Oznaka: nk domžale

Domžale. Pekel stranskih sodnikov.

Če je kdo v nogometu podcenjen, v bistvu pa docela spregledan, domala neobstoječ, je to stranski sodnik. Teh skoraj nihče ne kliče po priimku. Noben ne ve, od kod so. Pač. Ni videl ofsajda, ni dvignil zastavice, mahal je za brezveze. Jezen, ker ni glavni. Ampak to slišiš redko. Sploh pa od glavnih fuzbal fac.

Razen, če greš na tekmo v Domžale.

Fenomena Domžal ne da nisem nikoli zares razumel, ampak ravno ko sem ga ponotranjil, se je začelo obračati. Dokončno pa mi je Domžale itak sesul Grega Skočir. Ko sem ga enkrat, pa mislim, da res, vprašal, malo preden sem po devetih letih gostovanja v Ljubljani ugotovil, da še vedno ne vem, kako Ljubljančan zgleda in da vse skupaj nima več smisla, ej, Grega, pa kam res hodite vi žurat, saj veš, nova pravila u stari lublani, mi je mislim da rekel, da v Domžale. Sezulo in sesulo me je. Pa kako Domžale. No, tvegam, mogoče sem si pač narobe zapomnil in je govoril o špilu. Ali pa je bil kdo drug in se zgodba pač boljše sliši. Pa z Domžalami, da ne bo pomote, res nič ni narobe. Čisto okej kraj. Pač. Če je, kolikor sem sam izkusil, Ljubljana pisarna in dnevna soba, je Kamnik balkon, Brezovica mansarda, Šmarje – Sap špajza, Domžale pa kar dobro porihtana spalnica.

Bilo je nekje proti koncu devetdesetih, torej niti ne tako dolgo nazaj, vsekakor ne dovolj za nostalgijo, ko sem žnj-tič pobiral žoge v Ljudskem vrtu. Pa ne da ni bilo fajn biti avtmigec. Je bilo. Res. Še posebej, ko ti je lilo dol v gate. Zdelo se ti je, da pomagaš klubu, zdelo se ti je, da ko ti je Amir Karić non-šalantno rekel »pa dobro, 3-0 vodimo, daj to malo bolj lagano«, da si vsaj podal za gol. Čeprav bi to naj naredila članarina, štirje treningi in sobotna tekma. Sodeč po zapisniku, je to bil 3. krog sezone 1998/99, 15. avgusta, Maribor in Maria sta šla gor, Domžale pa že leto poprej, ko so po krstni sezoni šele drugič igrale v prvi ligi. Maribor je visoko zmagal, štiri nula, spomnim se, da je bil Nenad Protega zelo zavzet, pozabil, da je Dalibor Filipović maznil hat-trick, in da o Domžalah nisem vedel pravzaprav čisto nič drugega. In tako je bolj ali manj ostalo, vmes sem šel na faks, no, v bistvu dva faksa, Olimpija in Mura sta razpadla in prišla so leta za Gorico in Domžale.

Ko prideš v Domžale na tekmo, sploh pa zdaj v tej izgubljeni sezoni zgrešenih odločitev, ko nas jutri čaka tiskovna konferenca, ki bo najbrž prinesla novega trenerja, nimaš občutka, da si v kraju, kjer se je dvakrat slavil naslov prvaka. S takrat bodočim selektorjem in fajn ekipo. Nimaš. Kakorkoli obrneš. Nimaš. Pa ne, ker bi bilo kaj samo po sebi narobe, ampak že v Novi Gorici vseeno čutiš nek pridih zgodovine, morda ker vse skupaj deluje kot zgodovina z mizo in stoli, bifejem in komentarji vred, medtem ko se ti v Kopru zaradi obalnega šlifa zdi, da imajo celo več kot le en državni naslov. Domžale so bile pač hec, ki je leta 2005 uspel ruknit Stuttgart v svoji krstni evropski sezoni. Pustimo, da v hudem nalivu 1:0 in da si je moštvo Giovannija Trapattonija priborilo prednost 2:0 že na prvi tekmi, pa vseeno.

No, Domžale imajo dva državna naslova. Tega jim nihče ne bo odvzel. Kot tudi ne dveh pokalnih.

Prvič sem bil v Domžalah na tekmi, ko tam ni igral Maribor. Nak. Prišel je Dinamo. Spet. Dvakrat so bili Domžalčani prvaki in dvakrat v kvalifikacijah, ko so upali, da so prve zmage prinesel vsaj upanje, nabasali na Dinamo, ko je Zdravko Mamić začel harat dovolj, da so se ob Kamniško Bistrico stiščali na ta manjšo tribuno Bad Blue Boysi, 350 tipov v res majhen prostor, in večji del tekme, no, saj si lahko mislite. Pač. Interni boji.

To, da je bilo 0:3 za Dinamo, je bilo še skoraj najmanj pomembno. Robert Pevnik, takratni trener Domžal, je jezno razlagal, kako da bodo že zmagali na povratni tekmi na Maksimiru, kako finski sodnik ni bil na nivoju, da je bil prvi gol Vrdoljaka resda mojstrovina, ampak da je samo na Finskem očitno kaj takega lahko penal. No, že Danijel Brezič je videl stvar bolj realno, povedal, da je med letom premalo konkretnih tekem, liga je bila pač, kakršna je bila, in da »nas že prvi konkretni nasprotnik odpihne«. Domžale so sicer na Maksimiru uspele kar dvakrat izenačiti na povratni tekmi, za 1:1 in 2:2, pa vseeno izgubile 2:3. Dve sezoni, štirje porazi, dva izpada. Robert Pevnik pa me je čez tri leta, ko sem za Večer mislim da prvič pisal poročilo s tekme Maribora v Ljudskem vrtu, po 6:1 ali nekaj takega vprašal, če imam kakšen cigaret. Zdaj že vem, da sem nekaterim videti, kot da skadim dve škatli na dan, pa ne, ne kadim, žal, gospod Pevnik, takrat je res rabil tisti čik. Sicer pa, ko gre za Dinamo, saj ima tudi Maribor podoben izplen.

Kasneje so Domžale, kadar si prišel tja, postajale vedno bolj urejen, zgleden, priden klub. Sprijaznili so se, ko se je enkrat vrnila Olimpija, da je bolje začeti šteti od tretjega mesta navzdol in se dokazovati v Evropi, razvijati mlade, tako igralce kot trenerje, in imeti ves božji mir na svetu. Delovali so kot vse bolj prikupen klub, odprt in dobrovoljen, poštekali, da je prihodnost v socialnih omrežjih, da so klub, ki vošči na facebooku vsem, tja do hišnika, kjer se članska ekipe ne le fotka, ampak dejansko sedi za isto mizo z isto govejo župo s kadeti, in kjer pač, če ni navijaške skupine, ta mularija potem pride na stadion in navija, kakor pač ve in zna. Malo nadležno, pa še vedno bolje kot nič.

Domžale so pač, skozi fuzbal gledano, neka mešanica suburbanega. Pred tekmo imajo sijajno mešanico glasbe, radi navijejo T.H.O.R. od Siddharte, kadar pa zabijejo, česar letos ni v izobilju, se zarola obvezna Na Golici. Nenavadno, ampak tako pač je. In potem je tu še njihova himna, s katero sem sovoditelja Ofsajda redno spravljal ob živce dve poletji tega, ko so Domžale pahnile Freiburg v Stožicah in za »nagrado« dobilo še dva obračuna z Marseilleom.

Ampak to ni poanta tokratnega nedeljskega fuzbala. Ne. Kar je poanta, je to, da če sem že pisal prejšnji teden, kako se v Kidričevem vse sliši, se v Domžalah ne samo sliši, ampak skoraj sodeluje, vsekakor pa kriči. Dokler sta bili namreč rezervni klopi še na naši, novinarski, zahodni strani, si slišal vse. Tudi če je bil stadion poln. Pri čemer so v Domžalah uradno zelo radodarno šteli obiskovalce, pa dobro, nič zato, vse pač v dobri veri, da pokažejo, da vendarle niso tako majhen klub. Še zlasti, če pride večji.

Slišal si lahko vse kletvice Darka Milaniča, njegovo realno mnenje, ki je bilo vse tisto, česar on the record nikoli nismo slišali, in skoraj tudi to, kako so se napenjali gumbi na vedno elegantni srajci Luke Elsnerja, kako je bil »eksakten«, skoraj profesorski v svojih navodilih, kasneje tudi Simona Rožmana ter, kakopak, športnega direktorja Mateja Oražma. Zdaj… Tudi na novinarski tribuni je osebje Domžal, vedno skrbno oblečeno v klubske insignije, kakor je tudi prav, med bolj glasnimi. Da ne bo pomote, vsi so. Naj bo Olimpija, Maribor, Mura, tja do Brava in Rudarja… Ko pade gol njihovih, ni ovir. Gooooool!!!! Pač. Delajo za to, plače nekaterih so dobesedno odvisne od tega, ali bo šla žoga v gol. Kar te na novinarski tribuni, če gol pade v gužvi iz kota in nimaš blage veze, kdo je dal gol, malo živcira, ampak spada k folklori. Se navadiš.

In ker je tribuna v Domžalah res blizu igrišča, je folklora tudi to, kaj vse se tam lahko naposluša stranski sodnik. Joj joj. Zdej mahi, a zdej pa nauš mahu? Dvign!!! Dvignn!!!!! In tako dalje in naprej. Večne klasike, kakšna izvirna. Ena najboljših, ampak ne v Domžalah, pač pa v Ljudskem vrtu je bila tista iz vzhodne tribune, ko stranski ni imel svoje tekme, niti malo, zamujal je, nato so ga izdajali že živci, pa je tik pred polčasom skušal skrivaje preveriti, koliko še manjka. Tip, ki ga je s tribune masiral celo tekmo, komentiral vse od vezalk, frizure, njegove mame, očeta, tete, strica, je seveda to videl. »Kaj te na uro gleaš? Kaj te scat tiši?!« In smo se režali.

No, nazadnje, prejšnjo nedeljo, se je stranski naposlušal zaradi vsaj dveh za domače spornih situacij. Zdi se mi, kot da so pri nas stranski sodniki še posebej labilni. Zdaj so toliko bolj na udaru glavni, še posebej kadar igralci kričijo ob dotiku (nekateri seveda tudi upravičeno, a so v manjšini) in se dosoja prekrške ter deli kartone glede na višino decibelov, ampak tudi stranski, kadar so tik pred tistimi, ki pač še bolj živijo od tega, čemur pravimo slovenski fuzbal.

Nemalokrat namreč naši stranski sodniki zamujajo, kar je seveda dokaj normalno, saj niso profesionalci, pa četudi bi to radi bili na vsak način. Povrhu pa so še včasih neodločni, kar samo zakomplicira celotno situacijo, kakor se je zgodilo v Domžalah in potem pač poslušamo iz dela tribune vse mogoče, ker pač ne gre, kakor bi si domači želeli.

In takrat, ko smo se novinarji spogledovali, radijci pa vsako drugo minuto sklanjali, kajti v Domžalah se iz novinarske tribune ne vidi na semafor, katera minuta je, zato so se mi kar malo smilili, sem pač pomislil tudi na to, kako se sam obnašam, kadar nimam računalnika pred sabo in akreditacije okrog vratu. Nazadnje na stadionu je bilo na tekmi Slovenije in Ukrajine v Ljudskem vrtu, kjer me je pred (samo)sramoto rešilo samo to, da je Cuneyta Cakirja bolj žalil samo še en model za mano. Povedal, izkričal, izpljuval sem vse tisto, česar med tekmo pač ne morem, ne sme, ne na tviterju, fejsu, kamoli v članku ali celo podkastu. Pa te mika, seveda te, saj tudi novinarji komentiramo, pizdimo in upamo (ponavadi zato, da se po 75. minuti več nič ne bo zgodilo), sploh zdaj, ko smo praktično edini »objektivni« gledalci, kolikor se pač trudimo biti vsak po svoje. Res nas srbi, ene bolj, druge manj, skušamo oceniti, komu gre, komu ne, poročevalci, ki morajo dati ocene in izbrati igralce tekme, so še posebej živčni, še posebej, če se vse obrne in je bila tekma že tako ali tako povprečna (o tem, kaj si mislim o polovičkah pri ocenah, torej 6,5, ne pa 6 in 7, kdaj drugič), no takrat bi se sam najraje vstal in vse poslal delat fuzbal, pa bom jaz držal diktafon v parlamentu. Pa bi itak slišal, kakor enkrat v Kidričevem, ko sem bentil, zakaj morajo vsi goli pasti v 92. minuti, češ, kaj pa nisi v šole hodo, tiho bodi pa piši. Od stare šole, jasno.

