Oznaka: nk aluminij

Pet ugotovitev: Aluminij – Maribor [2:3]

Karakter, ne naključje za 2:3

Lahko bi se končalo precej drugače. O, ja. Ampak se ni. In to je zgodba letošnjega Maribora: ampak se ni. Končala se je tako, da je Maribor še tretjič rešil lastne probleme v 90 minutah in še na tretji tekmi proti moštvom, ki naj mu ne bi delale take preglavice, zmogel preobrat. V Kranju so proti Triglavu v 28 minutah obrnili 2:0 v 2:3. Proti Krškemu so dvakrat vodili in naposled s »ta malimi« v Ljudskem vrtu v 95. minuti izvlekli zmago. Spet 3:2. In v Kidričevem so se po izgubljenem prvem polčasu v nadaljevanju sestavili, napake vzeli kot najboljšo motivacijo in zmagali. To so tekme, kakršne je Maribor predlani, ko je šel naslov v Ljubljano, še izgubljal. Letos pa ne. Letos jih zmaguje. Če zabije vsaj en gol, zmaga.

»Verjamem, da vsi raje vidijo veliko golov. Čeprav je za trenerja včasih boljša tekma, ko zmagaš z 1:0 in nasprotniku ne dovoliš priložnosti. To je bilo zdaj bolj dramatično, za navijače odlično,« je skoraj potarnal Darko Milanič. Ni pričakoval takšne tekme, ne glede na besede. Slobodan Grubor ga je precej presenetil. »To je zdaj že tradicionalno težko gostovanje. Nasprotnik je hiter, dobro organiziran in večji del tekme za žogo. Ko je malo prostora, je težko prebiti blok, toda ob doseženih treh zadetkih je razplet proti ekipi, ki igra na takšen način, dober.«

Kadarkoli Maribor zabije, zmaga. Statistika ne pove vsega, toda brezgoli remiji v prvenstvu (Domžale, Olimpija, Celje) so ob remiju z Zrinjskim v Evropi ter saj-jih-bomo-doma edinem porazu pri Hapoelu zavidanja vredni dosežki moštva, ki je čez poletja postalo ne samo kompaktno, široko in globoko, temveč tudi s pravim karakterjem. Kombinacija in protinapad za zmagoviti gol je bila šola fuzbala. Ki jo je pokazal pri golu za 2:1 tudi Aluminij, da ne bo pomote, vendar zdelo se je, da bo Maribor vse gole lahko dal le iz strani, pa je dal vse tri iz skoraj točno sredine.

»Po prvem polčasu smo se dogovorili, da moramo igrati naprej. Da je treba verjeti v zmago. Da lahko meljemo, dodamo na ritmu. Nasprotnik je bil večji del tekme na svoji polovici igrišča. Ko tvegaš, imajo branilci nekaj več dela, nasprotnik pa zaradi hitrosti in načina igre pride do nevarnejših situacij, vendar smo vse dobro prestali in pri tem imeli tudi nekaj sreče. Tekmeci so se bolj odprli, ko smo imeli igralca manj, a smo to znali dobro izkoristiti. Enostavno smo verjeli, da lahko zmagamo. V tej smeri smo se pogovarjali že med odmorom v slačilnici. Ko se zgodi enkrat, dvakrat, zdaj tretjič, ni več naključje in fantje verjamejo v to, da smo sposobni priti tudi do preobratov. Dobro so nam zapirali prehode in smo morali poiskati nove rešitve. Vendar so fantje verjeli, v svojo kvaliteto in to, kar delamo. Potem se zgodi to, kar se je.« In zgodila se je zmaga, ki daje moštvu, ki potuje na najbrž najtežje gostovanje v sezoni, najboljšo popotnico in spoznanje, da verjame vase.

Ko se tveganje (s Hotićem) izplača
Ni šlo. V tisti fazi tekme se je zdelo, da bo Maribor uspel, vendar ni šlo. Gladko bi lahko Darko Milanič, ki mu, čeprav tega nihče ne prizna na glas, še vedno manjka vsaj en zdrav napadalec, zamenjal tudi Marwana Kabho, ki je imel poleg Mateja Palčiča eno najslabših tekem v sezoni. Njegove žoge so šle, vsaj tri, neposredno tekmecu za protinapad. Slabo. Precej slabo. A ker je tudi Pihler pospremil gol Tahiraja s pogledom, se je Milanič odločil, da bo tvegal raje tako, da bo iz igre vzel Pihlerja in vanjo poslal Hotića.

