Oznaka: nk radomlje

“Tega” Maribora ne – kakšnega pa?

Vedno radi pišemo pet ugotovitev. A v zadnjih krogih smo, priznamo, začutili, da je to vse bolj če ne že naporno, pa vsaj inovativno početje. Več se namreč ugotavlja po tekmah in še bolj pred njimi ter tudi napoveduje, med samimi tekmami pa je ugotovitev, zakaj Maribor trenutno igra tako, kot igra, bolj pet ugibanj. In ugotovitev bore malo. Vsekakor stežka za pet.

Maribor je namreč trenutno moštvo, ki je z mislimi komaj na igrišču. Če bi bilo, potem ne bi bilo že pet tekem brez zmage, pri čemer mu gola ni zabila zgolj Olimpija. Če se je proti Domžalam izšlo ravno na začetku, v osmi sekundi, se Maribor zdaj zažene le na začetku, potem pa se mu, vsekakor najkasneje do polčasa, vse nekako ustavi. Moštvo Darka Milaniča ne ve (najbolje), kako zabiti. Proti Celju je bil bolj dlje kot blizu Marcos Tavares (obakrat z glavo), proti Aluminiju je Dino Hotić zabil iz prostega strela, ko je šlo bolj za trening (oziroma prijateljsko tekmo), proti Radomljam pa je silna želja Tavaresa in še večja Gregorja Bajdeta poskrbela, da Maribor (vsaj) ni izgubil. Igralci Maribora pa vsekakor niso bili videti, kot da so na prijateljski tekmi. Niti približno. Sploh ne, če bi poslušali močno razočaranega in (samo)kritičnega Bajdeta.

To je absolutno premalo za moštvo, ki ima privilegij, da si samo postavlja cilje. »Razen« državnega naslova večino ostalih ciljev Maribor letos ne bo dosegel. Glavnega seveda je in zato bo sezona dobila precej boljšo oceno od lanske, toda osmica se trenutno zdi na lestvici do deset precej radodarna. Prvega strelca bo Maribor težko imel, saj John Mary (in Dominik Glavina) kaže absolutno več želje in predvsem pripravljenosti kot Luka Zahović. Maribor je po Gorici govoril o +20 točkovni prednosti do drugega, pa je komaj prilezel do 70 točk. Če bi zmagal proti Aluminiju, Celju in Radomljam, bi jih imel točno 80. In (vsaj) 23 pred preostalimi. Ima jih 13. Gole prejema prelahko, tokrat Aleš Mertelj, Aleksander Rajčević, Aleks Pihler in Marko Šuler skupaj niso mogli ali znali odbiti žoge pred Markom Nunićem. Matko Obradović pa v tem koledarskem letu še ni imel tekme, kjer ne bi prejel zadetka.

Že res, da je Milanič v petek v Ljudskem vrtu povedal, da »tega« nihče več ne želi gledat’. Da je bilo slavja dovolj, da jih čaka delo in da so vsi profesionalci, je še dodal. V klubu se zdaj to precej poudarja, to o profesionalizmu. Vijoličastim ne gre samo po sebi očitati pomanjkanje želje, saj so bili Viler, Mertelj, Tavares, Ahmedi, celo Pihler in skoraj pozabljeni Sallalich ter Hotić precej razpoloženi v Murski Soboti. Težava je, da jim vidno ne gre. Za prijateljsko tekmo je truda skoraj preveč. In če smo že pri priajteljskih tekmah: tam se porabi vse menjave, mar ne? No, Milanič jih tokrat ni. Ključni problem pa je, da ne vemo točno, kaj je tisto »tega«, česar Milanič – skupaj z nami – ne želi videti. Najbrž ne zgolj porazov. Remiji – proti pomlajenim Radomljam – pač niso dovolj. Ne morejo biti.

Želja Tavaresa dovolj zanj, premalo za ekipo

Marcos Tavares je legenda kluba. Pika. (In igralec te tekme. Ker ga je zabil.) To je nesporno, za tem ne more slediti takoj vejica. Kar pa ne pomeni, da se mora celotni ustroj, s taktiko vred, podrediti le enemu ali dvema igralcema. Darko Milanič pravi, da se romb zdaj ne prime, da tri tekme ni bil dober, govoril je, kako so začeli v liniji, kar ponovno ne drži. Med Mertljem in Pihlerjem ter Tavaresom je bil Grand Canyon ali, če hočete, Postojnska jama.