Tokrat nam ni bilo treba skozi tunel po izjave. Tunel v Domžalah je sicer kar kulten. Klub se potrudi, kolikor le gre, okrasi, okranclja, nastavi zastavice, drese, šale, skratka, da pozabiš, kako hodiš pod cesto, pod mostom, čez katerega si se pripeljal na tekme. Itak je o tem svoje dodal Damir Skomina, ko je enkrat na vprašanje, kaj dela med polčasom, na kratko, da povzamem, rekel, da v Domžalah pač bolj malo, ker je dolga pot, prideš, šluk vode in nazaj. Posebna je tudi konferenčna soba. Seveda zato, ker si delijo prostor še z drugimi društvi, zato toliko bolj ceniš, spoštuješ in razumeš, kako zelo so ponosni na uspehe, ki so jih v preteklih letih dosegli.

Do nemara letošnje sezone, ko so povsem zavili z zastavljene poti. Četudi še vedno dajejo priložnost mladim iz svoje uspešne in cenjene akademije, so daleč od časov, ko so imeli v kadru bodočega mladinskega svetovnega prvaka s Srbijo ali mlada slovenskega upa, kar sta bila nazadnje Jan Repas in Adam Gnezda Čerin. Saj vse ne more vedno uspeti, Aleksu Pihlerju in Rudiju Požegu Vancašu, denimo, že ni. Obratno bi skoraj utegnilo veljati za Nejca Vidmarja, ki v Olimpiji nikdar ni dajal take suverenosti kakor v Domžalah.

Zato je sčasoma postala rumena družina, kjer si nekoč decembra dobil najboljši čaj na planetu, pač klub, ki je moral zrasti, šel za največje tri dni svojega obstoja vselej v Stožice, nato pa ni imel več kam in je, očitno, začel delati napake. Še zdaleč niso prvi in gotovo tudi ne zadnji. Tunel bo zaenkrat ostal, semafor tudi. Ter stranski sodniki, ki bodo vedno preverili, kdo sedi na tribuni. In ali v tistih stanovanjih/domu za starostnike, dejansko kdo gleda tekmo. Po moje da ja.

14. junija 2020
Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

»Evropskost« dvobojev Maribora in Domžal
Ko igrata Maribor in Domžale, znajo biti tekme najprej taktične, nato pa posledično živčne. Evropske. Da, evropske. Pa vedno sploh ne nujno na igrišču. Lahko je tudi ob igrišču – četrti sodnik je pretekel največ v zgodovini vseh, ki so kadarkoli opravljali to funkcijo –, lahko tudi na tribunah. Maribor pregovorno rad igra z Domžalami, ker Domžale rade igrajo in ker vedno znova upajo, da bo pa to prelomna tekma, ko bo vse drugače. Ni. Na koncu je vse drugače… Enako. Domžale lahko tudi igrajo, tudi en cel polčas, drvijo gor in dol po Ljudskem vrtu, Maribor ob polčasu žvižga svojim, pa je na koncu razplet vseeno takšen, kot je vedno. Nikoli pričakovano, nikoli nepričakovano Maribor zmaga. Ali pa vsaj ne izgubi. Peta tekma, tri zmage, dva remija. Domžale se iz pokala veliko niso naučile oziroma se zelo hitro sprijaznijo. Da je dovolj, če iz Maribora spravijo ven maksimum. Toda ne gre obenem pozabiti, kdo, kdaj, kako in zakaj jih je pahnil letos (pre)hitro iz Evrope. Kar malo preveč podobno. Tu potem večni prihodi in odhodi veliko ne pomagajo. Je pa res, da ima Simon Rožman zelo legitimne, hvalevredne in ponosne razloge. In upravičen ponos.

Zgodilo se je vsekakor komaj prvič to pomlad. Kopiraj-prilepi postav. Če je v svoji prvi eri bil Darko Milanič pogosto predvidljiv – ker je imel tudi omejen kader -, se zdaj iz različnih razlogov (poškodbe, kartoni in pogodbe) redko odloča za enake enajsterice. Kaj šele osemnajsterice. Delno gre razumeti Milaniča. Zakaj bi menjal, če ni potrebe. Če je od zadnjega poraza ducat tekem. Če je vmes že davno padlo tisto malo snega, ki se je tudi stalil.

Ampak vseeno preseneča, da se je za enako postavo kot proti Krškemu odločil tudi za Domžale. In to na koncu ritma petih tekem. Prvega od še dveh, ki prihajata. Razlaga gre lahko v smer, da enajsetrica konfigurirana za Krško, konfigurirana tudi za Domžale. No, izkazalo se je, da ni. »To je za nas peta tekma in če pogledamo, kako si svež pri peti ali tretji, je logično, da moraš nekaj postoriti. Velik rizik bi bil nastopiti v taki postavitvi tudi v drugi polčas.« Milanič je tokrat zvenel kot analitik lastnega moštva, kar ni kritika, prej prepotrebna sprememba in (samo)kritika. Točno tista (samo)kritika, katere naj bi Milanič s svojim strokovnim štabom imel premalo, čeprav je premore dovolj, le da je vmes Maribor iskal zunanje težave, dokler se ni oklepal notranjih. In ne, ni nezanemarljivo, da Zlatko Zahović ne samo vztrajno sedi na klopi, marveč tudi aktivno sodeluje, svetuje, pove in kliče igralce iz ogrevanja. Kot je, denimo, Marcosa Tavaresa.

Pridevnik »evropski« je tisti, ki dokončno podpisuje dvoboje Rožmana in Milaniča, Domžal in Maribora. In takšni so tudi obračuni, le da v ligi ne gre tako na nož, četudi v 27. krogu, ko je že precej jasno, kdo se bori za kaj. Maribor je imel težek prvi polčas, kar ne pomeni, da so Domžale imele lahkega. Nenazadnje so bile brez Senijada Ibričića, samo vprašanje, neodgovorjeno, je, kaj bi šele bilo z njim. Takšna luknja, kot je zevala med trojico Dervišević-Vrhovec-Cretu na sredini in odrezanim napadom, v katerem je imel Jan Mlakar ravno doma, kjer je igral prvič to pomlad, spet tekmo, v kateri ga pravzaprav ni bilo, okorno v primerjavi z Gnezdo Čerinom, Vetrihom in Mujanom, bi bila za Ibričića idealna. Ampak kogar ni, brez tega se…

Ne. Morda to drži za Domžale, ne pa za Maribor. Milaniča se da interpretirati tudi tako: Maribor je imel takšen prvi polčas samo zato, da bi potem vpeljal menjave (Vršič, Tavares, Santos) in z njimi prelisičil Domžale ter jim vrnil z nečim, česar sami nimajo. Širino kadra, versatilnost taktike, prilagodljivost pozicij. »Radi bi bili atraktivnejši, ampak se je treba kdaj tudi ‘pofajtati’,« je Milaničev izplen. Dobro mu je uspela pa tista, da Štajerci, ki še negodujejo med polčasom (pa niso vsi, še zdaleč ne, da ne bo pomote), gredo zadovoljni domov, če vidijo, da so se fantje borili. In so se. Maribor je rintal za to zmago. Avtogol gor ali dol.

Marcos Tavares ima res rad nogomet
Dal jih je že stooseminštirideset. Dva mu manjkata do stopetdeset. Resda je letos pri osmih, dvomestna cifra bi se skoraj nekaj kakor spodobila, pa vseeno. Saj je še devet tekem na voljo. Zdaj spet redno vstopa s klopi, vajen je te vloge. Lahko bi se mulil, imel kislo faco in bentil. Pa ne. Nič od tega. Še vedno ima zmagovalni nasmešek. Morda je manjša minutaža, vloga pa zagotovo ne. Marcos Tavares tudi na klopi deluje kapetansko. Moštvu, sploh tistim enajstim na igrišču, daje občutek varnosti. Tista dobra, stara, večna: saj ga bo že Tava dal.

Ampak ravno to je. Ni ga dal. Lepo žogo je dobil, Felipe Santos mu je podaljšal, Tavares je bil sam, neoviran, resda malo s strani, ampak za najboljšega strelca v zgodovini kluba in v zgodovini lige bi Krševan Santini moral biti pač le statist za številko 149. Ampak ne. Ni šlo.

In kaj je storil Tavares? Dvigoval roke? Se držal za glavo? Bentil? Krilil? Ne. Če bi bil mlajši – pa saj se zdi, da Tavares nikoli ni bil mlad, da pa tudi zares star nikoli ne bo, da se mu je EMŠO efekt nekje vmes preprosto ustavil –, kdo ve, kaj vse bi počel. Ni. Čakal je. Oseminosemdeseta minuta je postala devetinosemdeseta. Dobil je žogo Dina Hotića in Tavares si jo še podaljšal, zaobšel borbenega Tilna Klemenčiča. Bodisi je Gaber Dobrovoljc vedel, da ima za hrbtom Luko Zahovića, bodisi da je tuhtal karkoli drugega, izkušenj ima več kot dovolj, najbrž je upal na to, da bo žogo požrtvovalno izbil v kot. Ni šlo, žogo si je brcnil v gol, zmanjkalo je najprej časa, nato prostora. Naravni zakoni fizike Marcosa Tavaresa so neobhodni.

Kako to razume Milanič? To nenasitno željo, ko je dosegel, brcnil in prispeval že vse, pa z vsako tekmo sam sebi dalje kleše spomenik pred Ljudskim vrtom? »Pri igralcih, ki so tako uspešni, je pomembno, da ima rad to, kar dela. Rad ima nogomet. Dobro se počuti, ko gre na to igrišče, na to njivo (pomožno igrišče, op.a.) in je vesel vsakega gola, ki ga da na treningu. In da je naslednji dan, če ni zadovoljen, ker ne začenja, zelo spoštljiv in to dela rad. To je glavno: ali imaš rad. Če nimaš rad tega, kar delaš, potem ne trajaš dolgo. Ni edini v naši ligi, nekaj primerov je, ki imajo leta in trajajo, moraš imeti rad nogomet. Če mi kdo reče, da je lahko, kar delajo fantje, niti slučajno ni.«

In prišel bo dan, ko bomo vsi vedeli, da to, kar je dosegel Marcos Tavares, ni bilo lahko. Že to, kar je dosegel Štefan Škaper, ni bilo.

https://twitter.com/SportalGoool/status/1117109191347441667

Zadnja vplivna tekma Vršiča v vijoličastem?
Niti vprašati ga ni bilo treba. Je kar sam povedal. »Drugače je igrati 45 kot 20 minut. Užival sem, čeprav je bilo malo težko na določene trenutke.« Če bi iskali igralca, ki bi predramil Maribor na tekmi z Domžalami, Dare Vršič ne bi bil prvi izbor. Tudi drugi ali tretji ne. Ker da je preveč statičen, premalo kondicijsko v formi, ker morda glava še zelo hoče, ve in vidi, česar drugi ne, vendar noge tega ne podpirajo. Pri 34. letih je Vršič svoj najboljši nogomet že odbrcal. Mora pa še brcati in to dobro. Zelo. Konec maja mu namreč poteče pogodba v Ljudskem vrtu. Morda je to bila celo njegova zadnja res vplivna tekma.

Štiri tekme je začel letos. Enega celega polčasa v klubu, ki ima viška vezistov, ni dobil od septembra lani. Dare Vršič je v poznih zrelih letih, pri 34. letih se sicer ne zdi tako daleč njegova najboljša mariborska sezona. Njegova igra, vsekakor prej kot njegova kariera, se počasi, a zanesljivo približuje koncu. Milanič mu namenja minute, vendar poredko več kot dvajset. Komaj prvič v 2019 je dočakal cel polčas. »Nasprotnika je s podajami umiril, vsaj takšen občutek sem dobil, dodano vrednost v samozaupanju, iz minute v minuto smo bili boljši, imeli nekaj priložnosti, bili blizu zadetku,« ga je ocenil Milanič. Ni mu ušlo, da so z njim dobili tisto nekaj več.

