Oznaka: nk olimpija

  • Pet ugotovitev: Olimpija vs. Maribor [0:0]

    Prvenstvo nagnjeno, a še ni odločeno
    Včasih je igrati na 0:0 morda najtežje. Mukotrpno garanje, da bi se zgodilo čim manj. Sploh ker se je igralo za več, kot je bilo videti tako na začetku kot na koncu. Le vmes se je pokazalo, da je to tekma, ena od šestintridesetih, ne pa »tekma tekem«. Maribor se treh točk ne bi bil branil, Olimpiji bi poraz naškodil. Olimpija je bila namreč tista, ki bi lahko doma izgubila prvenstvo. Ne neposredno, kot se je lani zgodilo Mariboru. Sicer bi v praksi ostalo 13 tekem in 39 točk, vendar 13 točk razlike bi bilo pogubnih, pri čemer je že deset točk kar (pre)velik zalogaj. Ne nujno samo za Olimpijo, ki bi ob porazu zapadla najprej v moralno krizo, nato pa še kadrovsko, potem ko Milan Mandarić ne skriva več, da išče pot iz Olimpije, ki pa jo bo našel morda še težje, kot je našel dva naslova v treh sezonah.

    »Maribor je pokazal, da zna igrati na rezultat,« je nauk, ki ga je odnesel Robert Pevnik. Bolj sebe kot Darka Milaniča je zafrknil, ko je v igro poslal Jana Andrejašiča, ki da mu manjka izkušenj na derbijih (ni bil edini debitant na derbijih, pri Mariboru sta to bila Žan Kolmanič in Kenan Pirić, pri Olimpiji pa Rok Kidrič) premešal nekoliko obrambo, pustil Matica Črnica na klopi. Toda taktično je Maribor pokazal zrelost v prvem polčasu in se nato začel vse bolj zadovoljevati s točko po principu »če ga damo, bo le nagrada«. Na koncu je to bil že šesti ligaški obračun v Stožicah, ki se je končal brez golov. Od dvajsetih. Kar lahko Ljubljančane skrbi, je »tradicija«. Doma Milan Mandarić še ni videl zmage na derbiju. »Vsaka tradicija enkrat mine,« je prepričan Pevnik, ki mu bolj godi, da je Olimpija dobila zadnja dva prvenstvena derbija v Ljudskem vrtu. Problem zanj utegne biti, če tretja zaporedna zmaga maja ne bi več veliko štela. Olimpija bo počasi v podobni fazi kot Krško, kjer nima ničesar izgubiti. A mora paziti, saj so pred dvema sezonama na koncu končali kot tretji.

    Olimpija stiskala, a le v drugem polčasu
    Vajeni smo bili, da zmaji to počnejo prej. V bistvu… Takoj. Da nemudoma pritisnejo, navalijo, iztečejo na Maribor in se zaletijo vanj. To je počel Marijan Pušnik, tuje ni bilo niti Igorju Bišćanu in vsem vmes. Robert Pevnik se je odločil drugače. Kot da bi pričakoval, vedel, spoznal, da Mariboru v drugem polčasu (tudi) to pomlad v drugem polčasu ne gre. Krize Maribora znajo biti, ko pridejo iz slačilnice, kar hude, a zaenkrat še ne usodne, kot se je pokazalo že proti Muri. Olimpija je potrebovala do drugega polčasa, da je pozabila – še bolj kot poraz v Kranju – na deset točk razlike. Previdno so šli v tekmo, kot je rekel Pevnik, in posledično tudi le zadržali razliko, niso je pa utegnili zmanjšati. S točko so lahko zadovoljni, ne pa veseli. Zmanjkali so goli v tistem hudem navalu, ko se je Maribor krčevito (u)branil. Prečka (Rok Kidrič) in vratnica (Goran Brkić) sta toliko bolj skelela, Mariboru pa se, potem ko se jim je kotalila že žoga v Kidričevem in se odbijala od vratnic, lahko smeji, da jih vsaj tu sreča izdatno nagrajuje.

    Pevnik na koncu ni šel na glavo, sprijaznil se je, da bo, če bo, Olimpija reševala prvenstvo proti drugim tekmecem, okleval je z menjavama (Kadrić, Kregar), ki sta prišli (pre)pozno. Vseeno je bil razpoložen in dobrodušen po tekmi. Kot trener, ki je preprosto vesel, da je del derbija. Priznal je, da so igrali morda preveč bojazljivo. Morda jim prav to ni prineslo gola. Dejstvo pa je, da ključni igralci, tisti, ki jih je Pevnik postavljal kot invidividualno kvaliteto, s katero lahko Olimpija užene Maribor, niso imeli dobre tekme. Ne neizstopajoči Rok Kronaveter, ne zadržani Stefan Savić in niti možganski fuzbal trust Tomislav Tomić. Tu so bile ključne rezerve Olimpije, ki na enem derbiju ne more postati – Maribor. Da bi skupinsko zlomila tekmeca, kar je nakazovala v drugem polčasu.

    Milaniču sistem pomeni več od posameznikov
    Amir Dervišević in Marcos Tavares sta začela… Na klopi. Kapetan je sicer vstopil, pokazal, dokazal, da lahko zadrži žogo in nagne težišče igro na stran tekmeca, to pa je tudi vse, kar lahko naredi na takih tekmah, prvi pa sploh ni dobil priložnosti. Najbrž, ker ni bilo potrebe. Aleks Pihler in Alexandru Cretu sta zdaj postala dvojec, ki sicer nima tiste »lucidne« podaje, ki imajo oči, ampak je zmogel zlasti preprečiti, da bi Olimpija – z izjemo začetka drugega polčasa – lahko mirno in zlagoma gradila napade. Milanič je s tem pokazal, da mu je sistem štel precej več od posameznikov.

    Če je Martin Milec »moral« zaigrati, ker je imel Denis Klinar kartone, kar se je pokazala v bistvu kot prednost, je Mitja Viler, ki to pomlad zaradi poškodbe še ni zaigral, obsedel na klopi. Prednost je dobil Žan Kolmanič. Še vedno ima prve polčase praviloma boljše od drugih oziroma se še lovi v težišču igre, vendar tudi dokazuje, da ima kvalitete, ki jih Viler nima več (in obratno). Kjer je Milanič sprejemal ključne kompromise, je bil potentnejši del Maribora: Jasmin Mešanović zna žrtvovati svoje napadalne kvalitete za obrambne naloge, vendar je to tokrat nekoliko bolje uspelo Martinu Kramariču. Dokler ga ni posrkalo, pri čemer ni bil edini, saj se je to še huje primerilo Dinu Hotiću, zrelemu za menjavo. Stabilnost je, sicer precej odrezan, a vse bolj potrpežljiv in fizično vse bolj izrazit, pokazal Luka Zahović. Edina slaba, skoraj nevarna poteza Milaniča je bila, ko je verjel, da bo Dare Vršič tisti, ki bo zadržal žogo. Ni je. Vršič bo ali potreboval večjo minutažo ali pa spoznanje, da so njegovi zlati momenti že mimo. Maribor potrebuje kreatorja ali pa igralca s potezo več. Felipe Santos se v taktičnih navodilih še ne znajde, kako bi naredil kaj po svoje, vse bolj pa se pozna tudi odsotnost Jana Mlakarja. Maribor je na štirih spomladanskih tekmah zabil štiri gole. Jeseni bi jih, preko prsta, vsaj osem.

    Skomina dopuščal trdo igro… in storil napake
    Dolgo je trajalo, da je pokazal prvi karton. Predolgo? Niti ne. Ne, ker bi omahoval, ampak ker je očitno prebral tekočo igro z (za zerbi) malo prekinitvami. Mariboru to sicer ni godilo, Milanič je bil prepričan, da so »mali favli« šli v korist Olimpije. Tokrat je sodniška ekipa delovala moštveno, povezano, celovito. Le pri situacijah, ki so bile zelo tesne, je omahoval. Preveč. Morda je sam še najbolj pogrešal VAR v prvem polčasu, ko je Luka Zahović pomeril iz bližine ter zadel Mackyja Bagnacka v roko. Bil je nevaren strel, Nejcu Vidmarju ne bi bilo lahko. Toda nastopila bi druga težava: kadri televizijske produkcije. Ti so vse slabši, vse bolj skromni in pogosto situacijo vidimo iz le enega zornega kota (enako je bilo pri prekrških na sredini igrišča), da je situacija toliko manj jasna. Televizija Slovenija je imela sicer krasen kader iz severa Stožic, kjer je jasno, da je Bagnack igral z roko. Imeti bi morala še kakšnega. Rešuje jih to, da so kadri, ki jih včasih (ne) ponudi Planet TV, vsaj malo boljši. Kar pa ne rešuje težav, temveč jih samo še poglablja in tudi ta derbi bo enkrat, ko ga bomo hitro pozabili, šel v spomin kot »kaj pa tam, ko ni bila piskana roka«. Kar je velika škoda. Zlasti za fuzbal. Ampak Skomina ni tisti, ki bo uvedel VAR. Niti Maribor in Olimpija. Včeraj bi, če bi deloval prav in imel dovolj zornih kotov, prišel zelo prav.

    Zelo dobro navijanje nadoknadilo soliden obisk
    Razumljivo, Stožice niso bile nabito polne. Daleč od tega, ker je Olimpija daleč od tega, kar je znala biti v eri Milana Mandarića. 9.500 ni slab obisk, ni pa dober. Vsaj petmestno številko bi si zaslužil derbi pri gostitelju, ki vseeno še vedno, četudi s (pre)velikim zaostankom brani naslov. Vendar kljub temu se je pokazalo – zlasti v bolj dolgoročni luči, kaj bo z Olimpijo, ko Milan Mandarić več ne bo njen del -, da je derbi, no, derbi. Prava stvar. Da ima naboj, tudi ko ga nima. Tokrat je bilo navijanje eno boljših v Stožicah, kar gre na račun tako Green Dragons kot Viol. Izmenjava parol je bila, če pustimo politično korektnost ob strani, domiselna, morda tokrat bolj iz južne kot severne strani, četudi tradicionalno nepopustljiva. Nobene prekinitve, kar je zdaj domala že hvalevredna tradicija, nobena bakla ni priletela na igrišče, nobenega topovskega udara skozi tekmo. Le navijači, ki res vneto podpirajo svoj klub. Tudi s podporo tujine. Še ko na zelenici ni bilo nikogar več, so si eni in drugi pošiljali »pozdrave«. Zato je to bil derbi, ki ni imel golov, je pa imel dobro navijanje. Tako, ki daje vedeti, da sta kluba več tistih, ki ga neposredno tvorijo. Le o gigantski tampon coni bi veljalo bolje premisliti. Že zaradi videza, če nič drugega. Ni pa nezanamerljivo, da je bilo na tekmi Maribora in Mure to pomlad več gledalcev kot na derbiju.

    ***PENALI***

    Zicer, hvala, adijo: Alexandru Cretu [Maribor]. Romun je imel, ne pozabimo, dobro tekmo. Toda, ne pozabimo, imel je tudi eno lepših priložnosti, ko je dobil podajo na osamljeno daljšo stran. Cel stadion je vzel dih, Cretu pa zalet. Namesto, da bi streljal, je podal. Kar lepo nazaj svojemu podajalcu.

    Podaja v vesolje: Macky Bagnack [Olimpija]. Bilo je v drugem polčasu, v fazi tekme, ko je Olimpiji počasi začel pojenjati naval in je bila vsaka žoga toliko bolj dragocena. Ne za Bagnacka. Nekje na polovici igrišča, kjer je bil storjen in dosojen prekršek, je vzel zalet, pogledal, videl le enega v zelenem tam nekje daleč spredaj in… Nabil. V vesolje. Posnetek, ki bi ga moralo biti nerodno pogledati.

    Nagrada Primoža Trubarja: Goran Brkić [Olimpija]. Srbskemu nogometašu je uspel gotovo najbolj izstopajoč »flash intervju«. Običajno slišimo zadihane nogometaše, ki med polčasom povedo, kar je tik pred tem povedal komentator. Tokrat pa je Brkić ponudil – slovenščino. Tako. Z naglasom, ljubljanskim. Pohvale, kapo dol, sploh glede nato, kako smo še poleti videli, da so novinarji Televizije Slovenije prešli na tuji jezik.

    Nagrada Zlatka Zahovića: Nenad Protega [TV Slovenija]. Protega je za derbije toliko boljši strokovni gost – v vsesplošnem pomanjkanju ustreznega kadra, ki ga trasira zlasti nacionalka (Branko Zupan?) in je z leti, po že tako skromni osnovi javnega nastopanja, le še nazadovala. Ne Nenad Protega. Deluje kot neobremenjen gost, ki predvsem ne izkorišča tv minut kot razgovor za službo. Ne (raz)prodaja se. In tako je lahko, ko se je tikal na koncu z Darkom Milaničem, kar direktno vprašal, če bi tista roka, ki je ni Skomina dosodil v kazenskem prostoru Olimpije, v ligi prvakov bila penal. Duhovito, lucidno, hrabro. Še bi tega. Še.

    Nagrada Jurija Vege: Robert Pevnik [Olimpija]. Seveda je trener Olimpije, ko je izrekel eno matematično bolj progresivnih izjav, imel v mislih celotno pomlad, ko je računal tako pred kamerami kot na novinarski konferenci. »Razlika je bila devet točk, zdaj je deset, lahko bi bila tudi štiri.« Hm. Ne seveda na eni tekmi, Pevnik je pa s tem pokazal, da ga še bolj skelijo tri točke, ki so jih pustili na Stanku Mlakarju.

    Nagrada Slavoja Žižka: Stipe Jerić [Maribor]. Neobičajno je bilo na novinarski konferenci po tekmi. Če smo se, mi, v glavnini medijske falange, ki nismo del »nosilcev pravic«, že navadili, da je prihod nacionalne televizije začel zamikati tiskovke vsaj za pol ure kasneje, kot smo bili vajeni poprej, smo tokrat doživeli še bolj bizarno sceno. »Kdo pa vodi novinarsko konferenco?« se je, retorično, preizprašal Stipe Jerić, član PR ekipe Maribora. Darko Milanič je ob njem sedel začudenega obraza. Novinarji s(m)o pojasnili, da je Olimpija, v nasprotju s prakso, konferenco že oddelala. In to… Res okorno. Ne zaradi Roberta Pevnika, ki je bil dober sogovornik. Ne moti nas toliko, da tiskovko zdaj vodi že po praksi v Stožicah po derbiju vsakič nekdo drug… Moti pa, da smo ostali brez zanimive izmenjave, ki bi jo lahko ponudila razpoložena Pevnik in Milanič. Tu je Olimpija storila kar nepotreben kiks.

    Igralec tekme: Aleks Pihler [Maribor]

  • Od 1 do 10: Kako so igrali na derbiju

    Kenan Pirić 7/10 Na svojem prvem derbiju je pokazal, kako hitro se uči. Sedma tekma, četrtič ni prejel zadetka. Eno negotovo posredovanje ob strelu Jana Andrejašiča, sicer pa refleksna reakcija ob strelu Gorana Brkića. Zbran, potrpežljiv, miren na žogi.

    Martin Milec 7/10 Glede nato, da je nazadnje igral 22. julija lani, je odigral – sploh za derbi – tekmo, vredno svojega renomeja. Borbeno, trdo, nepopustljivo, prodorno. Pokazal, tudi iščoč formo, da zlahka nadomesti Denisa Klinarja oziroma da nima konkurence.

    Aleksander Rajćević 7/10 Kapetan na svojem 29. derbiju. Tako je tudi igral v obrambi, ki je bila sicer v drugem polčasu znova precej na udaru, vendar je delovala povezano in v ključnih trenutkih (prečka Kidriča, vratnica Brkića) ni razpadla, temveč se je konsolidirala.

    Saša Ivković 7/10 Stabilno branjenje, veliko dela zlasti v drugem polčasu, brez Amirja Derviševića kljub številnim kotom ni prišel do svojega strela z glavo.

    Žan Kolmanič 6/10 V napadalnem delu še naprej kaže, kaj lahko ponudi: mladost & hitrost. Toda v drugem polčasu se je v obrambi pošteno lovil, je pa res, da Stefan Savić ni našel prebojnega momenta, kar kaže, da se je Kolmanič držal svojih nalog.

    Alexandru Cretu 6/10 Sprva je dajal, kot igralec, ki je dobil prednost pred Amirjem Derviševićem za ključno pozicijo občutek varnosti in stabilnost. Toda s potekom tekme je to začelo padati, ko ni več mogel slediti, je delal prekrške in našel nekaj utehe pri kriteriju Damirja Skomine. Imel zelo obetavno situacijo v prvem polčasu, ki je ni izkoristil.

    Aleks Pihler 7/10 Ob Piriću igralec tekme. Najbolj suveren takrat, ko je Maribor potreboval suverenega igralca. Neviden, vendar v dobrem smislu. Zapolnil je medprostor, ki ga je Olimpija skušala izrazito zapolniti najprej s protinapadi, nato pa s kratkimi podajami na sredini. Ko je Maribor iskal igralca, ki bo ob koncu tekme znal stopiti na žogo in jo podati naprej, je bil prav on tam.

    Dino Hotić 5/10 Če je v prvem polčasu, ko je Maribor lahko kombiniral, skušal narediti potezo več, ga je v nadaljevanju skoraj povsem posrkalo.

    Martin Kramarić 5/10* Na prvi spomladanski tekmi, ki jo je začel, je iskal težišče igre, a moral več opraviti v obrambi kot napadu, s čimer je lastne sposobnosti žrtvoval za skupni cilj, vendar bo sam ob sicer skromni minutaži potreboval več prostora v napadu [Zamenjan v ’63. minuti].

    Jasmin Mešanović 5/10* Marljivo oddelal, kar je moral, vendar ni naredil presežka pri prebijanju po boku. Eden tistih, ki še vedno išče jesensko formo [zamenjan v ‘xx minuti].

    Luka Zahović 6/10 V svojem stilu, je čakal na tiste redke trenutke, ko je imel žogo. Tokrat v vlogi soorganizatorja ali podajalca, ki je pripravljal drugim priložnosti.

    Menjave

    Marcos Tavares 6/10 Sploh ob koncu se je pokazalo, da zna zadrževati žogo in velja razumeti logiko, zakaj ga je Milanič poslal v igro, vendar se je tudi videlo, da za tako tekmo n

    Dare Vršič 4/10 Menjava, ki je Mariboru otežila zadevo, saj je Vršič želel držati žogo v nogah, a do nje niso mogli, Vršič pa v obrambnem delu nalog ni imel ne rešitev ne moči.

     

  • Zelena zmaga, vijoličasti “alibi”

    Zelena zmaga, vijoličasti “alibi”

    Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [3:0]

    Majhen rezultat velikega kluba

    Vse sta povedala dva prekrška. Dva. Prekrška. Ni bilo prvič. Se je zgodilo že proti Liverpoolu. Ko so vijoličasti očitno pričakovali nekaj povsem drugega. Vendar s tem ni prav nič narobe, vendarle so na vrsti trije derbiji, pri čemer očitno za te fante šteje samo en, čeprav bodo tudi naslednjič hkrati vsi razlagali, kako je derbi, pač, no, hm, derbi. To je bil derbi, ja. Za Olimpijo.

    Ni veliko klubov, ki bi uvrstitev v ligo prvakov na derbiju, pa naj bo magari superpokal ali pokalni četrtfinale, dajali kot alibi. No, to je storil Zlatko Zahović po tekmi, v kateri se Mariboru ni obnesla ideja, kjer bi se očitno morali samo prikazati in bo to znova dovolj. Da, prvič je to »mi smo v ligi prvakov« delalo in Maribor je odnesel 0:0 iz Stožic, ko se je to, žur gor in dol, zdelo kot zavidljiv dosežek, ki bo dobil svoje primerno nadaljevanje.

    Toda kar zdaj čudi, po takem porazu, kjer je Maribor, ki pravi, kako Olimpije pač ne gleda nič bolj kot bi bilo to treba, spoznal, da je naletel na moštvo, ki se je resda blamiralo proti VPS Vaasi (ki je končala na osmem mestu na Finskem, mimogrede), vendar je letos v treh tekmovanjih v devetnajstih tekem prejelo samo devet golov. Maribor ga v tej sezoni v 180 minutah Olimpiji ni zabil in ima vse večje težave dejansko zabiti Ljubljančanom. Ki so pod Igorjem Bišćanom postali granitno moštvo z najprej zelo pošlihtano obrambo – pri čemer je Bišćan veliko tvegal z menjavo Zarifović > Ilić -, nato pa z gibljivo sredino, kjer so vsi od Ricarda Alvesa, Nika Kapuna, Roka Kronavetra silno željni dokazovanja. Da najhitrejših in najpotentnejših, Abbassa, Boatenga, Vombergarja ne omenjamo posebej. Olimpija je vmes postalo moštvo, kjer so rotacije dejanski boj za enajsterico, včasih celo za kader. Ni pomembno, ali si Rok Kronaveter, Leon Benko, Denis Klinar. Kar je idejo Milana Mandarića še lani pokopalo, je zdaj notranja konkurenca ne samo dobrodošla, temveč uspešna.

    Res je, da je Maribor igral že svojo 27. tekmo v sezoni, kot je izpostavil Zlatko Zahović. Toda naj se v Ljudskem vrtu odločijo, katera verzija, ko gre za pokal, dejansko drži. Pred sezono vselej poslušamo, kako Maribor zanimajo samo lovorike v vseh tekmovanjih, vsepovsod želijo tekmovati. Zdaj pa Zahović razlaga, kako za pokal sploh ni zanimanja. Pri Boharju, Šulerju, Mešanoviću to ni držalo, borili so se še kako zares, pa so med standardnimi členi prve enajsterice. Maribor se je znova spravil v situacijo, ko bo moral doma, v Ljudskem vrtu, na derbiju dokazovati svoje mesto v državni nogometni hierarhiji. Res je, prvenstveni derbi šteje precej več, toda takšen pokal lahko moštvo tudi dvigne, čeprav je lani Olimpija na koncu po uspehu v polfinalu klonila v Kopru proti Domžalam.

    Toda govoriti hkrati – za MMC – o pomanjkanju borbe in ponosu? »Zelo sem ponosen nanje. Gledam na sezono kot celoto, presegamo vse meje mogočega. Igralci Olimpije si želijo igrati tam, kjer smo mi. Smo že precej iztrošeni, a še vedno smo v privilegiranem položaju. Za to pokalno tekmo ni bilo zanimanja ne v mestu, ne v klubu in tudi ne v slačilnici. Spontanih zmag ni, Olimpija ima odlično ekipo. Tekma je šla v njihovo smer zaradi volje, želje in fanatične borbenosti. Lahko jim samo čestitamo. To je hkrati tudi zelo dobro za naš klub, saj pride petek, ko bomo videli, kdo je Maribor.«

    Spoznali so, kdo in kaj je Olimpija in Zahović, sicer ljubitelj nogometne folklore, je premeteno, še bolj pa iskreno pohvalil »lačno Olimpijo«, razumel je delno celo to, da zmaji niso odbili žoge pred prvim zadetkom. »Prepričan sem, da bomo v petek videli drugačen Maribor. Igralci bodo imeli iskrico v očeh. Odzvali se bomo na ta poraz, tekma je na našem stadionu, tudi navijači se bodo odzvali. Zdaj ne bomo delali panike,« je rekel za MMC Zahović. Vendar če drži, da je bil načrt samo petek in prvenstveni derbi, potem mora Maribor pokazati ne samo precej več, temveč narediti tisto, česar letos še ni uspel. Zabiti Olimpiji.

