Oznaka: nk rudar

  • Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Maribor mora najprej (raz)rešiti sebe
    Gol je bil lep. Res lep. Iber lep. Fejst lep. Golčina, evrogol, golazo, štikl, komadčina. Ko Dino Hotić pomeri s svojo vselej znucano levo kopačko, tudi ko ima novi par, potem golmanom ni lahko. Božajo prečko, kot Hannes Halldorrson, ki je na svetovnem prvenstvu ubranil penal Lionelu Messiju in spravljal Angleže v obup na evropskem. Tomaž Stopajnik ni božal ničesar.

    Sploh pa ni bil edini, ki se je praskal po glavi. Kako je ta Rudar prejšnji, uvodni vikend zabil Domžalam dva gola? In, še bolj pomembno, kako je samo dva prejel? Kako? Tako, da na srečo ni prejel tretjega. Če kaj, te knapi s svojo »srečno« filozofijo psihološko zlomijo. V kolikor se, vprašanje, če vam je psihoanaliza blizu, ne zlomiš sam.

    Videlo se je, da Darka Milaniča pošteno muči, vse bolj, ker Maribor ni zabil še drugega. Za 0:2. Kot se je izkazalo, niti polčas ni bil tisti mejnik, ko bi ga še lahko. Češ, gladko. Da bi vse Valur postalo. Pa ni. Ker je to pač nogomet (ne, Asmir Sagrković ni nogomet, to še sledi). Ker se lahko načrti pač spremenijo, kot je spoznal Sulejmanović, ko je rekel po tekmi: »Maribor je bil v prvem polčasu predober za nas.« Pa prehiter. Pa premočen. Pa preorganiziran. Rudarja ni bilo. Ne onega iz Domžal, ne onega od pomladi, ne nič.

    Ampak Maribor niti proti takemu moštvu ni zmogel tistega, kar ga je ugonobilo med drugim proti Triglavu. Zabiti, da bi tekmeca strli, povozili, nadigrali. No, nadigrali. Saj to je lepo, žoga kroži, finta tu, dribling tam, strelov ne manjka, če ne uspe prva ideja, pa gre žoga skozi v šesto. Gre skozi, ja, toda ne v gol. Razen oddaljenega strela Hotića, ki je poskusil še enkrat skoraj z istega mesta in za las zgrešil, je bilo vse ostalo pač premalo. Ne slabo, ne nekonkretno, ampak premalo. Medlo, zgarano in zapravljeno. Vse, kar naredita kreatorja, kot sta Andrej Kotnik in Rok Kronaveter, ne najde naslovnika. Jasmin Mešanović pač ni eksekutor. Ni. Štirikrat, da vsakič, je vstopil v tej sezoni, imel že dovolj priložnosti za prste obeh rok, pa je pri golu resno sodeloval le, ko je bila žoga že čez črto proti Triglavu. Ko je pač »bil tam«.

    Ta(k) Maribor bo tekme – sodeč po Milaničevi ideji – dobival samo, če bo zabil drugi, tretji, peti gol. Ali vsaj dva več. Ali, za vsak slučaj, tri. Ker en ni dovolj. Ni bil niti za točko proti Triglavu ali za zmago v Velenju. »Glede na prikazano manjkajo goli, pridemo gor z lahkoto, manjkajo goli. Škoda za ta gol oziroma da tekme nismo zaključili prej. To je bilo ključno. Moramo zabiti še kakšnega, da pripeljemo tekmo v mirne vode. Delali bomo po planu naprej in se pripravili glede na nasprotnika. To je bila četrta tekma v kratkem roku.«

    Da bo tekem ogromno, je bil ponavadi privilegij. Za Milaniča pa se nakazuje, da utegne imeti spet probleme, ker mora dejansko izbirati med presežkom igralcev. In pomanjkanjem na drugi strani. Taktika mu uspeva, dokler mu ne. Remi v Velenju sicer ni polom, je pa problem, če Milanič ne bo sprejel novih oziroma starih pravil igre ter če ne bo znal analize narediti že med tekmo. »Na treningu je težko pričarati. Trenerji rečemo, da je dobro, da prihaja moštvo v priložnosti. Rad bi zabil dva, tri, štiri iz štirih priložnosti, kot da iz desetih zabijemo samo enega.« Sliši se seveda logično. Kot se sliši nenavadno iz Milaničevih ust, da je Rudar »po izključitvi začel igrati enostavno«. Morda je to tisto, kar včasih zmanjka. Je pa res, da kar očitno tej postavi deluje enostavno, morda za njihovega trenerja ni. Da bi tak nogomet postal enostaven, je potrebnega veliko kompleksnega dela. Maribor igra lepo, morda še lepše kot lansko jesen, toda to mu zdaj, ko ima le točko bolj malo pomaga. AIK pač ne more biti rešitev. Niti diverzija.

    Srednjeveško sojenje
    Asmir Sagrković je storil nekaj, česar v zadnjih štirih, petih letih noben sodnik ni. Ne, ne to. Ne tega. Vsaj ne tako hitro. Stopil je pred kamero. Ne. Še več. Opravičil se je. Ker najprej ni dal izjave, seveda takoj po tekmi. Češ, da je bil še vroče glave, kot sem izvedel od Iva Milovanoviča, ki je stopil v tunel in tam vendarle dobil Sagrkovića. Ta se je vljudno opravičil in nato vseeno stopil pred kamero. In zatem na tisto eno vprašanje, zakaj je pokazal rdeči karton Roku Kronavetru, s čimer je najbolj vplival na tekmo – niti Rudar sam ni zmogel tako obrniti poteka tekme, pa se je Almir Sulejmanović iskreno in resnično trudil – , odgovoril, da ga je Kronaveter grobo žalil.

    Seveda ga je. Seveda to ni prav, seveda se to ne spodobi, ampak seveda, da ga je Kronaveter žalil. Saj ni prvi iz Maribora. Zlatko Zahović je dobil v petek tri tekme zaradi tega, ker je žalil Dejana Balažiča prejšnjo soboto. Ta isti Maribor, ki je v sredo proti Valurju najprej dobil dosojen penal proti sebi, igralci so moledovali in je portugalski sodnik raje preveril ter si premislil, kar je pač nenavadno. Kot so tudi nevajeni tega navijači Maribora, ko je padel dvom, če je Maribor res prvi gol zabil iz ofsajda. Ne. Ni ga. Regularni gol. Vredu? Vredu.

