsakič po svoje drugače, zdaj mehko, zdaj trdo, zdaj lepo, zdaj grdo, je zamahnil po zgodovini. To je bil njegov 158. gol v prvi ligi. Že dolgo je rekorder, prejšnji in dolgoletni Štefan Škaper je postal dokončno anekdota nekih drugih časov. Ampak hkrati je bil to njegov prvi gol letos. Na drugi tekmi. Ja, komaj drugi. Doslej je dočakal eno operacijo in en nastop. In eno knjigo. Marcos Tavares naj bi bil že… Preteklik. Pa ni. Ne še. Zamahnil je tam, kjer je lani zastreljal enajstmetrovko. V ključnem trenutku na koncu neuspešne sezone, povrhu na debiju Simona Rožmana. Zdaj je bilo, kakor da je poravnal račune. Pa ne da bi jih bil moral. Sploh ne.

    Marcos Tavares ni dolžen nič. Nikomur. Ta gol je bil… Kvečjemu kot dolg drugih do njega. Samo malo prostora je potreboval. Ampak ta ni prišel sam od sebe. Ne. Prišel je z voljo, fiziko, trudom. Ni pa več kot prej. Bili so goli pred njegovo knjigo Legenda. In ta je prvi po njej. Gol, v katerem je toliko moči. Njegova biografija, zgodba fanta, ki je dal toliko skozi in bi lahko končal vse prej drugje kot tukaj. Na hladen četrtek v Kidričevem. Kjer bi Maribor lahko rutinsko začel zapravljati točke. In naslove. Maribor že dve leti ni odpiral klubskih vitrin. Evropa je vse bolj nekaj, za kar se uporablja preteklik. Večina soigralcev iz lige prvakov je odšlo. V šumi je bil edini z nastopom v ligi prvakov na igrišču. Ja, edini.

    Še dvajset dni in star bo 38 let. Spet bodo zaokrožile anekdote, vici, štosi. O tem, koliko je star. Pa saj to je tisto! On in cifre. Koliko golov ima? Ogromno, rekord. Koliko tekem? Ogromno, rekord. Koliko let ima? Ogromno, rekord. Ko je stopil na igrišče, je bil edini, ki je igral v ligi prvakov. Edini.

    Ima vse. Ima rekord lige. Ima največ nastopov in golov za klub. Ima rekord evropskih kvalifikacij. Ima, hej, knjigo. Edini v ligi. Iz lige, v ligi, za ligo. Knjigo. Izdana v zadnji sezoni, po kateri se bo lahko bolj ali manj sam odločil, kaj, če sploh, bo še počel v NK Maribor. Vrata so mu odprta. Nekje okrog stadiona, kdo ve, bo najbrž spomenik. Sam sebi bi lahko stisnil petko. Odigral dvojno.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Knjigo že ima, torej. Prebrana, prečitana, prehvaljena. Potem pa to. Eno so knjige, drugo pa zelnica in rezultat v šumi. Gol, ki v živo, na nek četrtek, v zimi kariere pokaže in na zimski dan, ko se pomlad zdi nedosegljiva, le vedno manj tekem v ligi ti daje občutek, da bo enkrat maj, zakaj ima knjigo, rekorde, kapetanski trak. Na tekmi, kjer če Maribor zmaga, je to pač minimum. Če ne zmaga, je drama. Če izgubi, so alarmi.

    In potem se je, ko sem ga vprašal, če mu je kaj žal, da je že napisal knjigo, nasmejal. S tistimi neskončno belimi zobmi. Nasmeh, ki je skoraj vedno tam. Ne na silo, ne zato, da bi kaj skrival. Ne. Marcos Tavares se smeji, kadar ima razlog. In zdaj ga je imel. Ne pa za krohot. To vendarle ni mega uspeh. Zanj je to bil gol, ki je bil nujen. Za ekipo, ne zanj.

    Ampak vseeno. Marcos. Ni knjiga izšla malo prehitro?

    »Ah, ja,« je premislil, »bom napisal drugo.«


    Toda še bolj je izstopalo, kaj je dodal malenkost kasneje. Manj kot dvajset sekund. Že pred tem je rekel, kako hvaležen je, da sploh igra. Po operaciji kolena. »Ampak res sem vesel, da lahko igram in rad bi se zahvalil trenerju Radovanu Karanoviću, da vame zaupa, velika stvar je to azme, že proti Radomljam sem se zahvalil, tudi danes se mu zahvaljujem.«

    Ponižen je. Prav to ga loči. Tu se lahko začne. Nek mali fant je bojda blizu press tribune rekel, da je Tavares, no, debeli. Saj najbrž ni želel biti žaljiv. Pač ti dresi, sploh pa beli, so oprijeti. Sploh veste, kako tanki, oprijeti, majhni so ti dresi? In kako suhi nogometaši? Ko stojijo skupaj, se poznajo dekagrami. Ko jih vidite vsakega posebej, so… Drobni, suhi, srne, antilope. Tavares še vedno ni daleč od tega. Ni pa v top formi več. Saj sam ve, vsi vemo, jasno je, operacija, leta, vse naredi svoje.

    Pa vendar. Do žoge, do nogometa, do športa je tako prekleto ponižen. Še vedno. Prav to ga dela – legendo. »Zelo sem vesel, da lahko po operaciji sploh igram nogomet in zabijem kakšen gol. Zabil sem, ampak škoda, da nismo zmagali,« je pristavil in tako jasno dal vedeti, kaj je cilj. Naslov. Ne njegove številke. Ker ve. Da so tudi sezone brez lovorik. On ima toliko sezon kot ima klub državnih naslov. A ko je prišel, je imel Maribor 7 lovorik. Zato je jasna izjava: »Moramo se izboljšat, trenirat, še več, več, več.«

    Je imel občutek, da so soigralci računali, da ga bo prav on zabil? »Na vsaki tekmi sogiralci želijo, da dam kakšen gol. Ker, hvala bogu, dobro treniram. Danes je prišel ta trenutek, ko sem ga zabil. Vedo, da je to moje delo. Zelo vesel sem.«

    In to po tekmi, ko se je občutek potencialne rutinirane zmage sprevrgel v muke v šumi. Ko je gladkih in prezgodnjih 0:2 postalo pogrebnih 3:2. Za Aluminij. Za že dolgo zadnjo ekipo lige. In po preobratu so naciljali še v prečko, vohali 4:2 in sploh prvo zmago to pomlad. Še trenerja, za katerega je delovalo, da bo nezamenljiv, so zamenjali. V ponedeljek. Pa saj. Maribor je zanje taka stranka. Že septembra je bil. Sedem tekem, Aluminij brez zmage. Osma tekma? Prišli so vijoličasti. Mislili, da bo 20 minut dovolj. Ali zgolj to, da se bodo pojavili. Nak. Ne tam. V Ljudski vrt so namesto treh točk prinesli tri komade.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    Marcos Tavares je pokazal, kaj pomeni biti kapetan, legenda, spomenik. Ta gol, ki sam po sebi ni nujno poseben ali kdo ve kako pretirano lep, je v sebi nosil tisto, kar pri Tavaresu toliko bolj poznamo. Tisti, ki smo tu za take tekme. In na takih tekmah. Ko se resno vprašaš. O smotru. Ampak… Si nagrajen. Ne moreš ceniti gola za ligo prvakov, če ne ceniš gola za 3:3 v šimi. To so goli, kakršen je bil, ko je padel Škaperjev rekord proti Gorici. Ko je preigral vse in še sebe. Ali pa gol izpred dveh let, ko je Maribor izgubljal z Bravom, viole so očitale igralcem premije. Zadnja tekma za Darka Milaniča in Zlatka Zahovića. Narobe je šlo vse, kar je lahko šlo narobe. En manj, dva gola zaostanka. Proti Bravu. Kaos na tribunah. Edina dobra stvar s tiste tekme je bil njegov gol. Pokazal je združljivost brazilskega in mariborskega karakterja. Nepopustljivost. Tavares je vzel žogo in preigral vse. S sabo in fuzbalom in trmo vred. Če je bilo treba kogar odriniti. Karkoli. Samo da je pokazal. Ko bo šlo vse cugrund, bo on še tukaj.

    In je zabil gol.

    In ga je tudi danes.

    V tistem mrazu. V tisti sili. Ne iz obupa, temveč iz ponosa.

    Tavares je rešil Maribor poraza. Morda za točko, ki utegne na koncu priti še kako prav. Maribor je v zadnjih štirih sezonah dvakrat imel toliko točk kot prvi, pa ostal brez naslova. Ampak naredil je še več, Tava. Spomnil je hkrati tudi, kaj dela Maribor, no, Maribor. Kot najtrofejnejši slovenski nogometni klub. Kot sinonim za borbo. In ponos. In čast.

    So tekme, ki ti spolzijo, zdrsnejo, propadejo. Ko so vijoličasti prišli septembra, ni Aluminij premagal nikogar še v sezoni. Domov so šli z 0:3, poklapani, negotovi, Simon Rožman pa z nogo in pol na poti k nazivu bivšega. Takrat smo špekulirali, kaj bi lahko nastalo iz Ognjena Mudrinskega. Zapravil je dva zicerja. Tretjega ni dočakal. Zdaj pa smo spet ugotovili, kdo, kaj in zakaj je Marcos Tavares. On je takrat tam, ko klubu tudi ne gre.

    Zdaj pa to. Maribor je imel 0:2. Po dvajsetih minutah. V šumi. Ampak ta šterntalski veter nekaj nosi. Veter nepredvidljivosti. Maribor je Kidričevu bližje, kot je Kidričevu kateri koli tekmec. Zato pa tako igrajo. V nedeljo niso igrali, propadli so v Stožicah. Šest komadov, abonirani na visoke poraze proti Olimpiji. Ampak čakajo na take tekme. Na tiste, ki se borijo za nekaj povsem drugega. Pač takšni so. Tako to je. Aluminij bo raje šel na glavo in po točke proti (naj)boljšemu Mariboru. Radomlje, konkurent za izpad? Zabili so jim štiri gole. V šumi. Gladko.

    Zdaj pa taka tekma. Luka Janžekovič, faktor x, magija od nepredvidljivosti, ultimativni kapetan Aluminija, je podaril prvi gol. Nastavil žogo. Peta minuta. Nato je v 20. minuti gol zabil še Rok Sirk. Nisem njegov pristaš, sploh ne. Ampak gol je bil prekleto lep. Tak. Skoraj v rikverc. Za tak gol rabiš a) občutek in b) jajca. Bam. Dras. Čeprav je Radovan Karanović zamenjal postavo, predvsem predelal obrambo, je kazalo, občutek je bil, da bo dovolj.

