Oznaka: nk mura

  • Čarna tekma, bejli pogum

    Čarna tekma, bejli pogum

    Kako zelo boli upanje. In kako zelo je kruta čast. Še sploh, če si svoje dosegel. Kaj dosegel. Presegel.

    Ker Mura? Mura je presegla samo sebe. Saj od tega živi. Pa vseeno. Vedno je možno več. Ampak… Zakaj tako lepe stvari pridejo tako hitro. Prehitro. Ker grejo potem še hitreje. Ker ja. Včasih se najlepše zgodi prehitro. Po tem ko se je čakalo približno neskončno let. Mura je spet dočakala veliko evropsko tekmo. Prišla do zadnje stopnje za evropsko ligo, ampak se je tako ali tako že uvrstila v konferenčno ligo. Evropski milijoni so že zagotovljeni. Zmaga nad Škendijo in Žalgirisom ob vmesnem porazu z Ludogorcem je prineslo evropsko jesen. Uefa pač daje tudi malim. Ampak tudi mali igrajo velike tekme. Sosedske pa sploh. Mura je dobila Sturm, Sturm pa je premagal Muro.

    Vsi so ali pa bi naj pričakovali bunker Mure. Kako ne bi. Muro je prehitelo vse. Murska Sobota je dočakala tekmo, za katero noben ne samo tu nikdar ni mislil, da bo prišla. Pa je. In ko je, je prva akcija… No, postala. Zgodovina. Tomi Horvat, prvič z desetko na hrbtu, je dobil žogo, za katero se je vedelo, da jo bo imel Sturm, primoran cariniti. Ampak časi »merverštojerja« so mimo. V zameno dobiš nekaj drugega.

    Horvat je našel Žigo Škofleka. Dobil je žogo. Daleč od gola. Res daleč. Dobil je žogo nogometaš, ki je skoraj šablona slovenskih fuzbalerjev. Dokazujejo se, izkočijo in prestopijo. Nato se, slej ko prej, neizogibno vrnejo. Z zaznamkom, da morajo zdaj pokazati več. Biti vse in še več. Nisi več mlad, domač, slovenski fant. Si nekdo, ki mora preseči oznako. Kar ni lahko.

    Torej, Žiga Škoflek je dobil žogo. Sturm mu je pustil, ker je najbrž mislil, da ne bo nevarno. O, ne. O, ne. O, ja. Škoflek si je žogo nastavil in tako udaril po njej, da je letela. In letela. In letela. V tretji minuti. Letela je, preko Mure tja do Drave. Ker Mura bo morala v Maribor, v Ljudski vrt, tja, kjer se je edinkrat doslej igralo Evropo do decembra. Edino, kar še ni vedela, je bilo, v katerem tekmovanju.

    Ampak to so tekme, kjer se klubi, kot je Mura, učijo. Že Ante Šimundža je tako rekel. Vnajprej. Lahko pa vnovčijo tisto svoje. In vnovčili so publiko, ki je navalila na sodnika Michaela Olivera, med najboljšimi angleškimi sodniki. Hitro je pokazal na penal za Sturm. Alen Kozar je bil za hip prepočasen, Otar Kiteišvili je iskal kontakt, ga dobil, obenem pa še penal. Matko Obradović je bil blizu, iztegnil roko, ampak strel Jakoba Jantscherja je šel pod roko in v mrežo. Sturm ni odnehal. Bunker Mure ni bil le pričakovan, ampak nujen. Sturm je to izkoristil, stiskal Muro in želel vse odločiti na prvi tekmi.

    Ampak ni šlo tako zlahka, kakor je delovalo, da bo. Sturm je stavil na kvaliteto, Mura se je pa zoperstavila z žarom in borbo. Drugače pač ne gre. Razlika je tako kmalu vidna. Fizika, taktika, dueli, tempo. A borba je še vedno nekaj vredna. Takšen nogomet, na navdih in upanje, še ni izrinjen na totalno obrobje. No, skoraj. Terja pa velike napore in ni zagotovilo. Jon Gorenc Stanković, slovenski reprezentant, je imel na glavi vodstvo Sturma, a je šel strel mimo. Vmes je Mura garala, da je držala tekmeca stran od gola, nato pa dobila potrpežljivo priložnost, ko je Luka Bobičanec našel diagonalo proti golu. Našel, a meril mimo.