    In tega Asmir Sagrković ne razume. On in njemu podobni. Nič mu v tem trenutku, ne njemu, ne Mariboru, ne Rudarju, ne slovenskemu nogometu, ne NZS, ne avtorju teksta, ne, še zlasti, navijačem, da je Damir Skomina sodil finale lige prvakov, ne pomaga, ker je dal izjavo. Prav je, da jo je dal. Kameram, Milovanoviču, trenutku pač ni mogel reči ne. Čeprav je najprej rekel ne. Ker je bil še vroč. Tudi Kronaveter je bil. Ni se takoj po prekršku vsajal na sodnika. Ni. Lepo se vidi, da ga je najprej skrbela njegova desnica. Ne sodnik. Sploh pa: Asmir Sagrković si ni zaslužil, da še naprej sodi prvo slovensko ligo. Ni. Ker je predlani storil nekaj, kar je najhujše, kar lahko sodnik stori. Ni znal pravilno odmeriti časa. Triminutni lastni podaljšek je skrajšal na dve minuti. Kje? V Ljudskem vrtu. Nato je konec tiste, predlanske sezone, kot dodatni sodnik za golom javil v Domžalah prekršek za penal, ki je na koncu odločil prvenstvo.

    Asmir Sagrković prihaja iz Vrhnike, pravi uradni zapisnik. Torej pripada MNZ Ljubljana. Mariboru je sodil letos že drugi sodnik iz MNZ Ljubljana, ki je dala sodnika tudi za mestni obračun Brava in Olimpije in ki so lani ob MNZ Kranj največkrat sodili Mariboru. Nobena od teh dveh MNZ nima naših najboljših sodnikov. S tem, ko se delegira statistično nagnjeno v eno smer in ko Olimpiji lahko sodi sodnik iz lastne MNZ Ljubljana, Slavko Vinčić pa Mariboru pač kot Mariborčan nikdar ne bo sodil (kar velja za Radeta, ne velja še za Slavkota), ZNSS in NZS sama sebe postavljata v oporečno situacijo. Ki ne koristi nikomur. Ne gre več za »fkrali« Zdaj je šlo predaleč. Ne zato, ker Maribor ni zmagal. Eh. Naleti igralcev so vse hujši. Pa ne samo igralcev. Tudi funkcionarjev. In kaj počne ZNSS? V digitalnem času, ko se uvaja VAR ravno zato, ker tehnologija že dolgo omogoča, da vsi vidimo vse, se zateka k anahronizmu. To je srednji vek sojenje. To ni le korak nazaj. To je brezno, dno, sramota. Obnašanje igralcev in funkcionirajev ni ločeno od sodniških odločitev, sodniki pa se obnašajo točno tako. Kot da so njihove odločitve izključno objektivne, kot da so bile dosojene nad igriščem, izven njega, kot da nima(jo) nobenega vpliva, hkrati pa vsake toliko skušajo povedati, da so tudi sodniki samo ljudje, krvavi pod kožo in da vsi delamo napake. Sodniki se obnašajo, kot da žalijo samo njih. Seveda to ni res. Če bi bilo, potem Skomina ne bi imel bojda dveh prijav v Evropi, ker je igralca žalil. Kaj vse je znal povedati in nametati igralcem (»glej kak igraš«) ali kar celotni ligi in okolju (»kje jaz to sodim, da mi reklame tekmo premikajo«). Ampak kaj vse je tudi slišal. Vse. Žaljivke. In hujše. Nogomet je pač strast. Ne odstavek in člen pravilnika.

    Težava je, da sta Dejan Balažič in Asmir Sagrković za svoje napake »kaznovana« tako, da jih lahko ponavljata še naprej. Zanju škode in posledic ni pravzaprav nobenih. Vsaj ne drastičnih. ZNSS je recimo resno odrezala Davorja Drečnika, ko je imel res obupen derbi. To pa je vse. Mi te tipe gledamo iz vikenda v vikend. Ne prvi ne drugi se v tej sezoni ne samo, da nista proslavila, temveč sta postregla z nevarnimi precedensi, pri katerem je na ŽAK-u sodeloval tudi Rade Obrenović, ko ni znal resno kaznovati hudega naleta v noge. Nedavno je prišlo zaradi takšnih štartov celo v evropskih tekmovanjih do dvojnih zlomov noge. Pa ne samo to. Sodniki po tekmah odidejo, nihče ne zve, kakšne so interne kazni, postopki, posledice. Aleksander Čeferin je zgradil svojo kariero ravno na transparentnosti v nogometu, ki da je tako vase zagledan in uživa v milijonih ter statusu. ZNSS je pa postala ravno to: vase zaprta organizacija, ki ne samo, da ne rabi nikomur odgovarjati (prav je, da so sodniki neodvisni, ampak to ni enako nadrejeni), temveč zato izstavi še račun.

    Ni samo žalostno, da se toliko pogovarjamo o sodnikih. Ni. Prišli smo tako daleč, da čakamo, kdaj bo priletelo sporočilo, kaj je določil disciplinski sodnik. Ki prav tako ne odgovarja nikomur. In se je, ko bi res moral sprejeti tehtno odločitev, podredil širšemu kontekstu in pozabil na pravilnik samo zato, ker ni upal zapreti Ljudskega vrta za derbi. Pa bi ga, po črki pravilnika, najbrž moral. Ampak so končno videli širšo sliko. Da prazen stadion na derbiju ne bi koristil nikomur. Zato, ker imajo neposredno tudi na NZS nekaj od tega. Lepe kadre polnega stadiona. V YouTube vrhuncih sicer ni sodnikov, samo mimogrede. Zakaj bi jih pa dali? Kdo pa uživa, ko gleda sodnike na delu? Sodniki.

    Sodniška organizacija ter disciplinski sodnik, ki znajo biti rigorozni, ko je to tudi prav in skušajo zaščiti sodnike, ker gre za integriteto igre in njene poštenosti, se držijo lastnih pravil samo takrat, ko jim to ustreza in dokler vedo, da to ne bo v nobenem primeru škodilo njim samim. Če bi jim naškodilo, potem odločitev prestavijo. Takrat jih ni nikjer. Asmir Sagrković je imel predavanje takoj na začetku tekme, ko za to ni bilo nobene potrebe. Ko so ga igralci po tekmi prosili za komentar, jih je takoj odgnal. Tudi Marcosa Tavaresa. Niti besede mu ni želel nameniti. Da ni debate. Ker za to gre. Za ta – ni debate. In to škodi. Škodi zato, ker razvname strasti in nosi posledice. Ena odtrgana tablica na avtu, kot se ti zgodi po razjarjenih domačih navijačih, ker jim je sodnik znova razparal živce, je še razumljiva, stvar folklore, se zgodi, se popravi. Ampak težava je, da naslednjič tega nekateri več ne bomo trpeli. Ker se ponavlja. Ker nimamo rezerviranega parkinga. Ker ne kličemo, kot Matej Jug na Ptuju, policije, naj nas pomaga peljati domov. Da, tudi smo že videli, da si je sodnik, tako vehementen na igrišču, naročil kar policijsko spremstvo. In seveda ga ni dobil. In ko ga ni, je imel užaljen obraz. Češ, kako vendarle ne? Zakaj? Ker niso vajeni. Da nekaj ni po njihovo. Še zlasti ne, če vsi ostali delamo vse to zaradi tega, ker cenimo igro in znamo brati njene fenomenalne zgodbe. Ki so jih pri nas spisali tudi sodniki in so cenjeni in nagrajeni za svoje delo.