    Nerad primerjam naš fuzbal s svetovnim. Joj ne. Ampak bilo je kot večer prej v Madridu. Ko je PSG vozil, sankal, nasmodil Real. Dokler… Ni ena poteza, ena napaka vsega obrnila na glavo. Maribor ni imel neposredne napake, čeprav je Ažbe Jug odletel v prazno pri predložku. Ampak vse je storil Martin Šroler. Eden tistih Hrvatov, ki ne govorijo, ampak delajo. Veliko jih je v našem prvenstvu. Čez 40. Ogromno. Za štiri enajsterice. Ampak Šroler je reagiral mojstrsko. Večina igralcev bi tak zdrs golmana nabilo čim prej proti mreži. Ne on. Narolal je, zarolal je in zabil. Ter nato kmalu v

    Knjigo je že napisal. In marsikdo jo je že prebral. Pa ni še vse spisano. Ni. Ni v najboljši, optimalni formi. Vse to naj bi bila le še poslovilna turneja. No, turneja. Pač. Čakanje na veliko slovo. Ker to bo epsko slovo. Ampak do tega, da si tak, spomenik v izdelavi, legenda tu in zdaj, se pride točno s takimi goli. Kot je bil ta. Na dan, ki za moštvo ni bil dober. Popoldan, ko lahko skrbi trenerja, ki se sam sprašuje, kako je njegovo moštvo lahko tako razpadlo. Hm. Prišel bo dan, morda zelo kmalu, ko bo moral tudi sam poznati odgovor. Vprašanje bo jasno, kam bo letelo. Do športnega direktorja, ki sestavlja kader, za katerega je že trdil, da je najboljši v ligi. Lestvica ne laže, Maribor je še vedno prvi, ampak prednost je trenutno bolj varna in sigurna kot zaupanje v globino kadra, kjer že ena sprememba povzroči skrbi, več njih pa probleme.

    Edited in Prisma app with Thota Vaikuntam

    In zato je ta gol toliko bolj izstopajoč. Maribor je rešil poraza. Dal je točko. Ampak prav v tem se skriva ključno vprašanje. Kaj in kakšen bo NK Maribor, ko ne bo več Marcosa Tavaresa? V dveh nastopih si je priigral tri resne priložnosti in zabil en gol. Odstotek je silovit, prezenca tudi.

    Ampak če kaj, je lahko Marcos Tavares na ta 158. gol še kako ponosen. Mi, ki smo na ta popoldan bili v Kidričevem, kjer novi trener Robert Pevnik samozavestno verjame, da bo Aluminij zmagal na petih od zadnjih desetih tekem, čeprav so v 26. krogih slavili le štirikrat, tega gola v tisti mrzli sapi sprememb ne bomo pozabili. Ne tako zlahka. Ker je bil gol, ki je pokazal, kaj imajo največji. In zakaj so največji.

    Zato je Marcos Tavares to, kar je. In bo ostal. Večni borec. Nepopustljiv. Tava. Tavagol.

  • Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Kidričevo. Kraj, kjer se fuzbal sliši.

    Nogometna romantika se zame začne na (avto)cestah vzhodno od Maribora. Ali greš proti Prekmurju ali proti Ptuju, niti ni pomembno. Ko greš tja, si radosten, ker poznaš krajšo pot do stadiona. Neki skriti, tihi ponos, nagrada za to, ker greš na tekmo v »šumo«. Če to razlagaš, vzneseno, s pridevniki, slino in pivom nekomu, ki tiste krajše poti ne pozna, ne more nikakor razumeti, zakaj bi nekdo šel na tekmo nekam, čemur se reče »šuma«.

    Pa je fajn. Zelo fajn.

    Avto zdaj redno parkiram malenkost dlje od stadiona. Med prekrasno šolo in tihimi, nizkimi, ne preglomaznimi bloki, kjer se zdi, kakor da nikogar nikoli ni zares doma ali pa živijo tako marljiva, pridna, tiha, delovna življenja. Ko pridem tja, ponavadi nekdo sprehaja psa ali par sprehaja nežno sedanjost. Na pomitih oknih so krasne orhideje. In šola. Kakšna šola. Neverjetno. Če je bil Zavrč v mojih očeh, najbrž zaradi tiste trte, ki se je tako lepo videla iz nove tribune, Provansa slovenskega fuzbala, potem bi nekako Kidričevo moralo biti, em, pa naj mu bo, Toskana slovenskega fuzbala. Začne se namreč že na parkingu.

    Ne vem, zakaj parkiram dlje kot drugi novinarski kolegi, obiskovalci, pravzaprav vsi, ki se pravočasno (in službeno) odpravijo na tekmo. No, v bistvu vem. Ker če pride na tekmo RTV Slovenija, je kmalu parkirišče za igralce, sodnike, funkcionarje, novinarje in vipovce takoj polno. Raje se sprehodim, kakor da bi se bil jezil in tiščal avto pred klubski avtobus in podobno. Morda zato, ker sem hiperempatični dripec, kaj pa vem.

    Že ko ugasnem avto in skupaj z njim radio, zaslišim glasbo. Doni, razlega in vabi čez celoten kraj. In kakšna kombinacija je to. Vsaj v minulih, zadnjih par sezonah, kar so se rdečebeli ne le vrnili, ampak zažebljičili v prvo ligo, imajo v Kidričevem najbrž najbolj raznoliko glasbeno izbiro. Blizu pridejo nemara še v Domžalah, po jakosti pa seveda nihče ne more konkurirati že zdavnaj prepočenim zvočnikom v Fazaneriji. Ampak Kidričevo to počne po svoje, drugače, šumarsko. Tam se da slišati Modrijane, AC/DC, kakšen hrvaški hit in potem spet karkoli pač navrže žanrski za-vsakega-nekaj boben.

    Šele sčasoma, ko sem bolj redno začel hoditi na gostovanja, še posebej tekem, na katerih ne igra Maribor, sem začel na vsak kraj gledati, kolikor je to pač mogoče, iz njegove lastne prizme. Ne moreš soditi vsega tako, kakor je v Ljudskem vrtu. To je narobe, zavede te in posledično ne moreš najprej opaziti, nato pa ponotranjiti vsega tistega, kar vsak kraj razume pod fuzbalska tekma. V Kidričevem se vse začne že z uradnim napovedovalcem. Gospod se je nagledal fuzbala iz stavbe, edine poleg igrišča, v bistvu malo večje hiš(k)e, kjer je vse od slačilnic do pisarn in celo fitnesa. Njegova dobrovoljnost te spravi v nekaj kakor smeh. Pa ne zato, ker bi na dolgo in široko govoril (Velenje), našteval (Krško), spodbujal (Domžale) ali zmagoval (Murska Sobota). Ne. Ko slišim njega, pa naj bo dan, ko ti ni za fuzbal, kar se seveda tudi zgodi, padem noter. Ima ravno čisto malo previsok glas za nogometnega napovedovalca, kakršnega si nekako filmsko ali pa iz prakse predstavljamo. Ampak ko našteva, se vljudno pokloni vsem od sodnikov do gostov, pokaže velik obraz.

    Aluminij pač ni in nikoli ne bo ogromen klub. Vsaj ne po nekaterih klasičnih kriterijih. A ko se še spomnim, kako sem v zadnjem letu, ko so bili še v drugi ligi, kupil karto in stal na edini, glavni tribuni, kjer je bilo le par sedežev, sicer pa beton in nobene strehe, in vse to primerjam s koncem zadnjega avgusta, ko se je trlo Prekmurcev in šumarov, ko so mlada dekleta prvič videla, kako je, ko fuzbalske navijače zgrabi daj-mi-tri-pire-pa-tu-kaj-bojo žeja, je Aluminij nekje vmes postal velik klub. Nenazadnje, četudi jih je Olimpija v slavju naslova še v finalu pokala povozila, so večkrat pokazali, da so se veliko naučili iz svoje prve sezone med prvoligaši, saj so tri leta kasneje ob vrnitvi znali videti dlje od tistega, kar so videli dotlej.

    Ampak četudi so šli pogosteje po lestvici gor kot dol ter pregovorno Maribor bolj mučili v Ljudskem vrtu kakor Olimpijo v Stožicah, čeprav imajo po drugi strani Ljubljančani v Kidričevem še vedno negativen izplen (6 zmag Aluminija, 4 zmage Olimpije), je tam, v šumi, še vedno vse tako, da se spomniš, kaj je nemara bistvo nogometa. Že zato, ker skoraj vse slišiš. Zdaj, ko ni gledalcev zaradi koronavirusa, smo slišali Damirja Skomino, kako je jel razlagati, da je »on tukaj glavni«. Pa Anteja Šimundžo, kako Muri prav Skomina vedno nekaj vzame. Običajno točke, čeprav je tokrat, ko pišem po zadnjem obisku, prvem, kar se je nogomet spet nadaljeval, Mura odnesla vse tri.

    Slišiš in vidiš ljudi, ki pridejo ne na, ampak ob tekmo. Tam, ne severu stojijo, za staro, tetanusasto ograjo, če jim je seveda to dovoljeno.

    Slišiš, ne pa tudi vidiš vlak, ki se tam nekje v daljavi prebija preko polja skozi čas, topoče in tolče kilometre, na kateri včasih Kidričevo niti ni postaja, kjer bi bil ustavil. Za razliko od prvoligaškega fuzbala, ki ni le postal niti obstal, temveč se razvil v svojevrstno križišče slovenskega fuzbala.

    Vidiš, kako trenerji po tekmi dajejo izjave kar ob zelenici, jeseni in spomladi pogosto tudi blatni. So trenerji z lepimi, dragimi pari čevljev. Ti se, tako je vsaj videti, ugrezajo še bolj kot tisti cenejši pari, tako ali tako pa je blato pač, no, blato.

    In kadar je blato, slišiš in vidiš nogometaše, tudi tiste, ki so že igrali v ligi prvakov, ki še bodo reprezentanti, tiste, ki so komaj okusili prvo ligo in one, ki četudi so v Kidričevem gostje, poznajo prav vse, ker so tik pred fuzbalsko penzijo. Kopačke udrihajo eni in drugi enako, oboji nekako tiho, vsak sam, kakor je to počel, preden je bil profesionalec.

    Kidričevo ni stadion, kjer bi bili navijači pretirano napadalni, prej so prikupni, kakor v tej sezoni otroci z »Aluminij, žogo v gol porini«. Aluminij je kraj, kjer predsednik kluba še nahruli avtmigeca, ker se igra z žogo in ne spremlja tekme. Ali ga pohvali. Kraj, kjer direktor pove golmanu, kam bo žoga šla iz prostega strela. Vmes so postali ekipa, ki je bolj(e) poskrbela, da njim nihče ni žoge v gol »porino«. To, ob šumi, je stadion, kjer jih sodnik ne bo fejst slišal. Prej se bo slišal dober štos kot zmerljivka.