    Polčas je tako ostal remi.

    Pa se je nato v nadaljevanju zgodilo tisto, zaradi česar je nogomet kruto lep in lepo krut. Žiga Škoflek je imel v 55. minuti po podaji Mitje Lotriča, še enega, ki si je v ligi naredil ime, a se vrnil domov, ko tujina ni meso postala, bil je najboljši nogometaš lige, pa to v Nemčiji niti za drugo ligo ni več zadostovalo, ker je izpadel v tretjo, priložnost, po kateri se je že zavrtela glasba iz zvočnikov. Za hip. Za delček sekunde. Za magični večer. Narod je vstal, pela se je pesem, slavilo se je. Je to res? So sanje? Ampak ne. Ni šla v gol. Žiga Škoflek, ki še tekme ni začel v ligi, je imel na nogi drugi gol, novo vodstvo, spomenik. Pa se je vratar Jörg Siebenhandl iztegnil in mu pokvaril strel. Mimo gola, mimo zgodovine, mimo vsega.

    Nogomet ima tako oguljeno frazo, da kdor ne da, dobi. Ampak kar se je zgodilo Muri… Ne le, da so dobili gol. Dobili so dva. Bolela sta oba. Prvi zato, ker je Otar Kiteišvili z glavo zadel kot galeb na dalmatinskih otokih, ki očara tuje turistke s takim skokom v morje. Drugi pa, ker se take napake že v našem prvenstvu kaznujejo, tukaj pa so trpeče in boleče pospremljene. Takšna nespametna podaja nazaj? Kot je storil Žiga Kous?  Kelvin Yeboah je gladko zadel, špiker na stadionu pa je prosil navijače Sturma, naj vendar spležejo nazaj za ograjo. Za ograjo? Ja. Ker je padla že ob drugem golu. Dogovor med kluboma, da bodo organizirani navijači lahko prisotni na obeh tekmah, se ni obnesla. Avstrijci so imeli ves čas glasno podporo, Mura pa občasno, ko je zapel preostali del stadiona, potem ko so Black Gringos sicer navijali, a bili odrinjeni in občasno preglašeni. Znoreli pa so, kako ne bi, če se je tekma zlomila v vsega treh minutah.

    Mura je nato igrala, kakor mora igrati moštvo, ki igra za čast in slavo in za zagotovljene evropske milijone. Na glavo. Za mesto, za klub, za ligo, za kogarkoli in kakorkoli. Doma pokazati, kar pač lahko. Prvi gol je zabil za znižanje Lotrič, ampak je bil gol razvaljenjen. Nato je imel še večji zicer Amadej Maroša. Morda več kot zicer, če to obstaja. Gledala sta se s Siebenhandlom. Kot da bi bil priimek kriv. Situacija, ki je delovala kot dogovor. Češ, kam ga bo dal Maroša. Izberi si. In Maroša je izbral. Slabo. Po sredini. To je dotolklo domače, kako jih ne bi. Koga ne bi. Kje ne bi.