Dino Hotić je po petem krogu z Domžalami obsedel bolj ali manj na klopi, dobival drobtinice (pet minut na derbiju) ter polno minutažo v pokalu, vendar Milanič se je vse pogosteje odločal za Bajdeta, Kramariča, Boharja in Ahmedija v napadalnem delu sredine. Če ne dobiš prostora v sistemu 4-2-3-1, je jasno, da je konkurenca (pre)velika. Hotić je tokrat vstopil zato, ker drugih opcij več ni bilo.

»Hotića sem predvidel kot menjavo, če ne bo šlo po načrtih. Pri njemu je tako, da v nogometnem ali pa v življenju nasploh ne gre vedno samo navzgor. Prav tako pa ne gre samo navzdol. To je dobro. Imamo fanta, ki prizadevno dela, se trudi. Veliko mora še delati, se naučiti in napredovati. Celotna akcija pri zadetku je bila top, tako da čestitke Hotiću za izvedbo. Zanj velja kot za ostale: ko govorim, da so nam vsi zelo pomembni, to drži kot pribito. Skozi sezono se bo to znova pokazalo in dejstvo je, da bodo vsi, ki se bodo izkazali, dobivali priložnost.«

Hotića je zadetek iskreno razveselil, priznal je, da si ga je resnično želel, pozna se, da mu manjkajo minute in da bi rad več igral. Konkurenca res ni majhna, toda tokrat je predvsem pokazal, da mu lahko bolje leži vloga na sredini, saj je njegovo kreiranje pošteno premikalo težišče igre. In končno je dal gol, ko je res štelo. Res dobra tekma proti Ankaranu… To se pozabi. Takšen (evro)gol v izdihljajih tekme pa ne. Hotić je tokrat res upravičil svojo »desetko«.

Dva pomembna prvenca…
Dobra novica: svoj prvi gol v sezoni sta zabila tako Valon Ahmedi kot Jean-Claude Billong. Oba na nek način »novinca«, če pomislimo, da je Ahmedi šele letos začel dobivati konkretno, standardno in zajetnejšo minutažo. »Saj je bil že čas, ne?« je Milanič pospremil prvi gol Ahmedija, ki je bil med najbolj razpoloženimi na igrišču takrat, ko moštvu ni steklo.

Zadetek Billonga pa lahko – poleg njega – veseli toliko bolj strokovni štab zato, ker je to morda celo prvi gol z glavo (ali pa eden zelo redkih) v tej sezoni, četudi ne prvi s kota za zmago s 3:2, saj je to storil že Aleks Pihler proti Krškemu v izdihljajih tekme. Imajo pa vijoličasti zdaj v prvenstvu že deset različnih strelcev v desetih krogih. Očitno zaležejo zlasti pogovori z igralci, saj se je o doseganju golov pogovarjal tako z Boharjem, ki ga je tokrat raje spočil, in Ahmedijem.

»O tem sva se veliko pogovarjala, močno si je želel zatresti mrežo in uspelo mu je. Tudi za Billonga je bil to prvi gol v dresu Maribora, odlično.« Maribor nima klasičnega golgeterja, če izvzamemo Marcosa Tavaresa, ki je imel eno lepo priložnosti in je sodeloval pri prvem zadetku, ob izostanku Luke Zahovića, ki naj bi se vrnil prihodnji konec tedna, in dejstvu, da ne veš točno, kdaj bo Jasmin Mešanović zabil. Zato deluje kot moštvo, kjer je zadetek nadgradnja ekipnega truda. Kjer res ni pomembno, kdo zadane. Vsa filozofija kulminira prav v Mešanoviću, pri katerem po zadnjih dveh tekmah ni več pomembno, zakaj je bil pripeljan. Njegova asistenca Hotiću za tretji gol je imela oči na hrbtu.

… In en nepomemben, mimobežen prvenec
Pri Liorju Einbromu bo problem. Najprej birokratski, saj je v zapisniku naveden tako kot v dokumentih, kjer so ga napačno zabeležili. Sam pravi, da je Or Inbrom. Mi bomo uporabljali slednjo verzijo, ker tako 21-letnemu fantu, ki je posojen iz Genta, piše na hrbtu mariborske majice nad številko 99. Ampak to ni glavni problem. Ne, ne.