    In sliši, ne pa tudi vidi, se slavje nogometašev. Tisto, česar na praktično nobenem stadionu ne moreš slišati ne kot navijač tudi po vsej verjetnosti ne kot novinar. To je kraj, kjer slačilnico slišiš. Olimpijo, kako si končno zavrti »nije u šoldima sveeee« in nogometaši pojejo, končno, ker so spet zmagali v Kidričevem. Maribor, kako nabija muziko. Muro, kako kriči. In, jasno, domače, ki grejo ponavadi, naj pade Maribor, Olimpija, Gorica za finale pokala, po svojih uspehih nekako tiho, nežno, skromno počasi domov. Skozi meglice, skozi šumo, skozi fuzbal.

    Kidričevo, kraj, kjer se fuzbal sliši.

  • Preobrat s karakterjem

    Preobrat s karakterjem

    Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [2:3]

    Karakter, ne naključje za 2:3

    Lahko bi se končalo precej drugače. O, ja. Ampak se ni. In to je zgodba letošnjega Maribora: ampak se ni. Končala se je tako, da je Maribor še tretjič rešil lastne probleme v 90 minutah in še na tretji tekmi proti moštvom, ki naj mu ne bi delale take preglavice, zmogel preobrat. V Kranju so proti Triglavu v 28 minutah obrnili 2:0 v 2:3. Proti Krškemu so dvakrat vodili in naposled s »ta malimi« v Ljudskem vrtu v 95. minuti izvlekli zmago. Spet 3:2. In v Kidričevem so se po izgubljenem prvem polčasu v nadaljevanju sestavili, napake vzeli kot najboljšo motivacijo in zmagali. To so tekme, kakršne je Maribor predlani, ko je šel naslov v Ljubljano, še izgubljal. Letos pa ne. Letos jih zmaguje. Če zabije vsaj en gol, zmaga.

    »Verjamem, da vsi raje vidijo veliko golov. Čeprav je za trenerja včasih boljša tekma, ko zmagaš z 1:0 in nasprotniku ne dovoliš priložnosti. To je bilo zdaj bolj dramatično, za navijače odlično,« je skoraj potarnal Darko Milanič. Ni pričakoval takšne tekme, ne glede na besede. Slobodan Grubor ga je precej presenetil. »To je zdaj že tradicionalno težko gostovanje. Nasprotnik je hiter, dobro organiziran in večji del tekme za žogo. Ko je malo prostora, je težko prebiti blok, toda ob doseženih treh zadetkih je razplet proti ekipi, ki igra na takšen način, dober.«

    Kadarkoli Maribor zabije, zmaga. Statistika ne pove vsega, toda brezgoli remiji v prvenstvu (Domžale, Olimpija, Celje) so ob remiju z Zrinjskim v Evropi ter saj-jih-bomo-doma edinem porazu pri Hapoelu zavidanja vredni dosežki moštva, ki je čez poletja postalo ne samo kompaktno, široko in globoko, temveč tudi s pravim karakterjem. Kombinacija in protinapad za zmagoviti gol je bila šola fuzbala. Ki jo je pokazal pri golu za 2:1 tudi Aluminij, da ne bo pomote, vendar zdelo se je, da bo Maribor vse gole lahko dal le iz strani, pa je dal vse tri iz skoraj točno sredine.

    »Po prvem polčasu smo se dogovorili, da moramo igrati naprej. Da je treba verjeti v zmago. Da lahko meljemo, dodamo na ritmu. Nasprotnik je bil večji del tekme na svoji polovici igrišča. Ko tvegaš, imajo branilci nekaj več dela, nasprotnik pa zaradi hitrosti in načina igre pride do nevarnejših situacij, vendar smo vse dobro prestali in pri tem imeli tudi nekaj sreče. Tekmeci so se bolj odprli, ko smo imeli igralca manj, a smo to znali dobro izkoristiti. Enostavno smo verjeli, da lahko zmagamo. V tej smeri smo se pogovarjali že med odmorom v slačilnici. Ko se zgodi enkrat, dvakrat, zdaj tretjič, ni več naključje in fantje verjamejo v to, da smo sposobni priti tudi do preobratov. Dobro so nam zapirali prehode in smo morali poiskati nove rešitve. Vendar so fantje verjeli, v svojo kvaliteto in to, kar delamo. Potem se zgodi to, kar se je.« In zgodila se je zmaga, ki daje moštvu, ki potuje na najbrž najtežje gostovanje v sezoni, najboljšo popotnico in spoznanje, da verjame vase.

    FullSizeRender 31

    Ko se tveganje (s Hotićem) izplača
    Ni šlo. V tisti fazi tekme se je zdelo, da bo Maribor uspel, vendar ni šlo. Gladko bi lahko Darko Milanič, ki mu, čeprav tega nihče ne prizna na glas, še vedno manjka vsaj en zdrav napadalec, zamenjal tudi Marwana Kabho, ki je imel poleg Mateja Palčiča eno najslabših tekem v sezoni. Njegove žoge so šle, vsaj tri, neposredno tekmecu za protinapad. Slabo. Precej slabo. A ker je tudi Pihler pospremil gol Tahiraja s pogledom, se je Milanič odločil, da bo tvegal raje tako, da bo iz igre vzel Pihlerja in vanjo poslal Hotića.

    Dino Hotić je po petem krogu z Domžalami obsedel bolj ali manj na klopi, dobival drobtinice (pet minut na derbiju) ter polno minutažo v pokalu, vendar Milanič se je vse pogosteje odločal za Bajdeta, Kramariča, Boharja in Ahmedija v napadalnem delu sredine. Če ne dobiš prostora v sistemu 4-2-3-1, je jasno, da je konkurenca (pre)velika. Hotić je tokrat vstopil zato, ker drugih opcij več ni bilo.

    »Hotića sem predvidel kot menjavo, če ne bo šlo po načrtih. Pri njemu je tako, da v nogometnem ali pa v življenju nasploh ne gre vedno samo navzgor. Prav tako pa ne gre samo navzdol. To je dobro. Imamo fanta, ki prizadevno dela, se trudi. Veliko mora še delati, se naučiti in napredovati. Celotna akcija pri zadetku je bila top, tako da čestitke Hotiću za izvedbo. Zanj velja kot za ostale: ko govorim, da so nam vsi zelo pomembni, to drži kot pribito. Skozi sezono se bo to znova pokazalo in dejstvo je, da bodo vsi, ki se bodo izkazali, dobivali priložnost.«

    Hotića je zadetek iskreno razveselil, priznal je, da si ga je resnično želel, pozna se, da mu manjkajo minute in da bi rad več igral. Konkurenca res ni majhna, toda tokrat je predvsem pokazal, da mu lahko bolje leži vloga na sredini, saj je njegovo kreiranje pošteno premikalo težišče igre. In končno je dal gol, ko je res štelo. Res dobra tekma proti Ankaranu… To se pozabi. Takšen (evro)gol v izdihljajih tekme pa ne. Hotić je tokrat res upravičil svojo »desetko«.

    FullSizeRender 32

    Dva pomembna prvenca…
    Dobra novica: svoj prvi gol v sezoni sta zabila tako Valon Ahmedi kot Jean-Claude Billong. Oba na nek način »novinca«, če pomislimo, da je Ahmedi šele letos začel dobivati konkretno, standardno in zajetnejšo minutažo. »Saj je bil že čas, ne?« je Milanič pospremil prvi gol Ahmedija, ki je bil med najbolj razpoloženimi na igrišču takrat, ko moštvu ni steklo.

    Zadetek Billonga pa lahko – poleg njega – veseli toliko bolj strokovni štab zato, ker je to morda celo prvi gol z glavo (ali pa eden zelo redkih) v tej sezoni, četudi ne prvi s kota za zmago s 3:2, saj je to storil že Aleks Pihler proti Krškemu v izdihljajih tekme. Imajo pa vijoličasti zdaj v prvenstvu že deset različnih strelcev v desetih krogih. Očitno zaležejo zlasti pogovori z igralci, saj se je o doseganju golov pogovarjal tako z Boharjem, ki ga je tokrat raje spočil, in Ahmedijem.

    »O tem sva se veliko pogovarjala, močno si je želel zatresti mrežo in uspelo mu je. Tudi za Billonga je bil to prvi gol v dresu Maribora, odlično.« Maribor nima klasičnega golgeterja, če izvzamemo Marcosa Tavaresa, ki je imel eno lepo priložnosti in je sodeloval pri prvem zadetku, ob izostanku Luke Zahovića, ki naj bi se vrnil prihodnji konec tedna, in dejstvu, da ne veš točno, kdaj bo Jasmin Mešanović zabil. Zato deluje kot moštvo, kjer je zadetek nadgradnja ekipnega truda. Kjer res ni pomembno, kdo zadane. Vsa filozofija kulminira prav v Mešanoviću, pri katerem po zadnjih dveh tekmah ni več pomembno, zakaj je bil pripeljan. Njegova asistenca Hotiću za tretji gol je imela oči na hrbtu.

     

    FullSizeRender 36

    … In en nepomemben, mimobežen prvenec
    Pri Liorju Einbromu bo problem. Najprej birokratski, saj je v zapisniku naveden tako kot v dokumentih, kjer so ga napačno zabeležili. Sam pravi, da je Or Inbrom. Mi bomo uporabljali slednjo verzijo, ker tako 21-letnemu fantu, ki je posojen iz Genta, piše na hrbtu mariborske majice nad številko 99. Ampak to ni glavni problem. Ne, ne.

    Težava, za katero Inbrom primarno seveda ni sam kriv, je tajming njegovega prihoda. Če je že prišel kot tujec po uvrstitvi v ligo prvakov, bi v brutalnem septembrskem ritmu (sedem tekem), ki mu bo zaradi pokalnega žreba sledil enako naporen oktober (vsaj pet tekem, najbrž šest), prišel prav takoj. A je prišel utrujen in povrhu poškodovan. Zdaj je očitno dovolj zdrav za napore, toda vidno nepripravljen na nivo, ki ga terja slovenska liga v Kidričevem. Kar je kompliment za slovensko ligo in zalogaj za Inbroma.

    »Pri tistem sprejemu in priložnosti v prvem polčasu je pokazal, da ima talent. Delali bomo z njim, gre za mladega, nadarjenega fanta. Ko se bo navadil na nas in se bomo mi na njega, bo pokazal, kar zmore. Ni še veliko treniral z nami. Ko bo nastala prava mešanica njegovega in moštvenega občutka, bo super,« je bil optimističen Milanič in skušal najti pozitivne lastnosti. Inbrom se je želel dokazati na krilu, vendar je v preveliki vnemi storil preveč, zamujal v štarte in na koncu skoraj pustil moštvo na cedilu, ko se je prerival pred vrati in si prislužil drugi rumeni karton.