    Mura je proti Sturmu odigrala tekmo, kakršno tribune raje vidijo, a težko pozabijo. Ko se prehitro zgodi lepo in nato ne veš, kaj bi, ko se zgodi preveč prehitro. Tekma je spolzela, imela več golov, kot bi najbrž mislili. In imela še kopico priložnosti. Mura bi lahko vsaj znižala. Zadela še kakega. To je navijače bolelo. Ampak obenem je bila šele prva od dveh tekem. Mura, ki ima v v ligi po štirih krogih piškavi dve točki in kaže, kako se državni prvaki mučijo z aktualno, svežo titulo, je poskusila. Igrati z (naj)boljšimi. Kar je po svoje hvalevredno. Morda celo pogumno. Ampak rezultata vsaj tokrat ni prineslo. Obstalo bo vprašanje, kaj bi bilo, če bi bilo. Ampak le obstalo. Tekem je ogromno, skoraj pozabilo se je že, da je Mura povedla v Ludogorcu. Ko je igrala še za ligo prvakov. Zdaj vidi, kakšna bi bila razlika do evropske lige. Vsi pa, do kam so meje. Ni pa s sanjami in z na glavo igranjem nič narobe. Se pa vidi razlika med navdihom in ponavljanjem. Tu pa manjka. Ne le Amadeju Maroši. Še komu. Pa ne le v Muri.

    Ampak ko gre za nagrado za pretekle uspehe, so čarno-bejli enkrat tudi nagradili navijače. Dali so jim fuzbal, kakršen nima ne alibijev ne zamer. Le vprašanje. In realnost. Vseeno pa upanje. Kot je rekel špiker: »Dajmo en aplavz, verjamemo, da dvoboj še ni odločen.«

  • Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Čeprav sem bil tam drugič, ni nič kaj drugače. Še vedno te, no, očara, šarmira, pokne. Gledaš naravnost mimo stranskega sodnika gor na Krvavec, če se malo obrneš, sta tam še vedno Jošt in Šmarjetna. Enako je, kadar grem na Brnik, pa se, ker imaš tam vedno občutek, da si bolj na avtobusni postaji, raje odpeljem na Grad Strmol, skozi Cerklje. Mogoče zato, ker sem s Štajerske, gotovo pa ne lažejo številke in ankete, da se voziš skozi kraje z najvišjim standardom v državi. Povedano drugače, ko se pelješ po tistih koncih, se ti zdi – pa ne, nima veze s političnimi aspiracijami nekdaj mlade države -, kot da se voziš po Švici. In potem se pripelješ do Nacionalnega nogometnega centra Brdo. In tam pod prekrasnim kozolcem nabašeš na Creina cisterno. Da te vseeno malo spomni, kje si.

    NNC Brdo, kakor se krajša epicenter našega fuzbala, je arhitekturna ejakulacija. To najprej. Ker se je na finalu pokala Slovenije, minulo sredo, pokazalo, da reč že za srednje velike tekme pač ni uporabna. Pa pustimo… Ne, ne bomo pustili ob strani. Reflektorjev tam ni. Zakaj ni, je znano, zaradi ptičev, metuljev, zakonov. Smo pač zelena država, ki nekaj da na naravo. Ne bom šel v polemike, ali ja ali ne, ampak najbrž so vedeli, preden se je gradilo, da tam reflektorjev ne bo. Kar je glede na dolge, mrzle gorenjske zime, ki se vse bolj skrivajo pred vročimi poletji, precej nerodna reč.

    Ampak dobro. Okolje je itak v nulo. Sicer mene na tistem koncu nekako vedno zvije. Do rondoja še gre, ampak bi šel ravno na stadion, levo k sorodnikom v Stražišče, samo desno ne. Kakor da tja ne spadam. Da se tja, proti Brdu, proti gostilni Krištof, kjer imajo zdaj michelinko, pač pelje samo elita. Tako sem se počutil tistih dvakrat, kar sem bil v kongresnem centru, pa čeprav bodo šele letos prenavljali obupni hotel, ki ti je edini nekako pomežiknil, čuj, ejga, tastar, nič hudga, saj tut jest nism za kle.

