Oznaka: nk celje

  • Celje. Šteje strgana majica.

    Celje. Šteje strgana majica.

    Tip je celo še prišel nazaj gor po štengah. Pardon, prikričal. Samo zato, da bi mi pokazal, no, bolje povedano, se nekaj kakor pohvalil, postavil, pokazal. Upravičeno. Kazal mi je hrbet, od koder mu je bingljala strgana majica. Še enkrat je razprostrl roke, okajeno in evforično kričal Cele Cele Cele in pokazal velik tatu na roki. Takšen, ki najbrž vzame kar nekaj ur. Tatu, ki slavi Celje. In dejstvo, da se fuzbal tam igra 100 let. Dobro, to o letnicah… Kdaj drugič. Ampak tatu, črn, mogočen, malo celo strašljiv, je odražal ponos, ki je izhajal iz upanja in pripadnosti. In to je utrinek, ki si ga bom zapomnil, ko bo nekdo vprašal, kako je bilo, ko je Celje slavilo naslov. V zadnjem krogu, zadnji, odločilni tekmi, potem ko nihče ni zares računal nanje, na glas niti sami dolgo niso, pa jim je uspelo.

    Ime tega tipa sem pozabil v tistem šundru, ki se zgodi, ko zadnja tekma odloča za prvaka in imaš hude, nepredstavljive notranje bitke sam s sabo, povrhu z resnim pivo-pred-tekmo-ni-dobra-ideja glavobolom, ker te navznoter trga, kaj je boljše za slovenski fuzbal, kaj za Celje, kaj za Ljubljano, kaj za Maribor, kaj za tega, kaj za onega. Ko bi rad vse to razumel, pa naprej veš, da ne moreš.

    Morda sčasoma pozabimo, kako je, ko klub iz tvojega mesta prvič osvoji naslov. No, pozabimo. Prvega naslova itak ne, prve lige prvakov tudi ne. Tega ne moreš pozabiti. Ne gre. Tako je bilo v Mariboru, ko so padli Beltinci. Saj tudi posnetki iz Nove Gorice, ki je prva vzela naslov Olimpiji leta 1996 in to z noro dobro ekipe, so bili legendarni. Kot je bilo tudi nepozabno slavje v Velenju, ko je Olimpija, nova, kričala »vse končano je, vse pijano je, naša Olimpija zopet prva je«. Za nekatere Ljubljančane, tiste malo mlajše, je pač bilo prvič. Ponos je bil vedno tam, zgrajen na preteklosti, ki pa je bila le to – preteklost. Kako so takrat Milana Mandarića nosili po rokah…

    In potem je tukaj Celje. Poleg Maribora edini, ki so ves čas v prvi ligi. Gorica je zapravila lani prvo ligo, če že svojih kar štirih državnih naslovov ni mogla, ob tem ko je predolgo verjela, da, eh, mi pa že ne bomo izpadli. Pa so.

    Obratno je bilo v sredo v Celju. Mestu, ki bo pač vedno rokometno. Kar je seveda prav in nadlegitimno, glede nato, da so bili evropski prvaki. V tistem »Celje je tudi nogometno mesto, seveda« pa sem vedno imel mešane občutke, motil me je tisti »tudi«. V Celju sem vedno videl morda (pre)več. Mogoče zato, ker smo tam, stari, kaj pa vem, osem ali devet let, odigrali prvo pravo tekmo kot člani nogometne šole Maribor. Mogoče. Šli smo na Skalno klet in četudi je to bila era, sredina devetdesetih, ko Maribor ni bil prvak in povrhu ni imel ravno spektakularno lepih dresov, je bilo zame to, kakor da bi šli, kaj pa vem, na Wembley. Pa ne da bi takrat zares vedel, kdo ali kaj je Wembley. Skalna klet je imela tiste kao angleške tribune, vsaj meni so se take zdele, tista lesena častna tribuna, podolgovate slačilnice, bližina reke, vlaka, mesta, modre in rumene stopnice.

    Nedolgo tega me je novinarski kolega, kako desetletje mlajši, vprašal, kdaj smo začeli mi takrat »špilat na vlke gole in čez celo (igrišče)«. Kako kdaj? Takoj. Ni bilo malih golov in počez. Saj na treningih so bili tudi manjši goli in to, ampak fuzbal se je špilal z veliko žogo, petko, kakor smo ji mi, pinzli mali, radi rekli, čeprav je nismo imeli radi, ker je bila za pol nas in bog ne daj, da bi ti jo golman degažiral na glavo, sploh pa smo kote izvajali iz roba »šestnajstke«, ker ga ni devetletnika, ki bi jo brco od korner zastavice do gola. In seveda na celo. Veseli smo bili, ko smo tistih dva, trikrat prišli preko polovice.

    Takrat sem spoznal dvoje. Da starejši vedno špilajo ne nujno boljši, ampak močnejši fuzbal, in da si vsak kraj, vsako mesto pač fuzbal predstavlja po svoje, kar mi je kasneje najbrž prišlo prav, ker nima smisla, če vse sodiš le po tem, kar poznaš iz svojega okolja. Moraš okrog. Že takrat, sploh pa kasneje, je bilo pa itak jasno, da so vsi komaj čakali, da bodo nabili razvajene mamine sinkote iz Maribora, ki si mislijo, da so več kot so. Pri čemer je bila socialna struktura naše ekipe, ki jo je vodil trener s takim dretjem, da nismo upali niti pisniti in bi danes, kdo ve, morda odvodil en sam trening, ker se s starši gotovo ne bi ujel, daleč od tega, da bi v njej bili ravno mamini sinkoti.

    Če se dobro spomnim, smo tisto tekmo igrali 2:2. In če se spomnim še bolje, me potem na Skalno klet, žal, ni bilo nikoli več. Najbrž sem kdaj kimal in rekel, da ja, kako je bilo super in to, ker se ti zdi, da si bil večkrat. Kar niti ni tako slabo, zavajanje na stran. Skalna klet je bila pač manjši stadion, brez atletske steze in z navijači, ki so zdaj bili, zdaj spet ne. Spomnim se, kako so se z Muro dajali v pokalu in kako so Sešlarji, Pekići, Žnuderli in podobni v Celju skoraj nekako lažje igrali, kakor pa za Maribor.

    Vse ostalo, povezano s celjskim fuzbalom, pa je seveda padlo na tisto majsko sredo leta 2003, dan, ko se je vsaj zame zgodilo najbrž vse, kar se najstniku, tik preden postane polnoleten, lahko zgodi. Popoln dan. No, skoraj, ker večerni finale lige prvakov med Milanom in Juventusom je bil tako slab, da smo zehali še med penalom. Ampak ja. Ne bom pozabil Večera in slike, kjer so bili obkroženi igralci Celja. Vseh – dvanajst. Ne enajst, dvanajst. In izjave Marijana Pušnika, da prvenstvo ni regularno, ker da sodniki niso videli, da Celje igra z enim več. Pa ni šlo, Pekić in Brezič sta zabila vsak po en gol, popolni preobrat, sodil je Damir Skomina, za katerega takrat noben na stadionu ni vedel, kdo je. Mislim, da sem takrat edinkrat stekel čez ograjo na igrišče. V Ljudskem vrtu je to bilo takrat sicer ustaljeno početje, nekateri so se že po mariborsko hecali, da pri sedmem naslovu tudi trtica več ne zdrži vsega in da »pač te pa dajmo če že moramo«. Nobenemu se takrat sanjalo ni, da bo minilo pet let, kar se bo spet skakalo čez ograjo ob naslovu državnih prvakov.

    Na vse to skoraj nekako pozabiš, potlačiš, pač je tam kot dragocen spomin, ampak ga ne izbrskaš. Vse do te minule srede, ko je tip prišel gor, nazaj do mene, ki sem pač šel sedet na rezervno press tribuno, na sedeže, ki jih po tisti zmagi nad Italijo 2004 ni najbrž noben počistil. Najprej mi je bilo žal, da sem predolgo poslušal celjskega komentatorja, kako premalokrat omenjamo, da se tudi drugim klubom godijo sodniške krivice – ne samo Mariboru. Saj tega si vajen, ne pomaga, da poveš, kaj vse poveš v Ofsajdu, kaj vse tvitneš in tudi napišeš. Ne pomaga. Pač takšen nogomet je, to moraš vzeti v zakup.

    Ko sem prišel na tisto tribuno, kjer so bili zbrani tisti, ki so pač dobili vstopnice in lahko navijali za Celje, so kmalu prišli ti fantje, ki so povedali, da vedno spremljalo tukaj tekme. Najprej sem mislil, da se pač zajebavajo, ampak ne. Se vidi. Da so tista dragocena, najbolj pomembna dobrina, ki jo klub, katerikoli klub, lahko ima.

    Zvestoba.

    »Evropski Rozmaaaan!« so kričali, vedno bolj okajeni, ne preveč, ravno prav, vsaj tam nekje dokler ni šlo res zares, kadarkoli je Matjaž Rozman, celjski golman, proti Olimpiji v tekmi sezone, kjer je Celju zadoščal remi, pobral žogo. Katerokoli. Še tako brezvezno. Videl sem njihov smeh. Slišal pa tisto, kar je rariteta, biser, pomen, bistvo. Seveda so se smejali. Obračali so se k meni, potem ko so ugotovili, da ne delam za stavnice, kjer vpisuješ kje je žoga, koliko je kotov in kdo je dal gol, temveč za Pasivni Ofsajd, kakor je ime naše facebook strani za naš podcast Ofsajd. In da Alex posluša do onemoglosti, kakor tudi Denis, ki sem ga zdaj šele prvič videl v živo, po 218 oddajah, ki so se začele v septembru 2015. Ko vidiš te ljudi v živo, je skoraj nemogoče povedati, kaj čutiš. Ko veš, da nekaj delaš, ker to delaš rad, pa težko od tega živiš, potem pa pokasiraš tisti občutek hvaležnosti, ker veš, da nekdo to tako ceni. Denar, služba, pogoji nimajo nič s tem.

    Ker greš zato, da spoznaš ljudi. Večkrat slišim, češ, pa kaj rineš na tekmo, saj je po televiziji. Ja. Je. In da, včasih se na tv res vidi vse bolje, posnetki so, dobro, saj tudi mi na tablicah, telefonih in prenosnikih vse to vidimo na stadionu, ampak praviloma z vsaj 30 sekundnim zamikom, kar je prepozno za tvit, v katerem itak napišeš napačnega igralca, ki je dal gol, ali, bog ne daj, napišeš, da je sojenje sramota, penal čisti, v bistvu pa je bilo čisto in sramotno simuliranje. Ni čudno, da je prav fuzbal razlog, da sem šel po prva očala, potem ko na Malti leta 2013, na tistem nacionalnem stadionu, nisem videl niti do klopi, kaj šele na igrišče. Takrat ceniš radijske komentatorje do amena, ker ti vse povedo sproti.

    Vse tisto ti televizija nudi, odnos med fuzbalom in tvjem je postal perverzen, ko gre za najbogatejše klube. Pri nas skušajo slediti trendom, ampak pozabljajo, ker tako pač je, da šteje vsebina. Lahko je še taka OLED produkcija, pa lahko en komentator, strokovni komentator ali novinar vse uniči. Sploh pa ko si doma, nisi zraven. Ne vidiš, najprej, na igrišče. Vidiš pač kader. Pustimo, kaj vse to pomeni za taktiko. Ampak ne vidiš. Predvsem pa ne čutiš. Fuzbal je namenjen, da ga vidiš v živo. Ko te zebe, ko nekdo zraven tebe kadi, ko se bojiš, da ti bo nekdo s pivom polil računalnik, ko ti nekdo tišči hrenovko mimo levega ušesa, kakor se je zgodilo recimo v Celovcu… Slovenija ima tu še vedno precej čara, ker stadioni še nudijo prvinsko izkušnjo. Plastike je relativno malo.

    In potem je tu Celje. Tretje največje slovensko mesto z drugim največjim stadionom. In neposrečenim imenom ali pa vsaj neobičajnim, ker pri nas sicer ni tradicije, da bi se stadioni poimenovali po sponzorjih. Najprej je bila Arena Petrol, zdaj je Stadion Z’Dežele.  Objekt, ki je neobičajen. Najprej, prevelik je. Več kot 13 tisoč sedežev. Da, več kot v Ljudskem vrtu. Zares poln je bil proti Italiji, ko še ni bil tako velik, kakor danes, precej proti Nizozemski in na lanskem finalu pokala med Olimpijo in Mariborom. Celje je bila pač zasilna NZS rešitev v času, ko je Bežigrad ujela preteklost, ko Olimpija ni imela sedanjosti in ko se Maribor ni želel zdeti kot prihodnost. Čeprav je potem bil tudi za reprezentanco.

    Ampak ob tem je »moral« na stadionu igrati tudi NK Celje. Tudi zanje je to bila rešitev, v bistvu še bolj nujna, potem ko je Skalno klet prevečkrat zalilo, sploh leta, če se ne motim, 1999. Ampak ves ta čas se je nam, ki nismo iz Celja, zdelo, kakor da nihče ni vprašal celjskih funkcionarjev, kaj šele nogometašev, kaj si oni mislijo o tem, da bi igrali na takrat kao najbolj modernem, za nekaj let kasneje največjem stadionu v državi. Niti dve tribuni nista zares enaki in po tem je precej blizu zagrebškemu Maksimiru, kjer so arhitekti pač sledili megalomanskim željam, ki, bodimo iskreni, niso imele veze z realnostjo. Že res, da je prišlo na tekmo Slovenije in Norveške leta 2005 rekordno število, čez 10 tisoč gledalcev, ampak v eri, ko je Branko Oblak po hokejsko selekcioniral reprezentanco in ko je bilo jasno, da so zlati časi mimo.

    Celjski stadion naj bi veljal za »najbolj moderen stadion«, ko je bil odprt leta 2003, kar se pač vedno reče za nek nov, velik, drag objekt. Ampak takrat so ga še sproti povečevali, dodajali tribune, ne da bi zares preverili potrebe ali stroške vzdrževanja do točke, ko se je resno govorilo o tem, ali imajo vse tribune dejansko uporabno dovoljenje. Za devet let, kolikor je Slovenija igrala tam svoje tekme, je to bilo preveč, ves ta čas, pa so tam brcali nogometaši celjskega prvoligaša. Povrhu ob rokometni dvorani. Skalna klet in Golovec sta vsaj bila vsaksebi, tukaj pa je bil Zlatorog pogosto premajhen, sploh ko je RK Celje dejansko postal evropski prvak, ravno v letu, ko je mesto dobilo tako novo dvorano kot stadion. Stadion je bil pa večno prevelik.