    Ker na Urbani.si velikokrat analiziramo sodniško delo zlasti s kritikami, lahko tokrat zapišemo, da je Rade Obrenović svoje delo večinoma resnično opravil z občutkom za (trdo, vendar športno) tekmo. Nekaj, kar zmanjka Mateju Jugu in včasih tudi Damirju Skomini, saj tekma ni eskalirala, ne glede na sedem rumenih kartonov. Morda bi lahko, pardon, moral Nemanjo Jakšića za njegov izpad kaznovati z neposrednim rdečim kartonom, vendar bi si s tem nakopal gnev domačega občinstva. Na koncu se je izšlo Mariboru tudi z desetimi, bo pa Inbrom imel čas tuhtati, zakaj se je prerival in zamujal v štart. Če bo našel odgovor, bo Milanič imel, kar nujno rabi. Rešitve s klopi, ko ne gre. Tokrat se je izšlo, proti Celju se vsaj za zmago ni. Or Inbrom je na prvi tekmi pokazal več želje kot znanja, vendar priložnosti bo gotovo imel še dovolj.

    FullSizeRender 34

    Gruborju manjka samo še »tisto nekaj«
    Darko Milanič ni mogel skriti tega dejstva. Celo malo na smeh mu je šlo, ko je priznal, da je Aluminij zelo dobro prečital Maribor. Od platnice do platnice je Slobodan Grubor prebral, listal, izpisoval v zapiske Maribor, s katerim tooooliko lažje igra kot denimo z Olimpijo. »Izgubilo je boljše moštvo,« je ugotovitev, s katero se da strinjati in kaže na ambicije, ki jih Grubor goji vse odkar je pozimi zamenjal Bojana Špehonjo, ki je Maribor v Ljudskem vrtu premagal zato, ker so bili vijoličasti v krizi, Grubor pa Maribor zgrabi tako, kot ga je ponavadi zgrabil Zavrč. Na polno, visoko, z žogo v nogah.

    V mariborskem taboru so vnaprej sicer poudarjali, da je tekma v Kidričevem drugačna, Milanič je poudarjal, kako so sprejeti »drugače« kot v drugih sredinah. In hkrati kar trdo odgovoril na vprašanje, zakaj lani njegovo moštvo ni prineslo iz Kidričevega več kot točko iz dveh tekem. Da je bil tist 0:3 poraz pač posledica osvojitve naslove. A bolj smo imeli v mislih obračun 0:0, ko se vijoličasti nikakor niso znašli na igrišču, resda takrat bolj mehkem, a še tretjič zapored smo nato poslušali ravno o igrišču. In to je prednost Kidričanov, ki svoj teren, kjer so v tej sezoni Prve lige Telekom Slovenije na oko najbolj napete in razburljive tekme, pač najbolje poznajo.

    Aluminij ni več lokalno mošvo z lokalnim talentom. Je regionalno moštvo, ki se ne rabi le boriti za obstanek in kjer se tujci (beri: Hrvait) lahko dokazujejo z malo več potrpljenja kot so to lahko počeli pod Miranom Vukom. Francesco Tahiraj je spomnil na svoje najboljše predstave, Aleksu Pihlerju je pri prvem golu zbežal za avtogram, medtem ko je Žiga Škoflek znova (in znova in znova) dokazal, kakšno kvaliteto premore, če ima res dober dan (večer). Nasploh je Aluminij kompaktna, organizirana ekipa, ki doma resnično rada igra in reflektorji so k temu gotovo precej pripomogli. Razsvetlili so zgodbo, ki v Kidričevem dobiva tudi infrastrukturni napredek, čeprav večerni termin v tako odprtem okolju ni nujno vedno najboljša izbira, še posebej, ko jesen pritisne ali ko se Viole namestijo kar v gozd za golom. Škoda le, da v vsem prazničnem vzdušju kljub trudu domačih organizatorjev še vedno vlada občutek, da je bila vsaka tekma v Zavrču, od koder so reflektorji, imela bolj praznično vzdušje. Nenazadnje: ognjemet so pripravile viole, ne domači organizatorji. 

    Igralec tekme: Dino Hotić [Maribor]

    FullSizeRender 35

  • Pet ugotovitev: Maribor – Aluminij [4:1]

    Pet ugotovitev: Maribor – Aluminij [4:1]

    Odličen obisk, izvrsten rezultat, pokončen tekmec

    Tako Darko Milanič kot Mitja Viler nista mogla mimo dejstva, da je bil obisk v Ljudskem vrtu zelo dober. Pravzaprav je bil izjemen. Drugi, no, tretji najboljši v tej sezoni, takoj za obema derbijema z Olimpijo. Še Domžale si je prišlo ogledati »le« 4.000 gledalcev, zdaj jih je pa prišlo še 500 več, četudi se je na oko zdelo, da nas je 5.000. Precej ima pri tem najbrž tudi dejstvo, da gre za lokalni derbi in da je Aluminij letos dvakrat naščipal Maribor, kjer so se še poznale rdečice, ki jih je naščipal lani Zavrč.

    Seveda bi klišejsko lahko dobacili, kako je lepše gledati cvetoče vijolice spomladi. Ampak ne gre samo za to, poleg tega se večerni termin ne zdi najboljši pred premikom ure (naslednjič, ko pridejo Radomlje, med tednom, 29. marca, bo že lažje). Predvsem pa je fajn gledat’ ta nepredvidljivi slovenski fuzbal, kjer resnično vsak lahko premaga vsakogar, tekme Maribora pa so te dni pa še posebej gledljive. Spet so namreč zabili štiri gole. Pa penali, pa menjave, pa štange, pa evrogoli. Ni, da ni.

    Edini problem je bil, da komadov – kot sta poudarila tako Milanič kot Viler – niso zabili takoj v prvih desetih minutah. »Mi bi si tudi želeli prebiti vsakega po desetih minutah,« je izpostavil Milanič. Maribor nasprotnike morda pregazi, ampak ne nujno takoj, kot so to počeli prepričljivo jeseni v nizu Radomlje (0:3), Krško (4:0), Koper (4:0). Ne samo to, Aluminij je krenil nad Maribor pravzaprav izjemno, najboljše v Ljudskem vrtu po Domžalah in Rudarju, ki pa sta oba naposled izgubila (2:1, 1:0), prvi zaradi pomanjkanja »lufta«, drugi pa zaradi premalo potentne igre. »Niso imeli iniciative, odlično so se pa branili. Na dveh prejšnjih tekmah so to delali podobno. Imajo red v igri, prehode,« je opisal Milanič tekmeca, a hkrati retorično povprašal, zakaj niso zdržali dlje v svojem (avstrijskem) stilu.

    Ne da Maribor ni imel priložnosti, ko se je Aluminij visoko, drzno, trdno in trdo postavil, seveda jih je imel, toda žoge ni spravil do obeh napadalcev, posebej odrezan je bil Luka Zahović, tako da sta obetavni akciji zapravila Dare Vršič (zelo blizu) in Damjan Bohar (še bližje, če ste se sprehajali po Mladinski). In ko se je jasno pokazalo, da ima Aleksander Rajčević hudo tremo ob pomanjkanju minut, ter se je kmalu poškodoval še Marwan Kabha (Milanič po tekmi še ni znal povedati, kakšno je stanje, lahko je pa, kot je rekel, glede na Kabhine besede zelo resno ali pa ne), se je Aluminij ravno dovolj namestil in grizel, da bi do polčasa odnesel ničlo. Pa je ni, ker je Roberto Ponis ocenil, da je Lovro Bizjak pokosil Rodriga Defendija, ki je pokosil zelenico.

    To je bila tekma, kjer je Milanič vnovič pokazal, da Maribor lahko igra tudi potrpežljivo, kar je bila odlika zlasti na derbiju. Nič hudega torej, če tekma ne steče tako, kot bi sami radi. Tudi pri Gorici ni šlo vse po načrtih, saj so nenazadnje zaostajali in prejeli dva zadetka, Jasmin Handanović, te dni resnično (pod)kapetanski mož, pa je ubranil še en penal. Proti Aluminiju se je videlo, da načrt seveda je, obstaja in je začrtan in se je narisal v praksi, ko je Dare Vršič razparal upe gostov z deseto asistenco v sezoni za šesti letošnji gol Milivoja Novakovića, ki ima toliko lufta, energije in psihološke stabilnosti, da se je še malo poigral z nemočnim Luko Janžekovićem.

    Odbitek pri prostem strelu za sedmi gol Dareta Vršiča je pa tisto, kar Mariboru letos uspeva, kar mu še lani ni (več). Drugačna energija, temu pravi Mitja Viler. In energija ali pozornost ali pristop, kakor koli temu rečete, nista padla niti po evrogolu Lovra Bizjaka, tragičnega junaka tekme, ki je z komadčino od prečke poskrbel, da se je Stari spravil zraven takoj po golu, vstopil v igro in kapetansko našikal peterico igralcev ter z odbitkom spravil žogo čez Janžekovića za še en lep gol, ki jih je zdaj že za res dih jemajoči in po naslovu dišeči šopek. Maribor daje lepe gole te dni, da. Kar pa ne pomeni, da je vse lepo, da vse štima, toda rezultat in pristop pomanjkljivosti ne samo zakamuflirata, temveč prebijeta. In naredita dovolj, da lahko, kot se je v svojem flegmatično odkritem stilu pošalil Mitja Viler, koliko toliko mirno gledajo Olimpijo in še bolj mirno na lestvico.

    FullSizeRender 10

    Strelska forma: 2x4x4

    Vsi prvi štirje strelci kluba v tej sezoni so zabili. Luka Zahović še naprej lovi Dominika Glavino. Glavina zabije s penala, Zahović zabije s penala. Štirinajst jih imata zdaj oba, pri čemer je Novaković lepo odstopil žogo Zahoviću, ki je zdaj zabil že na sedmi zaporedni tekmi, situacijo pa je Milanič tako pojasnil: »Dogovorjeni smo, kdo izvaja enajstmetrovko. Na plakatu za izvedbo sta Novaković in Zahović, pustita pa si, kdo bo streljal.«

    Novaković je prišel končno do svojega šestega gola po treh novogoriških asistencah. Njegov prvi gol po 16. krogu in zmagi nad Celjem. Dolgo je čakal na tako priložnost, še si želi sodelovanja, pri čemer je za ene mahajoči kretničar, za druge garaški golgeter. Novaković je dokončno timski plejer, ki ima neverjetni višek energije, dobro tempira svoje štarte in piči takrat, ko tekmec najmanj pričakuje. Si pa vidno želi še kakšno tako žogo, kot mu jo je dal spet izjemno potentni Vršič, ki se mu te dni skoraj vse poklopi in je v dveh tekmah dal tri gole in ima z desetimi asistencami sedemnajst točk, če štejemo po hokejsko.