    Resen čas za resnega drugega vratarja

    Nehvaležno bi bilo vse naprtiti samo Matku Obradoviću. Že zato, ker se je akcija za prvi gol Olimpije vijoličastom sesula že prej. Vendar način, kako se je lotil strela Dina Štigleca, pove vnovič in še enkrat več o tem, zakaj je težko kadarkoli Matka Obradovića resneje videti v vratih Maribora. In ne samo takrat, ko je menjava v vratih bodisi nujna (letos enkrat) ali ko izpade kot najbolj drzna rotacija, kar pri njegovih posredovanjih to tudi je. Ruleta. Bolj ruska.

    Obradovića že dolgo ne pomnimo več kot prvega vratarja. V Mariboru se je odločil, da mu vloga drugega vratarja pač ustreza, kar je ob Jasminu Handanoviću, ki mu gre z leti vse bolje takrat, ko obrambi ne gre, recimo temu zen filozofija. Toda najsi bo notranje Obradović še tako pomirjen s svojim statusom, je v naravi vratarjev, ki imajo resne karierne ambicije, da skušajo priložnosti izkoristiti. Za vsako ceno.

    Obradović pa je tako vnovič deloval kot vratar – čeprav je imel eno dobro obrambo, da ne bo pomote -, za katerega je prej izjema kot pravil, da dejansko stoji v vratih od prve minute. Milanič je sicer pred tekmo resda govoril, kako ima polno zaupanje vanj. Ker najbrž sledi tistemu, kar pravi Mitja Pirih, trener vratarjev, ki je Handanoviću pomagal podaljšati karirero najbrž vsaj še za dve, tri leta. Vendar ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Maribor strahovito tanek pri vratarjih in da je težko gledati naprej (zato pa se v tem klubu tako rado gleda nazaj). Olimpija je letos imela že tri vratarje, stavili so na Aljaža Ivačića, niso oklevali.

    Vratarje so v tej sezoni zamenjevali pri nas v Celju (Jurhar > Rozman), Ankaranu (trije) in Rudarju (Pridigar > Radan), bitko bijeta vratarja v Aluminiju (Kovačić, Janžeković), menjave so v Domžalah ( Mulalić > Milić) in že omenjene v Olimpiji (Vodišek, Vidmar, Ivačić). Razumljivo je, da Milanič (in Pirih) ne posega(ta) po rednih menjavah, vendar neskončno podaljševanje pogodb se včasih lahko tudi maščuje, kot se je pokazalo na velikih tekmah (Liverpool -> Viler, Rajčević) kot manjših, a se Maribor tudi po napakah (vratarjev) zna pobrati (Velenje, Krško). Obradović je za Maibor branil petnajskrat, šestkrat je ohranil mrežo nedotaknjeno in prejel kar šestnajst golov. In če je glavna Obradovićeva novica v Ekipi slika, kako je z dekletom na morju, se gre vprašati o tekmovalnih ambicijah, pri čemer Obradović še s famoznega transparenta viol o frizurah in tetovažah ni edini, ki se še vedno muči s kariero. Vendar se zdi, da je Amir Dervišević bolje stuhtal, kako in kaj v bodoče ter zelo potrpežljivo čaka na minute, ki bi mu jih zdaj Milanič ob taki formi sredine počasi lahko tudi namenil.

    Glede nato, kaj zna pokazati Tibor Cajnko v mladinski selekciji in še posebej glede nato, česa vse ni pokazal tretji vratar Aljaž Cotman, zaradi katerega so se še v tretji ligi, kjer je Maribor lani haral, večkrat držali za glavo, bo iskanje drugega vratarja počasi morala postati prioriteta. Seveda najprej zato, ker Handanović ni prav nič mlajši in mu zdaj kakšna posredovanja (kot v Sevilli) že pridejo do živega. Nato pa tudi zato, ker se pomanjkanje notranje konkurence (še kako velja tudi za Vilerja) ravno takrat, ko se tekme naberejo in ko še Zlatko Zahović razlaga, kako ni bilo sijaja in borbe v očeh. Saj, zakaj pa bi bila, če veš, da boš – solidno plačani drugi golman?

    Tako širok kader, tako ozke izbire

    Težko gre očitati Milaniču, da letos ni rotiral. Vendar hkrati ni konsistenten in še manj se drži svojih izjav. Na konferenci pred tekmo z Olimpijo je v petek rekel, da bo Dejan Vokić dočakal priložnost. Ni je. Mariborski strokovni štab, o čemer smo že pisali, ima težave, ker se ne zna zares odločiti, kaj bi s tistimi igralci, ki imajo dejansko formo, kvaliteto, željo in odnos do tega, da bi lahko igrali v prvi postavi. Pa ne govorimo o Vokiću.

    Milanič ima ta privilegij, da lahko izbira, s kakšnim sistemom bo igral, vendar se je v Ljubljani – kot proti Liverpoolu doma – uštel zato, ker je pozabil, da sistem določajo igralci. Ti pa niso bili na nivoju, da bi s 4-2-3-1, kjer osamljeni Marcos Tavares krvavo potrebuje razgibano trojico za seboj, kakorkoli resno ogrozili Olimpijo. Težava je bila – poleg v vratih – že takoj na sredini, kjer je Maribor dejansko izgubil tekmo in ni imel ob tako zadržanih bočnih igralcih, kot sta te dni Viler in že od prihoda Palčič, nobene rešitve, da bi uspel odnesti »pozitiven rezultat«, kar bi bil pri prikazanem v najboljšem primeru 0:0.

    Predstava Dina Hotića ni bila samo za pozabo in za »hvala lepa« po 45 minutah. Ni bila na nivoju, vendar to ni prvič in če bo šlo tako naprej, tudi zadnjič ne. Hotić je igralec, ki Maribor dviguje proti Ankaranu in Aluminiju, proti Olimpiji (ali Liverpoolu, če hočete) pa s svojimi zaletavimi preigravanji, kjer se vsakič znova bori najprej sam s sabo in s pomanjkanjem fizične moči, po 30 minutah pa še kondicije, moštvu škodi, saj nevarno izgublja žoge. Hotić si silno želi biti desetka, kakršno koli idejo, da bi se na dolgi rok prelevil v gibljivega levega bočnega, ki bi Milaniču prišel prav, pa zavrača, kar je Milanič sam že potrdil. Vendar kot klasična desetka nima moči in niti ne tako velikega talenta, da bi lahko sam mendral obrambo Olimpije. Da, kakšen preboj mu že uspe, seveda, toda če ima za sabo Aleksa Pihlerja in Marwana Kaba, ki naj bi bila tam, če stvar ne uspe, se zgodi to, kar se je zgodilo pri vseh treh golih.

    Pomanjkanje strnjene obrambe, kar je dokaz, da se je Maribor proti Liverpoolu naučil dovolj le za – Liverpool. Prav je, da Milanič prepoznava nov DNK moštva, ki se brani tako, da skuša zabiti. Vendar Maribor je bil z izjemo prvega dela drugega polčasa, ko je Jasmin Mešanović pokazal, kako se igra s hrbtom proti golu in je dejansko lahko vsaj skušal kombinirati z Daretom Vršičem, povsem nemočen in nevarno anemičen. Aleks Pihler v najboljšem primeru stagnira, vendar sta njegova mlahavost in povrhu ubadanje s sodnikom (da, Ponis bi lahko sodil prekršek, vendar ga pač ni) privedla do viška za Olimpijo in Maribor je prejel zadetek. Marwan Kabha je bil pri drugem in tretjem golu le gledalec, nedolžni spremljevalec Olimpijine kakovosti. To so izkoristili Ljubljančani vrhunsko.

    Pri čemer ima Milanič še možnosti, čeprav je res ostal brez Valona Ahmedija in Martina Kramarića zaradi reprezentančne akcije. Toda če kdaj, potem tokrat ni kriv koledar. Kam je zašel Sandi Ogrinec in zakaj se je klub odločil, da bo dal Amirju Derviševiću še eno priložnosti, potem pa iz vsega skupaj le segrevanja ob robu igrišča… Je resno vprašanje. Vztrajanje pri enih-in-istih, ki ponavljajo ene-in-iste napake, je tiščanje glave v pesek. Kabha in Pihler nimata dobre sezone. Pa ne od oktobra, temveč praktično ves čas, le da doslej to ni bilo tako opazno. Zato se cena dviguje Blažu Vrhovcu na bizaren način tako, da sedi na klopu. In se zdaj pozna, koliko pomeni za to moštvo. Precej. Maribor bo s takima zadnjima veznima težko tekmoval za naslov. 

    Olimpija pod Bišćanom granitno sproščena

    Igor Bišćan je zelo umirjen tip. Res je. Očitno točno tisto, kar je Milan Mandarić bolj potreboval kot iskal. Pogoltnil je prvi derbi, ko bi Olimpija lahko pošteno otežila življenje vijoličastim, pa ga je Milanič kar dobro pošolal.

    Še po pokalnem finalu v Kopru smo pisali, kako ni »pošteno«, da Mandarić ni dal Safetu Hadžiću še ene priložnosti, da se dokaže. In po VPS Vaasi se je zdelo, da bi bilo bolje, če bi mu jo. Toda Bišćan se nad evropsko ligo, v tipiči »angleški« maniri, ni hudoval, vzel jo je očitno kot psihološki trening, saj je šlo namreč le za to. Tekmi sta bili za pozabo, pri čemer so imeli Ljubljančani precej boljšo tekmo na Finskem.

    Nato je z novimi okrepitvami poskrbel, da je našel svoje moštvo in pri njem vztraja in ima, tako je vsaj videti na daleč in iz te strani Trojan, precej miru. Še največ nemira je v vratih, saj Rok Vodišek še ni ubran poti denimo Nemanje Mitrovića, ki si je, precej užaloščen, poiskal nov klub in šel svojo pot naprej, toda Aljaž Ivačić ima pred sabo večinoma četverico, ki bi lahko prinesla naslov na ono stran Trojan. Štiglec, Ilić, Bajrić in Apau je četverica ključavničarjev, ki zaklepa vrata. To je osnova, ki jo je Bišćan zgradil in zaradi katere lahko Olimpija lažje diha, ko ima žogo in gradi svoje napade. Hkrati Bišćan – in to je največji njegov dosežek – uspešno vrača igralce v pogon, naj bodo to Benko, Oduwa, Boateng, Klinar ali Kronaveter, ne da bi s tem škodil formi komurkoli. Drugi pač čakajo na svojo priložnost (Miškić), vendar to ne poruši ravnovesja. Olimpija se letos precej bolje počuti na lastni polovici, ker ima v Čanađiji in Tomiću oporo, kakršna je prav tokrat zmanjkaal Mariboru.

    Kako bodo zabijali gole, je padlo vprašanje le ob izostanku Abbassa, ki je paral živce Marku Šulerju tudi na nekoliko naiven način (Ponis bi mu moral pokazati rumeni karton že prej, pri čemer bi bil na robu rdečega), vendar tudi brez njega ali zdaj Vombergarja imajo Ljubljančani zavidljivo moštvo, ki deluje skoraj brez pritiska. Že dolgo Olimpija – najbrž le na povratni tekmi pokala v Mariboru – ni igrala tako sproščeno in nezakrknjeno na derbiju. Tudi zato je zmagala. Visoko zmagala. In zasluženo. Vse pa pove izjava Bišćana, ki se je zahvalil navijačem, čeprav jih je prišlo »le« 7.000. Morda jih bo kmalu začelo prihajati več, še zlasti spomladi in še posebej, če bo Olimpija prezimila na prvem mestu.

    Olimpija je trenutno v vlogi moštva, ki nima ničesar izgubiti, kar seveda ne drži, saj je Mandarićev vložek vreden za več kot le en naslov, povrhu pa ga vse bolj mika odhod iz Ljubljane, sicer se zna zgoditi, da bo v njej obtičal in nasedel. Mariboru je s tremi goli naškodila predvsem tam, kjer lahko najbolj boli. V renomeju. Ravno zaradi lige prvakov in ne navkljub njej.

    Pomen pokalnega derbija & TV Slovenija

    Pokalni derbiji Maribora in Olimpije bi bili zmagovalni, če bi šli zadnjo sredo v maju vsi v Koper. Kar bi bilo seveda varnostno… Hm. To smo ugotavljali tako lani, ko je bil Koper ves zelen, in predlani, ko je bil vijoličen. Maribor in Olimpija bi bil krasen finale, sploh v tej sezoni, glede na prikazano pa morda tudi v lanski.

    Vendar žreb je bil takšen, kakršen je bil, nad njim pa sprva ni bil navdušen nihče, saj je koledar neusmiljen. Še dobro, da je NZS s kluboma našla termin, ki je koliko toliko ustrezal obema kluboma, ki sta najbolj želela, da bi bilo tega konec še letos, saj bosta v tako mrtvem teku spomladi nemara povsem osredotočena na prvenstvo. Je pa hkrati res, da je Maribor pogrešal tri reprezentante in da ima že tako ali tako naporno jesen, ki se zdi že kot zima po šestih kvalifikacijskih tekmah in še štirih v ligi prvakov.

    Pokal Slovenije je bil od nekdaj luštno tekmovanje, v katerem so se majhni lahko dokazovali, vendar žal vse bolj pred praznimi tribunami, saj tekme zgodaj popoldne pač ne koristijo nikomur in obisk šepa, kot se je pokazalo na tekmi Mure in Celje, pri čemer so Celjani tako ali tako vse opravili že na prvi tekmi. Gorica proti Triglavu in Aluminij proti Krki so bile tekme, ki so se odločile na povratni tekmi, zato tekmovalnosti v pokalu ne gre oporekati. Le njegov sistem, koledar bi veljalo še bolj uspešno izpeljati. Kot je bil izbor sobotnega termina, čeprav je martinovo v Mariboru odvzelo prenekaterega kandidata, ki bi nemara še zadnjič letos šel v Stožice.

    Saj za to gre. V koledarskem letu 2017 bomo videli skupaj kar osem derbijev. Osem. To je iz vidika posebnosti in čara absolutno preveč. Že skoraj mini turnir, kjer sta povrhu oba kluba postala nedosegljiva v konkurenčnosti ostalih prvoligašev, kaj šele drugoligašev (Radomlje – Olimpija 1:6, Cherrybox 24 Tabor – Maribor 0:3). Zato je pravi čas za vprašanje o širitvi lige, da ne bi imeli več štirikrožnega sistema, ki postane, še zlasti spomladi, duhamoren, naveličan in enoličen. Mura, Drava, Nafta, Radomlje so štirje legitimni kandidati za prvo ligo, pri čemer je preskok za vse te klube že dokazano (pre)velik zalogaj, nevarno ambiciozen.

    Obenem pa je ambicije pokazala TV Slovenija, ki se je tokratnega pokala lotila vsaj tako, kot se loti katerekoli tekme slovenske reprezentance, toda v studijskem delu bi lahko ponudila kaj več od gole nostalgije. Sploh zato, ker za skoraj polovico navijačev derbi ni več »večni« in ker stare Olimpije pač ni več in statistike ne gre voditi kar tako po dolgem in počez, kot to rad počne Andrej Stare. Nacionalka, ki s pokalom Slovenije naredi premalo, sploh odkar že dve leti jamra, kako je izgubila prvo ligo, s katero je počela podobno, bi lahko iz pokala naredila še več. Ne, ne bomo mi tisti, ki bi pisali, kaj in kako. Lahko bi izbrala še kakega gosta, čeprav je Bojan Prašnikar najbrž res najboljši izbor, glede nato, kaj vse je dosegel z obema (nekdanjima) kluboma. Kar manjka, je bolj globok pogled v drobovje slovenskega nogometa.

    Hkrati pa bi veljalo resno razmisliti o menjavi komentatorja, pomladitvi ekipe, uvedbi strokovnega gosta. Ker po trenutnem receptu, ko jih nogomet zanima samo takrat, ko imajo zagotovljene prenose (in ne pošljejo novinarja TV Slovenija v Liverpool, denimo), se jim bo prihodnje poletje, ko bodo imeli svetovno prvenstvo, znova zgodilo, da bodo imeli preveč nogometa s tako malo kadra.

    Igralec tekme: Nik Kapun [Olimpija].

  • Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [2:2]

    Pet ugotovitev: Maribor – Gorica [2:2]

    Slavje naslova, ki napoveduje »nove« stare čase

    In je ratalo. Maribor je še štirinajstič prvak. Pika. Postal je – gledano zgolj iz tokratne perpektivne – tako, da še ni rabil niti žoge brcniti proti Gorici. Mirno je počel svoje, potrpežljivo čakal in predstavil retro verzijo Milaničevega fuzbala. Matjaž Šalamun Šalca je Marcosu Tavaresu kar čez zvočnike sporočil, naj ne jemlje dopusta do 27. maja, ker bo na ploščadi pač treba dvigniti »kanto«. In to je bilo to, kar zadeva borbo za naslov. Ni prišel sladko v Ljubljani, a prišel je.

    Gol Luke Zahovića na prvem spomladanskem derbiju je nakazal, da bo Maribor svoje povedal na igrišču. Za razliko od Ranka Stojića, Milana Mandarića in Branka Ilića, ki so se en za drugim poslovili, umaknili ali preprosto umolknili, njihove izjave pa imajo zdaj, tudi v takratnem kontekstu, nešampionski pridih, da ne rečemo elemente usodnega podcenjevanja. Maribor je imel letos za slovenski nogomet šampionski pristop. Ni še sicer padla končna ocena, ali ga je streznil lanski ljubljanski žur, to bo pokazalo podaljševanje pogodb, morda najpomembnejša stvar, ki trenutno čaka klub, poletni prestopni rok in evropske tekme, ki bodo pokazale, kaj se je spremenilo od Astane. Kar še zdaleč ni nepomembno dejstvo, saj je Mitja Viler na tiskovni konferenci razložil, da je bolje igrati kvalifikacije za ligo prvakov, saj ti ponujajo več. Ja, če preskočiš prvo oviro.

    Maribor pa ima s preskakovanjem ovir – ne glede nato, da je suvereno in zasluženo postal prvak, kar so mu čestitali in priznali tako Domžalčani, Ljubljančani in zdaj še Goričani, trije najresnejši tekmeci, ki so Mariboru ponudili (pustimo Aluminij) največji odpor po Levskem, Aberdeenu in Gabali – vseeno nekaj težav. Ko res mora zmagati, ko ima nek cilj neposredno pred sabo, ima težave. Tega ne gre zanikati. Gorice ni šlo premagati, povrhu so doma dvakrat zaostajali in prejeli dva gola, pri čemer so bili pri obeh milo rečeno izigrani. Gorica je povrhu dominirala v prvem polčasu, čast čage in slavja je rešil Novaković. Ni ravno kul odpirati šampanjec, če si izgubil doma na tekmi, kjer bi se naj slavilo in pokazalo, zakaj si prvak.

    In Maribor je pokazal ravno to. Zakaj je letos prvak. Ker se je konsolidiral, ker je našel tisto, kar mu očitno prinaša naslove, četudi je bil dokaj kiselkast občutek ob polčasu. Viole so se letos – sploh spomladi – izkazale z navijanjem, vrnile so nekatere »greatest hits« iz repertoarja in skušale vključiti vzhodno (in občasno zahodno) tribuno, da bi proslavili naslov. In so ga, naposled, vsi. Maribor je štirinajstič prvak. Če bi postal prejšnji krog proti Olimpiji, bi bilo toliko slajše in pomagalo bi, če bi Olimpijo izločil še v polfinalu pokala ter tako dali sami vedeti, kakšna so razmerja v slovenskem nogometu in bi nekoliko v kontekst postavili lansko sezono. Zdaj se namreč ne zdi tako suvereno mnenje, da je Olimpija postala prvak, ker je Maribor imel res grozljive težave. Nak. A saj nikoli ni šlo za Olimpijo. Lani sta si tekmeca razdelila dva remija in po eno zmago, le Hentyjev šov nad Boharjem za (ne)častno slovo Anteja Šimundže je bil izrazito enosmeren, vse ostale tekme sta bila tekmeca tu-tu.

    FullSizeRender 7

    Maribor letos ni reševal sezone na tiskovnih konferencah, v časopisih ali na socialnih omrežjih. In predvsem ni menjaval trenerja, kar je stalo zlasti Olimpijo hudo veliko, tako veliko, da imajo s Safetom Hadžićem solidne rezultate, on pa ne ve, kakšna je njegova prihodnost. Niti ni bilo občutka, da jo rešuje. Se je pa pokazalo, da je bila Milaničeva jesenska igra, ki je zares zaživela le še v Novi Gorici (4:2), le preblisk, ki ima velike oči, a je bil tudi pozimi točkovno »poglihan« z Olimpijo. Lepa igra ni prinesla naslova, kar pa ne zmanjšuje efekta Dareta Vršiča, ki je tako jeseni kot zgodaj spomladi pogosto sam igral in bi podajal še sebi za gole, če bi le lahko. Zdaj je razlika petnajst točk – pred Domžalami. Tista Milaničeva želja, da bi osvojili rekordno število točk, je skopnela takoj po tekmi v Ljubljani, Maribor zdaj nabira pač točko po točko z igro, kjer je točka garantirana, zmaga pa bonus.

    »Trdo delamo, da bi naše navijače osrečili in da smo vsi skupaj moštvo, Štajerci, vsi zadovoljni. Velika stvar je, da smo potrdili 14. naslov. Ponosni smo lahko, prepričan sem, da tudi naši navijači,« je bolj ugibal Milanič. Seveda so navijači, ki so se zapodili za igralci, zadovoljni z novim naslovom. Kar pa ne pomeni, da bo vzdušje v Ljudskem vrtu navdušeno nad »pragmatičnim« fuzbalom. Ne pozabimo, Milanič je razočaral vsaj tako Zlatka Zahovića, ko je leta 2013 čez noč odšel, kot je bil Milanič razočaran nad publiko, ker ni sprejela (trenerske) filozofije, kjer je rezultat nad vsem. Tudi nad mukotrpno igro, ki zdaj kljub prvemu naslovu muči Vrhovca, Pihlerja in še koga. Navijaška in tudi novinarska mentaliteta pač stežka vselej vidi, prepozna logiko: takšna igra je potrebna naslov in samo s takšno igro je v Evropi kaj možnosti, če ne želite videti Trenčina.

    »Zjutraj sem v sejni sobi gledal in prijel pokal, ki ga moštvo dobi za osvojitev naslova. Začutil sem neverjetno željo. V tistem pokalu je vse noter, kar se dogaja skozi eno leto. Je težek, lep, kompakten, takšen kot mora biti cela sezona,« je zanimiva in uporabna izjava trenerja, ki ima zdaj peti naslov z Mariborom. Toliko jih imata še Jasmin Handanović in tudi Dino Hotić (s precej manjšo minutažo v prvih štirih primerih). Šest jih imajo Aleš Mertelj ter Mitja Viler in Aleksander Rajčević (ki imata še po enega s Koprom), sedem pa Marcos Tavares. Vse igralci, ki so še tukaj in za katere se, tako ali drugače, samoumevno zdi – ali pa klub pač daje takšen vtis – da so še tukaj.

    Milanič je povedal, da želi naslov deliti z navijači, čeprav je prav njegova igra delu navijačev gotovo tuja. Ni težava, da prevladuje goli rezultat, problem je, če so zraven šteti tudi remiji (Celje, Krško, Koper, Olimpija, Gorica). Ne glede nato, da je, če odmislimo pokal, Maribor nepremagan celotno pomlad. Kar je velik napredek glede na lansko leto (štiri kroge pred koncem imajo 69 točk, točko več kot lani po koncu sezone).

