Oznaka: nk triglav

  • Pet ugotovitev: Maribor vs. Triglav [1:2]

    Pet ugotovitev: Maribor vs. Triglav [1:2]

    Zakaj Maribor ni zmagal? Napad.
    Ne bomo najprej o sodnikih. Seveda so ključno vplivali. So. Brez dvoma. Vsi trije, pravzaprav štirje, ker bi tudi četrti sodnik lahko imel svoj šov. Ampak ne. Niso sodniki tisti, ki zabijajo gole. Rudi Požeg Vancaš, Martin Milec, Andrej Kotnik, Jasmin Mešanović, Nardin Mulahusejnović… In še je bilo strelov in priložnosti in imen. Triindvajset strelov. In en gol. Maribor je morda res izgubil, ker so sodniki zaspali, spregledali in še kaj hujšega, ampak zmagal ni, ker se je Darko Milanič s taktiko uštel.

    Pa je čisto dobro mislil. Ocenil je, gotovo iz treningov, ne pa tudi toliko iz priprav, da lahko Maribor dobi Triglav tudi brez napadalca. Andrej Kotnik to gotovo ni, še Jasmin Mešanović in Nardin Mulahusejnović, ki sta vstopila, sta to le pogojno. Maribor je sicer zabil, a je bil gol razveljavljen. Lep gol, gol, ki ga publika rada vidi. In publika je spodbujala te fante. Da naj igrajo. Razumeli so. Do neke točke. Ko se je ustavilo in ko je taktika dosegla nasprotni učinek. Ko se je nabijalo vse bolj iz najprej nuje, nato pa še obupa. Triglav je pač ekipa, ki zna ne samo strniti vrste, temveč komaj čaka, sicer dolgo čaka, da bo dobila žogo in potem z njo krenila. Milaničeva taktika pa je predvidevala, da bo Maribor zmogel preigrati najprej srednjo, nato pa še zadnjo vrsto? Kotnik, Kronaveter in Požeg Vancaš so seveda dobri, a tako dobri tudi oni niso. Aleš Mertelj pač ni po »župi priplaval«. In Luka Čadež je imel prekleto dober večer.

    Darko Milanič je v uvodni tekmi sezone, ki jo Maribor tradicionalno dobiva, eksperimentiral, kot da bi šlo za pripravljalno, skoraj prijateljsko tekmo. V napadu je dobro mislil, Maribor je nato zapustila še sreča, ko je Andreju Kotniku strel ubranil Luka Čadež, ko je Špiro Peričić nabil ravno v ležečega Sašo Ivkovića ali ko je Jasmin Mešanović v glavi videl nekaj, česar noga ne zmore. Evrogol za 2:2.

    Maribor ni zmagal zato, ker je šele Nardin Mulahusejnović znal nekako predložek spraviti v gol. In ker ni imel klasičnega napadalca. Marcosa Tavaresa ni bilo niti na klopi ob polnem zavedanju, da Luke Zahovića še nekaj časa ne bo. Maribor je tako spoznal, da utegne biti sila tanek v napadu. In da nima ekipe, kakršno je imel Vicente del Bosque, ko je s Španijo šel znova osvajati Evropo brez napadalca. Milanič je tu storil veliko, ne pa pogubno napako.

    Zakaj je Maribor izgubil? Sredina + odziv
    Razlika v tej tekmi je ravno v tem. Zakaj Maribor ni zmagal in zakaj je izgubil. Seveda je oboje povezano, a se tudi v marsičem razlikuje. Darko Milanič je povsem zamenjal oba zadnja vezista. To je (pre)drzno. Milanič ni ravno trener, ki bi zelo korenito rotiral ali šel na glavo. Če odštejemo domačo tekmo z Liverpoolom, seveda.

    In tokrat je šel na glavo. Ne da bi preveril globino vode. Auč. Še bolj kot s Sandijem Ogrincem, se je uštel z Aleksom Pihlerjem, ki je padal bolj kot je šla tekma h koncu in usodno zapravljal žoge. Ker je z menjavami šel na kdo-da-več, je pustil Triglavu še več prostora in v desetih minutah je Triglav zabil še drugega. Maribor se je lani lahko zanesel tudi na zadnjo vrsto, če je sredina začela popuščati, zdaj tega luksuza oziroma varovalke nima. Milanič bi to moral vedeti, saj tudi zmaga z Valurjem ni bila brez napak, še zlasti v obrambi. Ki jo take globinske žoge, hitri prehodi, sodniške odločitve ali individualna kvaliteta lahko tudi zlomijo.

    Predvsem pa je mariborski strokovni štab še bolj kot precenil zmožnosti globine svojega kadra, podcenil tekmeca. Pa je Milanič pred tekmo lepo rekel, da bodo prišli tekmeci sem igrat. In so. Komaj so čakali, dolgo so čakali, a ko so dočakali, so imeli resne priložnosti. Za resno analizo, ki bo tudi kadrovska. Z resnimi vprašanji: je Maribor res klub, ki si lahko privošči, da nima Amirja Derviševića niti na klopi? Pa ne, da bi on sam obrnil to tekmo. Daleč od tega. Morda bi tudi Cretu bil boljša možnost, gotovo pa Vrhovec. Prvenstvo je še dolgo, kakopak, tekem ogromno, igralcev tudi, vendar mariborska publika ima vedno več vprašanj. Priimki so dali odgovore na vprašanje, če bo Olimpija spet boljša od Maribora, ko bo šlo za nekaj. Tekma s Triglavom ni dala še nobenih odgovorov, ker Milaniča ni bilo na konferenco, da bi povedal, pojasnil, razložil. Zakaj, kako, kdo, čemu.