    Ko smo med polčasom na zahodni tribuni šli odtočit, je spodaj med slačilnicami prišel do pisoarjev odtočiti tudi Marcos Tavares. Malo nenavadna scena, ampak ja. Poudaril je, večkrat, da ga zebe. Ko je vstopil, za drobtinice, se je zdelo, kot da je spet vse po starem, čeprav je dobil proti Olimpiji 16 minut, proti Gorici ni vstopil, zdaj pa mu je Milanič namenil 11 minut. In to takoj po golu Škofleka. Tavares je dobil žogo in šel v šikanje. Estetsko, na oko, se mu seveda poznajo leta, a hkrati so prav ta leta pretvorjena v neizmerno željo, trud, voljo. Privoščiš mu. Še branilci Aluminija so bili malo radodarni. Do Starega. Nasmeh je narisal na obraz celi ekipi, minuto po tem, ko je Ljudski vrt malo zdrznil Bizjakov gol od prečke. E. Kapetan. To je to. Še vedno zna, Stari, pri čemer to ne bi mogel biti bolj komplimentov poln nadimek. Marcos Tavares se je v tej sezoni prav tako predrugačil, sprejel svojo vlogo in še desetič (!) vstopil s klopi, zabil pa sedem golov.

    V tem oziru njegove poteze še zdaleč niso nepomembne in so v tem trenutku izključno koristne, ko se je ne samo sprejela, temveč tudi vzpostavila hierarhija v napadu, kamor zdaj Gregor Bajde nikakor ne more. »Dokler sem živ in dokler igraš nogomet, lahko vedno napreduješ. Vse življenje se učimo. Če zmaguješ, si samozavesten,« je dober napotek, ki ga ponuja Viler, ki je še jeseni dalj časa sedel. Ni lahko priti v postavo Maribora, še težje je tam ostati.

    FullSizeRender 7

    Rajčevićeva tesnoba, Boharjeve muke, Hotićeva potrpežljivost

    Ključen trenutek ne samo tekme, ampak cele pomladi bi lahko bila 27. minuta. Ko je obležal Marwan Kabha, držeč se za mišico, je še Milaniča zbegalo. Dovolj zbegalo, da je najprej poslal na segrevanje Sandija Ogrinca, pa si je premislil in v igro raje poslal Blaža Vrhovca, ki je sicer odigral celo tekmo v Domžalah, nakazal vrnitev, vendar spet imel težave s poškodbami, zamudil del priprav, dobil nekaj drobtinic v Novi Gorici in sedaj priložnost, drugo po lanskem poletju, ko sta s Pihlerjem tvorila še tandem na sredini in se je zdelo, da ima Vrhovec bolj zacementirano mesto na sredini kot Pihler.

    »Vrhovec je takoj prevzel vlogo, taktično zelo dobro, siguren v podajah, pokazal je pravi karakter. Ni bilo vprašljivo pri njem,« ga je pohvalil Milanič. Kaj točno je s Kabho, še ni znal potrditi, vsekakor pa bo diagnoza vplivala na celotno igro Maribora, saj je Izraelec tisti mož, ki skrbi, da težišče igre Maribora ne pade na njihovo polovico.

    Vrhovec je takoj bil spet tisti Vrhovec, ki je ob poletnem prihodu na prve treninge rekel »dajte mi žogo, bom jaz«. Ni se ustrašil, ni omahoval in je pravzaprav skoraj še nadgradil igro na sredini. Kar ni lahko, saj imata tako Aleks Pihler kot Damjan Bohar še naprej težave. Pri Pihlerju se sicer zdi, kot da bi se raje vrnil v sistem brez romba, ampak skozi krizo kaže stabilnost vsaj pri postavitvi, če že ne pri sodelovanju v akcijah, medtem ko je pri Boharju prisotna želja, ki pa prekuri osnovne taktične zamisli, kar nadalje vodi v zapravljene strele in predvsem nenatančne podaje, zaradi česar sta bila Novaković in Zahović v prvem delu tako odrinjena.

    Tudi zato je Dino Hotić nekoliko prepozno vstopil in še vedno kljub desetki na hrbtu dobiva drobtinice (Olimpija 13 minut, Gorica 22, Aluminij 20). Hotić sicer potrpežljivo čaka in skuša čimveč skreirati v tistem kratkem času, ki ga dobi, a ne moremo se znebiti občutka, da bi z njim v prvi postavi, četudi ali ravno zato, ker je bolj napadalno usmerjen od Boharja, Maribor spomnil tekmeca, da je lahko hitro nevaren. Tretja rešitev – če odmislimo za hip Ogrinca – bi bil Sintayehu Sallalich, katerega situacijo pa je Milanič takole opisal: »Sallalich je bil na derbiju na klopi, v moštvu bo takoj, ko bom kot trener čutil potrebo, da ga rabim.« Trenutno ga ne rabi, ker je, kot smo slišali neuradno, zavrnil podaljšanje pogodbe.

    Več opcij je imel Milanič tudi pri zamenjavi Marka Šulerja, ki ga je tudi Defendi precej pogrešal, kar se je videlo pri Škoflekovem zadetku. Morda čez Šulerja in njegove mahajoče razlage (pre)pogosto nergamo, a tokrat bi nemara zalegle, četudi Aluminij številn(ejš)ih priložnosti ni imel. Milanič je razmišljal o Denisu Šmeju, Alešu Mertlju in Aleksandru Rajčeviću. »Odločil sem se za štoperja zaradi prehodov, ki jih imajo, pričakoval sem, da bo Rajčević dovolj dobro organiziral igro. Mislim, da pri izboru Rajčevića nisem naredil napake, se je pa videlo, da je potreboval nekaj minut, da se je spet privadil.«

    Težava je, da se še na koncu po 90 minutah ni zdelo, da se je privadil in da še bo sploh kdaj »dobri stari Rajče«. Tri pretrgane sezone so vendarle cela večnost v nogometu. To je bila njegova četrta tekma, ki jo je začel v tej sezoni, kar niti ni tako malo oziroma ima zdaj eno več kot Mertelj. In je bila vsaj druga, kjer je bil dovolj nesiguren, da je Ljudski vrt glasno pospremil njegovo tesnobo. Nekoliko nenavadno je, da Rajčević ni bil na klopi ne proti Olimpiji ne proti Gorici in da Aluminij ni imel toliko visokoh predložkov, s katerimi bi denimo Mertelj (ali Šme) imela težave, ne glede nato, da nimata takšnih kvalitet v igri z glavo.

    Ko bo Maribor odločal o statusu Rajčevića, ki mu konec sezone poteče pogodba, ne bo mogel mimo omahovanja in nezanesljivosti, obenem pa klub nima take finančne zaloge, da bi igralca tipa Šme in Mertelj sedela na klopi (ali pa še to ne).

    FullSizeRender 9

    Krt rije po Ljudskem vrtu

    Iščemo ime za krta, ki tako marljivo rije pod zelenico Ljudskega vrta ravno v tistih trenutkih, ko Mariboru pomoč še kako prav pride. Spomnimo se samo tekme z Aberdeenom in avtogola. Včasih se pač naredi »krtinica« in Mariboru to zelo koristi. Morda bi lahko tega imaginarnega, izmišljenega krta častno poimenovali po gospodu Schmidtu, gologlavemu hišniku oziroma skrbniku Ljudskega vrta, ki se ga je bala – z mano vred – cela nogometna šola v tistih romantičnih devetdesetih.

    Ampak brcnimo vic v avt, dejstvo je, da imajo vijoličasti relativno površno, neravno in na trenutke dvomljivo podlago, na kateri igrajo. Da ne bo pomote, tudi v Stožicah ni nič boljša, prej slabša, v Celju pa so ob resnejšem dežju prave mlakuže, če se ustavimo samo pri največjih stadionih v Prvi ligi, kjer se NZS rada pohvali z izboljšano infrastukturo, čeprav so v zadnjih dveh sezonah odpadle tekme v Krškem in Novi Gorici, v Kidričevem je Maribor obtičal v živem blatu, nasploh pa je mehka podlaga skoraj večji problem kot zimska zmrzal. Morda so tribune dobile streho, stole in wi-fi, toda zelenice v našem nogometu so težavne, pri čemer marsikje niti zelenice niso, prej »rjavice« (velja tudi za Ljudski vrt).

    Ko je denimo Jasminu Handanoviću žoga »skrtkala« čez nogo v Zavrču, se Miran Vuk po tekmi vsaj pred novinarji ni na glas režal, temveč je izrazil skrb in razlagal, da so še daleč od Arsenalove podlage. Ali nekaj takega. Če je Maribor porihtal nekoč precej zdelano pomožno igrišče (moral ga je, ker druge naravne podlage razen glavnega igrišča ni, projekt Rogoza pa do danes ni zaživel kot resnično pravi trening center) ter končno zamenjal umetno podlago na drugem igrišču (ex »Partizan«), še vedno ni našel prave rešitve za Ljudski vrt, kjer žoga pogosto skače in zdi se, da Maribor tudi na najlepši dan – kakršen je bil v Novi Gorici v torek – ne more speljati take kombinatorne akcije.

    Nenazadnje je tudi Janžekovića tik pred koncem presenetila krtina in bi Vršič odbitek še drugič skoraj pospravil v mrežo. Ali je »krt« pomagal Rodrigu Defendiju, ne bomo izvedeli najbrž nikoli. Mitja Viler je povedal, kako je Defendi sicer rekel, da ga je nekdo udaril, ne pa tudi kje ga je kresnil. Posnetek res ni tako čist – čeprav smo bili vseeno presenečeni, ko je Milanič rekel, kako so mu novinarji Kanala A rekli, da je bila precej dvoumna situacija -, toda tudi zelenica je nedvomno imela kaj pri tem. Kakorkoli že, poanta te ugotovitve je, da se je neraven teren do sedaj Mariboru obrestoval. Ker se trenutno vse poklopi. Ko se pa lani ni, je še golf avtek/reševalno vozilo riknil sredi terena. Bo pa očitno prvič resnejši poseg v igripče nastopil takrat, ko bo vijoličaste teren stal točk.

    FullSizeRender 6

    Roberto Ponis ne more več soditi v PLTS

    Ko se je Roberto Ponis zmotil v Domžalah v zadnjem jesenskem krogu in je Denisu Šmeju pokazal rumeni karton, ker ga je žoga regularno zadela v nogo, Domžalam pa dosodil penal (ki ga je Handanović ubranil, a so Domžale itak zmagale), smo pisali na tem mestu, da bodisi Ponis ali slabo vidi ali pa ima slabe namene.