Težava, za katero Inbrom primarno seveda ni sam kriv, je tajming njegovega prihoda. Če je že prišel kot tujec po uvrstitvi v ligo prvakov, bi v brutalnem septembrskem ritmu (sedem tekem), ki mu bo zaradi pokalnega žreba sledil enako naporen oktober (vsaj pet tekem, najbrž šest), prišel prav takoj. A je prišel utrujen in povrhu poškodovan. Zdaj je očitno dovolj zdrav za napore, toda vidno nepripravljen na nivo, ki ga terja slovenska liga v Kidričevem. Kar je kompliment za slovensko ligo in zalogaj za Inbroma.

»Pri tistem sprejemu in priložnosti v prvem polčasu je pokazal, da ima talent. Delali bomo z njim, gre za mladega, nadarjenega fanta. Ko se bo navadil na nas in se bomo mi na njega, bo pokazal, kar zmore. Ni še veliko treniral z nami. Ko bo nastala prava mešanica njegovega in moštvenega občutka, bo super,« je bil optimističen Milanič in skušal najti pozitivne lastnosti. Inbrom se je želel dokazati na krilu, vendar je v preveliki vnemi storil preveč, zamujal v štarte in na koncu skoraj pustil moštvo na cedilu, ko se je prerival pred vrati in si prislužil drugi rumeni karton.

Ker na Urbani.si velikokrat analiziramo sodniško delo zlasti s kritikami, lahko tokrat zapišemo, da je Rade Obrenović svoje delo večinoma resnično opravil z občutkom za (trdo, vendar športno) tekmo. Nekaj, kar zmanjka Mateju Jugu in včasih tudi Damirju Skomini, saj tekma ni eskalirala, ne glede na sedem rumenih kartonov. Morda bi lahko, pardon, moral Nemanjo Jakšića za njegov izpad kaznovati z neposrednim rdečim kartonom, vendar bi si s tem nakopal gnev domačega občinstva. Na koncu se je izšlo Mariboru tudi z desetimi, bo pa Inbrom imel čas tuhtati, zakaj se je prerival in zamujal v štart. Če bo našel odgovor, bo Milanič imel, kar nujno rabi. Rešitve s klopi, ko ne gre. Tokrat se je izšlo, proti Celju se vsaj za zmago ni. Or Inbrom je na prvi tekmi pokazal več želje kot znanja, vendar priložnosti bo gotovo imel še dovolj.

Gruborju manjka samo še »tisto nekaj«
Darko Milanič ni mogel skriti tega dejstva. Celo malo na smeh mu je šlo, ko je priznal, da je Aluminij zelo dobro prečital Maribor. Od platnice do platnice je Slobodan Grubor prebral, listal, izpisoval v zapiske Maribor, s katerim tooooliko lažje igra kot denimo z Olimpijo. »Izgubilo je boljše moštvo,« je ugotovitev, s katero se da strinjati in kaže na ambicije, ki jih Grubor goji vse odkar je pozimi zamenjal Bojana Špehonjo, ki je Maribor v Ljudskem vrtu premagal zato, ker so bili vijoličasti v krizi, Grubor pa Maribor zgrabi tako, kot ga je ponavadi zgrabil Zavrč. Na polno, visoko, z žogo v nogah.

V mariborskem taboru so vnaprej sicer poudarjali, da je tekma v Kidričevem drugačna, Milanič je poudarjal, kako so sprejeti »drugače« kot v drugih sredinah. In hkrati kar trdo odgovoril na vprašanje, zakaj lani njegovo moštvo ni prineslo iz Kidričevega več kot točko iz dveh tekem. Da je bil tist 0:3 poraz pač posledica osvojitve naslove. A bolj smo imeli v mislih obračun 0:0, ko se vijoličasti nikakor niso znašli na igrišču, resda takrat bolj mehkem, a še tretjič zapored smo nato poslušali ravno o igrišču. In to je prednost Kidričanov, ki svoj teren, kjer so v tej sezoni Prve lige Telekom Slovenije na oko najbolj napete in razburljive tekme, pač najbolje poznajo.

Aluminij ni več lokalno mošvo z lokalnim talentom. Je regionalno moštvo, ki se ne rabi le boriti za obstanek in kjer se tujci (beri: Hrvait) lahko dokazujejo z malo več potrpljenja kot so to lahko počeli pod Miranom Vukom. Francesco Tahiraj je spomnil na svoje najboljše predstave, Aleksu Pihlerju je pri prvem golu zbežal za avtogram, medtem ko je Žiga Škoflek znova (in znova in znova) dokazal, kakšno kvaliteto premore, če ima res dober dan (večer). Nasploh je Aluminij kompaktna, organizirana ekipa, ki doma resnično rada igra in reflektorji so k temu gotovo precej pripomogli. Razsvetlili so zgodbo, ki v Kidričevem dobiva tudi infrastrukturni napredek, čeprav večerni termin v tako odprtem okolju ni nujno vedno najboljša izbira, še posebej, ko jesen pritisne ali ko se Viole namestijo kar v gozd za golom. Škoda le, da v vsem prazničnem vzdušju kljub trudu domačih organizatorjev še vedno vlada občutek, da je bila vsaka tekma v Zavrču, od koder so reflektorji, imela bolj praznično vzdušje. Nenazadnje: ognjemet so pripravile viole, ne domači organizatorji. 

