Oznaka: nzs

  • Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

    Čeprav sem bil tam drugič, ni nič kaj drugače. Še vedno te, no, očara, šarmira, pokne. Gledaš naravnost mimo stranskega sodnika gor na Krvavec, če se malo obrneš, sta tam še vedno Jošt in Šmarjetna. Enako je, kadar grem na Brnik, pa se, ker imaš tam vedno občutek, da si bolj na avtobusni postaji, raje odpeljem na Grad Strmol, skozi Cerklje. Mogoče zato, ker sem s Štajerske, gotovo pa ne lažejo številke in ankete, da se voziš skozi kraje z najvišjim standardom v državi. Povedano drugače, ko se pelješ po tistih koncih, se ti zdi – pa ne, nima veze s političnimi aspiracijami nekdaj mlade države -, kot da se voziš po Švici. In potem se pripelješ do Nacionalnega nogometnega centra Brdo. In tam pod prekrasnim kozolcem nabašeš na Creina cisterno. Da te vseeno malo spomni, kje si.

    NNC Brdo, kakor se krajša epicenter našega fuzbala, je arhitekturna ejakulacija. To najprej. Ker se je na finalu pokala Slovenije, minulo sredo, pokazalo, da reč že za srednje velike tekme pač ni uporabna. Pa pustimo… Ne, ne bomo pustili ob strani. Reflektorjev tam ni. Zakaj ni, je znano, zaradi ptičev, metuljev, zakonov. Smo pač zelena država, ki nekaj da na naravo. Ne bom šel v polemike, ali ja ali ne, ampak najbrž so vedeli, preden se je gradilo, da tam reflektorjev ne bo. Kar je glede na dolge, mrzle gorenjske zime, ki se vse bolj skrivajo pred vročimi poletji, precej nerodna reč.

    Ampak dobro. Okolje je itak v nulo. Sicer mene na tistem koncu nekako vedno zvije. Do rondoja še gre, ampak bi šel ravno na stadion, levo k sorodnikom v Stražišče, samo desno ne. Kakor da tja ne spadam. Da se tja, proti Brdu, proti gostilni Krištof, kjer imajo zdaj michelinko, pač pelje samo elita. Tako sem se počutil tistih dvakrat, kar sem bil v kongresnem centru, pa čeprav bodo šele letos prenavljali obupni hotel, ki ti je edini nekako pomežiknil, čuj, ejga, tastar, nič hudga, saj tut jest nism za kle.

    Popolnoma običajno je, da so taki objekti ograjeni, čeprav sem NZS nekoč, ko sem bival v Ljubljani, tam za Bratovševo ploščadjo imel za sosede, pa so se potem preselili po Ljubljani in na koncu na Brdo, ker je Aleksander Čeferin pač edini upal na glas razmišljati, da si fuzbal pač zasluži elitno lokacijo. Kar je tudi koštalo elitne milijone, tiste od Uefe in Fife, ki sta sicer lahko tudi lopovski organizaciji, zato je pa naš človek iz Grosuplja šel reševati tiste pokvarjene strukture, milijoni pa so seveda še prišli prav, ne glede nato, kako čisti ali umazani so bili. Ampak dobro. Brdo je ena tistih stvari, ki jih leta, desetletja sanjaš, potem pa se zgodijo in se morda sanj celo nekoliko ustrašiš. Kajti tako je z vsemi tistimi, em, štirimi gigantskimi, prekrasnimi, prelepimi igrišči. Saj je sama stavba Nogometne zveze Slovenije res lepa, svetla, oknasta, pač vse, kar je danes lepo v živo, na maketi in instagramu, v bistvu je zunaj videti manjša, kakor je v resnici, ampak pravi čar ne da niti objekt zraven glavnega igrišča, marveč vsa tista trava.

    Tepih, kakor se reče. Vsi tisti, ki smo nehali brcat že lep čas nazaj, poznamo ta občutek. Tisti, ja. Ko bi se šel najraje valjat po tistem tepihu od trave. Magari nagi, če bi bil sam. Tisti, ki smo nori na fuzbal, bi se na Brdu valjali do onemoglosti. Kdo, tudi iz zveze, bi pristavil, malo okorno, predvsem pa lucidno, da bi se torej valjal vsaj nekdo, kajti toliko igrišč, kar nanese toliko in toliko stroškov vzdrževanja, za res majhno število tekem. Vsakomur, ki pride tja za kako pomembno tekmo, pa naj bodo to tekme otroških, kadetskih selekcij, ženski moški fuzbal, reprezentance, najbrž celo vsakemu, ki je prvič vpoklican v člansko reprezentanco, je Brdo čudež, lepota, milina. Ker je tam res lepo, spodaj je objekt nenormalno nadstandarden, od slačilnic do fitnesa, vse, kar pač sodobni objekt mora imeti. Da ti je toliko huje, ker vse skupaj ni pogosteje uporabljeno. Zato dolgoročno vprašanje, kaj bo z Brdom, glede nato, da je Matjaž Kek objekt vedno pohvalil, same lepe besede, ampak ko je moral imeti resnejše treninge ob vremensko normalnih urah, se je A reprezentanca odpravila v Kranjsko Goro. Prenovljeni hotel, katerega prenova bo sicer stala precej manj, kakor se je sprva napovedovalo, utegne Brdu končno dati kakšen plus več, ampak več bo gotovo imel Kongresni center. In pa golf igrišče.

    Saj res. Golf. Saj smo videli že marsikaj. Vlak je šel mimo derbijev v Šiški ali po golu v Sežani, kjer na policijski postaji težko skrijejo, da tudi njih zanima fuzbal. Ampak golf? Je kar bizarno.

    In potem smo pri bistvu četrtega nedeljskega fuzbala. Pri finalu pokala, ki je bil, tako kot polfinali, odigran prav tam. Na Brdu. Ne v Fazaneriji, kakor je bilo sprva odločeno, pa je korona odnesla tudi to. Saj vprašanje, ali bi bilo fer, da bi Nafta šla k sosedom, Gorgone bi dobile tistih nekaj kart, in zdravo. Najbrž ne. Kot tudi ni bilo fer, da trije nogometaši Nafte, ki so resda pred polfinalom vedeli, da tekem v drugi ligi ne bo več, niso mogli odslužiti svojih kartonov. Ampak najmanj fer je bilo, da je bila tekma vseeno na Brdu. Saj je bilo lepo in vse, toda poslati spet dva kluba na drugi konec države? Brez gledalcev bi se gladko lahko igralo kjerkoli. Ker se fuzbal sicer igra na desetih stadionih v prvi ligi.

    Pa smo vseeno slišali bobne. Vsaj nekaj. Če že himne ali špikerja ne. Mimogrede, mene je to res, em, ne ravno prizadelo, ampak manjkalo pa je zelo. Nekaj posebnega je, pa se lahko režite ali čudite, ko na finalu fuzbal pokala slišiš državno himno. Mene pač spomni na finali, ki sem ju presedel na klopi z Mariborom. Takrat sem himno pel, ker sem poslušal, kako se je nekoč jokalo na Hej, Slaveni. Lahko bi si pulil dlake ali se ščipal, pa jokal ravno nisem, sem pa pel. Takrat med redkimi, če ne celo edini, ker se to v devetdesetih pač ni delalo, tako kot se ni množično nosilo zastav v Planico (primerjajte zmagi Primoža Peterke in Petra Prevca, pa boste vieli). Himna je pač himna, tradicija. Da pokalu tisto vsaj nekaj. Ker dosti več mu ne mora dati, saj je naš pokal pozabljen, uboren, skorajda nuja.