    Tijanić nagrada za Dončićevo delo
    Ko je prevzel vlogo glavnega trenerja pri Triglavu, je Dejan Dončić deloval nekoliko okorno. Ali robato. Pač ni klasičen medijski človek. Pa saj. Mu ni treba. Itak ima NK Triglav Kranj zato svojo PR službo, ki pač dela, kakor dela. Tokrat so vsekakor dobro zadeli, pa ne toliko pred tekmo z brhko mladenko, ki da lepše nosi dres od Luke Zahovića in Marcosa Tavares, temveč po njej. Pustimo, da All By Myself ni niti približno najboljša verzija v izvedbi Celine Dion. Ampak Triglav tega niti ne potrebuje. Je naredil vse na igrišču. Sploh z Davidom Tijanićem, ki je imel živalsko življenjsko tekmo. Nekoliko nenavadno sicer je, da je kameram rekel, da je sramežljiv, pri tako peroksidni frizuri, ampak Triglav rad sprejema vlogo, v katero se radi tudi sami postavijo.

    Lani so imeli najslabšo obrambo v ligi, daleč največ golov so prejeli, tokrat pa Mariboru spet zagodli. Kar je hudo redko. To je bila šestnajsta njihova tekma v Ljudskem vrtu in komaj četrtič so odnesli celo glavo. Druga zmaga, prva po šestih letih, ob dveh remijih. A ne gre spregledati, kako Dončićevo moštvo raste, koliko si upa in kako reagira. Nazadnje so odnesli nesrečno le 3:3, tokrat pa rajali z maloštevilnimi, a predanimi navijači. Dončić pravi, da raje vidi mlade fante, ki se borijo in ki dobijo resno priložnost, a tudi ve, zakaj. Ker se v Triglavu to da, če se ne boriš za naslov. Kot je rekel Aleš Mertelj po zmagi. »V Mariboru sem bil vajen, da sem se boril za prvaka. Zdaj se borim pa… Za vse točke, ki so na voljo.«. In nemara teh točk ne bo malo. Dončić je iz postave izvlekel največ in to počne še naprej. In bo tudi potem, ko bo Tijanić odšel. Kar bo gotovo kmalu.

    Penal? Ne. Dvojni penal.
    Fkrali. Počasi bo postal ključnik, hešteg za tekme Maribora, ko se omenja sodnike. Seveda v Mariboru ne rečemo fkrali, ravno tako kot ne uporabljamo »čuj« v vsakem drugem vzdihu (bolj urbana verzija je alo, mimogrede). Pokradli je tista beseda, ki je bližje mestu ob Dravi. In občutek je bil legitimen. Pri golu Triglava za 0:2 je bil ofsajd očiten in pred nosom Dejana Povšnarja, drugega pomočnika, ki vsekakor ni imel dobrega dneva in mu je Ljudski vrt očitno predstavljal prevelik izziv. Za Dejana Balažiča to ne more veljati, ker redno sodi in je v minuli sezoni znal ohranjati mirno kri. Tokrat pa ne gre razumeti, kako ni, iz dobre pozicije, videl prekrška Kristjana Arh-Česna nad Sašo Ivkovićem. In še prekršek Luke Čadeža. Dva penala, čeprav to ne obstaja.

    Tudi njegov poraz v psihološkem dvoboju z namazanim Luko Majcnom je zelo poveden. Majcen ga je peljal lulat. Večkrat. Najbolj pa na koncu, ko bi gladko lahko dobil še drugi rumeni karton. Aleš Mertelj je poudaril, da je imel Majcen strgano kopačko, sodnik pa mu je dal karton za simuliranje. Dejan Balažič je storil eno eklatantno napako, ki gre seveda v kategorijo »proste sodniške presoje«. Vendar čas bi bil predvsem, da ZNSS redno, ažurno, temeljito in celovito analizira vse sporne, mejne, dvomljive sodniške odločitve. Maribor je sam priznal, da pri golu 0:1 ni bilo ofsajda. Kar je napredek. Čas je, da ZNSS sliši tudi očitke na svoj račun in razume, da je del igre. In odgovarja na vprašanja. Vprašanje torej je: zakaj ni bila dosojena enajstmetrovka nad Sašo Ivkovićem. Samo zato, ker nas zanima za naprej. Za vse tekme in vse klube v Prvi ligi Telekom Slovenije. Ker dosojanje enajstmetrovk ima lahko kar krute posledice. Kot smo videli v četrtek v Stožicah.

    Milanič z molkom več sporočil Mariborčanom kot NZS
    Ni bilo prvič. Ne. Da se je Darko Milanič odločil zaobiti medijske obveznosti. Običajno je to pomenilo, da so televizijci ostali brez flash intervjuja. Darko Milanič je na bizaren način še sporočil, da je Marcos Tavares podaljšal pogodbo, ko Ljudski vrt ni bil navdušen, da Maribor v prvem polčasu ni bil kos Domžalam. Tudi tega je že kar nekaj časa. Nazadnje, ko ga ni bilo na novinarsko konferenco, je bilo po famoznem porazu s Krškim pred dobrim letom dni, ko je prišel Zlatko Zahović in robato odgovarjal na vprašanja.

    Sicer je Milanič prišel. Tokrat je Željko Latin, odgovoren za stike z javnostmi, predal stališče kluba, da po »taki tekmi ne bodo dajali izjav«. Vedoč, gotovo, da s tem kršijo pravilnik Prve lige Telekom Slovenije, saj se neudeležba trenerja na konferenci kaznuje po disciplinskem pravilniku. Kot da že ni bilo dovolj, da so Viole navijale v jugovzhodnem kotu stadiona.