    Dvoje torej drži, da vijolice cvetijo spomladi in da ima Milanič resnično rad ta svoj romb. Zakaj svoj? Ker ga vsi pač težko pogoltnejo in ker terja tudi estetske kapacitete plebsa. A s kanto v roki to veliko zdaj ni pomembno. Bo pa poletje. Milanič je nekoliko nenavadno, a vendar odgovoril tudi na vprašanje o tem, s kakšno ekipo si želita v Evropo: on in Zahović. »Kako se bo pripravil na poletje, vam bo športni direktor povedal sam. Klub ažurno objavlja podaljševanje pogodb.« Že res, toda letos smo večkrat dobili občutek, da nemara Milanič sam izve o pogodbah takrat kot vsaj koliko toliko širša javnost. Kar ni nezanemarljivo, saj je zaradi odločitev v pisarnah dobil nazaj Luko Zahovića, na stranski tir postavil Sintayehuja Sallalicha ter nelagodno pogleduje na klop, kjer je nerazumljivo obtičal Gregor Bajde, ki bi mu, gledano na pomlad, bolj godilo, če bi ostal v Italiji. A vse te odločitve spadajo v preverjeni koncept, ki je Mariboru doslej prinašal ne le naslov, temveč tudi evropske uspehe. Ima pa Milanič vseeno eno veliko željo: “V novi sezoni bi rad videl, da bi imel vsak na svojem mestu konkurenco. Prepričan sem, da bo športni direktor sestavil tako ekipo.”

    The Who so nekoč peli »meet the new boss… same as the old boss« in to je zdaj paket, ki ga Milanič razkriva v sezoni, ko se naj bi vse postavilo na svoje mesto. In se je. Šalca je napisal na facebooku, da so lani lanto lahko samo povohali malo (prek Trojan). Je pa nekoliko zgovorno, da so igralci »pozabili« zalivati s šampanjcem Darka Milaniča na tiskovki, kot je priznal Mitja Viler. »Bomo pa začeli novo tradicijo,« je zato navrgel v svojem stilu. Morda bo ena teh prepevanje Marcosa Tavaresa, ki ima, ne pozabimo, novo dvoletno pogodbo. In čeprav Tavares nima kdo ve kakega glasbenega x faktorja, ima vsekakor boljšega od Pivovarne Laško, ki je pričakovala, da bo njena akcija marketinški uspeh. Čeprav se tokrat podatki o številu gledalcev razlikujejo (8.500 novinarji, 6.000 klub), je 1960 pločevink piva, ki jih je napovedal za južno plošča Šalca, bolj skromno darilo. Morda pa je prav racionalnost, tako na igrišču kot ob njem, tisto, kar bo Mariboru zagotovilo, da bo dolgoročni model letošnja, ne lanska sezona.

    FullSizeRender 5

    Novakovićev doppelpack

    Zadetka številka deset in enajst v tej sezoni, skupaj jih je za Maribor zabil šestnajst na petintridesetih tekmah. Kar je precej soliden izkupiček, ne glede nato, da statistika ne vodi evidence zapravljenih zicerjev, s katerimi bi Maribor nemara že lani osvojil štirinajsti naslov. Ga ni, zato ga je letos in Novaković je prišel do svojega prvega slovenskega državnega naslova tudi zaradi njegovih zadetkov. Prvega mu je s svojo tretjo, lepo asistenco sezone serviral Matej Palčič – kar še vedno deluje bolj izjema kot pravilo -, drugega s kota Valon Ahmedi. Ko je tako »in the zone«, ko je tako »noter«, je Milivoje Novaković najbrž vreden vsakega evra. Ko čaka, gara, rinta, tudi krili, usmerja, nerga, ampak se predvsem bori, je neusmiljen stroj za zadetke.

    Zanimivo bo zatorej videti, ali bo Novaković med tistimi starejšimi, ki jih bo Milanič spočil na tekmah z Aluminijem, Celjem, Radomljami in Krškim. Že njegovo (ne)igranje bo veliko povedalo o tem, če bo Novaković podaljšal pogodbo. Sodeč po golu Aberdeenu, zavzetosti zlasti proti Olimpiji in potrpljenje, ko se je znašel na klopi (sicer manj kot Marcos Tavares, a večkrat kot Luka Zahović), ima Novaković gotovo še vsaj eno sezono nogometa v nogah. Zdaj, ko ima tudi naslov, je najbrž pozabil očitke, izrečene po prihodu, da ni vse na takšnem nivoju, na kakršnem je upal, da bo. Tudi če nivo ni takšen, kakršnega je pričakoval, je bilo za naslov treba garati. A tudi Maribor je letos na precej višjem nivoju kot lani, ne glede nato, da je Novaković lider bolj izven igrišča kot na njem, čeprav ga krasita borbenost in pristop.

    Oba gola sta pokazala, da je lahko Novaković tista nujna rešitev v Milaničevem rezerviranem fuzbalu, da za zdaj še ne zapišemo izhod v sili. Maribor je bil tokrat zelo nevaren z visokimi žogami, kar je priznal tudi Miran Srebrnič. In gotovo je imel v mislih bolj ali manj le Novakovića, ob prekinitvah še Šulerja.

    FullSizeRender 9

    Mariborske notranje rezerve: Ahmedi, Ogrinec, Bajde…

    Priznamo, da smo kar malo poškilili. Valon Ahmedi? Komaj drugi članski prvoligaški nastop v vijoličastem za nekdanjega mladega albanskega reprezentanta, ki je iz Celja prišel pred dobrim letom dni in od takrat zbral – do te tekme – le en sam nastop, prav proti Gorici, v lanskem zadnjem krogu. Devetnajst minut na šestnajst minut podlage iz pokalnega debija proti Zavrču. Nato so ga odstranile poškodbe, a ne v celoti, saj je na treningih znal celo izpasti iz dvaindvajseterice, ker Milanič za tako kreativnega, spretnega in predvsem svojeglavega igralca pač ni našel prostora.

    Zakaj se je torej zdaj, ko je Maribor imel – izvemši Novakovića – precej več preglavic v napadu kot pa v sredini, odločil zanj? »Ahmedija sem dolgo čakal. Velik talent, ki ga nisem imel na treningu v kontinuiteti več kot 14 dni. Drugi polčas je bil odličen,« ga je radodarno pohvalil Milanič. Hm. Ahmedi ni bil v kontinuiranem procesu? Letos je v tretji ligi za b moštvo igral na štirinajstih tekmah, zbral ne samo 1.177 minut, temveč tudi šestkrat zabil. Res je, da je bil tudi poškodovan, toda b moštvo je na poti do naslova v 3. SNL – sever lahko računalo nanj, ko ga je še kako potrebovalo.

    Ahmedija izpostavljamo zato, ker ima – podobno kot prej Sintayehu Sallalich, s katerim si delita sposobnost hitrega preigravanja, ne pa tudi natančne podaje v protinapadu, je pa Ahmedi podal Novakoviću iz kota za drugi gol – karakteristike, ki jih publika (rada) vidi in rabi bolj kot Milanič. Razigral se je na levi strani, povzročal Goričanom precej preglavic in delno poskrbel, da se gostje v drugem polčasu vsekakor niso več počutili tako udobno na sredini, kot so se ob Aleksu Pihlerju in Blažu Vrhovcu, ki sta zdaj znova tam, kjer sta bila zgodaj jeseni. Da, Maribor zelo pogreša Marwana Kabho na tekmah, kjer tekmec zavoha negotovost. In še bolj pogreša Dareta Vršiča, saj se Dino Hotić peha najprej za svoje mesto na igrišču in mu potem zmanjka tisto malo za zadnjo podajo, ki je Marcos Tavares kakopak na poziciji na vrhu romba nikakor nima.

    Zdaj pridejo tekme, kjer bo Milanič lahko razporejal čas in kjer bo rezultat še vedno štel, ne bo pa več imperativ, čeprav je glede na Milaničeve odločitve po pokalnih tekmah z Olimpijo bolj malo verjeti, da bo odstopal od vrnitve od osnovnega 4-4-2 koncepta, kjer je zadetek posledica garanja na sredini (in ne obratno). V takem konceptu je prepotenten igralec najbrž tudi Sandi Ogrinec, ki za mladince, ko se tja vrne, gladko zabije. »Mladinska ekipa se bo borila za osvojitev svojega prvenstva, zato ne bo nobenega eksperimentiranja. Skušali bomo v štirih tekmah spočiti starejše in dati priložnost tistim, ki so stalno tu, delali in si zaslužijo priložnost.«

    Recimo, da razumemo. A eno so besede, kar smo letos že videli, drugo pa dejanja. Gregor Bajde sliši iz kroga v krog, kako se nanj računa. Očitno le zato, da sedi na klopi. Milanič namreč odpravlja posledice in ne vzroke, zato je poslal Damjana Boharja, okrepil desno stran, da bi se kaj več podalo trojici pred golom, kot da bi posegal v več kot očitno v zadnjih krogih nezamenljive. Že res, da ima Maribor rezultat, toda šest zmag in štirje remiji ob izpadu iz pokala niso ravno »evropska« forma. Vsaj ne tista, za katero Tavares razlaga, da bi morala biti ciljno naravnana vsaj na skupinski del evropske lige.

    Maribor ima zaledje v kadru: Ahmedi, Ogrinec in Bajde bi morali dobivati izdatno minutažo, zdaj, ko se bo spočilo starejše. Celo menjava v vratih se ne bi zdela tako napačna, še zlasti glede nato, da še vedno ni znana prihodnost Handanovića in bi Maribor (zlasti Mitja Pirih) lahko z Matkom Obradovićem preveril, kakšne so dolgoročne rešitve, saj je bila izkušnja na tekmah z Olimpijo precej bipolarna.

    Celar, Štor, Hajrić so v b ekipi dali od sebe vse, kar se je od njih pričakovalo in želelo. In potem sta tu Aleš Mertelj in Aleksander Rajčević, ki bi prav tako želela svoje minute. Rajčević jih bo morda dobil še prej, zdaj ko se je poškodoval Defendi (že v prvem polčasu si je zvil gleženj, zdravnik je svetoval Milaniču, naj ogreje Rajčevića), Mertelj pa najbrž tudi. Mariboru doslej rotacije, vsaj take, ko nima česa izgubiti, niso uspevale najbolj estetsko, čeprav bi se Milanič lahko spomnil, da so lani v Ljudskem vrtu kljub porazu z Gorico (2:3) v zadnjem krogu navijači glasno zaploskali mladim igralcem. Tistim, na katere so upali v tej sezoni. Milanič torej vseeno ve, kako priti do aplavza tudi takrat, ko rezultat ni v ospredju.

    FullSizeRender 3

    Kam torej spada Gorica?

    Miran Srebrnič deluje ravno prav skromen, ko je skromnost tisto, kar Gorica potrebuje. In ta skromnost je stabilizirala klub na robu propada (beri: za las uspešne kvalifikacije za obstanek z Aluminijem pred dvema letoma, ko je Srebrnič znova prevzel moštvo). Toda Srebrnič iz devetdesetih prinaša tisti draž, čar, žar, ko skromnost lahko ostane zgolj lepa čednost, klub pa golo povprečje. Gorica je šla pač dlje, kot je to storilo Celje, poleg Maribora torej trojica klubov, ki so v ligi od začetka. In ni nepomembno, da sta Darko Milanič in Miran Srebrnič, nekoč sodelavca, edina trenerja, ki bosta dočakala konec sezone na svojih klopeh. Lani sta zdržala še Luka Elsner (Domžale) in Tomaž Petrovič (Krško), letos je vseh osem preostalih klubov zamenjalo trenerje. Nekateri po večkrat. Tako Radomlje kot Olimpija.

    Morda so tudi zato bili obračuni Maribora in Gorice izenačenost v ozadju, kot da na Gorico nihče ni dobro računal, fokus pa je bil, pričakovano, na derbijih in na letečo igro Rožmanovih Domžal. Goričani so Mariboru zabili kar šest komadov na štirih tekmah (tako kot Domžale kar pomeni, da Domžale niso edine, ki tako igrajo proti Mariboru), izvlekli po zmago doma in remi v gosteh, vsakič pa ugotavljali, da so Mariboru res blizu, a še vedno daleč, kot je pokazal tudi pokalni četrtfinale, ko je vijoličaste rešil – sploh če se spomnimo sodniških odločitev v Ljudskem vrtu – gol v gosteh. Gorica ni bila eno tistih moštev, po katerih bi Maribor lahko tarnal, češ, če se proti nam vsi branijo, se težko pripravimo na Evropo.

    FullSizeRender

    Ključna odlika Srebrniča ostaja, da je na nek način ostal igralec, a se vselej zaveda vloge trenerja. Ima tisto, česar Luka Elsner denimo nima. Zmagovalno miselnost in vse štiri državne naslove z Gorico. Čeprav govori mestoma komaj polglasno, ne povzdiguje glasu, ne rohni in predvsem ne želi ugajati nikomur. Tukaj je za svoje fante, svoj mlad kader, kjer iz Andrije Filipovića in Rifeta Kapića to pomlad dela podobno, kar je počel z Blessingom Elekejem, Andrejem Kotnikom, Gregorjem Sorčanom in drugimi. Srebrnič je postal, kot radi rečejo Goričani zanj (in ne klub sam), institucija.

    Tovarna kompaktne igre z navdahnjenimi posamezniki, ki lahko pokažejo, kar je pokazal Dejan Žigon s prvim golom ali Osuji z drugim. Ko se Gorica sestavi – in v Mariboru je potrebovala približno dobrih deset minut v obeh polčasih -, je vijoličastim domala enakovredno moštvo. Pa ne samo Mariboru. »Po tihem smo upali na ta mesta, imamo možnost biti celo drugi. Pokazali smo, da spadamo v ta krog. Vsaka točka je pomembna,« je povedal Srebrnič in nihče mu ne more oporekati. »Odigrali smo dobro tekmo, bilo je nekaj naivnosti, a je razumljivo, ker smo še v procesu dozorevanja. V tekmo smo šli brez prevelikega rešpekta, točka je realna na koncu.«

    Srebrnič niti za hip ne pomisli na samocenzuro, ki je sicer redka v našem nogometu, še manj pa na polikanost ali uglajenost, ki je je precej. Zato ima tisti »šmek« garaškega branilca, ki mora garati ali celo popravljati zapravljeno v napadu. Srebrničeva Gorica je – ob Domžalah, ki pa se z vlogo tekmeca iz ozadja težje spoprijemajo – nemara najboljše moštvo ta hip za razvoj mladih igralcev, kar smo lani pripisovali Tomažu Petroviču in zgodbi Krškega. In zdaj pogledujejo višje od četrtega mesta, čeravno jim prav Celjani še ne pustijo dihati. Če bi le imeli še na glavni tribuni tako zvesto, glasno, fanatično podporo, kot jo imajo v Terror Boys, ki so spomnili prav na draž devetdesetih, bi Gorica bila tihi favorit ob (morebitnih) kiksih Domžal in Olimpije. Evropa pa bo znova, kot kaže trenutno, nagrada. Ko bi le trajala dlje kot lani (proti Maccabiju)…

    FullSizeRender 6

    Ponisov strahopetni tek v slačilnico

    Do zadnje sekunde Roberto Ponis ni bil le suveren. Ne ne. Bil je tak, kakršni so slovenski sodniki najraje. Nasilno avtoritavni. Ja, nasilno. Ponis ni storil napake, ker ni Gorici dosodil penala, ko je padel Andrija Filipović. Ga fant niti iskal ni, kar se je na posnetku lepo videlo, od blizu pa najbrž še boljše. Nerodno je padel – da estetika padanja sodnikom ni nepomemben faktor pri njihovih odločitvah, ve najboljše Mitja Viler – in kar je zaskrbelo, ni bil le njegov padec, temveč Ponisovo cincanje. Piščalko je nesel k ustom, nato čakal in na koncu Goričanu pokazal rumeni karton. Za padec, ki je bil precej bolj posledica nerodnosti kot golo simuliranje. Pa dobro, to še vzamemo v zakup, toda Ponis je nato šel nadirati Filipoviću, ki mu niti ni bilo kaj prida do debate. Ponis je na vsak način želel dati vedeti mlademu nogometašu, kdo je tukaj glavni.

    Podobno je Ponis storil z Vilerjem v nadaljevanju, ko se je odločil, da mu bo pač še kaj povedal. Strogo, resnobno, avtoritativno. To, kar pač slovenski sodniki najraje počnejo: govorijo o svojem sojenju in svojih odločitvah. Toda ta svojeglavost in občutek, kot da ne spadajo (dol) na nivo igre slovenskega fuzbala, se je pokazala ob koncu obeh polčasov. Roberto Ponis je tako odpiskal konec prvega polčasa, da ne Goričani ne Mariborčani ne stadion ne njegovi sodniški kolegi niso vedeli, kaj je pravzaprav odpiskal. »Že na koncu prvega polčasa nismo vedeli, kaj je piskal. In ne, ni nas obvestil, da bo piskal ob 90:00,« je Darko Milanič odgovoril na naše vprašanje, Srebrnič pa prikimal, ali je Ponis – po predhodnem pogovoru z varnostno službo, obema moštvoma in še kom – obvestil koga, da bo piskal točno ob izteku igralnega časa, vedoč, da bodo navijači stekli po drese, hlačke, štucne, gate, kopačke, vezalke, bidone, žoge.

    Slovenski sodniki ves čas delujejo, kot da imajo vse pod nadzorom. Lično si popravljajo slušalke, mično naželirani radi govorijo in večinoma, da ne bo pomote, dobro opravljajo svoje delo. Marko Šuler bi moral dobiti rumeni karton za kričanje nad Matejem Vojsko, drugim pomočnikom, ki je pravilno videl, da je Viler pri drugem golu Gorice zaspal pri ofsajd zanki. Ponis mu ga seveda niti slučajno ni upal pokazati. Ker so sodniki pri nas avtoritativni tam, kjer si drznejo biti. Ampak če to še razumemo, ne more biti nobenemu sodniku v ponos tako strahopeten tek v slačilnico in to pri 2:2 in tekmi, ki bi se lahko nagnila v obe smeri in prinesla morda tri nujno potrebne točke Gorici v borbi za višja mesta, Novakoviću hat-trick, Ljudskemu vrtu eksplozijo, skratka karkoli. Če bi moštvi o tem obvestil prej, nič hudega. Bili ste opozorjeni. Morda bi kdo v žaru borbe na to pozabil, ampak vseeno, bili bi opozorjeni, da bo ob 90:00 tekme konec.

    Tako pa je Ponis pokazal, kaj se zgodi, ko slovenski sodniki naenkrat postanejo stvaren, oprijemljiv del tega našega fuzbala. Ko postanejo del zgodbe igralcev, navijačev, odločitev. Tudi njihovih. Kar naenkrat Roberto Ponis ni več avtoritativno razlagal, robantil ali suvereno racal po igrišču. Nak. Oddrvel, odšprintal, odvihral je v slačilnico, odpiskal pa, ko je že bil v teku. To ne more biti v ponos ne njemu, ne njegovi ekipi, še najmanj pa našemu nogometu. In še najmanj predsedniku Radenku Mijatoviću, ki prihaja prav iz sodniških vrst. In medtem ko nekateri naši novinarski kolegi v Delu pišejo, pardon, navijajo, da naj Damir Skomina, ki v PLTS spregleda eklatantne roke, čiste penale in še kaj, sodi kar finale lige prvakov (čeprav vemo, da sojenje v domači ligi nima praktično faktorja, ko si na nivoju Skomine), drugi vidimo, kaj se zgodi pa na (našem) terenu. Strahopeten tek v slačilnico.

    Igralec tekme: Milivoje Novaković (Maribor).

    FullSizeRender 4

  • Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [0:0]

    Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [0:0]

    Točka na točko, Ljudski vrt kot plan b

    Čeprav smo nekoliko poškilili nad uradnim obiskom, ki je zabeležil sedem tisoč duš, je že samo vzdušje pokazalo, kakšen pomen vendarle ima derbi. Tudi ko se zdi, da je vse že odločeno. Saj po svoje je, čeprav v bistvu še ni. Maribor še ni prvak in Olimpija še ni druga/tretja. Ampak kljub temu ne pri Mariboru ne pri Olimpiji z 0:0 – komaj peti prvenstveni remi (šele tretji v zadnjih petih letih) brez golov od »nove Olimpije« v 32 derbijih – niso bili pretirano razočarani. Ljubljančani so predvsem obranili čast Stožic, Maribor pa bo PR ocelofanil, kako da je lepše slaviti v Ljudskem vrtu.

    Seveda so Domžale z visoko zmago nad Rudarjem tudi vplivale na potek tekme, kjer je Maribor potlej moral zmagati, toda zavidljivo število mariborskih navijačev najbrž ni odšlo čez Trojane ravno najbolj navdušeno nad idejo, da bi se do naslova prihajalo mic po mic, točka po točko. Je to namreč Maribor? Previdno in počasi? Pragmatično? Zdaj resda Maribor potrebuje zgolj še eno piko, ki jo bo gotovo osvojil, v kar ne dvomijo niti Ljubljančani, ki so že športno čestitali Mariboru za naslov.

    Toda glede na samo igro, kjer Olimpija primarno ni želela izgubiti, Maribor pa je upal na en gol za zmago, ki da bi se nekako zgodil (kot v Velenju in proti Domžalam), se noč po derbiju zdaj zdi ideja o slavju v Ljudskem vrtu (proti Gorici v soboto) bolj kot plan b. Ki ni slab plan b, sploh ne, toda napovedi tokom sezone, da bo Maribor gazil, so zdaj daleč od tistega, kar na igrišču skuša preko igralcev, ki vneto sledijo idejam, prikazati mariborski strokovni štab. Tekme z Rudarjem, Domžalami in zdaj še Olimpijo so resda poskrbele, da Jasmin Handanović ni dobil zadetka, a je Maribor hkrati zabil le dva, oba globoko v kazenskem prostoru in oba po precej grobih napakah tekmecev.

    Izostanek Dareta Vršiča na sredini je resda očiten, a še bolj je očitna retro igra, kjer Milanič odkriva samega sebe izpred štirih let, želi igrati malo romb, pa malo 4-3-3, pa malo evropsko, pa malo po bokih, pa malo tu, pa malo tam. Vse lepo in prav, moštvo, ki je sposobno tokom tekem spreminjati postavitev, strategijo in izkoristiti prostor ali ponujeno priložnost, je kvalitetno moštvo, vredno več kot le naslova državnih prvakov. Je vredno občudovanja.

    Toda Maribor trenutno ni takšno moštvo. Ne samo, ampak predvsem zaradi izostankov in že pred tem odhodov. Brez Erika Janže je Maribor domala brez predložkov in asistenc po bokih, čeprav se je Mitja Viler spomladi bolj ali manj dokazoval kot notranja rezerva, v katero je tako glasno po zimi verjel Zlatko Zahović. Ampak ko je svojo usodo podpisal ali, bolj ustrezno, je ni podpisal, še Sintayehu Sallalich, je Maribor ostal brez prodorov po bokih, ob počasnem učenju Blaža Vrhovca, ki bo potreboval vsaj celotno pomlad po poškodbi Marwana Kabhe, da bo tisti Vrhovec, ki ga je bilo luštno gledati ne samo v Celju, temveč tudi v reprezentanci, in ob padcu samozavesti, šmeka, drznosti celotnega moštva – z Luko Zahovićem na čelu, ki ni znal povleči ekipe dokončno naprej, ko ga je ta najbolj potrebovala -, je zdaj Maribor ekipa na razpotju. In ekipa, ki ne ve, kakšna ekipa bo čez dva meseca, ko bo šlo zelo zares. Zelo evropsko zares. In je starajoča se ekipa, kjer cene igralcev, vsaj sodeč po prikazanem, v najboljšem primeru stagnirajo.

    »Želeli smo dokončno odločiti prvenstvo. Naš cilj je bila zmaga v Ljubljani. Fantom po tekmi ni vseeno. To mi je zelo všeč. Mislim, da smo prevladovali večji del prvega polčasa. Manjkali so natančni predložki. Želeli smo tako nadaljevati, a po zgrešeni veliki priložnosti je tekmec dobil krila. Olimpija je ob koncu pritisnila. Porabili smo veliko energije, vendar nam ni uspelo zmagati. Vseeno smo naredili velik korak k naslovu. Zdaj bomo vse rešili pred domačimi navijači, kar je še toliko slajše. Dobili bomo energijo s tribun in skupaj z našimi navijači proslavili naslov,« so bile Milaničeve besede po tekmi.