    Pokal Slovenije je namreč skoraj pozabljeno tekmovanje, ki je lahko hit, napeto ali zanimivo le takrat, kadar nekdo majhen nabije velikega, ampak se to mora zgoditi vsaj v polfinalu, ali če imamo derbi, pa da ta ni odigran v Ljubljani ali Mariboru, kar je lani dalo težo tisti tekmi v Celju, ko je Darko Milanič še drugič mislil, da bo ukanil Safeta Hadžića. Ampak obisk, poseben dan, izlet, prihodi iz obeh smeri v Celje… Je dejansko nekaj pomenilo. Saj je bilo tako tudi v Kopru, kjer si si vselej lahko naredil vredu dan, čeprav je bil vse bolj občutek, ko je Maribor slavil nazadnje proti Celju po penalih, da je vse skupaj slaba tolažba, ker ni bilo naslova.

    Pokal bi rešila celovita prenova, kakršno so naredili na Hrvaškem, kjer ni povratnih tekem, vedno le ena, podobno so naredili v Španiji in Franciji, kjer so premešali število klubov in sistem, v Nemčiji pa je uvodni krog pokala vedno pred začetkom prvenstva in vedno morajo Bayerni, Borrusie in Leipzigi k majhnim klubom na gostovanje, ker tako vsi zmagajo. Pri nas pa se v pokal poleg vseh prvoligašev uvrstijo zmagovalci MNZ pokalov. Nima smisla. Sploh zato, ker prvi krog, šestnajstino finala, izpustijo štirje klubi, ki nastopajo v Evropi. Tako Olimpija ne gre v, karikiram, Rogaško (pa bi morala, a je tekme odpadla, ker si Rogaška ni mogla privoščiti kritja stroškov varovanja in organizaciej) ali Maribor v Izolo. In to je slabo. Nogomet je lep zato, ker se v 90 minutah lahko, bojda, zgodi vse. Preobrati, norosti, šok. Kot je v letošnji sezoni denimo Maribor izgubil proti Kopru v osmini finala, ko bi Darko Milanič po vseh kriterijih moral kar ostati na Obali. In ko je Rudar šokiral Olimpijo, čeprav do sedaj, pa smo že v 30. krogu, še vedno ni zmagal.

    Ampak bistvo pokala se je dalo videti ravno v slavju Prekmurcev. Bi veljalo tudi če bi zmagala Nafta. Bi. Seveda. Mura je čakala 25 let, Nafta ni bila tukaj sploh še nikoli, itak pa je bilo, em, drugič, da je drugoligaš igral v finalu. Ker je premagal drugoligaša, kajti Celje se je zapletlo z Radomljami. Da se je slišalo navijače, ki so bili kakih 200 metrov stran, na zunanji strani ograje, ob cesti, je bil presežek. Priti iz Murske Sobote, da nisi na tekmi. Če kaj, je to ljubezen. Do fuzbala, do skupnosti, do, nenazadnje, pokala. Največji kompliment, kar se ga da dobiti. In posledično toliko večja teža, da NZS končno naredi nekaj iz pokala in mu da vrednost, ki mu pritiče. Resda pokalom po Evropi pada renome: veliki klubi ga ali morajo zmagati ali pa rečejo, da je pač liga skupaj z Evropo preveč pobrala. Za Maribor je, kakor je nekoč namigoval Milanič, pač tako, da pokal moraš zmagat, ni pa konec sveta, če ga ne. Dokler si osvojil prvenstvo, čeprav vidimo, da dvojne krone stežka preštejemo v našem fuzbalu.

    Občutek, ko si prišel v sredo na Brdo, ni bil slovesen. Jebiga, ni bil. Ko si videl ličnega natakarja, kako lično pripravlja male kanapejčke, pod belim šotorom, pa tiste face slovenskega fuzbala na tribuni, kamor novinarji nismo smeli, ker je bil za nas šotor na drugi strani, se je zdelo, kakor da si prišel na poroko ali piknik. Le da nihče ni drmal oglja ali razlagal, zakaj ljubi. Še zlasti, ko smo novinarji, pa res ne jamramo, gledali tekmo mimo štange, okoli kamermana. Pač.

    Od vseh tekem, odigranih brez gledalcev po koroni, je zato prav ta imela najmanj občutek, da gre za kaj. Ni bilo tako spektakularno. Brez gledalcev, ko je ena sama ena tekma, ena kristalna lovorika, en naslov… Ni to to. Ni. Pa je Brdo lepo, kulisa prekrasna, vreme nas je počakalo, izlilo se je, ko se je že vse pospravilo.

    No, skoraj ni bilo. Dokler nista padla dva komada v gol Nafte in dokler ni bilo konec. Potem pa tisti tek. Če kaj, bo to šlo v zgodovino. Hvala za medaljo in vse, hvala Radenko, hvala NZS, hvala, hvala, lep ognjemetič, kratek, kake tri sekunde, ampak tisti tek do navijačev, do ograje, do bistva. Tam. Tam se je videlo, kaj nogomet potrebuje in brez katerega še tako pomembno finale pač… No, ni. Kar ne pomeni, da veselje ni bilo nič manjše. Eh. Murašem se je ja trgalo, kakšen sprejem so fasali. Noro. »Mi mamo tej pokal!« so se drli in se slikali in veselili, kakor se Maribor in Olimpija, nazadnje nemara res Domžale, pač ne veselijo, ker je pač, no, pokal. Mura pa je, sploh ker je nasproti stala Nafta, ki je pokazala precej več, kakor bi pričakovali, resen, dober, organiziran upor, spomnila, da je pokal lovorika, ki ti pač pomeni, če nisi Maribor ali Olimpija ali Domžale.

    Je pač trenutek, ki se ga načakaš, odkar si bil star tri leta. Sam sem bil star skoraj deset let, gledal po televiziji obe tekmi, čakal na finale lige prvakov, ko je Mura končno te nekaj osvojila, premagala Celje in verjela, da zdaj pa bo, pa potem ni bilo dooooolgo. Vse to je, kakor je povzel, na dolgo in široko poslušal branilec Žiga Kous. In se kar dolgo zamislil, kaj je pokal, kaj je lovorika, kaj je fuzbal.

    »Nisem poslušal zdaj … Strinjam se s tem, kaj je rekel Matic,« je tako le še povedal, ko naj bi tudi on odgovoril na eno od vprašanj. Prav to, da so mu misli odtavale, da je fuzbal začutil, imel v sebi tisto iskreno veselje, ker je nekaj osvojil, tisto otroško bistvo, nekaj, česar denar ne kupi, nekaj, česar ne moreš dati na instagram. To.

    V tavanju misli, tihem, notranjem slavju Žige Kousa, tam se skriva bistvo najprej pokala, potem pa fuzbala. Ali pa vsaj eno od. Tam. V njem. In slavju v Murski Soboti. Ne na Brdu. Žura pač ne more skupaj spraviti nobena arhitektura, nobenega idila, noben milijon. Pa je Brdo lepo in smo ponosni, moramo biti, da ga imamo. Juhej. Ampak popolno je bilo na Brdu vsaj to, da je bil pokal letos po svoje nepopoln. In to je čar, draž, gušt. To.