    Roberto Ponis je v soboto grobo posegel v tekmo. Aluminij se je dobro držal in ob polčasu bi se v slačilnici še bolj bodrili, kot so se itak že lahko. Za naš okus je Defendi pokazal, zakaj je Luis Suarez to, kar je. Pač. Suarez. Prva liga preživetega simuliranja (za ene) in prepričljivega padanja (za druge). Defendi ni vajen, da bi zrihtal penal, a je po sicer lepo odigrani akciji iz prostega strela, pač ostal kot višek visoko v kazenskem prostoru. In sodeč po videnem je zgrešil žogo, zadel zemljo, svojo nogo – in padel. Lovro Bizjak ga vsekakor ni tako pokosil. Ponis je omahoval in nato pokazal na penal. Še pred tem je avtoritativno risal črto za živi zid ter kasneje tudi potreboval približno dve minuti za izvedbo penala, ker morajo naši sodniki pokazati, kakšni carji da so, ob vsakem penalu, kjer na milimeter gledajo, da ja ne bi kdo stopil čez črto.

    Skoraj malomeščanski so v teh svojih potezah. Še bolj kot pri dosojeni enajstmetrovki je Ponis pokazal, kar je po ovinkih omenil Grubor, da gledamo ligo dveh hitrosti, ko je Aluminiju dosodil prosti strel, ki so ga izvedli na polovici Maribora, krenili hitro v akcijo in postali takoj nevarni. Vse po pravilih. A se je Ponis odločil drugače. Ustavil je igro. Da, kaj, Aluminij lahko igra, samo ne tako hitro? Naj se Maribor najprej postavi? Kajti identično so malo kasneje storili pri Mariboru in je šlo skozi. Gladko. Če sodnik izrecno ne pokaže, da morajo igralci počakati na njegov žvižg, lahko igra steče. Pika. Tega pri Aluminiju ni storil, zato se je klopi gostov upravičeno skegljalo.

    Težava Roberta Ponisa je, da ne bi rad bil Roberto Ponis, temveč bi rad bil Damir Skomina. Hodi kot Skomina, teče kot Skomina, naželiran je kot Skomina. Pa ni Skomina. Zdaj je storil že drugi epski feler, takega, kjer težko rečeš, da ni videl. Kako ni videl, če je stal zraven. Kadarkoli je zagustilo, ko je kdo obležal, se sodnik ni znašel, omahoval je. Je pa bil glasen, ko je bilo treba igralcem Aluminija razložiti in tolmačiti razmerja v tej ligi. In tega si ta tekma ni zaslužila, Maribor tega ne rabi, Aluminij še manj. Roberto Ponis po dveh eklatantnih felerjih nima več kaj iskati v PLTS v tej sezoni, ker je nevaren pri penalih in ostalih odločitvah, čeprav je imel dober kriterij, dopuščal igro, pokazal le en rumeni karton, a se je tudi precej ustrašil, ko so ga obkrožili Kidričani takoj po dosojenem penalu. Kislo se je držal, češ, kot da ne razume, zakaj se sploh bunijo, če pa smo v Ljudskem vrtu. Kot da bi brali scenarij.

    Tako Mitja Viler kot Denis Vezjak sta po tekmi povedala, da je penal bil, ker se je sodnik tako odločil. Aha. Zanimivo. Če bi torej sodnik dovolil še četrto in peto in šesto menjavo, bi to bilo prav, ker se je sodnik tako odločil? Če bi se Ponis odločil, da bi gledali 20 minut podaljška, bi to bilo prav? Primerjava s tekmo Juventusa in Milana ter še bolj Barcelone in PSG-ja, pa sta komaj okusni. Veljati bi morali višji standardi – ne nižji. Aha, če lahko nekaj dela Suarez, potem lahko to dela celoten nogomet? Ne, tako ne gre, ker se nogomet lahko hitro sfiži in zagabi, ne glede nato, kot je rekel Viler, da je nogomet psihološka igr(ic)a. Tokrat se ni, ker je tekma imela drugačen scenarij, ki že od začetka Ponisu ni namenil niti vloge statista. Težava kajtozovićev in ponisov pa je, da jim že stranske vloge niso dovolj. Oni bi oskarje za svoje poteze. Maribor ni zmagal zaradi penala, prej bi lahko rekli, da je Aluminij, če že, delno zaradi dosojenega penala izgubil. Ampak to ni pomembno. Kar je pomembno, bo reakcija NZS in ZNSS. Roberto Ponis je nezanesljiv in nevaren sodnik, ki nima več letos kaj iskati v PLTS. Sicer bo ZNSS pošiljal precej slabo sporočilo. Pa kaj, če sodnik napačno dosoja penale?

    FullSizeRender 11

    Igralec tekme: Dare Vršič (Maribor)

  • Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [0:0]

    Težka & nemogoča zelenica: bolj izgovor

    Bojan Špehonja, trener Aluninija, je povedal zelo pošteno. Da igrišče ni bilo v dobrem stanju in da to tudi precej bolj koristi ekipi, ki se brani. Pri Mariboru niso čez zelenico ravno »šimfali« niso pa tudi štedili s kritikami. Darko Milanič, trener Maribora, jo je označil za nemogočo. Dejstvo? Niti ne. Kar ne gre tako lahko po grlu, saj Maribor ni bil brez priložnosti, enako velja za Aluminij. Ni bila »njiva«.

    Je pa zato Erik Janža iskal in iskal in iskal besede. Dokler ni našel prispodobe: živo blato. Kar vendarle nekoliko preseneča, saj je še pred tremi leti igral za Muro. Pa ne pravimo, da imajo v Prekmurju same njive, niti slučajno: cel kup sijajnih terenov, ki pa se jeseni, hočeš nočeš, zmehčajo. Pravimo le, da igralce Maribora taka zelenica vseeno ne bi smela tako presenetiti. Saj so prišli uro prej na stadion in se sprehodili po njem. V bistvu se lahko zdaj vrnejo v sredino septembra in na stadion Matije Gubca, kjer drenaže sploh ni in smo gledali Umri pokončno, pa je vijoličastim proti Krškemu (1:2) vseeno uspelo zmagati. Zakaj? Ker je igral Dare Vršič in je Marwan Kabha tudi z malo sreče zadel iz – razdalje. Tokrat Mariboru ni uspelo, povrhu so zdaj v gosteh izgubili v Novi Gorici in remizirali v Domžalah, Velenju in Kidričevem. Ni morda tako res, da igrajo v gosteh (15 točk) lažje kot v Ljudskem vrtu (16 točk).

    Na tem, vzhodnem koncu države nimamo toliko megle, vendar so nizke jutranje temperature vendarle nekoliko zmehčale teren, kot je potrdil tudi Špehonja. Čeprav je bilo vreme za fuzbal že skoraj optimalno, morda za zelenico že skoraj pretoplo. Ampak fuzbal in meteorologija nimata ravno veliko skupnega, vsaj ne, ko gre za razlaganje rezultatov – še posebej ne, ko sta moštvi izenačeni (46:54 posest žoge, 9:9 v strelih, 2:4 v kotih, le 21:8 v prekrških za Aluminij bi lahko kazalo na domače adute).

    Lahko pa ob tem vendarle opomnimo, da so zelenice v prvi ligi vse slabše – kar velja tudi za ponižujoče slabo vzdrževane Stožice in vegetacijski Ljudski vrt, včasih pa celo za Areno Petrol (svetla točka sta Nova Gorica, pa tudi tam ne vedno, in jasno Bonifika). Klubom pri vsem žal najbrž zmanjka denarja prav za vzdrževanje terena. Nespoštljivo pa je, da sodniki v oblekah in rekelcih in čeveljcih stopajo po zelenicah in kažejo s prstom po njih. Mitja Viler je pred tekmo pogledal in rekel, da nič, da nekako že bomo.

    fullsizerender-3

    Neprilagojena taktika: igrišču & tekmecu

    Darku Milaniču je v rotaciji 2.0 (torej po Evropi) uspelo, kar mu v rotaciji 1.0 (med Evropo) ni. Ohraniti sistem igre, ki ima z rombom v nizu nepremaganosti, ki pa ima ob remijih v Velenju in Kidričevem vseeno dve kisli točki, več uspeha kot z dvema zadnjima vezistoma. Ni točno jasno, kam tukaj vtakniti Nicola Machiavellija, je pa jasno, da so Mariboru poškodbe vzele elan in pokazale, da kljub najbolj »globokemu« kadru v državi nimajo takšne globine, kot bi morda mislili, da jo ima. In to najbolj na sredini.

    Največja težava tokratnega obračuna z Aluminijem je bila ta, da je zavladala nekoliko samoumevna, naveličana, domala prepotentna nemoč, da se bosta tako Aluminij kot njegova zelenica pač prilagodili Mariboru kar sami od sebe. Ne samo, da se nista. Ni čudno, da je Erik Janža rekel, kako je še dobro v vsem skupaj, da so odnesli točko. Ker bi lahko tudi manj, saj so bili Kidričani enakovreden tekmec. Morda ne povsem, saj jim je pošla sapa, bližje kot so prišli golu, kar se je pokazalo ob podaji Matica Vrbanca, ko je bil Blaž Kramer blizu, a hkrati daleč, Jasmin Handanović pa je ob vseh poskusih na mestu in je vzel Aluminiju tisto prepotrebno samozavest, ki pa je načela tako prodore Janže kot, še bolj, Denisa Šmeja, ki ga je ob poškodbi Rodriga Defendija na desni strani zamenjal Adis Hodžić, še en, ki komaj čaka, da nabere minute.

    Nepravilna bi bila ocena, da je Maribor igral preveč ležerno. Ker ni, borbenosti ni manjkalo, je pa preprosto zmanjkalo ideje, kako dati gol. Tista najlepša priložnost Sintayehuja Sallalicha je bil dober moment, a je žogo dobil na nogo fant, ki je v petek dobil vprašanje, če kaj pogreša zadetke (in če je kaj utrujen, saj igra praktično neprekinjeno). Da Maribor ne najde načina, kako zabiti gol, ni prvič, še manj ni to nova stvar, že na sedmi tekmi letos napad ni zabil. Maribor je po derbiju, kjer se je vsekakor zgodil vrhunec dosedanje sezone, Gorici zabil dva gola v treh tekmah, enega iznajdljivega in za napredovanje v polfinale v pokalu odločilnega Luka Zahović, ki je bil tokrat bolehen, in drugega po kotu Marko Šuler. Kar je odkrito premalo in dokaz, da teorija vedno v praksi ne bo delovala.

    fullsizerender-5

    Mezga, Hotić, Sunny: minuta na minuto

    Če pogosto slišimo od Milaniča, kako omenjeni igralci potrebujejo minute… Sta jih Dejan Mezga in Dino Hotić zdaj dobila, medtem ko Sunny, še naprej prvi strelec kluba, dobiva še manj minut kot Luka Zahović (po prihodu slednjega). Tako Hotić in Mezga premoreta nogometno znanje, ki bi v drugi sredini v prvoligaški konkurenci uspevalo, zadihalo in domala očaralo. Maribor pa je zdaj dokončno ugotovil, da pač nujno potrebuje Dareta Vršiča in Aleksa Pihlerja precej bolj, kot bi to morda delovalo na prvi pogled. Okej, Vršič je kreator in igralec dodatne poteze, vsekakor, medtem ko se je Pihler moral najprej »otresti« Blaža Vrhovca na sredini, nato pa se prilagoditi še na desni strani sredine. Oboje je storil bolje od pričakovanega. Tam ni »šikal«, temveč potiskal globinske žoge, obenem pa znal držati ravnotežje naprej-nazaj ter puščal nekoliko več prostora tudi desnemu bočnemu (Šme, Palčič).