    O širši sliki trenutno še nihče ne govori, čeprav bi tudi lahko, saj je Maribor na trenutke kontradiktorni klub, kjer se pred sezono govori o lovorikah, potem pa se izpad iz pokala odslovi kot manj prioritetno tekmovanje. Vprašanja, bolj kritike o tem, da Maribor ne bo imel dovolj časa za nabiranje izkušenj v kvalifikacijah za ligo prvakov, bodo kvečjemu bolj glasna. Molk Zlatka Zahovića pa tudi. Kajti če kaj, je Olimpija – pa tudi Domžale – letos pokazala, da se z Mariborom lahko kosajo. Ker je Maribor pač zanje tolikanj večji motiv. Časa za evropske preizkušnje ne bo veliko, Mariboru pa trenutno precej manjka, da bi bil evropsko konkurenčen. Štirinajsti naslov bo osvojil kompaktno, pragmatično in predvsem umirjeno. Kar je velika odlika, toda mariborska nogometna folklora pozna in želi tudi več. Več kot 0:0.

    FullSizeRender 8

    (Ne)razumljivi menjavi

    Če je Darko Milanič še tokom lanske sezone izrazil željo, da bi ga novinarji večkrat povprašali po njegovih odločitvah, ki da jih rade volje pojasni, mu v Stožicah ni bilo do pogovora. Željo novinarskega kolega, da bi nas več postavilo različna vprašanja, čeprav bi ta kmalu postala precej podobna, je zatrl Milanič kar sam, ko je vnovič – in še zdaleč ne prvič v tej sezoni – najprej spregovoril, kaj so bili cilji, kako je fante lepo gledati na treningih in kako bo slaviti doma z navijači najlepše, nato pa povsem spremenil ton, grimase in nasploh svoj pristop, ko se ga je vprašalo po njegovih zgolj dveh, poznih in taktično dokaj spolzkih menjavah.

    Zakaj se je odločil za ti menjavi (Bohar za Hotića, Mertelj za Pihlerja)? Ni šlo tako zlahka. »Poslal sem ga (Aleša Mertlja) v igro, ker je bil Aleks Pihler utrujen.« Ni prvič, da je Milanič sam ocenil, da je kateri od igralcev utrujen. To je povedal za Vršiča prav v Stožicah na prvem pokalnem derbiju, ko se je igra Maribora začela sesuvati zelo podobno, a tokrat vsaj neusodno. Zdaj je znova povedal enako za Pihlerja, ki pa je oceno trenerja skoraj sam demantiral: »Lahko bi iztisnil še 10 minut, trener se je odločil za menjavo in to je treba spoštovati.« In Pihler je bil med redkimi v tisti fazi tekme, globoko proti koncu, ki je bil kondicijsko še dovolj močen.

    A ključna menjava je bila prva, ko je Milanič v igro poslal Damjana Boharja namesto Dina Hotića, ki se je v drugem polčasu končno vsaj malo razigral, čeprav mu prodori iz desne proti sredini niso uspevali, kot si je zamislil, obenem je imel nekaj nenatančnih podaj, a je bil tudi edini, ki je bil sposoben brez visokih žog prenašati igro na polovico Olimpije. O tem ni Milanič povedal nič, čeprav je dobil vprašanje o obeh menjavah.

    Bohar pa kot da ni dobro vedel, katero pozicijo naj pravzaprav igra. Nikakor se ni znašel na sredini, izgubil žogo, dve in Olimpija je kar naenkrat zadihala in precej lažje zadrževala žogo ter pritisnila Maribor, da se je ta na koncu pošteno trudil za točko. Glede nato, da je v napadu trojica Novaković-Zahović-Tavares na trenutke stala tudi v liniji, bi to lahko bila tekma za Gregorja Bajdeta, katerega vrnitev iz posoje je najbrž (za zdaj) edina resnično kisla zgodba mariborske pomladi.

    Proti Domžalam se je že pripravljal za vstop, pa si je strokovni štab premislil. Tokrat se je šel segrevati zadnji, še Valon Ahmedi, Luka Uskoković (!) in Aleksander Rajčević so dobili prednost pred njim, Saša Gajser pa je po prvi od le dveh minut sodnikovega podaljška klical Rajčevića za vstop v igro, kar le potrjuje mariborske težave z menjavami, ki so se dogajale že v Kopru in Krškem. Kot da leva roka ne ve, kaj počne desna. In obratno. Milaničve besede, da na Bajdeta še računa, so zato toliko težje razumljive, potem ko mu je jeseni namenil doslej – šest minut.

    Tovrstne poteze namreč kažejo, da mariborski strokovni štab včasih govori eno, počne pa drugo. Vprašanje tudi je, koga razen Viol, ki mu namenjajo neizpodbitno podporo ob vsakem vstopu, tako pozni vstopi Aleša Mertlja dejansko zadovoljijo? Mariboru se je igra sesuvala in če bi podaljšek trajal še tri minute, bi imel Handanović najbrž še precej več dela, kot ga je že imel. Pri čemer je zavladal občutek, da je Maribor sam Olimpijo povabil pred svoj gol: najprej z zapravljenim zicerjem, nato še z menjavama.

    Milanič v letošnji sezoni kar nekajkrat ni izkoristil možnosti (vseh) menjav, povrhu se je klub tokrat odločil in Sandija Ogrinca uporabil na tekmi mladincev proti Rudarju, čeprav bi nemara bolj prav prišel na derbiju, kjer se je dvakrat že izkazal. Vse to so poteze, ki čudijo in vsekakor ne prinašajo rezultata, obenem pa tudi ne nedvoumnih, eksaktnih in jasnih odgovorov. Vsaj tokrat ne pozitivnega. Je pa res, da ima Maribor pet krogov pred koncem 68 točk, toliko, kot jih je imel lani po koncu prvenstva. Kar je vsekakor napredek. Toda hkrati vemo, kaj o lastnih pričakovanjih pravijo glavni akterji kluba.

    FullSizeRender 4

    Novaković: zicer & gesta

    Beseda, ki bo najbrž podpisala igre Milivoja Novakovića v Mariboru, bo zicer. Skoraj ziher. Drugače bi šlo skoraj težko. Ni seveda edini, ki je imel v tej sezoni zapravljeni zicer proti Olimpiji: Luka Zahović bi najbrž pokalni dvoboj z golom na prvi tekmi odločil že v Ljubljani.

    Toda Novakovićeva težava je, da bi mu nekateri radi pripeli tudi nadimek »kretničar«, ker da toliko usmerja, bolje, krili z rokami. Če se je Marko Šuler v intervjuju v Večeru dobro pojasnil, kako in zakaj uporablja svoje izkušnje kot avtoriteto, je pri Novakoviću še vedno v zraku vprašanje, čemu se ga bojijo ne samo tekmeci, temveč tudi soigralci, včasih sodniki in povrhu še njegov trenerski štab. Da, bojijo. Nihče mu ne upa ničesar niti pripomniti, ko zapravi takšne zicerje, kot je bil znova tokratni. Milanič ga niti s priimkom ni omenil, češ, le zapravljena priložnost.

    Pri čemer seveda ne moremo pozabiti Novakovićevih prejšnjih zadetkov na derbijih, sploh tistega na prvem letošnjem derbiju v Ljudskem vrtu. In hkrati niso težava zicerji sami po sebi. Težava je dramaturgija tekme, ki jo taki zapravljeni zicerji povzročijo. Še bolj pa Novakovićeve poteze na igrišču.

    Če bi se »Novagol«, ki je v PLTS za Maribor na 34 tekmah zabil solidnih 14 golov, s tem, ko kasneje krili soigralcem, jezil sam nase, kot se zdi včasih pri Šulerju, to najbrž ne bi škodilo Mariboru. Mu je pa škodila situacija na koncu tekme, ko je resda sodnik Andrej Žnidaršič v svoji edini sporni situaciji na tekmi (sicer je vsaj nas presenetil z umirjeno, zelo nekomunikativno sodniško predstavo) bojda trčil z Alešem Mertljem, Novaković pa je kar prenehal igrati, ker je sam presodil, da je tudi nad njim bil storjen prekršek. Morda res, toda Novaković bi svoj renome bolje vnovčil, če bi zicerje pospravil v mrežo, kot pa da se na trenutke še vedno zdi, da želi igrati na karto svoje zlasti reprezentančne kariere. In da ima tako nesporno avtoriteto, da sam odloči, kaj je prekršek in kaj ne.

    Delno to seveda lahko razumemo, vendar Novaković je v tisti akciji pustil soigralce na cedilu, hkrati pa pokasiral rumeni karton, ki mu ga je za ugovarjanje Žnidaršič kot eden redkih sodnikov sploh upal pokazati. Glede nato, da še ni znana njegova prihodnost, saj mu konec sezone poteče pogodba, je na mestu vprašanje, zakaj ga je Milanič zdaj vključil v prvo postavo, če ga je proti Rudarju in Domžalam pustil na klopi, pomlad pa je povrhu dala kmalu tudi dokaj neudoben občutek, da se Marcosa Tavaresa in Luke Zahovića preprosto ne menja.

    In ko potem še gledamo največje fuzbal derbije, kjer je Real v zadregi, ker pušča Morato na klopi, ali ko na drugi strani Marcus Rashford dobiva prednost pred Wayneom Rooneyjem, so vse to legitimna vprašanja tudi za Maribor. Pa ne, ne spet tista, zakaj trenutno ne pridejo Sirk, Celar in Hajrić niti do klopi. Temveč zakaj je to modus operandi. Hkrati pa je vprašanje za Milaniča, ki mu res ni bilo do pogovarjanja po tekmi na novinarski konferenci, zakaj so na koncu visoke žoge šle na Zahovića ne pa na Novakovića. Tokom sezone smo se pač naučili, da v Mariboru rade volje govorijo po zmagah, po remijih ali tekmah, kjer bi »morali« zmagati, pa želijo čimprej… Na delo.

    FullSizeRender 7

    Hadžić na koncu pravi za Olimpijo

    Videti Nemanjo Mitrovića, kako z žarom v očeh razlaga o Safetu Hadžiću, je že ugotovitev sama po sebi. Za moštvo, ki je zamenjalo štiri trenerje od septembra do aprila, to ni majhna stvar. Da je že na treningih drugače, pravi Mitrović, upravičeni kapetan moštva, ki je – tako kot Hadžić – zelo dostojno, športno in pošteno čestital Mariboru za sicer še teoretično neosvojeni naslov.

    Pomlad 2017 bo šla v zgodovino kot morda celo prelomna pomlad, ki bo vsaj srednjeročno odločala o prihodnosti Olimpije, vendar v zgodbi bodo nekje v ozadju vseeno izstopali vsi štirje obračuni z vijoličastimi. Ali pa bi vsaj morali. Čeprav ni šlo ne Luki Elsnerju, ki je izgubil oba derbija, ne Marijanu Pušniku in je spakiral tudi Ranko Stojić, moštvo pa je globoko v aprilu sploh prvič zmagalo po razprodaji točk, je Olimpija izločila Maribor iz pokala ter prestavila njegovo slavje, pozabiti pa ne gre niti na prvi spomladanski derbi, ko je Olimpija dajala vsaj občutek stabilne ekipe, ki je klecnila le v eni akciji, ko je Zahović zabil in se je Maribor neulovljivo začel oddaljevati od Olimpije, ta pa od ubranitve naslova. Vsekakor pa tisto ni bila tako stabilna Olimpija, kot je preglasno in prepotentno napovedoval Branko Ilić.

    Hadžić je Olimpijo pokrpal najprej tam, kjer je imela največ težav. V obrambi. Tam, kjer je beležila poraze. Pod Hadžićem na šestih tekmah še niso izgubili (dve zmagi, štirje remiji), pri čemer ni nezanemarljivo, da ima pred Nejcem Vidmarjem prednost Rok Vodišek, ki ima vse karakteristike (bodočega) prvega, še bolj pa neobremenjenega golmana (vzamite za primer Matka Obradovića pri Mariboru), Hadžić pa je Mitroviću našel na sredini primernega partnerja: Arisa Zarifovića. Ta trio je vsaj tako stabilen kot trojček Handanović-Šuler-Defendi. In ob taki obrambi lahko Olimpija vsaj koliko-toliko zadiha, čeprav je na derbiju znova kmalu postalo evidentno, da se takoj zatem začenjajo problemi z igro Olimpije. Ki je pravzaprav ni, če odštejemo protinapade in strele od daleč ter prekinitve. V prvem polčasu Olimpija ni prikazala veliko, kot je priznal tudi Mitrović, pri čemer jim poškodba Nika Kapuna nikakor ni šla na roko, je pa vrnitev Danijela Miškića ob Alexandruju Cretuju vnesla nekaj obrambne samozavesti na sredini.

    Čeprav imajo zmaji v Abbasu najbrž še najbolj agilnega igralca ta hip, ima Olimpija v napadu premalo energije, ki je prav v ključnih trenutkih zmanjka bodisi Blessingu Elekeju bodisi Andražu Kirmu in še najbolj Leonu Benku, ki ima precej več motiva kot kondicije. Ali pa je nato Handanović vzel še nekaj tiste prepotrebne samozavesti: sploh Elekeju s fantastično obrambo. Da je 0:0 pošten in realen rezultat, je iz ust Mitrovića in Hadžića delovalo kot spodbuda, a je veliko povedala hkrati Mitrovićeva (samo)kritika o tem, da se bo potrebno na preostalih petih tekmah pošteno potruditi za drugo mesto, saj ne Domžale ne Gorica ne popuščata. In čeprav je kapetan še aktualnega državnega prvaka, je minulo pomlad kar dvakrat v eni izjavi označil za sramotno, kar kaže, da so se Ljubljančani, vsaj tisti, ki so nosilci igre na igrišču, ne samo sprijaznili z letošnjo sezono, temveč pogledali lastne predstave tudi realno, da so naslov sami izpustili iz rok. Morda tudi zato lažje tekmujejo z Mariborom, ki so mu že drugič to pomlad prekrižali načrte.

    FullSizeRender 5

    Glavna zvezda: derbi

    Derbi je tako izstopajoč v slovenskem fuzbalu, da se opazi tudi to, da Zlatka Zahovića po doooooolgem času na derbiju ni bilo na klopi. Kdo ve, zakaj, naše ugibanje, da gre, kot je v preteklosti že povedal Milanič, običajno na klop Maribora, ko presodi, da bo s tem moštvu dodatno pomagal. In da tokrat moštvo te pomoči ni potrebovalo, čeprav bi nemara jo, vsaj sodeč po videnem.

    Ker so bili aprila na sporedu kar trije derbiji, skupaj pa šest, pri čemer bi morali videti še sedmega, a se je NZS pač odločila, da superpokala ne bo več (ne da bi komu sploh kaj o tem rekli, razložili ali odgovorili), je to več kot dovolj, če ne celo preveč, čeprav – kot se je pokazalo na vseh letošnjih in nasploh v zadnjih dveh sezonah – derbijev najbrž res ni nikoli preveč.

    Na Urbani.si smo že izražali idejo, da bi nemara NZS lahko bolje premislila o terminih tekem, še zlasti derbijih, ki se jih je ob evropskih uspehih Maribora še posebej nespretno premikalo iz avgusta na spomladansko predkolo ipd. Če žreb dokaj spretno določi razpored prizorišč, je tokrat nespretno tekma padla ravno med prazniki, čeprav je bil obisk v Stožicah zelo zadovoljiv – še zlasti glede na razliko na lestvici.

    Igralec tekme: Jasmin Handanović [Maribor].

    FullSizeRender 3

  • Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

    Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

    Maribor govoril, Olimpija naredila

    To vsekakor ni osnovna in edina premisa, ki jo ponujamo. Še zdaleč ne, ker je Olimpija v največji meri napredovala zaradi treh solo akcij: dveh komadčin Leona Benka v Stožicah in bombe Alexandra Cretuja v Ljudskem vrtu. Toda vendar je to hkrati Olimpija, ki komaj izenači proti Celju, izgubi proti Aluminiju in prejema zadetke, takoj ko pride iz slačilnice, kot se je po prvi tekmi izrazil Andraž Kirm. Ni zaman opomnil, kako je pozabil na občutek zmage.

    Polfinalni obračun je bil neke vrste popravek, dodatna možnost, skorajda premor med ligaškim dogajanjem z Mariborom in Olimpijo. Toda kot je videti sedaj, se Maribor ni odlepil predvsem zaradi lastne igre, forme in rezultatov, temveč mu je pri tem izdatno pomagala Olimpija. Kajti ko se je Olimpija sestavila za dva pokalna derbija in se napalila bolj na novo lovoriko kot na večnega tekmeca, so vijoličasti spoznali (kot lani na koncu v Domžalah), da vendarle imajo tudi sami težave, ki jih (še) ne znajo rešiti. Ali pa bi to vsaj morali spoznati. Sodeč po izjavah, za zdaj še ne.

    »Spet smo bili pred golom malce nemirni, ko bi lahko bolje sklenili napad. To ne velja samo za Luko. Poskušali bomo najti mirnost in zadetke, da bi bili boljši pred vrati. Igro imamo, dinamiko imamo. Vezni igralci so v dobri formi, popraviti moramo še učinek napadalcev,« je namreč Milaničev sklep po izpadu pred 10.500 gledalci v Ljudskem vrtu, ki so sredi tedna upoštevali njegovo željo in glasno spodbujali svoje ljubljence.

    File_000

    Ta derbi bo še bolj kot prvi šel v zgodovino kot tisti, kjer je Darko Milanič sam zastavil besedo, mnenje in taktiko, pa se ni izšlo. Ključno vprašanje bo – ne glede nato, da kasneje na tekmo, ko je vstopil v igro, ni imel takega vpliva – ostalo neodgovorjeno. Odgovor na vprašanje, zakaj ni igral Dare Vršič, ki je začel zadnjih štirinajst tekem in zabil sedem golov ter zbral šest podaj in sam zase meni, da ima najboljšo sezono v karieri, ne more biti Marcos Tavares. Niti ne more biti niz osmih tekem, ki še sledijo. In ki da so prioriteta. Maribor pač ne more iti na juriš in vsi-v-napad suvereno, za Olimpijo skoraj strašljivo, brez Vršiča. Ne more. Že res, da so Ljubljančani trdno stali, se ekipno sestavili in predvsem vedeli, da ne želijo dobiti gola. Vedeli so, kaj bi. In česa ne bi. Mariboru se je zgodilo pa ravno obratno: dobili so gol, ko niso vedeli, kako bi ga dali. Gol Alexandra Cretuja je bil vse, kar igra Maribora ni bila.

    Ampak ni to presekalo toliko Maribora, čeprav so potrebovali še petnajst minut drugega polčasa, da se je videlo, kako je Milaničeva osnovna ideja preprosto nefunkcionalna. Ni samo Olimpija namreč zgostila prostora. Nak. Tudi Maribor ga je in ko so sledile še brezglave menjave (sistem 3-0-7 kot na PlayStation), se je zadušil v nečem, kar ni bil ne juriš ne vsi v napad. Če je namreč rešitev to, da Damjan Bohar naključno išče koga v kazenskem prostoru…

    Olimpija je povrhu našla svoj tandem v obrambi, saj sta Nemanja Mitrović in Aris Zarifović visoke žoge gladko odbijala, Maribor pa po tleh svoje priložnosti ob nerodnosti Tavaresa in nezbranosti Zahovića pač zapravil. Že videno, že znano, toda ukrepi, ki jih Milanič po ovinkih želi vpeljati, ne zaležejo. Luka Zahović ne zabije gola, če je Vršič na igrišču ali ne. Pika. Trenutno je to dejstvo. Štirinajst golov gor ali dol. Šest tekem že ni zabil, kar za napadalca ni malo. Tavares je dal spomladi en gol, Novaković je zabil štiri in trenutno kaže še najboljšo psihološko stabilnost. Usoda Gregorja Bajdeta pa je nasploh žalostna, saj je bila to tekma in tudi sistem zanj. Trenutno je Bajde igralec, ki ga Milanič ne rabi, dokler ga res nujno ne rabi. Tako je pač težko igrati – še posebej proti Olimpiji.

    Samo zato, ker igra Maribor suvereno in prevladujoče na sredini, to še ne pomeni, da je splošna ocena lahko odlična. Ne more biti. Hej, še Olimpija ni bila zadovoljna najbolj z igro. Še skeli remi v Celju. Milaničev avtoPR je razumljiv, toda Maribor prelahko dobiva zadetke, pri čemer živčnost Matka Obradovića, ki je dvakrat skoraj podaril žogo Olimpiji, vsekakor ni pomagala; kot tudi ne prisiljene rotacije štoperjev, ki so popustili pri prvem golu Benka, zrihtali dva penala v ligi in zdaj še slabo izbijali. Napad pa je tako ali tako že opisano problematičen.

    Mariboru se pokalni poraz neposredno gotovo ne bo poznal, obenem je slovenski nogomet tako nepredvidljiv in odvisen od dnevne forme, da nas ne bi niti najmanj čudilo, če bi Domžale, ki so trenutno prav tako domala bizarna zgodba zase, na koncu dvignile svoj drugi pokal. Bo pa epilog podpisal šesti letošnji derbi, ki bo 29. aprila v Stožicah. Maribor do takrat čakata še tekmi z Rudarjem in zlasti Domžalami, Olimpijo pa Radomlje in Krško. Prvenstvo je domala resda odločeno, toda Maribor niti če bi vsi sedanji igralci podaljšali v tem trenutku pogodbe, ne deluje najbolj evropsko prepričljiv. Potrebuje le dvig forme v napadu. Res je. A po takem postu in zapravljenih zicerjih to ni težava, ki se bo rešila sama od sebe. Kot se ne bodo faze tekem, kjer Olimpije sploh na sredini kar zmanjka. Po prvem derbiju spomladi se nam je zapisalo, da je Olimpija govorila, kaj še vse bo storila, Maribor pa je to pokazal na igrišču. Zdaj se je primerilo ravno obratno.

    File_002

    Milaničevi dvojni standardi II.

    Da ima Darko Milanič (in njegov strokovni štab) dvojne standarde, smo že pisali, ko je šlo za Sandija Ogrinca. Čeprav z navdušenjem spremljamo del tistih Milaničevih izjav – zlasti off the record po treningih -, ki imajo meso, karizmo in podton, ima Milanič on the record vse bolj opazne dvojne standarde, hkrati pa se znova poraja vprašanje njegovega odnosa z Zlatkom Zahovićem. Glede na preteklost je namreč pr sporočilo kluba pred tekmo dišalo vsaj po skrbno premišljenem sporočilu.

    Ne, ne pravimo, da je bila Zahovićeva ideja, da naj gre Maribor z vsemi v napad. Sploh ne. Zgolj pravimo, da v tem primeru medijska relativna zaprtost kluba (Zahović že eno leto ne daje izjav, kar je Milaniča precej bolj izpostavilo, a odgovora na vprašanja o podaljšanju pogodb seveda nima on) pač klubu kot takemu ne koristi. Kot mu tudi ne, da na tiskovko po svojem prvem (evro)golu ne pošlje pred medije Dina Hotića namesto Blaža Vrhovca, ki je na tekmi igral obrobno vlogo in povrhu sam zaprosil za menjavo.

    A prav pri Hotiću (in Ogrincu in Obradoviću) je Milanič vsaj po našem mnenju kiksnil. Povedati vic, anekdoto po tem, ko si izpadel, lahko izpade po eni strani častno sprejemanje izpada s ščepcem smisla za humor, lahko pa izpade tudi kislo. »Pred tekmo v Kopru prejšnji teden sem ga vprašal, koliko zadetkov je dosegel pri nas. Ugotovila sva, da toliko kot jaz, ki nisem nikoli igral za Maribor.« To je le delno smešno. Hotić je dal gol, ki ga niso zmogli Milaničevi napadalci. Nadalje, Hotić si ni sam na hrbet nadel vroče, ikonične in po odhodu Ibraimija toliko bolj simbolne desetice. Je kreator, je podajalec, je tudi strelec, a primarno gotovo ne. V Kopru je res zapravil sijajno priložnost po kateri je Maribor nato prejel zadetek. Toda Hotićeve igre so se izboljšale v spomladanskem delu sezone, ustalil se je v rotacijah, čakal na priložnosti, pri čemer mu je zelo koristilo tudi neigranje Sintayehuja Sallalicha in poškodba Damjana Boharja. Nekoliko mu ni koristila dominantna vloga Dareta Vršiča, s katerim se v bistvu bori za isto mesto, vendar se je prilagodil.