Tavares, legenda gor ali dol, v slovenski ligi ne more igrati na vrhu romba. Če se vrne daleč nazaj, kar je tokrat počel v drugem polčasu, mu praviloma zmanjka energije, da bi se priključil svoji matični poziciji: napadu. Da, zadel je. Kako? Da je to, kar bi naj storil on, storil Gregor Bajde. Tisto, kar je zanj počel še jeseni in celotno lansko sezono Dare Vršič in s čimer se zdaj muči Dino Hotić, mi pa to vnemar ponavljamo. Šel je iz boka, proti sredini, preigral in nastavil žogo na pladenj Tavaresu, ki je res lepo zabil. Svoj deveti gol letos, skupaj stotriindvajsetega, da smo se prav tam, kjer ji je na veliko trpal Štefan Škaper, gori v Prekmurju, spomnili na Pefa in njegov rekord. Sedem zadetkov se, ko Maribor komaj zabije po en gol Radomljam ali Aluminiju, zdi velik zalogaj na kratki rok. Ena celotna sezona naj bi zadoščala, vendar bo za Tavaresa, če bo igral na vrhu romba, to sila težko.

Kar zadnje tedne gledamo pri Rudarju, Celju in zlasti Kopru, kjer je Igor Pamić okrcal tiste, ki zgolj solirajo in ne igrajo za ekipo, vidimo tudi pri Mariboru. Pa naj gre za Tavaresa ali Zahovića. Vse lepo in prav, če se cilja na rekorde. Nič narobe, toda ne za ceno ekipnega (ne)uspeha. Točka z Radomljami je za Maribor, naslov gor ali dol, pač točno to: neuspeh. Milanič bi moral biti težko zadovoljen s tem, da Tavares komaj »zbinca« tisti en gol, vse ostalo pa so poskusi z razdalje – še posebej, ko predložki ne grejo. Sicer je vse govorjenje, kako visoki so cilji v Mariboru, pač samo to: govorjenje. Celtic je sezono končal s 106 točkami, denimo.

Težave Milaničevega romba

Ko je v sejni sobi Fazanerije, kjer je tiskovna konferenca – za tekmo med prvim in zadnjim – trajala nenavadno dolgih petnajst minut, dobil vprašanje o tem, kateri sistem mu je ljubši, je Darko Milanič pojasnil, kdaj pride prav klasični 4-4-2 in kdaj romb. Razlaga, ki nima lukenj in je dobra. Na papirju, hipotetično, v teoriji.

V praksi pa Maribor iz kroga v krog ugotavlja, kako po (ne)učinkovitosti siromašno – ob igranju z rombom – igro ponujata tako levi kot desni bok. Čeprav je Mitja Viler sestavil zavidljivo pomlad in je Matej Palčič ponudil eno asistenco proti Gorici, mora Maribor iskati pare, kar je razkril tudi Milanič, ko je pojasnil, zakaj je Valon Ahmedi tokrat igral na desni. Da pomaga Palčiču. Za igranje proti Radomljam, ki sploh v prvem polčasu še zdaleč niso igrali z devetimi za žogo, kot je razlagal Milanič (niso pa niti igrali tako napadalno, kot se je postavil Adnan Zildžović), je to rahlo nenavadno. Maribor bi moral imeti individualno (nad)kvaliteto proti novim/starim drugoligašem. Povedano drugače, Palčič ne bi poteboval prav nobene pomoči.

Pa je ni samo Palčič, Maribor je v nadaljevanju stavil vse na oba boka, da je Milanič v igro poslal celo – Sintayehuja Sallalicha, za katerega je sicer bolj ali manj jasno, da odhaja, čeprav je pogled na klop, kjer je še drugič obsedel Rodrigo Defendi, dokaj čuden te dni (vstopil ni, denimo, Milivoje Novaković, pa je Maribor igral na predložke – še ena nerazumljiva poteza). Komaj druga tekma pomladi za Izraelca, ki je vseeno pokazal, kaj lahko ponudi: preigravanje, solo akcijo, strel. To je bilo tudi to.