Kot tudi Vršiču ni, kar je zvenelo nekaj kakor kritika, da Maribor ne zmaguje z več kot golom razlike. »Že zadnje štiri tekme,« je poudaril, razlog pa našel, zanimivo, v vremenu. Kreativci so pač lažje kreativci, ko ne zebe, ko igrišča niso vlažna. »V naslednjih tekmah se nam bo zagotovo odprlo,« je prepričan. Skrbno upa, da se bo tudi njemu. Je pa res, da bi še vedno lahko veliko dal slovenskemu nogometu – Aleš Mertelj je dober primer, Etien Velikonja nekoliko manj, pozna se, če si fizično top pripravljen, kar Mertelj gotovo je, enako pa velja najbrž za Vršiča –, v katerem je vedno obetal več.

Za zadnja leta lahko vseeno še precej ponudi. Sploh glede nato, da je bil on tisti, ki je lahko krmilil med sredino, v kateri sta garala Amedej Vetrih in Adam Gnezda Čerin. Vršič je tokrat, ko bi skoraj moral igrati zlasti za lastno prihodnost, igral za moštvo, kar je velik dokaz karakterja. Sploh glede na sago o njegovem (ne)podaljšanju pogodbe, zaradi česar je izpustil kvalifikacije za ligo prvakov in se odrekel zajetni premiji (še bolj nespametno kot Nastja Čeh in Marko Kmetec, ki sta videla nekaj zelencev Ivana Zidarja pri SCT Olimpiji). na koncu pa zbral dva nastopa v Moskvi in doma proti Sevilli. Proti tekmecu, proti kateremu se je dokazal ravno, ko je prišel v Ljudski vrt. Vprašanje je, kakšno bo slovo za igralca, ki mu jug zaradi epizode v Ljubljani in vsega povezano z njim, nikdar ne bo vzklikal imena. Pa sever v Stožicah tudi ne. Ampak pokazal je, da je profesionalec. In pomagal Mariboru do zmage v tekmi, ki nujno ne bo odločala o prvenstvu. Na tekmi za predvsem boljši občutek, ko je čas, da bi ga dobil tudi Vršič sam.

Domžale: (na)povejo
Na novinarsko konferenco, vsaj takšen je občutek, pride Simon Rožman več kot le pripravljen. Skoraj s ciljem, vsaj tako na glas govori, da potem še Darko Milanič pogosto – tudi v majhni konferenčni sobici v Domžalah – spregovori nekoliko glasneje. Nič zato. Morda je tako celo bolje.

Rožman je v svojevrstno nehvaležni vlogi. Najprej zato, ker mora vedno braniti rezultatsko realnost. Svojevrsten kompliment je, če te Ljudski vrt dojema kot suverenega, relevantnega, legitimnega tekmeca. Ne toliko za naslov, Domžale so od tega vselej, sploh pa letos, preveč oddaljene, še zlasti, odkar je prišel Milan Mandarić, temveč za tekmeca v fuzbalu. Domžale so klub, ki Mariboru vzame posest. Ga pošteno stisne v lastni kazenski prostor. Ne samo za fazo tekme, skoraj za cel polčas.

Ampak na koncu pa se vse zdi kot zelo kisli deja vu. Peta tekma, tretji poraz ob dveh remijih z 2:2. Sploh v pokalu je moralo boleti, bili so blizu, pa ga dobili zelo pozno. Zdaj so si ga zabili skoraj prepozno. »Škoda, da ni bilo tekme prej konec,« se je znal skozi zobe pošaliti Rožman. Ni mogel biti jezen na Gabra Dobrovoljca, kaj bi bil. Saj si ga ni namenoma zabil. Želel je najbolje.

Toda ko se pogleda rezultat, so letos Domžale nazadovale, ne predstavljajo več takšen zalogaj za Maribor. Skrb za to, da bi prišel poraz, v Ljudskem vrtu gotovo imajo, vendar se najprej izvlečejo, nato pa pokažejo razliko. Razliko, o kateri je govoril prav Rožman. Najprej za teve, nato še na novinarski konferenci. Naposlušal se je že vprašanj celo nasprotnih timov: zakaj jim vedno nekaj zmanjka? »Moj odgovor je enostaven: tisti, ki je najboljši, bo šel v Maribor. Jaz pa potrebujem nekoga, da bo imel pet tekem z Mariborom.« Ali to pomeni, da kdo spet zapušča Domžale, ni znano. So pa znani že vsi razlogi, ki jih redno našteva Rožman. In vsi stojijo, vsi so na mestu in gre jih spoštovati. Letnice rojstva povedo marsikaj. Tudi izkušnje mariborskega strokovnega štaba, pred katerim ima Rožman še vedno veliko rešpekta, kljub svojemu zelo vihravemu, nepopustljivemu stilu, ki para živce zahodni tribuni Ljudskega vrta. In publika, ta, ta naredi razliko.

V prvem polčasu so imeli Maribor… Ne ravno na pladnju, ampak vilice in nož pa vseeno v roki. Toda Simon Rožman ni znal izkoristiti tega. Ja, drži, manjkal je Senijad Ibričić, ki bi mu taka tekma zelo ležala, saj je imel Maribor v prvem polčasu velik krater na sredini. Vendar nekaj je zmanjkalo. Več kot le nekaj. Torej kaj? Prisluhnimo Rožmanu:

»Zadeva je zelo enostavna: ljudje, ki gledajo iz strani, si ene stvari kar domišljajo. Ne vem če vedo, kaj so naši cilji, saj smo edini poleg Maribora, ki smo jih povedali: uvrstitev v evropska tekmovanja, vzgajati mlade igralce.« Evropa. Ta je zdaj na tapeti. Rožman je ocenil to tekmo kot priprava na Evropo, kar drži. Manj drži, da gledalci radi gledajo take tekme. Če bi, ne bi žvižgali svojim ob polčasu, ker znajo biti take tekme dolge seanse frustracij. Ampak Evropa. Ta je zdaj tista, ki skeli. Domžale so dokončno oddaljene od Olimpije. Še več, počasi jo lovijo Aluminij, Celje in Mura. Zaenkrat – do jutri se to zna spremeniti – v tem vrstnem redu. Razlika med Domžalami in ostalimi? V (na)povedanem.

»Če ne ujameš konstante v igri, potem v Evropi ne moreš biti konkurenčen. Imamo štiriletne izkušnje in mislim, da vem, kakšen je treba biti v Evropi: če konstante ne dobimo, je boljše, da ne gremo v Evropo. Ker boš dobil pet komadov doma in deset komadov zunaj, ker so razlike v proračunih nenormalne. Zato sem miren: če si bomo to mesto zaradi kvalitete dela zaslužili, smo lahko konkurenčni. Če si drugi zaslužijo bolj, naj gredo v Evropo drugi. Če gremo v prvi predkrog in se nam zgodi neka kalvarija, je boljše zardai naslednje sezone, da ne gremo tja. Ker točno vem, kaj to pomeni za psiho igralcev. In tako naprej. Smo mirni, smo edini, ki hočemo javno igrati v Evropi. Vsi ostali pravijo, da se borijo za mesta osem in devet.«

To so kar krepke besede. O tem, da ne ve, kakšni so cilji Celja, njegovega nekdanjega moštva. Da se Aluminij bori za osmo mesto in Mura za obstanek. Začuda niti enkrat ni omenil Olimpije, vendar jasno je, da se je Olimpija tudi borila za naslov. Domžale so klub, v katerem mediji vidijo nekaj več. In obratno, mediji niso taki, kot jih vidijo Domžale. Še vedno je kompliment, da liga ceni, kar ustvarjajo. Tudi Darko Milanič to rad poudari, vsaj dokler ima pozitiven izplen proti Rožmanu. Letos so do reprezentance spravili Adama Gnezda Čerino; pokazali, da imajo zadaj mladost, ki lahko ponudi vsaj toliko kot Andraž Kirm ali Agim Ibraimi; rehabilitirali Amedeja Vetriha po dopingu. Seveda ob tem počnejo tudi napake, čeprav je imel Krševan Santini tokrat res dobro tekmo. In počne jih tudi Rožman sam: menjava Tončija Mujana se, milo rečeno, ni posrečila, Slobodanu Vuku bi morda uspelo iztržiti kaj več ob mariborskem štoperskem paru za razliko od Shamarja Nicholsona. Toda Domžale so še vedno na koncu klub, ki ga gre resno jemati. Zakaj? Ker zelo resno jemlje sam sebe. Nekaj, česar kje drugje ni. Pa ni treba daleč od Domžal.

Navijanje v 27. minuti in štajerska fuzbalska duša
Najprej se je zadrl en model na zahodni tribuni. Zadrl je še milo rečeno. Zakrulil je. Triii štriiii. Maribo$!%!&r. In tako dalje. Najprej sam sebi, nato sta pritegnila še dva. Nato je sledila še vzhodna tribuna, nekaj kilavo, na pol, tu in tam. Toda lep dokaz je, kaj se zgodi, če si navijaška skupina vzame svojih deset minut. Ali, kot tokrat, skoraj pol ure. Viole so na facebooku napisale, da sta se »zaradi ‘nepredvidenga dogodka’ začetek navijanja in obešanje transparentov, zavlekla v sredino prvega polčasa. Na ograji se je tokrat prvič pojavil novi transparent ULTRAS MARIBOR, narejen za 30 letnico delovanja skupine.«

Če kaj, se (nehote) dobro vidi razlika, ki nastane, če organizirana navijaška skupina navija ali ne. Še predobro se pokaže, zakaj so tekme slovenske reprezentance posledično takšne, kakršne so. Anemične. Moderne. Post-ameriške.

Potem pa je tu še razlika v dojemanju nogometa, kot smo jo lahko znova videli v Mariboru. Ni prvič, da se je na tekmi z Domžalami ob polčasu žvižgalo. Ne tako na glas, ampak vseeno. Se je. Tribuna se empatično vživi. Radi bi videli gole, akcije, podaje. Karkoli. Potem pa žvižgi med polčasom, ker je taktika pač včasih mati vseh uspehov. Kako to vidi Darko Milanič? Podal je zeeeeelo dolg odgovor.

»Jaz to [žvižge, op. a.] doživljam kot trener, ki mora imeti svoj način. Idealno v fuzbalu ne more biti: prelepo bi bilo, da bi bilo kot jeseni, ko smo zabijali po pet golov, lepo odpirali tekme in je bilo vse super. Nasprotniki so zelo dobro pripravljeni, zelo dobro organizirani, Domžale izhajajo iz dobrega ciklusa tekem, niso prišli sem v komi. To je bila izredno zahtevna tekma. Mi je pa jasno, da je idealno nemogoče. Navijačem ni, radi bi videli spektakel, vendar prepričan sem, da so šli domov zadovoljni, ker so v drugem polčasu nekaj videli in ker so nekaj opazili. Ne morejo v nobenem momentu reči, da fantje niso pri stvari, da niso to, kar ima Štajerska rada: da se fajtajo za te barve in da so v drugem polčasu, ko je nasprotnik malo pustil, super igrali. Kot trener lahko prvi polčas vidim tudi tako, da nam nasprotnik ni pustil nič. Postali smo malo nesigurni, hodili v iste prostore, vendar smo bili tako postavljeni, da pridemo v moment, ko lahko nekaj menjamo.«

Dolga razlaga, ki je tisti kričeči na tribunah, gotovo ne bi kupili. Ampak ob naslovu, kadarkoli že bo ta prišel v Maribor, vsekakor pa enkrat maja, lahko da že pred derbijem (11. maja) ali na derbiju samem, bodo take tekme pozabljene. Vprašanje je, če bo to v podzavesti skušal odmisliti tudi Milanič. Sploh po taki sezoni, ko je Maribor vodil v prav vseh krogih razen v tretjem.

Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor]

14. aprila 2019
Toliko, kolikor rabijo

Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [0:1]

Derbi, ki to žal ni bil
To pa je bila razlika. Ne samo v temperaturi. Bilo je resda v začetku avgusta, zdaj pa smo že skoraj v novembru, vendar obračun Maribora in Domžal v 14. krogu je bil nekaj povsem drugega kot tekma v 5. krogu v Ljudskem vrtu. Bolj zaradi Domžal kot Maribora.