    Še najbolj s komadčino, evrogolom in zadetkom spodletelega upanja. Zato vic in izjava Milaniča pač ni na mestu: »Če bodo mladi fantje poslušali nasvete strokovnega vodstva in direktorja, potem bo odlično. V prvem polčasu je Dino iz zelo podobne situacije streljal v nasprotni kot – kar nekaj. Če nas bodo poslušali, kako morajo streljati, bo več tega.«

    Kajti ko je padlo vprašanje o Luki Zahoviću, katerega streli, zapravljeni zicerji in nasploh forma so v zadnjem času tudi »kar nekaj« – uporabljamo Milaničeve besede -, pa so naenkrat vsi imeli težave, ne zgolj Luka Zahovič. Seveda jih imajo vsi; kdo pa jih nima. Da Milanič hkrati vse želi spomniti, da je Zahović dal štirinajst golov, dva lepa gola v Gorici in je moštvo reševal, ko ga drugi niso, pred tekmo pa celo omenjal Žana Celarja, ko je padlo vprašanje o rotacijah do konca sezone, ki trenutno niti povoha ne klopi prvega moštva, no, da Milanič spominja na vse to, nas čudi. Kolikor smo lahko razbrali iz izjav Zlatka Zahovića, je usoda njegovega sina (ni nepomemben podatek) v rokah NK Maribor. Če Maribor želi dobro izkoristiti svojo (povratno) naložbo, poravnati za zdaj neznan znesek s Heerenveenom, potem kolaž zapravljenih zicerjev ne koristi ne klubu ne igralcu.

    Kajti Milaničeve izjave v Stožicah, da je Vršiča menjal zato, ker je bil brez energije, v Ljudskem vrtu pa spomnil, da je do konca sezone še osem tekem, hkrati pa da se Marcos Tavares bolje znajde na zgoščenem prostoru, so dvojni standardi. Kajti tudi Luka Zahović deluje izmučeno. In ni edini, povrhu je izmučen še psihološko, ker je spet v poziciji, ko mora na novo dokazovati svoj talent. Bolj kot svoj priimek. Poleg Zahovića sta spomladi s pokalom vred vse minute odigrala še oba bočna: Mitja Viler in Matej Palčič. Če Viler še skuša iztisniti zadnje moči in prodira po levi, ko presodi na podlagi izkušenj, da se to še splača, je Palčič še vedno nedefiniran igralec in celo vstop Damjana Boharja na njegovo mesto je desno stran naredilo za bolj potentno.

    Za Vilerja, Palčiča in Zahovića trenutno Milanič ne izjavi, da so preutrujeni za prvo postavo. Ki ima rezultatske probleme, ti pa so tisti, ki skrbijo načeloma vsakega trenerja. Maribor je na zadnjih šestih tekmah premagal zgolj in samo Radomlje (1:0). To je kriza. Če si zmagal le enkrat na šestih tekmah, je težko razumeti izjave o fantastični igri, o odlični igri, o dominaciji. Seveda šteje tudi vtis in predvsem imajo vijoličasti zajetno zalogo, zaradi katerega so to problemi, ne pa kriza. Toda v oko pade tudi dejstvo, da se vijoličasti v vlogi favorita ne znajdejo. In še manj na tekmah, ko gre na izpadanje. Ne samo Olimpija, tudi proti Gorici so napredovali z golom v gosteh. Proti Radomljam so na začetku letošnjega pokala kar grizli za zmago. Lanski finale so dobili komaj po enajstmetrovkah proti Celju, po penalih so izgubili superpokal s Koprom. Pred tem jih je moštveno v finalu pokala nadigrala Gorica.

    Da evropskih pokalov – tekma z Olimpijo je v Ljudskem vrtu zelo spominjala na dvoboj z Gabalo, ko je Maribor bil blizu, a daleč – raje podrobno ne omenjamo. Vsaj ne v zadnjih letih. Po sezoni lige prvakov ima Maribor težave s tekmami na izpadanje. Ni zanesljiv, še posebej pa se raje sam spravi v zaostanek in sleče vlogo favorita. Potem pa smo pri cesarjevih novih oblačilih.

    File_004

    Safet Hadžić ima ravno dovolj karizme

    Hitro so se pojavili memi, kjer je bil Safet Hadžić lik iz Back to the Future. In še kaj. Hej, še Taksist Ibro se je pohecal na Twitterju, v stilu firme Opta, da se Hadžić še ni počesal, odkar je trener Olimpije. Morda je ravno malo odpičen lik, kakršen je Hadžić, ki ni ravno umetelni retorik, tisto, kar je Olimpija potrebovala vsaj za silo. Kot je bil za Milana Mandarića lani, denimo, Rodolfo Vanoli. Težava je bila, da je bil Vanoli po svojem načinu delovanja – podobno kot Hadžić – le začasna rešitev, gotovo pa ne dolgoročno, kar se je pokazalo takoj proti Trenčinu.

    Hadžić morda nima medijske karizme, ima pa tisto osnovno fuzbalsko. Pove tako, kot je. Če se je Milanič v svoji drugi eri pošteno razgovoril, Hadžićeve izjave ne zapolnijo niti 140 znakov za en tvit. S čimer ni nič narobe, sploh ne, prej navdušeno spremljamo nekoga, ki se res ubada z igro in igralci. Hadžić je skrbno vodil tekmo in zdi se, da se ga nogometaši ne ravno bojijo, imajo pa nekaj strahospoštovanja. Tudi zato, ker so mu morda malo pogledali v oči in se vprašali, kdo pa bi prišel za trenerja v klub, ki mu tako ne gre to pomlad.

    Ampak Hadžić je na svoji tretji tekmi – dve pokalni z Mariborom, ligaško gostovanje v Celju – ostal neporažen s svojim moštvom. Izločiti Maribor z – moramo priznati – tudi oslabljeno ekipo in predvsem psihološko nestabilno slačilnico ni majhna stvar. Je dosežek, kakor koli obračamo in četudi še enkrat spomnimo na mariborske težave. Hadžić je na vprašanje, ali mu bo to zagotovilo daljšo prihodnost pri Olimpiji, odgovoril tako, kot odgovarja le redkokdo. Takoj in odkrito. Da ni pomemben on, temveč moštvo. Ki ne zmaguje v ligi, kar je ponovil vsaj dvakrat. Celo Olimpiji torej pokal (še) ne pomeni toliko pred finalom, ker niti Hadžić ni bil pretirano zadovoljen zgolj s točko in golom Elekeja v izteku tekme s Celjem.

    »Seveda bomo poskušali osvojiti pokal, kar pa bo zelo težko, saj so Domžale dobra ekipa. Vesel sem, da smo se uvrstili v finale z izločitvijo kakovostnega tekmeca. Maribor je pritiskal, vsa čast našim fantom. Ponosen sem na njih, kot da bi bili moji otroci. Taktični načrt nam je uspel, z igro pa nisem bil povsem zadovoljen. Malo več bi morali igrati,« so hvalevredne in spodbudne, hkrati pa kritične in dovolj širokogledne izjave, da vsaj na Urbani.si nad Hadžićem lahko izrazimo pohvalo. Voditi klub, ki ni več vedel, kje ima več težav, na igrišču ali izven njega, kjer se je dogajalo podobno kot lani Mariboru, ni lahko.

    Hadžić je to storil s korajžo, dvignjeno glavo in predvsem neskritimi simpatijami do kluba, ki ga povrhu vodi že tretjič, pri čemer ne prvič ne drugič ni zdržal pretirano dobro. Prav besede, da z vsem dolžnim spoštovanjem še ni pripravljen priznati poraza v prvenstvu proti Mariboru, pa kažejo, da je Olimpija dobila nekoga, ki medijsko ni v napovedih prearoganten (Branko Ilić) ali žaljiv (Nejc Vidmar, ki se je fotkal z Matjažem Šalamunom Šalco, s katerim sta se kičkala pred prvim spomladanskim derbijem). Ne, dobili so nekoga, ki spominja na tisto »staro« Olimpijo.

    File_003

    Damir “Dorian Grey” Skomina

    Pisati o Damirju Skomini je podobno kot pisati o, em, Aleksandru Čeferinu. Tu nekje. Ko enkrat nekomu rata na tujem in je prav prek tujine nato obvezno cenjen doma – Skomina pri nas pač nikoli ni bil, nič pa mu ne pomagata bojda dve prijavi na Uefi v ligi prvakov, obe pa od sodržavljanov, ki jim je sodil na igrišču -, bi morali vselej polagati rdečo preprogo. In tako kot Čeferin ni rešil slovenskega nogometa, ker je za (dva) selektorja nastavil nekoga s prenizkim elektromagnetim in še kakšnim (ne)potencialom, tudi Damir Skomina ni božje darilo v črnem. Ni. Pika.

    Kenan Bajrić je zrušil Mitjo Vilerja za penal. Pika. Fertig. Konec debate. Če to ni penal, kaj potem je? Ker je nogomet ravno zaradi subjektivne presoje sodnikov baje romantičen, moramo nemudoma pristaviti, da Mitja Viler pač nima estetskih kvalitet v iskanju penala. Po domače, ne zna telebnit. In res ni, tole je bilo bolj podobno dalmatinskemu galebu, ki se čez pol plaže na Bačvicah zabriše za picigin žogico. Okej. Za Skomino pač premalo estetike. Vredu. Ampak ko so nad njim rohneli ne zgolj Viler, ki si je v Kopru že prislužil rumeni karton v podobni situaciji, ker je sodnik ocenil, da simulira (Viler pač nima estetskih kvalitet za penal, ponavljamo), temveč kasneje, tokom tekme še Milivoje Novaković, bi si vsi po vrsti zaslužili rumene kartone. Če bi bil Skomina seveda tako samozaverovan na zelenici, kot je pred ogledalom. Pa ni.

    File_005

    Damir Skomina ne izpelje svoje arogance (za ene) oziroma avtoritete (za druge) do konca. In tu je njegov problem. Čeprav mu je s finalom lige prvakov ovekovečeno kariero odškrnil stranski sodnik, ima Skomina prav težave z dojemanjem »sodniške ekipe« kot tima. In podobno postavlja standarde v slovenskem fuzbalu, povrhu nedosegljive že za Mateja Juga, kaj šele za Slavka Vinčiča, pa govorimo o naših najboljših sodnikih, ki redno in dobro (!), pravzaprav zelo dobro, sodijo na tujem. Damir Skomina po takih napakah ne more biti zgled. Nikomur. Še najmanj pa sebi. Če bi bil taka avtoriteta, bi moral Vilerju in Novakoviću pokazati rumeni karton. Ker tako obnašanje – o katerem so polna usta predavanj na Uefi in Fifi – baje ne spada na zelenice. Pri čemer je Olimpija pokasirala kar štiri rumene kartone, Maribor pa nobenega.

    Vijoličasti niso izpadli iz pokala zaradi sodnikov, gotovo ne. Tudi Olimpija ni zaradi njih napredovala. Povrhu lahko Skomina in Jug, ki ju je NZS tokrat vseeno dobro izbrala (ne pozabimo, eksperimenti Drečnik so se dogajali pod Čeferinom), kažeta na ligo prvakov, kjer se dosodi penal za odbijanje žoge s prsmi, da španske lige raje sploh ne omenjamo. A čeprav v intervjujih Skomina rad govori o svojih velikih kolegih – a la Rizzoli, ki je sodil Bayern-Real še isti večer -, to nima tistih 90 minut prav nobene veze. Skomina se na naših igriščih obnaša, kot da smo vsi tu zaradi njega. Igralci, trenerji, gledalci. Nismo. Niti slučajno. Tako kot se mora Rok Vodišek dokazovati v golu, Luka Zahović pred golom, navijači s transparenti, novinarji s teksti (in tv komentatorji s komentiranjem), se morajo tudi sodniki. Samo zato, ker je Skomina sodil to-in-to, še ne pomeni, da vse, kar piska, drži. Ono, samoumevno. Češ, tudi če se ne strinjamo, pa že mora biti tako, če je pa tako Skomina rekel. Tu je osnovna napaka. Skomina se mora, še zlasti pa na derbijih, toliko bolj dokazovati. Pretekle zasluge namreč tu prav nič ne pomagajo. Vprašajte Luko Zahovića.

    File_000

    Termin tekme + »razrednost« tekmovanja

    Priznamo, z napisom Green Dragons se strinjamo. Pa saj, kdo se ne bi? No, kot se je izkazalo ne vsi na Televiziji Slovenija. Na nacionalki so se, gotovo tudi zaradi pravil, ki pač ohlapno prepovedujejo križanje tekem s tekmami lige prvakov (čeprav, khm, bi Čeferin res opalil in ošamaril Slovenijo, ker bi igrala svoj derbi (!) v terminu lige prvakov?), odločili, da bo povratna tekma ob 17:15. Najprej… 17:15 je bizaren termin. To je termin, ki daje jasno vedeti, da so cincali tudi o lastni shemi. Tisti programski shemi, zaradi katere smo derbije gledali ob nemogočih urah. Ker so bili biatloni, pa nordijske kombinacije ipd.

    Povratna tekma bi bila komot in gladko vsaj ob 18. uri. Tudi, če bi tekma šla v podaljške – pa ni, sploh pa, kdo ima kristalno kroglo? -, bi bilo končano do tekem lige prvakov. Glih-za-glih. Ampak ne. Ljudski vrt je pokazal, zakaj je hram štajerskega, če že ne slovenskega fuzbala. Ampak napolnil se je tam nekje do Vilerjevega (ne)penala, torej kakih akademskih četrt ure kasneje. 10.500 za sredo ob 17.15 in za pokal je nekaj, na kar mora biti tudi NZS ponosen in tudi je, dovolj, da je na tekmo prišel tudi predsednik Radenko Mijatović. Ki bo gotovo podelil pokal, tako državnega kot pokalnega, praksa, s katero so na NZS imeli kar nekaj težav.

    Pokal je dobil letos na teži predvsem ali pa zgolj zaradi derbija. Lani je bilo v Kopru na finalu, denimo, le 2.500 gledalcev. Zakaj, smo pisali prejšnji teden. Derbi je pač derbi in še toliko bolj nujno potreben. Zakaj? Ker Olimpiji te dni pač ne gre v prvenstvu. In imeli bi – tako pri Green Dragons na severu in Olimpija Supporters na zahodu Ljudskega vrta – še večjo podporo, če bi bil termin vsaj malo bolj normalen in dostopen za prekotrojance.

    NZS za popularizacijo pokala ne naredi dovolj. Ne ve točno, kaj bi z njim. Zato se zdi, da bo obtičal doli v Kopru, med tednom, ko si ravno ne moreš narediti izleta, kot so si ga Viole minuli vikend na Bonifiki. Termina, ob katerih sta igrala Domžale in Krka, sta preprosto – narobe. Napačna, falš, mimo. Tudi prvi krog, ko se med sabo dajejo zmagovalci MNZ pokalov in šest klubov PLTS, se igra med tednom. Nočemo kopirati angleškega ali nemškega modela, kjer se za take posebne priložnosti žrtvuje magari ligaški vikend. To morda res ne. Toda NZS se preprosto ne ubada s koledarjem, kar je pokazala s tem, da letos niti bu ne mu ni rekla o superpokalu, drugo leto ga pa sploh ni na koledarju. To pač ne koristi nikomur.

    Televizija Slovenija se je z letečim reporterjem, studiom (takim s streho, šotorom, tega si Kanal A ne privošči v PLTS), dobrim gostom, premično kamero ob terenu (še nekaj, česar Kanal A nima) resda potrudila, toda še vedno vztraja ustrežljivo pri terminih in, kar forume še bolj jezi, vztrajanjem pri nekaterih komentatorjih, ki so iz forme, tako tekoče kot zeitgeistne. Pritoževanje nacionalke čez NZS, češ, kako da so grdi-grdi sklenili dogovor s Kanal A za triletne pravice PLTS, izpade bolj kot jamranje. Saj smo gledali prvi dve tekmi hokejskih derbijev na – youtubeu. Ker so neprofesionalci pokazali pač več entuziazma od celotnega uredništva, ki izgublja tako pravice (Eurobasket) kot kader (Sanja Modrić), po drugi strani pa kljub skrbno izdelanim prenosom, boljši režiji in dodelanim napovednikom, nacionalka še vedno ne pošteka, da je fuzbal najbolj popularen šport. Ja, tudi/celo naš fuzbal. Saj zima gor in dol, ampak poglejte skozi okno. Zima je mimo.

    File_003

  • Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [2:1]

    Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [2:1]

    Pravi, četudi pokalni derbi! 

    In ko samo pomislimo, da smo omahovali, če bi šli v Stožice na derbi! Ker smo za hip pozabili, kaj je bistvo derbija. Že res, da je to bil najslabše obiskan derbi po četrtfinalu pokala 2013 (tokrat med 4.500 in 5.000, takrat prav tako v Stožicah 4.000). Že res, da je Olimpija v nezavidljivi krizi širših razsežnosti. Že res, da je Maribor cca. tri zmage oddaljen do svoje misije štirianjst. Že res, da so manjkali na eni in drugi strani poškodovani in kaznovani. Že res, da to ni bila idealna predstava (sploh ne) in da nismo videli najboljše, kar lahko oba kluba ponudita.

    Toda to je bil res pravi derbi. Karkoli že to pomeni. Če je kaj odlika letošnje Olimpije, je to njena vztrajnost, čeprav nihče, niti na igrišču, ni tako vztrajen (ali trmast) kot Milan Mandarić, katerega uspehi se na dolgi rok zdijo bolj kot stranski učinek revolveraških ukrepov. Olimpija je šla v derbi kot klub, ki nima ničesar izgubiti. Hej, še kelnar pri Smeltu nam je, šepetaje, pripomnil, naj jim Maribor prilepi eno vzgojno. Pa jim je ni. Ker je Olimpija igrala za svoje bistvo. In ne glede nato, kaj na tej strani Trojan mislijo, je bila eksplozija ob obeh golih Leona Beonka in preobratu bilo res lepo videti, da je tistim, ki so prišli na tekmo, še kako mar za ta zelenobeli fuzbal. Šok terapija je tako pomagala, da se je Andraž Kirm skoraj zapletel, ko je rekel, da je imel vpliv tudi obisk Green Dragons na ponedeljkovem treningu: »Navijači so povedali, kako želijo, da igramo za ta dres. Vsaka stvar je malo pripomogla.« Je torej želel povedati, da je bil obisk dobrodošel, prava izbira? »Ne, tega nisem rekel,« se je popravil Kirm.

    Težko je bilo pri Olimpiji že ugotoviti, kaj je prav in kaj narobe. Ker preprosto niso več poznali, kaj je prav in kaj narobe. »Spet smo prišli iz garderobe in dobili gol, večkrat smo se letos znašli v tej situaciji.« Ja, prevečkrat. Kirm je dodal, da se sploh več ni spomnil, kako je zmagati na tekmi. In ta zmaga je bila nekaj, kar je že za ta dvoboj samo dobro. Ljudski vrt bo gotovo dodobra napolnjen. Maribor je spet v tisti (ne)zavidljivi situaciji, ko ima precej več za izgubiti, vloga favorita mu – celo proti Olimpiji – pač ne leži. Ne glede nato, da je Olimpija prisilila Maribor, da je igral, kot temu rečemo na tej strani Trojan, »evropsko«. Že. Do 81. minute. Tam pa je prav Maribor bil tista draž, ki jo je Olimpija potrebovala. Ko govorimo, kako oba kluba potrebujeta drug drugega in je to v dobrobit celotnega žogobrca pri nas, govorimo o tem. Derbi je pač derbi. Ne glede nato, da so na Radiu City pred tekmo zbadali z »kot da je derbi«. In da je Zlatko Zahović off the record izražal začudenje, kako da Olimpija rešuje sezono, če pa ima eno samo lovoriko. Karma te lahko vedno ugrizne. In tokrat je Maribor. Veselje Ljubljančanov je bilo pa, kakorkoli obrnemo, lepo videti. Sploh veselje tiste gospe, ki so jo našle tv kamere. Pa nasploh. To je bil taki pravi derbi večer.

    FullSizeRender 9

    En (Milaničev) standard za Vršiča, drugi za Zahovića

    Preko palca bo iz mariborskega zornega kota ta derbi šel v zgodovino kot tisti, kjer si je Darko Milanič (in strokovni štab) sam uničil tekmo. Milanič se s tem vsaj takoj po tekmi ni strinjal v celoti, ker še ni vedel, zakaj točno je Maribor obstal. To bo pokazala analiza. Ni vedel, zakaj je njegovo moštvo tako padlo, so pa veliko povedale njegove izjave.

    Najprej je namreč pričakovano padlo vprašanje, zakaj je zamenjal Dareta Vršiča tik pred prvim golom Benka. »Ste ga sicer videli razen pri zadetku? Jaz ga nisem videl. Bil je izmučen, zato sem ga menjal,« je pojasnil Milanič. To ni bilo edino vprašanje o Vršiču, kreatorju in igralcu letošnje mariborske sezone. Gotovo pa najboljšem igralcu pomladi. Od štirih golov na zadnjih štirih tekmah je sam zabil tri in prispeval asistenco. In še kakšno bi, če bi Luka Zahović svoje tri priložnosti (Radomlje, Krško, Olimpija) izkoristil. »Dare Vršič ni bil tako svež, kot bi moral biti. Zadel je fantastično, a je bil izven igre, ko bi morali zadržati žogo,« je vztrajal Milanič, ki kaže v svoji drugi eri več svoje osebnosti na tiskovkah. Zna se smejati, zna biti odrezav.

    Tudi prav, vstopil je Bohar, potenten igralec, ki pa mu manjka ritem. Že pred tem je vstopil Aleš Mertelj namesto Blaža Vrhovca. Bila je 67. minuta, na jugu Stožic so viole popevale skupaj z ostalimi navijači in vse je dišalo po deja vuju, kjer Maribor pač potolče nemočno Olimpijo z 0:1. »Vrhovec je bil z rumenim kartonom zelo ogrožen, da bi se kaj zgodilo. Menjava z Mertljem je bila, da ne zgubimo igralca,« je svojo odločitev pojasnil mariborski trener. Ampak vijoličasti so se vidno pomikali vse bolj nazaj, vsaj za 10, če ne 20 metrov in prepuščali Olimpiji prednost, ki sta ga zapomnila njihova aduta Daniel Avramovski in Aleksander Cretu. Napačna odločitev? »Vrhovec ni bistveno bolj napadalen igralec kot Mertelj, definitivno ne,« je vztrajal Milanič.

    A najbolj je začudila njegova tretja menjava. Da je vstopil Milivoje Novaković, ki še posebej zagnano igra prav proti Olimpiji in bi ga gladko pričakovali v prvi postavi, ni prav nič presenetljivega. Bilo je celo pričakovano, domala pozno. Kar je čudilo, je bilo cincanje z menjavami. Maribor je čakal že z menjavo Bohar-Vršič, ker je imela Olimpija prosti strel. Saša Gajser se je jezil na četrtega sodnika, a je Zlatko Zahović miril situacijo, češ, ne menja se pri prekinitvi tekmeca. Novaković je čakal, nato vstopil med obema goloma Benka, kar bi moralo kakorkoli zaustaviti nalet Olimpije. Pa ga ni. Ni toliko težavno, da je Milanič zamenjal Sandija Ogrinca. Taktična menjava. Zakaj? Pri 1:1? To je v polfinalu pokala na prvi tekmi v gosteh zelo dober rezultat. Čemu spet ihtenje z menjavo taktike? Zakaj »morajo« igrati vsi trije napadalci hkrati? Tavares, Zahović in Novaković?