    Popolnoma običajno je, da so taki objekti ograjeni, čeprav sem NZS nekoč, ko sem bival v Ljubljani, tam za Bratovševo ploščadjo imel za sosede, pa so se potem preselili po Ljubljani in na koncu na Brdo, ker je Aleksander Čeferin pač edini upal na glas razmišljati, da si fuzbal pač zasluži elitno lokacijo. Kar je tudi koštalo elitne milijone, tiste od Uefe in Fife, ki sta sicer lahko tudi lopovski organizaciji, zato je pa naš človek iz Grosuplja šel reševati tiste pokvarjene strukture, milijoni pa so seveda še prišli prav, ne glede nato, kako čisti ali umazani so bili. Ampak dobro. Brdo je ena tistih stvari, ki jih leta, desetletja sanjaš, potem pa se zgodijo in se morda sanj celo nekoliko ustrašiš. Kajti tako je z vsemi tistimi, em, štirimi gigantskimi, prekrasnimi, prelepimi igrišči. Saj je sama stavba Nogometne zveze Slovenije res lepa, svetla, oknasta, pač vse, kar je danes lepo v živo, na maketi in instagramu, v bistvu je zunaj videti manjša, kakor je v resnici, ampak pravi čar ne da niti objekt zraven glavnega igrišča, marveč vsa tista trava.

    Tepih, kakor se reče. Vsi tisti, ki smo nehali brcat že lep čas nazaj, poznamo ta občutek. Tisti, ja. Ko bi se šel najraje valjat po tistem tepihu od trave. Magari nagi, če bi bil sam. Tisti, ki smo nori na fuzbal, bi se na Brdu valjali do onemoglosti. Kdo, tudi iz zveze, bi pristavil, malo okorno, predvsem pa lucidno, da bi se torej valjal vsaj nekdo, kajti toliko igrišč, kar nanese toliko in toliko stroškov vzdrževanja, za res majhno število tekem. Vsakomur, ki pride tja za kako pomembno tekmo, pa naj bodo to tekme otroških, kadetskih selekcij, ženski moški fuzbal, reprezentance, najbrž celo vsakemu, ki je prvič vpoklican v člansko reprezentanco, je Brdo čudež, lepota, milina. Ker je tam res lepo, spodaj je objekt nenormalno nadstandarden, od slačilnic do fitnesa, vse, kar pač sodobni objekt mora imeti. Da ti je toliko huje, ker vse skupaj ni pogosteje uporabljeno. Zato dolgoročno vprašanje, kaj bo z Brdom, glede nato, da je Matjaž Kek objekt vedno pohvalil, same lepe besede, ampak ko je moral imeti resnejše treninge ob vremensko normalnih urah, se je A reprezentanca odpravila v Kranjsko Goro. Prenovljeni hotel, katerega prenova bo sicer stala precej manj, kakor se je sprva napovedovalo, utegne Brdu končno dati kakšen plus več, ampak več bo gotovo imel Kongresni center. In pa golf igrišče.

    Saj res. Golf. Saj smo videli že marsikaj. Vlak je šel mimo derbijev v Šiški ali po golu v Sežani, kjer na policijski postaji težko skrijejo, da tudi njih zanima fuzbal. Ampak golf? Je kar bizarno.

    In potem smo pri bistvu četrtega nedeljskega fuzbala. Pri finalu pokala, ki je bil, tako kot polfinali, odigran prav tam. Na Brdu. Ne v Fazaneriji, kakor je bilo sprva odločeno, pa je korona odnesla tudi to. Saj vprašanje, ali bi bilo fer, da bi Nafta šla k sosedom, Gorgone bi dobile tistih nekaj kart, in zdravo. Najbrž ne. Kot tudi ni bilo fer, da trije nogometaši Nafte, ki so resda pred polfinalom vedeli, da tekem v drugi ligi ne bo več, niso mogli odslužiti svojih kartonov. Ampak najmanj fer je bilo, da je bila tekma vseeno na Brdu. Saj je bilo lepo in vse, toda poslati spet dva kluba na drugi konec države? Brez gledalcev bi se gladko lahko igralo kjerkoli. Ker se fuzbal sicer igra na desetih stadionih v prvi ligi.