    Vsaj do te srede. Nikoli ne bomo, žal, vedeli, koliko bi se nas zbralo, če ne bi bilo aktualnih NIJZ omejitev zaradi koronavirusa. Že tako se je zdelo, da je na stadionu 50 tisoč gledalcev. Vsaj za tiste, ki smo redno po nadaljevanju prvenstva hodili na prazne stadione in bili nato očarani že, ko je bilo v Kranju 350 gledalcev in še več v Sežani. Vsaj v Celju se je preko prsta zdelo, da je vsaj dva tisoč gledalcev. Uradno kakopak ne, svoje je naredilo navijanje pred stadionom, kjer so relativno kultni bifeji, taki fuzbalski, kjer je na teveju vedno neka tekma in kjer je osebje skoraj vselej nabrito in razume, kaj je fuzbal.

    Tekma za naslov prvaka je iz prve roke ponavadi živčna, nelagodna, celo neprijetna izkušnja. Sploh tista tekma za Bežigradom leta 2001, ko je meni in fotru tip, ki je delal na banki na šalterju, mrtvo pijan razlagal, kar pač mrtvo pijani tipi razlagajo… Huf. Tokrat resda ni bil derbi, ker je Maribor zakockal naslov že prevečkrat, je pa vseeno bilo videti, kako zelo Celje upa. Ampak ni bilo očitno. Nak. To je bolj, tako, ponotranjena izkušnja. Kaj s tem mislim? Celjski grofje so namreč sijajno navijali, prav letos so se vrnili, ponosno nosijo letnico 1992, čeprav so bili vmes pogrešani – zlasti na gostovanjih. Gorica se je lahko postavila vsaj vedno s Terror Boys, ki so vedno prišli, tudi na pokal, v Mursko Soboto v sredo, pa četudi le pet ali šest. So bili. No, tokrat so Celjski grofje res navijali in poskusili tudi s tistim prekotribunskim skandiranjem »Cele – šampion«. Že v prvem polčasu, po golu za 1:0, ni bilo ravno prepričljivo. Saj v tem niso izjeme, ponavadi traja, da prime. Pri tretjem poskusu je že bilo, kot se spodobi.

    Toda ko je bila tekma tesna, ko je bilo 2:2 in je dejansko bolj kazalo, da bo Olimpija zabila še tretjega, se je poskus skoraj povsem izjalovil. Folk, narod, ljudje so bili pač živčni. Kdo bi jim zameril? V ligi so bili dvakrat drugi, obakrat za Mariborom, takrat s Pušnikom 7, nato s Simonom Rožmanom devet točk. Obakrat so imeli dober kader, takšen, ki ima karakter, talent, karizmo, ne pa tudi zmagovalnega efekta. Ni čudno, da je Maribor zlasti rad pobiral iz Celja. »Daj mi nekaj povej,« mi je tako rekel tisti tip, »pa kako vam nikoli ne rata iz Celja vzet, kar je dejansko dobro?«

    Takrat sem vedel, da res spremlja fuzbal in da je razumljivo zabrisal vrečko pistacij čez stole, dol podse, ne da je to prav, ker ni, ampak ga razumeš. Ne zaradi tetovaže, temveč ker se je tako nasmejal, češ, kako je lahko Maribor pripeljal Gregorja Bajdeta in zraven še Sunnyja Omoregija. Pa Rajka Repa in nazadnje, rekordno, še Rudija Požega Vancaša, ki je pozimi nadel desetko, nato pa na koncu sezone rekel predvsem to, da drugo leto bo pa res pravi. Saj je vmes tudi Blaž Vrhovec, zelo soliden, standarden, vesten igralec, ampak eden tistih, ki še ni posegel po tem, kar je kazal, da bi lahko.

    Zato je bilo v Celju tako fajn. Nisem tipkal med tekmo, ker bi računalnik bil najbrž polit s pivom prekmalu. Pa ker ni imelo smisla. Lažje sem dejansko vpijal vse to tako, da sem tam sedel kot gledalec. Seveda tudi kot novinar, tega se ne da nikdar izklopit, nenazadnje sem bil tam akreditiran in gledaš vedno tudi na tak način. Toda ko sem jih gledal, kako hodijo gor in dol po tribuni, si grizejo nohte, nikdar zares obupali, nikoli pa tudi zares verjeli, je vse to, dolga sezona, vse to, kar prinese fuzbal, imelo ne le smisel, ampak se je zdelo nekaj kakor nagrada. Obenem sem jim bil pa favš. Ker tole pride enkrat v življenju.

    Zato ponavadi, kadar sledi podelitev in dvig pokala, obsedim. Vpiješ vase, da je bila dolga sezona, letos najdaljša. Pomisliš, kje vse si bil, kaj vse se je zgodilo, kaj smo vse doživeli. In kako naprej. Prav takrat. Sicer še ni bilo to zadnje dejanje sezone, ker Gorica in Triglav še odločata, ali bodo Primorci prišli nazaj ali Gorenjci ostali. Dodatne kvalifikacije te namreč spomnijo, da obstaja še 16 klubov v drugi ligi, ki upajo, da bi prišli gor. In plejada klubov, ki do tja ne bodo prišli nikoli.

    Ter da je to, da je tudi Celje lahko prvak, četudi z remijem, kjer se je zapravljalo preveč priložnosti in preslabo branilo, prav tako zgodba. Lepa zgodba. Celjanom se je prej pelo, da so smešni. Niso. Ne več. So državni prvaki, ki imajo navijače, ki so bili tudi takrat zraven, ko Rožman ne le, da ni bil najboljši golman v ligi. Ni bil najboljši golman v Celju. »Vse, kar je šlo proti golu, je šlo v gol. Bilo nas je 150, ampak bili smo.«

    In za te fante, za te ljudi, ki se jih da najti na vsakem stadionu, je vse to vredno. Ker je vedno zgodba. V živo. Neponovljivo. Le Koper je doslej ostal pri enem naslovu, Domžale so vzele dva, Gorica štiri, prva Olimpija štiri, druga dva, Maribor pa kar petnajst. In za vsakega, ko je to bilo prvič, je bilo nepozabno. Morda se je zdelo, da Celje nikdar ne bo osvojilo naslova. Zdaj se zdi, kakor da bi ga ne lahko, ampak moralo prej. Ampak ga je. In ko ga je, sem bil tam in videl to veselje, ki ga da nogomet. Ko ne štejejo leta. Šteje strast. Šteje strgana majica.  

     

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Celje [1:1]

    Ni forme, ni zmage
    Morda je bila ključna dnevna forma. Kriva je sobota. Morda je bilo krivo Celje, katerega prehodov se je vnaprej bal Maribor, moštvo, ki je bilo v 24. krogih le enkrat samkrat tik pod vrhom. Morda je razlog v Ljudskem vrtu ali, kot mu pravi devet tekmecev, Točka, vredna bunkerja. Pa Celje ni igralo bunkerja, eh, kje pa. Celje bi kaj kmalu zmagalo. Maribor je imel en strel v okvir. Celje devet. Statistika ne pove nič, sploh za take tekme, saj ne bi povedala, da je bil prvi polčas en zelo dolg zeh, čakanje na hrenovke, kokice in pivo. Iz tistega edinega strela je dal Maribor gol takoj v drugem polčasu. Ni bilo dovolj, še zdaleč ne. Igralec tekme? Kenan Pirić. Rešil je, kar se je rešiti dalo. Najboljši v polju? Alexandru Cretu. Zakaj? Ker je bil edini zmožen slediti, zaustavljati, sesuvati igro Celja. Ta, ki dolgo ni »poštekal« sistema, ga je zdaj edini udejanjil. Kolikor je pač lahko. Maribor je zgrabila, še preden je prišel april, v prvi tekmi ritma, spomladanska utrujenost.

    Darku Milaniču tekma, milo rečeno, ni uspela. Šel se je prilagajati Celju, ki mu je Maribor stisnil pet komadov novembra. Resda na Stadionu Z’Dežele in res je tudi Celje tretje najboljše gostujoče moštvo v tej sezoni. Toda Celje je tudi moštvo, ki se pod pritiskom zlomi. Pustimo jesen, tri gole mu je dala Gorica, dva okorna je dodala Olimpija, Krško je osvojilo edino točko prav proti grofom. Celje, torej, ni bav-bav. Že dolgo nismo videli, da bi se Milanič tako zelo prilagodil tekmecu, ki tega morda sploh ni potreboval. Odločil se je za postavitev, ki je morda več obetala, na koncu pa bila odvisna od individualnih potez. Ko je Robert Pevnik pred derbijem siknil, da Maribor nima takih igralcev, je torej imel prav. Vsaj nima jih vedno. Četudi odštejemo prvi polčas, ki je bil mučenje žoge, tekma s toliko napakami, da je bila tretja uspešna podaja že joga bonito, je Milanič morda izbral še zadnji pravi trenutek, da je vrnil v moštvo tiste, ki naj bi tja spadali. Včasih garancija pač prinaša le to: remi [ocene igralcev tukaj].

    Toda ravno to zna biti ključni problem. Če Maribor računa, da bo na dobri, stari, preverjen način, ko četudi ne gre, ga bo Tava že zabil, pa ga tokrat ne bi, če bi igrali do naslednjega rojstnega dneva, potem bo to nemara dovolj za Slovenijo, čeprav se Olimpija, za razliko od dveh sezon nazaj, ne predaja, niti približno pa ne za Evropo, za katero se Maribor sploh ni okrepil. Že res, da ima Maribor izkušnje, vendar ko igralci iščejo ritem in ga ne ujamejo pravi čas (Mitja Viler, delno Gregor Bajde, četudi je zabil, celo Martin Milec) in ko imajo nosilci tihi dan (Dino Hotić ni dojel, kakšna tekma je to, Aleks Pihler se je izgubil v lovljenju celjske sredine, Luka Zahović je sicer bil pripravljen, vendar več od podaje za gol ni zmogel) potem lahko Milaniča skrbi. Taktika namreč ne prinaša individualnih potez, še več, pri Mariboru jih celo onemogoča. Kajti najbolj skrbi to, da je Milaniču ostala še ena menjava in je ni izkoristil. To pomeni, da boljšega nima. Tudi takrat, ko bi naj imel najboljše že v polju. Ampak nima. Kar je vse bolj očitno. Mariboru manjkajo Amir Dervišević in Blaž Vrhovec na sredini, Marko Šuler v obrambi, kjer Saša Ivković še nima tiste liderske prezence, ter, najbrž še najbolj, Jan Mlakar v napadu. Kar je ugotovitev zase.

    Strelska spomladanska utrujenost
    Širše gledano, kot je pred tekmo rekel tudi Darko Milanič, je vse to priprava na Evropo. Cela pomlad. Še posebej, ko pride pet tekem v štirinajstih dneh. Ritem, na katerega je Maribor vedno pripravljen z besedo »privilegij«, a tudi ritem, ki včasih terja totalni makiavelizem, kjer cilj (tri točke) poveličuje sredstva (estetika v igri). Marcosu Tavaresu se smeji, ko ga vprašate, če ima rad ritem sreda-sobota. In to po slab(š)i tekmi. Seveda ima. Dino Hotić tudi. Maribor je pač tak klub, vse odkar je tukaj Zlatko Zahović. Težje je, manj se jamra. Ne jamrajo, igrajo tekme.

    Da bodo prišle tekme tudi z višjim rezultatom, Milanič verjame še naprej, toda tudi tekma s Celjem ni bila takšna. O, ne. Ne samo to, Maribor je postal moštvo, ki stežka zabije drugi gol. Kako drugače od jeseni. Takrat je na 19. tekmah le štirikrat zabil manj kot dva gola. Zdaj pa že tretjič na peti tekmi le en gol. Gorici dva, Olimpiji nič. Pet tekem, pet golov. Maribor se tudi po reprezentančnem premoru, tej fazi, ki lahko prinaša bipolarnost moštvom, (samo)zadovoljuje z izidi, ki prinašajo zmage, ti pa naslov. Milanič je pričakoval več od kombinacij v zadnji tretjini, za zmago bi potreboval odličen ritem, razigranost itd. »Visok pritisk na našo zadnjo linijo je pripeljal do tega, da nismo več igrali in iznesli iz zadnje linije, kar smo v prvem polčasu lahko delali. Druge žoge so nam tudi v prvem polčasu pobirali. Vse žoge so tako rekoč oni pobrali. Prehitro so bili pred našim golom.« Analiza, kakršnih včasih ob takšnih tekmah, označenih za zelo dobre, ni bilo. Samozavedanje je na visoki stopnji. »Premalo smo imeli žogo v svoji posesti, premalo umirili nasprotnika. Nuja je, da nekatere vrnemo v ritem in ko nekdo res dolgo ne igra, smo šli v rizik in je težko pričakovati, da bo vse teklo zelo enostavno.«

    Notranje rezerve 2019: Gregor Bajde
    Gregor Bajde je star 24 let. V Mariboru je že četrto sezono, vmes je bil resda na posoji v Italiji, zbral je pa vseeno v vijoličastem 65 ligaških nastopov in zabil svoj šestnajsti gol. Gregor Bajde je v fazi kariere, ko se bo počasi pokazalo, kakšen tip igralca bo. In kakšna bo druga polovica njegove kariere. V Mariboru se nikoli ni obnesel ne kot napadalec ne kot del sredine. Bil je nekaj vmes, trmasto prepričan, da se bo sistem, nekako, nekje, že prilagodil njemu. Ne vedno, prišle so tudi tekme, tudi tiste večje, ko je storil prav to in bil nagrajen tudi s pohvalami trenerja.

    Prišel je v času, ko se je igralo v sistemu 4-3-3, ki mu je najbolj pisan na kožo. In tokrat mu je, spet proti Celju, le uspelo. Maribor je spet moral iskati v notranjih rezervah in Bajde se je prvi ponudil, ne samo zato, ker se je lahko, ampak ker se od njega – za razliko od Nina Žuglja ali Žana Kolmaniča, ki bosta očitno spet stran od kadra – to pričakuje. Milanič bi ga lahko ob polčasu celo bil zamenjal, kot je razložil po obračunu, toda Bajde je dobil slabo uro in takoj, v 46. minuti, bil tam, kjer ni bil nihče drug. Zasluge gredo seveda tudi soigralcem kot tudi nepozorni celjski obrambi, vendar s tem golom je pokazal, da je tu in da je lahko notranja rezerva. Če bo to zadnja prehodna sezona, bo prihodnje poletje eno tistih, ko bo moral počasi pokazati, kako in kaj. Pogodbo ima do 31. maja 2021, po odhodu Jana Mlakarja poleti pa priložnost za še večjo minutažo.