Obračun ni mogel navdušiti, ker je domačim prehitro vzelo sapo ali pa pogum, dasiravno so konkretno navalili, visoko pritisnili in sprva še povzročali težave Mariboru. Ki pa je iskal rešitve po levi, kjer so prav vse žoge šle na Damjana Boharja, toda ob premajhni pomoči Aleksa Pihlerja in Mitje Vilerja na tej strani je bilo pravih priložnosti bolj malo. Domžalčani so želeli vrniti po isti strani in so obetali, dokler je Andraž Kirm še imel dovolj sape. Prav Kirm je največ ponudil za Domžale v prvem polčasu, vendar vse skupaj je bilo premalo.

Maribor je v drugem polčasu – ti mu nasploh bolje uspevajo kot prvi v tej sezoni – lažje zaigral, zadetek Jasmina Mešanovića pa je presekal in odločil tekmo, ki je kmalu dala vedeti, da bo v najboljšem primeru, mogoče, morebiti, morda, ponudila dva gola. No, dala je samo enega. Globinska podaja Dina Hotića, taka, kot pritičeju fantu, ki se v premajhnem dresu bori s sabo bolj kot s tekmeci, do Mešanovića, ki je skoraj porušil gol in poslal močno sporočilo še malo naprej od Domžal. Maribor takšne tekme letos nekako, nekje dobiva. Pa so viseli v Velenju in Kidričevem, se mučili s Celjem in Triglavom. Ne, zdaj ne. Maribor je bil bližje drugemu golu kot Domžale prvemu, bržkone tudi zaradi tega, ker je bil Damjan Bohar zelo razpoložen, a tudi premalo natančen. Domžalčani so upali na predložke in proste strele, vendar so vselej pomerili previsoko ali v Jasmina Handanovića.

Mešanovića forma doma, kaj pa Evropa?

Kakšnega je sprašil! Pa to je… Iz nič. Če kaj, na taki tekmi ne pričakuješ takšnega gola. Da bo nekdo izpucal. Tak’. Na pune. Pa ga je. Kakšen evrogol! Podrl je skoraj gol in še vratarja Mulalića zraven. Jasmin Mešanović je znova zabil: šesti gol letos, tretji zapored, pet jih je zabil na sedmih gostovanjih.

Mešanović je, kot ugotavljamo zdaj že redno, tisti igralec, ki spremlja tekmo ves čas in se morda najbolj dosledno drži navodil. Če je Darko Milanič na kaj lahko ponosen v tej sezoni, je lahko na Mešanovića. Ali je Zlatko Zahović v njem videl, česar mnogi na začetku nismo, zdaj počasi že vemo. Ne, Maribor ni dobil mačka v žaklju, kot so se hihitali v Mostarju, kjer pa je Mešanović proti Zrinjskemu vseeno pokasiral aplavz, ko je vstopil v igro. Prav to je besedna zveza, ki zdaj izstopa: vstopil v igro.

Mešanović še ni začel evropske tekme. V ligi prvakov je zbral komaj 32 minut (Spartak 21, Sevilla 2, Liverpool 9), brez minutaže je ostal na Islandiji in doma proti Hapoel Beršebi. Zato ne čudi, da v Evropi še nima zadetka, pri čemer je impozantno to, kako je vse to sprejel Marcos Tavares, ki v Evropi lažje igra s hrbtom proti golu in zaradi izkušenj ter talenta tudi lažje, če že, zabija. Mešanoviću zmanjka ravno tam, kjer Maribor v Evropi največ in najbolj potrebuje: solo potezo, igralca, ki se žoge ne boji. Morda bi večkrat to v poštev lahko vzel tudi njegov agent, ko bo naslednjič ocenjeval, koliko je vreden Mešanović in kdaj bi že lahko zapustil Maribor. Mešanović ima v slovenski ligi ravno dovolj potrpljenja, je dovolj borben in predvsem iznajdljiv, da to deluje. V Evropi še ne. Liverpool se skoraj nemogoče zdi kot največja priložnost. Ampak zaslužil bi si jo. Večjo kot doslej. Da je blizu, zdaj govori tudi Milanič.

Kolektivna igra odlika Maribora

Morda ni bilo tekme v domačem prvenstvu, kjer bi vijoličasti pokazali, kaj je bistvo Milaničeve igre. »Izgledali smo kot prava ekipa tudi, ko so imele Domžale iniciativo. Fantje so bili zelo prisotni proti nasprotniku, ki ti hitro ustvari veliko problemov,« je pojasnil Milanič. In imel je prav. Prikimal je tudi Simon Rožman: »Vedeli smo, da bo prvi gol prenesel tekmo v eno ali drugo smer. Vedeli smo, da bo tekma z malo priložnosti. Dnevna forma v smislu tehničnih elementov ni bila takšna, da bi obrnili tekmo v svoj prid.«

Zadeva Domžalam ni stekla, ker svoje »kolektivnosti«, ki so ključna strategija slovenskega prvoligaškega nogometa, še ne znajo povezati tako, da bi, kot je rekel Rožman, »zadeva bolje stekla.« Pri čemer Milanič ni pozabil vseeno pohvaliti Domžalčanov in njihove organizacije. Morda tudi zato, ker Rožman skuša ponuditi nekaj podobnega: strnjeno sredino, povezane linije in iskanje rešitev prek bokov. Kar zna biti mukotrpno, ko ne steče, zato ni čudno, da je Milanič na vprašanje o Martinu Milcu najprej sicer govoril s komplimenti, nato pa odgovoril, da se mora zavedati, kakšne so zahteve. Večje.

Toda dokler Maribor igra tako, kot je igral v Domžalah, kjer se napake sproti, moštveno popravljajo, kjer vijoličasti s tekom v drugem polčasu strejo tekmeca in ga omejijo na predložke, kote in redke protinapade, dokler je večinoma tako, je Maribor moštvo, vredno boja za naslov prvaka. Že res, da nima aktivne, agilne, atraktivne igre, kakršno ponuja Olimpija. Toda za mariborsko filozofijo je tako bolje. Da dobijo in vzamejo točno toliko, kot potrebujejo.

V napovedi za Liverpool pa se zelo dobro pozna, da ga je visoki poraz tudi nekaj izučil. Ko je bil Milanič 2.0 malo preveč Milanič 2.0, je Maribor izgubil z 0:7. »Rad imam avtomatizme v igri in da vemo, kaj moramo v določenem trenutku delati. To mi je v fuzbalu ključno. Ne rečem, da ne bomo igrali s petimi, bomo pa v vsakem trenutku skrbeli, da bomo.« Če bo treba, bo Maribor za Liverpool dodal še šestega v sredini. Raje šest na sredini, kot sedem v mreži.

Domžalske besede. Domžalska realnost.

Razumemo. V Domžalah ravno sestaviš ekipo, pa dva, trije, štirje takoj grejo. Vemo. Je bilo povedano že večkrat. Takšen je pač model, ki ga gojijo Domžale še iz časov Luke Elsnerja. V tem smislu je rumena družina žrtev lastnih uspehov, saj vse, kar vsaj malo izstopa za tuje ekipe, slej ko prej zapusti klub. Zanimivo je, da sta tukaj še vedno denimo Jure Balkovec in Matija Širok, ki sta imela za sabo kvalitetno leto, dve, vpoklice v reprezentanco, a še vedno ostajata tukaj.

Simon Rožman je povedal v Stožicah, ko je opravil s Freiburgom in se lotil Marseillea, da bomo videli nekaj, česar še nismo videli. Doslej tega nismo dočakali, ne v dobrem smislu (kot je bilo najbrž mišljeno), če že, potem prej v slabem, negativnem, pomanjkljivem. Domžalčani so v prvi četrtini prvenstva komaj trikrat zmagali (Celje, Krško, Triglav), pa še to proti tekmecem, ki jih »morajo« premagati. Zakaj morajo? Ker so se, četudi so ostali brez Repasa in Firerja – nekoliko presenetljivo se izostanek slednjega najbolj boleče pozna -, pošteno okrepili. Prihodi Senijada Ibričića, Andraža Kirma, Marka Alvirja in Agima Ibraimija, ki naj bi bil končno registriran v ponedeljek, so močno sporočilna. To ni »pomlajevanje«. To je resno sporočilo, da si po zelo solidnih nastopih v Evropi pripravljen na »nekaj več«.

Toda vse, kar je ostalo od »nekaj več«, je proti Mariboru in Olimpiji zbit, betonski, pazljiv fuzbal, s katerim izgubljaš 0:1. Že res, da so proti Gorici najbrž prikazali najboljšo tekmo v sezoni, vendar tudi zato, ker so se Goričani proti Domžalam odprli. »Imamo igralce primer Hebaj, letnik 1998. Spet nas zanima, kaj bo čez pol leta, eno leto. Ob minimalnem lovljenju rezultata moramo igralce razvijati. Noben nam igralcev ne da ali podari. Naše deficitarno mesto je napadalec,« je priznanje, ki bi moralo najbolj skrbeti tudi športnega direktorja. Ali pa bi se Rožman lahko odločil in še bolj tvegal z Žužkom in podobnimi igralci. Jernej Javornik med polčasom rad pove novinarskim kolegom, kakšne talente ima v cenjeni mladinski šoli. Verjamemo. Toda proti Mariboru (in proti Olimpiji) Domžale tega po Evropi niso pokazale. »Glavno vprašanje v našem klubu je metodologija: kako priti do ekipe, ki bo tekmovalna v manj kot treh mesecih. Na vsak prestopni rok zgubimo 3-4 igralce, v prvih 11 pa 5-6 igralcev,« je povedal Rožman.

Zdaj torej Domžale znova niso tekmovalne? Tisto vprašanje, ki ga je Rožman rad poudarjal v lanski sezoni, ko so rumeni upravičeno, borbeno in s kvaliteto ter srcem zmagali v finalu pokala. »Vsi v klubu se trudimo, čeprav bodo v vsakem naslednjem roku trije-štirje manj. Ampak karte imamo odprte, vemo, zakaj hočemo biti takšni [tekmovalni]. Razmišljamo pa, kako to ‘pohitriti’.« Problem namreč je, da trenutno Rudar konkurira za tretje mesto ravno zato, ker ima tisto, česar Domžale nimajo. Johna Maryja.

Dober obisk kljub poznemu terminu

Kanal A se je odločil, da bo očitno vztrajal pri terminu 20.20 – razen v primeru premikov tekem, kot bo danes v Velenju, ko bosta Rudar in Olimpija igrala ob »klasičnem« terminu 16.50, ki smo ga bili v minulih letih bolj vajeni. Večerni termin je še najbolj primeren v petek, ki je za domače navijače zanimiv termin, čeprav ne tako fuzbalski kot sobotni. Najmanj primeren je gotovo v nedeljo, zato ga tudi praktično ni (več).

Vendar kljub temu se je v Domžalah (uradno) zbralo 1.800 gledalcev, kar je precej soliden obisk in kaže, da se rezultati obeh vseeno poznajo. Viole so se znova izkazale z res glasnim navijanjem, domači pa so proti koncu, ko so pritiskali na tokrat spet zelo solidnega Nejca Kajtazovića, pokazali, da jim je mar, da je Maribor vedno skalp in da so bili vajeni, kar štiri tekme zapored, da vijoličasti niso odnesli treh točk.

Liga je šla Mariboru, ko gre za razpored, zelo na roko, je pa res, da še nihče javno ne (po)ve, kako se bo premikalo pokalni povratni derbi. Kot vemo zdaj, naj bi ta bil 29.11., ko je planiran edini jesenski krog med tednom, ki naj bi se zamaknil, a po naših informacijah naj bi se že tako ali tako zadnji jesenski krog 16.12. raje premaknil, čeprav se po drugi strani prvenstvo nadaljuje že 24. februarja. Premik kar dveh krogov pred ta datum… Zna biti tvegano. Vendar če bo liga šla na račun Mariboru, bo to v korist derbija, povrhu povratnega, kar gre pozdraviti. Mariborčani imajo brutalen tempo: v novembru jih čaka sedem tekem, od tega gostovanji v Liverpoolu in Moskvi, tri tekme z Olimpijo, gostovanje v Krškem in Celju ter domača tekma z Gorico, ko bo november postal december.