Bolje je šlo Dinu Hotiću, ki se je nekako sprijaznil z igro na desni strani in skuša narediti najbolje. Ker ve, da ima več kapacitet kot denimo Gregor Bajde. Sam je sicer rekel, da so ga v ligi že prebrali, te njegove preboje – a prav tak preboj je poskrbel za izenačujoči gol -, toda želi si več raznovrstnosti. Dobra novica je bila, da je Maribor prihajal visoko po bokih, toda žoge niso našle nikogar. Bajdetovi predložki so bili prenizki, Ahmedijevi premedli. Ne en, ne drugi nista primarno igralca, ki bi bila kdo ve kakšna asistenta.

Pričakovati to od njiju je sicer profesionalno, dan v službi, toda od njiju v klubu čez noč pričakujejo, da bosta nekaj, kar doslej nista bila. Po drugi strani so v ekipi zacementirani tisti, ki bi naj bili točno tisto, kar so že doslej bili, pa niso. Zato trenutno vlada pavšalni, šankovski vtis, da morajo vsi drugi najti način, ko ga Zahović in Tavares ne.

Kader, ki je naredil (pre)več

V petek je Aleksander Rajčević povedal, da je s športnik direktorjem bolj ali manj dogovorjen, da manjka le še podpis in da verjame, da lahko Mariboru še kaj da, ob tem pa omenjal Evropo. Nič narobe z ambicijami, toda vijoličaste, tako se zdi trenutno, je v pisarnah koledar nekoliko prehitel, še bolj pa rezultati, ki ne morejo neopazno mimo.

Zlatko Zahović je znal v prestopnih rokih na koncu dati svoj podpis. Toda po drugi strani še en takšen prestopni rok, kot je bil zimski, ko je odšel Erik Janža, vrnil pa se je Gregor Bajde, bo najbrž premalo. Maribor ima trenutno očitno še vedno težavo, kako hkrati skomunicirati (ne)podaljševanje pogodb. Kako to vemo? Tako, da pri Darku Milaniču dobivamo občutek, da še sam ne ve, koga bo imel na voljo na prvi evropski tekmi 11. ali 12. julija, ki bo prišel še hitreje, kot pride začetek priprav (8. junij). A če so pisarne nekaj, kamor ne vidimo, pa na igrišču lahko vidimo, da se Valon Ahmedi v takšen sistem, ki ga bo Milanič v Evropi še bolj gojil, kakorkoli dolgo bo ta že trajala (še posebej, če bo Maribor igral proti ekipam, ki bi ga bile napadle), pač ne ujame. Danijel Vujčić proti Celju ni pokazal dovolj, za Žana Karničnika je še Aluminij prišel prehitro. Matko Obradović bo težko konkurenca kateremu koli vratarju, za katerega bi Maribor odštel zavidljiv znesek. Luka Uskoković ne bo nikdar levi bočni, a očitno prej, preden bo na svoji matični poziciji.

Po drugi strani je Anel Hajrić v soboto nafilal šest komadov (v bizarni 15:1 zmagi Maribora B proti Šmartnem), Sandi Ogrinec in Adis Hodžić bosta do konca grizla, da mladinci in kadeti ne bi bili le skupni prvaki, temveč da bi tako kot kadeti tudi mladinci postali prvaki. B ekipa in mladinci so torej bolj ali manj naredili vse, nekateri še več, kar se je od njih zahtevalo. Kaj potem sedaj, kaj jih čaka? Je Maribor res sredina, ki ponuja napredek vsakemu posebej? Še vedno se ne ve, kaj bo z B moštvom, če bo šlo v drugo ligo. Bo Ogrinec, tako kot lani Hodžić, dobil evropske minute? Ima Hajrić, sploh če Luka Zahović gre, mesto v prvem moštvu?

To so vse vprašanja, na katera v klubu odgovarjajo s prihodnjikom, včasih domala pokroviteljsko. Tekma s Krškim, ki bo za goste še kako štela, je zadnja priložnost v tej sezoni, da vštejejo tudi okolje in njihove želje. To velja nenazadnje tudi za Martina Kramarića, ki je imel še eno zelo solidno sezono. Ko je Maribor nazadnje prelagal probleme (Astana), se je naslov preselil čez Trojane. Trenutno je težava Maribora, da preprosto ne zna uresničiti tistega, kar si je strokovni štab zamislil. Ni pa povsem jasno, ali nima igralcev za tak sistem ali pa nemara sistem ni za takšne igralce. Kaj je lažje zamenjati, pa tudi v Mariboru ni vedno povsem jasno.