Igralec tekme: Dino Hotić [Maribor]

Odličen obisk, izvrsten rezultat, pokončen tekmec

Tako Darko Milanič kot Mitja Viler nista mogla mimo dejstva, da je bil obisk v Ljudskem vrtu zelo dober. Pravzaprav je bil izjemen. Drugi, no, tretji najboljši v tej sezoni, takoj za obema derbijema z Olimpijo. Še Domžale si je prišlo ogledati »le« 4.000 gledalcev, zdaj jih je pa prišlo še 500 več, četudi se je na oko zdelo, da nas je 5.000. Precej ima pri tem najbrž tudi dejstvo, da gre za lokalni derbi in da je Aluminij letos dvakrat naščipal Maribor, kjer so se še poznale rdečice, ki jih je naščipal lani Zavrč.

Seveda bi klišejsko lahko dobacili, kako je lepše gledati cvetoče vijolice spomladi. Ampak ne gre samo za to, poleg tega se večerni termin ne zdi najboljši pred premikom ure (naslednjič, ko pridejo Radomlje, med tednom, 29. marca, bo že lažje). Predvsem pa je fajn gledat’ ta nepredvidljivi slovenski fuzbal, kjer resnično vsak lahko premaga vsakogar, tekme Maribora pa so te dni pa še posebej gledljive. Spet so namreč zabili štiri gole. Pa penali, pa menjave, pa štange, pa evrogoli. Ni, da ni.

Edini problem je bil, da komadov – kot sta poudarila tako Milanič kot Viler – niso zabili takoj v prvih desetih minutah. »Mi bi si tudi želeli prebiti vsakega po desetih minutah,« je izpostavil Milanič. Maribor nasprotnike morda pregazi, ampak ne nujno takoj, kot so to počeli prepričljivo jeseni v nizu Radomlje (0:3), Krško (4:0), Koper (4:0). Ne samo to, Aluminij je krenil nad Maribor pravzaprav izjemno, najboljše v Ljudskem vrtu po Domžalah in Rudarju, ki pa sta oba naposled izgubila (2:1, 1:0), prvi zaradi pomanjkanja »lufta«, drugi pa zaradi premalo potentne igre. »Niso imeli iniciative, odlično so se pa branili. Na dveh prejšnjih tekmah so to delali podobno. Imajo red v igri, prehode,« je opisal Milanič tekmeca, a hkrati retorično povprašal, zakaj niso zdržali dlje v svojem (avstrijskem) stilu.

Ne da Maribor ni imel priložnosti, ko se je Aluminij visoko, drzno, trdno in trdo postavil, seveda jih je imel, toda žoge ni spravil do obeh napadalcev, posebej odrezan je bil Luka Zahović, tako da sta obetavni akciji zapravila Dare Vršič (zelo blizu) in Damjan Bohar (še bližje, če ste se sprehajali po Mladinski). In ko se je jasno pokazalo, da ima Aleksander Rajčević hudo tremo ob pomanjkanju minut, ter se je kmalu poškodoval še Marwan Kabha (Milanič po tekmi še ni znal povedati, kakšno je stanje, lahko je pa, kot je rekel, glede na Kabhine besede zelo resno ali pa ne), se je Aluminij ravno dovolj namestil in grizel, da bi do polčasa odnesel ničlo. Pa je ni, ker je Roberto Ponis ocenil, da je Lovro Bizjak pokosil Rodriga Defendija, ki je pokosil zelenico.

To je bila tekma, kjer je Milanič vnovič pokazal, da Maribor lahko igra tudi potrpežljivo, kar je bila odlika zlasti na derbiju. Nič hudega torej, če tekma ne steče tako, kot bi sami radi. Tudi pri Gorici ni šlo vse po načrtih, saj so nenazadnje zaostajali in prejeli dva zadetka, Jasmin Handanović, te dni resnično (pod)kapetanski mož, pa je ubranil še en penal. Proti Aluminiju se je videlo, da načrt seveda je, obstaja in je začrtan in se je narisal v praksi, ko je Dare Vršič razparal upe gostov z deseto asistenco v sezoni za šesti letošnji gol Milivoja Novakovića, ki ima toliko lufta, energije in psihološke stabilnosti, da se je še malo poigral z nemočnim Luko Janžekovićem.