Igralec tekme: Jasmin Mešanović [Maribor]

29. oktobra 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Domžale [1:0]

Tri točke in – zdravo

Sovraštvo se pridobi z dobrimi deli ravno tako kot s slabimi. Tako je zapisal Niccolo Machiavelli. Pričakovano, znucano in klišejsko si sposojamo citat ravno pri njem. Iz inata. Toda naj bo še tak kliše, ga ne moremo ne uporabiti. Ker to, kar je Maribor pokazal v tekmi z rekordno hitrim golom, ki je domala odločil prvaka, je bil čisti makiavelizem.

Darko Milanič je v soboto prav vse podredil svojemu cilju. Štiritisočpettsto gledalcem navkljub. Spet je nastavil dva zadnja vezna, klasični 4-4-2 in gladko podal razlago, s katero je želel odgovoriti vsem morebitnim (preuranjem) kritikom, da bo Maribor imel rezultat, ne pa tudi igre. »Včasih moraš biti drugačen, če želiš, da zmaguješ. Odločil sem se, da zmagujemo,« je premisa, v katero Milanič verjame ne ozirajoč se na mnenje, nerganje ali pritisk okolice. Včasih se kar malo pozabijo vse tiste izjave – recimo ob povratku na trenerski stolček, ki so ga v Ljudskem vrtu sami označili za najbolj vročega, selektorstvo gor ali dol -, kako v Mariboru vedno vlada pritisk in se vedno pričakuje največ. V Mariboru ni dovolj samo zmagati, zato je izjava Simona Rožmana, kako morajo igrati atraktivno, če želijo prodajati igralce (ker to bolj prinaša denar kot hvaležni, defenzivno naravnani kader), izpadla kot dobronameren nasvet.

Ljudski vrt takšni zmagi, za katero se je, tako Milanič, tudi trpelo, zaploska. Pri čemer še zdaleč vsi ne vzamejo trpljenja kot nekaj, kar bi si privoščili in v tem uživali vsak vikend. Nak. Viole so ponudile železni repertoar in s koreografijo ter dobrimi starimi vižami pele še na poti domov, ker se gre zdaj v Ljubljano po naslov. Takšna je vsaj osnovna ideja. Maribor se je proti Domžalam otresel dveh tekmecev, ne glede na nedeljsko zmago Olimpije v Krškem. Zdaj ima zadnjo veliko tekmo v sezoni, kjer bo spet v vlogi favorita oziroma v vlogi tistega, ki lahko kaj izgubi. In to je vloga, ki vijoličastim, kot se je pokazalo v pokalu, pa že prej v Evropi, ne leži.

Milanič je bil ponosen, da je Maribor znal zmagati tudi na takšen način. »Bili smo pragmatični, morali smo tudi trpeti. Nismo bili v tej sezoni vajeni takšnih tekem, ko smo bili v branjenju zelo dobri, v fazi napada pa nismo imeli veliko poskusov. Razen tega ekspresnega zadetka, ki je tudi odločil tekmo, a smo zmage izredno veseli. Pomembno je, da znamo priti do točk tudi na takšen način. Proti nasprotniku, ki je potrdil to svojo agresivnost in hitrost, a ne glede na vse okoliščine je ta uspeh zelo pomemben.«

To je bila torej tekma, kjer rečeš tri točke in – zdravo. Če je seveda merilo zgolj ena sama tekma, vendar nogomet v Ljudskem vrtu tako ne funkcionira več – vsaj gotovo ne tako, kot je funkcioniral v prvi Milaničevi eri. Povratek nazaj k »važno, da je rezultat, ne glede na igro« miselnosti je po izjemnih rezultatih vsekakor čustveno naporno, če ne spolzko razmišljanje. Po prihodu Milivoja Novakovića (visoka plača), Blaža Vrhovca (relativno visoka odškodnina), Luke Zahovića (zastavljanje besede) in ostalih prihodih, odhodih in, še bolj, neodhodih, je en strel na gol za Maribor, ki mora najprej spet dvigniti kanto, da bi lahko resneje razmišljal o evropskih izzivih, po njih pa o kadru in dolgoročni prihodnosti, preprosto premalo. Zmagi navkljub.

Če namreč Milanič in strokovni štab z njegovim šefom na čelu mislijo, da bo štirinajsti naslov sam po sebi zagotovilo za stabilizacijo kluba najprej na igrišču potem pa še v bilancah… Duh lanske sezone se zdi – spet kliše – kot duh, ki ga bo težko spraviti nazaj v steklenico. Če v takšnem klubu, kot je Maribor, Darko Milanič pred tekmo v Velenju reče, da za Mitjo Vilerja nima adekvatne zamenjave (pa je imel Adis Hodžić na svoji neneravni levi strani čisto soliden večer), je to problem. Če se cinca s tem, kdo nabira koliko minut (in golov) v napadu, prav tako. Če se cinca z menjavami, takisto.

Če je za letošnjo mariborsko sezono merilo lanska, potem je Milaniču uspelo iz moštva povleči maksimum. Če so merilo večletni dosežki, potem Rožmanove besede, da je Domžalam uspelo, kar v Ljudskem vrtu ni še nikomur, imeti dominacijo in toliko strelov, bolj kot kompliment za Domžale kritika Mariboru. Ki je vedno dobro funkcioniral, ko je imel realne cilje, ki jih je, mic po mic, malenkost presegal. Zdaj je cilj državno prvenstvo, tega zasluženo že skorajda imajo, so kljub internim težavam najbolj stabilno moštvo lige: predvsem kadrovsko. Samo še Miran Srebrnič ima takšen mir in ni zaman edini poleg Milaniča, ki bo očitno preživel celotno sezono na klopi, kjer je začel.

Ampak hkrati ima Maribor, kar gledalci začutijo takoj, ko začnejo kmalu pogrešati Dareta Vršiča, trenutno nerešene prav kadrovske zadeve. S temi Milanič veliko seveda nima, škodilo pa gotovo ne bi, če bi že zdaj vedel, koga bo imel na voljo v prihodnji sezoni. Primer Sallalich je bil denimo letos eden takšnih, ki ni imel neposrednih posledic za klub, je pa gotovo imel na slačilnico. In to ne gre neopazno mimo. Vsaj ne tako, kot igra proti Domžalam. Tri pike, zdravo.

Marcos »Rekord« Tavares

»Hvala bogu, še en rekord je pri meni!« Tako se je zasmejal Marcos Tavares. Kot se lahko zasmeji samo en. Še en rekord. Najhitrejši gol v ligi, osem sekund. Njegov 122. v PLTS. Zgolj v prvi, nepopolni sezoni, ni zabil vsaj deset golov na sezono. Zdaj je pri osmih in glede nato, da je začel zadnje štiri tekme (obe pokalni z Olimpijo, Rudar, Domžale), je nova dvomestna številka najbrž dokaj dosegljiva v preostalih šestih tekmah.

Tavaresova sezona je premešana, saj je bil zgodaj jeseni najprej nekaj časa tisti igralec v ligi, ki je največkrat stopil v igro. Nato je dobil pozno jeseni redno mesto v prvi enajsterici, da se je po zimskem premoru na novo znašel na klopi in začel šele na tekmi proti Olimpiji v pokalu. Pred tem je na sedmih tekmah zbral drobiž, niti skupaj 90 minut. Milanič je prednost dal Milivoju Novakoviću in Luki Zahoviću, da je bila mera polna, pa Tavares ni menjal koga od naštetih, temveč je bil poslan v igro za sklepne napade in reševanje/popravljanje rezultata.

Pri tem ni bil uspešen, ker se je njegova vloga letos zdela tista »dobra, stara«, vendar je tudi Milanič po izpadu iz pokala povedal, da si je Tavaresa želel na zgoščenem prostoru, ker da se tam najboljše znajde. Če mu je proti Olimpiji zmanjkalo zbranosti (ali pa, bolj verjetno, več igralnih minut, ne glede nato, da mu leta gotovo ne pomagajo pri napornem ritmu), je proti Domžalam pokazal ravno to, kar je Maribor najbolj potreboval. Saj je Luka Zahović to pokazal proti Rudarju, vzel odbitek, naredil obrat in dras!

Toda glede nato, da še vedno ni znana prihodnost ne Novakovića ne Zahovića in da je Gregor Bajde aboniran na klop, se poraja vprašanje, kakšno vlogo in predvsem kako konstantno bo imel Marcos Tavares. Ki nikoli ni bil joker s klopi. Bil je joker na igrišču. Če za koga, velja bolj zanj kot za Luko Zahovića, da na klopi pač ne more zabiti, da torej potrebuje minute.

Vršič? Pisarna, ne novinarska soba

Darko Milanič je večinoma v letošnji sezoni dobre volje. Res dobre. Ne pa povsem in ne vedno: spomnimo samo njegovo trdo reakcijo prav proti Domžalam, tam zgodaj oktobra. Ni mu bilo všeč, da so ga navijači po zmagi (3:1) izžvižgali, ker so Domžalčani v prvem polčasu nadigrali Maribor, ki je tekmo dobil zaradi prav tistega, kar Milanič najbolj ceni in neguje. Kompaktni, pragmatični fuzbal. Takrat je na tiskovki povedal, da je Tavares podaljšal pogodbo in odšel. Kasneje se je za to po ovinkih opravičil, čeprav se je zdelo, da se mu tudi ne bi bilo treba. Maribor namreč naleti na težavo, ko želi igrati na všečnost, saj se vselej ne znajde na pol poti med željami gledalcev in željami kluba.

Ampak večinoma je Milanič – že zaradi rezultatov in relativnega miru v bajti – dobro razpoložen, rad poklepeta, razloži, celo kaj vpraša in, ja, celo pove kakšno anekdoto, ki jo novinarji razumevajoče in spoštljivo zadržimo zase, čeprav so to dobri vici. A nekoliko nenavadno je, če trener (off the record) vpraša, kaj je njegov najboljši igralec v sezoni odgovoril na on the record vprašanje o podaljšanju pogodbe. Maribor je kot inštitucija potem tam, kjer je bil prav lani, ko se je Milaniča v primeru Ibraimi metalo pod vlak. Vsakič znova, da je trenerju na koncu v Kopru po slavju v finalu prekipelo in je zasikal novinarju Ekipe, da »tebi pa ne odgovorim več na vprašanja«. To je že pozabljeno, že mimo, že zakopano, toda Maribor bo tekel nov krog, če bo Milanič težko skrival nelagodje, celo jezo ob vprašanjih o Daretu Vršiču.

Novinarska soba namreč gotovo ni tista, kjer bi se reševala prihodnost igralca, ki je naredil letos – takšen je zdaj občutek – več za klub kot zase. Milanič je namreč povzdignil glas, ko je govoril: »Ko Vršiča nimam, sem se odločil za manj všečno igro do želenih treh točk. Prej smo imeli všečno igro, ne pa vseh treh točk.« Kar drži le delno. Prav cincanje z minutami Vršiča na obeh pokalnih tekmah Olimpije je v moštvu porušilo ravno vzpostavljena ravnovesja. Milanič ima prav, da se je potrebno prilagajati. Našteval je, kako so letos večkrat menjali postavitev, iskali optimalne rešitve in našli vselej nekoga za nekaj časa v formi. Maribor je tu kameleon, ampak v dobrem smislu. Ampak da je Dare Vršič še na začetku (evropske) sezone ni bilo optimalno. Da je na klopi ali na tribuni, še manj. Vršič te dni ne trenira, v klubu govorijo o poškodbi in čeprav imajo Milaničeve izjave rep in glavo, ni prvič, da so poškodbe skrbno zavite (spomnimo se samo izostanek Mendyja).