    Celje za Evropo potrebuje obrambo
    Dušan Kosič ni ovinkaril. »Vsaj pol lige ima enak cilj kot mi,« je rekel, kaj mu pomeni, da so v 24. krogu prvič s točkami pri Domžalah na tretjem mestu. Ne pozabimo, ko so prišli v Ljudski vrt v petem krogu, so bili zadnji. In na prvo zmago so čakali še tri tedne. Našteval je klube, celo tja do Rudarja je šel, ki imajo tak cilj kot oni. Vendar v Celju vse to počnejo zelo potihoma – v bistvu, da gredo po Evropo, so v hešteg stiščali le v Domžalah –, še zlasti po prestopnem roku, v katerem so ostali brez Elvedina Džinića, Jana Andrejašiča ter Tilna Pečnika. »Resna ekipa je, ko prejemaš malo golov. Včasih želimo publiki nekaj dati, pa smo za to kaznovani,« je Kosičeva ugotovitev.

    Če bi bili zlobni, bi sestavili napake ožje celjske obrambe. Pa ne samo tega, kar sta spregledala Žan Zaletel in Tadej Vidmajer, ko sta jima ušla Luka Zahović in Gregor Bajde. Ne, ne. Nabralo se jih je že kar lepo število: od tekme z Gorico, pa nato Olimpijo, delno tudi Krško. Celje ima v Rudiju Požegu Vancašu igralca za skupinski evropski del, v Mitji Lotriču in Janezu Pišku kandidata za solidne kvalifikcije, vse ostalo pa niti v Sloveniji ne zadošča nujno za Evropo. Čeprav se tudi letos z lupo išče koliko toliko konkurenčen četrti klub, potem ko je Rudar pokazal, koliko lahko terja Evropa. Celjani imajo sistematičnost, kar je prinesel Kosič, vendar še vedno znajo popustiti, pogosto nerazumno, tam, kjer bi potrebovali stabilnost. Še posebej, če želijo resno razmišljati o Evropi. Tega se v klubu zavedajo, toda s kadrom, kakršnega imajo, se bodo pač morali sprijazniti na kdo-da-več nogomet. Sedem prejetih golov na petih tekmah pač ni evropska forma. Niti ob desetih danih golih.

    Obisk v Ljudskem vrtu letos (še) boljši
    Bolj zanimiva kot kvalitetna je bila debata med tednom, sodeč po povzetkih iz najbrž enega redkih »korpo« dogodkov, ki imajo običajno izključno formo, vsebino pa na plakatu ali novinarskih »goody bagih«. No, ta ni bil tak. Tista debata o navijačih. In zlasti tistih navijačih, ki nočejo na stadion. Eni, ker je kavč pač bolj udoben, drugi, ker ne marajo vsega, kar pride z nogometom. Stvar kulture in dojemanja nogometa. Nam je sicer bližje to, kar je rekel Matjaž Kek. Družinski sektorji so super stvar, toda mora rohneti, tudi pokati in bliskati, a v mejah (varne) normale. V Mariboru se vedno v praksi vidi razlika, saj si Viole pogosto vzamejo »akademskih petnajst«. Razlika je očitna. Kot je tudi v obisku, saj je letos v povprečju obisk v Ljudskem vrtu še boljši kot lani. To ni nezanemarljivo, saj je v lanski sezoni povprečni obisk znašal 3.509 gledalcev, letos pa je pri 4.745. To je velik preskok. Pa je Maribor igral lani v ligi prvakov, res pa je tudi, da nato ni ubranil naslova.

    Letos je na dobri poti in to se pozna tudi na tribunah. Nekoliko pomagajo tudi termini tekem, ki so ob sobotah popoldan zanimivi za najširši krog. Še bolj kot ura pomaga dan, saj Slovenija ni dežela nedeljskega profi fuzbala. Pozna se, da v Ljudski vrt prihaja vse več otrok, obiski šol imajo še večji vpliv kot odpiranje Vijol’čnih baz v okoliških krajih, pri čemer je štajerski derbi običajno tisti, ko tudi (klubski) Radio City oceni, da je štajerska meja nekje pri Tepanjah. Cena vstopnic je na dan tekme precej visoka, 13 evrov za tak nogomet pač ni nizek znesek (čeprav to piše akreditirani novinar). Zato je seveda predprodaja, pa akcije, nagradne igre in podobno. Kulisa v Ljudskem vrtu je vsekakor lep(š)a, toda finančno poročilo prihodnje poletje bo pokazalo, koliko se obisk pozna v klubski blagajni. Vsekakor pa se ne moremo znebiti občutka, da bi podjetja rada iz Ljudskega vrta naredila trgovino, šoping center, pa so prišli v kraj, kjer je kultura fuzbal tekem pač drugačna.

    Igralec tekme: Kenan Pirić [Maribor]

    Celjski navijači. Ko ga je Žan Benedičič zabil, je vstala ducatnija celjskih navijačev. Pa še kje kakšen. Škoda je, da Celje nikoli ni posvojilo nogometne navijaške kulture in jo obdržalo. Rokomet gor ali dol. Celje je poleg Gorice in Maribora pač edini tradicionalni prvoligaš. Gorica ima zveste Terror Boys. Celje bi si zaslužilo več.

    Sojenje Mateja Juga. Vsaj nekaj mu lahko damo: Matej Jug je neustrašen. Ne ozira se na tribune, kar ni vedno praksa pri sodnikih, niti tistih, ki jih gledamo po televiziji v torek in sredo zvečer. Je pa težava prav v njegovem karakterju, ko želi dati, praviloma takrat, ko je to najmanj pomembno, vsem vedeti, kdo in kaj je. Maribor je jezil s kriterijem, ko je že v prvem polčasu dosodil 20 prekrškov, toliko jih je Maribor imel tudi na koncu. Tekma ni bila ne groba ne trda. In vprašanje bo ostalo, ali je bil nad Aleksandrom Rajćevićem res storjen prekršek. V Ljudskem vrtu bo po tej sezoni (derbi) pač ohranil renome. Ne najboljšega.

    Čestitka Tavaresu. Lepo so mu Viole čestitali, včasih celo pozabimo, da je Brazilec, da je njegov materni jezik portugalščina in da so časi, ko je bila njegova najbolj pogosta slovenska beseda – Jezus. Zdaj je, že lep čas, ta beseda – navijači. Dočakal je 35. let. Dobil stisk roke od novinarjev, človeku se pač vošči za rojstni dan. In rekel je, da ni imel pripravljenega slavja, če bi ga zabil. Skromen, vljuden, resen. »Katering smo naročili, pa bomo videli kaj bo,« je rekel, kaj bo po tekmi. O kateri je govoril z resnim, skoraj žalostnim obrazom. Se vidi, ne samo, zakaj je še več kot kapetan. Klinc pa rojstni dan, kaj pa dve točki? Nihče namreč niti na tiskovki ni omenil, da je prednost spet padla na osem.

  • Od 1 do 10: Pirić & Cretu okej, ostali…

    Kenan Pirić 7/10 Igralec tekme. Ne samo pri Mariboru, ampak nasploh. Rešil je Maribor. Pa ne samo enkrat. Najprej je, ko so Celjani začeli pomerjati iz razdalje, pokazal tisto mirnost in sigurnost, ki jo potrebuje moštvo, da lahko razmišlja o 2:0 in se ne boji za 1:1. Ampak Maribor je bil predaleč do 2:0. Pa je prišlo tudi 1:1. Parada ob strelu z glavo Daria Vizingerja, ki je bila videti nedolžno, je pokazala – sploh glede na tekmo v Domžalah par ur prej -, da se je zelo privadil mesta vratarja v Mariboru, kjer se dolgo ne zgodi nič, nato pa skoraj vse. Pri golu ni mogel storiti kaj več. Je storil največ v izteku tekme.

    Martin Milec 5/10 Če je na derbiju pokazal, da je zmožen skoraj prima vista pokazati, da je najboljši desni bočni v Ljudskem vrtu, se je tokrat bolj lovil in počasi gradil svoje prodore, čeprav so Celjani dihali na škrge predvsem na njegovi strani. Takšne tekme trenutno najbolj potrebuje, toda terjajo tudi svoj davek, saj so manjkali njegovi predložki kljub tekaško zadovoljivi predstavi. Petica je nizka, vendar na Urbani.si pač gledamo širše: Milec zna in zmore bolje. Že na derbiju je.

    Aleksander Rajčević 6/10 Štoperski par ni imel veliko dela. Dokler ga ni imel največ. Rajčević je tik pred golom ob izvajanju kota padel, preden je Žan Benedičič prišel do žoge, terjal prekršek, a ga ni dobil. Ne od Mateja Juga. Dvoboj je, na oko po posnetku Planet TV, bil točno to – dvoboj. Izkušnje bi morale biti na devet let starejšem Rajčeviću. Prekinitve so pač delovna obveznost branilcev. Sploh ob takem sojenju.

    Saša Ivković 6/10 Neizstopajoča tekma, glede na skorajšnji razpad sistema ob koncu tekme bi moral prevzeti morda še bolj lidersko vlogo.

    Mitja Viler 5/10 Potreboval je kar precej časa, da se je privadil letvici, ki mu jo je vseeno nekoliko dvignil Žan Kolmanič. Če je bil (pred)lani ključna notranja rezerva, ga zdaj čaka še več dela. Ko je Kolmanič dobil rednejšo minutažo in ko je derbi v Stožicah zelo solidno odigral, ko je bil Viler že v kadru, torej na klopi, se je na levem boku spet zgodila konkurenca. Ko se je privadil, je šlo lažje. Odkritost pri izjavi za Planet TV med polčasom je tisto, kar Maribor sicer potrebuje, toda Vilerja čaka tudi soočenje z neposredno konkurenco. Ni bil kritičen, tekme ni imel slabe, je pa na taki tekmi kakšna poteza več zaželena. Kot je bila tista ob začetku drugega polčasa.

    Alexandru Cretu 7/10 V polju je poosebljal, najbrž edini, zmožnost Maribora, da te tekme ne izgubi, ko je ugotovil, da je ne more več dobiti. Vse bolj pogumen in celo ključen, zdaj ko dobiva prednost pred Amirjem Derviševićem. Najbrž se je sam bolj(e) privadil prve enajsterice kot njegova okolica. Morda celo soigralci, ki pa se zdaj lahko zanašajo nanj oziroma je nato on tisti, ki rešuje, ko se začne podirati. Zamudil je pri golu Benedičiča (ne njegova naloga) in zapiral prostor ob strelu Vidmajerja (rešil ga je Pirić). Podaja s prekrižanimi nogami dokazuje, kako uživa v igri. A ima težave ob menjavi formacij in ni točno siguren, kdaj se posvetiti obrambi in kdaj povezovanju napada.

    Aleks Pihler 5/10 Ni sicer plačal največjega davka na sistem, toda vselej ne najde na novo svoje igre, kar ne pomeni, da ni imel dobre tekme. Le da je v paru s Cretujem – daleč smo od para Dervišević & Vrhovec – včasih potisnjen na rob in se od njega, ki ni kreator, pričakuje prav to. Prej žrtev taktike in poteka tekme.

    Dino Hotić 5/10 Razumeti gre njegovo željo po »plejmejkerstvu«, vendar sploh v prvem polčasu je bilo prostora za igralca njegovih karakteristik premalo oziroma si ga je stežka priboril. Od nogometaša, v katerega Zlatko Zahović javno polaga toliko upov, bi pričakovali predvsem boljše »prebiranje« igre. Ni namreč več najstnik. Je letnik 1995. In v igri zato, da naredi potezo več.

    Gregor Bajde 6/10 Če bi ocenjevali samo njegove tekme, potem bi bila ocena višja. Precej. Ne samo, da je začel prvič to pomlad. Začel je komaj tretjo tekmo v tej sezoni, še eni prehodni za 25-letnega nogometaša, ki je prišel prav iz Celja. Milanič je opozoril, da so mu začele pohajati moči, vendar je očitno vedel, koliko Bajdetu pomenijo minute. In se je oddolžil. Naredil je točno tisto, kar se morda od njega niti ni pričakovalo. Zabil je.

    Marcos Tavares 5/10 Viole so mu, ko je bil čas za to, torej v 35. minuti, čestitale za, khm, 35. rojstni dan. Tavares sam zna sicer povedati, da je pač star toliko, kolikor mu je oče rekel, da je star. Tekma v kateri se v sistemu, kakršnega je ponudil Milanič, pretirano ni znašel. Dan v službi, pač. Proti takim tekmecem mu hitro začne primanjkovati manevrskega prostora, kar ga začne frustrirati. Bolj žrtev taktike in poteka tekme. Truda ni manjkalo.

    Luka Zahović 6/10 Pomagal je prigarati zadetek, ko je vtekel in podal do Bajdeta. Odziven, prisoten, borben. Pripravljen za prerekanje s sodnikom, teče tudi, ko je žoga že v avtu. Vsekakor (p)ostaja ključni člen, ampak občasno še vedno za cele faze tekme znova izgine in se morda še preveč ozira na sodnike.

    Felipe Santos 5/10 Imel eno res dobro situacijo, pa se je raje odločil za podajo kot za strel. Kar bi moral storiti, ni. Narediti potezo več.

    Martin Kramarič 5/10 Skorajda nobenega vpliva na igro, razen da je z njim Maribor tokrat – za razliko od derbija – izgubil v fazi defenzive.

  • (Ne)moteči faktorji

    (Ne)moteči faktorji

    Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:0]

    Tekma za tekmo – remi

    Najprej… Ker nas res (pre)dolgo ni bilo. Najprej: dobra novica. Iz prizme Maribora, seveda. Še vedno je nepremagan v prvenstvu, kar je zavidljiv dosežek. V sezono 2013/14 je treba, da bi našli še boljši niz, takrat so klonili šele v dvanajstem krogu, večinoma je Maribor v zadnjih štirih letih izgubil že po petem krogu. Takih tekem, kot je bila trdoživa taktična borba s Celjem, ki je precej bolj spominjala na tekmo brez golov proti Olimpiji kot Domžalam, takih tekem vijoličasti trenutno, letos, za zdaj ne izgubljajo. Pa saj to ni niti namen, cilj, razmišljanje. Vendar ob tako premešani ekipi, po takem poletju, po uvrstitvi v ligo prvakov… Je težko oceniti, skozi prizmo ene tekme, kakšen je ta Maribor in ali je točka vseeno dosežek, kjer je kozarec bolj pol poln kot prazen.