    Toda Asmir Sagrković bo gledalce samo nagnal s stadiona. Če misli, da bo pri 32. letih učil Roka Kronavetra manir, spreminjal njegov karakter in se čudil, ko se bo ta trdo odzval, ko nekdo prileti z nogo vanj… Seveda si je Kronaveter za žaljenje izključitev zaslužil. Če ga je res žalil. Milanič je rekel, da taka komunikacija iz obeh strani ne sodi na igrišče, a je znova tudi poudaril, da mu je Kronaveter povedal, kako je sodnika le vprašal, zakaj ni sodil prekrška in rekel ‘glej, kaj mi je naredil’. Žaljenje ne sodi na igrišče. Pika. Ampak na igrišče ne sodijo najprej taki naleti, kot je bil Črnčičev. Še manj sodijo pa na igrišče Sagrkovići, ki odmahnejo z roko ob takih štartih.

    Ne vem, komu bi bili prazni stadionu in občutek, da se sodi v eno smer, v korist. Damir Skomina je postal dober sodnik ravno zato, ker je znal v nižjih ligah tudi zgrabiti koga za vrat. Ker se ni pustil. Ker je to počel v zadnji ligi, je po svoje počel tudi v prvi. Ni šel po pravilnik ali čakal, da mu bo hrbet kril disciplinski sodnik, nato pa še sodniška organizacija in zatem še NZS. In zato je postal ne samo naš, ampak eden najboljših sodnikov v Evropi. In tega vsi tisti, ki so prišli za njim, ne razumejo. Še vedno ne dojamejo, da niso niti približno tako pomembni, kot mislijo, da so. Niso. Pika. Oni se niso »fajtali« za ta renome. Nihče razen sorodnikov in delegata ne pride na stadion zaradi sodnika. Nihče. Tako je bilo, je in bo. Še Pierluigi Collina je bil dodatek k spektaklu. Noben ni gledal njega, ko je šla žoga po travi. On je sodil najboljšim. Niso najboljši igrali ob njem. Tega ne razume Sagrković in ne bo nikdar razumel, če bo šlo tako naprej.

    To ni nova, je pa najdaljša ugotovitev, ki seveda ve, da ničesar ne bo spremenila. Želi le poudariti, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Ne v kratkem času, ne na srednji rok, ampak dolgoročno. Ker sodniška organizacija prekleto dobro ve, da ko se začnemo prepirati o sodnikih, se ne prepiramo zares o sodnikih, ampak praviloma iz nas privre pripadnost, poštenost, integriteta. Ne vzkipimo enako za vse odločitve. Da. Ker smo ljudje. In pravico do tega imajo absolutno tudi sodniki. Nimajo pa pravice biti nad igro. So njen sestavni del, so njen administrativni del. Sodnik je tam zato, ker se moštvi strinjata o poštenih pogojih. Da bi bili enakovredni. Gre za to, da ti je omogočena normalna tekmovalnost, kot je čisto na koncu petkovega medijskega termina zaman rekel Darko Milanič. In ta Mariboru ni bila omogočena na normalen način ne proti Triglavu ne proti Rudarju. Maribor je priznal že dva mejna gola, ki sta podpisala tekmo: da ni bilo prehitka ne pri golu Triglava za 0:1, ne pri izenačujočem Rudarja 1:1. Pošteno so priznali, resda so potem fokus tudi pošteno premaknili na nepravilne odločitve. Ampak vseeno stopili so na žogo, če odštejemo Roka Kronavetra. Milanič je v Velenju dal kasneje izjavo komurkoli, ki je zanj poprosil, tudi Denis Klinar je prišel. In prišel je Asmir Sagrković.

    Prav je, da pridejo tudi sodniki, ker so akterji tekme, do teh pa imamo mediji po pravilniku NZS tudi dostop. In tega bo vse več, morali bomo počakati tudi sodnike, da bomo dobili odgovore na vprašanja: kaj je še prekršek, kaj je roka, kaj ofsajd. Ampak ko so fokus sodniki, ne pa kvaliteta nogometa … Potem … Ni več daleč dan, ko bo kdo raje čas namenil še čemu drugemu. Nenazadnje, zelo dobro razpoloženi uradni napovedovalec na stadionu si je zaželel tudi zabave. Ker nogomet je ravno to. Zabava. In tega ti sodniki, ki bi nam radi zasadili dvome v pravila nogometne igre (pa so ta zelo zaguljena, dovolj, da je imel še predstavnik sodnikov težave s predstavitvijo za novinarje na Brdu pred začetkom sezone) ne razumejo. Da so partibrejkerji. Da kvarijo zabavo. Da nas razburijo. Da uničijo. Ko sem pred leti vprašal Damirja Skomino, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki nima pojma o fuzbalu, je rekel, da mu ne bi. Da bi mu ga narisal. Ampak to je bil še čas, ko sodniki niso bili zvezde. Ali mislili, da so zvezde. Ali ko bi mislili, da so nad vsem in da zanje pač ni nobenih posledic. Pa so. Ne zanje, ampak za vse nas. Asmir Sagrković je storil najprej sramotno napako, pozabil na pravila nogometne igre, nato pa reagiral v skladu z vsemi pravili. To je srednji vek. Kjer je kreativnost bila poteptana. Krivice ni bilo, ker je ni moglo biti, ker se je točno vedelo, kako in kaj.

    Almir Sulejmanović je športno in pošteno priznal, da jim je izključitev Kronavetra zelo pomagala. Ker jim je. Do takrat jih, bodimo iskreni, ni bilo nikjer. Sodniki niso krivi, ker Maribor ne zabije drugega. So pa krivi, da tako nezadržno in vsiljivo posegajo v igro, da za svoje napake niso niti malo sankcionirani in da se sprašujemo o lastni pameti, kako je možno, da gledamo takšne napake v ligi, iz katere je prišel eden najboljših sodnikov. Nekaj je definitivno jasno: novega Skomine še doooolgo ne bomo videli. Ker noben od naslednikov nima tega, kar je imel on. Niso fajterji. So tipi, ki rečejo, da imajo »vročo glavo«. In grejo v slačilnico tuhtat, kaj bodo povedali. Damir Skomina tega ni naredil. Imel je vročo glavo in se na lastnih napakah počasi umirjal, izoblikoval, brusil. Asmir Sagrković nima nič od tega. Na igrišču je glavni, v tunelu, ob igrišču deluje pa kot nebogljen tip, ki komaj čaka, da bo spet glavni. Kar se je videlo po tekmi. Vse bolj bled je bil, ko ni mogel več odločati. Marcos Tavares ga je mirno spraševal, on pa nič. Ker kot da nista ista. Sagrković je deloval, kot da verjame, da je sam bolj pomemben za integriteto slovenskega noogmeta kot njen najboljši strelec. V zgodovini. Ampak Sagrković ne razume, da sam ni reklama za nogomet, ker ne bo nikdar posnel reklame. Bomo ga pa gledali v posnetkih. Žal.