    Dejan Dončić je dobil povsem legitimno vprašanje, če se mu zdi nespoštljivo, da nikogar iz Maribora ni. Dončić je govoril malo po ovinku, zadel pa v dvojem: da je bila polna zasedba na konferenci, ko je bilo 4:1 za Maribor. In v tem, da vsak odgovarja za svoja dejanja. Ter nato pristavil, da so trenerji tu, da trenirajo, ne da komentirajo sojenje. Kar je iz njegove pozicije seveda lažje reči, ni pa mu ušlo, da ima tudi Triglav svoj dolg spisek sodniških napak.

    Velik klub je velik tudi v porazih in Maribor je mesto, ki je veliko ravno zato, ker zna dobiti na gobec. Takšen Maribor je. Stereotipno, pregovorno, tradicionalno, kakorkoli že. Maribor najprej udari, potem pomisli, kar seveda ne more biti kompliment. Milanič je z neprihodom na konferenco ogromno tvegal in čas bo pokazal, ali bo disciplinski sodnik s (pre)visoko kaznijo udaril na čustva Mariborčanov. Ki bodo naredili to, česar on ni. Ne bodo šli v sobo, pisarno, daleč stran od oči in srca. Nihče ne pravi, da bi Milanič moral udrihati čez sodnike po dolgem in počez. Takšna konferenca je že bila in imela različne učinke. Toda Milanič bi moral čestitati Triglavu tudi javno, pred mediji, kamerami, kot se to pač vselej počne. Kot so celo lansko jesen počeli vsi tekmeci, ko jih je Maribor pregazil. Seveda je Maribor bil oškodovan. In seveda so se časi spremenili, ker facebook pač vse prenese. Kot tudi papir. Ampak nogomet je romantičen in večen ravno zato, ker še pozna nekatere osnovne postulate. Kot je ta, da prideš pred javnost in stisneš roko. Triglav ni kriv, ker Maribor ni dobil penala. Še manj, ker je dal dva gola. Ali ker Dejan Balažič ni izključil Luke Majcna, pa bi ga bil moral.

    Darko Milanič je raje tvegal kazen, ki jo je lani, ko je prvič preverjal v Kidričevem, če si disciplinski sodnik upa (vsekakor si), tudi dobil. Zdaj pa ni komuniciral s svojo nekomunikacijo le s sodniško organizacijo. Ne. S tem je marsikaj o sebi, posledično pa o klubu, povedal tudi navijačem. Maribor ni takšen. Ne gre v kot. Če je lani na novinarski konferenci Maribor poudaril, da gredo napake v njihovo škodo, potem za to ni kriv Triglav. Ni. Povrhu s tem pošilja Milanič in strokovni štab pošiljajo slabo sporočilo mladim igralcem, nogometni šoli in okolici. Da ko se ti zgodi krivica, se umakneš in si tiho. Če bi bilo tako, potem ne bi cela klop skakala in terjala penal, ofsajd, favl. Bi se s tem sprijaznila in krenila proti ne devetim, temveč desetim tekmecem.

    Darko Milanič je podcenil mariborsko publiko, ki je resda skandirala njegovo ime za ligo prvakov in petnajsti naslov, vendar ga s takimi reakcijami, ki sicer gredo hitro mimo, ne bo nikoli zares sprejela. Ker takšen Maribor pač je. V dobrem in slabem. Glasen. Z naglasom, kot da bi granitno kocko vrgel po stopnicah, kot je v nulo zadel Tadej Toš. Ali, v Milaničevem jeziku, nismo – mone.

    Drajek

    Navijači Triglava. Prišli so na zahodno tribuno in tam prešerno navijali. Škoda, da brez transparenta, saj so Small Faces lani

    Tviti sezone. Zgodaj je še. Zelo zgodaj. Da bi imeli tvit sezone. Pa ga morda imamo.

    Špiker lahko zabije dva. Mulahusejnović je sicer zabil enega, v bistvu sta ga zabila skupaj z Mešanovićem, ampak še več silovitosti uradnemu napovedovalcu v Ljudskem vrtu ne bi škodilo. Maribor je bil v naletu in to res še pomaga.

    Navijanje v kotu. Viole so zaradi kazni navijale v jugovzhodnem kotu, kar je nova lokacija v novem Ljudskem vrtu. Bili so že na severu in v času gradnje na zahodu. Obisk je bil zelo dober. 3.200 za sredino julija. Zelo dober. 

    Igralec tekme: David Tijanić [Triglav]

  • Igralci niso znali razvozlati taktike

    Igralci niso znali razvozlati taktike

    Kenan Pirić 6/10 Ne pri prvem ne pri drugem golu ne bi bil mogel narediti več. Ker je bilo (pre)pozno in ker je obakrat žogo preusmeril Saša Ivković. Bi pa lahko bolje pomagal postavljati soigralca v zadnji vrsti. To pa. Sploh pri drugem golu bi tudi sam moral bolj odločno ali kreniti v Victorja Aliago ali pa pokriti gol in pomagati že tako negotovim soigralcem. Še enkrat, za prejeta gola kakopak ni kriv, vendar omahljivost postaja problem. Kar se je le še potrdilo, ko ga je Victor Aliaga skoraj lobal in se je rešil v zadnjem trenutku. Največji problem je trenutno sodelovanje celotne obrambe. Da, to je tudi njegov problem. Ker sicer… Jasmin Handanović je z razlogom na klopi.

    Martin Milec 7/10 Individualno zelo suverena predstava, ki je znova pokazala, kako prav mu je del počitek. Desno stran je zaprl, nato pa bodisi sam skrbel za asistence (kot pri golu za 1:2) ali pa pošiljam za sorodne naloge Dina Hotića. Kapetanska predstava.