Očitno so se v klubu odločili, da bo najprej štalca, potem pa pogodbe. Najprej lovorika, potem vse ostalo. Kar ni težko razumeti, še posebej, če bi tovrstna vprašanja vnesla ravno taka težko skrita nesoglasja, kot se dogajajo v primeru Vršiča. Toda obenem lahko Milaniča legitimno skrbi pogled na koledar. Pozimi je Zlatko Zahović zastavil besedo za Mitjo Vilerja, kot največjo »okrepitev« spomladanskega roka, in ta mu je dokaj, ne pa tudi povsem vrnil zaupanje. Povsem drugačna je denimo zgodba z Gregorjem Bajdetom, ki je tokrat napredoval vsaj toliko, da se je že preoblekel, stal ob črti, a si je Milanič premislil. Adis Hodžić je igral v Evropi, zdaj pa ne ve točno, kje mu je mesto. Kot recimo vedo Žan Celar, Rok Sirk in drugi, ki ne morejo niti potrkati na vrata prvega moštva. V njem je Sandi Ogrinec, od katerega pa ima Milanič precej večja, skoraj nerazumljivo prevelika pričakovanja kot denimo od Mateja Palčiča, Aleksa Pihlerja in še zlasti Blaža Vrhovca, za katerega je klub odštel znesek, ki bi si ga zdaj stežka privoščil. To so vse sprva vprašanja, ki ob vse bolj zapoznelih odgovorih, postajajo vprašanja, ki znajo imeti za sabo tudi klicaje.

Domžale ravno dovolj »freh«

Svojevrstni kompliment za Domžale je gotovo tudi ta, da kdo iz zahodne tribune zakriči »Oražem, sedi dol« ali »Rožman, kaj te kriliš!«. To pomeni, da so si Domžale – več kot zasluženo – pridobile vsaj pozornost, če ne že naklonjenost v Ljudskem vrtu. Vzdevek »male žabe« se sicer množično še ni prijel, niti ne verjamemo, da bi jih Domžalčani vzeli kot kompliment, vendar vsekakor izraža pozornost in iz teh mini derbijev dela morda celo večjo zgodbo kot štajerski derbi, čeprav za legitimno oznako derbi tako Celju kot Domžalam manjka predvsem organizirana navijaška skupina.

Domžalčani so letos na štirih tekmah daleč najbolj namučili vijoličaste, Olimpija gor ali dol. V Domžalah je Jasmin Handanović pokasiral pet golov na dveh tekmah, kjer je Maribor odnesel eno samo piko, v Ljudskem vrtu so na prvi tekmi v prvem polčasu domači slišali žvižge, Milanič pa, kot omenjeno, še po tekmi, tudi zdaj pa občutek med navijači ni bil najboljši. In Domžalčani so finalisti pokala. Zabili so le gol manj od bodočih prvakov, kot je častno čestital Simon Rožman. Tisti retorično spreten trener, ki ne opleta s floskulami, odgovarja neposredno, pošteno, včasih ravno prav cinično, ampak zgolj zato, da poudari svojo filozofijo.

In ta je več kot opazna. Vse se skriva v tej izjavi: »Pokriti se moramo s prestopi, nimamo stricev iz tujine. Želimo producirati s tekmovalno miselnostjo. V Mariboru imamo dobre vzornike.« Pri čemer Rožman ni trener, ki bi nekaj povedal, potem pa drugo prikazal. Domžale so, kar je še posebej izpostavil, pokazale željo po tekmovalnosti. Morda je zmanjkala še kakšna priložnost, taka res konkretna, da bi se še kdo držal za glavo, ne zgolj dvakrat Ivan Firer. Ampak vse ostalo je imelo, z izjemo nepozornosti Mihe Blažiča ob golu Tavaresa, rep, glavo in taktično zapoved. Čeprav so spomladi zapravljali vodstva in že skoraj dobljene tekme (Rudar, Celje) in se znova opekli z Radomljami, so Domžale po tekmah z Mariborom legitimno vsaj konkurenti za drugo mesto, s takimi igrami pa proti Olimpiji favorit v pokalnem finalu. »S takšno igro želimo priti do rezultata. Nočemo biti samo všečni. Želimo razvijati fante, da bi lahko šli v lige z višjo dinamiko,« je povedal Rožman. Dinamika Domžal je bila gotovo hitrejša od vijoličastih. Ti so se po opažanju trenerja gostov postavili evropsko, torej z osmerico, celo deveterico v coni in čakali, da Domžalčanom zmanjka pri igri po sredini, ker da so po bokih pretanki.

Odlika dvakratnih državnih prvakov je v njihovi sposobnosti prilagajanja, ki prihaja iz mirne(jše)ga okolja, kjer je pritisk pregovorno manjši. Morda pred in po tekmi, med njo gotovo ne. Glede nato, da so zamenjali trenerja, izgubili nekaj ključnih igralcev, da ne zapišemo pol ekipo, in so še vedno, debelega pol leta po slavju nad West Hamom konkurenčni Mariboru, je zanje lahko iskren ponos in ni čudno, da je Rožman svojim fantom, porazu navkljub, glasno čestital.

Dragoslav Perić šov

Če ste abonenti petih ugotovitev na Urbani.si, potem veste, da smo mi najbrž res abonirani na slovenske sodnike. Ne toliko neposredno na njihove odločitve, ki so večji del pravilne, to jim gladko priznamo, ne sodimo pa med tiste, ki bi jih morali zato, ker svoje relativno dobro plačano delo solidno opravljalo, kovali v nebo; bolj se osredotočamo kot na njihov stil. Ne, sam stil seveda ni problematičen in je navsezadnje tudi stvar okusa. Ampak prav reakcije sodnikov, ki jih pravilniki težko določijo in že opišejo, so tiste, ki dajejo podton tekmam in fuzbalu vobče. Pikro skušamo razumeti njihovo nerazumevanje igre in lastne vloge v slovenskem nogometu, še zlasti v prvi ligi.

Dragoslav Perić je storil več napak na tekmi. Nihče ni popoln, zato njegove napake same po sebi niso toliko sporne, kot je begav njegov stil vodenja, ki je na tekmi, kjer je bilo neiztopajoče število prekrškov, poštena igra, preveč živčnosti, ki jo je sproduciral zgolj on sam. Zato so tudi padali kartoni. Maribor je dobil dva zaradi ugovarjanja. Ivanu Firerju bi moral pokazati rumeni karton, ko se je želel štuporamo peljati na hrbtu Marka Šulerja. Lahko bi pokazal prednost pri protinapadu Maribora. In še in še. In gotovo ne bi rabil stopiti do klopi Domžal, čvekati z Matejom Oražmom, ter na silo vzpostavljati avtoriteto, ki jo je zapravil že takrat, ko bi lahko ukrepal, pa ni. Perićeva avtoriteta je torej želela izhajati iz pomanjkanja le-te.

Da se sodnike izžvižga v Ljudskem vrtu, ni samo redkost, je domala folklora. Mariborska publika precej hitro, pronicljivo in predvsem glasno zavoha nesamozavest in prepozna sodnike, ki se izgubijo. Pri čemer še zlasti mislimo na stranske sodnike, na katere igralci Maribora vse pogosteje kričijo, sodniki pa se, kot bi vam znali povedati off the record, celo opravičijo klopem, ko jih glavni sodniki preglasijo in spreminjajo pravilne odločitve v nepravilne.

Maribor si seveda ne more izbirati sodnikov. Si jih pa NZS oziroma ZNSS, ko gre za tekme ljubljanske kotline. Ni nenavadno, če Olimpiji sodi nekdo iz MNZ Ljubljana. Nekaj, česar se Domžalčani ne bi radi več šli. Radomljani najbrž tudi ne. Perićevo sojenje je bilo na tekmi, ki se jo lahko glede na razmerje moči upravičeno označi za derbi, nedoraslo nivoju igre. Ključno vprašanje pa je, kako so naši sodniki videli sojenje na večernem el clasicu. Sodeč po tem, kar vidimo potem pri nas v praksi, so bolj kot serijo napačnih, zgrešenih, spregledanih odločitev spremljali sodnika, kako bo svoje napake zakril.

Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor].

24. aprila 2017
Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [3:2]

Domžale dobro ujele Maribor na finto

Previdno, boj se tistega, kar si želiš. Zlajnano znucan rek iz ameriških tv serij, ampak če pa tokrat tako drži. Če bo Maribor namreč še kdaj potarnal, kako bi si želel evropskih tekmecev, se lahko spomni na še eno naporno tekmo z Domžalami. Kjer se ni izšlo niti s piko. Z Zlatkom Zahovićem vred, ki je za klubsko spletno stran še v petek rekel, da sicer ne podcenjuje slovenskega prvenstva (ker ga res ne), a da se v evropski konkurenci »zahteva hitrost več s taktično kulturo in ambicioznostjo na najvišjem nivoju«.

In dobili so točno to. Energetsko vrhunskega pripravljenega tekmeca, tako Simon Rožman, ki ni pustil vijoličastim dihati niti za sekundo. Vsak skok, vsak dvoboj, vsak nalet iz hrbta. Grizli, garali in disciplinirano so mleli tekmeca, ki je pričakoval povsem drugačno tekmo. Pozna se, da je Rožman do onemoglosti gotovo ponavljal fantom, naj trdo primejo nasprotnika in ga raje utrudijo in zlomijo, ko ima žogo. Maribor se je namreč zaletel, pognal in dobil hitro enajstmetrovko (več o tej nižje), povedel, se udobno namestil in mislil, da je Rožmana dobil na finto in fertig. Nak. Niti blizu. Domžale so namreč šele nato začele igrati, Maribor se je ujel na trnek, v taktično pajčevino, kjer so Domžale pokazale, kaj so se naučile iz poraza proti Olimpiji. Tam so Ljubljančani namreč igrali trdo, zelo trdo, fizično, ampak garaško. In predvsem uspešno. Tako, kot so tokrat igrale Domžale.

Zategadelj je Simon Rožman nadaljeval tam, kjer se je zaustavil v Ljudskem vrtu ob polčasu, ko Domžale niso zmogle še drugega zadetka in so šle domov z mislijo »kaj bi bilo če bi bilo«. Zdaj pa so s 3:2 slavili s premešano postavo (Matija Rom je kapetan mladinske ekipe!), na trdi podlagi in – kar je največji dosežek – povrhu po dveh slabih tekmah z Radomljami in Krškim. Pri čemer bi lahko domače še bolela glava po zapravljenih priložnostih. Takih proti Mariboru pač nimaš veliko, toda tokrat se je »domžijem« izšlo. In si za zaustavitev niza nepremaganosti ne zaslužijo le pozornosti, temveč občudovanje, ker se poberejo tako, da se iz svojih napak veliko (na)učijo. Maribor pa je ugotovil, da je bil resda nepremagan, ne pa tudi nepremagljiv. Fuzbal pač težko igraš na avtopilota.

Zakaj je sredina brez Kabhe pokleknila?

Ko zdaj pogledamo nazaj, ni čudno, da Darko Milanič v četrtek ni neposredno odgovoril na vprašanje, kako se bo znašel brez Marwana Kabhe na sredini. Blaž Vrhovec je kvečjemu le dodal, da je pripravljen. In to je bilo to. Je zdaj kar razumljivo, da vprašanje ni dobilo neposrednega odgovora. Ker ga ni. Izkazalo se je, da je bila sredina brez Kabhe brez svojega težišča in se je povlekla globoko nazaj (še Pihlerja je kar posrkalo), kar je Milaničeva razlaga, da je Maribor ostal brez točk. Že po vodstvu je zazevala najprej luknja med sredino in obrambo, posledično prjeti zadetki zato po svoje ne čudijo. Še posebej ne ob šovu Slobodana Vuka, ki je sicer imel pravi derbi z Markom Šulerjem.

Če se je Luka Zahović oddolžil z zadetkoma in je uspel popraviti svojo napako pri slabem pokrivanju Amadeja Vetriha (pri 1:1), je Sintayehu Sallalich vnovič pokazal, da preprosto nima obrambnih kvalitet za trde tekme. Ker pa hkrati nima takih oh-in-sploh individualnih kvalitet, da bi pričakovali, kako se bo liga podredila njemu, je upravičeno vprašanje, zakaj strokovni štab vztraja z igralcem, ki mu je sicer uspela tekma proti Olimpiji v Stožicah, tokrat pa sta dva zadetka padla iz domžalske desne (pa ni neposredni krivec on, je pa puščal prostor). Nasploh je bil izgubljen, odrezan in ni čudno, da je drugi gol Maribora kvečjemu padel po desni, ko je Denis Šme izkoristil praktično edino akcijo po boku. S Sallalichem ima na takih tekmah Maribor (vsaj) enega manj.