  • Srce

    Srce

    Bilo je tam malo naprej od Celja. Ni lilo. A-a. Žleht, nesramno, v brk, v faco, v šoferšajbno je lilo, pršilo, težilo. Tam nekje, malo po polnoči. Takrat, ko kilometri porajajo smisel življenja. Forrest Gump je temu rekel, da je deževalo »še od spodaj gor«. Jesen je prišla tako naglo, da je poletje zbežalo. Ko iz klime prešaltaš na ventilacijo. Iz prešvicane kratke majice v kam-sem-jo-te-dal jakno. Ko se drugič v enem dnevu voziš na relaciji Maribor – Ljubljana, tuhtaš. Pa prehitiš poljski kombi in ti gre na smeh. Če bi cesta bila igrišče, pa ni, bi šel in ga prehitel po Jojotovo. Saj veste, saj ste videli, kako zvito, prefrigano, božansko, nonšalantno je podal. Z zunanjim delom stopala. Podaja, s katero je upognil čas, prostor, fuzbal vesolje. Buškal bi se bil po glavi, kot Slovenci in Poljaki v Stožicah, če bi ne bil šel na to tekmo. Bil bi greh. Blasfemija. Tvitano bi penil čez tv komentatorja in nato evforično v hladilnik tiščal tiste dodatne, vesele, žejne piksne, ki se jih na tekmah reprezentance ni pilo že kaki dve leti, tri, štiri, pet. Kdo bi štel. Tam, saj veste, od one tekme s Švicarji. Po tisti tekmi, ko se je rodil podcast Ofsajd.

    Matjaž Kek, selektor, ki ne govori, temveč pripoveduje, je povedal, kdaj je vedel, da bo šlo. Na aktivaciji. Torej na ogrevanju. Ha? Baje je to videl na obrazih. Na facah. Mhm. Videl je, kako se držijo, mimika in je vedel. Hm. Da bo 2:0? Mi ostali smo to lahko videli tam nekje sredi druge minute. Ko je bil še dvom. Poljaki, ki so navalili, so imeli še drugo priložnost, prosti strel, Slovenija stisnjena v kazenski prostor, Jasmin Kurtić besen, ker ni mogel vedeti, kakšno tekmo bo dopuščal ruski sodnik Sergej Karasev, ki je piskal, kar je bilo pretrdo, ne pa vsega, raje je dopustil trd fuzbal, v katerem poka.

    To je neki čisto drugi nivo, skoraj drugi šport od tistega, kar gledamo v živo v prvi slovenski nogometni ligi. Pa ne da bi jo dajali v nič. Sploh ne, daleč od tega. Ampak tokrat so tisti, ki fuzbal gledajo bolj ali manj le preko televizije, najboljše, oh in ah lige, videli nekaj, česar so vajeni. Videli so resen fuzbal. Videli so, kaj je to klasa. Zato so ti tipi profiči. Zato. Ker so se znali prilagoditi. Slovenci bolj kot Poljaki. Zakaj? Baje zato, ker jim je tako pisalo na obrazih. Tako je vsaj rekel selektor. Če je bilo kaj omahovanja, če je Jure Balkovec še sprva malo tuhtal, če je Miha Mevlja še izgubil kako žogo, če je Petru Stojanoviću enkrat nekdo ušel, mu drugič ni. Fuzbal je bil tokrat zares ekipni šport. In srce.

    Igralci, ne igralec tekme
    Objela sta se, stisnila svoja gola trupa in napela mišice. Gledal sem ju. Kakšno veselje. Andraž Šporar in Benjamin Verbič. Igralec tekme objema soigralca, ki je dal, kar je pač lahko, na tekmi, kjer je bilo enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst igralcev tekme. To je to. To je ta razlika. To je srčni fuzbal. Tako lahko Slovenija zmaguje. Ko kapetan Jan Oblak omeni ekonoma. Ko selektor Matjaž Kek vidi, kako se veseli njegov pomočnik Igor Benedejčič. Ko glasno falango skoraj profi navijačev Poljske posediš. Samo sedli so. Še pred koncem tekme. Zakaj? Ker so popoldan Slovenci na televiziji gledali Slovenca. Če lahko »onadva gonita po Španiji«, kot je rekel Kek, lahko tudi »mi«. Zato je Twitter lahko kul. Ker Marcos Tavares komenira Goranu Dragiću, ki je hvalil Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. In ker si znajo priznati svoje napake. Ko so si krivi sami. Ko si niso lagali ali iskali izgovorov za »grozno« tekmo v Avstriji, kakor je rekel tudi Kek. In ker so vedeli, kaj so naredili narobe, so šli naprej. Skupaj.

    Ko selektor reče, da o posameznikih ne bo govoril, potem je vse jasno. Nima smisla. Jojotova podaja podaj? »Tisto žogo je nekdo vzel, nekdo mu ji je podal, on je podal in nekdo je zaključil vse skupaj,« je odgovoril Kek. Iličić pač samemu sebi ne more podati žoge. Ob Šporarju in Verbiču je prav Iličić, naslednji igralec tekme v tekmi, kjer ni bilo igralca tekme, videl nekoga na tribuni. In mu nesel dres. Gotovo zamazan. Zelo zamazan. Saj ga ni bilo takega, ki ne bi imel »fsranega« dresa. Saj so ga imeli tudi Poljaki. Sploh oni, ko je praskal po tleh, ko ga je Jojo šikal malo tu, malo tam.

    Fantje, ki so postali možje
    Šporar ni hodil z igrišča. Lebdel je. Poskusil je pljuniti, ko je šel proti slačilnici. Če sem dobro videl, mu je pljunek pristal na bradi. Pa kaj. Taki, moški hrakl. Fantje, ki so postali možje. Ekipa, ki je postala reprezentanca. Moštvo, ki je postalo eno. Vse je pa itak povedal Matjaž Kek. Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Razen če si novinar. Potem vztrajno drži roko v zrak Andrej Miljković iz Ekipe, ki skuša najti in izbezljati še kak odgovor, razmišljanje in filozofijo selektorja. Ker to je filozofija.

    Ker ni govoril o taktiki, sodnikih, minutah. Saj veste. Ni floskul. Povedal je, kar bi lahko tudi mi, ampak je čisto drugače, če to pove on. O, kot je rekel na koncu konference, fuzbalu. Ni pozabil na genezo, evolucijo, darvinizem slovenskega nogometa. Vrsta obstane in napreduje, če ima dobro obrambo. Brez te ne gre. Ne štiri v vrsto, o petih je govoril. Tudi o Janu Oblaku.

    Petkrat manjše, pa hripav
    Še več bi povedal prav Oblak, upravičeni kapetan, zdaj ko je Bojan Jokić manjkal zaradi kartonov, pa je v bučnih Stožicah izgubil glas. In s tem povedal vse. Še ekonoma je hripavo omenil, kako da se je veselil. Ekonoma. Človek igra za Atletico Madrid, finale lige prvakov, ovo ono, ampak hripav je tukaj. Ne na Wandi, ki je petkrat večja. Tu. Tu mu je riknil glas. In vsi, s selektorjem Matjažem Kekom na čelu, so ponavljali, da jim je zelo koristilo, pomagalo, dvignilo, ker so popoldan gledali televizijo. Onadva, ki sta gonila po Španiji, kot je ponavljal Kek. Slovenec vidi Slovenca na televiziji, kaj zmore in – rata. Pade Poljska. Ni to ena leva ekipa, kot je poudaril Šporar. Ni.