    Špiro Peričić 6/10 Stabilnejši del osrednjega obrambnega tandema. Kot na Islandiji. To mu sicer lahko godi, vendar ne, če se bo Maribor redno spravljal v zagate. Če je na Islandiji zadel mrežo, je v živčni situaciji zdaj zadel ležečega Ivkovića. Vsekakor se hitro uči, pomaga, rešuje, dobro tempira dvoboje in skuša pomagati soigralcu, ki bi naj pomagal njemu. Je pa tudi njega rešilo, da Tijanić ni zabil za 0:2…

    Saša Ivković 4/10 Najprej pozitivna plat: da, enajstmetrovka je bila očitna. Lahko bi bila celo dvakrat dosojena. Mhm. Kristjan Arh-Česen in Luka Čadež pač vesta, kako je, če ne primeš Ivkovića dovolj trdo (25. ktog v Kranju lani). Ampak Ivković bi se tokrat tako le odkupil. Pri obeh golih, sploh pa pri prvem, se je znova iskalo lanskega Ivkovića. Kjer napadalnejši del z glavo ni bil nadomestek, temveč dodatek. David Tijanić je resda imel morda življenjsko tekmo, toda pri prvem golu ga je evropsko obrnil. Pri drugem pa je v želji Ivković pregorel. Več težav zaenkrat v glavi kot nogah.

    Žan Kolmanič 5/10 Solidna predstava, če se Kolmaniča še vedno dojema kot mladega igralca. Ampak glede nato, da je to bila že njegova devetnajsta prvoligaška tekma, se letvica ne toliko dviguje, ker je Mitja Viler ne dviguje (več), kot oddaljuje. Victor Aliaga mu je povzročal hude težave, njegovo tempiranje razmerja obramba-napad pa še enkrat več zgrešeno. Uči se, a počasi. Morda prepočasi.

    Sandi Ogrinec 5/10 Največje presenečenje. Ne njegova predstava, ampak dejstvo, da je sploh igral. Prvič v vijoličastem po 9. avgustu 2017. Deseta tekma za Maribor, potem ko je v dveh epizodah za Krško nabral 29 tekem, a tam, bodimo iskreni, sploh v drugi eri večjega vtisa ni pustil. Delno tudi zato, ker ga v moštvu, ki je izpadlo, niti ni mogel. Nepošteno bi ga bilo kriviti za gor-dol nogomet, ki se Mariboru zgodi, ko nima sigurne sredine, vendar glede nato, kako redke so priložnosti za igralce takega kova, je ni izkoristil. Seveda bi mu pomagalo, da bi ob sebi imel Blaža Vrhovca ali nemara Alexandra Cretuja, ampak to ne bi rešilo njegove preračunljive igre. Kar je bila pred dvema sezonama neverjetna umirjenost, skuliranost za mladega fanta, zdaj lahko deluje kot nonšalantnost v dobrem ali aroganca v slabem primeru.

    Aleks Pihler 4/10 Če je na pripravah kazal več, se je tokrat potrdil za igralca, ki je težko varovalka in še težje kaj več v smislu napada. Izgubljene žoge, netočne podaje, zamujanje v duele … Za 25-letnega igralca, ki je redno igral za Maribor v ligi prvakov in prišel do reprezentance ter postal domač pubec, ki je nosil že celo kapetanski trak, je to predstava, ki ga bo v najboljšem primeru posadila na klop. V najslabšem pa na tribuno.

    Martin Kramarič 6/10 Zanj je tovrstni nogomet tisto, v čemer je v osnovi užival, a tudi od njega terja hitrejše branje igre. Na Islandiji je to dojel, poskrbel za enajstmetrovko, proti Triglavu pa deloval, da se najbolje še ne ujame, da včasih prepozno prebere idejo soigralcev.

    Rok Kronaveter 6/10 Delal je, kar ve in zna. Svoje. In vse to je naredil, kot mora in kot je treba. Ampak ko tudi on kmalu ni imel več svojega večera, ko niti predložki ali prosti streli niso zalegli, ko podaje niso našle razigranega soigralca, je Mariboru pošla kreativna sapa, kar je zanj kompliment, saj nakazuje na njegovo (nad)pomembnost v tej sestavi.

    Rudi Požeg Vancaš 6/10 Pozna se, da še ni povsem v formi. Zelo. Svojevrstno razumljiva odločitev, da se mu je takoj ponudila priložnost. Doma, rekordni prestop, svežina. Preigraval je, pomeril, skušal, podajal, a potreboval bo (naj)več časa, da se bo res predstavil kot tisti igralec, za katerega je Zlatko Zahović odštel rekordni klubski znesek. Po HNK Gorica je rekel, da mu godi, ker prvič res igra pred navijači, kar je letelo tudi na Celje, toda priložnost, ki mu jo je nastavil Rok Kronaveter, je to izjavo malo zamajala. Kot se je zamajala njegova odločnost. Potreboval bo čas.

    Andrej Kotnik 7/10 Vsekakor je bil trud viden. Zlasti izza golov, kamor so leteli njegovi streli od daleč. Toda Triglav je svojo pot zaprl, strnil vrste, ne da bi sploh igral bunker. Če je Darko Milanič zgrešil poimensko v sredini, je pri Kotniku zgrešil taktično, če je pričakoval, da bo kot lažna špica uspel opravljati več nalog hkrati, je naložil nehvaležno nalogo na igralca, ki je tukaj sicer dlje kot Kronaveter in Požeg Vancaš, ne pa dolgo. Kotnik je pač naredil, kar zna, ampak to ni bilo dovolj za Triglav.

    Dino Hotić 7/10 Glede nato, da je še dve uri pred tekmo po Lentu sprehajal psa, bi bilo povsem razumljivo, glede na teden, ki je za njim, če bi bil dobil prosto. Vendar ni, ker pač tekma ni šla po načrtih. Pokazal je več, dal svežino v igro, podajal, streljal, vendar tudi on ni zadoščal.