    Kot bo Rok Kronaveter gledal derbi in najbrž nato še vsaj tekmo pri Muri. Gledal, ne igral. To, kar je storil Asmir Sagrković, je žaljenje za vse tiste, ki gremo radi na tekme, ki uživamo v drami, ki nam dvigne pulz, ko pade gol v zadnji sekundi in ki to delamo zato, ker to radi delamo. Ampak včasih pač nima več smisla. NZS se ne bo mogla delati, da tega ni. Na klubih pa je, da resno razmislijo, ali bi nazaj prevzeli vodenje lige, kot so ga nekoč že imeli, ko je še obstajalo Združenje prvoligašev.

    Evrogol Hotića pokazal, kaj je (lahko) rešitev
    Kako ima nastavljeno nogo. Neverjetno. Igra najboljši nogomet svoje kariere. Ne samo enkrat. Dvakrat je udaril. Dva gola že ima, lahko bi imel vsaj še dva, ker je zadel prečko proti Valurju pa še zdaj spremljevalni okvir, ki drži mrežo v Velenju. Hotiću dejansko godi, ker je dobil resno konkurenco in ker je nenazadnje Zlatko Zahović rekel, da je Rok Kronaveter prava desetka, to pa nosi na hrbtu ravno Hotić.

    Trenutno deluje kot edini igralec ne s potezo, ampak s solo potezo. Vsi ostali nujno potrebujejo vsaj še enega v akciji, po možnosti pa dva ali tri, ker je to igra, ki jo goji Milanič in za katero je bil očitno po pripravah prepričan, da bo Mariboru najbolj ustrezala, privabila in tudi sesuvala tekmeca. Vabi že, ampak če vse podaje, ideje in streli ne končajo v mreži, vsaj v notranji strani ne, potem je vse ostalo precej zaman.

    Zato je toliko bolj očitno, ker imajo vsi skupaj, zlasti Hotić, karakteristike, da bi potrebovali še nekoga s karakteristikami. Sploh zdaj, ko bo Maribor igral na vsaj dva, tri več. Streli od daleč so lahko rešitev, ko je preveč ofsajdov ali ko kombinacije ne strejo obrambe tekmeca.

    Handanović pri 41 letih s klopi za zgled
    Nazadnje je sicer branil proti Krškemu maja, a takrat je Maribor slavil naslov prvaka in se je nekaj kakor spodobilo. In se je. Ampak zares je branil v ritmu novembra lani. Nato je na sceno prišel Kenan Pirić, ki je vselej in vedno izpostavil, kako in koliko se uči ravno od Jasmina Handanovića.

    Tokrat je ta stopil v vrata zato, ker je Pirić zbolel za virozo (tudi Sandi Ogrinec). Najprej, Handanović ima štirimestno številko registracijske številko, prva števka njegove starosti je tudi štirica, ampak pokazal je suverenost, četudi je med pripravami hkrati nehote spomnil, da mu manjko tekem lahko pride tudi do živega. Je pa imel izredno pozitiven vpliv na celotno obrambo. Dokler je lahko imel. Žigi Škofleku je ubranil z refleksno obrambo, Dominiku Radiću pobiral žoge in dolgo dal vedeti, da se Mariboru ne zabije kar tako. Še zlasti ne z enim več. Skoraj prosil je rumeni karton za zavlačevanje, vse izkušnje je vnovčil, zastavil telo, da ga Maribor ne bi dobil.

    Pa ga je. Četudi je zlasti na Mitjo Vilerja pa tudi Sašo Ivkovića vajen, pa ni vajen na takšen padec in takšen preklop, kot se je zgodil po rdečem kartonu. Mariborsko obrambo čaka resno delo, saj so tako proti Triglavu kot Rudarju dobili gol, skupaj tri, kar je nadaljevanje zgodnjega trenda priprav. Handanović lahko tukaj odigra pomembno vlogo.

    Rudar pod Sulejmanovićem redno osvaja velike točke
    Že res, da je bil uvodni remi v Domžalah (2:2) odmeven. Bil. Ampak res je tudi, da je Rudar slavil dva gola, še bolj bi pa moral le dva dobljena. In podobno so jo zagodli Mariboru v prvem polčasu, ko so jim skoraj ponujali drugi zadetek, pa ni in ni in ni prišel. Vendar Almir Sulejmanović še ima precej zaloge, ima nenazadnje dober izkupiček, kaj dober, odličen za Rudar, ki se je pod Marijanom Pušnikom vse bolj mučil po lanski evropski izkušnji. Sulejmanović ima na petnajstih tekmah še vedno le štiri poraze.

    Tokratni nauk je bil ta, da je morda sistem dobro zastavljen, ampak nemara ne bo deloval ravno proti vsakemu tekmecu. Vsaj ne, če se ne zgodi tisto nekaj. Pritisk je zalegel proti Domžalam, da je Branko Ilić okregal obrambo ali da nihče ni Senijada Ibričića, ker je imel Žiga Škoflek sprehod.

    Četudi so se Škoflek, Tučić in Radić že proslavili v ligi in predstavljajo zelo potentno sprednjo trojico, so proti Mariboru izpustili domala prvi polčas, na koncu pa je najbolj koristila taka tekma Radiću, ki rine takrat in tja, ko soigralca tega ne zmoreta, znata ali hočeta. In Rudar se zdaj lahko počuti precej ponosno, vendar glavno delo jih čaka proti ekipam, s katerimi se bodo borili za podobna mesta. Zaenkrat je to sredina. Ostaja pa vprašanje za Rudar, kako to, da že polne tri sezone in zdaj še eno tekmo zraven ni uspel premagati Maribora.

    Drajek

    Dobrovoljni napovedovalec. Kako je imel dober dan! Uf! Uvodni nagovor je nekaj, česar drugje ni več, odkar je izpadlo Krško, kjer si izvedel vse in še več od uradnega napovedovalca na stadionu. V Velenju ni posebno le to, da špiker šteje kote, temveč, da pove vse. »Upam, da bomo uživali in se zabavali, Štajerci smo nenazadnje taki in tudi vam dobrega počutja,« je povedal uvodoma. Med polčasom je Mariboru zaželel vso srečo v Evropi, sebi pa, da bi v Ljudski vrt jeseni v ligi prvakov prišla – Barcelona. Gol je proslavil z dolgimi »juhuji«, kar daje okolju pristnost.