    Pa smo vseeno slišali bobne. Vsaj nekaj. Če že himne ali špikerja ne. Mimogrede, mene je to res, em, ne ravno prizadelo, ampak manjkalo pa je zelo. Nekaj posebnega je, pa se lahko režite ali čudite, ko na finalu fuzbal pokala slišiš državno himno. Mene pač spomni na finali, ki sem ju presedel na klopi z Mariborom. Takrat sem himno pel, ker sem poslušal, kako se je nekoč jokalo na Hej, Slaveni. Lahko bi si pulil dlake ali se ščipal, pa jokal ravno nisem, sem pa pel. Takrat med redkimi, če ne celo edini, ker se to v devetdesetih pač ni delalo, tako kot se ni množično nosilo zastav v Planico (primerjajte zmagi Primoža Peterke in Petra Prevca, pa boste vieli). Himna je pač himna, tradicija. Da pokalu tisto vsaj nekaj. Ker dosti več mu ne mora dati, saj je naš pokal pozabljen, uboren, skorajda nuja.

    Pokal Slovenije je namreč skoraj pozabljeno tekmovanje, ki je lahko hit, napeto ali zanimivo le takrat, kadar nekdo majhen nabije velikega, ampak se to mora zgoditi vsaj v polfinalu, ali če imamo derbi, pa da ta ni odigran v Ljubljani ali Mariboru, kar je lani dalo težo tisti tekmi v Celju, ko je Darko Milanič še drugič mislil, da bo ukanil Safeta Hadžića. Ampak obisk, poseben dan, izlet, prihodi iz obeh smeri v Celje… Je dejansko nekaj pomenilo. Saj je bilo tako tudi v Kopru, kjer si si vselej lahko naredil vredu dan, čeprav je bil vse bolj občutek, ko je Maribor slavil nazadnje proti Celju po penalih, da je vse skupaj slaba tolažba, ker ni bilo naslova.

    Pokal bi rešila celovita prenova, kakršno so naredili na Hrvaškem, kjer ni povratnih tekem, vedno le ena, podobno so naredili v Španiji in Franciji, kjer so premešali število klubov in sistem, v Nemčiji pa je uvodni krog pokala vedno pred začetkom prvenstva in vedno morajo Bayerni, Borrusie in Leipzigi k majhnim klubom na gostovanje, ker tako vsi zmagajo. Pri nas pa se v pokal poleg vseh prvoligašev uvrstijo zmagovalci MNZ pokalov. Nima smisla. Sploh zato, ker prvi krog, šestnajstino finala, izpustijo štirje klubi, ki nastopajo v Evropi. Tako Olimpija ne gre v, karikiram, Rogaško (pa bi morala, a je tekme odpadla, ker si Rogaška ni mogla privoščiti kritja stroškov varovanja in organizaciej) ali Maribor v Izolo. In to je slabo. Nogomet je lep zato, ker se v 90 minutah lahko, bojda, zgodi vse. Preobrati, norosti, šok. Kot je v letošnji sezoni denimo Maribor izgubil proti Kopru v osmini finala, ko bi Darko Milanič po vseh kriterijih moral kar ostati na Obali. In ko je Rudar šokiral Olimpijo, čeprav do sedaj, pa smo že v 30. krogu, še vedno ni zmagal.

    Ampak bistvo pokala se je dalo videti ravno v slavju Prekmurcev. Bi veljalo tudi če bi zmagala Nafta. Bi. Seveda. Mura je čakala 25 let, Nafta ni bila tukaj sploh še nikoli, itak pa je bilo, em, drugič, da je drugoligaš igral v finalu. Ker je premagal drugoligaša, kajti Celje se je zapletlo z Radomljami. Da se je slišalo navijače, ki so bili kakih 200 metrov stran, na zunanji strani ograje, ob cesti, je bil presežek. Priti iz Murske Sobote, da nisi na tekmi. Če kaj, je to ljubezen. Do fuzbala, do skupnosti, do, nenazadnje, pokala. Največji kompliment, kar se ga da dobiti. In posledično toliko večja teža, da NZS končno naredi nekaj iz pokala in mu da vrednost, ki mu pritiče. Resda pokalom po Evropi pada renome: veliki klubi ga ali morajo zmagati ali pa rečejo, da je pač liga skupaj z Evropo preveč pobrala. Za Maribor je, kakor je nekoč namigoval Milanič, pač tako, da pokal moraš zmagat, ni pa konec sveta, če ga ne. Dokler si osvojil prvenstvo, čeprav vidimo, da dvojne krone stežka preštejemo v našem fuzbalu.