    Milanič se je, gotovo tudi zavoljo uigravanja za Spartak, odločil za klasični 4-4-2, ki ga je ponudil že v Sežani. Kar razumemo, saj je to »njegov« sistem, ne glede na poletne in občasne izlete v 4-2-3-1. Tak sistem je dovolj stabilen, da štoperja ne grabi panika, četudi ni tekme, da se okrog Handanovića z žogo ne bi dogajalo kaj nenavadnega ali nevarnega. Ampak nič usodnega. Takšen Maribor ima sidrišče, čeprav se zdi – in statistika temu pritrdi – da z dvema zadnjima vezistoma (Ogrinec, Vrhovec) in dvema napadalcema (Tavares, Mešanović) ob ne dovolj prodornih bokih (Bohar, Bajde + Milec, Viler) ne more zabiti. Ni ne v Sežani v prvi uri iz igre (Rajčević je pospravil odbitek, nato so izboljšale predstavo menjave), niti proti Celju v uri in pol. Tokrat menjave niso zalegle, čeprav se je videlo, kolikšno moč ima proti domačim tekmecem Maribor od 80. minute naprej. To je ta »mednarodni nivo«, o katerem je spoštljivo govoril Dušan Kosić, trener Celja.

    Točka proti Celju ni slab rezultat, je rekel tudi Marcos Tavares, čeprav je tudi on malo škrtal z zobmi, ko (mu) ni šlo. Vendar ni lahko igrati na tekmi, kjer se uradni obisk med tekmo zamenja iz 2.500 na 3.000, ker je pač težko oceniti, ko je več praznih kot polnih sedežev. V sredo pa bo nabito in nekaj čisto drugega. Ni lahko, a tako pač je. »Mamo mi to v sredo pubeci!« so sporočile Viole in pokazale, kje so pač misli te dni. Tako pač je.

    FullSizeRender 8

    Moteči faktorji reprezentančnega premora

    Nismo najbolje razumeli, kaj je mislil Darko Milanič, ko je po tekmi s Celjem povedal: »Nekatere stvari so se spremenile, so tudi moteči faktorji, to bomo morali se navaditi, dati na stran. Biti takšni, kar smo.« Moteči faktorji? Mediji, oglasi? Ali selektorji, soigralci v reprezentanci? Samo nehvaležno ugibanje, ki ga nekoliko, a zdaleč ne povsem, razblini Milaničevo izkustvo: »Tudi sam sem igral za reprezentanco. Vem, kako je, ko si v drugi zgodbi. Ni enostavno. Vsak pri sebi mora [razčistiti].«

    Hm. Še v četrtek in že po žrebu, ko je bil znan spisek vsaj slovenske reprezentance, je bil Milanić za Boharja in Vilerja (A) ter Kramarića (U-21) zelo vesel. Morda manj za Bajdeta, ki ga je Srečko Katanec poklical naknadno. Odšla sta tudi Valon Ahmedi (Albanija) in Marwan Kabha (Izrael). Prvič. Oba sta debitirala, Ahmedi bolj za vzorec, Kabha pa na polno, dvakrat po 90 minut, proti Italiji menda celo izjemno, pa ne zato, ker si je menjal dres z Buffonom. Tudi to je Izraelca malo vrglo iz ritma, v katerega v Mariboru, iskreno, letos še ni povsem prišel. »Upal sem, da ga ne bom rabil danes,« je rekel Milanič. A ga je. Pri čemer Kabha ni imel dobre tekme, kar je dokazal prekršek za rumeni karton. Tega si je v še manj stabilni, skoraj nevarno nestabilni igri prislužil Martin Milec, ki so ga ulovile lastne besede po tekmi z Domžalami, ko je govoril, da je slovenska liga napredovala.

    Maribor se že v Sežani ni počutil najboljše na igrišču, Denis Šme jih je pošteno slišal od Milaniča, malo tudi zato, ker je vsaka malo višja žoga, če je v vratih Matko Obradović, resna priložnost za tekmeca. Davor Škerjanc je bil kar precejšen zalogaj, pa je vstopil s klopi. Celje ni imelo tako nevarnih posameznikov, je pa Mariboru pokazalo, da mora dati vse, kar ima, če želi zmagati. Da mora imeti točne podaje, sprejeme in bolj konkretne strele. Spartak, še bolj pa prvenstveni tekmi z Gorico in Aluminijem v gosteh bosta pokazali, če bo Maribor spet tisti »pravi«, kot si želi Milanič. Ki ima tako širok kader, da Aleš Mertelj ne pride na spisek za ligo prvakov, Dino Hotić pa niti na klop proti Celju.

    FullSizeRender 11

    Je Mešanović pridobitev ali problem?

    Ker je v torek zabil dva gola, ko se je zdelo, da bo prej moral Aleksander Rajčević še enega, je bil za silo mir. Ko zmagaš 0:3, četudi proti drugoligašu v terminu, ki si si ga lahko kar sam izbral, ker imaš »privilegij« sedmih tekem v septembru (osem, če štejete še nekatere reprezentante), se ne gleda v zobozdravstveni kartonček, kdaj se je nazadnje odstranjevalo zobni kamen. Pregovor, da. A temu se ne gleda v zobe.

    Jasmin Mešanović je najprej sijajno preigraval v izteku tekme, vstala je celotna mariborska klop, stadion je zajel sapo, evo, zdaj bo, Metod Jurhar se je raztegnil in pustil tako levo kot desno stran gola povsem odprto, kakšna priložnost, zdaj bo gol… No… Ni bil. Mešanović je pomeril naravnost v vratarja. Izpucal, jebiga. Okej. Nič hudega? Ne. Ne po reakciji klopi. Uf, kako so bili hudi. Milanič je prav udrihal z rokami, ko so jezni še fizioterapevti, potem veš, da tudi tista dva gola v Sežani ne pomagata. Ne moreta. Mešanović ima v ligi en zadetek, tistega v preobratu proti Triglavu v 2. krogu, ko se je zdelo, da bo take odbitke pogosteje pospravljal v mrežo. Ja, jih je. Še dvakrat. Proti sežanskemu Taboru.

    Na naše vprašanje, kako je (ne)zadovoljen z Mešanovićem, je bil Milanič konkretno direkten. Ni vedno takšen. Niti ne. »Bistveno bolj bi bil zadovoljen z Mešanovićem, če bi zadel. Odkar je z nami, je priden in delaven. Danes bi lahko rešil tekmo…« Pa je ni. Okej, ena tekma, kjer si vsaj odnesel točko, ni taka drama. Toda Mešanovićev problem – pa ne njegov lasten, saj se v Maribor ni pripeljal sam – je ta, da je sprožil verižno reakcijo. Ob poškodbi Luke Zahovića, ki bo moral kmalu uloviti svojo formo iz začetka pomladi, je bil še preutrujeni Lior Einbrum (čakamo še, da Milanič izgovori njegovo ime, zdi se, da se ga še ni naučil) dodatni razlog, da Maribor na klopi ni imel niti tretjega napadalca.

    Mešanović je delno oslabil Zrinjski, ko je odšel, in kdo ve, kaj bi bilo, če bi on igral… Ampak to je zdaj mimo, v nogometu naj bi se gledalo naprej (čeprav v Mariboru tudi nazaj), proti golu, proti zmagam. Morda Mešanoviću manjka malo zmagovalne miselnosti, čeprav ima dva naslova prvaka BiH. Ni serijski strelec. Dober je kot pomožni napadalec, zna igrati s hrbtom, več se pričakuje od njegove igre z glavo. Problem je, da Maribor vse to že ima v Tavaresu. Ki je imel tudi eno priložnost, pa je bil raje sebičen, ker je mislil, da bo on storil spet tisto, kar vedno stori. Ni. Maribor te tekme ni zmagal, ker na takih prvenstvenih tekmah morajo zabijati tudi napadalci. Če izvzamemo Tavaresa, je zadnji »napadalec«, ki je zabil, Gregor Bajde proti Krškemu. Pa še Bajdeta težko štejemo za napadalca. Maribor bo v septembru moral dvigniti strelsko formo. Na vseh treh »brezgolnih« remijih je namreč imel konkretne priložnosti, morda najbolj konkretne na tekmi: Domžale, Olimpija, Celje. Pa ni zabil. To je šest točk.

    FullSizeRender 7

    Antična usoda Dareta Vršiča

    Gustav Schwab bi se gotovo samo naslonil na sedež in rekel nekaj v zvezi z bogovi, Zevsom, morda Prometejem. Tako so ugotavljali tudi novinarski kolegi po tekmi. Da nogometni bog vse vidi. Ja, nekoč, zdaj se zdi davno tega, je navijal tudi za slovensko nogometno reprezentanco. In gotovo je navijal tudi za zgladitev karkoli-že-je-to-bilo med Zlatkom Zahovićem in Daretom Vršičem.

    Da ni pozabil igrati nogometa, ampak da je tudi pozabil, kakšen je pravi tempo, da mu manjka boljša forma, je še v četrtek rekel Milanič. Vršiča je v igro poslal že v Sežani. Ne ker bi ga tako nujno moral, ampak ker ga je »moral«, če želi imeti spet izkušen(ejš)ega kreatorja. V slabe pol ure je Vršič idealno sodeloval pri enem od dveh zadetkov, ki sta padla, ko je bil že na igrišču. Tista ena podaja je bila sploh genialna in je spomnila, zakaj je bil Vršič lani med najbolj zaslužnimi za štirinajsti naslov.

    Fuzbala pač ne pozabiš igrat’. Če si Miroslav Radović, Albert Riera ali Robert Prosinečki. Bomo videli, kako dolgo bo za vrnitev še dlje odsoten Agim Ibraimi, ki ima relativno podobno zgodbo kot Vršič – vsaj ko gre za Maribor. Poudarek je na relativno. Težava je, da se v nogometu (in v življenju najbrž ne sploh) ne da preskakovati. Želje so eno, realnost pa druga. Dare Vršič je resda podaljševal pogodbo vso poletje in se počasi vračal, toda nazadnje je pred tem igral 12. aprila v povratni tekmi pokala. Ko je tudi vstopil s klopi.

    Tudi proti Taboru se je videlo, da sicer tek na Pohorje in lastni treningi pomagajo, toda nogomet je ekipni in predvsem kontaktni šport, kar ugotoviš boleče, če nerodno stopiš, udariš po žogi ali karkoli se je že zgodilo. Gotovo ne bo Vršiča tako dolgo kljuvalo kot Prometeja, vendar Milanič je bil silovito razočaran: ne ker je izgubil Vršiča, temveč ker je proti Celju, ko je bilo izjemno izenačeno in je Maribor potreboval rešitev s klopi, takoj izgubil še zadnjo menjavo.

    FullSizeRender 12

    Celje kot trenerski izziv

    Dušan Kosić je vmes, kar smo ga nazadnje videvali kot trenerja Olimpije, nekoliko osivel. In še bolj bo, nemara. Toda poslušati njegovo vizijo, njegov pristop, njegove cilje, kaj bi rad dosegel v Celju… Skoraj poezija. Podobno kot Miran Srebrnič (čakamo še Sebastjana Gobca med tistimi z rekordnimi nastopi v slovenski ligi) tudi Kosić prekleto dobro ve, kaj je najprej potrebno sploh za nivo prve lige. Šele potem tekmovati z Mariborom, ki ima mednarodni nivo, kot se je bil sam izrazil.

    Pri 46. letih se je Kosić odločil, da se bo podal na Areno Petrol ‘Z Dežele. Tomaž Petrovič se je nekoliko opekel, ker se, kar je očitno, tiste zgodbe Krškega iz prvih dveh sezon ne da »skopipejstati«. Ni enako. Celje ni tak klub. So videli že več in bolje. Celjani imajo mešanico izkušenj (Travner, Džinić, Žinko) in zagnanosti tistih, ki bi se resnično radi dokazali (Požeg Vancaš, Pungaršek, Cvek, Dangubić), ker vidijo, kam se da priti iz Celja (Verbič, Vrhovec, Bajde…).

    Kosić se je vsaj na tiskovki zdel tisto najboljše v slovenskem nogometu. Nekdo, ki je kritičen, a zna pohvaliti. Poudaril je, kako so bili v prvem polčasu nedorasli, skoraj srečni, da Maribor ni zabil. A da so se sestavili in v 2. polčasu naredili tisto, kar so se domenili. »Nekateri fantje so imeli krče, očitno niso vajeni takega nivoja. Več nivojev je v nogometu,« je sporočilo, ki lahko hrabri tiste, ki bodo v Celju resnično razumeli menjavo trenerja kot reset, restart, novi začetek. Petrovič nikakor ni znal sestaviti ekipe, ki je ni najbolje poznal, ta pa ne njega. Metod Jurhar, ki je branil zdaj že drugo tekmo, naj Matjaž Rozman še malo razmisli o izletu v vas Nikamor proti Rudarju, je povedal, kar pove večina: da so nekatere razlika pri trenerjih,vendar da velikih sprememb ni.

    Mi mislimo, da so. Celju, ki sta mu Olimpija in Domžale pritisnila sedem golov v prvih dveh krogih, Maribor ni zabil. In Gatarić, Dangubić ter Požeg Vancač so imeli (pol)priložnosti. Ker je Celje od zlatih časov Simona Rožmana spet v težkih časih, z novim sponzorjem na dresu in po »ukrajinski zgodbi« ter trenerju Igorju Jovičeviću, ki je imel soliden rezultat in na koncu slab odnos do kluba in tudi slovenskega nogometa kot eden tistih trenerjev, ki slovenski fuzbal dojema kot odskočno desko za dokazovanje na Hrvaškem ali v Srbiji (takšen občutek smo imeli tudi pri Igorju Bišćanu, vendar smo se ušteli), je Dušan Kosić točno tisto, kar grofje potrebujejo. In imajo točko iz Ljudskega vrta. Glede nato, da je po osmih krogih komaj deveta, je to lep uspeh.

    Igralec tekme: Jure Travner [Celje]

    FullSizeRender 11

  • Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:2]

    Pet ugotovitev: Maribor – Celje [0:2]

    Vtis ni vse, a zelo šteje, če že rezultat ne

    Žvižgi so povedali veliko, še zdaleč pa ne vsega. Maribor je po Aluminiju izgubil še s Celjem. V porazih, sploh ko si enkrat prvak, štiri kroge pred koncem, ni toliko hudega, če si blizu. In Darko Milanič pravi, da je bil Maribor blizu. No, Maribor ni bil blizu Celju. Nak. Ni bil. Pika. Ja, imel je dva bolj resna strela Marcosa Tavaresa, to pa je bilo tudi to. Predstavljati eno akcijo po prekinitvi, ko je kapetan iz gneče stegnil glavo, a pomeril čez gol… Ne, to ni »blizu«. Sploh če izgubiš z 0:2. Doma. In četudi je drugi gol nesrečen, prvi pa odbitek.