    Mezga te gibljivosti pri 31 letih nima, čeravno je s kako potezo že znal sodelovati v protinapadu, toda hkrati se pozna, da nima kondicije za 90 minut in da na trenutke vrhunski nogomet spoznava na novo. Zato je njegova funkcija v tem moštvu bolj vprašanje za Zlatka Zahovića, ki ga je vrnil v Ljudski vrt, saj Maribor ob rezultatski dirki z Olimpijo nima ne časa ne prostora, da bi preverjal, če bi kdo še lahko ali če se bo prebudil, kar je bilo usodno (že) lani.

    Pri Hotiću gre vse lepo in prav, sploh tisti plasirani strel je navdušil, dokler ne gre kaj narobe. Njegove poteze so mladostne, kreativne in gibljive. Res gibkega pubeca ima mariborska sredina z njim, vendar Hotić v Mariboru od tekmecev že na oko ne dobi toliko prostora, kot ga je dobival pri Krškem. In to mu izčrpa energijo ter eksplozivnost, ki je trenutno nima v takšni meri, da bi sploh v drugih polčasih lagodno preigraval in kombiniral. Ker Novaković in Tavares čakata ali na hitro globinsko podajo ali pa na lastno kombinacijo, jima povrhu odžira še čas in prostor. In čeprav je pustil dober vtis, je to tudi vse, kar je pustil ob izostanku Pihlerja, Vršiča in Boharja. Dobil je priložnost na poziciji, ki se zdi narejena zanj – pa ne samo zaradi številke na hrbtu, ampak tudi. Izkoristil jo je solidno, ne pa tako, da bi Maribor v njem imel takšen individualni biser, kakršnega upa, da ima. In bi ga na teh tekmah, ko se proti Aluminiju ni izšlo kot proti Gorici, kar pošteno potreboval. Morda rešitev ni čas, temveč prestopni rok.

    fullsizerender-2

    Aluminij (za Maribor) novi Zavrč: ja & ne

    Rezultatsko gledano je temu nemara blizu, da bi postal na igrišču (ne mislimo na vse peripetije okrog njega). Pa saj… Tri igralce Zavrča premorejo v svojih vrstah (Cvek, Rogina, Jakšič), ne premorejo pa tistega občutka, ki si ga dobil, ko si prišel na stadion Mirana Vuka. Ko je Drago Cotar, predsednik NK Maribor, med polčasom lokalnega veljaka vprašal, zakaj imajo reflektorje na stadionu zraven, kjer je umetna trava, odgovor niti ni bil pomemben niti nisem več vlekel na ušesa. V Zavrču bi bilo namreč obratno, tam nam je Vuk kar sam megalomansko kazal, kaj vse še bo gor postavil. In, najbolj noro pri vsem je bilo to, da je potem marsikaj dejansko uresničil.

    Pri Aluminiju je bil edini občutek, da bi se lahko dvignili iz devetega mesta, kar rezultatsko še zdaleč ni nemogoče, pa tudi kadrovsko ne, ko je občinstvo, med katerim so prevladovali navijači Maribora, vendarle glasno in navdušeno pozdravilo 0:0. To je tretji 0:0 za Kidričane na domačem igrišču (Koper, Gorica, Maribor) ob dveh zmagah (Krško 3:0, Radomlje 2:1) in treh porazih (Celje, Rudar, Olimpija). Daleč je prišel Špehonja od tiste junijske tekme dodatnih kvalifikacij, ki tako ali tako na koncu niso štele za nič, ko je Aluminij na prvi tekmi vodil 2:0 in zapravil vodstvo proti Zavrču (3:2) in nato po dobrem uvodu (1:1) zadel dve vratnici na povratni tekmi. Takrat se je zdelo, da bi Aluminij lahko zmogel več.

    Neverjetno je to, da je Aluminij lani bolj ali manj gladko izgubljal proti Radomljam (6:1 v gosteh, 0:4 doma, 1:1 v Radomljah) ter proti tekmecu, ki je lani slavil v drugi ligi za pet točk, na prvi tekmi v prvoligaški konkurenci iztržil le remi (2:2) v Domžalah in se mučil tudi doma (2:1). Podoben sindrom je mučil tudi Haložane, vendar šumarji seveda nimajo (pre)visokih ambicij. Imajo pa zdaj plejado tujcev in igralcev, ki izkoriščajo možnost igranja v prvi ligi, s čimer pa mesto odžirajo domačemu, preverjeno interesantnemu kadru, ki je v preteklosti bil tudi precej več kot le opcija b za tiste nogometaše Maribora, ki jim v Ljudskem vrtu ni uspelo. Se pa lahko ponaša Aluminij z dejstvom, da ostajajo edina ekipa, ki jim vijoličasti letos še niso zabili. V treh urah fuzbala.

    fullsizerender-6

    Termini tekem: raje prej kot kasneje

    Odgovora, kakšen bi bil obisk, če po nedelji ne bi bila dva prosta dneva, ne bomo dobili. Ugibamo le, da ne tako prijeten, kot je bil (če odštejemo kitajske pikapolonice, ki so nam delale družbo). Tisoč dvesto gledalcev je lepa cifra. Vidimo pa, da Kanal A vztraja pri trenutni terminski shemi: sobotni prenos ob 20.15 in nedeljski ob 16:55, kar pri Aluminiju ne gre skozi, saj žal nimajo reflektorjev.

    Še zlasti sobotni termin, ki je bil tokrat specifičen zaradi praznikov, bi veljalo v prihodnje, sploh zdaj, ko se je premaknila ura, premakniti znova raje bolj zgodaj na 16:55, ki je precej bolj všečen termin za vse tiste, ki se odpravljamo na stadione. Zmrzovati na stadionih ni ravno reklama. Morda je večerni termin res boljši za gledalce na kavčih, toda če je lanska sezona kaj potrdila, je to, da dober obisk na tribunah in dobra gledanost sobivata precej bolje, če je drugo posledica prvega – obratne verzije še nismo dočakali.

    fullsizerender

    Igralec tekme: Luka Janžekovič [Aluminij]

  • Bistvo… fuzbala

    »Ki te muzika je?« Gospod je vneto, začudeno in poželjivo nekaj kakor pogledal v prazno. Tja, proti kabini, kjer je špiker. Čakal ga je. Kje. Je. Muzika. Padel je peti gol na tekmi, tretji, zmagovalni za Zavrč. Tako se je zasukal, da smo vsi pogledali v tisto smer, levo. Še malo, še malo. Ta-ra-ta-raaaam. »Aaaa, tak’ je prav, ja,« je zadovoljno pripomnil. Evo ga, avizo. Na Golici. Brez klenega domačega aviza gola v Halozah pač ni. Gol, harmonika, pečenka. 

    Petič v tej sezoni sem bil že v Zavrču, po vseh treh spektakularno nemočnih gostovanjih Maribora in tekmi z Gorico, ko je Ofsajd naredil prvi večji intervju (hvala še enkrat, Miran Vuk!), zdaj še na tekmi dodatnih kvalifikacij za prvo ligo. Vsakič je tako presneto, iskreno, naravno fajn. Ko zaviješ z avtoceste in zavijaš tam od Borla naprej, kjer srne skačejo čez cesti. Prideš do zadnjega rondoja in do hrvaške meje je samo še… Pljunek. Zaviješ v hrib, po zaviti cesti in se pripelješ do stadiona v Zavrču. Sam grem vedno zadosti prej, ko je glavna tribuna, sveže zgrajena, še prazna. Spokojni čudež. Završki stadion je tujek v okolju. Ne zato, ker je porihtan, ampak ker se tam špila čudež od fuzbala. Malo gor, malo dol, vselej pa pestro. In kulisa! Vau! Sonce vselej lepo pada, tam, za vinogradi, ki dajo nek občutek Goriških brd. Čisto res. Brez heca.

    Odložil sem stvari in šel na kavo. Kot vedno. Osebje v baru, kjer je tudi plastični model, oblečen v vse »Zavrčevo«, gigantsko prijazno. Raja se polagoma začne zbirati in kapljati na stadion. Kalibri vseh sort, taki, ki pač pridejo zaradi družbe, oni, ki jim brez fuzbala živeti ni, ogromno je mladih fuzbalerjev, ki pripeljejo svoje res v nulo zrihtane dekline. Da se tribuna kmalu in konkretno napolni. Malo manj kot jurja sprejme, novinarji pa vedno napišemo 1000 gledalcev. Ker ja.

    Direkt pred mano se je včeraj vsedel gospod z velikim rogom. O, ne. Pomislim sem na tiste frdamane vuvuzuele, edino, kar bo ostalo po svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Kolega vodič mi je od tam prinesel tako trotl’ziher plastično in že tisto ti je res izprašilo rit, če ti je kdo podpihal izza hrbta. No, tale rog je bil nedolžen, plus imel je profi nastavek, taki ustnik, kakršnega imajo ta dobre trobente. Gospod je imel tudi šal in predvsem dobro voljo. Kot vsi. Čeprav, priznam, sem pričakoval, da bodo Haložani bolj glasni. Saj v kotu tribune, tja bolj proti južni strani, je vedno domača, mlada, zagnana grupica navijačev, ki vihti zastave. Ampak zdaj so prišli tudi Kidričani, ker pač to je borba za prvo ligo. Bo Zavrč, ki je spomladi komaj enkrat zmagal in mu je sezona potonila v podaljških polfinala pokala, ostal med prvoligaši ali se bo drugič tja uvrstil Aluminij, ki je trinajst tekem brez poraza pod Bojanom Špehonjo, stručkotom za mlade, iz katerih Simon Sešlar ni znal izvleči dovolj?

    FullSizeRender 9

    Ko si tam, v Halozah, kjer so iz zadnje lige prišli do prve in si postavili nov stadion, pripeljali Alberta Riero in Zlatana Muslimovića na igrišče, Petra Paculta in Milka Đurovskega pa ob zelenico… No, ko si tam, dobi prva liga neko svojo relativnost. Ni to bistvo fuzbala? Da prideš na tiskovno konferenco in vse duha po čebuli, ki so jo pomazali s pečenko, ko te pričakajo bolj ali manj prazne steklenice, ki jih polni kar gospod Vuk sam? Seveda je. To je… fuzbal. Prva liga? Ja, prva liga.