Odbitek pri prostem strelu za sedmi gol Dareta Vršiča je pa tisto, kar Mariboru letos uspeva, kar mu še lani ni (več). Drugačna energija, temu pravi Mitja Viler. In energija ali pozornost ali pristop, kakor koli temu rečete, nista padla niti po evrogolu Lovra Bizjaka, tragičnega junaka tekme, ki je z komadčino od prečke poskrbel, da se je Stari spravil zraven takoj po golu, vstopil v igro in kapetansko našikal peterico igralcev ter z odbitkom spravil žogo čez Janžekovića za še en lep gol, ki jih je zdaj že za res dih jemajoči in po naslovu dišeči šopek. Maribor daje lepe gole te dni, da. Kar pa ne pomeni, da je vse lepo, da vse štima, toda rezultat in pristop pomanjkljivosti ne samo zakamuflirata, temveč prebijeta. In naredita dovolj, da lahko, kot se je v svojem flegmatično odkritem stilu pošalil Mitja Viler, koliko toliko mirno gledajo Olimpijo in še bolj mirno na lestvico.

Strelska forma: 2x4x4

Vsi prvi štirje strelci kluba v tej sezoni so zabili. Luka Zahović še naprej lovi Dominika Glavino. Glavina zabije s penala, Zahović zabije s penala. Štirinajst jih imata zdaj oba, pri čemer je Novaković lepo odstopil žogo Zahoviću, ki je zdaj zabil že na sedmi zaporedni tekmi, situacijo pa je Milanič tako pojasnil: »Dogovorjeni smo, kdo izvaja enajstmetrovko. Na plakatu za izvedbo sta Novaković in Zahović, pustita pa si, kdo bo streljal.«

Novaković je prišel končno do svojega šestega gola po treh novogoriških asistencah. Njegov prvi gol po 16. krogu in zmagi nad Celjem. Dolgo je čakal na tako priložnost, še si želi sodelovanja, pri čemer je za ene mahajoči kretničar, za druge garaški golgeter. Novaković je dokončno timski plejer, ki ima neverjetni višek energije, dobro tempira svoje štarte in piči takrat, ko tekmec najmanj pričakuje. Si pa vidno želi še kakšno tako žogo, kot mu jo je dal spet izjemno potentni Vršič, ki se mu te dni skoraj vse poklopi in je v dveh tekmah dal tri gole in ima z desetimi asistencami sedemnajst točk, če štejemo po hokejsko.

Ko smo med polčasom na zahodni tribuni šli odtočit, je spodaj med slačilnicami prišel do pisoarjev odtočiti tudi Marcos Tavares. Malo nenavadna scena, ampak ja. Poudaril je, večkrat, da ga zebe. Ko je vstopil, za drobtinice, se je zdelo, kot da je spet vse po starem, čeprav je dobil proti Olimpiji 16 minut, proti Gorici ni vstopil, zdaj pa mu je Milanič namenil 11 minut. In to takoj po golu Škofleka. Tavares je dobil žogo in šel v šikanje. Estetsko, na oko, se mu seveda poznajo leta, a hkrati so prav ta leta pretvorjena v neizmerno željo, trud, voljo. Privoščiš mu. Še branilci Aluminija so bili malo radodarni. Do Starega. Nasmeh je narisal na obraz celi ekipi, minuto po tem, ko je Ljudski vrt malo zdrznil Bizjakov gol od prečke. E. Kapetan. To je to. Še vedno zna, Stari, pri čemer to ne bi mogel biti bolj komplimentov poln nadimek. Marcos Tavares se je v tej sezoni prav tako predrugačil, sprejel svojo vlogo in še desetič (!) vstopil s klopi, zabil pa sedem golov.

V tem oziru njegove poteze še zdaleč niso nepomembne in so v tem trenutku izključno koristne, ko se je ne samo sprejela, temveč tudi vzpostavila hierarhija v napadu, kamor zdaj Gregor Bajde nikakor ne more. »Dokler sem živ in dokler igraš nogomet, lahko vedno napreduješ. Vse življenje se učimo. Če zmaguješ, si samozavesten,« je dober napotek, ki ga ponuja Viler, ki je še jeseni dalj časa sedel. Ni lahko priti v postavo Maribora, še težje je tam ostati.