    Maribor ima kot institucija ta privilegij, da si lahko sam postavlja cilje, čeprav venomer poudarja, kako je pritisk okolja vedno prisoten in kako je s tem treba (profesionalno) živeti. Seveda je profesionalizem tudi to, da Aleš Mejač hodi le na treninge, Amir Dervišević pa brcat v Veržej. Ali da Aljaž Cotman najbrž sam najbolje ve, da ne bo »resneje« branil za Maribor, vsaj ne tam, kjer bi mu na dresu pisalo Zavarovalnica Sava (v B moštvu piše Reflex). Toda profesionalizem je tudi odnos do dela. Težko bi Mariboru očitali goli odnos, tega igralci imajo, ko ne zabijejo, zamahnejo, je pa tudi res, da kriljenja trenutno ne vidimo toliko, kot smo ga zaznali še v aprilu. Maribor je trenutno klub, kjer igralci pač hodijo v službo. Business as usual? Ne povsem.

    Fuzbal je v toplem maju lahko prekleto luštna stvar. Ker odloča, ker je napeto in ker pridejo na dan vse želje, s temi pa čustva. Pa ker sezona dobi nek svoj kontekst. Poštekaš, kaj si videl, kje je klub, kam gre. Mariboru pa trenutno v iskanju težišča konteksta manjka prav to. Želja. Pa ne samo v ednini. Saj jih imajo, samo Darko Milanič je po osvojitvi naslova naštel vsaj tri, ki pa se zdaj odmikajo. Luka Zahović bo nemara stežka najboljši strelec lige, čeprav se to lahko proti Radomljam in Krškemu tudi spremeni; precej manj optimistična pa je napoved o 20 točkah prednosti pred drugouvrščenim in končati kot prvak z najmanj prejetimi zadetki. Dva poraza, pet golov. To ni slab izplen. To je lov, kjer se ustreliš v koleno. Že štiri tekme brez zmage.

    In predvsem, kar je najbolj očitno in kar ljudstvo najbolj jezi, preveč rigidna, stoična, avtomatizirana, pragmatična, taktično preobjestna igra. Če je to sploh igra. Maribor (se) trenutno pač ne igra. Če je to zmožen samo z Daretom Vršičem, bi moral klub organizirati žur ob podpisu nove pogodbe. A o tem ne vemo še nič.

    Težava pa je, da se Maribor tradicionalno ne znajde v vlogi nosilca/favorita, kar je zdaj avtomatsko kot državni prvak, sploh pa proti Aluminiju, Radomljam in Krškemu. Da je težko igrati, če imaš še v četrtek piknik, v nedeljo pa tekmo, smo tudi slišali. Ko rezultat ne šteje več sam po sebi, imaš lahko vsaj vtis in to je lani vsaj nekoliko pomirilo navijače, ko je Maribor po zapravljeni sezoni rezultatsko kolovratil z Rudarjem in Gorico (2:3). Takrat navijači porazov niso zamerili, ker so verjeli, da moštvo čaka remont in da bo poletje prineslo spremembe. Nekatere je, glavna je ta, da je klub osvojil vsaj pokal, bil le za en strel Erika Janže nepričakovano oddaljen od evropske lige ter nato, najpomembneje, postal državni prvak. Lovorika.

    Morda bo igra pozabljena, radi znucamo kliše v taki situaciji. A če igre ni, ni česa pozabiti. A ko igre ni, ko ni vtisa, so tudi žvižgi, v Ljudskem vrtu pa povrhu še aplavz za tekmece, ne zgolj za Daliborja Volaša in Gorana Cvijanovića, ki vsakič znova spomnita, da ti Maribor da (tudi če igraš za tekmeca) toliko, kot si mu dal sam.

    So tudi slabši dnevi, seveda so. Toda nikar ne pozabimo: saj se je Darko Milanič sam naveličal tako pragmatičnega fuzbala, kjer je važen rezultat, vse drugo pa je v pogojniku. In je odšel, leta 2013, da bi bil prišel pred letom dni nazaj. Navijači se – za razliko od njega – kluba ne bodo naveličali, čeprav težko pogoltnejo podcenjujoče izjave Zlatka Zahovića, da Maribor težko igra »prijateljske« tekme. Nevarno je, da se zgodba/karma lahko obrne in bodo podobna vprašanja padla, ko bo Mariboru šlo tako zares v Evropi, kot je šlo zdaj Aluminiju (za obstanek) in Celju (za četrto mesto). Eno je, da je športni direktor vseeno ponosen na svoje fante. Ker da kažejo, da znajo osvajati lovorike. Hm. Ne povsem. Maribor je letos izpadel v polfinalu pokala, torej vseh lovorik vendarle ne znajo osvajati. Če je to Maribor, zaradi katerega je v mesto ob Dravi prišla liga prvakov in trikrat evropska liga… Je škoda, da je Zahović nedostopen širši javnosti (medijem) toliko večja, saj izjave težko razumemo. Problem bo namreč, če bo to enak Maribor, torej z igralci, ki so že vse to dali skozi. Zdi se namreč, da se mlajši ali tisti, ki imajo pred sabo še cele kariere – Hotić, Ogrinec, Hodžić, Šme, Bajde, Pihler -, v tem ne znajdejo. In da tudi individualno v najboljšem primeru stagnirajo. In čakajo, medtem ko poslušajo o starih časih. Ne pozabimo, jeseni bo liga prvakov zgodba, stara že tri leta. To pa je v sodobnem nogometu že daljši čas.

    In predvsem morda igralci, ki so ob prihodu v Maribor slišali ravno te zgodbe, slišijo trenerja, kako nezadovoljen je, ko pade tv vprašanje o motivaciji. In ne reče niti hvala, adijo. Ko mu pridejo še kako do živega ravno dejstva. Morda res živimo v času »alternativnih dejstev«, toda to ne pomeni, da jih moramo tudi sprejeti. Maribor ni bil blizu Celju. Bil je, mogoče, blizu remiju. Če Celje ne bi zabilo. Ali če ga ne bi bil zabil Aluminij. To je pa tudi vse. Maribor zna prodati lastno zgodbo tako, da zdaj sami najbrž ne verjamejo, da bi lahko razprodali ugled. Ker da vsi komaj čakajo priprave in novo sezono. Ampak nogomet ne deluje tako, da zamahneš z roko, v sredo pozno zvečer, in si rečeš, eh, bo drugič boljše. Še najmanj pa bi si takšen privilegij lahko privoščila Darko Milanič in Zlatko Zahović. Prvi sploh.

    »Komaj čakam na začetek nove sezone,« je, ko imaš še dve ligaški tekmi, govorjenje, ki samo nastavlja pritisk za prav to novo sezono. Sploh če se bodo pojavili stari problemi, h katerim Maribor zdaj rine sam. Ko ugotavlja, da nima tako široke in sploh globokega kadra. In si sam postavlja cilje, ki so kontradiktorni tistim, ki bi naj klubu najbolj pomagali na dolgi rok.

    FullSizeRender 7

    Prekomande, ki ne delujejo

    Včasih je težko razumeti kontradiktornost, ki jo slišimo v NK Maribor. Bojan Ban umirjeno ponavlja, da klub ne more preživeti s sponzorji in prodajo vstopnic ter artiklov, zato potrebuje evropske uspehe in prodajo igralcev. Prav slednje je nekaj, kjer si bolj odvisen od sebe in ne moreš govoriti o žrebu, naključjih in podobno.

    Da se je Adis Hodžić dobro, če ne celo najboljše – poleg Denisa Šmeja, ki pa manjka celotno pomlad – znašel na desnem boku v prvi ligi (pustimo tekmo z Levskim, za katero ni imel ne izkušenj ne pravih navodil), ne more biti presenečenje. In ni. Niti za Milaniča. Ki je, ne pozabimo, Hodžića kar šestkrat letos postavil v prvo enajsterico in ga pri tem skoraj nikoli ni razočaral. Hodžić je vedno dal, vsaj na oko, več, kot Matej Palčič. Vsekakor pa ni razočaral tako kot vidno nedorasli Žan Karničnik. Ali Luka Uskoković, ki seveda nikoli ne bo pravi levi bočni branilec. Kot ne bo niti Dino Hotić. Že res, da je to ena tekma, en eksperiment, a kaj, če si v to prisiljen? Ali tvegaš, kot je to storil z Boharjem Ante Šimundža?

    Da je Sandi Ogrinec takoj želel igrati, poslati žogo naprej, jo suvereno zadrževal in ni z njo cincal, kot počneta to spomladi Aleks Pihler in še bolj Damjan Bohar, prav tako ni nobeno presenečenje, saj se je mladenič izkazal na dveh derbijih kot izredno samozavesten igralec, takšen, ki gleda naprej in ne nazaj. Oba, tako Hodžić kot Ogrinec, sta prinesla točno tisto, kar Mariboru manjka. Že res, da je klub povedal – via Milanič -, kako se mladinci borijo za svoj in skupni naslov s kadeti (mladinci niso bili prvaki že pet sezon). Toda kako bo Maribor prodajal igralce tipa Hodžić in Ogrinec, če ne dobivajo priložnosti niti takrat, ko bi jo najbolj morali? Koliko sploh ceno, pozornost dvigne skupni naslov kadetske in mladinske lige?

    Valon Ahmedi je imel očitno le en preblisk, drugi polčas z Gorico, na specifični tekmi, kjer se je Maribor pošteno potrudil, da ni izgubil, ko je postal štirinajstič prvak. Daniel Vujčić je pa sploh svojevrsten primer: Milanič govori, kako je skozi vsa ta leta – v klubu je že pet sezon – pridno in marljivo dela, pokazal je, da se nanj lahko računa. »Pokazal je, da si zasluži minute, ne glede na posledice ene same tekme,« je Milaničeva ocena, ki pove približno dovolj, če ne vsega. Vujčić bi pri 22 letih že moral biti izdelan igralec. Pa ni. Ne glede nato, da je bil v defenzivnih nalogah nekoliko bolje pripravljen kot za napad. Predstavljal je idejo zadnjega veznega, ki jo je Maribor dobil z Marwanom Kabho po Željku Filipoviču (in v precej manjši meri Amirju Derviševiću) in jo za silo ohranja v Alešu Mertlju, ki bo očitno ostal pri eni letošnji tekmi, kjer je dejansko igral na svoji matični poziciji (Gorica, pokal). Skupaj je začel zgolj na treh.

    Darko Milanič izpostavlja, kako si želi konkurenčno moštvo, kjer bo vsak igralec na svojem mestu imel konkurenco. No, trenutno je nima. Sta Mertelj ali Rajčević resnično konkurenca? Matko Obradović komaj zbere kakšno obrambo: če je v Kidričevem težko reševal, je bil pri obeh zadetkih Celjanov sila anemičen in tudi nezbran, prav tako mu težave delajo predložki, najprej zaradi višine, potem pa še zaradi pomanjkanja tekem. Na levem bočnem Maribor rezerv sploh nima, saj Uskoković in Hotić ne moreta in niti nista rešitev, Marko Šuler brez Rodriga Defendija ne more vsega rešiti sam, naj se še tako bori. Rezultat? Maribor je dobil v štirih dneh na dveh tekmah pet lahkih golov. Pet. Vse pa tako, da je bil tako ali drugače izigran ali pa vsaj nezbran. To že za drugi krog kvalifikacij za ligo prvakov vsekakor ni dovolj. Na sredini je Blaž Vrhovec še najbolje izkoristil izostanek Kabhe, vendar je znova vprašanje, kako se bo znašel pod pritiskom, če Izraelec odide iz Ljudskega vrta. Pihler ne najde jesenske forme, Bohar niti predlanske. Ahmedi in Vujčić sta se pokazala kot igralca, ki sta se očitno naveličala čakanja na veliko priložnost, ker to očitno ni priložnost, ki bi jo lahko izkoristila.

    Dino Hotić desetico na hrbtu nosi kot veliko breme, še zlasti zato, ker se je najprej pričakovalo, da bo ponovil vse, kar je prikazal v Krškem, nato se je moral znajti tam, kjer je začenjal Dare Vršič (ob avt liniji), nato pa še postati Dare Vršič. Da napada raje ne omenjamo, ker je to vredno svoje ugotovitve. Prekomande in uvajanje igralcev, rotacija in globina kadra… Ne, to Mariboru letos ni uspelo. Stavijo na igralce, katerih prihodnost je še vprašljiva. Sandi Ogrinec in Adis Hodžić sta, kot je videti sedaj, zapravljena, a obetavna priložnost. Vsaj za letošnjo sezono lahko to rečemo. Igralca, ki sta konkurenca, a to hkrati nista. Že res, da je Milanič dokončno vse podredil sistemu, toda sistem že vsaj štiri kroge ne deluje. Maribor ne zmaguje. Krunoslava Jurčića je to odneslo, ne pozabimo. Pa je imel vsaj na oko lep(š)o igro.

    FullSizeRender 4

    Lovljenje rekordov na napačen način

    V našem nogometu imamo fetiš na rekorde. Že res, da je Milivoje Novaković povedal za Delo, kako se z Zlatkom Zahovićem pošalita o rekordu v slovenski reprezentanci, kjer Novagolu (31) manjkajo štiri gole, da bi ujel Zahovića (35). Trenutno se to zdi sila težko, saj Novaković ni zabil vse od septembra 2015, Slovenija pa pod Srečkom Katancem ni ekipa, ki bi razguzila Malto ali nafilala Litvo.

    Podobni fetiš imajo zdaj tudi v Ljudskem vrtu na strelske rekorde. Za vsako ceno torej, če gre prav razumeti Darka Milaniča. Luka Zahović bo odigral obe preostali tekmi od prve minute. »Za Luko bi želeli, da je prvi strelec lige. Zato je na terenu. Uporen bom, igral bo, četudi ni v taki formi, kot je bil,« je uporen Milanič. Maribor je lani dal najboljšega strelca, saj si je Jean-Philippe Mendy s 17 goli delil prvo mesto z Andražem Šporarjem in Rokom Kronavetrom. Prva dva sta šla na tuje, tretji je prišel do reprezentance. Biti prvi strelec ni majhna stvar, ne glede nato, kako malo zadetkov je potrebnih za prvo mesto. Letos zna biti celo 16 golov dovolj, kar je sorazmerno malo glede na primerjave s tujimi prvenstvi, čeprav je na Hrvaškem trenutno za prvega strelca dovolj še zadetek manj, kot ga imata trenutno John Mary in Dominik Glavina (oba po 16, Zahović jih ima 15).