    Jasmin Mešanović 4/10 Čas je, da se pogovorimo o Jasminu Mešanoviću. Že ob koncu lanske sezone se Milaniču ideja, da bi Mešanović nadomestil Jana Mlakarja, ni pretirano obnesla. Mešanović je resda nekoč že igral na tej poziciji podporne/lažne špice, vendar ne v Mariboru. Taktično se je prilagodil krilni poziciji in tam več kot upravičil zaupanje. Ko se je vrnil nazaj v konico napada, pa mrak na očeh. Daleč je gol v Moskvi. Za Maribor je na 56 ligaških tekmah zabil 16 golov, na sedeminpetdeseti pa zapravil izredno situacijo. Kar je Luki Štoru uspelo v Sežani za Aluminij, njemu vsekakor ni. Maribor je trenutno brez Luke Zahović tanek v napadu. Zelo tanek.

    Nardin Mulahusejnović 8/10 Menjava, ki bi skoraj rešila Darka Milaniča. Kar bi za Mulahusejnovića bila velika zmaga. Celotno pomlad je čakal na drobiž minute – sicer ne brez razloga, ker je pokazal premalo, ko je dobil minute –, zdaj pa naj bi rešil celotno moštvo in klop? In bi jo. Zabil je za 1:2, nato pa nastavil Jasminu Mešanoviću zicer. Za 2:2. Težko bi naredil še kaj več. Vsekakor najbolj pozitivno presenečenje.

    Darko Milanič 5/10 Želel je dobro, natuhtal je postavo, s katero je želel poskusiti… Ampak to se ne dela na otvoritvi sezone, ne zlomi se psihe igralcev, saj ne Sandiju Ogrincu ne Nardinu Mulahusejnoviću taka tekma vsekakor ne koristi. Maribor je imel in bo imel cel kup tekem, kjer je lažje vključiti, mešati, rotirati, pa takrat raje deli minute med tiste, ki pač morajo imeti minutažo. Milaniču sodniške odločitve seveda niso pomagale, vendar uštel se je s tem, ko je igral brez napadalca, uštel se je, ko je razstavil ogrodje svoje taktike v osrčju sredine in uštel se je, ko je stavil na Jasmina Mešanovića. In najbolj se je uštel, ko ga ni bilo na novinarsko konferenco. Ni nezanemarljivo, da je kamera našla tudi Oliverja Bogatinova, zdaj vodja nogometne šole.

  • Pet ugotovitev: Triglav vs. Maribor

    Vesela jesen je nazaj
    Vesela jesen. Mariborska prireditev, ki je že doooolgo ni več. Je pa vesela jesen, četudi uradno nima takega imena, tudi obdobje v mariborskem fuzbalu. Praviloma vsako jesen. Sploh pa letošnjo jesen, ko je Mariboru skoraj vse šlo, kot so si želeli. Če izvzamemo Evropo, kakopak, ki jo je odneslo že poletje.

    Ni zaman Darko Milanič tudi letos povedal, kakšna velika razlika je fuzbal jeseni in fuzbal spomladi. Jeseni si brezskrben. Lahko si privoščiš malo več. Kako podajo, gol, škarjice več. Zakaj? Ker ni tega silovitega, uničujočega, tesnobnega pritiska. Ker še v taki krizi lahko rečeš, da saj bo prišla pomlad, vijolice cvetijo spomladi in podobno. Toda Maribor ima jeseni praviloma boljše kot pomladi. V eri Zlatka Zahovića in tudi Darka Milaniča nenazadnje zato, ker se Maribor po zimskem premoru pripravlja na Evropo. Če seveda ne pride Olimpija in odloči, za katero Evropo se bo Maribor boril. In če se Ljudski vrt ne začne ubadati z lastnimi, praviloma kadrovskimi problemi. In začne iskati razloge za rezultatsko krizo marsikje drugje kot tam, kjer bi jo moral. Na igrišču. In igrišče v Kranju, še zdaleč ne tako razmočeno, kot bi pričakovali, je povedalo. Maribor je nazaj.Embedded video

    Vijoličasti so v Kranju odigrali tako, kot so igrali jeseni. No, ne čisto tako, saj so vmes viseli, predvsem pa niso znali zabiti tretjega gola, ki to pomlad še ni prišel. Jeseni sta prišla ne samo tretji, temveč tudi četrti in peti. Pa ne samo tu in tam. Ampak občutek je bil pa tak. Da tudi če kaj ne bo šlo – in ni šlo, ko je Luka Majcen izenačil na 1:1 z golom, kakršne tekmecu moralo in hrbtenico in možgane zlomi praviloma ravno Maribor –, se bo na koncu že izšlo. Mirno in počasi, imamo mi to. Zanimivo, da je Milanič v petek izpostavil, da pogrešajo tisto deseto minuto, do katere ga Saša Ivković uvali na tekmah, ki se zdijo, da se brez gola iz kota ali prostega strela ne bi nikamor premaknile. Ivković je svoj že sedmi gol zabil le štiri minute kasneje. Pa je Maribor vseeno našel več rešitev, točno tisto, kar je potreboval že proti Muri, a je Dino Hotić vse frustracije spravil v evrogol. Tokrat ni bilo treba. Maribor ima spet postavo, v kateri ni prevelikih odstopanj. Kar veliko pove, glede nato, da so bile v primerjavi s sredo kar štiri spremembe. Milanič je zamenjal oba bočna (Martin Milec je imel želodčne težave, Mitja Viler je dobil počitek), a se to kaj prida sploh ni poznalo, čeprav je imel Žan Kolmanič nekaj težav z Žanom Rogljem, podobno velja za Denisa Klinarja, ki je imel nasproti Tilna Mlakarja.