Murska Sobota: šteje lokalnost

Glavna stvar, vsaj kar se nogometne romantike tiče, saj smo šli zaradi tega tudi tja gor na panonsko ravnico, se ni zgodila na Fazaneriji. Nak. Ko smo po tekmi sedeli v središču Murske Sobote, se je že na daleč slišalo avtobus, ki je odprtih vrat prihrumel s kriki. Mladinci in kadeti so proslavljali skupno zmago v drugi mladinski in kadetski ligi – vzhod. Šofer je hupal, ljudje so jim ploskali, po rondoju so se zapeljali vsaj dva kroga. Ja, to je tisto, česar ne morejo dati še tako urejene pisarne, kakršne imajo denimo prav v Radomljah.

Zildžović je na vprašanje, kako vidi obe tekmi, ki so ju Radomljani sicer gladko izgubili, a vsaj pred nekim domačnim vzdušjem, in gostovanje v Murski Soboti (sledi še Dravograd, kjer bo svojo zadnjo domačo tekmo igral Rudar), odgovoril raje s tem, kje vidi mlade fante, ki da bodo čez dve leti že starejši, bolj izkušeni in pripravljeni ne le na Domžale, Maribor in Olimpijo, ki so jih ujezili spomladi, temveč tudi na Aluminij in Krško. Mlinarji so imeli podporo, toda vse to je daleč od ljubezni, ki se jo vseeno, tudi pred le 700 gledalci, začuti v Murski Soboti in nasploh v Prekmurju.

Ironija je namreč v tem, da so zaradi »nostalgije« v Mursko Soboto šli tudi Mariborčani, ker tudi oni pogrešajo Muro in klasične derbije. Ne ponavlja Zlatko Zahović zaman – ob zbadanju Olimpije in tudi Domžal -, da so play-off za evropsko ligo (ali ligo prvakov) doživeli le še Prekmurci. Zato je bilo gostovanje v Murski Soboti, ko smo v sejni sobi gledali slike iz devetdesetih in se spomnili, da je pokojna Mura osvojila enkrat pokal, po svoje tudi kislo in je vnovič pokazalo na specifiko slovenskega nogometa, kjer se zgodi krog, ko je največ gledalcev v tretji ligi. Muri se obeta druga liga, a po drugi strani se Radomlje zdijo najbrž velik zalogaj zanje. Vsaj trenutno. Kar je nova specifika našega fuzbala.

Igralec tekme: Marcos Tavares [Maribor].

Dare Vršič, kreator mariborske sezone

Ni čudno, da je novinarski kolega vprašal Darka Milaniča, če ni, Radomlje gor ali dol, nemara tvegano povleči iz igre najboljšega igralca, najbolj versatilnega in najbolj vplivnega nogometaša Maribora ne samo ta trenutek, temveč vse odkar ga je proti koncu poletja trener končno postavil na mesto, kjer mu je, khm, mesto. Dare Vršič je spet zabil, tokrat z glavo, ponudil tudi eno najbolj iskrivih, da ne rečemo genialnih dvojnih podaj, ko je zicer nastavil Luki Zahoviću tako, da mu je instinktivno podaljšal z glavo, ter bil ob Dinu Hotiću tisti igralec, ki je komaj čakal, da je videl, kam in kaj bi še lahko z žogo.

Seveda Vršič igra tudi zaradi svojega statusa. Da ima tudi ali ravno zaradi tega sezono življenja, pravijo tudi nekateri. Tako smo ga videli brcati, še bolj pa tekati samo še takrat, ko je v Olimpiji imel showcase za tujino, kjer pa se nikoli več ni naigral in vprašanje, ali se še kdaj sploh bo. Pa pustimo vpoklic v reprezentanco, ki bi bil več kot smiseln, glede na njegovo formo. Maribor mu je zelo pisan na kožo, čeprav mu navijači z juga, tudi zdaj, ko je odločil tekmo, ne vzklikajo »Vršič – Viola«. Pomagalo gotovo bi, vsaj kar zadeva podaljšanje pogodbe, ampak Vršič ne glede na vse kaže konstantne igre in je tisti igralec, ki z žogo v svojih nogah pripravi ostale, da se, no, pripravijo. Na akcijo, na nekaj, na gol.