    Poljaki ne samo, da niso oddali nobene točke, niti gola še doslej niso dobili v tej cik-cak skupini, kjer vsak trmari po svoje, v Stožicah pa je Aljaž Struna stegnil nogo, Šporar pa stisnil »uhice« Lukaszu Fabianskemu, ki jih oba še lep čas ne bosta pozabila. Poljskega selektorja niso morili s tem, zakaj je izbral golmana, kot je. Ker ni imelo smisla, je sam povedal, da ni bilo dobro ne v napadu, ne obrambi, ker so vsi mislili že na prihodnje poletje, na Euro, ne pa na to, da bi morali večkrat po bokih, ne pa po sredini. Saj je Kek lepo ocenil pred tekmo. Iz izkušenj. Da včasih zadaneš, najboljši v 99 odstotkih, ostali, manj uspešni, kamor je ponižno dal sebe, človek, ki so ga na Reki prosili, naj ostane in mu risali murale, grafite in slogane, pa so nekje pri 60 do 70 odstotkih. Kek je bil tokrat precej višje kot Brzeczek, ki je prav tako pravilno ocenil, da pet točk ni kazalo realne moči Slovenije.

    Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Ravno zato, ker pove še bolj preprosto tiste najbolj zahtevne stvari. Zakaj je šlo? Ker so povezali linije. Kako? Ker ni igral posameznik. Igrala je Slovenija. Pa ne tistih štirinajst. Nak. Igrala je, kot je rekel, Slovenija. 15,231, kolikor jih je prišlo v Stožice. In še ostali. Vesel je bil selektor, ker je reprezentančni nogomet za 95, 100 minut v ospredju. Ni dodal, da končno v lepem, pozitivnem, fajn smislu. Mu ni bilo treba. Ker ga ne zanima, kaj ne gre in kaj ni šlo. Drugače je, ko Kek reče, da mu »gre na živce, moti me«, da bo imel Izrael, ki pride v ponedeljek, dan več počitka. Ni jamranje. Je pač dejstvo, ki ga opiše človek, gospod, ljudina.

    To ni slavospev, še zdaleč ne. Ker ne more biti. Ker ni. Ker ni evforije. Tako je omenil selektor, tako je poudaril kapetan. Je zmaga, so tri točke, je osnova. Ki lahko veliko da v ponedeljek, ampak ničesar ne zagotavlja. Ker si lahko velika budala, kot je Kek rekel za Televizijo Slovenija. Tekmo je že dal v spomin. V ponedeljek ne bo prav nič štelo, kako nemočno je gledal Robert Lewandowski. Bayern? Kaki Bayern?

    Foto: RTV Slovenija

    Kako vrniti organizirane navijače? Tako, da jim bo še žal
    Da bi rad da se kadi in poka. Tako je rekel Matjaž Kek, ko se je vrnil na slovensko klop, ko so ga vprašali o organiziranih navijačih. Ampak samo od sebe ne bo šlo. Nihče ne ravno da noče narediti prvega koraka, ker je izkušenj, takih in drugačnih, kjer imajo vsi prav in vsi narobe, pač zadosti. Ampak tako se bodo vrnili. Tako, da jim bo žal. Tako, da lahko napišeš »da ne bo potem ni vedela«. Ker jih ni bilo tam, ko je bilo vse tako lepo. Tako se bodo vrnili. Z rezultati. Da manjkajo, da pač ni ravno fajn, ko Poljaki tresejo Stožice in dokazujejo, da znajo biti prekleto akustične, če si enoten, če imaš prakso in enotnost.

    Ampak tudi to je Kek omenil. Ni mogel mimo. Da so jih z dvema štikloma utišali. Ljubljano si bodo zapomnili po pivu, ne po fuzbalu. Ravno obratno kot slovenski navijači. Od Šporarja do Oblaka, vsi so ponavljali, da bi radi imeli organizirane navijače. Ampak to bo šlo le spontano. Naj se Miha Penko, uradni špiker, še tako trudi, naj NZS poskuša z didžejem, ki bolje kot v Celju ve, kako vrteti »pravo muziko,« šlo bo le organsko. Tako, da si bodo navijači, ki pri nas od Lendave do Izole, od Kranja do Krškega gojijo navijaško kulturo v skladu s svojimi zmožnostmi, želeli na tekmo. Ko bodo šli na pumpo in kupili karto. Ali pa našli dogovor. Enotnost. Željo. Voljo.

    Podaja na repeat
    Seveda ni bilo optimalno v Stožicah, kaj optimalno, čudaško, bizarno in neprijetno je, ko ti v prestolnici preglasijo domače navijače, seveda je bolje, če ljudje stojijo v vrsti ali klikajo po spletu, kot da dobijo karte od sponzorja. Ampak prišli so. Stiskali pesti. In dobili, kar so čakali in čakali in čakali. Reprezentanco, ki se vrže na zobe, ki bi se sfockala in ki ji je mar. Ko je Oblak, sicer tih, miren, preudaren tip, hripav. Ko se Domen Črnigoj vrže na zobe in se v par minutah žal poškoduje. Ko se skače v objem. Ko ni, kot je rekel Kek, pomembno, kdo je od kod, kdo igra in kdo ne. Rene Krhin v tej sezoni še ni brcal resnega fuzbala. Pa je pospravil Poljake na sredini. Miha Mevlja je menjal klub, da bi končno spet več igral. Pa je s Struno pohrustal na koncu poljski napad. Petar Stojanović, krivec za gole s pikicami na zemljevidu, ni imel težke naloge, da bi imel najboljšo tekmo v reprezentanci. Zdaj je letvico sebi dvignil zelo visoko. In še in še.

    Da se Josipa Iličića posebej itak ne opisuje. Nima smisla. Pogledaš podajo. Prvič, drugič, osemindvajsetič. Pa. Kako. Je. To. Podal. Ne le to, borbal je, šel po izgubljene žoge, to je garaški fuzbal. In kako sta se žogala s Šporarjem. Špoki, Špoki so kričali tisti, ki niso pozabili, kako je zabijal za Olimpijo, v pol leta postal prvi strelec lige. Ampak predvsem so kričali Slo-ve-ni-ja. Ker so imeli za kaj.

    Ker to je reprezentanca. To je njeno bistvo, srž, draž, vse. To. Ko sploh Slovenija ni imela večino časa žogo v nogah. Štirideset posto. Nič zato. Slovenija najbrž nikoli ne bo imela najboljšega igralca na svetu. Nenazadnje, najbolj norih golov nista zabila (le) Zlatko Zahović in Milivoje Novaković. Sta jih tudi, jasno, ampak nikdar ne bom pozabil, kaki hakl je zabil Valter Birsa v Bratislavi. In na svetovnem prvenstvu. Kot se je za Siol res dobro spomnil tudi Zlatan Ljubijankić na tisto noro tekmo z ZDA, ko je imela Slovenija s Kekom na nogi osmino finala. Pa Dedič, Pečnik, Koren, Rudonja, Ačimović, Osterc… Ter zdaj Struna in Šporar. To. To je to. Da ni pomembno kdo. Samo da je.

    Ponos za ponedeljek
    Zato si Slovenija zasluži podporo tudi v ponedeljek. Ker si jo je prigarala. Ni pa zaman Kek opozoril, da zna biti Izrael mestoma še bolj nevaren od Poljske. Ker vprašanje, če bodo še eno ekipo tako omejili, pospravili, posedli, pošolali in preborbali.

    Morda se himna Siddharte nikoli ni zares prijela, ampak nekaj pa ima. Da ne samo da Dviga Slovenija zastave. Ampak da jih dviga v ponos. In to je to. To je bil ponos fuzbala slovenskega. Za to greš tudi dvakrat v Ljubljano v enem dnevu. Ker ja.

     

  • Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Spet nov začetek. Spet 1:1. Spet (le) točka.

    Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Ali, kot štejemo v Sloveniji: Ciper. Norveška. Bolgarija. Izrael. Makedonija. No, Severna Makedonija. Morda so tekmeci vmes spremenili ime, slovenska reprezentanca rezultata pač ni. Ena ena. Očitno je, še naprej, kalibrirana na 1:1. Svojevrstni bizarni rekord reprezentančnega nogometa mora biti tole. Ne samo razlika v tekmah v četrtek in nedeljo, vseh pet tekem je pokazalo, kaj je tisto, kar nogomet dela ne samo zanimiv, ampak prekleto zanimiv. Pet istih rezultatov, pet različnih občutkov. Od jeze, besa, ponižnosti, razočaranja, upanja, realnosti. Pri čemer je bil remi na Cipru, ki je začel ta niz oktobra lani, en korak naprej v zgodbi, ki je šla po dva koraka nazaj. Slovenija je pred tem, ne pozabimo, pod Tomažem Kavčičem trikrat izgubila. Je pa tudi zdaj že s tretjim selektorjem – pa pustimo, da je bil Igor Benedejčič vmesna rešitev – prišla do prav enakega rezultata. Istega, ne samo enakega. »Morali bomo zmagati, če bomo želeli kaj narediti,« je bil odkrit Matjaž Kek.

    Ni mogel biti zadovoljen s točko. Ne doma. »Vidi se, da naša točka v Hajfi ni bila tako brezveze,« je lahko pristavil, potem ko je v tej skupini doslej šlo Izraelu in Makedoniji boljše na račun Avstrije in Slovenije. Toda točka z Makedonijo niti čez čas ne bo ne delovala ne učinkovala bolje. Slovenija je zapravila dve točki. »Manjkajo zmage, zmagovalna miselnost mora priti v igralce same,« je Kekovo razmišljanje. Taktika je bila postavljena, čeprav je selektorja razočaral vnovičen padec v pobudi. Jalova, ji je rekel. Niz remijev je problematičen. Kot je tudi naivno prejet gol, prislov, ki ga je Kek sam uporabil. Analiza je znova bistra, odkrita, jasna. Kot je, žal, tudi pogled na lestvico. Toplo-hladno se nadaljuje, le da igralci s takimi rezultati kljub zelo svetlim trenutkom vse manj verjamejo vase. To lahko Keka najbolj skrbi. Da ne bodo mislili, od Oblaka do Iličića, da je 1:1 njihova realnost. Trenutno res je. Žal. Vsaj ko gre za tekmece, ki v Sloveniji še vedno vidijo možnost skalpa, Slovenija pa v njih tekmo, ki bo pognala »zadevo«. Ni je. Ne še.

    Potrpljenje je, očitno, mati vseh golov
    Pol ure. In to ne kakršne koli pol ure. To je bilo pol ure garanja, ampak še bolj potrpljenja. Pol ure znojenja, pol ure trpljenja. Slovenija je imela od začetka tekme težavo že zadržati žogo, kaj šele, da bi lahko kontinuirano, z več časa, gradila svojo igro. Makedonci so navalili v vsak duel, nalepili so se na hrbte, že prva linija, celo Goran Pandev, je pritiskala. Slovenija je bila lahko srečna, če je žogo spravila do polovice. Četrte, pete podaje domala ni bilo. Agresivni, hitri, malo tudi živčni in trdi so bili Makedonci. V Stožicah. Začutili so, da je to njihova priložnost. Igor Angelovski, njihov selektor, je šel tako daleč in rekel, da rezultat ni pošten, da bi si zaslužili zmago. Morda. Morda, bolj verjetno, pa tudi ne.

    Kajti ko je Slovenija dočakala priložnost, ko so Makedonci malo popustili, je takoj, nemudoma, ekspresno, igrivo, to-je-zdaj-naš-moment šlo. Z eno tistih akcij, ki jih lahko dajo sponzorji v oglase, ko vabijo na tekme, kjer se takšne akcije potem zdijo kot PlayStation. Benjamin Verbič je takoj dal žogo Josipu Ilićiću. Skoraj nikjer ga ni bilo pred tem. V bistvu nobenega od te dvojice. Pogledal je, podal Andražu Šporarju. Surovo, močno, borbeno se je Šporar otresel branilca in jo predal neoviranemu Mihi Zajcu. Ki ga v 90 minut v Izraelu in še 30 minut v Stožicah ni bilo nikjer. Po tem, ko je bil najbrž edina svetla točka mračne lige narodov. Zajc je bil luknja v sistemu 4-4-2, ki je bil 4-2-3-1, ki je nato bil 4-2-2-1-1. Praviloma je bil prav on tisti, ki je premikal te cifre sem pa tja. Iskal je prostor, pa ga ni našel. Zdaj je bil pa točno tam, da je 9.782 gledalcev dvignilo roke, še preden mu je žoga padla na glavo. Krasen zadetek, akcija, kakršnih tudi v Izraelu ni manjkalo in kakršne je Slovenija ponujala celo v mračni ligi narodov. Ta gol je pokazal, da je nekaj narobe, če je ta ekipa, če so ti fantje v zadnjem rangu. To ni D skupina fuzbal. To je precej več.

    Ampak za kaj več je treba zabiti tudi drugega. Matjaž Kek pa je zdaj videl, da je ta izziv še (pre)daleč. Slovenija lahko razmišlja o drugem golu, ampak ne za 2:0. Samo in zgolj za 2:1. Kajti Makedonija je takoj pritisnila, imela resno priložnost dve minuti po golu in še enkrat več se je pokazalo, da Slovenija ne zna zadržati vodstva. Napredek je, da ga vsaj ne lovi, kot ga je proti Cipru in Bolgariji. Slovenija zdaj ni več reprezentanca, ki bi morala krpati luknje. Je pa problem, da se sama zaleti v ledeno goro. Imela je dovolj priložnosti, znova, da bi zabila drugega. Šporar je imel dve, obe znova nepričakovani, ko ga je žoga bolj presenetila kot kaj drugega (ampak prav na tak način je zabil prvenec v Hajfi!). Zajc je imel v drugem polčasu na glavi zicer, pa mu je branilec odnesel drugi gol na tekmi. Verbič se v dobri situaciji ni znašel najbolje, znova. In Iličić? Ko Sloveniji zmanjka tistega zagona, ki ga očitno zmore do 60. minute ali približno do takrat, ko ima Verbič še ideje, Šporar pa energijo, potem se zateče k prekinitvam in strelom z razdalje, pri čemer je znova nabasala na tekmeca, ki se je ogradil, zacementiral in zaprl, toda dovolj elastično, da bi tudi Makedonija lahko imela tisti zadnji kot, prosti strel kot Izrael. Treningi pred naslednjim ciklusom bodo morali biti posvečeni še kakšnim drugim načinom, kako doseči gol. Lepe akcije so krasne, ta je zagotovo bila, vendar očitno niso dovolj. Morda bo Kek moral več tvegati oziroma prilagoditi sistem ter raje uporabiti dva napadalca v resda bazični, skoraj primitivni miselnosti, da več napadalcev morda zabije več golov.

    Petar Stojanović je pokuril vse bonuse
    Če kaj, Slovenija ni narod levih bočnih. Zato bi pričakovali, da bi bili problemi tam. V bistvu nenehno pričakujemo. Toda Bojan Jokić iz tekme v tekmo dokazuje, kaj pomenijo ne samo izkušnje, ampak pristop. Vselej se mora dokazovati na novo in prav to tudi počne. Čeprav pušča dober vtis, kapetanski vtis, bo na naslednji reprezentančni akciji najbrž znova nekaj negodovanja, kako to, da boljšega nimamo. Trenutno, vsaj sodeč po videnem, res nimamo.