    Ampak še bolj vplivna je menjava na sredini. To je poseganje v jedro moštva.  Pri čemer ne morem mimo Alexandra Cretuja. Mariboru zares slabo to pomlad nikoli ni šlo, vsaj ne tako, da bi izgubili (še zmeraj niso na sedmih tekmah, kar je dobra serija ob štirih zmagah in treh remijih), ampak ko ni šlo najbolje, je bil tam vsaj Cretu. Zdaj, ko so vsi zdravi, pripravljen in ustrezni za igro je pristal na klopi. Ker sta Blaž Vrhovec in Amir Dervišević pač prva izbira, Aleks Pihler pa dovolj prilagodljiv in vse bolj defenzivno sposoben s prebliski pri povezanju z napadom, da je mest preprosto zmanjkalo. In to zdaj, ko Maribor igra tudi iz izpeljanke 4-3-3, če je treba. Ampak prav Cretujev vstop, ko je bil ob Zahoviću najbolj nevaren, da bi tekmo dokončal že prej, je pokazal, kje ima Maribor glavne zaloge za s tekmami nabit april (in tudi maj). V širokem kadru. »Moram pa omeniti, da smo se po izenačujočem golu odlično odzvali, nadaljevali v istem ritmu, si priigrali več priložnosti in bi lahko izkoristili še kakšno,« je bil zadovoljen Gajser. Ni zaman pohvalil širokega kadra. Dokler ta širina ni notranji problem, temveč je prevelik zalogaj za tekmece, je Maribor ne samo vodilno, ampak najboljše moštvo v državi. Kar naj bi dokazale tudi menjave, četudi vedno nimajo nujno neposrednega učinka. Toda da Maribor pošlje še v igro Cretuja, Dareta Vršiča in Marcosa Tavaresa… Pove ogromno.

    Za še kak milijon zraven
    Barvna televizija. Šesta, sedma, osma prestava. Evropska kvaliteta. Talent. In še in še in še in še. Do jutri bi lahko tipkali, kaj vse pomeni Jan Mlakar. Seveda se ga je pogrešalo. Devet golov je dal jeseni, zdaj, ko je stekel kot blisk, še desetega. Ampak bolj kot same gole je Maribor pogrešal mladost, zagnanost, elan, predrznost, igrivost in, nad vsem, Mlakarjevo hitrost. To ni več enak fuzbal. Maribor ni več moštvo, vkopano v jarek, ki napada mic-po-mic, nato pa, če ne gre s frontalnim napadom, pokliče krila in se odloči za napad po bokih. Če ne gre to, pa s topništvom in projektili. Ne, ne. Maribor gre.

    Jan Mlakar je v Kranju dejansko deloval kot igralec, vreden milijonov. Še kakega zraven od tistih, ki jih je Maribor dobil od Brightona. Ne samo zato, ker je dal gol, kakršnega trenutno lahko da pri Mariboru samo on. Marcos Tavares ne more več prehiteti branilcev (lahko jih zaobide), Luka Zahović pa želi najti preprosto pot (vendar prepogosto zakomplicira). Mlakar pa… Samo gre. Z Mlakarjem pravzaprav Maribor lažje diha, naenkrat se lahko Amir Dervišević odloča, kaj bo izbral. Ne gre več za pomanjkanje rešitev, marveč za njihovo izobilje. Po sredini, po bokih, počasi, hitro… Ni, da ni.

    Predvsem je Mlakar (pre)dober za Maribor zato, ker so ob njem boljši tudi soigralci. Denis Klinar, recimo, je preživel skoraj več časa na nasprotnikovi kot svoji polovici. Blaž Vrhovec je dobil sijajno priložnost za gol. Arko ni vedel, od kod bo prišla naslednja nevarnost. Zato ni čudno, da je Saša Gajser omenil »evropsko kvaliteto«. In pristavil, da se vidi, zakaj so Angleži plačali toliko zanj. Upanje samo je, da bo dobil tako priložnost, kot jo je v Mariboru. Izkušenj ima dovolj, kljub mladosti, da pozna razliko. V Mariboru je bil namreč dogovor, naj kar sam potrka na vrata Darka Milaniča, ko se mu bo zdelo, da je dovolj pripravljen, da potrka na vrata. Takih privilegijev v tujini, sploh pa v Angliji, ne bo.

    Napad za Evropo, obramba za…
    »V napadu so zelo dobri, v obrambi pa… tak, tak bom reko… Niso slabi, no.« Še Saša Gajser je iskal besede. Spoštljivo kritične. Najprej tista o napadu. Luka Majcen pravi, da je pri 29. letih spoznal, da je nogomet proces in ne cilj. Tako tudi igra. Postal je napadalec, ki ve, da se da veliko narediti tudi v Triglavu. Je drugi strelec lige skupaj z Luko Zahovićem. Plus podaja Tilna Mlakarja? Uf. Je pa res, kot je bil direkten Mitja Viler pred tekmo, da Majcna najbrž pol lige na mara, da ni simpatičen, da skratka ni ravno igralec, ki bi ti bil mega všeč. Ampak nogomet še vedno ni, četudi se včasih zdi drugače, tekmovanje v popularnosti.

    V bistvu ne bi bil rekel nič napak, če bi obrambo Triglava označil za slabo. Ne gre za gole individualne napake, te je to pomlad počel ravno Maribor. Gre za probleme v sistemu. Do ene točke gre še vse okej, nato pa razpad sistema, kar se je tokrat poznalo pri težišču igre, v kateri se Aleš Mertelj ni mogel dobro upirati Mariboru. A največji problem so bile, do prvega gola, visoke žoge. Jalen Arko je dober vratar, cel drugi polčas je razkazoval svoj talent, še v Mariboru ga hvalijo. Toda kaj, ko je vsaka malo višja žoga v prvem polčasu, vsaka standardna situacija, predstavljala ne samo problem. Triglav je grabila panika in to je privedlo do gola.