Da pa je to, da bo Vršič igral tekme kariere, lahko tudi nevarni avtopilot, je Maribor najbolj izkusil v Domžalah, ko ga je Simon Rožman s taktiko povsem onemogočil. Maribor je najbolj odvisen od Vršiča in če ga klub zaustavi, se nato zanaša na solo akcije Luke Zahovića, kot se je zgodilo denimo na derbiju. A kakorkoli že, Dare Vršič je dobil nekaj minut odmora tudi zato, ker bo v Krškem najbrž spet on tisti, od katerega se bo pričakovalo, da nekaj spravi skupaj. In po vsej verjetnosti tudi bo.

V vnovičnem iskanju drugega gola

»Če pogledamo niz realizacije na zadnjih petih tekmah, je realizacija okej. A pozna se, da nam je Luka spet nekoliko zbolel,« je Milanič odgovoril na vprašanje, zakaj Mariboru že drugič v nizu ni uspelo zabiti še drugega zadetka. Kar ni nepomembno ali nadležno vprašanje. Že zato ne, ker je vijoličaste to stalo treh točk v Celju in proti koncu tokratne tekme so podobno začutile celo Radomlje, ki v Ljudskem vrtu igrajo pokončno, korajžno in niti najmanj bojazljivo. Ja, bolj se nagibamo k besedam Adnana Zildžovića, ki je ponosno dejal, da niso igrali bunkerja, na kar je Milanič cinično pripomnil, kako tekme vidimo vsak s svojimi očmi. Radomlje niso igrale golega bunkerja, igrale so pač v skladu s pričakovanji in Milanič je očitno pozabil, da so v prvi minuti (kot v prejšnjem krogu proti Krškem) prišle do resne priložnosti in kota, kamor je žogo kar malo panično izbil Palčič.

Maribor je spet hitro zabil – v Celju je Novaković zabil v šesti, Vršič zdaj v sedmi minuti – in take tekme je jeseni v tem nizu dobival z vsaj tremi zadetki, ker je nekako steklo, ker se je odprlo in ker je preprosto več šlo noter. Tokrat ni, kar pa je delno razumljivo, kot je pojasnil tudi Dino Hotić: »Prvič smo na sredini igrali skupaj v tej zasedbi na prvenstveni tekmi. Dominirali smo, imeli priložnosti, nismo pa dali drugega gola.« In poudaril, da zelo rad igra skupaj z Vršičem, čeravno sta si na trenutke bila tudi nekoliko v napoto, saj je Hotić tokrat pogosto posegel tja, kjer je bil sicer prostor za Blaža Vrhovca, h kateremu se je še raje zatekal Sandi Ogrinec.

Maribor je imel vsaj dve izjemni priložnosti (Vršič, Zahović), poskušal je s streli od daleč, ko je ugotovil, da ne bo šlo tako zlahka niti po bokih. Prav boki so postali problem proti zgoščenim moštvom, ki se znajo postaviti na sredini (»peterici v zidu« je temu rekel Milanič). Mitja Viler je preredko prihajal visoko, Matej Palčič je to storil pogosteje, ampak vidnejšega efekta tudi ni bilo. Med reprezentančnim premorom je Maribor igral z avstrijskim nižjeligašem, kot je povedal Milanič, kjer so se ubadali predvsem z učinkovitostjo, ampak to pač nienako – niti ko gre za Radomlje.

Maribor je presenetljivo končal s kar tremi napadalci, ko je vstopil še Marcos Tavares, ki se dobro ubada s svojim statusom, saj vstopi v igro vselej kot najbolj razpoloženi rezervist. Bi pa to lahko bila tekma tudi za četrtega pogojno napadalca Gregorja Bajdeta, ki pa mu je zdravje preprečilo, da bi Radomljane prebijal po diagonali in predvsem po tleh, saj je Maribor poskušal prehitro z visokimi žogami in predložki.