Maribor ima namreč vsled tega širok kader takrat, ko gre. Ko zagusti, ko se ustavi, ko se pogleduje tudi na klop in išče ad hoc rešitev, se pokaže, da lahko serija nepremaganosti, kjer se bolj malo menjuje (kar je povsem logično, da ne bo pomote), a hkrati ne morejo računati, da bodo Blaž Vrhovec, Sunny Omoregie, Dino Hotić ali celo Aleš Mertelj kar naenkrat pokazali nekaj, česar prej niso mogli. Seveda je to odlika velikih klubov in profesionalnih standardov sodobnega nogometa. Toda teh odlik v Domžalah brez Marwana Kabhe in z le razpoloženima Jasminom Handanovićem in Luko Zahovićem pač proti takim ekipam ne gre. Domžale so pokazale, zakaj so ugnale West Ham (s precej drugačnim kadrom in drugim trenerjem) in dale Mariboru evropsko tekmo tudi v zimskih dneh.

Luka Zahović, prvi (so)strelec lige

Gola številka devet (penal v desno) in deset (evrogol, prek noge v prečko in v gol). Luka Zahović igra svoj špil. Še naprej. Ujel je Dominika Glavino na vrhu lestvice strelcev, deset štiklov, pri čemer je zbral Glavina 1.696 minut, Zahović pa 824. Skoraj natanko pol manj. Razen njega ni nihče pri vijoličastih prišel v Domžalah na resda trdem igrišču, kjer pa se je vseeno dalo igrati (videli smo spet eno najboljših tekem, ko gre za golo spremljanje fuzbala) niti blizu zadetku, Marcosa Tavaresa in Dareta Vršiča so (podobno kot Velenjčani prejšnji vikend) Domžalčani pogoltnili v svoji pressing igri.

Prvo vprašanje: je bil penal? Bila je zelo nerodna situacija, kjer se je Gaber Dobrovoljc (Srečko Katanec ga presenetljivo ni vpoklical za svojo PLTS/NZS akcijo, pa je vpoklical kar osem igralcev Domžal) bolj kot ne spotaknil v Zahovića v svoji želji po žogi. Je to penal? Pa… Recimo, da je. Še bolj presenetljivo kot hitro dosojena enajstmetrovka, je bila žoga v Zahovićevih rokah. Ne Tavares ne Vršič nista dobila priložnosti, čeprav bi lahko vrgla iz rokava seniorni status. Luka je vzel žogo, dras in gol.

In drugo vprašanje: kako je dal tisti gol? Pri drugem zadetku je šlo Domžalam res vse narobe, najprej je Jure Balkovec povsem zgrešil tajming pri prenosu Vršiča do Šmeja, ta je podal, malo zavrnjeno žogo in… Dras! V prečko in v gol. Čez nogo, čez Milića, ki je komaj utegnil videti žogo. Ni kaj, dva zadetka, ki sta dala občutka, da bo vijoličastim malo lažje tokrat v Domžalah. No, ni jim bilo, tudi zato, ker v napadu niso našli igralca, ki bi lahko zadržal žogo ali povlekel voz naprej, kot je to v tej sezoni neutrudno počel Milivoje Novaković, ki ga je Maribor očitno pogrešal na zadnjih dveh tekmah sezone.

Vprašanja za zimski rok: golman & klop

Ne moremo začeti drugje kot pri Jasminu Handanoviću. Saj bi rekli, češ, opravlja samo svoje delo. Ne. Opravlja več kot to. Po lanski sezoni, ko ga je prizadel zlasti obračun v Zavrču, je letos reševal najprej v Evropi in poskrbel, da je Maribor lahko remiziral tekme, ki jih je še lani izgubljal. 28. januarja bo dopolnil že 39 let, povrhu mu poteče pogodba. Dlje kot se bo Zlatko Zahović ogibal vprašanja o vratarju, večja bo težava, ko bo trenutek prišel sam od sebe. In bo. V Matku Obradoviću imajo vijoličasti vratarja, ki je pokazal proti Gorici v pokalu, da lahko vskoči in suvereno odbrani tekmo, dve, mogoče tri, vendar še vedno raje omenjamo njegove predstave v Krki, ki so pa zdaj stare že skoraj tri leta. Aljaž Cotman nima kvalitet niti za drugega golmana Maribora.

Ni namreč majhen dosežek, da so vijoličasti prejeli le 15 zadetkov. Od tega so jim Domžale zabile kar šest komadov v tej sezoni. Sploh Rodrigo Defendi je postal branilec, ki ga je Handanović potreboval, ko se obramba ni znašla pod vodstvom precej bolj zgovornega Marka Šulerja, kar pa naravi mariborske obrambe ni godilo, saj ne Rajčević ne Arghus nista bila preveč komunikativna. Raje sta odgarala svoje, pri čemer, da ne bo narobe razumljeno, ima Marko Šuler res dobro sezono. V vsakem primeru bodo zimske priprave pozornost usmerjale tudi v mariborski gol. Handanović lahko brani Husmaniju in Babiću še s takimi paradami, toda v nedogled vendarle ne bo šlo.

Ko gre za vprašanje preostalih, ki jim letos poteče pogodba, bo zanimivo spremljati razplet z Daretom Vršičem, na katerem je slonela igra v drugi polovici prvega dela sezone in je postal nepogrešljivi člen novonastalega trojčka z Zahovićem in Tavaresom. Toda če ima na sredini Maribor občutek, da ima dovolj igralcev, se porajajo vseeno dolgoročna vprašanja v napadu. Pogodba bo potekla kmalu Novakoviću, ki ga čakajo trde priprave in nato povratek. Ko je lani prišel prav na derbi, je zapravil priložnost, ki bi lahko obrnila vsaj trenutek, če ne prvenstvo. Luka Zahović je, ne pozabimo, le posojen nogometaš Heerenveena. Nevarno je graditi igro in računati na nekoga, ki ga boš izgubil v kratki poletni pavzi. Takšen je vsaj dogovor sedaj, obenem je Gregor Bajde še vedno igralec Maribora, ki pa se v Milaničevem sistemu težko znajde. Sunny Omoregie je prišel v paketu z Blažem Vrhovcem, kar trenutno niti približno ne deluje več kot dober biznis, čeprav ima Sunny na svojem računu pet golov, toda vse bolj se zdi, da bo pri tej številki še dolgo ostal. Mariboru manjka robusten napadalec, a manjka mu tudi mladost, saj je trenutno edini napadalec s prihodnostjo Marcos Tavares. Ki je naredil ogromen preskok tokom jeseni, ko je dalj časa vstopal s klopi in z delom prišel do 120 golov.

Nekaj vprašanj bo tudi s tem, kako bo v bodoče izgledala klop Maribora. Če je Aleš Mertelj hvaležen material, ker lahko pokrije kar tri pozicije, je resno vprašanje za priprave ambicioznost Mitje Vilerja, stabilnost Aleksandra Rajčevića in dolgoročnost Dejana Mezge. Noben od trojice namreč ni prepričal, težko bi celo ocenili, da vsaj stagnirajo, in poraja se vprašanje, zakaj ne dobi priložnosti še kdo. Maribor se v preteklosti iz priprav veliko ni naučil – izjema je bilo minulo poletje, ko je postalo jasno, da je Aleks Pihler pravi material za Maribor in da je Adis Hodžić res velik talent, ki pa potrebuje zaupanje v obliki priložnosti. Da je Dino Hotić dobil desetko, se je izkazilo kot breme. Zanj in za trenerje. B ekipa ima dobre rezultate, prav tako mladinska. Med pripravami bo zato pozornost usmerjena tudi v širini in globini kadra, ki trenutno najbolj pogreša asistence z boka (največji napredek je storil Janža), gole z glavo (Novaković?) in vsaj tri agilne menjave. Trenutno tega nima in v Evropi bi to krvavo potreboval.

Ko pridejo sodniki še v TV Dnevnik

Roberto Ponis ni imel ravno lahkega večera. To moramo priznati. Ker je bila zelo »kontaktna« tekma, čeprav precej športna in borbena, kot običajno so tekme Domžal in Maribora, kjer imamo letos še največ od enakovredenega fuzbala, ki je gledljiv. No, če bi gospod Ponis ekoliko manj govoril in razpredal in se kregal za avte (fetiš slovenskih fuzbal sodnikov), bi imel gotovo lažji večer. Ampak slovenski sodniki že vse odkar se lahko pokažejo pred kamerami dobro gledane televizije nič ne delajo zlahka. In radi govorijo. O, kako radi. In to vsi, ne le glavni sodniki. Debata Erika Janže in Manuela Vidalija, drugega pomočnika, ob nepomembnem avtu se je lepo brala iz ustnic. Tako… Pristno sodobno žaljenje.

No, gremo k bistvu. Roberto Ponis je bil točno tam, kjer mora biti pri vseh treh situacijah za penal. Dosodil je dva, lahko ne bi nobenega, čudi pa nas, da ni vseh treh. Če je ocenil, da je bil Dobrovoljc pač namerno neroden ob Zahoviću, okej. Ampak če je dosodil, da je Denis Šme »želel« igrati z roko, potem bi moral dosoditi tudi tretjo, ko je z roko igral Balkovec. V tem primeru bi se Domžalčanom povsem upravičeno snelo, strgalo in sfižilo, ker za kaj podobnega niso dobili penala v Ljudskem vrtu, ko se je žoga peljala po roki Tavaresa, ki je žogo še malo pobožal, Damir Skomina pa se je preizkusil v vlogi profesorja biologije. Bodimo iskreni: pri drugem penalu Šme ni igral z roko. Niti blizu. Je krilil z njo, bil napol v padcu? Je. Ampak penala se ne dosodi zaradi sloga ali umetniškega vtisa. Razen če si Roberto Ponis, ki je prav to storil že pri prvi enajstmetrovki. Ali ima gospod Ponis težave z vidom, anatomijo ali pa z nameni, žal ne vemo.

Žalostno pri vsem skupaj ni samo to, da smo se vsega tega privadili. Sodnikov, ki radi govorijo v situacijah, pomembnih le njim, ter molčijo in klečeplazijo od igralcev, ko je drama. Pa da ne bo pomote: na forumu Maribora se navijači strinjajo, da Maribor ni izgubil niti slučajno zaradi sodnikov. Jih pa zelo boli, da Denis Šme ne bo smel igrati zaradi kartona proti Olimpiji na derbiju. Za to bi se moral Ponis opravičiti, sprožiti postopek in mu sčrtati karton. Priznati napako. Kot bi jo moral tudi Skomina po tekmi v Ljudskem vrtu, kjer je oškodoval Domžale. Pa seveda ni. Nejca Kajtazovića pa naj nekdo pri tretjem golu Domžal vpraša, če je želel na hamburger ali na wc. Niti slučajno namreč ni mogel videti, ali je žoga čez črto, ker se je ubadal z genitalijami Erika Janže, kamor ga je žoga zadela in je obležal. In zamudil zadetek, kjer na srečo ni bilo drame. Kajtazović več kot očitno ni dozorel situacijam niti kot peti sodnik. In ja, Kajtazovića imamo na piki. Z razlogom.

Vendar vse to je vnemar pisanje, ker imajo slovenski sodniki vzore drugje. Povsem drugje. Še najmanj jih zanimajo sporne situacije. Glede nato, da so se znašli na Požarreportru in v TV Dnevniku ter postajajo osrednje figure (karikature) volitev za predsednika NZS, je nekaj v slovenskem nogometu resnično narobe. Sodniki, glavni akterji slovenskega fuzbala? Radenko Mijatović je sicer našel čas za TV Slovenijo, sicer pa ostalim medijem pravi, da časa nima. V tednu, ko kandidira za predsednika NZS. Kako nima časa? Kaj bi lahko bilo pomembnejšega? Pravi, da se bo v Ofsajdu oglasil po volitvah. Ga bomo z veseljem gostili.

Ampak sodniki bodo, če bo šlo tako naprej, dokončno ugrabili slovenski nogomet in iz njega naredili karkoli jim bo pač padlo na pamet. Kdo bo to gledal, pa je vse bolj relevantno vprašanje. Trenutno sodniki ne delajo slovenskemu nogometu nobene usluge. Spravljajo ga na slab glas – nekako vse od takrat, ko je postalo jasno, da Damir Skomina, ki je naredil največji preskok in si zasluži kompliment, ne bo sodil finala lige prvakov. Zakaj ne, naj se vpraša gospod Skomina sam. In takisto velja za slovenske sodnike, ki se čudijo, zakaj jih nihče nima rad, če pa sodijo v ligi prvakov. Razen če bi radi zamenjali igralce, ligo, klube, navijače, trenerje, medije.