    Obisk v Velenju. Uradno 2.000, kar je morda malo visoka številka, vendar za Velenje je to rekordni obisk, če bi ga primerjali z lansko sezono, ko se ni zbralo nikdar več kot 1.200 gledalcev. V celi sezoni. Velenje ima lepo, zavidljivo, knapovsko fuzbal tradicijo in samo upamo lahko, da bo obisk letos na tekmo višji kot lani (ubornih 444 na tekmo).  

    2,30. Stane pivo na stadionu Ob jezeru. Zelo konkurenčno.

  • Evrogol Hotića ni bil dovolj

    Evrogol Hotića ni bil dovolj

    Jasmin Handanović 7/10 Kako je ubranil strel Žigi Škofleku! Noro. No-ro. Iztegnil roko, reagiral tako refleksno. To so več kot le izkušnje, če že forme ni. Nazadnje je sicer branil proti Krškemu, ampak zares pa pozno jeseni. Lani. Z njim je obramba bila do izključitve precej bolj stabilna, Handanović pa še naprej kaže, da nikdar ne bo imel statusa rezervnega golmana, temveč da ima Pirić pač prednost. Ampak se ima še kaj naučiti od Handanovića. Ki je gladko izzival Asmirja Sagrkovića in si izprosil rumeni karton za zavlačevanje. Ampak ni pomagalo.

    Denis Klinar 5/10 Ušel mu je Luka Lovenjak. V ključnem trenutku. Ne koristi mu, da posnetki kažejo, da ofsajda ni bilo. Še manj, ker pomeni, da je storil dvojno napako. Bil prehiter in prepozen hkrati. Pa ni bilo samo to. Prostora je imel ob Aljažu Kreflu v prvem polčasu toliko, da je vse bolj bodlo vprašanje, kako bi tak prostor izkoristil Martin Milec. Njegovo slabo branje igre (kot) in zdrsi žoge v avt pa kažejo, da priložnosti v ligi tokrat ni zares izkoristil. Z golom vred pa dokaz, da nima tistega, kar za ta nivo resnično potrebuješ.

    Saša Ivković 5/10 Pri prejetem golu velja enako kot za Klinarja. Morda še bolj. Ker je dejansko postavljal ofsajd zanko ali razmišljal o njej. Kakorkoli že, spodletelu mu je. Zelo. Najprej je sicer igral stanovitno, dokler niso začeli Velenjčani pritiskati na zadnjo linijo. Zamudil je. Celotno akcijo za gol. Dvignil roko, da bi ukazal. A ni bilo več pomoči. Pri zadetku je povsem izpadel iz kombinacije.

    Špiro Peričić 5/10 Ko je Rudar začel z dolgimi žogami, je raje ostajal za linijo. Da je pobral vse, kar je priletelo. Vselej na žogi, vedno pripravljen, še naprej igralec, ki je ob Andreju Kotniku najbolj napredoval in presegel pričakovanja. Nato je padel gol. Pritekel je, kliznil, zdrsel, ampak zamudil. Davek na neuigranost v najslabšem trenutku.

    Mitja Viler 5/10 Že res, da je tokrat zadel z razmerjem napad-obramba, ampak kaj, ko je šlo v smer prvega, ne drugega. Finta Rulo in strel/podaja na gol sta bila sicer odraz želje, toda brez učinka. Dominika Radića ni samo zamudil, temveč pozabil skoraj nanj. Ter se jezil na obrambo, nato na sodnika. Dolgo mu je tekma ležala. Dokler ni znal fokusa preusmeriti na obrambne naloge.

    Blaž Vrhovec 5/10 Ob taki postavitvi, kaj šele predstavi Rudarja na sredini, ni imel veliko dela. Vendar to ni kompliment. Že zato ne, ker ni znal zares postaviti prve obrambne linije, ko je padla posest žoge po kartonu. Kar gre izdatno na njegov rovaš. Še zlasti, ker je šel iz igre prej proti Valurju.

    Alexandru Cretu 5/10 Tekma, kjer bi mu počitek nemara prišel prav. Zelo. Ni mu pomagalo, da je dobil udarec, dva, toda tokrat se je najbolj doslej pokazalo, kakšne težave ima, če Maribor nima zagotovljene posesti. Povsem ga je poskrlao

    Dino Hotić 8/10 Za zgled. Pa ne samo zaradi evrogola. Ampak pristopa, vica v igri, užitka. Že on uživa, nam ne preostane kaj veliko drugega. Ni čudno, da ima znucano levo kopačko. Pri takih šusih. Mojstrsko je pomeril, upa si, niti malo mu ni prišlo v samozavesti do živega konkurenca na sredini. Skoraj bi zabil še drugega. Preigraval je, iskal potezo več, strel več, a bil v tem podobno odrezan.

    Rok Kronaveter 6/10 Gotovo bi lahko do zdaj že videl in vedel, kako je to. Ko si v vijoličastem oziroma rumenem. Ugovarjal je, ko bi bilo bolje, če ne bi. In bil izključen, potem ko je upravičeno protestiral proti Asmirju Sagrkoviću. Ampak to so vse pogojniki. Leon Črnčič je vanj priletel silovito, fotografija Kronavetre odrgnjene desnice je povedala vse. Ampak vendarle bi z vnovčenimi izkušnjami dočakal nemara derbi.

    Andrej Kotnik 7/10 Neutruden. Vztrajen. Trmast. Iskal je vse možne način, da bi ali podal ali zabil. Morda bi mu počitek zelo dobro del. Ali pa iskanje bolj primerne pozicije. Kotnik zdaj postaja igralec, ki zna imeti v drugem polčasu težave, če rezultat ni najbolj ugoden. Na njegovo srečo to ni njegova krivda niti ni edini, ki ima s tem težave.

    Jasmin Mešanović 5/10 Zdaj pa res ni več razloga za odpustke: Jasmin Mešanović ne samo, da ima težave z neučinkovitostjo. Je neučinkovit. Pika. Zaigral je na prav vseh štirih tekmah, vselej je zaigral v konici napada, vendar se tam muči. Morda tudi zato, ker ni začel še prav nobene od štirih tekem. Klinično neučinkovit. Pozicija napadalca mu nikakor ne godi. Milanič ima prav, da nima klasičnega napadalca, ampak to prav nič ne šteje, če ni golov. Mešanović bo, če že ni, kmalu pokuril bonuse potrpljenja. Čas je, da doseže gol. Pomemben gol. Saj ga je že dal. Spartaku. V Moskvi.