    Zakaj torej o levem bočnem, če pa je Jokić opravil zgledno, zadovoljivo in temeljito svoje delo? Zato, ker ima Slovenija višek igralcev na desni strani obrambe, toda praviloma očitno takrat, ko desna stran obrambe niti ni glavna stvar, največji problem. Tokrat je bil. Pa ne samo tokrat. Kek je imel prav, ko je po ovinkih povedal, da ne gre vse zvaliti na enega igralca, nogomet traja 90 minut, igra ga 22 igralcev in ni kriv tisti, ki je bil izključen v Lizboni ali si je v žamet odel avto. Petru Stojanoviću v prid najbrž govori predvsem njegova neizprosna želja, da bi upravičil najprej svoja nato pa še pričakovanja vseh ostalih. Kek, ki je videl tudi dobre stvari, ki jih je naredil Stojanović, mu je v dveh tekmah ponudil veliko priložnost. No, ponudil. Glavna konkurenta sta manjkala: Nejc Skubic, ki se ga je najprej potihoma, na koncu pa vse bolj na glas, je manjkal zaradi privatnih razlogov, o katerih nihče ni povedal nič konkretnejšega, zato ne bomo namigovali. Ni ga bilo, manjkal je. Pika. Kot je manjkal tudi Martin Milec, ki je za Maribor odigral prvo tekmo šele prejšnji vikend na derbiju in ga odigral, za nekoga, ki je tako dolgo manjkal, zelo dobro. Potem ko je nazadnje resno brcal julija. Kek se takih vratolomnih poskusov pač ne gre in je upanje položil v Stojanovića. Ni ga uničil z menjavo (prave opcije tako ali tako zares ni imel), temveč mu je dal priložnost. Stojanović je zaspal pri golu v Hajfi, v Stožicah pa premedlo krenil v dvoboj z Alieskim in Slovenija je prejela gol. Že na osmi tekmi zapored. Kar pomeni, da ne gre vsega zmetati na Stojanovića. Je pa res, da je imel možnost za dva, tri predložke, da bi pokazal in dal tisto, česar Skubic praviloma nikdar ni dal. Še bolj pa se z vsako tako tekmo pokaže, kaj je reprezentanci pomenil Mišo Brečko. In kaj ji še vedno pomeni Bojan Jokić.

    Iskati igro in/ali osvajati točke?
    Še najboljša novica za Slovenijo je, da ima Poljska šest točk. Tudi Keku to ni ušlo. Ampak do obračunov s Poljsko je še daleč. Obe bosta jeseni. Prej Keka in ekipo čakata še dve gostovanji: najprej Celovec, kjer bodo Avstrijci igrali najprej za nujno točke, nato pa še za čast, in zatem še Riga na tekmi, ki jo Slaviša Stojanović čaka že kakih pet let oziroma vse odkar ni več selektor. Uf. Tekmi, kjer se bo pokazal karakter. Slovenija je namreč v zadnjih treh ciklusih zmagala samo na Malti in v San Marinu. Tako ali tako je nazadnje koga iz uglednega ranga premagala zdaj že dolgo tega, ko je Rok Kronaveter zabil proti Slovaški oktobra 2016 (1:0). To ni samo dolg niz, to je celo več kot trend. Morda to preprosto »je« slovenska reprezentanca. Časa za uigravanje začne prekmalu zmanjkovati, praviloma neobhodno takrat, ko začne primanjkovati točk.

    Matjaž Kek je zdaj v tem ciklusu v situaciji, ko bo cilj rezultat. Sredstva kmalu ne bodo več pomembna. Odnos je pravi, kot trdi sam, pristop tudi. Toda dober občutek kmalu izgine ob pogledu na lestvico. Sloveniji je, kot je rekel sam, cilj uvrstitev na Euro 2020, kamor neposredno pelje tudi drugo mesto. Dodatnih kvalifikacij ni, zato je Aleksander Čeferin, ki je bil znova na tekmi v Stožicah, preko prsta ni izpustil še nobene, odkar je predsednik Uefe, naredil ligo narodov, kjer si je slovenska reprezentanca bila »grdo storila«.

    Še bolj pozitivna plat, kot sam odnos, je Kekov stik z realnostjo. Ni se hudoval nad sodnikom, čeprav so sploh slovenske veziste po Izraelcih tudi Makedonci krepko kloftali po nogah. Ni razglabljal o tem, koga ni. Okej, saj so itak skoraj vsi. Na vprašanje o Kevinu Kamplu, ki je najbrž res precej manjkal, da bi Slovenija imela nekoga, ki bi se bil sposoben obrniti na sredini, stopiti na žogo in dati občutek varnosti, ki ga Jasmin Kurtić in Rene Krhin skupaj žal ne premoreta, ker pač nista tak tip igralca, je Kek spet rekel, da imamo najboljše. Da prosil ne bo nikogar. Reprezentanca je kadrovsko konsilidirana, kar zdaj potrebuje, je več stika z realnostjo. Bolj se morajo tudi sami približati javnosti. NZS je zdaj na maksimalnih obrambih, kar zadeva marketing in promocijo. Nogomet so približali pač najširši javnosti, v Televiziji Slovenija ima partnerja, ki je vesel, da je v tem razmerju in komaj čaka na naslednji zmenek, čeprav se potem pogovarjajo, zakaj »tema dvema še kar ni uspelo«. Vendar ni dovolj, da pridejo ljudje z zastavami Kozje, Ilirska Bistrica, Šempeter itd. Priti mora prva liga. In igralci morajo dati občutek, da dihajo z reprezentanco. Na igrišču, da ne bo pomote, dajejo res vse od sebe, naj bo to še tako zlajnano, toda nato grejo in zdi se, da jih do junija ne bomo ne slišali ne videli. To bi veljalo spremeniti. Sploh ker utegne imeti reprezentanca, če se bo NZS smelo lotila projekta Avstrija, v Celovcu dobro podporo. Zaradi borbenosti si jo gotovo zasluži.

    Podpora s tribun je, ampak…
    Ni veliko selektorjev, ki bi rekli, na novinarski konferenci, pa sploh ne prvič, da bi ponovili, da bi radi, da poka in se kadi. Toda Keka gre razumeti. Če na Kantridi in nato na Rujevici ne bi grmelo in pokalo, ne bi Rijeka nikoli osvojila naslova. In enako ne bi Rusov stisnilo, ko smo cepetali, grmeli, kleli, kričali na tisti nadtekmi v Ljudskem vrtu. To nogomet, vsaj na tem prostoru, na koncu dneva je.

    NZS se z vsemi kadri, načini, pristopi in idejami trudi, da bi iz tekem naredila… No, spektakel. In to počne na raznotere načine. Ima Trigija, ima oglasne panoje po celi državi, ima Miho Penka, ki je dober spiker na stadionu. In med drugim se (po)trudi tudi tako, da pošlje med navijače, tiste, ki pridejo dovolj hitro, da jih ne zdela gneča pred Stožicami, animatorja. In ga je tudi tokrat. Fant je res dobro opravil svoje delo, sploh ko je bil stadion še uro pred tekmo slabo obiskan, in našel navijača, ki je dobil, očitno, doživljenjsko vstopnico za tekme reprezentance v Stožicah. Bolj kot to, kaj pomeni za nagrajenca, če bodo tekme še kdaj kje drugje (pa že dolgo niso bile), je presenetilo, kaj je navijač rekel na vprašanje, kdo je njegov najljubši navijač. »A to iz Slovenije?« Hm. Verjetno, ja.