    Pri Zahoviću je kočljivo dejstvo, da ne vemo točno, kaj je Zlatko Zahović mislil, ko je rekel, da je usoda njegovega sina v »naših« rokah. Če je Zahović vedel, da bo sina lahko prodal in se za prestop že dogovoril, potem je izziv biti prvi strelec le estetske narave, dodatna alineja v življenjepisu, ki pa absolutno pade po prioriteti za gol proti Sportingu v ligi prvakov, denimo. Luka Zahović se trenutno kot prvi napadalec ne znajde, morda ga prav dejstvo, da je trenutno nezamenljiv (v Kidričevem je manjkal zaradi kartonov), po svoje celo duši. Na silo pač ne gre.

    In potem je tu še Marcos Tavares, ki letos vsekakor še ne bo ujel Štefana Škaperja. Manjka mu osem zadetkov oziroma točno toliko, kolikor jih je dal na letošnjih 31 tekmah. Prav Tavaresova pozicija je največja Milaničeva težava, saj se za obema napadalcema ne znajde, ne pride do položaja za strel, zato poskuša spet – kot lani – na silo z razdalje in ima srečo, če žoga pride skozi vse noge. Zadnji gol proti Domžalam je bil bolj izjema, nekaj, kar se zgodi le enkrat. Dovolj za rekord, najhitrejši gol, ne pa tudi za konsistentno igro moštva, ki je trenutno v napadu z mislimi bolj pri statistiki kot pa pri tem, kako žogo dejansko spraviti v gol.

    FullSizeRender 6

    Celje željno Evrope, a ta se začne doma

    Igor Jovičević je z zmago v Ljudskem vrtu, kakršna koli že ta je, vsaj za ta portal pridobil nekaj kredita in kredibilnosti. Toda če ciljaš na četrto mesto v prvenstvu, se čez noč ne pozabi poraza, kakršen je bil tisti petkov s Krškim, ko so jih nižjerangirani Krčani pošolali v zadnji akciji, mimo katere ni mogel, pet dni kasneje, niti Goran Cvijanović.

    Grofje imajo prepoznavno individualno kvaliteto, ki ji zaploska tudi Ljudski vrt, relativno kompaktno moštvo, a tako, ki se, vsaj spomladi, vidno zagreje predvsem za tiste na lestvici pred sabo: proti Olimpiji, Gorici, Domžalam in Mariboru so zbrali štiri remije in zmago, kar je hvalevreden dosežek za klub, ki je letos zamenjal predsednika, trenerja, del ekipe in vse manj skriva svoje »agencijske« ambicije. Tudi tako, da Matica Kotnika, nenazadnje občasnega (tretjega) reprezentančnega vratarja, ne uvršča niti na klop, da tam obstane tudi Lovre Čirjak, da ne vedo, kaj točno bi z igralcem tipa Lupeta.

    Jovičević je precej rezerviran trener, ki bolje ve, kako remizirati kot zmagati, v vsakem primeru pa ne izgubiti, kar je osnovni motiv tujih strategov pri nas, ki najbrž še pomnijo, da lepa igra ne prinaša dolgoročnosti (lep primer Krunoslav Jurčić). Celjani so v Ljudskem vrtu zmagali tudi zato, ker so končno igrali tudi moštveno, da jih je za akcijo Volaš & Podlogar nagradila tudi sreča z avtogolom, podobno velja tudi trud Džinića pri kotu, da je žoga prišla do Lovra Cveka, ki jo je dovolj dobro nabil za Obradovića za vodstvo. In to je bilo naposled vse, kar so Celjani potrebovali za zmago nad Mariborom. Da šteje še več, pa v težkih okoliščinah: »Danes imam mešane občutke. Pred tekmo se je zgodilo nekaj zelo žalostnega, namreč, preminil je oče mojega pomočnika Yuriya Bena. To je bil velik šok za ekipo in tudi zame, ker poznam njegovo družino. Izničili smo veliko kvaliteto Maribora, zmanjšali smo jim tehnični nabor možnosti v napadu. Za nas je to velika zmaga, tudi zame osebno, imamo nove tri točke in ostajata še dve tekmi, da se pripravimo in da vidimo, ali lahko pridemo do tega cilja. Dokler bo matematično možno, se bomo borili do konca zmožnosti.«

    Celjani so trenutno med moštvi, ki legitimno ciljajo na Evropo, z najmanjšimi možnostmi, da bi po dveh letih spet videli Evropo. Tudi lani niso bili daleč, le enajstmetrovke v finalu pokala so jih ločile od uspeha. Zdi se, da jih bo letos preveč remijev, preveč kiksov in tekem, kjer so igrali bolj vsak zase kot za skupni cilj.

    FullSizeRender 3

    Odprti tribuni, kaj pa obisk?

    Glede nato, da je te dni Prva liga Telekom Slovenije na reunion turneji po krajih, kjer so nekoč gledali prvoligaški fuzbal (Ptuj, Murska Sobota), in tam, kjer sicer ni pogojev za prvo ligo (Radomlje), smo vajeni že marsičesa. Tudi tega, da se pritožbi na odločitev disiplinske komisije ugodi par ur(ic) pred tekmo, kar je pomenilo, da sta bili severna in južna tribuna naposled odprti, čeprav je NZS želela izpeljati svetovni unikuum in navijače Maribora, ki so nedvomno v Stožicah kršili pravila, kaznovati na domačem stadionu za nekaj, kar se je pripetilo na gostovanju, kjer je za organizacijo zadolžen nekdo drug.

    Kakorkoli že, odločitev se je izkazala za smelo, saj je po tekmi Ljudski vrt vnovič doživljal rahlo bipolarno izkušnjo. Če je večji del zahodne in zlasti vzhodne tribune Darka Milaniča izžvižgal (ter zaploskal Celjanom), so Viole vseeno ponudile podporo takrat, ko jo klub sicer najbolj potrebuje. Tudi zato Zlatko Zahović govori praviloma o njih, ko govori o mariborskih navijačih, čeprav ima klub letos prodanih 1.800 sezonskih vstopnic. Bolj kot žvižgi, ki jih je Milanič nenazadnje že tudi lahko vajen, a se jih nikakor ne privadi ter mu vidno pridejo do živega (že drugič letos, prvič po Domžalah jeseni), pa lahko klub skrbi obisk. Prišli niso niti vsi lastniki sezonskih vstopnic. Zakaj, vedo oni, a to bi moralo zanimati tudi klub.

    Že res, da je prvenstvo odločeno, toda sredinemu terminu navkljub je prišlo z naskokom najmanj gledalcev v Ljudski vrt v letošnji sezoni (prej je bil najnižji obisk štirikrat po 2.000, vse tekme jeseni). Pa še teh 1.200 se je zdelo, glede nato, da je bil identičen obisk tudi v nedeljo v Kidričevem, malo čez palec.

    Maribor zdaj gostuje v Murski Soboti, za kar v klubu uporabljajo besedno zvezo »nogometna romantika«. Morda za neke druge čase in predvsem za drugačno igro. Nič romantičnega ni v fuzbalu, ki ga Maribor goji v aprilu in maju. Pričakovati, da bo to navdušilo Prekmurce, je naivno in podcenjevalno, sploh glede nato, kako napadalni fuzbal gledajo v 3. SNL – vzhod. Pustimo razliko v kvaliteti, gre za pristop. In ne glede nato, da ima Milanič dobre off the record argumente, zakaj je situacija takšna, kot je, je v klubskem interesu (ali bi vsaj moralo biti) dobro napolnjen stadion in rajanje v zadnjem krogu.

    Remi z Gorico se je požrlo, igralce se je lovilo za njihove drese in kakopak bo podobno tudi proti Krškemu, čeprav bi tudi v tem oziru klub, ki je za to zaposlil dodatnega človeka, moral kanček bolje poskrbeti za varnost. Kajti trenutno – pustimo navijaško evforijo ob strani – ni veliko razlogov, da bi se lovilo igralce in njihove drese, saj pokažejo premalo, ne glede na točkovno razliko. Maribor ni zmagal že na štirih tekmah in če ne premaga niti Radomelj, bo klub moral bolj kot na igralce in strokovni štab vnovič staviti na PR in marketing oddelek. Toda ta stežka nadoknadi zaostanek, ki ga za zahtevno ljudstvo nabere moštvo. Kako to vemo? Saj smo videli na pokalnem derbiju, ko resda ob zgodnjem terminu Ljudski vrt še zdaleč ni bil poln. In tudi ni na koncu verjel, da je Maribor zmožen obrniti rezultat.

    Vijoličasti so z leti postali klub, ko se na koncu stvari nekako poklopijo in morda se jim tudi tokrat bodo. Vendar preostala liga je spoznala, da se to ne more primeriti več samo od sebe. Da se da. Če bi Maribor imel rad lepo slavje za štirinajsti naslov, bodo morali (precej) več prikazati tudi igralci in strokovni štab. Sicer bo slavje resda pristno, vendar tudi rahlo nenavadno.

    Igralec tekme: Matej Podlogar [Celje].

    FullSizeRender 5

  • Pet ugotovitev: Maribor – Celje [2:0]

    Milaničeva druge era počasi dobiva in poudarja svoje obrise

    Darko Milanič (si) je – najbrž šele, ko je svojeglavo odšel v Sturm – priznal, da ne moreš imeti vsega v Ljudskem vrtu. Četudi imaš rezultat, pa igra ni kdo ve kako gledljiva, se drugo ne bo nalezlo prvega v tistem dobrem smislu. Ne deluje pa niti obratno: četudi zmagaš na derbiju, pa ne dobiš naslova… Ni dovolj. Še zdaleč ne. Da raje efekta Krunoslava »to ti je fuzbal« Jurčića sploh ne opisujemo.

    Tekma s Celjem je pokazala, da zdaj Maribor igra suvereno, stabilno, nihanj v igri je počasi vse manj (lani so recimo za povrh vsega tekme, kot je bila ona z Aluminijem, izgubljali), čeprav so Celjani do konca prvega polčasa izenačili razmerje, na začetku drugega pa konkretno pritisnili na gol vijoličastih. Ampak počasi Maribor v tej sezoni vseeno ne le dobiva, temveč poudarja obrise Milaničeve druge ere, ki je prinesla pokalni naslov, play-off za evropsko ligo, gledljivo zmago na derbiju v Ljubljani, ampak se hkrati še ni povsem znebila lanskih post-Astana padcev. Zdaj se to, tako se vsaj zdi, počasi izboljšuje. Maribor kiksne zdaj le enkrat (okej, dvakrat, če štejemo zaporedna poraza z Gorico in Aluminijem). Nihanja imajo svoje dno in svoje rešitve.

    Maribor je po prejšnjem reprezentančnem premoru tako navdušil proti Olimpiji ter se nato uspešno, ampak precej ubadal z očitno proti vijoličastim najbolj razpoloženo Gorico in iskal tudi stare ideje za nove zadetke (skoraj bi bil znova odgovor na vprašanje mariborskega napada – Marko Šuler), da je moštvo potem obtičalo v dobesednem živem blatu proti Aluminiju. Na vprašanje, kaj se je spremenilo v zadnjem tednu dni, je Milanič preprosto odvrnil: »To, da smo zadeli dvakrat.«

    Drži, večino drugega se namreč ni, vsaj ne kar zadeva igro. Milaničeva vztrajnost pri določenem sistemu igre mu je v minulem mesecu dni prišla prav predvsem zato, ker je moral iskati že permutacije v hkrati vse bolj stabilni obrambi (Denis Šme je zadnji dve tekmi začel na boku in obe končal kot štoper, zamenjali so se kar štirje bočni ter štirje štoperji), še bolj pa je moral menjavati na sredini (Dino Hotić je šele na peti tekmi zaigral na »svoji« desni strani; Sintayehu Sallalich je proti Celju tekel, kot da ne bi igral vseh tekem; minute je dobil tudi Blaž Vrhovec), kjer se je vnovič pokazalo, kakšno razliko naredi navdih Dareta Vršiča, prvega asistenta v moštvu. Tudi vrnitev Aleksa Pihlerja, ki ga je naknadno (zasluženo) vnovič vpoklical tudi Srečko Katanec, je najbrž zelo obetavna.

    Nauk minulega meseca? Da je včasih bolje vztrajati pri sistemu, čeprav se vrnitev k dvema zadnjima veznima na povratni pokalni tekmi z Gorico ni izkazala za ravno »gledljivo« variatno; Milaniča pa lahko nekoliko skrbi morda le posest žoge (vsakič so vijoličasti prevladovali, a so tekmeci zabeležili: Olimpija 46%, Gorica 49%, Aluminij 44%, Celje 49%), čeprav deluje suveren: zahvaljujoč stabilni obrambi, ki že (če štejemo še pokal) štiri tekme ni prejela zadetka. Vijoličastim se nekje sredi polčasov, sploh če ne dosežejo gola, še vedno vračajo sindromi lanske sezone, ko nekako upajo, da bosta rutina in izkušnje opravila svoje. Tekme, ko je Maribor odločil v drugih polčasih, kažejo, da je za naslov potrebno pošteno garati. To ugotavljata na novo tako moštvo kot publika.

    fullsizerender-11

    Luka »Pippo« Zahović + Milivoje »Zicer« Novaković = 5+5

    Prvi, drugi, tretji, četrti, peti. V zgolj 346 prvenstvenih minutah. In ne samo to: Luka Zahovića ga je zabil (spet) takrat, ko je tekmec prišel najbližje svojemu golu. Tisti kot, ko je Novaković končno na glavo dobil žogo, vendar nekoliko oddaljen od celjskih vrat, sam po sebi najbrž ne bi bil prelomni trenutek tekme. Pa je nato kar naenkrat bil. Ker ga je Zahović zabil iz manj kot metra, da Matjaž Rozman ni niti dobro niti videl niti vedel, kako ga je prejel. Ker še Janez Pišek ni slutil, da bo nekdo… Tam.