    Marcos Tavares 6/10 Prepozna menjava, kar ni njegova napaka, da je bil že pripravljen, ko je bil izključen Kronaveter. Nato ni imel vpliva na igro, povrhu je šla tekma v povsem kontra smer.

    Aleks Pihler 5/10 Menjava, ki definitivno ni koristila ne njemu ne tistemu, ki se je zanjo odločil.

    Darko Milanič 5/10 Petico dobiva samo zato, ker je Asmir Sagrković nepovratno vplival na tekmo. Ključni izziv, ki je začel postajati že problem, za Milaniča je njegova nezmožnost prilagajanja. Pa ne samo tega, da mu tekma spolzi ali celo propade, ko ne gre po njegovih načrtih. Derbi z Olimpijo je v Ljudskem vrtu izgubil že do polčasa, zato so vprašljive še bolj kot njegove kadrovsko-taktične izbire (ali kader vpliva na taktiko ali obratno zna biti pri Milaniču kot tisto o kuri in jajcu, ni pa nujno) njegove metode in splošna filozofija. Dobil je kreativno, hitro in dinamično postavo, kjer vsak posameznik ve in zna svoj del. Toda celota se ne vklopi, še zlasti ne, če ne gre po načrtih. Njegova taktika s tako skromnim vrhnjim delom napada predvideva, da »ga bo nekdo že zabil«. Goli, ključni, pa so bili Peričićev na Islandiji za 0:1, Mulahusejnovićev potencial iz mrtvega kota za 1:2 proti Triglavu in Hotićeva granata še v Velenju. Ob tem, da zna sredina povsem potoniti in da obramba še zdaleč ni uigrana.

  • Pet ugotovitev: Maribor – Rudar [1:0]

    Pet ugotovitev: Maribor – Rudar [1:0]

    To je Maribor za naslov prvaka

    Najprej, nujno. Kakšna tekma! Saj smo gledali popoldan el clasico in Messija in Ronalda. Vse super, vse fajn. Ampak kakšna tekma, kakšno vzdušje, kakšno garanje, koliko vsega. Kompliment ne samo za oba kluba, temveč za celo ligo. No, za vse razen za sodnike. Spet. Ampak o tem malo nižje.

    V derbiju z Olimpijo, tistem prvem v Ljudskem vrtu (1:1), so vijoličasti nakazali, da bodo nekako, četudi precej trše, kot bi si morda želeli, preboleli lanski prenos naslova čez Trojane. Neka nova mariborska realnost, kjer ne moreš spomladi cvetet, če se jeseni nisi znal sprijazniti, da kdaj tudi oveniš. Proti Domžalam, ki so do Rudarja letos pokazale največ v Ljudskem vrtu, a potem izgubile, so pokazali karakter. V derbiju v Stožicah pa so dali dokončno vedeti, da jih letos naslov vseeno bolj zanima kot lastni problemi. Da so prioritete spet jasne. Nemajhen dosežek je, da se je Maribor letos bil sposoben hitro sprijazniti, da za Evropo pač nima dovolj.

    Po takem tednu in seriji osemnajstih tekem brez poraza in, to je skoraj še večji dosežek, osmih tekmah brez prejetega gola, so si zaslužili poleg proste nedelje še prosti ponedeljek. To jim da Darko Milanič za nagrado, čeprav bo prava, zares prava sobotna tekma v Domžalah. Edino, kar jim najbrž ne da miru, je pogled na lestvico. Naredijo vse, kar znajo in zmorejo, četudi proti Rudarju še zdaleč ne optimalno, pa imajo potem točko prednosti. Ni ravno fajn, ampak Olimpija s tem daje Mariboru ligaški kompliment. Samo zato, ker je letos bolje, ne bo prav nič lažje. Kvečjemu še težje.

    Ker prav to, kar je lani uspevalo Olimpiji, letos zmore Maribor. Po »gaženju« Krškega in Kopra (4:0, 4:0) je bil Rudar tekma, podobna tisti proti Domžalam. Toda četa Simona Rožmana je zmogla en polčas, Rudar pa na začudenje skorajda vseh kar celo tekmo. Pravi štikl od kondicije in kombinatorike. Od kod, kje se je vzel takšen Rudar? Imel je več strelov na gol, zadel je vratnico in imel celo minimalno boljšo posest (49:51). Ni čudno, da je bil Darko Milanič tako zadovoljen, še bolj kot po 4:0. Ker ni šlo vse tako, kot so si zamislili. Pozabili so namreč, tako se vsaj zdi, ob iskanju filigrantskih izboljšav v svoji igri na – Rudar. Milanič je v petek omenil, da ti imajo dobre posameznike, toda na vprašanje, kako se bo spopadel z Dominikom Glavino, prvim strelcem lige, Marko Šuler denimo ni mogel povedati nič specifičnega, ker sploh ni bilo časa. No, časa je imel na pretek na tekmi in lahko nato pobožal vratnico, ki je rešila vijoličaste.

    Vsi pa bi lahko objeli Jasmina Handanovića, ki je morda spravil skupaj parado sezone, ko je Stjepanu Babiću snedel čisti evrogol. Pa ne samo njemu, Velenjčani nikakor niso našli poti mimo njega, nazadnje Iharoš, ko je Maribor, kar je zgovorno, krčevito branil 1:0. Milanič ni zaman poudaril, da Handanović odlično trenira in da ima odličnega trenerja (Mitja Pirih), Branko Čavić, tokratni trener Rudarja, pa je celo poprosil, če Handanović naslednjič ne bi branil. In čeprav ni šlo brez sodnikov, je bila to tekma, ki je vnovič, še enkrat več, dokazala, da imamo ne samo kvaliteten fuzbal, ampak tudi zelo dober. Tudi takrat, ko ni veliko golov. Da, to je bila tekma, ki jo je bilo tudi v mrazu vredno videti v živo.

    fullsizerender-16

    Odraščanje Luke Zahovića

    Darko Milanič je uporabil kar primerno besedo, ko je spregovoril o Luki Zahoviću. Odrašča. Kaj točno je, ko gre za njegovo igro, ki kaže predvsem željo po doseganju zadetkov, kar lahko včasih deluje osamljeno, da ne zapišemo prepotentno, ampak doslej še vselej uspešno, s tem mislil, sicer ne vemo, lahko pa pristavimo, da zrelo pristopa k svojim predstavam. Ko je namreč v drugem polčasu izgubil duel ob črti ob fizično močnejšem branilcu, se je vnovič pokazalo, da nikoli ne bo igralec za duele, driblinge in bolj celostno igro. Nič hudega. Vprašanje je sicer tudi, kdaj bo (spet) zadel izven kazenskega prostora (ali vsaj dlje od desetih metrov), toda odgovorov nima prav nobenega smisla iskati. Vsaj ne v tem trenutku, ko je Luka Zahović zabil svoj osmi gol in, kar je še bolje za moštvo, še četrtič zapored. Drugi strelec lige z jasno ambicijo. Da postane prvi.