    Okej, malo je tokrat v ušesa tolkla glasba, ki je bližje oni strani meji. Pa termin, v nedeljo ob osmih zvečer, bi tudi bil moral tolči na vest. Pa ni. Tribuna se je praktično povsem napolnila. Kot na vseh slovenskih stadionih sicer šele tam enkrat v deseti minuti, ampak ja. In ravno takrat se je vsipalo iz neba, potem ko je veter polagal korner zastavico in napovedoval ploho. Pa to ni zaustavilo top navijačev, ki so na oni strani, na bregu, na pol v šumi, iz hoste, na gmajni v dežju spremljali ta naš fuzbal. Pa je res svinjsko lilo in pihalo.

    Tekma je bila… Šušljalo se je marsikaj. »Kaj te veš… Če šefa klubov kafe vkup pijeta pred tekmo, te ti nič ni jasno, veš…« mi je razložil gospod, ki rad in veliko hodi na fuzbal. Bližje mu je bil na tej tekmi Aluminij. Imel je enega tistih telefonov, ki mu baterija drži tako dolgo, da pozabiš, kje imaš polnilec. Nokia. Ki mu je kar lepo cinglala. »Kaj? Če ko sn bil doma, so še ovi vodili za devet golov? Zmagali? Nea ti verjamem,« je rekel, ko je izvedel za rezultat finala rokometne lige prvakov. »Ja, čuj, zaj je pa že 2:2… Dobro, se čujema, še ena šansa je,« se je zadovoljno zarežal ob polčasu, ko je javljal kolegu rezultat, »je hoto it’ poleg, pa je nekaj jamro in evo, zaj mu je pa žal! Haha!«

    Jap. Lahko mu je bilo žal. Dež gor ali dol. Pet golov smo videli v prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za popolnitev prve lige. Zavrč je šel v tekmo tako, da je Slavka Matića, trenerja, ki jeseni z Zavrčem ni znal izgubiti, zdaj, po povratku iz Kopra, ki je Haložane povrhu pahnil v ta dvoboj, pa skorajda ne zna zmagati, kmalu začela boleti glava. »Moji igralci so šele po drugem golu dojeli, da ne bo lahko. Vse, kar smo jim govorili pred tekmo, so do polčasa videli sami,« je jadikoval Matić. Seveda je bil tudi jezen, a je skušal to skriti. Kaj ne bi bil jezen. Kevin Ed Kokorović je zagrešil hud feler, nato branil z roko in Aluminij je imel penal, ki ga je Lovro Bizjak kresnil ziher zanalašč po sredini, da je še bolj bolelo. Tudi uradnega špikerja na stadionu. Ta je golmanov brat. E, to je ta… Majhnost, ki ima svojo štorijo. Še preden je Zavrč lahko pogruntal, da je Aluminij tekmo vzel prekleto zares, je bilo že 0:2. Zdaj je celo sezono suvereni Lovro Cvek nerazumno prepustil žogo ravno Bizjaku, ta jo je podaljšal do Roberta Kureža in dras! 0:2.

    »Možnosti v tem dvoboju so 50:50. Če bomo mislili drugače, ne bomo ostali v prvi ligi,« je pribil Matić po tekmi, ki bi se lahko kaj kmalu končala kar v prvem polčasu, če bi Denis Topolovec zadel kaj drugega kot vratnico. Zavrč se je sestavil, Aluminij se je namestil in pričakovati je bilo, da golov do polčasa ne bo več. Ampak tu se je poznala razlika med prvo in drugo ligo. »Zavrč je vajen težkih tekem…« je izdavil trener Špehonja po tekmi. Jap. To je razlika. Kokorović, osmoljenec iz začetka tekme, je nabil na drugo štango, tam je pa čakal mladi reprezentant Aleks Pihler, ki se je odločil ostati za dodatne kvalifikacije, v katerih Matić boleče pogreša Josipa Golubarja in Jureta Matjašiča (ta upa na prve minute danes na Švedskem za člansko izbrano vrsto). In Pihler jo je z glavo ugural v mrežo. 1:2. Ni bilo časa, Zavrč je šel na polno, po bokih, še en prekršek sopihajočega Aluminija. Prosti strel, Kokorović. Dras! Gol, ki ga je v evrogol nadgradil prekratki, mladi, a zagnani vratar Dejan Janžekovič. Komadčina od gola.

    Med polčasom so si bili nekako na tribuni enotni, da je rezultat pošten, ampak da nekako nihče ni pričakoval štirih golov. Tiste, da Aluminij šola Zavrč, so poniknile, bolj so na plano prišle spet tiste, da bi Zavrč z malo bolj stabilno ekipo, ki je bila celo sezono na petem mestu, ki so ga osvojili v svoji tako prvi kot drugi sezoni med prvoligaši, lahko resno ogrožal mesta za Evropo, ne pa da se skoraj junija daje za obstanek. Itak je večje vprašanje ob igrišču. Če si Vuk in Zavrč sploh želita prve lige…

    No, v drugem polčasu se je pokazalo, da si je še kako želi. Zavrč je krenil na polno, mlel Aluminij, ki so mu povsem pošle moči, ne glede nato, da je Špehonja skušal pravočasno, hitro in učinkovito menjati. Šment, to je uspelo ravno Matiću. Zavrč je vse bolj ogrožal, pritiskal, gural in rinil v kazenski prostor, sploh prek bokov. In slej ko prej se je moralo kaj zgoditi. En odbitek, en Pihlerjev strel, sam Tišma, ki se je pošteno namučil na žogi, a jo vseeno porinil v mrežo. »Jah… 0:0 bi vsekakor bilo bolje kot 3:2,« je odgovoril Špehonja. Še pred tiskovko mu je Mladen Dabanović v šali pristavil, češ, idi, pa povej, da smo bili boljši. Bili so… Enakovredni. Dokler niso bili. Tu je težava, čeprav je pred povratno tekmo še vse odprto, ne glede nato, da je ena bizarnosti letošnje domače fuzbal sezone ta, da klubi raje in bolje igrajo v gosteh.

    FullSizeRender 10

    »Pa… Če ne bo deža bom šel na tekmo,« mi je povedal še gospod, preden je šel. Iz ptujskih koncev je, nekje na pol poti med Zavrčem in Kidričevim, bližje so mu rdečebeli kot rumenozeleni. »Dvakrat sem šel letos na tekmo Aluminija. Pa me je vsakič vreme doblo. Frdamano vreme! Prvič toča, drugič pa oni naliv, ko je Aluminij ptujsko Dravo nabasal 8:0! Ne bo me več dež dobo. Stalno gledam toto radarsko sliko padavin, pa me stalno zajebe!«

    Ja. Sam sem šel na tekmo na začetku drugoligaške sezone v Kidričevo. Aluminij proti Tolminu. Vroče, čebele, ose, karta niti ne tako poceni. So pa bili tolminski navijači. Ampak v Kidričevem, ki ima tako sijajne pogoje za trening, toliko igrišč, je ravno glavno igrišče… No, to ni to. Saj je lepo igrišče, prijetno vzdušje, šuma za golom. Okej. Ampak brez strehe, razen tistega majhnega koščka na kontra strani… Bolj švoh. Kot v Novem mestu na Portovalu, recimo.

    In o tem smo kakšno še rekli. No, bolj oni. Da… Kako nepošteno je, da Nogometna zveza Slovenije, ki je tako visokopotezno odprla novi nacionalni center na Brdu, zajebava klube z licenciranjem, pa pogoji temi in onimi… Nato pa dopusti, da grejo v prvo ligo klubi, ki sploh, za začetek, ne igrajo na svojem stadionu, kot se to dogaja z Radomljami. Da ima Aluminij fine dečke, ki se res borijo, je ena krat ena. Res so se borili, v Bizjaku imajo več kot le 23-letnega talentiranega napadalca. Imajo dušo, srce, voljo. In navijače, ki so skorajda preglasili domače, zato komaj že čakam na povratno tekmo v četrtek v Kidričevem. Ne glede nato, kaki stadion je tam. Važen je, najprej, fuzbal. Vendar ob takem pogrebu, kakršna je slovenska druga liga, ki je ena sama muka, s katero očitno nihče ne ve, kaj bi… Se človek resno vpraša, če je NS mar za celoten slovenski fuzbal. Saj razumem, toliko vsega je, najprej vseh reprezentanc, nato vseh lig. Se nabere. Štekamo.

    FullSizeRender 11

    Ampak tisoč gledalcev, ki je prišlo v nedeljo ob osmih zvečer v Zavrč… Je kompliment, je ponos, je bistvo tega našega fuzbala. Srečanje prve lige, ki je letos zgodba o uspehu, z drugo ligo, ki sploh ni zgodba. Seveda nekaj pomaga, da sta si kluba tako blizu, kaj, petnajst, dvajset minut vožnje od enega do drugega stadiona? Še petega in šestega sodnika je NZS poslala v Haloze, za vsak slučaj, čeprav jih na odločilnih tekmah Maribora in Olimpije včasih niso.

    Nekje sredi tekme je tisti gospod končno pihnil v svoj rog/trubo. »Hehe,« se mu je zarežal sosed, ko je prvi zmogel zaigrati prve tone Na Golici. »Pa veš… Mogoče pa bom vseeno šel,« je rekel pa oni drugi, ki navija, v svojem bistvu, za Aluminij. Gospod zrelih let je vedel o fuzbalu toliko, da bi ga poslušal in poslušal. Vse ve o lokalnih štorijah, o tem, onem, devetem. Njegov opis štoperjev Aluminija… Je bil epski. To je slovenski fuzbal. Ta gospod, vneti oboževalec športa. Kukal mi je v računalnik, vmes pisnil »tehnologija, a?«, ko je crknil internet, ki si vsakič vzame malo lufta na tekmah Zavrča. E, to so ljudje, poleg katerih je fuzbal… Živa stvar. Živahna. Saj ne rečem, so lige prvakov, je angleška liga, so evropska in svetovna prvenstva. Ampak ko sem vonjal čebulo ob odhodu iz Zavrča v nedeljo ob desetih zvečer… Sem nekako začutil tisto bistvo fuzbala. Ki te pelje, kot pojejo navijači Maribora, na tisoč(e) kilometrov. »Štiri tekme Aluminija smo gledali, takšen rešpekt imamo pred njimi,« je poudaril Matić in dal lep kompliment ne samo tekmecu, ampak drugi ligi. »Športno je upati na najboljše,« je za povratno tekmo pribil Špehonja.

    Zato pa. Se gre. Tudi v Kidričevo. Ker bo borba. Na igrišču ziher.