    Če je Tavares pokazal veliko zagona, a tudi manjko eksplozivnosti, je Luka Zahović vnovič zapravil priložnost, ko bi Maribor lahko zgolj potrdil svojo formo, status in vlogo. Pa je ni. Zakaj je Zahović spet odigral vseh 90 minut, čeprav se vrača po poškodbi, čeprav smo v drugem od treh tednov v ritmu sreda-sobota? »Luka Zahović je imel dve izjemni priložnosti, vsi smo to videli. Škoda da ni zadel. Moral bo strelsko formo spet najti…« je pojasnil Milanič. Težava za Milaniča je ravno to, da vsi vidimo, kako Luki Zahoviću nekje nekaj zmanjka. Ker je bil bolehen, na antibiotikih, bi toliko bolj pričakovali, da bi se ga spočilo in postopoma vračalo (kot se to počne z drugimi).

    Eno je tvegati z Markom Šulerjem, ki je odigral suvereno tekmo (razen ob prvem golu Benka), a bo manjkal na povratni (kazen). Drugo pa z Luko Zahovićem. Kot pri Olimpiji denimo Denis Klinar nikakor ne najde niti jesenske, kaj šele lanske forme, trenutno Zahović (v primerjavi z Glavino, denim) prav tako ne najde svoje prave igre. Kar ne pomeni, da nima igre. Kje pa, podal je za gol Vršiča. Ampak vseeno nekaj zmanjka. Čemu potem vztrajanje za vsako ceno? In to res vsako ceno? Če bo Maribor pravočasno našel odgovor na to vprašanje, bo po štirih tekmah morda dosegel še drugi gol na tekmi. In manjkrat visel v zadnjih 10, 20 minutah.

    FullSizeRender 12

    Obradović in Ogrinec pokazala dovolj

    Vsaj dovolj. Bi lahko Obradović posredoval bolje pri obeh zadetkih? Sploh pri drugem? Kjer je slabo izbil? Seveda. Je rešil moštvo dvakrat v prvem polčasu v eni sami akciji (Klinar, Benko) in še v drugem? Ja. Matko Obradović je deloval dovolj suvereno in prepričljivo, pričakovano (pa to ni apologetstvo, da ne bo pomote) pa ni mogel biti ključni mož obrambe, ko se je krhalo. Če lahko zadnja vrsta to pričakuje od Jasmina Handanovića, da bo rešil, ko je moštvo v izgubljeni situaciji, je to iluzorno pričakovati od Obradovića na njegovi četrti tekmi v sezoni, prvi spomladi. Obradović je vnovič pokazal, da je dobro pripravljen, Maribor pa, da upa pogledati v globino kadra.

    Podobno velja za Sandija Ogrinca. Na svojem prvem derbiju je imel precej manj treme od, denimo, Blaža Vrhovca, če primerjamo njuno obvladovanje žoge. Ogrinec je skušal igrati naprej, kar mu je Milanič (nekoliko hitro) očital na tekmi proti Radomljam. V prvem polčasu je podal za prvo Zahovićevo priložnost ter začel drugo akcijo, ki bi lahko dokončala tekmeca, če ne bi bil Zahović zapravil priložnosti. Ogrinec in Obradović sta tako na svojem prvem derbiju pokazala dovolj zrelosti, da štab okoli njiju – ko se je enkrat odločil zanju – ni imel pomislekov.

    Težava je, da sta bolj pod drobnogledom (tudi v teh ugotovitvah) kot denimo nekateri, ki igrajo redno in zaporedoma. Matej Palčič je najbolj eklatanten in nazoren primer, saj v najboljšem primeru njegova igra stagnira. V obrambnih nalogah je sicer zadovoljiv, toda desni bok Maribora je zdaj že nostalgično prepomemben in očitno prezahteven za igralca, ki vendarle ni prišel v Maribor s takim življenjepisom kot (na levi) prej Erik Janža.

    Bistvo te ugotovitve je globina mariborskega kadra, kjer je za Valona Ahmedija in Gregorja Bajdeta napredek že to, da se sploh segrevata za morebitni vstop v igro. Prav je, da se je Maribor odločil za najmočnejšo postavo, kot je napovedal Milanič, toda to ne pomeni, da so poslani na igrišče tudi resnično najbolj pravi. Maribor zdaj vztraja pri nekaterih igralcih, toda če Milanič misli, da Dare Vršič resnično ni imel več česa dati, se moti.

    FullSizeRender 4

    Leon Benko ponudil nepričakovano: karakter (moštva)

    Najbrž so vsi, ki so verjeli, da bi Leon Benko lahko bil letošnji Miroslav Radović, že obupali. Benko nima tako slabe statistike: v prvenstvu je na 20 tekmah zabil 7 golov, v pokalu ima zdaj na treh tekmah štiri gole. Solidno. Problem Benka so zapravljene priložnosti, kakršna je bila tista proti Gorici, pa Aluminiju in še kom. Ni deloval kot »kliničen« igralec. Njegovi zadetki so postajali odbitki, bolj naključje kot rešitev.

    In nič drugače se ni zdelo pri obeh golih na pokalnem derbiju. Škarjice so bile točno tista iznajdljivost, ki naj bi jo takšen igralec, takšen strelec pač izkoristil in pokazal. Za take gole je Benko najbrž prišel v Olimpijo. To je gotovo želel videti Ranko Stojić, pa ni dočakal. Pri obeh golih je bil neusmiljen, dal je takšna gola, kakršne je letos zvohal Luka Zahović. Glede nato, da niti ena zimska okrepitev Olimpije ni začela tekme, to o sestavi, ki jo je imel na voljo Safet Hadžić, tudi nekaj pove: da je ekipa vseeno dala nekaj skozi, zamenjala Vanolija, Elsnerja in Pušnika za trenerja, izpadla (pre)hitro iz Evrope, izgubila dva derbija, a nekako vmes imela enako število točk kot vijoličasti. Hadžić je ponudil celo Arisa Zarifovića, od katerega se je Zahović odbijal in imel (do njegove poškodbe) tudi težave z njim. Že res, da Nik Kapun, Kenan Bajrić in še zlasti Mario Jurčević niso prikazali nič posebnega in da je Nemanja Mitrović, ki je šestnajstič (rekordno) nastopil za Ljubljančane na derbiju, prelahko izpadel pri golu Maribora.

    Toda iz izjav Kirma se je dalo razbrati, da četudi so profesionalci, se je moštvo Olimpije sestavilo ravno za to tekmo. Čeprav dolge faze tekem nič ni dajalo tega občutka, so ga očitno nekje, nekako našli. Na igrišču. Ne ob njem, ne v pisarnah, ne na tiskovah. Zato so Stožice tako noro eksplodirale. Je Eleke v formi? Ne. Je Wobay kvaliteta? Ne. Ima Olimpija še moštvo za ubranitev naslova? Sodeč po rezultatih ne. In vse to smo vedeli. Nismo pa vedeli, da bodo prek Benka našli tisto, kar bi najmanj pričakovali. Karakter. Zato je pa bila ta zmaga tako dragocena. Toda svojo težo bo dobila/izgubila v Ljudskem vrtu. Slovenski nogomet pa je dovolj nepredvidljiv, da bi Olimpija morda preskočila vijoličaste, ki bodo zdaj pod pritiskom, da zabijejo vsaj en gol, kar se trenutno niti najmanj ne sliši tako preprosto, nato pa – kot kaže trenutno – nabasala v finalu na zagrete Domžale, ki niso takšen motivacijski skalp kot Maribor.

    FullSizeRender 3

    Pokal Slovenije ni »brezveze«

    Pokal Slovenije je tekmovanje, kjer lahko veliki izgubijo predvsem sijaj in status. Čeprav večjih presenečenj v takšnem sistemu, kakršnega imamo, vse od Aluminija (finale 2002) in Dravograda (finale 2004) dalje ni, je vendarle tekmovanje, ki ni »brezveze«. Nenazadnje precej vpliva na to, kdo bo šel v Evropo. Lani je šla denimo v ligi četrtouvrščena Gorica, ker se je sistem spremenil in je potrebno za Evropo v pokalu pač zmagati. Kar še zdaleč ni preprosto: nenazadnje, nova Olimpija doslej še sploh ni igrala v finalu, Maribor pa je v zadnjih osmih finalih kar štirikrat izgubil.

    Pokal Slovenije ima po »defaultu« slabšo obiskanost tudi ali še zlasti če gre za derbije (tudi tekma v Domžalah je bila slabo/povprečno obiskana proti Krki). Nekaj odigra dejstvo, da so tekme odigrane med tednom, pri čemer je večerni termin boljši od popoldanskega (ta bo na povratni tekmi v Mariboru). Težava pokala je prav finale, ki ga Nogometna zveza Slovenije vse od obnove Bonifike vztrajno poriva v Koper, ne glede nato, če polfinalisti ali finalista prihajajo iz vzhodne ali osrednje Slovenije. Lanski finale je bil sploh »narobe«, ko s(m)o se Štajerci vozili v sredo na pozni termin tekme, ki je šla v podaljške in enajstmetrovke. Če želi NZS prodati »fuzbal + morje« paket, bi lahko (ali pa morala) našla sobotni termin – tudi za ceno premika kakšne ligaške tekme. S tem bi dala pokalu precej večjo težo kot sedaj. Nenazadnje je tudi Michel Platini premaknil finale lige prvakov leta 2010 iz srede na soboto, kar se je izkazalo kot zelo razumno. Nismo edini, ki igramo finale pokala med tednom in na nevtralno manj mamljivi ali bližnji lokaciji. Že res. Res pa je tudi, da Maribor in Olimpija nista igrala v finalu vse od leta 2000, letošnji žreb pa se – glede na izbrano lokacijo – zdi skoraj preveč prikladen.

    Celjska Arena Petrol še zdaleč ni idealna (kateri stadion pa je?), a so bila tudi tam finala zelo spodobna, ne glede nato, da bo tam skoraj praviloma vedno, tudi v najboljšem primeru, več prostih kot zasedenih stolov. Kar želimo poudariti, je to, da je Pokal Slovenije luštno tekmovanje, ki ga radi spremljamo in ki ima svojo draž. Kot je lani Mura denimo pahnila ven Gorico. Dobri stari časi, ne? Ja, če ne bi bila tekma sredi tedna. So države (Anglija, Francija), kjer zaradi pokala ali celo več pokalov premikajo tekme cenjenih lig. Pri nas se zdi, da NZS ne ve točno, kaj bi z drugimi produkti, zdaj ko naj bi bili vsi tako zadovoljni s PLTS (pa še zdaleč nismo). Superpokala letos itak ni bilo, drugo leto ga sploh ni v koledarju. Pa bi morali letos videti v tej sezoni še derbi Olimpije in Maribora. Vsi do sedaj so bili zanimivi, eni bolj, drugi manj, a derbi je derbi, kar je pokazal ravno tokratni obračun. Zato je NZS slovenski nogometni živelj neupravičeno prikrajšala za še en derbi. In tekmovanje, ki si ga je nenazadnje sama na novo izmislila in pričakovala, da nihče ne bo opazil, ko bi ga umaknila. Nenazadnje, ko je Maribor pred štirimi leti v superpokalu premagal Olimpijo v Celju (3:0, 1.800 gledalcev), je Ante Čačić lahko spoznal svoje moštvo.

    Prav takšen polfinale, kot ga gledamo letos, pa je dokaz, da so trofeje pač vedno motiv. Ne glede nato, da je Mitja Viler rekel nedolgo tega, kako se pokala – kot lani, denimo – pač ne slavi na južni ploščadi skupaj s številnimi ponosnimi navijači. Ima pa svojo draž. Sploh ne tako majhno. Spomnimo se samo zmage Gorice proti Mariboru predlani. Ali pa celjskih avtobusov lani. Na to bi lahko večkrat mislila NZS.

    FullSizeRender 11

    Igralec tekme: Leon Benko [Olimpija].

  • Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:0]

    Luka mali-ma-nos-za-gol Zahović

    Opisali bi ta gol lahko tudi mi. Ne zato, ker bi to tako znali, temveč ker bi lahko skopipejstali. Itak. Ampak Branko Ilić je kar najboljše opisal, podoživel, prenesel. Saj, pa kako ne bi. Imel je itak najboljši razgled. Hop-cup, mimo njega, mimo nog, v vratnico in v gol. Dras! »Žoga se je odbijala večkrat, vsi smo čakali in jo hoteli odbiti, potem pa je Zahović res dobro zadel tam, kjer je najbolj nevaren. V šestnajstki.« Če so trije goli Milivoja Novakovića na prejšnjih štirih derbijih Olimpijo jezili tudi iz menedžerskih razlogov, jih pri golih Luke Zahovića lahko jezi nekaj drugega. Po odhodu Hentyja in Šporarja namreč nimajo igralca, ki bi jim stisnil (še drugič) tako preprost, iznajdljiv, igriv štikl od gola.

    Luke Zahovića v prvem polčasu ni bilo praktično nikjer. Darko Milanič se na ljubljanskem derbiju ni odločil zanj (vstopil je s klopi in nemudoma zabil dokončni gol za še bolj prepričljivo zmago), toda zdaj je hierarhija v mariborskem napadu bolj jasna, pri čemer Milanič najbrž (razumljivo) verjame, da tudi če pusti enega od trojice na klopi (tokrat Marcos Tavares), ima tam še vedno »jokerja«.

    Tokrat ga ni našel na klopi. Nihče ni mogel vedeti, kaj bo z žogo storil Damjan Bohar v tisti 51. minuti. Najbrž celo Bohar ne. Pač odbila se je. In ker je bil Alexandru Cretu za hip nepozoren in je Branko Ilić okamenel vkopan v mehek teren Ljudskega vrta, je bil Zahović spet kot tisti pubec, ki šika na dvorišču precej starejše od sebe, da ti stiskajočih zob stiskajo, kako iz tega pubeca še nekaj bo. In v tem je finta. Iz njega že nekaj je. Ne nekaj. Precej. Zadetek ni toliko mojstrovina po estetski ali tehnični plati kot po tisti drugi: nekaj med šmekerstvom in aufbixom je to, kar počne Luka Zahović. Poskrbi, da fuzbal včasih zgleda tako preprost šport. Pač stojiš tam, malo našikaš, bincneš in že kušuješ grb kluba.

    Kaj in kako to spremljalo tam gori na Nizozemskem, v Hereenveenu, je precej veliko in ne tako nerelavantno vprašanje, čeprav smo februarja in je do maja, ko poteče posoja, še relativno daleč. Pisali smo že, da bi bilo nevarno, če bi Maribor gradil sezono okrog mladega strelca, pa bi ta nato odšel, soigralci pa bi se mučili z goli v Evropi, kar bi spet padlo na ramena Tavaresa. A to je že drugo vprašanje, bolj za ateja Zahovića. Ki ni mogel skriti ponosa, da je bil družinski večer popoln, pa je pokazal Luka z objemom sestr(ic)e. Zadetka pa nikakor ni mogel spregledati Srečko Katanec. Če bo v bodoče še klical Novakovića, bodo legitimna vprašanja, četudi se Novaković vrača po poškodbi, zakaj potem ne pokliče še Zahovića?

    FullSizeRender 20

    Pokaži, kaj znaš: Olimpija ima talent

    Ne, da samo Maribor ni mogel vedeti, kakšna bo ta »nova« Olimpija s petimi, šestimi novinci. Jasmin Handanović je rekel, da jih je bilo kar osem, a se je sam popravil. Ne, niti on ni vedel, pa bi recimo temu kot golman, ki mora vedeti, od kod bo prišla nevarnost, moral. In, kar je bilo na koncu tekme še bolj jasno, niti Olimpija ni vedela, kaj točno bo pripravila in ponudila. Niti ali še najmanj Luka Elsner. V prvem delu se je zato zdelo, da gledamo neke vrste showcase. Olimpija ima talent.

    Že res, da je tudi v Domžalah pogosto spomladi moral na novo sestavljati kader, a praviloma z zajetno in predvsem neevforično zalogo brez kakršnega koli resnejšega pritiska. Elsner je tako vnovič – še bolj kot prvič, četudi je tokrat prišel Milaniču vsaj malenkost bližje, dovolj, da je lahko razlagal, kako bi si zaslužili tudi točko (v Stožicah si je niso) – deloval kot tisti fant, ki legokocke sestavlja bolj uspešno z navodili, ne pa po navdihu, v želji po svojevrstni kreaciji. Olimpija pa ima – še zlasti po potezah Milana Mandarića glede Marijana Pušnika, ki je sestavljal legokocke za šefa celo preveč po svoje, pa tudi glede Ranka Stojića – samo eno navodilo: zmagaj. In nato zmago čim bolje prodaj.

    Pa mu spet ni uspelo, čeprav je imela Olimpija v prvem polčasu tudi po zaslugi Maribora, ki se je povlekel nazaj, predstavo Pokaži, kaj znaš. In kaj so pokazali? Vsekakor imena Oduwa po tekmi ni vzklikal nihče. Morda edini, če že, je bil Damir Skomina, ki ni nasedel Nigerijcu v njegovi želji po enajstmetrovki. Vsekakor Matej Palčič ni vzklikal njegovega imena, sopihajoče in utrujeno, kot bi nemara pričakovali. Ja, Oduwa je šel prvič mimo njega kot prepih. A tudi prvič in zadnjič. Palčič ga je najprej zatrl na igrišču, potem pa še na tiskovni konferenci: »Dodatno me je motiviralo, da ste ga opevali mediji, malce pa se je opeval tudi sam.« Malce fejst. Boateng in Oduwa sta skušala pripraviti akcijo za gol, pa je žoga prišla do Leona Benka, ki pa še vedno deluje preveč neokretno (pa ne v tistem smislu, kot je veljalo za Miroslava Radovića), kar je pomenilo, da je Olimpija poskušala z razdalje, toda strela Danijela Miškića in Alexandra Cretuja je Handanović ubranil.

    Olimpiji se je, kot je pravilno ugotovil Elsner, ki nasploh dobro ugotovi in opiše lastnosti svojega moštva, a praviloma le post festum, ustavilo trideset metrov od gola. Ni boljšega analitika Olimpije od Luke Elsnerja. Denis Klinar, svojevrstni perpetuum mobile napadalne igre Olimpije in njen najbolj prepričljivo standardni člen, tokrat ni mogel najti Mihe Zajca kot na prvem letošnjem derbiju. Ne samo, ker Zajca ni več. Nikogar pa očitno ni mogel Elsner najti ne v kadru ne na klopi: Jakob Novak, mladi talent, je trenutno bolj mlad kot talent, medtem ko Blessing Eleke išče goriško formo približno tako uspešno kot Ranko Stojić novi klub Roku Kronavetru. Prav igralec tipa Kronaveter je manjkal Olimpiji na sredini, ki ji v sistemu 4-3-3 bodisi na vrhu bodisi v sredini še vedno manjka golgeter.

    Ampak na derbiju je poleg zadetka zmanjkal predvsem občutek, da je Elsner resnično vedel, kako bi naj njegovo moštvo zabilo. Češ, jaz vam pripravim taktiko do 30 metrov od gola, potem pa nekaj spacajte sami. Že en, kaj šele dva zadetka, ki bi zares potrdila status aktualnega prvaka? »Nezadovoljen sem, kako smo igrali zadnjih deset minut, ker smo se prepustili neki paniki. Morali bi imeti več nadzora. Ker skozi sredino nismo imeli možnosti prebiti tekmeca, bi morali prek Štigleca in Klinarja prihajati do predložkov s strani in odbitih žog,« je izjava, ki bi jo bolj razumeli od Mandarića ali Stojića (ali celo Saše Udovića).

    Elsner svoje moštvo na takih tekmah, kjer resnično štejeta preboj in preblisk (kot se je pokazalo Domžalam proti West Hamu v Londonu), bolje opisuje kot vodi. »Trenutek nepozornosti nam je spremenil potek tekme. V obrambi se nam niti ni toliko poznalo, da smo nova ekipa. Videti smo bili dobro uigrani, formacija je bila kompaktna, razdalje so bile majhne, osvajali smo veliko žog. Težje je bilo v zadnjih 30 metrih, kjer pridejo bolj do izraza avtomatizmi in neki občutek, da poznaš soigralca, njegovo gibanje, da veš, na kakšen način bo zaključil. V celoti gledano pa mislim, da smo se prikazali v luči, kot da že nekaj časa igramo skupaj.« Igrajo že, toda Elsnerjeva prihodnost bo hitro (še) bolj majava, še drugič po derbiju, če ne bo pozitivnih rezultatov. Legokocke, ki jih ima Olimpija, so take, kakršne so. Sodeč po videnem se da sestaviti kar zanimivo kombinacijo. Težava, tako se zdi trenutno, so navodila.

    FullSizeRender 5

    Milanič naučil Ljudski vrt potrpežljivosti

    Če je proti Domžalam nazadnje kar nekako šokiralo vijoličaste, da jim nekdo vzame žogo in z njo celo večkrat zlahka pride pred gol ter da Daretu Vršiču ne ponudi samoumevno prostor za njegove kreacije, je bila potrpežljivost tokrat največja odlika Milaničevega moštva. Kot da bi Milanič naučil potrpežljivosti sicer na derbijih tudi neučakani Ljudski vrt. V prvem polčasu so se vkopali in čakali, da se Olimpija izgubi/najde v iskanju nove identitete.

    Kakršne koli pomanjkljivosti so krpali sproti. Mitji Vilerju je na levi strani izdatno pomagal Damjan Bohar, a je zato toliko bolj trpela Prekmurčeva igra na sredini in naprej. Če je kaj ali kdo šel skozi, je tu bil Marko Šuler, poleg Luke Zahovića glavni igralec Maribora. Matej Palčič je po daljši odsotnosti dobro izkoristil priložnost, na katero je čakal. »Pri Palčiču sem na pripravah pogrešal agresivnost in napadalno usmerjenost, tokrat pa je to pokazal. V drugem polčasu je prestregel nekaj žog in takrat smo se znebili pritiska Olimpije. Zdaj mora samo še verjeti, da mu zdravje ne bo več povzročalo težav. Mora pridobiti dinamiko. Odlično razumeva različne položaje v obrambi in napadu,« ga je pohvalil Milanič.

    Maribor v prvem delu na sredini ni želel tvegati z rizičnimi podajami, Milanič je rekel, da zaradi neravnega igrišča, saj je Ljudski vrt (sicer manj kot na generalki proti Rudarju, morda zaradi nižjih večernih temperatur) trenutno precej mehko igrišče. To je lahko en razlog. Drugi je bil gotovo ta, da sta si bila Marwan Kabha in Dare Vršič – ob že tako nazaj pomaknjenem Boharju ter rezerviranem, nekoliko zakrčenem Aleksu Pihlerju – tako daleč narazen, da bi se lahko slišala le po telefonu. Ampak taka je bila očitna taktika, zato ni čudno, da je Milivoje Novaković neutrudno borbal za vsak (redki) skok, da bi nekako žogo zadržali na oni strani igrišča, pri čemer ni bilo skoraj nikjer, kot smo že zapisali, Zahovića.