    Morda je prav teža priimka in pričakovanj in tudi njegove delno podedovane karizme tisto, kar mu omogoča takšno igro. Da kri ni voda je sprejel prej kot vsi okrog na njega, in na način, kot nihče ne bi pričakoval. Igra svoj špil in se predvsem ne obremenjuje praktično z ničemer. Niti z dejstvom, da je v Ljudskem vrtu kot posojeni igralec, kar se je pozabilo denimo ob odhodu Gregorja Bajdeta in v trenutkih, ko očitno Milanič potihem upa, da bo Zahović nekako pač le morda zabil in odločil. Luka je rešitev, četudi posojena. Čez Radana je frcnil žogo, jo spodkopal, po podaji svojega dobrega prijatelja Dina Hotića, ki ima prav tako specifično mariborsko zgodbo in ga kljub asistenci Milanič opominja, da je izgubil mesto v prvi enajsterici z opombo, da je vse na koncu odvisno od njega. Kot to kaže denimo Zahović. Iz drobtinic je naredil potico. Hotić je iz potice naredil drobtinice. Oboje pa je mariborski publiki šlo dobro v tek.

    Čeprav je dovolj razlogov, da Luka Zahović naj ne bi bil rešitev, vsaj ne odločilna, se izkazuje prav za to. Rad kombinira, išče globino in ponuja nekaj, česar niti Milivoje Novaković ne more, kajti Zahović zicerjev praviloma ne zapravlja. Ko so Velenjčani onemogočili Dareta Vršiča, je stopil na sceno, ko so ga vsi najbolj potrebovali. Čeprav je še v sredo odšepal iz igrišča. Luka Zahović, skratka, odrašča in se sprejema takšnega, kakršen pač je. Zabija. Morda bo prišel dan, ko bomo na novo odrasli tudi ostali, ki očitno še vedno pričakujemo, da bo postal drugačni profil napadalca. Ne da bo postal ata, to ne. Ampak da bo postal… Hm, saj res, kaj že? Frankenstein, kakršnih ni bilo tako malo pod težo pričakovanj, na silo skupaj sestavljenih? In saj… Zakaj bi bil Luka Zahović drugačen? Je drugi strelec lige.

    fullsizerender-14

    Globina kadra ima dva standarda

    Kljub napornemu ritmu treh resda domačih tekem v tednu dni in septembrski izkušnji, ko je Maribor z remijem v Velenju uvidel, da ne moreš kopipejstat sicer uspešnega modela iz dveh tekem (Krško, Koper), Darko Milanič svoje enajsterice ni spreminjal. Morda zato, ker je zgodaj jeseni ugotovil, da rotacije niso nujno najboljša poteza, kar je opozorila tudi tekma z Radomljami v Domžalah.

    Ampak vseeno še vedno veljajo dvojni standardi, ko gre za globino kadra. Aleksander Rajčević je dobil ob poškodbi Rodriga Defendija, ki ga bodo vijoličasti krvavo potrebovali proti Domžalam, še drugih 90 minut in vnovič bojazljivo izbijal ter imel težave, ki kažejo, da je dvojna odsotnost dejansko pustila dolgoročne posledice. Pohvalno je, da strokovni štab verjame v fante na dolgi rok, toda v preteklosti se je vztrajnost zamenjevalo za trmo, ta pa ni prinesla rezultatov. Psihofizika, vse to imenuje Milanič. Razmišljal je o utrujenosti, pa o rošadah, ki bi vnovič vsebovale preformacije v obrambi (Šme na štoperja, kjer bi ga mnogi raje videli, Mertelj pa na desni bok, kjer se ga zdi škoda).

    Na koncu se za to ni odločil in tokrat ga to ni pokopalo. Nasploh Mariboru uspevajo tekme, kakršne mu lani nikakor niso. Ali rešuje vratnica ali pa, kot že zapisano, Handanović. Toda brez Defendija je imel Marko Šuler toliko hišnih opravil, da se je zazdelo, da vsega ne bo uspel pospraviti (kot je Maryja na koncu v srditi borbi, ki je spominjala na rokoborbo).

    Kar se na tem mestu sprašujemo, je globina celotnega mariborskega kadra z mladinsko in b ekipo vred. Milanič je na klop postavil Sandija Ogrinca, talentiranega poba, ki je navdušil proti Celticu v pripravah. To vsekakor ni bila priložnost zanj, ker je bila pretežka, klasična prvoligaška tekma, ki terja izkušnje, ampak vseeno nas zanima, kdaj bodo potem prišle prave priložnosti. Če bo Olimpija tako stiskala vijoličaste, priložnosti ne bodo prišle, povrhu bomo videli še dva derbija v pokalu.

    Tako (zlasti) zimske kot poletne pripravljalne tekme edine/zadnje dajejo priložnost mlajšim in tistim z manjšo minutažo, vendar ti prihajajo v igro šele ko se res že muhe žre. Pa ne pravimo, da je strokovni štab hudič. Sploh ne. Poškodbe (Bohar, Palčič, Defendi, Novaković) so res hudičeva situacija, vendar že situacija v vratih kaže, da vijoličasti včasih verjamejo, da se najslabše ne more zgoditi. Letos se za zdaj res še ni, bodo pa slej ko prej padla zelo konkretna in trda vprašanja, kakšen smisel je v podiranju rekordov na klopi za Mitjo Vilerja, vztrajanje pri Dejanu Mezgi, ki šele na klopi pove, da ga nekaj boli, na igrišču pa v najboljšem primeru le spomni, kakšen igralec je nekoč že bil… Maribor ima širok kader, dovolj za vse tri menjave, pri čemer tista z Merteljem v 89. minuti bolj malo šteje. Spomladi bo tekem resda manj, a utegnejo biti toliko bolj odločilne in takrat bodo vijoličasti potrebovali tudi čim širši kader. V tem oziru se kljub na oko slabši igri zdi, da Luka Elsner lažje izbira.

    fullsizerender-13

    Tudi Glažar ima težavo v pristopu

    Ne vemo točno, katera minuta je bila, ko je Denis Šme izvajal avt. Ni pomembo. Bil je nepomemben avt. Na svoji polovici, skratka, res nič posebnega. Avt kot avt. Met, pač. Ker je Šme dalj časa iskal prostega soigralca, je šel »mic po mic« ob črti, ravno pred klopjo Rudarja. Klop je vstala, protestirala. In Roman Glažar je ustregel ter dosodil avt za Rudar. Iz njega ni bilo prav tako nič posebnega, toda bila je še ena tistih situacij, kjer slovenski sodniki pogrnejo. Iz povsem absurdne situacije naštancajo napetost, kjer je nima smisla niti pomena delati. Ni bil problem, da je Glažar dosodil avt Rudarju. Po pravilih? Absolutno. Ampak njegov slog (pa pustimo, da je slog stvar okusa, o teh pa se razpravlja za šankom) je bil tisti, ki je dal na podlagi videnih izkušenj slutiti, kaj bo. Neka težka situcija, ko bo zagustilo, sodnikov pa nikjer.