Rajčevićeva tesnoba, Boharjeve muke, Hotićeva potrpežljivost

Ključen trenutek ne samo tekme, ampak cele pomladi bi lahko bila 27. minuta. Ko je obležal Marwan Kabha, držeč se za mišico, je še Milaniča zbegalo. Dovolj zbegalo, da je najprej poslal na segrevanje Sandija Ogrinca, pa si je premislil in v igro raje poslal Blaža Vrhovca, ki je sicer odigral celo tekmo v Domžalah, nakazal vrnitev, vendar spet imel težave s poškodbami, zamudil del priprav, dobil nekaj drobtinic v Novi Gorici in sedaj priložnost, drugo po lanskem poletju, ko sta s Pihlerjem tvorila še tandem na sredini in se je zdelo, da ima Vrhovec bolj zacementirano mesto na sredini kot Pihler.

»Vrhovec je takoj prevzel vlogo, taktično zelo dobro, siguren v podajah, pokazal je pravi karakter. Ni bilo vprašljivo pri njem,« ga je pohvalil Milanič. Kaj točno je s Kabho, še ni znal potrditi, vsekakor pa bo diagnoza vplivala na celotno igro Maribora, saj je Izraelec tisti mož, ki skrbi, da težišče igre Maribora ne pade na njihovo polovico.

Vrhovec je takoj bil spet tisti Vrhovec, ki je ob poletnem prihodu na prve treninge rekel »dajte mi žogo, bom jaz«. Ni se ustrašil, ni omahoval in je pravzaprav skoraj še nadgradil igro na sredini. Kar ni lahko, saj imata tako Aleks Pihler kot Damjan Bohar še naprej težave. Pri Pihlerju se sicer zdi, kot da bi se raje vrnil v sistem brez romba, ampak skozi krizo kaže stabilnost vsaj pri postavitvi, če že ne pri sodelovanju v akcijah, medtem ko je pri Boharju prisotna želja, ki pa prekuri osnovne taktične zamisli, kar nadalje vodi v zapravljene strele in predvsem nenatančne podaje, zaradi česar sta bila Novaković in Zahović v prvem delu tako odrinjena.

Tudi zato je Dino Hotić nekoliko prepozno vstopil in še vedno kljub desetki na hrbtu dobiva drobtinice (Olimpija 13 minut, Gorica 22, Aluminij 20). Hotić sicer potrpežljivo čaka in skuša čimveč skreirati v tistem kratkem času, ki ga dobi, a ne moremo se znebiti občutka, da bi z njim v prvi postavi, četudi ali ravno zato, ker je bolj napadalno usmerjen od Boharja, Maribor spomnil tekmeca, da je lahko hitro nevaren. Tretja rešitev – če odmislimo za hip Ogrinca – bi bil Sintayehu Sallalich, katerega situacijo pa je Milanič takole opisal: »Sallalich je bil na derbiju na klopi, v moštvu bo takoj, ko bom kot trener čutil potrebo, da ga rabim.« Trenutno ga ne rabi, ker je, kot smo slišali neuradno, zavrnil podaljšanje pogodbe.

Več opcij je imel Milanič tudi pri zamenjavi Marka Šulerja, ki ga je tudi Defendi precej pogrešal, kar se je videlo pri Škoflekovem zadetku. Morda čez Šulerja in njegove mahajoče razlage (pre)pogosto nergamo, a tokrat bi nemara zalegle, četudi Aluminij številn(ejš)ih priložnosti ni imel. Milanič je razmišljal o Denisu Šmeju, Alešu Mertlju in Aleksandru Rajčeviću. »Odločil sem se za štoperja zaradi prehodov, ki jih imajo, pričakoval sem, da bo Rajčević dovolj dobro organiziral igro. Mislim, da pri izboru Rajčevića nisem naredil napake, se je pa videlo, da je potreboval nekaj minut, da se je spet privadil.«

Težava je, da se še na koncu po 90 minutah ni zdelo, da se je privadil in da še bo sploh kdaj »dobri stari Rajče«. Tri pretrgane sezone so vendarle cela večnost v nogometu. To je bila njegova četrta tekma, ki jo je začel v tej sezoni, kar niti ni tako malo oziroma ima zdaj eno več kot Mertelj. In je bila vsaj druga, kjer je bil dovolj nesiguren, da je Ljudski vrt glasno pospremil njegovo tesnobo. Nekoliko nenavadno je, da Rajčević ni bil na klopi ne proti Olimpiji ne proti Gorici in da Aluminij ni imel toliko visokoh predložkov, s katerimi bi denimo Mertelj (ali Šme) imela težave, ne glede nato, da nimata takšnih kvalitet v igri z glavo.