Druga tekma Sandija Ogrinca

To ni bila prva tekma, ki jo je za vijoličaste začel Sandi Ogrinec. Ne, Milanič mu je namenil polno minutažo v zadnjem lanskem krogu v kislem porazu z Gorico, ko pa mu je publika – ob žvižgih tetoviranim in ošišanim – vseeno namenila topel aplavz. Enako je veljalo za prijateljsko tekmo s Celticom in predvsem za zimske priprave v Beleku. Ogrinec igra lahkotno, preudarno in samozavestno. Že skoraj preveč za osemnajstletnika.

Poznalo se je, da so prvič igrali skupaj na sredini v tej postavi, predvsem kombinacija z Blažem Vrhovcem, ki še nima rutinske samozavesti Marwana Kabhe, je Ogrinca nekoliko begala, česar ni spregledal niti Milanič: »Upam, da bo Sandi več igral naprej, ko bo imel žogo in priložnost. V bodoče mora biti bolje.« Drži, Ogrinec je žogo premalokrat poslal naprej, raje je izbral previdnejše opcije, česar pa mu pri osemnajstih letih in v tretjem nastopu sploh v prvi ligi (še) ne gre očitati. Vsekakor deluje bolj dojemljivo in stabilno, kot je sprva deloval denimo Dino Hotić, preden je odšel v Krško, kjer se je na novo našel in predvsem opogumil. Bližje temu, kar je – a s precej več izkušnjami v prvi ligi – pokazal Aleks Pihler, ko je dobil priložnost. Prav to potrebuje Ogrinec v tem nizu tekem, kjer bo Milanič očitno še rotiral.

Rotiral je namreč tudi na klopi, saj je Valon Ahmedi po Celju ob izostankih drugih znova dobil vsaj mesto na klopi, se tudi segreval, a priložnosti ni dočakal, saj je Milanič ob koncu raje v igro poslal Aleša Mertlja, kar so posebej nagradile tudi Viole, ki očitno pogrešajo podkapetana večkrat na igrišču. Mimogrede, Mertelj je vstopil sploh prvič v tej pomladi na zelenico. Na klopi je bil tudi Žan Celar, kar ni nepomembno iz vidika srednjeročne slike ob morebitnih odhodih (Kabha, Zahović, Sallalich).

Krhka usoda Sintayehuja Sallalicha

Darko Milanič ima rad konkretna vprašanja; tudi o posameznih igralcih, ni pa nujno, da na konkretna vprašanja, sploh tista, ki imajo med vrsticami še kakšno podvprašanje, zagotovo pa podton, tudi konkretno odgovori. A tokrat je povedal dovolj, ko gre za Sallalicha, ki se je čez zimo znašel komaj drugič na klopi in zdaj še prvič na igrišču (jeseni ni začel le na štirih tekmah). Bržkone zaradi njegovega statusa, o katerem se neuradno ve dovolj za pojasnilo njegove statistike.

Sallalich je prišel v Maribor kot YouTube zvezda. Fuzbaler nove dobe. Zdel se je kot nogometaš, ki ima tisto, kar imajo gotovo tudi nekateri drugi (doma vzgojeni) nogometaši, vendar tega ne znajo, nočejo, ne morejo ali celo ne smejo pokazati, ker se je pač treba podrediti cilju. Toda vsi njegovi driblingi so se izničili praviloma v zadnji sezoni – sploh po prihodu Milaniča, ki je Izraelcu namenjal izdatno minutažo, tudi na račun Damjana Boharja, za katerega zdaj, ko je poškodovan, Milanič sam obžaluje, da bo spet padel iz ritma, v katerega se nikakor ne ujame več, odkar je bila Sallalich/Bohar najbolj predvidljiva in uporabljena menjava – tako, da je driblal sam zase, pri podajah (ima eno asistenco na svojem računu) pa se nikakor ni ujel z moštvom.

In glede nato, da v napadu ni zablestel (71 tekem, 11 zadetkov), je njegova neobrambna igra nekaj, kar Mariboru v fazah tekme, ko žogo dobi tekmec, ne zgolj manjka, temveč tudi škoduje. Proti Radomljam je Sallalich vstopil v času, ko bi Maribor lahko sam odločil tekmo in ne bi naposled vsi upali, da bo Handanović žogo odbil čez prečko, ko je nevarno pomeril Rok Jazbec.