    Glažar je namreč suvereno, avtoritativno in skoraj avtokratsko dal vedeti, da je on glavni na igrišču. Kar po svoje seveda je. Toda kaj, ko pride do resnih, pomembnih, odločilnih situacij? Kar štiri so se mu namreč zgodile tokrat, štiri težke situacije. Dela ni bilo malo. Zato se sprašujemo, kje najde gospod Glažar (in njemu podobni) čas za nepomembne mete iz avta? Kar ni tako nepomembno vprašanje. Res ni. Ker potem sodnike kar posrka, ko resno »zagusti«. Ni čudno, da se je Velenjčanom – z Davidom Kašnikom na čelu – snelo, ko je padel John Mary ob Marku Šulerju. Zakaj? Ker je Glažar tako nepomemben v vsej svoji pomembnosti. Odmahnil je. Ni penala. Okej, ampak kaj ko so igralci stekli k njemu? Se je umaknil, če bi lahko, bi se skril ali spakiral, pobral honorar in odšel ne da bi komu rekel adijo. Takšen občutek je pač dal in to je tisto, kar zamerimo slovenskim sodnikom. Vsi smo zmotljivi, seveda. Je bil penal tam, ko je Erik Janža stegnil nogo ali ko je padel Luka Zahović? Njihova presoja, je prepustil Čavić. Sodniki so svoj svet, nikoli ne bomo izvedeli, živijo svoje dobro plačane sanje.

    Vendar ZNSS in NZS si ne delata absolutno nobene usluge, ko delegirajo sodnike, ki so doma 20 ali 30 kilometrov od stadiona, kjer nato sodijo. Seveda gospod Glažar, ki domuje v Hajdini, spada pod MNZ Ptuj – kot spada Nejc Kajtazović pod MNZ Kranj -, vendar bi v bodoče v izogib spornih situacij in komentarjev, kot je bil tisti Mateja Oražma iz NK Domžale, da imamo ligo dveh hitrosti, lahko vendarle dvakrat premislili, ko delegirajo sodnike. Na koncu ni pomembno, od kod je sodnik, temveč da je dober sodnik, kot mi je rekel novinarski kolega. Drži. Romana Glažarja je, če boste vprašali off the record Velenjčane (on the record je Branko Čavić rekel, da sodniki pač opravljajo svoje delo, off the record pa povedal v bistvu dober vic), pustil nemara na cedilu ravno njegov stil. Naučeno avtoritativen.

    fullsizerender-10

    Puljenje za dres, čeprav raje v gosteh

    Velenjčanom, tistim, ki resno stiskajo pesti za Rudar, gotovo ni bilo lahko gledati, kako so Ljubljančani prav pri njih doživeli enega najlepših trenutkov. Zato, ker jih oni že dolgo niso. Klub, ki je največkrat zmagal v slovenski drugi ligi in je osvojil slovenski pokal, je zelo specifičen (saj, kateri pa ni). V tem trenutku zato, ker še vlečemo črto pod zgodbo novih lastnikov, ki se z dvodnevnim prihodom Milovana Rajevca niso ravno izkazali.

    Ko so se odločili za menjavo v nizu treh tekem in dva kroga pred (pre)dolgim zimskim premorom, so pokazali še eno revolveraško potezo. Slobodan Krčmarević ni imel slabih rezultatov, imel je celo nekaj odmevnejših (zmaga v Stožicah in remi doma tako z Mariborom kot Olimpijo), vendar je gojil bolj kompaktni nogomet. Čeprav so bili še krog prej na petem mestu (lani so končali na sedmem, sezono prej pa na šestem, ko Jernej Javornik ni uspel ponoviti tretjega mesta iz 2013/14), je moral Krčmarević mesto prepustiti svojemu pomočniku Branku Čaviću. Ta sicer pravi, da velikih konceptualnih razlik med njima ni, toda predstava Rudarja je bila navdušujoča, če že ni bila rezultatsko uspešna. Mi smo sicer take predstave prej pričakovali od Celja, vendar je Rudar tisti, ki uspe vnovčiti izkušnje (Babić, Kašnik, Trifković), zdaj pa upa še na mladost.

    Nekaj je bodo morda našli v fantih, ki so prišli z dvema, tremi avtobusi v Maribor na gostovanje. Niso edini, nemalokrat Ljudski vrt obiščejo otroci, ki so nad stadionom in vzdušjem razumljivo navdušeni. Toda pri njih je bila razlika ta, da niso želeli čimprej na hamburger, se lovili po tribunah ali gledali v telefone. Ne. Navijali so, skupno, stiskali pesti. In dobili veliko nagrado v Johnu Maryju (zakaj ima ta na dresu priimek, napisan z e, nam sicer ni jasno), ki po Blessingu Elekeju, ko je ta še igral za Gorico, kaže, da lahko tujec, ki je seveda samo mimobežni prišlek na dolgi rok, tudi začasni junak. Skandirali so njegovo ime, prišel je in odvrgel svoj dres. »Ah, samo spodnjo majico, tisto pod dresom ti je dal,« so fantje premerjali majico ob srečnežu.

    Ampak dejstvo, da so mu bili na poti iz stadiona, kjer so očetje ponosno razlagali sinomov, da je to Rudar, kakršnega so že gledali, favš, pove ogromno o velenjski specifiki. Da se pulijo za dres Johna Maryja, hkrati pa Čavić razlaga, da raje igrajo v gosteh, ker je velenjska publika zelo specifična (podobno vam bo povedal o novogoriški tudi Miran Srebrnič). Novi lastniki so vložili precej tudi v klubski marketing. Njihov facebook profil je med pestrejšimi v državi, s twitter profilom upravljajo vsekakor bolje kot denimo Maribor, igralce vpeljujejo v lokalno okolje, kjer so sicer ponosni na rokomet in gradijo novo skakalnico.

    Z nekaj potrpljenja in bolj »domžalskim« modelom bi lahko na tej soboti dejansko gradili prihodnost, o kateri vsi ponavadi govorijo, zlorabljajo besedno zvezo »na dolgi rok«, potem pa menjujejo trenerje, ekipo, interese. Vsekakor je Rudar poskrbel za eno najlepših izkušenj v jesenskem delu sezone. Še kdaj.

    fullsizerender-11