    Zakaj je torej prišel »enako drugačen« Maribor v nadaljevanju? Ker je imel Vršič vsaj malo več prostora, ki so mu ga ponudili Miškić, Alves in Cretu. Ko je Maribor šel bližje golu, se Olimpija ni znala prilagoditi. »Pričakoval sem, da bo imel Vršič ves čas enega igralca, ki ga bo tesno pokrival. V organizaciji igre smo imeli višek, težave smo imeli s krilnima napadalcema Olimpije, ki sta nam v prvem polčasu povzročala težave. V drugem polčasu je imel Vršič več prostora, kar je znal unovčiti. Tekmec ni bil več tako kompakten. Če je kakovost tekmeca slabša, je prostora še več in Vršič to zna izkoristiti,« je ocenil Milanič. Zadetek sicer ni bil zasluga Vršiča, je pa pristop v nadaljevanju prisil Olimpijo, da se je pomaknila nekoliko nazaj in narazen, da je imel Bohar sploh priložnost za odbito podajo. Maribor igra pod Milaničem potrpežljivo in, kar je trenutno ljub izraz, kompaktno.

    FullSizeRender 3

    Maribor gotovo še čakajo rotacije

    Dejstvo, da je Milanič uporabil le dve menjavi, ni tako neopazno, kot bi se morda zdelo. Če je ponovil postavo iz generalke z Rudarjem, je imel še pomisleke glede izbire rezervnih igralcev tja do osemnajstega in zanimivo imel na klopi kot »branilca« le Aleša Mertlja. Marcos Tavares je skušal izvesti nekaj pritiska in uporabiti še kakšen protinapad, a je soigralcem pošlo precej moči, medtem ko je Dino Hotić odvzemal energijo Olimpiji prav na sredini, skušal skreirati še kaj, da bi potoklel goste, a je Maribor verjel, da bo en gol zadoščal.

    Milanič ima še rezerve v lastnem kadru, ki bo slej ko prej iz zunanjih (poškodba, kartoni) ali notranjih (taktika, forma) razlogov doživel rotacijo. Zanimivo bo zdaj, ko se je Palčič dokazal na desnem boku, videti, če bo mesto spet kje našel Denis Šme ob suverenih Šulerju in Defendiju. Mitja Viler je upravičil besede Zlatka Zahovića, morda ne ravno, da bo največja spomladanska okrepitev (trenutno se je za to prej izkazal Palčič), ampak Maribor bo potreboval hitrejšo in gibljivejšo igro tudi po bokih, še posebej, če bodo tekmeci tako fokusirani na Vršiča. Luka Uskoković takšen profil igralca ni, zato ni izključeno, da bomo videli desetko Hotića na boku. Veliko prostora ponuja leva stran sredine, kjer je Sintayehu Sallalich brez obrambnih aspiracij pač zreduciran na drugi plan, medtem ko je Damjan Bohar hitro znova pokazal na svoje omejitve, ki jih je v sezoni lige prvakov še elastično raztegoval (celo tja do reprezentance), zato bo zanimivo videti, ali bo Milanič preusmeril koga drugega oziroma kje bo našel prostor za obetavnega Sandija Ogrinca, obenem pa ima v kadru še tokrat kaznovanega Blaža Vrhovca.

    V napadu je za zdaj hierarhija strogo jasna, kar pomeni, da bo Gregor Bajde dobival drobtinice. Ni pa nezanemarljivo, da status Novakovića in Zahovića še ni rešen za prihodnjo sezono, o Luki Štoru in Žanu Celarju pa je širša publika več slišala kot videla. Maribor ima širši kader kot Olimpija, vendar je občutek, da je našel moštvo, ki je zmoglo zmagati na derbiju, ne pa še nujno enajsterico, s katero bi prepričljivo naskakoval naslov. Obrambo šampionsko gotovo v tem trenutku ima (kot jo ima tudi Olimpija), več dilem pa je spredaj.

    FullSizeRender 4

    Dobro branjenje pač ne zadošča 

    Tako suverenega nastopa, kot ga je imel po tekmi na tiskovki Branko Ilić, že dolgo nismo videli – zagotovo ne za nekoga iz moštva, ki je izgubilo. »Mislim, da smo vso tekmo dobro igrali. Vedeli smo, od kod nam preti nevarnost in da lahko Maribor zadene samo, če mi naredimo napako. To se je tudi zgodilo. Imeli smo žogo v nogah, jo izgubili, nato se je odbila, Zahović pa je res dobro zadel v malo mrežico. Škoda, da smo izgubili. Seveda smo bili po tekmi razočarani, a kljub porazu je bilo vzdušje kar pozitivno. Truditi se moramo, da na naslednjih tekmah ne prejemamo takšnih zadetkov. Tudi sam ostajam pozitiven. Če bomo tako igrali, se nimamo česa bati. Imamo zelo dober kolektiv in dobre posameznike, da lahko igramo še veliko bolje. Če bomo igrali tako, kot smo igrali danes, in bo Maribor igral tako, kot je igral danes, bomo gotovo do konca sezone mi zmagali na več tekmah.«

    Težava Olimpije je bila sicer tokrat na igrišču, še zlasti na polovici Maribora, a se zdi, da jih bolj »tepejo« tiste izven njega. Dokler je Rok Kronaveter član Olimpije (in prestopni rok bolj ali manj zaključen – razen na Kitajskem), je težko razumeti, da ne uporabijo vsega, kar imajo. Še zlasti na derbiju, pri čemer ima zdaj Olimpija posredno štiri, ne zgolj tri točke zaostanka zaradi dveh porazov in remija z Mariborom (prvi obliž bo sicer aprila ponudil pokal).

    Rodolfo Vanoli se je najprej izvlekel ob koncu lanske uspešne sezone, nato še na derbiju v Ljudskem vrtu, vendar je bilo jasno, da se le čaka, kdaj mu bo naslednjič spodletelo. Pri Elsnerju tega občutka sicer še vedno ni, toda glede na poteze Ranka Stojića v lanski in letošnji sezoni se mlademu trenerju gotovo kolca po domžalskih časih, kjer je imel gotovo več vpliva in besede pri sestavi kadra. Zdaj je pač zreduciran na profi trenerja, ki pač mora narediti najboljše iz tega, kar ima. Takšna je seveda praksa marsikje, toda Elsner tega v svoji vzpenjajoči se trenerski karieri, ki zdaj doživlja prvo prelomno točko, na tak način ni vajen. Ne zna namreč najti prave pozicije svojim igralcem v sistemu, ki ga je delno podedoval delno pa nadgradil. Blessing Eleke se v 4-3-3 še vedno ne znajde – kot se nista niti Julius Wobay in Etien Velikonja -, daleč od prave forme je Benko, Olimpija pa ima iz Pušnikove ere, ko je igrala vsaj na oko najlepši nogomet, zgolj še Alvesa in Nemanjo Mitrovića v prvem planu (ter Kenana Bajrića in še koga v drugem).

    Pri filozofiji Ranka Stojića in Milana Mandarića je težko uganiti, kaj je prvi cilj. Če je rezultat, potem zakaj ni igral Kronaveter? Če je prodaja igralcev, zakaj ni igral Kronaveter, zakaj niso za Miho Zajca počakali na bolj donosno ponudbo (takšno, kot so jo dobili za Hentyja in Šporarja), zakaj takšen eksodus še lani nosilnih igralcev in kar dveh kapetanov (Darijan Matić, Antonio Delamea Mlinar)? Olimpija je lani kljub težavam Maribora (ali pa ravno zaradi njih) postala prvak zato, ker je imela neko osnovno identiteto. Vedela je, vsaj približno, kako zabiti zadetek. Zdaj se znajo dobro braniti, ampak to je nekaj, kar glasno na tekmah nagradijo z aplavzom v Domžalah, pozitivno, češ, jih bomo pa naslednjič. V Ljubljani pa na dolgi rok gotovo ne. Je pa na koncu treba priznati, da je derbi imel sicer visok tempo in veliko želje na obeh straneh, ampak se je poznalo (zlasti pri kondiciji enih in drugih), da se je spomladanski del šele začel. Težava bolj za Olimpijo kot Maribor v tem trenutku pa je, da se bo čez štirinajst tekem že končal.

    Igralec tekme: Luka Zahović (Maribor)

    FullSizeRender 6

  • Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [1:3]

    Dobra stara šola

    Ena skovanka bo podpisala ta derbi. Da je Darko Milanič pošolal Luko Elsnerja. Seveda ni nova in seveda se jo pretirano in ponavadi prehitro uporabi/zlorabi. Hm. Pa saj… Ni šlo toliko ali samo za šolanje. Tekma namreč ni bila lažja od pričakovanj, je izplen dostojanstveno pospremil Milanič. Maribor je moral garati, da je stisnil tri komade Olimpiji in sestavil precej celovito tekmo, kar mu v prvenstvu v tej sezoni še ni uspelo. In ne pozabimo: prvih deset, petnajst minut je bila učitelj Olimpija. No, bolj pripravnica, ki se preizkusi pred neusmiljenimi dijaki, ki komaj čakajo, da izkoristijo neizkušenost pripravnice. To ni bila tekma za pripravnike. To je bila dobra stara šola.

    Kar se je zgodilo namreč nato, ko Benko iz obrata ni zmogel ukaniti Handanovića, diši na preobrat ne le te, ampak tudi prejšnje mariborske sezone. Prav to je ponudil Maribor, kar je lani krasilo Olimpijo. Ekipna zagnanost, borbenost, neprizanesljivost. Odpornost na kritike, napovedi, prepotentnost. Ni zaman Milanič pred tekmo spomnil na tekmi slovenske reprezentance s Slovaško in Anglijo. Nismo vajeni, da bi veliko govoril o reprezentanci, katere vidnejši član je (tudi) bil. Ampak pokadil je Srečku Katancu, ko je rekel, da bi se lahko naučili kaj od borbenosti na tekmi z Anglijo. In točno to je zmogel njegov kader. Če komu sprva ni šlo, kot bi sami najbolj želeli (najbolj očitno Marwanu Kabhi in Sintayehu Sallalichu), so pregrizli. Niso zanihali, kar je bila doslej ključna tema mariborske sezone na igrišču. Kabha je kraljeval na sredini – da, tudi s prekrški -, Sallalich je v nadaljevanju končno trpinčil tekmeca s hitrimi prodori iz boka v sredino (bolj mu uspevajo driblingi po širini kot dolžini igrišča).

    Ravno na derbiju je Milanič našel kombinacijo, v katero je zaupal najprej sam, nato pa še vsi drugi – z igralci vred. Ni eksperimentiral, ni dvomil vase. Povlekel je v ozadju poteze, ki ne bodo šle zlahka mimo (Mitja Viler, Aleš Mertelj, Dino Hotić niso prišli niti na klop). Pustil je v uporabi svoj romb, s tem sicer tvegal, da se Aleks Pihler ne bi bil znašel na desni strani sredine, vloga, ki jo je v Zavrču navrgla fuzbal evolucija. Pa se je. O, ja. Raje kot Mateja Palčiča, katerega predložki sicer vedno prav pridejo, je v igro na desni bok poslal Denisa Šmeja. Ta je pospravil Blessinga Elekeja, nato še Juliusa Wobaya in Etiena Velikonjo. V nulo. Morda le menjava Vršič-Vrhovec ni imela pričakovanega učninka (strnjena sredina), saj so vijoličasti prejeli zadetek. Vendar tudi po njem niso padli, čeprav je 1:2 v Stožicah lahko zelo spolzkih. Tokrat se ni zgodil Andraž Šporar, pa ne zato, ker Šporarja ni več, pa bi zdaj prišel bolj prav kot kadarkoli prej, ker je bila Olimpija odrezana od gola. Vsekakor tekma, kjer je Milanič vnovčil vse svoje izkušnje. In to po Domžalah v Ljudskem vrtu, ko je nerodno pospremil zdaj še bolj nerodne žvižge. Mariborska specifičnost je, da bodo navijači najbrž sodili po sredini pokalni tekmi z Gorico, preden se bodo odločili za aplavz. A takšen Maribor je in prvič se zdi, da je Milanič to sprejel in se našel znotraj kritik. Kako? Kot pravi sam. Z delom. Prav pa pride tudi film Rock’n’Rolla, kjer je Guy Ritchie sijajno spisal: »Ni je tako dobre šole, kot je dobra stara šola. In jaz sem jebeni ravnatelj.« In tokrat je bil Milanič – ravnatelj.

    fullsizerender-4

    Tavares nezaustavljiv, Novaković neusmiljen, Zahović pa tam

    Molk. Niti pisnil ni nihče nič. Z zamikom je prišel »uuuu«. Ko je Tavares izprašil iz kolena, kmalu po tem, ko se je zdelo, da bo stožiška mokra in ugrezljiva zelenica pogoltnila a la živi pesek tudi njegove težke noge (kot Benkove in Wobayjeve), je pokazal, kakšen as je. Neverjetno. Samo spogledali smo se, Rok Vodišek bi lahko šel božati prečko. Dras! Prečka. Uf.

    Če smo na začetku sezone – sploh v Evropi – dvomili, da lahko z Novakovićem tvorita tandem, ker se EMŠA ne da skriti, sta pokazala, da gre računati nanju tudi v tekmi visokega tempa. Protinapadi so bili smrtonosno orožje, ker je Olimpija za Darijanom Matićem puščala ogromno prostora in prejela vse tri zadetke po akcijah, ki so šle prek bokov. Tavaresova asistenca Novakoviću je bila poezija v prozi, Novakovićev gol pa tista poezija, ki je delala hit štikl v Kölnu. Neusmiljen gol z glavo. Tretji gol na štirih derbijih. Penal, noga, glava. Ena, dve, tri. Drži, da je tisti prvi zapravljeni zicer na začetku leta v Ljudskem vrtu (0:0) pustil slab vtis, ki se je vlekel in vlekel, toda Green Dragons z lucidnim napisom »Novakovića ste nam podvalili« tokrat niso tako zadeli, kot je zadel Novaković. Grize, kot je grizel proti Slovaški na istem igrišču. Sodeloval je tudi pri akciji za 0:2, ko je Tavares naredil nekaj, česar še v začetku sezone, še bolj pa v lanski, ne bi bil storil. Videl, opazil, pogruntal je Pihlerja. Kako preprost zna biti fuzbal, če znaš opaziti prostega igralca in ne poskušaš vsega sam. Dras! 0:2! Dve asistenci po tem, ko je dal dva gola Domžalam. Za še dvoletno pogodbo. 2+2+2 = Tava.

    Da je z napadom lahko zadovoljen, je Milanič tudi sam poudaril po tekmi. Kako si drugače razlagati, če pa ima Luka Zahović štiri gole v 274 minutah. Od tega je dal tri gole v le peščici minut (Celje s prvim dotikom, Domžale, Olimpija, ali drugače, 88. minuta, 91. minuta, 95. minuta). Tam je. Nihče mu noče na glas prilepiti oznake joker s klopi, ampak prav to trenutno je. Dodatna doza, ki dela konkurenco še vedno prvemu strelcu ekipe Sunnyju Omoregieju. Milanič mora zdaj v treh tekmah z Gorico najti le pravi tajming za četverico napadalcev, ki jim z goli še vedno izdatno pomaga tudi sredina. Če ne Dare Vršič ali Marwan Kabha, pa tokrat Aleks Pihler.

    fullsizerender-6

    Katanec videl več od Elsnerja

    Nekje sredi drugega polčasa sem se ozrl nazaj, proti VIP tribuni, in med vsemi obrazi gor po diagonali je iz množice štrlel nasmejani obraz Srečka Katanca. Kako se ne bi bil smejal. Če pa so na koncu trije od štirih reprezentantov iz večnih tekmecev zabili. Ampak ne gre se znebiti občutka, da je Maribor odnesel bolje in več po reprezentančnem premoru. Novaković je bil točno takšen, kot si neumorno prizadeva biti, Pihler pa ni fasal PRS-ja (posttravmatskega reprezentančnega sindroma), ki je tako očitno vplival na Blaža Vrhovca.

    Večja težava je bila pri Olimpiji. Da ne bo pomote, ne Rok Kronaveter ne Miha Zajc nista imela nujno slabe tekme. Imela sta pa slabo pozicijo v že tako slabi taktiki. Olimpija ima še vedno kvalitetne igralce in na nekaterih pozicijah bolj kvalitetne od vijoličastih. Ampak oba sta bila konkretno predaleč od gola, Elsnerjeva taktika pa je v napadu videla le Leona Benka, vse ostale pa daleč stran. Za pritisk potrebuješ dobro kombinacijo na celotni zelenici, tako pa sta imela Denis Klinar in Aljaž Krefl, ki sta bolj napadalno usmerjena od Erika Janže in Denisa Šmeja, bipolarne motnje, saj nista vedela, kje točno naj stojita.

    Največji davek takšne taktike sta povsem iz pozicije plačala ravno Zajc in Kronaveter v vakumski sredini, zlasti prvemu so doslej derbiji še kako ležali, ker je imel bolj prosto vlogo in je Mariboru tudi zabil že kakšen gol. Škoda zanju, da nista imela vidnejše in primernejše vloge, ki bi si ju, glede na doslej prikazano, absolutno zaslužila. Enako velja za Elekeja, ki je ravno toliko krilni igralec, kot je bil pri Mariboru Gregor Bajde. Sta pa Pihler in Novaković gotovo potrdila Katančev tokratni izbor in zelo presenečeni bi bili, če ju ne bi bilo proti Malti in Poljski znova zraven. Enako velja za Kronavetra in Zajca, pri čemer slednji precej bolj potrebuje pravo pozicijo. Šme, Zahović, Krefl pa so pokazali, da bi Primož Gliha iz mlade izbrane vrste lahko povlekel več.

    fullsizerender-5

    Elsner ni mož velikih tekem

    In pika. Za zdaj prav nič ne kaže, da bi v domačem prvenstvu znal najti recept za Maribor. Ali, kar je še huje, za Olimpijo, sploh zdaj, ko je njen trener. Nihče mu ne more odzveti statusa mladega, marljivega, umirjenega, pedantnega, všečnega in predvsem retorično suverenega trenerja. In predvsem mu nihče ne more odzveti priimka. Toda West Ham gor ali dol – ta je tako ali tako bil krona dolgoletnega dela – njegove Domžale so dobile lekcijo od Rodolfa Vanolija, ki je v 0:3 imel poleg derbija v Mariboru najboljšo tekmo ravno proti Elsnerju. In Elsner je prvič vodil domačo tekmo pred 13.770 gledalci. Edini, ki je podrl rekord v tem oziru.

    Za navijače Olimpije bodo njegove iskrene in preudarne besede bolj malo vredne, če se bo Ljubljančanom vodstvo stopilo. Ni bil namreč toliko problem, da je Elsnerjeva Olimpija na derbiju delovala, kot vse nove Olimpije pred prihodom Milana Mandarića, ki so se z Mariborom mučile predvsem v Stožicah. Elsnerjev problem je, da je Olimpija delovala kot Domžale proti Mariboru. Blizu, pa daleč. Bi, pa ne bi. Ja, pa ne. Hvalevredno in za širši fuzbalski kontekst je odlično, če se zna trener posipati s pepelom. Kar se Elsner je. Če bi lahko, bi zamenjal sistem v drugem polčasu. Etiena Velikonjo bi poslal prej v igro. In precejšnji del krivde je na meni, je poudaril. To slišimo hudo redko v našem fuzbalu. Na. Meni.

    Ampak ključne besede se skrivajo v njegovi oceni, ali je še prezelen (ali pa premalo, kakor vzamete) za takšne tekme: »Večina fantov je že odigrala take tekme, derbije v svoji karieri. Odigrali smo daleč od tega, kar smo sposobni.« Tisti prvi del je pomemben. Igralci so takšne tekme igrali, da. So Olimpija, so nenazadnje aktualni državni prvak. Z Elsnerjem so tako delovali tudi na šestih zaporednih tekmah, ki so jih dobili. Ampak proti Mariboru se je videlo, da so se vsi poslušno podredili njegovi ideji presinga, ki pa ne more delovati kot v Domžalah, kjer je bil tekmec (Maribor/Olimpija) zafrustriran, ker ni mogel najti svoje igre. Ta Olimpija pa ima predobre igralce, ki so, ja, dali nekaj skozi, da bi našla svojo igro tako, da je tekmec ne najde. Najbolj opazno je to bilo pri povsem izgubljenem Matiću, da sistema dobro ne pogruntajo, pa je pokazal tudi njegova zamenjava Danijel Miškić, ki ga je pri Elsnerju kar poskralo.

    Kruto bi bilo po svoje zapisati brez razlage ali iz prve, da je bil Elsner pošolan. Če pa še dobro ni v šoli. Sam to najboljše ve, navrgel je, da je poraz treba sprejeti moško. Sliši se dobro. Da. Izgleda tudi, tako, na prvi pogled. Vendar njegov manjko gestikulacij je vendarle opazen. In ne, nihče si ne želi San Remo plastenk, ki so prepevale z Vanolijem. Prej tisto, kar je počel Marijan Pušnik v svoji kultni fluorescentni bundi. Elsner je pa prekrižanih rok v lepi srajci in obleki doslej še vedno aktivnega Sebastijana Cimerotića prilimal na sedež. Zato morda ni bil Elsner toliko pošolan. Prej je dobil od tekmeca tisto, kar rečejo v ZDA: »Welcome to the NFL, kid.«

    fullsizerender-8

    Jug (p)ostal hit, a le v pesmi

    Ko sodnik dobi svoj song, je zadnji, ki bi si lahko mrmral popevko. Pa da ne bo narobe… Matej Jug si je song zaslužil. Nesporno in nedvomno. Njegov edini dosežek je, da so mu precej enodimenzionalno sporočilo zapeli Green Dragons. Sodeč po odsojenem, bi mu prej lahko robantile viole, to pa pomeni, da ga ne »marajo« ne v Mariboru ne v Ljubljani. Kar je baje v slovenskem nogometu najboljši kompliment. A to ima dve plati. Če te ne marajo tako v Ljubljani kot Mariboru, lahko res pomeni, da nekaj delaš prav. Lahko pa pomeni, da delaš nekaj tudi zelo narobe.

    Glavna težava Mateja Juga, ki je ob Nejcu Kajtazoviću, Davorju Drečniku, Robertu Ponisu in še kom zdaj že očiten sindrom, da je zelo selektiven in da sodi na podlagi rekcije. Ne njegove, temveč okolice. Drži se Newtonovega zakona, da ima vsaka akcija tudi reakcijo. Ampak ko je sodnik reakcija, je slabo. Pa je skušal biti on pobudnik, skušal je imeti »akcijo«. Kabhi je gladko pritisnil karton zgodaj v obračunu za trd nalet in ko ga je Marcos Tavares želel povprašati po zdravju razlogih, ga je pritisnil še njemu. Mihi Zajcu ga za podoben štart ni. Trajalo je globoko v drugi polčas, da je Aljaž Krefl dobil karton za enega od podobnih naletov. Vmes bi Kabha do konca prvega polčasa lahko videl, doživel in odšepal rdeče. Pa ni. Jasmin Handanović in Milivoje Novaković sta vnovčila veteranski status in kričala nad Jugom, precej manj kot je to storil Tavares, ta pa nič. Handanoviću je naposled le pokazal rumeni karton za ukradenih debelih 40 sekund [zanimivo, da Elsner takrat niti trznil ni]. Ko kričijo starejši, se Jug poskrije. Ko je čas za reakcijo… Ga ni nikjer. In potem čaka na kompenzacijom. Sojenje po sistemu kuponkotov.

    Enako pa sta se poskrila oba stranska sodnika, ki sta se, milo rečeno, blamirala. Pri zadetku Olimpije je bil Leon Benko, preden je žoga prišla do Roka Kronavetra, v najbolj preprostem ofsajdu, kar jih je. Pa nič. Matej Žunič ni dvignil zastavice. Megla? Ni videl? Okej. Kupimo, še nekako. Ampak da je Robert Vukan tako neučakano in diehardovsko dvignil zastavico, ko je Kabha podal, em, em, em, Kabhi, ta pa potem Luki Zahoviću za 1:3, kaže nato, pod kakšnim stresom živijo ti sodniki. Velikim. Saj, ne rečemo, za vso psihopatologijo dobijo denarno nadomestilo, honorar, ki je na derbiju morebiti res skromen, na vseh ostalih tekem pa je ima-se-može-se razkošje. Vendar zanje to ni dovolj. Že ko so stopili na zelenico, je Jug kazal s prstom na luknje v zelenici. Tega niso počeli ne nogometaši Olimpije ne nogometaši Maribora, ko so se segrevali. Zelenico so označili za slabo, če že, po tekmi. Niso kazali s prstom, češ, glej njivo. Ker ja, zelenica je res bila na nekaterih predelih njiva (pa da ne bo pomote, tudi v Ljudskem vrtu smo že videli »vegetacijo«). Pa kaj. Za oboje enako. Za vse razen za – Juga. On si pač zasluži tepih, ker sodi ligo prvakov. Do katere pa lahko pride samo preko… Naših »njiv«. Žal, tako je.