    Je to mojstrstvo? Pa… je. Kaj še zahtevati od napadalca – razen da zabija? Ni zaman rekel Milanič že v petek, da je Zahović zaradi bolezni precej manjkal v Kidričevem, kjer je manjkala ta njegova iznajdljivost, ki pa zdaj že res spominja na Filippa Inzaghija in njegove gole z obrvmi, trepalnicami, komolci, koleni, lopaticami, trticami, kolki. Kar ne zmanjšuje sposobnosti ne enega ne drugega, niti približno! Samo da je gol, ne? Je pa po drugi strani res, da Zahović cele faze tekem pospremi neopažen in delno neaktiven, upajoč na globinske žoge: kot je bila tista takoj na začetku, ko sta kombinirala z Novakovićem.

    Tako se je Zahović (prvi) izenačil s Sunnyjem s petimi zadetki in po reprezentančnem premoru bo zanimivo videti, kakšne kombinacije bo v napadu izbiral Milanič. Ko sem ga v petek vprašal, kako izbira napadalce, je govoril skorajda izključno o formi. In v tej je očitno tudi Milivoje Novaković, ki je prek Rozmana (»končno«) pospravil zicer, ko je žogo preprosto prekucnil prek golmana. Tudi za Novakovića je to peti zadetek, Tavares je dodal še tri, tako da so napadalci v prvenstvu zabili 18 od 28 zadetkov. Zadovoljivo? Pa… Je. Če odštejemo tekmo z Aluminijem, ko bi bil zadetek kogarkoli zelo dragocen. Nekaj je jasno: zadetki Maribora slej ko prej pridejo, nekoliko je treba čakati nanje, ni nujno, da boste uganili, kdo ga bo zabil. A nekdo ga bo. Ko boste obupali nad Luko Zahovićem, pa ga bo najbrž res dal prav on.

    fullsizerender-9

    Je to bila Vrnitev ali vrnitev Rajčevića

    Če smo dobro razumeli Darka Milaniča v petek, potem naj Aleksander Rajčević včeraj še ne bi zaigral za prvo ekipo Maribora. Pri B ekipi je stopnjeval vse tri predstave [nazadnje celotnih 90 minut], zato ga je Milanič že pred tekmo z Aluminijem vprašal, če bi bil že na voljo. Pa je raje rekel ne. Ni pa zaman trener Maribora ponavljal, kako je Rodrigo Defendi svojevrstni čudež, saj je po udarcu v Evropi stisnil zobe in poleg Jasmina Handanovića zbral največ minut. Defendi se je nato, karma, v Kidričevem poškodoval – kot že pred tem Matej Palčič – in v kolobarjenju, v katerem izstopata Denis Šme in Aleš Mertelj, je priložnost dobil Rajčević.

    Prvič po 25. juliju 2015 v Domžalah je začel tekmo na svoji štoperski poziciji. Vrnil se je ob Mitjo Vilerja in Marka Šulerja, na desni se je moral privaditi na Denisa Šmeja. Rajčević je odigral le prvih 45 minut in po besedah Milaniča začutil »nelagodje«, zato je vstopil Aleš Mertelj, najbolj hvaležen igralec vseh časov. Kakšna naj bo ocena Rajčevića? Solidno, recimo. Dalibor Volaš je povzročal vse večje težave, ki jih je potem povzročal v nadaljevanju Elvedin Džinić, a to je že zgodba drugih. Aleksander Rajčević je bil nekoč reprezentant in še vedno kaže, da se to ni zgodilo po naključju. V trojici starejših Mertelj-Mezga-Viler deluje najbližje prvemu. Za zdaj. Vsekakor pa je jasno, da trenutno težko konkurira Defendiju in Šulerju.

    fullsizerender-12

    Forma globine kadra: Viler, Mertelj, Hotić

    Začnimo, samo za trenutek, tokrat v vratih, kjer je Jasmin Handanović dvakrat mojstrsko ubranil strela z glavo Elvedina Džinića, ki je še v vijoličastem take strele praviloma spravil v mrežo. Paradi Handanovića sta res bili lepi. Pri nelagodnem strelu Gorana Cvijanovića mu žoga ni odskočila kot v trenutku nepazljivosti v prvem polčasu, ko mu je po kotu žoga spolzela iz rok v čelo in na tla, a jo je ukrotil. Nekoliko bi lahko z Mitjo Pirihom uskladili le še izmet žoge, saj Handanović praviloma hitro pogleda, če je kdo prost, nato pa žoge ne poda, kar kuri nekaj energije in živcev.

    Mitja Viler je imel (dajmo najprej pozitivno plat) eno solidno podajo in na koncu tekme še nevaren strel z desnico. Ponudil pa je tudi dva predložka, ki sta končala tam nekje pri tabli za Radio City. Za korner zastavico. Za ponovitev v drugem polčasu mu je za trud Novaković vsaj zaploskal. Publika mu ni. Davek za Vilerjevo vse manj konkurenčno kondicijo je plačeval Sallalich, ki se je zaganjal po levi strani, kolikor so ga le noge nesle. In nesle so ga konkretno, le da soigralci niso točno vedeli, kdaj bo naposled podal, ko da glavo med ramena in se spusti v dribling. Če bi Sallalichu na takih tekmah uspevala še zadnja podaja, kaj šele taki streli, kot sta bila tista zapravljena proti Aluminiju, najbrž ne bi več igral za Maribor. Tako pa igra tukaj, kjer se vsekakor bolje ujame z Erikom Janžo, ki je kar precej manjkal.

    Aleš Mertelj se je spet znašel na desnem boku, Denis Šme pa znova na štoperju, poziciji, ki mu nemara bolje leži, vendar nimamo veliko priložnosti za resnejšo oceno. Za zdaj se zdi Šme prva izbira za »konkretne« tekme na boku, čeprav nima napadalnih aspiracij (aka Milec aka Stojanović). Mertelj je letos v štirih ligaških tekmah odigral trikrat na štoperju (Koper, Domžale, Aluminij) in zdaj še na desnem bočnem, le v pokalu pa je prvič letos odigral na svoji matični poziciji zadnjega veznega – in nalogo opravil za Milaničevo pohvalo. Mertelj se vsakič zdi enako pripravljen in je bil uspešen Milaničev gembl, ko je zgolj njega uvrstil na klop kot »branilca« v še eni tekmi poškodb.

    Dino Hotić je imel zdaj nekoliko manj žogo v nogah, ko se je znašel na desni strani. Vrnitev tako Pihlerja kot Vršiča ga bo – če ne bo novih poškodb – najbrž vrnila na klop in bo vstopal ob rotacijah. Milanič najbrž še ni dobil dokončnega odgovora, ali si Hotić poleg desetice zasluži tudi mesto v prvi postavi.

    fullsizerender-10

    Ekspert bi moral biti Jovičević [ne novinar]

    Igor Jovičević bi lahko Tadeju Vidrihu [Kanal A] prišparal cinično, kako smo »mi eksperti in strokovnjaki«. Ne, gospod Jovičević, mi nimamo Uefa PRO licenc. Nismo mi »eksperti«. Vprašanja o igri Celja so namreč povsem na mestu: zakaj grofi iz imensko izkušenega in močnega kadra ne iztržijo več. Ekipa je tako izkušena, da se v vseh kolobocijah ne bi zdela nora niti ideja, da bi moštvo treniral kar kateri od igralcev, saj je celjska igra slonela precej na organiziranem navdihu.

    Dalibor Volaš je bil preveč odmaknjen in odrezan, saj sta si bila z Amarjem Rahmanovićem predaleč. Celjani bi lahko bolje izkoristili negibljivost Vilerja na levi in previdnost Šmeja na desni strani, vendar Lovre Čirjak očitno nima kvalitet za takšne tekme, zato ni presenečalo, da je žogo naprej peljal Goran Cvijanović, Jasmina Handanovića pa je v dve ornk paradi prisilil Elvedin Džinić. Jovičević iz izkušenj Travnerja in zagnanosti Pungarška in Piška ni izvlekel praktično nič, čeprav so Celjani imeli praktično enakovredno posest (to je proti Mariboru sicer vse lažje očitno) in kar devet kotov. Ni kaj, nekateri zelo pogrešamo Roberta Pevnika, ki je imel premalo časa, da bi pokazal, ali ima Celje »evropsko« moštvo. Na papirju ga gotovo ima, toda pod Jovičevićem nikakor ne sestavijo dveh dobrih predstav. Škoda.

    fullsizerender-7

  • Pet ugotovitev: Celje – Maribor [0:3]

    Prvič tri za mirn(ejš)i reprezentančni premor

    Pa je le uspelo, kar ni samo spodletelo le proti Gabali, temveč doslej v celotni sezoni. Maribor je zabil tri gole na eni tekmi! No, khm, zabili so (sami) drugega in tretjega, prvega je ipak pomagal »uvaliti« Janez Pišek z avtogolom. In to v trenutku – še pomnite Aberdeen? – ko so to najbolj potrebovali Darko Milanič in njegovi fantje (v tem vrstnem redu, se razume).

    Še v prvem polčasu, ko je Marwan Kabha za las meril mimo, ko je kresnil po materialu iz razdalje, ker je bil tudi on besen nad Sunnyjem Omoregijem, saj je ta zgrešil čisti zicer po prekrasni podaji Erika Janže, no, še v prvem delu je kazalo, da imajo vijoličasti tekmo resda pod nadzorom, a da bo gol padel ali po napaki ali pa po sreči. Padel je po simbozi napake in sreče, ko je Sintayehu Sallalich poslal predložek, ki najbrž ne bi imel kdo ve kakšnega efekta. A ker je glavo podstavil Pišek in povsem iz ritma vrgel dokaj nezanesljivega Matica Kotnika (še Stane Bevc je v studiu priznal, da bi si Kotnik morda vpoklic v reprezentanco zaslužil v preteklosti, ko je bil v boljši formi, ne pa zdaj, ko je Sorčan šel v mlado reprezentanco), je Maribor imel vodstvo. Spet v času, ko so živci že konkretno delali. Še en taki zicer… Uf.

    Preostala dva zadetka sta bila nato tudi posledica precej moralno strtih Celjanov, ne pa povsem. Če že, se je bolj(e) poznalo, kako lažje gre ekipi, ko enkrat premagajo lastne težave. Pišek je bil tokrat Tavares. Še Milivoje Novaković se je sprostil, sodeloval, vtekal in bil čisto drugačen Novagol, čeprav ga ni zabil. Celjani so Sunnyju dali še drugo priložnost, ko sta bila s Šmejem povsem sama ob prekrasni podaji Aleksa Pihlerja iz kota (definitivno jih izvaja bolje od Dina Hotića, ki žogo iz kota ne spravi do prve vratnice). Te ni zapravil, stisnil ga je z glavo. Še svojega tretjega. Prvi strelec kluba, (deljeni) tretji strelec lige. Hm. Pa razumi, kdor lahko. Še manj pa tretji zadetek… In enako izjavo Milaniča, da je v tej zmagi zmanjkalo le to, da bi zabili še kakšen… gol?

    FullSizeRender 6

    En dotik, en gol, trinajst sekund
    Sodeč po izjavah Tadeja Vidriha, letečega reporterja, si je Luka Zahović tako zelo želel igranja, da si je oblekel celo dres Marcosa Tavaresa, ko je Milanič v svojem stilu cincal z menjavami (73. minuta Bohar, 80. minuta Vrhovec, 86. minuta Zahović). Če bi pripisovali temu posebno simboliko… Je ne rabimo. Luka Zahović ima svoj stil igranja, ki ga ne podreja za vsako ceno klubski mentaliteti. Zelo svojeglav je. Ne kravža si možganov, kako biti a la Tavares.

    Biser akcije za 0:3, ki je spomnila na najboljše iz časov Krunoslava Jurčića, ni bil ne Zahovićev gol niti lucidna kombinacija Kabhe in Novakovića. Ne. Biser in bistvo je oboje + v Zahovićeme spremljanju atraktivne in hitre akcije. Pretekel je skoraj 50 metrov, šel je do konca. Kot da bi vedel, da bo ratalo. Ni že to – sprememba? Kajti bil je tam, kjer letos ponavadi ni bilo nikogar, kar je pač davek sistema 4-2-3-1, kjer bi sicer vsaj en iz sredine rad bil napadalec, ker to sicer tudi je (Sunny, Tavares).

    Zahović je tako pokazal, da ne samo, da ni pozabil igrati fuzbala (d’oh), temveč morda v nulo razume Milaničevo idejo, za katero se sicer še vedno zdi, da še sama ne ve, kaj točno želi. Glede nato, da sta bila Dare Vršič in Gregor Bajde na tribuni, utegne biti do konca prestopnega roka konkurence v napadu manj, kot bi je bilo, če bi bila omenjena v kadru. Ampak vsekakor bo Zahović lahko računal na večjo minutažo kot v Heerenveenu (v prvi ligi zbral 139 minut, v drugi ligi pa za b ekipo 1.397). Križ je ob njegovem povratku ta, da se zdi, kako vsi skupaj – z nami vred – začenjamo na novo, le leto dni kasneje. Heerenveen naj bi bil (poleg mlade reprezentance) pač dokončni poligon, da pokaže, kaj zna in se razvije v… Luko Zahovića, kakršnega smo videli sedaj.

    FullSizeRender 3

    Težava mariborskih bokov
    Ko smo pisali prej o Milaničevi ideji, smo imeli v mislih prav igro prek bokov. Pri Milaniču gre sicer zavoljo njegovih odločitev nekako za domino efekt. Zdi se, da najprej izbere štoperja in napadalca ter zadnja vezna, nato pa izbere vse ostalo. Nič narobe, če ne bi bilo »vse ostalo« tisto, kjer Maribor gradi svoje napadalne akcije, ki prepogosto ostanejo 50 metrov od gola, žoga pa pri – Šulerju. Tudi v Celju je bil uvod levo-desno-daj-Šulerju, kar prisili Kabho, da se povleče na svojo polovico, nadalje pa to pomeni, da ima nedosegljivi Novaković preveč časa za razmišljanje o tem in onem. In enako velja za navijače, ki imajo preprosto preveč časa za tuhtanje, zakaj žoga ne gre hitreje.

    Tudi zato, ker je moštvo oskubljeno na igri po bokih. V tem kontekstu je zaman gledati na lestvico in rezultate Olimpije (in Domžal in Gorice). Milanič se – tako se zdi – za zdaj ne trudi najti naslednika Martina Milca in Petra Stojanovića. Zakaj je to čudno? Ker je Adisu Hodžiću najprej ponujal tudi evropske minute, preden se je proti Aberdeenu spomnil, da lahko Denis Šme na svoji osnovni poziciji dobro zapira prodore. V redu, če bi Maribor igral 4-4-2. Maribor pa tega ne igra, ravno nasprotno, v 4-2-3-1 stremu ravno k prodornim bokom. Erik Janža je v tem pogledu napredoval za 100 odstotkov od lani, ko nikakor ni znal ujeti naprej-nazaj ritma. Ko bodo napadalci zabili več, bo imel tudi on več asistenc. Na desni strani je Šme dober v obrambnih nalogah, vendar računati, da bo skozi eno sezono napredoval v »Stojanovića«… Je preveč trdoglavo in celo naivno. Igra po bokih se bo za več točk morala izboljšati ali pa bo Milanič proti bolj razpoloženim tekmecem moral popustiti in zamenjati sistem. Trenutno se slednje zdi še vedno manj verjetna opcija.