    Nič ni narobe, fuzbal je pač globalni šport, toda to je bil nazoren primer, kaj se zgodi, ko se fokusiraš na najširši krog, pozabiš pa na morda manjšo, toda pomembno skupino. Najbolj pomembno. Aleksander Čeferin je prinesel, ustvaril, postavil Brdo. In odnesel organizirane navijače. Vprašanje, kaj bi izbral Kek, če bi lahko izbiral. Hipotetično, seveda, toda gre za to, da ima reprezentanca vse pogoje, nima pa bistva. Trigi ne bo nikdar Lipko. Če se lipkota kakopak še spomnite. Ampak, skratka, NZS skuša imeti dance cam, iz tekme reprezentance dela šov, ljudje se, za boga, kušnejo pred celim stadionom. Toda v nogometu je ta specifika, da ko se enkrat tekma začne, je animatorja treba najti med ljudmi. In tega nobena maskota ne more narediti. Zato bi Kek rad slišal organizirane navijače. To so trenutki, ko se Viole in Green Dragons, moralo bi se še Terror Boys in Black Gringos, pa Nuclear Power Boys in Small Faces, ki tvorijo redno navijaško sceno v Sloveniji, navijačev pač ne moremo pripeljati iz tujine kot ne moremo niti nogometašev.

    Nogometni zvezi ne bo krona padla z glave, če bo prva kontaktirala navijače. Trenutno pač bolj potrebuje navijače kot oni reprezentanco. Preporod v vzdušju je tukaj, Kek je pohvalil »navadne navijače«, ki so krepko zakričali, a mu niti ni ušlo, da so h kulisi dobre tekme pripomogli tudi gostujoči navijači, ki jih je bilo, znova, mestoma precej boljše slišati kot domače. Slovenija take podpore pač nima. Ne še. Ne več. Jo pa nujno potrebuje. Vsaj ob koncu tekme bi jo, ko so začele pojenjati moči.

     

  • Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Jan Oblak 7/10 Pri nobeni od večjih priložnosti Makedonije, pa tudi pri zadetku, mu ni ostalo drugega, kot da se je čim širše postavil, da bi zmanjšal kot. Ob koncu tekme zbran in še naprej poveljnik obrambe. Nekoliko se še pozna, da ni povsem utečeno iznašanje žoge. Ena mu je, do Iličića, v prvem polčasu zelo uspela. Kakšna mu pa tudi ni.

    Petar Stojanović 3/10 Pokuril je vse bonuse. Po slabem pokrivanju v Izraelu mu je tokrat ušel Alioski. Pa ne samo on. Ni znal najti ravnovesja med napadom in obrambo, pokazal je točno tisto, kar je, od vseh, ravno Srečko Katanec ponujal kot razlog, zakaj mu ni dajal priložnosti.

    Aljaž Struna 7/10 Stabilna, skoraj izstopajoča predstava, v kateri je pokazal, da mu štopersko mesto ne samo leži, temveč zna biti glasen, do sodnika neizprosen in tak, da tekmečev napad pošteno najeda. Pomagal Krhinu, pomagal Mevlji, pomagal v bistvu komurkoli.

    Miha Mevlja 6/10 Še vedno se bo od njega pričakovalo (ne)upravičeno največ. Ni še poveljnik obrambe, ki je znala znova zapaničarit.

    Bojan Jokić 7/10 Znova pokazal, kaj naredijo izkušnje in, še bolj, pravi pristop. Po njegovi strani se ni prebijalo, sam je poskušal, a ne zaletavo. Garancija za cele kvalifikacije, a potrebuje prvoligaški klub tudi jeseni.

    Rene Krhin 6/10 Tekma, v kateri je pokazal, da se zna učiti, čeprav se še vedno uči med tekmo, kar je nevarno na kateri koli poziciji, na zadnjem veznem v sistemu 4-2-3-1 pa še toliko bolj. Še vedno se ne zateče k prekrškom, ko bi to bilo nemara bolj modro. Izbijanje pri golu Makedonije je bilo dobronamerno, a škodljivo. Sicer suverena, a mestoma še vedno negotova predstava.

    Jasmin Kurtić 5/10 V večjem delu tekme neviden, sploh v drugem delu, kar je zanj morda, sploh v tej vlogi, sicer bolje, toda ni še našel svoje igre. Za večje uspehe bo Slovenija na tej poziciji potrebovala več.

    Miha Zajc 7/10 Tekma v Izraelu ne samo, da mu ni uspela, temveč je bilo vprašanje, če je plačal največji davek selektorske menjave oziroma menjave sistema. Tudi prve pol ure tokrat ga ni bilo nikjer. Nato pa je bil tam, kjer celo tekmo ni bilo skoraj nikogar več. Do konca polčasa je imel še dve dobri situaciji, vendar ni več našel tiste lanske magije. Na nogi je imel, ne pozabimo, najlepšo priložnost za 2:1.

    Benjamin Verbič 6/10 Želel je. Zelo je želel. Saj vedno želi. Borba, borba, borba. Odkrival se je, v drugem polčasu imel vsaj eno dobro situacijo, je prejemnik Iličićevih idej, toda v tej Kekovi akciji je vselej nekaj zmanjkalo.

    Josip Iličić 8/10 Kaj še zapisati? Ko dobi žogo Iličić, se že v zraku začuti ideja, šmek, vic. To je fuzbal. To je poteza več. Kar Iličiću še manjka, je nekdo, s kom bi lahko svoje ideje delil do te mere, da se ne bi zdelo, kako to počne vsakič znova.

    Andraž Šporar 6/10 Po prvencu v Hajfi bi gladko lahko na tej tekmi zabil še dva. Je pa res, da mu tokrat dve dokaj nepričakovani podaji (sploh prva, a tudi druga) nista uspeli tako, kot tisto darilo za prvenec v Izraelu. V nadaljevanju ga je poskralo. Še vedno pa v tem trenutku prvi napadalec za Kekovo filozofijo.

    ***
    MENJAVE
    Robert Berić 6/10     Zamenjal je Andraža Šporarja po 71. minutah. Dobil je en predložek, skušal pritiskati s tekom na zadnjo vrsto Makedonije, čakal na žogo, a je ni dočakal.

    Domen Črnigoj -/- Čakal, iskal prostor, vendar ni vplival na igro.

    Luka Zahović -/- Drobiž minute, morda krepko prepozno

  • Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Odnos, vtis, pristop, priložnosti
    Na kratko – v eni ugotovitvi? Gre kar z izjavo Matjaža Keka: »Nismo razočarali, potencial je.«

    Merilo. Za merilo gre. Če je merilo kalvarija, ki jo je Slovenija dala skozi zlasti v drugem delu druge ere Srečka Katanca, ki se je zavlekla v sedmino Tomaža Kavčiča, potem je tekma z Izraelom precejšen uspeh. Ne v rezultatskem smislu, točka, niti v gosteh, ne more biti razlog za proslavljanje (bolj so z njo, sodeč po izjavah, zadovoljni Izraelci), kar se je videlo že takoj po tekmi v izjavah tako Andraža Šporarja, ki je zabil prvenec, a obžaloval izplen, kot izkušenega Bojana Jokića, za katerega je bil pozitivni del pristop. Vsemu temu Matjaž Kek, ki s točko prav tako ni zadovoljen, po remiju v Hajfi pravi potencial. In ima prav. Čas, še bolj pa razplet v skupini bo pokazal, kako (ne)uspešna je bila tekma v Izraelu.