    Občutek, ko si prišel v sredo na Brdo, ni bil slovesen. Jebiga, ni bil. Ko si videl ličnega natakarja, kako lično pripravlja male kanapejčke, pod belim šotorom, pa tiste face slovenskega fuzbala na tribuni, kamor novinarji nismo smeli, ker je bil za nas šotor na drugi strani, se je zdelo, kakor da si prišel na poroko ali piknik. Le da nihče ni drmal oglja ali razlagal, zakaj ljubi. Še zlasti, ko smo novinarji, pa res ne jamramo, gledali tekmo mimo štange, okoli kamermana. Pač.

    Od vseh tekem, odigranih brez gledalcev po koroni, je zato prav ta imela najmanj občutek, da gre za kaj. Ni bilo tako spektakularno. Brez gledalcev, ko je ena sama ena tekma, ena kristalna lovorika, en naslov… Ni to to. Ni. Pa je Brdo lepo, kulisa prekrasna, vreme nas je počakalo, izlilo se je, ko se je že vse pospravilo.

    No, skoraj ni bilo. Dokler nista padla dva komada v gol Nafte in dokler ni bilo konec. Potem pa tisti tek. Če kaj, bo to šlo v zgodovino. Hvala za medaljo in vse, hvala Radenko, hvala NZS, hvala, hvala, lep ognjemetič, kratek, kake tri sekunde, ampak tisti tek do navijačev, do ograje, do bistva. Tam. Tam se je videlo, kaj nogomet potrebuje in brez katerega še tako pomembno finale pač… No, ni. Kar ne pomeni, da veselje ni bilo nič manjše. Eh. Murašem se je ja trgalo, kakšen sprejem so fasali. Noro. »Mi mamo tej pokal!« so se drli in se slikali in veselili, kakor se Maribor in Olimpija, nazadnje nemara res Domžale, pač ne veselijo, ker je pač, no, pokal. Mura pa je, sploh ker je nasproti stala Nafta, ki je pokazala precej več, kakor bi pričakovali, resen, dober, organiziran upor, spomnila, da je pokal lovorika, ki ti pač pomeni, če nisi Maribor ali Olimpija ali Domžale.

    Je pač trenutek, ki se ga načakaš, odkar si bil star tri leta. Sam sem bil star skoraj deset let, gledal po televiziji obe tekmi, čakal na finale lige prvakov, ko je Mura končno te nekaj osvojila, premagala Celje in verjela, da zdaj pa bo, pa potem ni bilo dooooolgo. Vse to je, kakor je povzel, na dolgo in široko poslušal branilec Žiga Kous. In se kar dolgo zamislil, kaj je pokal, kaj je lovorika, kaj je fuzbal.

    »Nisem poslušal zdaj … Strinjam se s tem, kaj je rekel Matic,« je tako le še povedal, ko naj bi tudi on odgovoril na eno od vprašanj. Prav to, da so mu misli odtavale, da je fuzbal začutil, imel v sebi tisto iskreno veselje, ker je nekaj osvojil, tisto otroško bistvo, nekaj, česar denar ne kupi, nekaj, česar ne moreš dati na instagram. To.

    V tavanju misli, tihem, notranjem slavju Žige Kousa, tam se skriva bistvo najprej pokala, potem pa fuzbala. Ali pa vsaj eno od. Tam. V njem. In slavju v Murski Soboti. Ne na Brdu. Žura pač ne more skupaj spraviti nobena arhitektura, nobenega idila, noben milijon. Pa je Brdo lepo in smo ponosni, moramo biti, da ga imamo. Juhej. Ampak popolno je bilo na Brdu vsaj to, da je bil pokal letos po svoje nepopoln. In to je čar, draž, gušt. To.