Ko bo Maribor odločal o statusu Rajčevića, ki mu konec sezone poteče pogodba, ne bo mogel mimo omahovanja in nezanesljivosti, obenem pa klub nima take finančne zaloge, da bi igralca tipa Šme in Mertelj sedela na klopi (ali pa še to ne).

Krt rije po Ljudskem vrtu

Iščemo ime za krta, ki tako marljivo rije pod zelenico Ljudskega vrta ravno v tistih trenutkih, ko Mariboru pomoč še kako prav pride. Spomnimo se samo tekme z Aberdeenom in avtogola. Včasih se pač naredi »krtinica« in Mariboru to zelo koristi. Morda bi lahko tega imaginarnega, izmišljenega krta častno poimenovali po gospodu Schmidtu, gologlavemu hišniku oziroma skrbniku Ljudskega vrta, ki se ga je bala – z mano vred – cela nogometna šola v tistih romantičnih devetdesetih.

Ampak brcnimo vic v avt, dejstvo je, da imajo vijoličasti relativno površno, neravno in na trenutke dvomljivo podlago, na kateri igrajo. Da ne bo pomote, tudi v Stožicah ni nič boljša, prej slabša, v Celju pa so ob resnejšem dežju prave mlakuže, če se ustavimo samo pri največjih stadionih v Prvi ligi, kjer se NZS rada pohvali z izboljšano infrastukturo, čeprav so v zadnjih dveh sezonah odpadle tekme v Krškem in Novi Gorici, v Kidričevem je Maribor obtičal v živem blatu, nasploh pa je mehka podlaga skoraj večji problem kot zimska zmrzal. Morda so tribune dobile streho, stole in wi-fi, toda zelenice v našem nogometu so težavne, pri čemer marsikje niti zelenice niso, prej »rjavice« (velja tudi za Ljudski vrt).

Ko je denimo Jasminu Handanoviću žoga »skrtkala« čez nogo v Zavrču, se Miran Vuk po tekmi vsaj pred novinarji ni na glas režal, temveč je izrazil skrb in razlagal, da so še daleč od Arsenalove podlage. Ali nekaj takega. Če je Maribor porihtal nekoč precej zdelano pomožno igrišče (moral ga je, ker druge naravne podlage razen glavnega igrišča ni, projekt Rogoza pa do danes ni zaživel kot resnično pravi trening center) ter končno zamenjal umetno podlago na drugem igrišču (ex »Partizan«), še vedno ni našel prave rešitve za Ljudski vrt, kjer žoga pogosto skače in zdi se, da Maribor tudi na najlepši dan – kakršen je bil v Novi Gorici v torek – ne more speljati take kombinatorne akcije.

Nenazadnje je tudi Janžekovića tik pred koncem presenetila krtina in bi Vršič odbitek še drugič skoraj pospravil v mrežo. Ali je »krt« pomagal Rodrigu Defendiju, ne bomo izvedeli najbrž nikoli. Mitja Viler je povedal, kako je Defendi sicer rekel, da ga je nekdo udaril, ne pa tudi kje ga je kresnil. Posnetek res ni tako čist – čeprav smo bili vseeno presenečeni, ko je Milanič rekel, kako so mu novinarji Kanala A rekli, da je bila precej dvoumna situacija -, toda tudi zelenica je nedvomno imela kaj pri tem. Kakorkoli že, poanta te ugotovitve je, da se je neraven teren do sedaj Mariboru obrestoval. Ker se trenutno vse poklopi. Ko se pa lani ni, je še golf avtek/reševalno vozilo riknil sredi terena. Bo pa očitno prvič resnejši poseg v igripče nastopil takrat, ko bo vijoličaste teren stal točk.

Roberto Ponis ne more več soditi v PLTS

Ko se je Roberto Ponis zmotil v Domžalah v zadnjem jesenskem krogu in je Denisu Šmeju pokazal rumeni karton, ker ga je žoga regularno zadela v nogo, Domžalam pa dosodil penal (ki ga je Handanović ubranil, a so Domžale itak zmagale), smo pisali na tem mestu, da bodisi Ponis ali slabo vidi ali pa ima slabe namene.