    Ponavljam se, vendar slovenski sodniki imajo največje težave z narcisoidnostjo. In to veliko. Imajo razloge za samozavest, za samoponos? Seveda ga imajo, Vlado Šajn jih je daleč spravil in tam so praviloma odsodili dobro, čeprav bo Skomini v življenjepisu vedno ostala tekma Francije in Ukrajine. Tokrat narcisoidnost ni bila usodna, toda Jug se je gotovo moral vprašati pri situaciji z Antonijem Delameo Mlinarjem, ki ga žoga najbrž res ni zadela v roko (jo je pa imel nevarno iztegnjeno in je to rodilo cirkus), kako smo prišli tako daleč in kdo je kriv, da bi imeli penale vsi levo in desno. Igralci so še najmanj krivi. Televizija vse vidi, a televizija žal še vsega ne ve.

    Ker sodniki pač ne pridejo na vrsto, ker ne znajo razčistiti v svojih vrstah, ker ne poznajo samorefleksije in ker se jim posledično dogaja eno-te-isto. Hvala bogu tokrat glavni igralec ni bil sodnik. Se pa sprašujemo, kaj se je spraševal Damir Skomina, ko je sodil v Kidričevem tekmo Aluminija in Radomelj. Pa z dolžnim spoštovanjem, tam je šlo še mogoče bolj za res, sploh glede na rezultat. Morda to, da Jug pač ni njegov samoumevni naslednik, kot bi si vsi želeli. Najbolj Matej Jug. Tekma je bila na evropskem nivoju, sojenje pa gotovo ne. Argument, češ, če piskajo Ronaldom in Messijem, potem pa že vejo… Ne zdrži. Vsaka nogometna tekma je nova zgodba. Kar vedo očitno vsi… Razen, spet, sodnikov. Zato se vsi legitimno sprašujemo, kdaj bo spet derbi sodil Damir Skomina? ZNSS odkrito iz derbija dela poligon za sodnike, ki nucajo take tekme za evropski nivo, ampak dela to na škodo domačega nogometa, od katerega živijo tudi sami. Drečniki in Kajtazovići pač nimajo nivoja za derbi. Jug očitno ni rešitev po Skomini. In, še bolj, kdaj bodo sodniki odgovarjali za svoje napake (ker, da, Skomina je na svojem zadnjem derbiju v Stožicah piskal penal za Maribor, čeprav tista roka najbrž ni bila v kazenskem prostoru). Ošabnosti je pač dovolj. Ne hodimo na fuzbal zaradi sodnikov.

    fullsizerender-7

     

  • [Bipolarna] dilema [epske] zmage

    Jasmin Handanović 7/10

    Pri zadetku je lahko le pomahal, ko je dvignil roko, desnico, dolgo in šapasto, pa ni pomagalo. Nak. Refleks je pa vseeno pokazal, kako zelo pri stvari je bil in je v letošnji sezoni. Vse preostale štiri strele v svoja vrata je suvereno ukrotil, na mestu je bil pri dolgem, a mehkem poskusu Zajca, ohranil mirno kri pri ostri preusmeritvi žoge Radovića, pobral tudi poskus Elekeja. Pa saj, kot vso sezono, obramba Maribora funkcionira. Dokler ne kasira frustracij lastne igre. In takrat na sceno stopi Handanović, ki pa vse bolj dobiva tudi zadetke, pri katerih težko karkoli naredi, kar vpliva na psiho, ta pa rodi napake. A tokrat? Ni šans.

    Mitja Viler 6/10 

    Ko bodo pri vijoličastih pogledali posnetek zadetka Olimpije, bo upravičeno padlo [retorično] vprašanje za Vilerja: “Alo, kam si te ti h’tel it’?” Taktika domačih je pač bila “na hantle”. Pustili so obema bočnima več kot dovolj prostora, da bi slej ko prej vsaj enega od obeh zamikalo s prodori. Češ, saj še zmorem, saj sem perajt, ajmooo. In Mitja Viler je zgrabil priložnost. Tako napadalnega in agilnega, kot je bil v prvem delu, ga že dolgo nismo videli. A kaj, ko so njegovi prodori kratkega daha, sploh pa potem zmanjka kisika za povratek v obrambo… In se zgodi, kar se je zgodilo. Manjko v obrambi in gol. Zato ni čudilo, da ne samo Olimpija, še Maribor se je odločil, da bo v drugem polčasu raje igral po durgi strani, po desni, čeprav Mertelj nima Vilerjevega predložka. A tega, kot smo videli, nima niti več Viler in vprašanje, če ga bo še imel. Glede na njegovo formo, bi to v konkretnem klubu bil zadnji tovrstni derbi za levega bočnega, ki je veliko dal, a ne zdrži več nivoja. Inventar, bi temu rekel Darko Milanič.

    File_006

    Denis Šme 8/10

    Še vedno sicer tu in tam vzame sapo svoji ekipi, saj na trenutke prehitro posreduje, skoči ali naredi nekaj sunkovitega. Kot da ga vrže iz njegovega špancir šmek ritma, kar je parkrat uspelo Elekeju. Ker igra res “šmekersko” v zadnji vrsti, kar je kompliment, da ne bo pomote. Eden redkih, ki je prišel kot relativno znan igralec [iz naše lige], pa se ni pustil nujno in za vsako ceno prilagoditi igri Maribora, temveč se je ta uspela prilagoditi njemu. Ker si upa, zna in hoče. Zelo dobro. Zelo, zelo dobro. Maribor ima na štoperskih pozicijah porihtano takšen tandem, kot ga nima ne na zadnjih veznih ne v napadu.

    Rodrigo Defendi 9/10

    Brez njega te tekme Maribor ne bi niti remiziral. A-a. Ni šans. Nak. Kako je zaustavil Blessinga Elekeja ob prodorih, ko ga je prevzel od Denisa Šmeja.. Noro! Vse to je bilo za Nigerijca sploh v drugem polčasu preveč, zato je vstopil Julius Wobay, ki se je še manj znašel med dvojcem Defendi – Šme. Če pustimo rompompom okrog Novakovića ob strani [Valona Ahmedija praktično še nismo videli v konkretni vlogi, Mateja Palčiča pa sploh ne], je Defendi najboljša letošnja okrepitev [za Marka Jankovića pač še vedno ne vemo, ali je dolgoročna okrepitev ali zgolj posojen preblisk].

    Defendi je igralec, ki je vnesel ne samo stabilnost v zadnjo vrsto, temveč povezal vse v celoto, ki ne dela več napak, kakršne si je znal privoščiti zlasti Marko Šuler, hkrati pa nima ne nihanj ne izpadov zaradi poškodb, kot je to bilo pri Aleksandru Rajčeviću, še manj pa ga zanese kot njegovega sonarodnjaka Arghusa, ki mu je bil še najbolj podoben. Defendi je tako sam zvito, premeteno, odločno in vehementno poskrbel, da Maribor ni zaostajal z večjo razliko ob polčasu, ne glede nato, da je pri podaji Elekeja za zadetek Kronavetra akcijo le pospremil. Redko delim devetke, a to je bilo še skoraj za kaj več in bi bilo, če Maribor ne bi prejel gola. Vau.

    File_005

    Aleš Mertelj 7/10

    Najbrž se ni sam odločil, da bo imel takšen drugi polčas. Takšen… Da bo dobil “dvajset” predložkov, od katerih bo en “slej ko prej ratal”, kot se je izrazil kritično neposredni Rok Kronaveter po tekmi. Mertelj je poleg Jasmina Handanovića najbolj resen kandidat za Vijolč’nega bojevnika [škoda, da tega NK Maribor navijačem v glasovanje da za koledarsko leto, ne pa za sezono], ker se raje bori sam s sabo in svojim položajem v moštvu raje izven igrišča. Kaj si misli o tem, da se zajebava z desnim bekom… Ne vidimo, ne slišimo, ne začutimo. Na zelenici se mu pač vse to ne pozna, da grize kolena, stiska zobe in gotovo tudi preklinja, ker ima za bočnega toliko smisla, kot bi ga nemara imel Marcos Tavares.

    Za razliko od Vilerja pa ni zgrabil vabe in stopil visoko, da bi pustil za seboj veliko prostora, zato je imel tudi Miha Zajc precej manj prostora, kot je pričakoval [enako velja za Matica Finka]. Pri golu je, sodeč po reakciji, že očitno pričakoval, da bo že njegov šus končal v mreži. Ni pomembno, veselil se je skorajda najbolj, pretekel pol igrišča, do klopi, na kup, za slavje. Se pa hkrati poraja vprašanje, vse bolj, kaj bi Mertelj lahko ponudil, če bi igral na svoji poziciji. In kdaj to spet bo. Več kot očitno mu Darko Milanič ne samo zaupa, marveč slepo stavi nanj, kar se je v letošnji pomladi v pokalu v Zavrču in doma proti Kopru skoraj že izkazalo za pogubno. Tokrat se ni.

    Dare Vršič 8/10

    Njegov bi moral biti že prvi polčas. Pa, kot celotna igra Maribora, ni bil. Na sredini je doma, tam se počuti suvereno, domače in dovolj sproščeno. Ne pa na boku, na krilu… Tam… Ga ni. Nikjer. Ko je pa na silo skušal z igro proti sredini, je moral iskati prostor in dom okrog luknje, ki jo je s tavanjem, slepomišenjem in nočnim postopanjem povzročal njegov partner na sredini Amir Dervišević, ki je najbolj uspel onemogočiti ravno igro Vršiča.

    V nadaljevanju je, ko se je premaknil v sredino,  takoj začutil prostor, se spustil s ketne in čeravno nikoli ne bo več dokazal iger, kakršne je ponujal ravno v Stožicah [kdo ve, morda bi se podoben “kompleks” zgodil tudi še enemu Štajercu, Kronavetru], je kresnil po materialu trikrat. Prvič prek živega zidu, ko je imel Nejc Vidmar nepričakovane težave z žogo. Tretjič po tleh, ko je Vidmar že začutil njegov strel. Drugič, vmes, pa v roko Dejana Kelharja, ki je vnovič svojo solidno igro uničil z nerazumnim in predvsem nezrelim posredovanjem. Penal ali ne penal, zdaj je, kar je. Vprašanje sicer, kje bi tisti strel Vršiča končal, morda tam, na Žalah, kjer so parkirali mariborski navijači. Vsekakor pa je znal stopiti na žogo, iskal je prostor, ko je žogo še bolje zadrževal Marko Janković. Poskusi z Vršičem na krilo znajo žal še vedno biti še bolj usodno napačni kot z Mertljem na boku, zato je težko razumeti strokovni štab Maribora, ko ima “dileme”. Pri Vršiču dilem ne bi smelo biti. Ni krilni igralec. Pika.

    File_001

    Marwan Kabha 7/10

    Bodimo iskreni, ni imel svojega večera. Kot že nasploh pod Milaničem ne sestavi suverenih predstav, ki jih je kazal in z njimi navduševal jeseni. Če je pod Krunoslavom Jurčićem imel čas, pregled in tisto prepotrebno samozavest, zdaj vse to počne nekako na silo. Za vse to, kar je prej prišlo samo od sebe, zdaj troši energijo, kar bi bila še najbolj smiselna razlaga glede njegovih posredovanj v obrambi. Povedano bolje, obrambe praktično ni igral. Puščal je ravno tam prodore, kjer je Olimpija silovito močna: iz sredine na bok [in nato pred gol]. Ironično, Milanič je navidezno našel skorajda rešitve počasi že za vse situacije [tudi za tiste, kjer drugih rešitev nima], le za pozicijo zadnjih vezistov ne, da se zdaj upravičeno sprašujemo, ali ni Maribor v prvem delu vendarle pogrešal Željka Filipovića. Vsaj malo. Kar je res ironično, glede nato, da je to profil pozicije, ki je v Mariboru poleg “lufta” dobila svoje ime [“drvar”]. Kabha in Milanič se nikakor ne najdeta nekje na pol poti.

    Amir Dervišević 5/10

    In ko smo že pri drvarjih… Pet je za to, kar je spacal skupaj Amir Dervišević v tričetrt ure, še visoka ocena. Pod pet načeloma dajem igralcem, ki usodno škodijo lastni ekipi, čeprav Dervišević ni neposredno škodoval Mariboru, vsaj ne pri zadetku. Je pa uspešno sesuval vso upanje, ko je Maribor zaman vstopal na nasprotno polovico. Centimeter po centimeter je šlo, bil je Stalingrad, ampak takšen, kjer bi Rusi izgubili. Preboj je ratal itak le v samem finišu prvega polčasa, ko se je priložnost ponudila prek lepe podaje Novakovića ravno njemu. Iztegnil je svojo nogo. Oh, ja. Če bi bil tako samozavesten, kot je bil pred tekmo, ko se je krohotal in muzal z enim od ljubljanskih varnostnikov ob robu igrišča… Ali če bi njegove noge imele takšen karakter, kot ga ima njegova pričeska… Kdo ve, kakšen evrogol bi bili videli.

    Ampak to je zdaj, kot se je videlo, Amir Dervišević na odprti sceni. Že res, da je Milaniča očaral v Velenju in morda še kakšno minuto tu in tam, toda včeraj se je pokazalo, dokončno, da Dervišević ni nivo za NK Maribor. Hiter, povsem nepotreben rumeni karton, dve izgubljeni žogi, ki sta takoj rodili protinapad tekmeca… Tako se na taki tekmi pač ne igra. Izgubljen v času in prostoru. Naivno slab, prepotentno spodletel in neprimeren za nivo takšne tekme. Še srečo vsaj ima, da Maribor te tekme ni izgubil, je pa res, da si je s tako predstavo tokrat šamar prilepil kar sam.

    File_007

    Damjan Bohar 6/10

    Ni sam kriv, da ima njegova minutaža bipolarno motnjo. Začel je šele četrtič pod Milaničem, še drugič proti Olimpiji in pred tem proti Gorici in Domžalam, kar kaže na to, da v njem vidi trener suverenega igralca za tekme proti najbolj resnim in konkretnim tekmecem v ligi. Paradoks, absurd, še zlasti glede nato, kako se Bohar bori s svojo vlogo v ekipi. Če česa letos nima, je to prav stabilnost, prepričanje, samozavest, ki bi se odražala v igri, s kakršno je navduševal še v lanski sezoni. Po levi bi Olimpija lahko prodirala še bolj, saj se Bohar v obrambnih funkcijah nikakor ni znašel in nasploh imel tekmo “brez žoge”, kar mu nikakor ne ustreza in je bil precejšnja žrtev mariborskega nerazumevanja sistema 3-5-2. Menjava takoj, že med polčasom, je bila najboljša stvar njegove tekme.

    Marcos Tavares 7/10

    Tam je bil. Podstavil nogo. Bum. Gol. V sezoni, ko skuša najti svojo igro nekje med točko na sredini igrišča in točko za penal, je pri devetih, desetih golih. Vseeno, na koncu, nekako, nekje… Rata. Pokuril je prepotrebno energijo, že igral na silo pred 80. minuto in izenačenjem, hodil po žogo tako daleč, da bi mu kdo lahko pokazal, v katero smer je gol. Očitno je bil Milanič dobro ravnal, ko ga ni poklical iz igre. Podobno kot Mertelj kaže tisto vztrajno suverenost in je skupaj s Handanovićem del trojčka, ki ohrani najbolj mirne živce tudi ko gara, grize in hoče, pa magari na silo. Za vprašanje o njegovi dolgoročni vlogi bo čas po koncu sezone, je pa tekma pokazala, da bi – pustimo velikopoteznost primerjave – Maribor in Tavares lahko razmislila, kako ustvariti prostor [za vsako ceno], kot je to recimo Manchester United storil za Waynea Rooneyja, ki je prav tako napadalec le še na papirju.

    File_009

    Milivoje Novaković 8/10

    Če odštejemo podajo Derviševiću v prvem delu, je imel praktično zgolj in samo penal. Pa. Dobro. Tudi prav. Zato so tukaj napadalci. Scenarist Prve lige ga je seveda dal streljati njemu. Čeprav sem vprašal Tavaresa po tekmi, zakaj so se tako “pogovarjali”, kdo ga bo streljal. Debata je bila baje kar vsebinska, delno očitno tudi argumentirana. Ni bilo morda najbolj pametno, da je šel Novaković streljati proti Vidmarju, ki si ob svojih prvih reprezentančnih akcijah najbrž vse sveže zapomni in si je zapomnil tudi to, da je Novaković proti Severni Irski pomeril ostro v levo [in imel ubranjen strel].

    Proti Kopru je nato Novaković zadel in dobil tisto, kar napadalci potrebujejo. Jajca. Dras! Kakšen evrogol od penala. Iskreno, nisem bil edini, ki je najprej pomislil, da bo žoga odletela daaaaaaaleč prek gola. Že zato, ker je vzel zalet izven šestnajstke, nato zacepetal in kresnil. Bum! V rašlje! Četudi bi se šel Babea Rutha in naduvano pokazal Vidmarju, kam bo pomeril, najbrž ne bi imel golman Olimpij šans. Ne najbrž. Ne bi jih imel. Pika. Velika jajca. S takšnim šusom je priletel nad žogo za penal, da ga je odneslo v mrežo. Žogo in njega. Se je pa videlo, da čeravno je imel žogo premalo, da bi domači navijači nadležno žvižgali ob vsakem dotiku, da bodo tudi Ljubljančani potrebovali nekaj časa, da se bodo nanj navadili v mariborskem dresu [nič zato, tudi v Mariboru smo potrebovali par tekem]. Čeravno odrezan od igre, je stopil na sceno, ko ga je Maribor najbolj potreboval. In zdaj mu to gre. Zelo dobro. Dras! Bum! Gol!

    Marko Janković 8/10

    V 45 minutah je sam zmogel to, česar prej celotna vezna linija, celotna četverica na sredini, ni. Držal je žogo. In ne. Ne samo držal. Vedel ali pa vsaj dal občutek, da ve, kaj bi rad z njo. Gremo. Malo levo, malo desno, malo proti sredini, malo na bok. Saša Gajser je Jankoviću in Mendyju oddržal celo predavanje med polčasom in očitno je to, kar jima je povedal, zelo zaleglo. Maribor je igral de facto z dvema igralcema večji del polčasa. Janković do Mendyja, Mendy do Jankovića. Pick and roll, bi temu rekli v košarki. Skušala sta, da bi magari Mendy padel in bi Maribor imel predložke, prekinitve, nekaj. Karkoli, “bilokaj”. Janković je daaaaaaaleč največ izkoristil po aferi Ibraimi in je trenutno najbolj prodoren mariborski bok, ampak le na tekmah, kjer ima prostor, da se prebija iz boka na sredino [proti Celju, ko prostora ni bilo, je imel obupno tekmo]. Če in ko bo Maribor iskal okrepitve… Dasiravno Janković pri svojih 21 letih še seveda ni izdelan igralec, bi v Mariboru to lahko postal. Trenutno je pač posojena rešitev. Ki se je izkazala kot edina in uspešna, ko so vse druge zatajile. Kar pa tudi veliko o pove o glomazni kadrovski stiski mariborskih opcij za doseganje zadetkov.

    File_002

    Jean-Philippe Mendy 8/10

    Pri Mendyju gre zgodba približno takole. Počakajte na njegov prvi duel. Lahko je zračni [praviloma] ali pa po tleh, moško, telo-na-telo [tudi pogosto]. Po vsej verjetnosti bo sicer padel, a potem počakajte, kaj bo sledilo. Če bo obsedel, dvignjenih rok, s pogledom proti sodniku… Bo imel stekleno, medlo, prozorno tekmo, kjer bo več časa presedel in preležal. Ker bi se nemara to na belih hlačkah, v katerih je igral tokrat Maribor, to morebiti preveč poznalo… In ker je to bila tekma vseh tekem… In ker je prvi strelec kluba letos… Bam! Kadarkoli je padel, se je pobral. Tudi v situaciji, ko bi Matic Fink za prekršek nad njim moral videti rdeč. Še močnejši. Kakšna surova, močna, mogočna, moška, vztrajna, predrzna predstava! Ja. Predstava! Prišel je noter v predzadnjem dejanju in razturil, oskar za stransko vlogo, bemtiš. V duelih je grizel in se prebijal v kazenski prostor, kot si ga vedno želijo navijači Maribora. Mendy kot “žival”, kot se ga je opisovalo, ko je prišel, nato pa bralo tudi ritmične skovanke “Mendy me-ne-ni.” Tokrat pa je bil. O, ja.

    Sintayehu Sallalich 7/10

    Dva, trikrat je moral Saša Gajser v tistem hrupu poklicati proti igralcem, ki so se še segrevali ob avt črti [Janža, Sallalich, Bajde], kjer se je tudi dogajalo [Alves je dobil upravičen rumeni karton na tistem malem prostoru]. Sallalich je pokazal s prstom nase, češ: “Jaz? Res? Jaz?” Ker, da, lahko bi pričakovali tudi Bajdeta. O, ja. Komot. Sploh ker je v 71. minuti voda že pošteno tekla v grlo. Ampak ne. Zanj se je odločil Milanič. Že res, da ni imel pretiranega vpliva na igro, a z dvema prodoroma na levi, kamor se je premaknil, je vendarle odprl še drugo fronto, da je še bolj raztegnil Olimpijin bunker in poskrbel, da je domača obramba vse bolj trošila energijo.

    File_003

     

    Darko Milanič 4/10 prvi polčas, 8/10 drugi polčas

    Drugače ga skorajda ne gre oceniti. V prvem polčasu je s postavitvijo škodoval svojo ekipo, v igro porinil Boharja in Derviševića ter tako visokoleteči Olimpiji ponudil, česar ni znala izkoristiti. “Po dveh takih polčasih ima trener veliko dilem,” je povedal na kratki tiskovni konferenci po tekmi. Vprašanje, čemu dileme. Ne glede nato, da ni mogel računati na Željka Filipovića, kar mu je očitno najbolj zlomilo načrte, bi lahko bolje presodil že glede na minute, ki jih je namenjal Boharju in Derviševiću, ali bosta navzlic treningom in želji po dokazovanju kos trenutku. Nista bila. Tako je Maribor prišel v Ljubljano z najbolj napadalno postavitvijo… na klopi. In ko je v drugem polčasu lovil lastne sence, popravljal lastne napake, je bil “dobri stari Milanič”, preverjeni, kot ga je opisal Mile Ačimović. Ja, pod Milaničem je Maribor pogosto moral reševati lastne vojake, namesto da bi se ubadal s tekmecem. Ne brez žrtev, a tokrat se je umirjenemu Primorcu izšlo, njegovo vodenje sploh v nadaljevanju, ko je Rodolfo Vanoli skakal ob igrišču in škodoval lastni ekipi [njegova polčasa sta bila ravno obratna]. Kar ne preseneča. Na obrazu je imel ves čas takšen izraz, kot da je edini na stadionu vnaprej vedel, kako se bo vse skupaj izteklo. Ne, to še ni Maribor, kakršnega bi si tudi sam želel. Je pa Maribor, poglihan z Olimpijo tri kroge pred koncem. Da ti je vse manj jasno. Ali pa vse bolj. Je NK Maribor dober, ko misli, da ve, kaj dela, ali še boljši takrat, ko tega ne ve?