    Potem ko je Darko Milanič izpostavljal, da se bo Maribor moral navaditi, da so tekmeci zdaj bolj pozorni na Sašo Ivkovića. Pa to ni bila edina napaka, tudi pri drugem golu je zatajila že vezna linija. Puščati je začelo tako po sredini kot bokih, zato je Triglav zdaj moštvo, ki igra na »bomo dali enega več«. Trikrat je to pomlad že šlo, trikrat so se vrnili iz zaostanka, proti Mariboru so šli pa preveč na glavo in bili za to kaznovani. Dončić ni pozabil povedati, da ni bila njegova ideja, da bi po golu za 1:1 šli takoj po drugega. Ampak ga gre razumeti. Prav je, da pusti fantom sanje. Premagati Maribor na dobro obiskanem stadionu.

    Rezultat 1:2 je bil na koncu zanje še ugoden, saj je imel Maribor še pa še priložnosti, od Blaža Vrhovca do zlasti Luke Zahovića in tudi Alexandra Cretuja. Zaenkrat so v Kranju, dokler so varno oddaljeni od cone izpada, s tem zadovoljni. Šest tekem: štiri zmage, dva poraza. Če bi jih pogledali sedaj, bi v dodatnih kvalifikacijah, če bi se tam znašli, zmleli kogarkoli. Kot so lani naposled Dravo. Bili so tudi letos med glavnimi kandidati za izpad, pa je Dejan Dončić fantom dopustil, da pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Proti Olimpiji je bilo to dovolj, toda tudi zato, ker Olimpija še ni vedela, kar ve Maribor. Da moraš Triglavu narediti to, kar bi Triglav rad storil tebi: napadi ga, ko on napade tebe. Česar zagotovo ne počne moštvo, ki bi se bílo za obstanek.

     

    Kdo je komu kaj rekel
    Najbrž ne bomo nikoli izvedeli, kaj točno je kdo komu kaj rekel. Sploh kar so si rekli med sabo, ker povedanega je bilo marsikaj. Le sodniku je bilo povedano vse v treh besedah. Morda je tako celo še bolje. Bi bilo za pa za rubriko The Knowledge časopisa The Guardian, kjer najdejo vse (ne)mogoče, kar se je zgodilo v žogobrcu, da je bil Darko Milanič izključen takoj po tem, ko je njegovo moštvo zabilo gol. Ne samo gol. Zmagoviti gol. Khm.

    Situacija, ko je padel Luka Zahović, zahteval penal, se skoraj valjal po tleh in skoraj podzavestno terjal rumeni karton za ugovarjanje (Freud in Jung bi imela kaj povedati), ima širši kontekst. Gre za to, da je Asmir Sagrković s svojo ekipo – ni prav, da je vsega kriv glavni sodnik, četudi najboljše plačan med četverico ali šesterico, čeprav tokrat liga ni poslala dveh dodatnih sodnikov za gol, pa bi, ker pač to še imamo, bilo morda bolje, če bi – delal napake. Eno za drugo. Ni videl dveh kotov. In pustil je, da v tekmi, kjer je pokazal le dva rumena kartona, oba v prvem polčasu, po Zahoviću tekmeci tolčejo. Da je vse kar naenkrat prednost, ne glede nato, kam gre žoga.

    Za odnos gre, je mantra, ki jo sicer ponavljajo v Mariboru, kjer so zdaj frontalno glasni pri ocenjevanju sodnikov –č mimo česar ne more niti Radenko Mijatović, predsednik NZS, ki pa sam ne prispeva veliko v intervjujih –, a jo znajo izpostaviti tudi drugi klubi. Sagrković je naredil, kar sodniki pri nas naredijo: dokler ni »gusto«, imajo predavanja, ko se nekaj velikega zgodi, včasih do tega privedejo prav njihova predavanja, pa se prepustijo toku dogodkov. Slovenski sodniki, pa prav nič takrat ne pomaga biografija Damirja Skomine, njegovo lik in delo, ki mu, po zaslugi Vlada Šajna, sledijo tudi drugi (Vinčić, Jug itd.), prepogosto nimajo pod nadzorom dogajanja na igrišču. Ne sodijo, temveč razlagajo. Ne odločajo, temveč vplivajo. So posledica lastnih vzrokov. Sagrković je delal napake in jih ni nehal delati do konca tekme. Ne usodne napake, gotovo tudi ne takih, da bi se klopi Maribora tako snelo.

    Maribor ima večje težave s sodniki, kot imajo sodniki težave z Mariborom. To je dejstvo. PR povrhu ni najboljši, sploh ne po zmagi. So trenerji, ki ponavljajo, da je penal/ofsajd/favl/karton pač samo takrat, ko se tako odloči sodnik. Disciplina je vse bolj problem Maribora, kjer se s sodnikom včasih preveč ubada: kriljenje z rokami zlasti mlajših (Hotić, Zahović) je nekaj, česar trener ne bi smel tolerirati. Včasih bi take, kot znajo povedati starejši sodniki ali pomočniki trenerjev, že v lastnem moštvu prizemljili, če to ne pomaga, pa bi jih sodniki kaznovali. Ampak ti časi so mimo. Časi, ko so bili, ne pozabimo, tudi sodniki drugačni. Nobenega želeja in želje po izstopanju. Tam so bili, da sodijo. Komunikacija je bila enosmerna, a spoštljiva. In zdelo se je, da sodniki, ko ne sodijo, gledajo fuzbal. Ne pa sodnikov. Zdaj pa se zdi, da bi vsi sodniki radi postali Damir Skomina. Dolgo nič, nato pa odločitev, ki te pripelje do tega ali onega finala. Za ceno česarkoli. Če si v pravem krogu, ne moreš izpasti iz njega. Disciplinski sodnik bo vedno kril javno hrbet, napake pa bomo reševali interno. In poslali video. Situacije, ki jo bomo sami izbrali in tudi sami tolmačili. Kar ne koristi nikomur.