    FullSizeRender 2

    Vpoklici v reprezentanco, prestopni rok
    Maribor bo v obe (člansko in mlado) reprezentanco poslal sedem nogometašev. Blaža Vrhovca in Milivoja Novakovića je izbral Srečko Katanec, Luko Zahovića, Aleksa Pihlerja, Gregorja Bajdeta, Denisa Šmeja in Dina Hotića pa Primož Gliha.

    Vprašanje, za koga je »premor« od vijoličastega boljši: morda bolj za Vrhovca, ki bi utegnil dobiti proti Litvi spet občutek, kakšen nogometaš je in potrditev, da Maribor ni prevelik klub zanj, občutek, ki ga je – tudi zavoljo nekoliko slabše priprave – vidno izgubil (izkoristil pa je to Pihler). Pri Novakoviću pa… Severna Irska je spomladi pokazala, da lovljenje rekorda Zahovića ne koristi nikomur. Ker je šel penal… Mimo. Katanec bo zdaj, ko Bezjak podpisuje pogodbo za Darmstad, imel dober izgovor, zakaj uporabiti Novakovića, ki je prigarano proti Olimpiji in Aberdeenu grdo zapravil proti Gabali.

    Glede nato, da ima mlada reprezentanca še vedno lepe možnosti za vsaj drugo mesto, bo peterica mladih željna dokazovanja v generaciji, ki veliko obeta in se – po prikazanem letos – legitimno lahko ponaša z dosežki, na katerih tudi sloni igra Maribora. Še najbolj si boljših iger od vseh verjetno želi Hotić, ki mu desetica na hrbtu predstavlja breme, ne sicer tako veliko kot dojemanje sistema Maribora, ki igra drugače kot Krško.

    Ko se bo v pogon vključil še Dejan Mezga, bo imelo moštvo dovolj veliko konkurenco, da bi bili odhodi pravzaprav dobrodošli, sploh pa zdaj, ko (spet) ni Evrope in se takšen nabor zdi domala razkošen. Namig o Vršiču in Bajdetu bi utegnil biti resen, kot bo tudi njun odhod, saj je okrog Vršiča, ki mu je v drugih polčasih praviloma pošla moč, Milanič gradil upanje proti Gabali. Maribor zdaj potrebuje predvsem, če že, drugega vratarja in resen razmislek, kaj bo naredil na desnem boku na dolgi rok (čaka se povratek Palčiča).

    FullSizeRender 4

    Pevnik iskreno o Celju
    Robert Pevnik je faca. Je. Trenerski poklic jemlje z zdravo logiko. Ne poveličuje svoje vloge in predvsem ne naklada s frazami v izjavah, kjer želijo biti nekateri trenerji (Vanoli, Milanič, Elsner) nekaj, kar na igrišču vsekakor niso, ko se enkrat potegne črto. Zato je neposredno povedal, da si je Maribor zaslužil zmago in da bi njegovo moštvo potrebovalo tri, štiri okrepitve, s katerimi bodo vsaj malo bolj konkurenčni.

    Več kot očitno je uvodni zanos, prikazan v Stožicah, ko je Pevnik glasno (in prehitro) napovedal, da bo Celje poseglo v dvoboj Maribora in Olimpija, pošel, a hkrati Pevnik ne deluje kot nekdo, ki bi jamral. Ne. Razbrati je bilo, da trenutno ne Mourinho ne Guardiola ne bi mogla spraviti več iz ekipe, ki je Mariboru dala Bajdeta, Vrhovca, Sunnya in Ahmedija, Olimpiji pa še Miškića.

    Če je obramba še delovala do prvega gola, ko je vse skupaj precej padlo, je tokrat zmanjkalo v napaku, kjer je bil Matej Podlogar vidno utrujen, tako da Celjani niso uspeli znova držati vijoličaste v šahu na svojem stadionu.

    FullSizeRender 5

  • Evrogol? Agimgol!

    Evrogol? Agimgol!

    Dras! Bum! Drajek! Rašlje! Samo Sebastjan Gobec je lahko, zmogel, imel muda vstat na celjski klopi. In zinil, najbrž, nekaj v stilu: pjebje, se zgodi. Ja. Se zgodi. Ko je Agim, se to zgodi. Ja. Pa sploh ni šlo Mariboru v prvem polčasu, spet, kar ni prvič, a smo po Kopru mislili, da je moštvo pod Krunoslavom Jurčićem zmožno sestaviti nebipolarna polčasa. Ampak… Agim Ibraimi je zarezal po materialu kot zna le on. To je tisti Agim. Ja. Tisti. Dras! 

    Ne vem, ali Matic Kotnik, domači golman, ki mu vsaj jaz slave ne morem peti že nekaj krogov, ni imel dovolj že takoj na začetku, ko je dal Daretu Vršiču dve možnosti za hiter gol, ki bi ubil voljo gladko zadnjemu na lestvici. A je Dare falil, kar grdo, sploh odbitek in je glava bolela aktualne prvake. Pa Celjani niso švoh moštvo. Eh. Sploh ne. Samo ne morejo preboleti vseh odhodov. še včeraj so igrali v evropski ligi, zdaj imajo le eno zmago. Gregor Bajde z mariborske klopi gleda, kako klub nikakor ne zmore nabrati vsaj kako točko tu, tri tam. Nak. Vendar so ponudili v prvem delu zelo stabilen odpor. “Če bomo igrali tako kompaktno v drugem polčasu, lahko Maribor tudi presenetimo,” je Jure Travner dihal v tv kamero ob polčasu. Petar Stojanović je verjel, da potrebujejo le malo več konkretnosti tam spredaj. Prav je imel slednjo.

    “Nisem pa zadovoljen z nekaterimi napakami” – Krunoslav Jurčić

    Kajti konkretnost so gostje dobili. Agim. 50 minuta. Nato tri minute kasneje premeteni padec Mendyja ob Klemenčiču. Penal za Tavaresa. 109 komad, po sredini, walda, tam je, kjer je Kliton Bozgo bil že toliko časa, da je vmes osivel. In nato je Enes Džurković vrnil Mariboru z njegovo mero. Bum! Lep gol, Handa se je stegnil, a le za kamere. Za kako minuto so Celjani upali. Potem pa akcija, ki je parirala le koreografiji Viol, ko gre za napovednik za sobotni derbi v Stožicah. Kabha je imel piknik, čago, podal fenomenalno do Stojanovića, ta pa je na pladnju serviral gol za zmago Sallalichu.

    IMG_0086

    Kar pa ne pomeni, da je vse bilo, kot mora biti. “Zadovoljen sem s tremi točkami, nadaljujemo mini serijo, s katero smo lahko optimistični,” je povedal Kanalu A takoj po koncu obračuna Krunoslav Jurčić, a vendarle dodal, “nisem pa zadovoljen z nekaterimi napakami.” Gotovo je mislil na prvi polčas, na anemično igro, na nobene resne nevarnosti iz kar osmih kotov v prvih 45 minutah. Ko so se Celjani, kot je povedal Iztok Kapušin, postavili visoko in agresivno, je Mariboru posest bila skorajda v napoto. Niso vedeli, kaj bi z žogo, komu bi jo še dali. Jure Travner je ob polčasu najbrž mislil, ha, pojedel sem Ibraimija. Ko bi bil vedel, kako se bo počutil na koncu tekme.

    Fenomenalen obisk iz Maribora [skupaj pa zelo solidnih 2.500] je napovedal, kakšen boj se obeta v soboto. Ne samo na igrišču, tudi za vstopnice in vse, kar sodi zraven. Le tistih 15 EUR za vstopnico za goste… Je kanček… Ne, ne bom. Drugič. Maribor ima tri zmage zapored [Krško, Koper, Celje], kar je najboljši niz v tej sezoni. Rudar bo sicer svoja zgodba v sredo, vendar obeta se res najpomembnejši derbi zadnjih nekaj sezon. Misija žabarija. V tej, naši, prvi ligi. Končno je fuzbal nazaj. Po tistem… “premoru”.

    Jasmin Handanović 7/10 Pri golu je lahko ponudil le parado. Tudi pri dveh drugih (pol)priložnostih ni imel veliko možnosti. Redki so streli, ko so, pa pridejo hitro, malo za hrbet branilcem in Handa takrat ostane prevečkrat sam. A tokrat ni bilo usodno.

    IMG_0089

    Mitja Viler 6/10 Morda, ne, ne morda… Dejansko najšibkejši člen. V prvem delu je izgubljal žoge, slabo ustavljal, skratka nezbrano, pa še karton si je prislužil, četudi Celjani niso predstavljali kdo ve kakega resnega odpora v tistem trenutku. Nenavdahnjena tekma, milo rečeno.

    Željko Filipović 7/10 Velja enako kot za Mertlja, čeprav je vprašanje, kdo bi šel na štoperja, če se ne bi bil Šuler poškodoval. Filipoviću zdaj morda manjka malo občutka za igro na sredini, zato bo zanimivo videti, kje bo igral na derbiju. Glede nato, da je po vstopu Šulerja namesto Mendyja šel na sredino…

    Aleš Mertelj 7/10 Ni zaman Krunoslav Jurčić hvalil prav njega po Kopru. Da se žrtvuje, še v gol bi šel, dajte mi rokavice in ajmo. Ne glede nato, kakšne bodo kritike. Ker so bile hude. Da Merti pač ni za štoperja. Res ni, to bi veljalo sploh za derbi, vendar tokrat je resnično marljivo krmaril.

    Petar Stojanović 7/10 Ko je rešil vsaj en protinapad in se vrnil v obrambo, je pokazal, da se je naučil tiste prave koktejl mešanice: kako biti v napadu in obrambi hkrati. In ko obrambne akcije niso bile dovolj, je ponudil filigrantsko podajo Sallalichu za 3:1. Res dobra tekma, če bo tako vtekal po bokih Olimpije… Ima Maribor vsaj eno res močno orožje.

    Dare Vršič 6/10 Tokrat ni tako prišel do izraza kot proti Kopru, poznalo se je, da je žogo več imel v nogah Ibraimi in je igra šla višje in na drugi strani. Nižja ocena pa zaradi zapravljenega zicerja na lasten odbitek, kar je nekoliko ubilo voljo vsaj do konca polčasa. Malo so popustili živci in prejel je tudi rumeni karton.

    IMG_0090

    Marwan Kabha 8/10 Suvereno je odigral. Ne le suvereno. Kabha se je navadil, lažje diha, ko je sam na sredini. Krmili, pušča žogo kar med nogami, skuša dobiti oči še na hrbet. In to je tisto, kar šteje, kar Maribor rabi. Takega igralca, ki si upa sam po sredini, nastavi žogo na nogo, udari in bam – štanga! Kabha se je res navadil, da ima žogo na sredini. Kakšna razlika v primerjavi z zadnjimi dnevi Šimundže. Da nekdo dejansko uživa, ko ima žogo in išče soigralce. Vrhunsko.

    Sintayehu Sallalich 7/10 Driblal je. Okej. Korektno? Ja. Konkretno? Ne. Sallalich ni več tisti youtube igralec, ki vsako žogo zalepi na kopačko, glavo med ramena in ajmooooo na juriš. Nak. Ne gre. Ne vedno Da se poraja vprašanje, zakaj tako malo minut pod Jurčićem dobiva Damjan Bohar. Gol je bil namreč delo Kabhe in Stojanovića, a je Santi vseeno lepo porinil žogo v gol.

    Jean-Philippe Mendy 7/10 Vrhunsko je zrihtal penal. Klemenčič ga je porinil zunaj, Mendy pa je, enkrat za spremembo, znal pasti na pravem mestu ob pravem času. Tudi iz obrata se je poskusil, pa s peto je skušal driblat med noge… Skratka, Mendy si upa več.

    IMG_0088

    Marcos Tavares [K] 7/10 Kaj še reči. Penal je vsekal po sredini. Kdo pa ne bi? Za 109. gol se tudi spodobi. Tam je, kjer je bil Kliton Bozgo, ko je štepal svoje zadnje komade. Iznajdljiv, potrpežljiv, nesolerski. Počaka, marljivo in zbrano. Gura. Tilen Klemenčič ga je dobro pokrival, kar se je poznalo. A vendarle. 109 komadov!

    Agim Ibraimi [igralec tekme] 8/10 Za takšen gol… Pardon, za takšen gol. Vredu. Agimu marsikateri taki šus spodleti. Tudi grdo. Ker si tako želi. Na vsake toliko pa tudi pade. Dras! Matic Kotnik si je bil sam kriv, kaj pa je izzival. Če je mislil, da bodo navodila Kapušina, kako naj Travner drži makedonskega reprezentanta… Je mislil zelo narobe. To je ta Agim. Vreden milijon(e).

    MENJAVE

    Marko Šuler [od 63. minute] 6/10 Morda je bila menjava tudi kanček pretirana (pa ne zato, ker sem Marka srečal pred bolnišnico v Mariboru še v torek], saj je zelo vplivalo na igro obeh moštev, da je Maribor menjal postavitev. Nevarno je posredoval ob Ahmediju [blizu penala] in spet imel eno “falš” podajo, ki je dala Celjanom še nekaj upanja.

    IMG_0087

    Aleš Mejač [od 85. minute] -/- Že to, da je vstopil, je bilo presenečenje. Recimo. Dobil je priložnosti proti Slaven Belupu, kar kaže, da Jurčića ne zanima, kaj je bilo pod Šimundžo. Stranski tir? Ne. In še na sredino ga je poslal Jurčić. Zakaj? Zato ker je Mejač skoraj stisnil gol, malo je manjkalo, zadel je ono štango, ki zadaj za golom napenja mrežo. Pa saj so jo vijoličasti dovolj zrahljali.

    Dalibor Volaš [od 92. minute] -/- Najbrž nas je Jurčić s to menjavo spomnil, da bo v sredo na vrsti četrtfinale pokala z Rudarjem, ko bo najbrž malo več priložnosti vendarle dobila vse bolj kvalitetna klop.