Ne, Sallalich se nikakor ne ujame. Kar je še huje, zdi se, da bistva mariborske igre sploh ne razume. V tem oziru je igralec, ki samo odžira minute drugim (Boharju, Ogrincu, Hotiću in še komu). Maribor bi rad našel evolucijo v svoji igri, a čaka, da svojo najprej pri sebi opravi tujec? »Pokazal sem, da Sallalichu še zaupam. Kako bo naprej, pa bo še vprašanje,« je Milanič med vrsticami vseeno konkretno odgovoril na vprašanje. Sallalich ne bo prvi igralec v eri Zlatka Zahovića, ki bi zbledel in potem potihoma odšel. Še zdaleč ne. Bo pa zanimivo videti, kako bo klub rešil zgodbo z njim: resda zanj ni odštel odškodnine, najbrž pa je Sallalich igral za plačo, o kakršni je še lani igralec tipa Pihler lahko samo sanjal.

Dobra sreda in zgodba Radomelj

Čeprav gre ta ugotovitev v smer, da se Radomljam najbolj pozna, da nimajo osrednje zgodbe, bržkone zato, ker svoje tekme igrajo v Domžalah, kamor pa, zanimivo, pridejo njihovi organizirani navijači, kakršnih ne poznajo (več) niti v Domžalah, in da so sicer dobro organiziran klub, ki ima na papirju vse, ampak je problem v tem, da je to vse samo na papirju – dobre pogoje, redne plače in solidno vzdušje, kot je v Ofsajdu opisal Adnan Zildžović -, je bil obisk Ljudskega vrta v sredo prava ligaška izkušnja. Ena tistih tekem, kjer Viole pobrskajo po zimzelenem repertoarju in ponudijo pesmi, kakršne ne slišimo več tako pogosto, obenem pa čestitajo Rudolfu Maistru za rojstni dan.

Ljudski vrt je letos spet dobro obiskan – trenutno (4.092 na tekmo) nekoliko manj kot lani (4.259) – in 3.500 gledalcev za obračun prvega in zadnjega sredi tedna je zavidljiv dosežek, hkrati pa dokazuje, da je spomladi nogomet resnično (še bolj) priljubljen v mestu ob Dravi. Čeravno pride tudi ogromno otrok, ki jim pozornost kmalu popusti, sploh ob tovrstnih tekmah, kjer se dolgo lomi tekmeca, išče različne načine, kako do gola, in ko ima tekmec bolj malo priložnosti, so take tekme v bistvu osnova slovenskega nogometa in predvsem ponujajo marsikomu prvo izkušnjo obiska Ljudskega vrta. Še posebej lahko vijoličaste veseli, da je med mladino na tribunah ogromno deklet, odetih v šale ali majice kluba.

Je pa težava pri Radomljah, ki igrajo svojo drugo prvoligaško sezono (prvo so končali s 16 točkami, ko so zabeležili štiri zmage, trenutno ostajajo pri zgolj eni), da tudi zdaj, ko igrajo na vse ali nič, iztržijo vselej slednje: nič. Presekal jih je poraz z Aluminijem, ko se je spisala zgodba njihove jeseni. Priložnosti, prečke, vratnice, na koncu pa poraz za porazom. In ne, ne do končne zmage. Če je lani zadnja Krka vsaj kanček črpala iz lokalne zgodbe, Radomlje tega nimajo, čeprav so v Ljudskem vrtu spet delovale kot klub, vseeno vreden prve lige.

Kranjski Triglav, ki bo kot kaže nadomestil Radomljane, v minulih sezonah pokazal vseeno nekoliko več in je, če nič drugega, igral na svojem stadionu, kar bi morala biti osnova, ob kateri NZS prehitro zamiži stran, ko lista čez točke licenčnega postopka. Radomelj gotovo – razen tistih, ki so povezani s klubom – nihče ne bo na veliko pogrešal. Kot bi veljalo denimo za Zavrč, da v javni zavesti legendarnih klubov raje niti ne omenjamo.

Igralec tekme: Dare Vršič [Maribor]