    Kar pa ne opravičuje obnašanja mariborske klopi. Niso ne prvi ne zadnji, ki bodo skočili, toda Saša Gajser, ki zdaj deluje zelo zenmojstrsko, pa vedno ni bilo tako, je dobro opisal, da so to pač emocije. Sestavni del. So sodniki, ki to razumejo. In so četrti sodniki, ki preprosto tega ne razumejo, ker ne razumejo, da nihče na stadion ne pride zaradi njih. Ni nezanemarljivo, da je bil četrti sodnik – Rade Obrenović. Ampak tudi ni nezanemarljivo, da imata Darko Milanič in Zlatko Zahović preveč izkušenj, da bi se zgodilo, kar se je. Nenazadnje ima Milanič dokončno svoj odgovor, ki si ga je želel že pred tekmo z Gorico. Če se igraš z ognjem… Kalvarija Maribora s sodnikom je kuhinja, kjer je izjemno vroče. Tokrat se je Maribor bolj opekel kot Sagrković. A na dolgi rok… Bomo videli.

    Planet TV, Sportklub in problemi
    Nismo zaman nekateri opozarjali, da četudi je imel Kanal A (Pro Plus) nekatere vsebinske pomanjkljivosti, ko je iz Prve lige Telekom Slovenije naredil, česar nista znala ne NZS, še manj pa glavni sponzor, je postavil visoko letvico. Postavili so formo, v produkcijski ekipi DVT-B pa našli zanesljivega partnerja. Niso delali razlik, derbi je bil kvečjemu samo dodatek. Minimum je bila katera koli tekma. Seveda praviloma Maribora in Olimpije, toda vedel si, kaj boš dobil. Seveda je to veljalo tudi za strokovne goste, pri čemer se komercialne televizije ne odločajo za komentatorski par. Kar ne čudi glede na »formo« Branka Zupana, ki je sila kontinuitete na Televiziji Slovenije, čeprav je v komentiranju – boljši je pri postavljanju vprašanj, to mu priznamo – kvečjemu le še nazadoval. Če je to možno.

    Da so lahko prenosi narejeni tudi na nivoju novinarskega krožka, smo lahko videli med tednom, tako v Ljudskem vrtu (Maribor – Mura) in še bolj v Kidričevem (Aluminij – Olimpija). Sportklubu se lahko sicer poklonimo, da prenaša tako 2. SNL kot tudi pokal, zdaj, ko je Televizija Slovenija očitno premajhna, da bi zmogla dva tako velika projekta. Toda produkcija med tednom je bila katastrofalna: kamermani niso ujeli, kako je prišlo do gola, slika zrnata, kadri in režija pa gledalcu povsem neprilagojena. Škoda.

    In potem je tu Planet TV. Tokrat se k njemu zatekam zato, ker praviloma tekme gledam v živo. Sploh Maribora. In vidim, da ne zamujam veliko. Studijski deli so postali znova sami sebi namen, predvidljivi in netelegenični. Janez Zupančič je sicer zanimiva izbira za gosta, dobrodošlo je, da se krog gostov razširi, povrhu takih, ki vedo kaj o klubih, o katerih širša javnost veliko ne vem, toda nato izpade tako, da je prav vseeno, kdo je gost, ker bodo povedali eno in isto. Vse tisto, kar smo slišali že med tednom. In nato slišimo vsaj dvakrat. Ponavljanje postave, recimo. Seveda je razumljivo, da nekateri prižgejo televizijo točno na minuto začetka tekme. Nenazadnje se zato tekme pri nas pogosto začnejo minuto, dve, pa tudi že pet minut potem, ko bi se naj in se ljudje na stadionu čudijo, zakaj. Slovenski komentatorji – Tomaž Lukač je bil svetla izjema, čeprav je stvar subjektivnega okusa, ga gre pošteno pogrešati – pa nato še v peti minuti opisujejo vse tisto, kar smo že slišali. Problem je dvojen: ali bi v studiu povedali kaj drugega ali pa bi komentator delal tisto, za kar je tam. Komentiral tekmo. Bavec ni edini, ki bi najraje videl, da bi tekma počakala, da on pove, kar mu je povedati.

    Komentarji tipa »tehnični rumeni karton« in popolna odsotnost dviga jakosti glasu oziroma spremembe barve tona ob golu je tisto, kar ne gre zameriti komentatorjem, je pa korak nazaj. Sploh ko poslušamo preostale komentatorje Planeta (tisti na Televiziji Slovenija so itak svoja zgodba). Dani Bavec se trudi, da bi prenose še bolj popestril, povedal čim več, toda nogomet ima pač drugačne zakonitosti, drugačen stil. Od košarke, recimo. Kot tudi nogometni komentator s svojim stilom nima kaj delati v košarki. Ima pa zato Planet večinoma dobre leteče reporterje, ki znajo ne samo postavljati dobra vprašanja, temveč se znajdejo, kot smo lahko videli v Kranju, ko je leteči reporter ostal brez izjave Maribora. Planet TV se seveda trudi po najboljših močeh, toda ligi za vikend ne doda nič posebnega. Vsebinskih rezerv je veliko. Sodniki so vroča tema, ne glede nato, ali je to dobro ali slabo. So. Pa se prepogosto o tem ne želi govoriti, kot da to ni bil del tekme. Tako je Planet TV, ker ima neposredno konkurenco, vsak vikend znova, v primerjavi s Televizijo Slovenija majhen palček.

    Igralec tekme: Jan Mlakar [Maribor]