Roberto Ponis je v soboto grobo posegel v tekmo. Aluminij se je dobro držal in ob polčasu bi se v slačilnici še bolj bodrili, kot so se itak že lahko. Za naš okus je Defendi pokazal, zakaj je Luis Suarez to, kar je. Pač. Suarez. Prva liga preživetega simuliranja (za ene) in prepričljivega padanja (za druge). Defendi ni vajen, da bi zrihtal penal, a je po sicer lepo odigrani akciji iz prostega strela, pač ostal kot višek visoko v kazenskem prostoru. In sodeč po videnem je zgrešil žogo, zadel zemljo, svojo nogo – in padel. Lovro Bizjak ga vsekakor ni tako pokosil. Ponis je omahoval in nato pokazal na penal. Še pred tem je avtoritativno risal črto za živi zid ter kasneje tudi potreboval približno dve minuti za izvedbo penala, ker morajo naši sodniki pokazati, kakšni carji da so, ob vsakem penalu, kjer na milimeter gledajo, da ja ne bi kdo stopil čez črto.

Skoraj malomeščanski so v teh svojih potezah. Še bolj kot pri dosojeni enajstmetrovki je Ponis pokazal, kar je po ovinkih omenil Grubor, da gledamo ligo dveh hitrosti, ko je Aluminiju dosodil prosti strel, ki so ga izvedli na polovici Maribora, krenili hitro v akcijo in postali takoj nevarni. Vse po pravilih. A se je Ponis odločil drugače. Ustavil je igro. Da, kaj, Aluminij lahko igra, samo ne tako hitro? Naj se Maribor najprej postavi? Kajti identično so malo kasneje storili pri Mariboru in je šlo skozi. Gladko. Če sodnik izrecno ne pokaže, da morajo igralci počakati na njegov žvižg, lahko igra steče. Pika. Tega pri Aluminiju ni storil, zato se je klopi gostov upravičeno skegljalo.

Težava Roberta Ponisa je, da ne bi rad bil Roberto Ponis, temveč bi rad bil Damir Skomina. Hodi kot Skomina, teče kot Skomina, naželiran je kot Skomina. Pa ni Skomina. Zdaj je storil že drugi epski feler, takega, kjer težko rečeš, da ni videl. Kako ni videl, če je stal zraven. Kadarkoli je zagustilo, ko je kdo obležal, se sodnik ni znašel, omahoval je. Je pa bil glasen, ko je bilo treba igralcem Aluminija razložiti in tolmačiti razmerja v tej ligi. In tega si ta tekma ni zaslužila, Maribor tega ne rabi, Aluminij še manj. Roberto Ponis po dveh eklatantnih felerjih nima več kaj iskati v PLTS v tej sezoni, ker je nevaren pri penalih in ostalih odločitvah, čeprav je imel dober kriterij, dopuščal igro, pokazal le en rumeni karton, a se je tudi precej ustrašil, ko so ga obkrožili Kidričani takoj po dosojenem penalu. Kislo se je držal, češ, kot da ne razume, zakaj se sploh bunijo, če pa smo v Ljudskem vrtu. Kot da bi brali scenarij.

Tako Mitja Viler kot Denis Vezjak sta po tekmi povedala, da je penal bil, ker se je sodnik tako odločil. Aha. Zanimivo. Če bi torej sodnik dovolil še četrto in peto in šesto menjavo, bi to bilo prav, ker se je sodnik tako odločil? Če bi se Ponis odločil, da bi gledali 20 minut podaljška, bi to bilo prav? Primerjava s tekmo Juventusa in Milana ter še bolj Barcelone in PSG-ja, pa sta komaj okusni. Veljati bi morali višji standardi – ne nižji. Aha, če lahko nekaj dela Suarez, potem lahko to dela celoten nogomet? Ne, tako ne gre, ker se nogomet lahko hitro sfiži in zagabi, ne glede nato, kot je rekel Viler, da je nogomet psihološka igr(ic)a. Tokrat se ni, ker je tekma imela drugačen scenarij, ki že od začetka Ponisu ni namenil niti vloge statista. Težava kajtozovićev in ponisov pa je, da jim že stranske vloge niso dovolj. Oni bi oskarje za svoje poteze. Maribor ni zmagal zaradi penala, prej bi lahko rekli, da je Aluminij, če že, delno zaradi dosojenega penala izgubil. Ampak to ni pomembno. Kar je pomembno, bo reakcija NZS in ZNSS. Roberto Ponis je nezanesljiv in nevaren sodnik, ki nima več letos kaj iskati v PLTS. Sicer bo ZNSS pošiljal precej slabo sporočilo. Pa kaj, če sodnik napačno dosoja penale?

Igralec tekme: Dare Vršič (Maribor)