11. decembra 2016
En obisk, dva prvenca

Jasmin Handanović 7/10

Ni mogel, da ne bi imel spet ene poteze, ki je vsaj malo vzela dih Ljudskemu vrtu, kar niti ne preseneča glede na število žog, ki mu jih nazaj podajajo soigralci. Toda zdaj se – ob tandemu Defendi & Šme – polagoma tako ali tako spet lahko končno bolj fokusira na branjenje. In ne zgolj na reševanje obrambe. Strela Mihi Blažiču in Žanu Majerju je mojstrsko ubranil, bil točen na predložkih – razen ob tistem, kar ni prihajalo v taki obliki z bokov, kot bi lahko -, pri zadetku pa niti on ni mogel vedeti, da bosta oba bočna tako zatajila.

Mitja Viler 6/10

Ne samo, da je Vilerju do živega prišel tempo tekem, pri čemer dejstvo, da je Erik Janža “rodil” in trenutno najbrž ni neposredna konkurenca, niti ni tako pomembno. Nekaj drugega je, sploh v drugem polčasu, ko stopijo na sceno kondicijski mojstri, bodlo v oči: Dejan Trajkovski je na drugi, kontra strani – res, sploh v drugem polčasu – dokazoval, kaj je Maribor izpustil iz svojih rok. Pri zadetku Manceta je najprej slabo posredoval Mertelj, nato pa je Viler s prepoznim štartom iz ritma vrgel še Defendija in Šmeja. Njegovih predložkov, ki so bili glavni razlog za prednost pred Janžo, ni več. Zmore to Bajde sam. Ne, Viler jeseni in Viler spomladi ni eno-te-isto.

Denis Šme 7/10

Resda še ni povsem tako siguren in prepričljiv kot Defendi, toda za mladeniča, letnik 1994, je to povsem razumljivo in pričakovano. Vsekakor pa je že stabilen člen, ki mu vse bolj mesto v prvi postavi absolutno pristoji. Marko Šuler bi po naravnih fuzbalskih zakonitostih moral precej garati, da bi ga zamenjal.

Rodrigo Defendi 8/10

Iz tekme v tekmo dokazuje, da je bil morda že res najmanj odmeven prihod med pestrim prestopnim rokom, toda za zdaj je pokazal z naskokom največ. Prav to. Z naskokom. Oziroma skokom. Ne zamuja v štartih v obrambih, končno nekdo tekmecem v PLTS daje občutek, da obrambe Maribora ne sponzorira SPIZ. Da to ni penzija. Da to ne bo zaletavanje Abela Giglija ali podajanje na pamet Marka Šulerja. Prvenec z glavo po kotu pa le dokazuje to njegovo superiornost v zraku. Že res, da je Šuler tudi stavil na svoj skok, vendar se je nežno skušal “ušunjati” med tekmece. Defendi pa pride – razturit. Med najboljšimi nakupi Zlatka Zahoviča v zadnjih sezonah. Absolutno.

Aleš Mertelj 6/10

Vse bolj se riše občutek, da bi lahko Aleš Mertelj v bistvu enako igral na čisto vseh pozicijah, z golmanom vred. Kar še zdaleč, niti slučajno ni nujno dobro. Še zdaleč ne. Milanič nam je povedal, kako upa, da bo Mertelj zmogel do 25. maja. Kar je res daleč. Vsaj devet tekem daleč, deset, če se Maribor uvrsti v finale pokala. V drugem delu je povsem padel, kombinacija Črnic-Trajkovski pa ga je ubila in nenazadnje je z leve tudi padel gol, ker Mertelj ni pravočasno odpravil akcije gostov. Skuša se vključevati v napade, toda takrat potroši že tako ali tako oskubljeno energijo. Na tej poziciji Milanič trenutno nima adekvatne zamenjave, pa že Mertelj ne igra na svoji naravni poziciji. Toda gol Domžal bi moral biti znak za alarm, da v sili še hudič… In če je lahko Mertelj šel na bočnega. Zakaj ne bi še kdo? Dokler ne bo prepozno…

Amar Rahmanović 6/10

Ne bi bilo pretirano koristno, če bi iz tako giljivega nogometaša, ki je v Kopru krmaril od kazenskega do kazenskega prostora, Maribor naredil še enega zadnjega vezista, ki se boji igrati po sredini, po tleh, hitro, od noge do noge. Ne pa nazaj. A prav to se je v moštvu vijoličastih doslej naučil očitno Rahmanović, ki se mu malo zašibijo kolena, ko dobi žogo za protinapad in ne ve še točno, do kam lahko gre. Škoda.

Željko Filipović 7/10

Če je komu prišel prav obisk viol, je prišel prav njemu. To je bil, bodimo iskreni, drugačen Filipović. Višje, močneje, hitreje. Vse je bilo prestavo višje. Zato je toliko bolj presenetilo, da se je Milanič ob polčasu odločil za zamenjavo z Derviševićem. Ampak kot je pojasnil trener, je igral pod bolečino, obležal med polčasom in sam prosil za menjavo. Vprašanje, kdaj bo Filipović spet bolj zdrav in, še večje, kako bo Maribor funkcioniral brez njega. Podobno kot brez Ibraimija tudi brez njega vijoličati niso “pravi”, karkoli že to pomeni. Sredina je do konca tekme namreč vidno razpadla in še nekaj minut igre in kdo ve…

Gregor Bajde 7/10

Bajde bi “moral” stati višje že v tem članku. Maribor bojda ne zna igrati 4-3-3, vsaj tako smo razumeli, ko je bil trener še Krunoslav Jurčić, ki je, kot smo izvedeli, ko je moral oditi, želel nekaj, česar ekipa ni sposobna. In v klubu je imela stroka prav: Maribor v taki formaciji ni za 4-3-3 in poleg Rahmanovića največji davek v svoji preobrazbi plača ravno Bajde, saj se ga porine na krilo. Globoko na krilo. Kar mu še ne ustreza. Prišel je do enega odbitka, to pa je bilo tudi vse. Nevarno za takega igralca, ki ima rad žogo, je, da iz krila rine proti golu in “carini”. Za zdaj tega še ni v izobilju, se pa izrisuje, da želi Bajde na silo tu in tam pokazati, kje je njegova “prava” pozicija.

Damjan Bohar 6/10

Zdaj je res dobil priložnost, na kakršno je čakal. Brez Agima Ibraimija je zanj več prostora v kadru, toda kot da te priložnosti ni izkoristil, kot bi morda sam upal, pričakoval in želel. Ker ni klasični krilni igralec, mu ob takem Mertlju in vseeno agilnih bokih Domžal ni ostalo veliko priložnosti – razen v nadaljevanju, ko je lepo prodrl, nekoliko počakal, pomeril, a je Maraval precej zlahka njegov strel ukrotil. Igralec, ki ima najmanj minut glede na število nastopov, ima zdaj ključno priložnost do konca sezone, da pokaže, kako in kaj.

Marcos Tavares 7/10

Kapetansko, kot že vso sezono. Podredi se igri, čeravno ne vedno najraje in smo ga zadnje čase že videli večkrat bližje sredini kot golu. Marcos Tavares, osrednji vezist? Hm. Ampak asistenca? Vau! Izgrizel je ob Darku Zecu, ne glede nato, da se pozna manko v eksplozivnosti, toda asistenca za Novakovićev gol? Presežek. Totalni.

Milivoje Novaković 7/10

Pa ga je končno dal! Ravno ko je Mariboru voda počasi spet tekla v grlo in se je zdelo, da bodo kislo grgrali kisli remi. Počasi smo spoznali, bolje, se sprijaznili, kaj lahko ponudi Novaković, kakšna je njegova igra in kaj si najbolj želi. Tisto podajo. Zdaj jo je dobil od Tavaresa, ki ni naravni asistent, a se je odlično znašel. In dobil je še eno, od Mendyja, za ena-na-ena hitri zmenek, speed dating, pa se z Maravalom nista ujela, ker ga je domžalski golman prečital kot lanski cajtng. Škoda. Novaković sicer še vedno taktično kaže osrednjim vezistom, naj vendar, za božjo voljo, stopijo kanček višje. Predvsem pa je navdušil z medijskim nastopom po tekmi. Izrazil je odkrito mnenje, da je pričakoval več profesionalizma: “Predvsem pa v slačilnici vsi preveč govorijo.” In premalo na treningu. Ja, za napadalca, ki se je nekoč potekal v peti avstrijski ligi… Je to vse res privilegij. Ni bil pa navdušen nad obiskom viol, a ve, da so si kritiko zaslužili. Tako stežka, kot Maribor spoznava Novakovića, tudi on spoznava Maribor. Kot da bi šlo za domenjeno poroko. A počasi se bosta nekako že imela rada.

Amir Dervišević 7/10

Šel je izvajat podajo iz kota. Amir Dervišević? Nenavadno, pri njegovi višini, ne? Ampak kakšen predložek! Vau. Glede nato, da je potegnil najkrajšo od obiska navijačev, se ga je vse skupaj zelo dotaknilo in se je oddolžil z asistenco in relativno stabilno igro na sredini. Milanič mu očitno zelo zaupa, bolj kot morda kdorkoli drug. Zdaj, če bo Filipović imel težave s pripravo in bo dobival vsaj po polčas, bo poleg Boharja imel priložnost, da pokaže… Več.

Marko Janković 7/10

Ko je prišel v 62. minuti v igro, jo je vsaj malo poživil, skušal se je poigravati in, zato takšna ocena, skušal po sredini, nekako povezati sredino z napadom po najbolj klasični varianti. Vzami žogo in gremo. Je pa res, da ne razmišlja veliko o tem, kaj, če žogo dobi tekmec in gre v protinapad. Janković bo najbrž neznanka tudi, ko bo odšel, čeprav pridno nabira minute v primerjavi z, denimo, Pablom Ceppelinijem.

Jean-Philippe Mendy -/-

Pričakovali bi, čisto iskreno, da bo zamenjal Novakovića, saj veste, aplavz za gol in to, ne pa Tavaresa. Ampak dobro. Je prispeval ključno asistenco, za gol, ki bi dokončno odločil tekmo. Podaljšal je do Novakovića in mu dal avtocesto do gola. Novagol ni zadel in Mendy se je najbrž upravičeno spraševal, zakaj je sistem trenutno takšen, da se takšna priložnost ne nariše njemu.

Darko Milanič 7/10

Njegova taktika za tekme je očitno precej premočrtna. Stisnimo na začetku, visoko, s tremi napadalci. Edino, kar manjka? Hiter gol. Vsaj proti Zavrču in Domžalah se je to zelo poznalo. Premešal je zelo postavo, nemogoče je uganiti postavo vijoličastih, ne da bi vsaj dva, trikrat falil. Milanič se je spremenil. Zelo. Ima zelo pozitiven odnos do okolja, fuzbala, taktike. Želi dati gol. Pa ne le enega. Težava je le ta, da se moštvo muči, da po začetnem pritisku pade in da očitno ni tako pripravljeno, da bi lahko izpolnila zadana navodila. “Iz dneva v dan, iz treninga v trening igralci odpadajo,” je priznal o kondicijski pripravi. Še bolj pa je udaril s tistim, da on že ve, kaj pomeni biti profi športnik v Mariboru. Pomembno je, kam je pomolil taco. Da vsi tega očitno ne vedo. Ibraimi? Ni komentiral. Ubada se s tistim, kar ima. Fokusiran na tekmo, golo taktiko, opravlja svoj posel. Očitno bolj samosvoje, kot smo to morebiti pričakovali. Neposreden, a dobrovoljen, nezamerljiv, zahteven in profesionalen. Milanič je trenutno na nivoju, ki ga v slačilnici dosegajo (pre)redki.

10. aprila 2016

Oznaka: nk domžale

Domžale. Pekel stranskih sodnikov.

Pet ugotovitev: Maribor vs. Domžale [0:0]

Toliko, kolikor rabijo

Pet ugotovitev: Maribor – Domžale [1:0]

Pet ugotovitev: Domžale – Maribor [3:2]

En obisk, dva prvenca