    Slovenija je, kot Slovenija počne vse odkar ni padla Ukrajina za Euro 2016, tekmovala sama s sabo in je, takšen je občutek takoj po tekmi, v tem (samo)boju po dolgem času prvič zmagala. Ali pa, če želite, vsaj ni izgubila. Osredotočenost je zdaj uperjena najprej na igro, nato na rezultat, kar je, glede nato, da bo novembra desetletje, odkar se je reprezentanca kam uvrstila, edina normalna pot. Lahko bi ven jemali zahtevo Aleksandra Čeferina, ki je Keku za pogoj postavil uvrstitev na Euro 2012 in ga zaradi tega tudi zamenjal, ni pa enakih kriterijev postavil Katancu. Vendar nič od tega, nič iz zgodovine, ni pomembno. Prav nič. Nemogoče je sicer delati reze in menjavati knjižnice. Ne. Slovenija je pač tudi ena knjiga s svojimi poglavji. Kajti ob predstavitvi postave se je zazdelo, da je vse enako, le selektor je… No, še on ni nov.

    Je pa novo nekaj drugega. Pred, med in po tekmi se večina ni ubadala z javnim nastopanjem selektorja, nihče skoraj ni omenjal medijev (razen v prevelikem fokusu na to, kdo bo kapetan, kar je bila preokupacija z napačnimi deli reprezentance), ničesar o vodstvenih strukturah NZS, kaj šele o lokalnih peripetijah tipa Maribor vs. Ljubljana. Nič. Že to je velik napredek, ker ni mučno spremljati reprezentance. Ni tesnobno, ni depresivno, ni jezno in ni ključno, kaj bo selektor povedal po tekmi. Iz tega vidika je delo Igorja Benedejčiča, ko je prišel na samem koncu samotne agonije, bilo smelo in smiselno in dovolj uspešno, da je povprečen navijač najbrž pozabil, s kom »smo se sploh tako mučili v tistem pokalu, ligi nacij ali narodov ali kaj je že«.

    Kek ima prav: najbolj pomemben je odnos. Saj v ligi narodov odnosa, borbenosti in želje tistim, ki so seveda prišli, ni šlo očitati. Še to je bilo: Kevin Kampl je skoraj neomenjen, poškodovanih, sicer redkih, Kek ni vlekel na plano, ni naredil celotne analize slovenske nogometne realnosti, ni jamral čez potovanje, premalega števila treningov, vremena, sodnika niti omenil ni, pa bi ga lahko, ipd. »Za odnos si fantje zaslužijo kompliment,« je po tekmi za Televizijo Slovenija povedal Kek. In to je tisto, kar se da odnesti iz Hajfe. Slovenija je domov prinesla točko, na kateri lahko gradi. »Če bomo doma premagali Makedonce, potem je točka dovolj,« je še bolje povedal Jokić. Kapetansko. Morda ni naravni kapetan, ampak nima kapetanskega traku samo zato, ker je »najdlje zraven«. Ne. Jokić, ko je treba, kar je pokazal tudi v tekmah, ko smo pričakovali, da bo najbolj trpel, pokaže, da ni tam samo zato, ker je bil od nekdaj zraven in ker bi Slovenija doživela kolektivno amputacijo na levem bočnem. Ne. In ima prav. Kar reprezentanca potrebuje zdaj, je vnovična podpora navijačev v Stožicah. Ti reprezentanci niso obrnili hrbta niti, ko je bilo najhuje. Ampak za kaj več pa mora NZS delati več. Ne samo na oglasih, socialnih omrežjih ipd. Ne. Vsak dan. Na renomeju fuzbala kot takega. Kje se to začne, pa tudi vemo. Doma.

    Na novo vse po starem ali staro po novem: izhajanje iz obrambe
    Morda je, glede nato, kako in kaj je izbral, šlo razumeti, zakaj je Matjaž Kek pustil nekatere stvari nejasne do konca. Naj se pokaže na igrišču – to je njegov moto. In pokazalo se je. Enajsterica Slovenije je bila komaj kaj spremenjena, v nekatere spremembe je bil Kek povrhu prisiljen (desni bok), druge so bile posledice tega (Struna), tretje so bile pa selektorjeve lastne zamisli (sestava napada in osrčja sredine ter zamenjave). Kek ni naredil globokega reza v reprezentanco. Razlogov je (lahko) veliko: od najbolj očitnega (to je najboljše, kar imamo) do najbolj špekulativnih (Kek tako neposredno tekmuje s predhodnikoma). Ampak kakorkoli že, Slovenija ni doživela pretiranih kadrovskih sprememb.

    Petar Stojanović je dobil priložnost od začetka, prodiral, igral zelo odprto, skoraj (pre)drzno, a s tem puščal prostor in upal, da bo Struna »poflikal«, kjer bo treba. Večinoma tudi je – razen pri golu Izraela. Na drugi strani je Bojan Jokić, ki običajno nekje do drugega polčasa zavrne vse negativne kritike z borbenim, pametnim, izkušenim pristopom, s katerim Slovenija po levi počasi pride prek polovice, odigral kapetansko tekmo. Centralna branilca Miha Mevlja in Aljaž Struna sta imela, ko so Izraelci pritisnili, nekaj težav in se še iščeta, pri čemer bo to ključni ciklus zlasti za Mevljo, da pokaže, če je sploh prvi štoper reprezentance, kaj šele potencialni gradnik ekipe. Kolektivni razpad sistema pri prejetem golu gre na rovaš celotne obrambe.

    In potem je tu Jan Oblak. Dve, tri bravurozne parade, po katerih smo se spomnili na Vida Belca, od katerega se je nekako upalo, da mu bo to uspevalo. Večinoma mu ni, pri čemer je bilo nepošteno pričakovati, da bo, no, Oblak. Ta pravi Oblak je naredil veliko razliko, morda največjo. Dal je Sloveniji zagotovilo. Že s tem, da je tam, daje tekmecem vedeti, kako in kaj. Občutek je bil, da Izraelci drugega ne bi dali. Ker bi bil tam Oblak. Pri golu ni mogel prav nič, a prav tam se tudi vidijo nekatere frustracije. V Atleticu, kjer so na novo izumili 1:0 fuzbal, je drugače in vselej bo. Če bo Kek uspel Oblaka prepričati morda celo, da bo ključni mož celotne obrambe, torej v celotni peterici, Sloveniji za remije ne bo treba trepetati. Že zdaj ji ni, čeprav so se nekatere kronične težave – kot je zlasti živčno consko premikanje, ko ima tekmec žogo v slovenskem kazenskem prostoru – še vedno vidne.

    Sploh pa ne bo treba trepetati za remije, če bo osrednji tandem, na katerem ne gradi samo Kek, ampak tudi, ne pozabimo, Olimpija in Maribor, ki prav tako večinoma igrata z dvema zadnjima vezistoma, opravil, kar mora. Jasmin Kurtić in Rene Krhin sta hudo trpela nekje na sredini prvega polčasa. Že drug drugemu nista bila v oporo, kaj šele, da bi zmlela Izraelce in ponudila žogo, na katero so čakali Ililić, Zajc, Verbič in Šporar. Kar četverica je bila odvisna od dvojca. Uf. Oba sta želela žogo spraviti čim prej naprej, za vsako ceno, vendar kaj, ko sta ob tem puščala preveč prostora, ki bi ga kakšna druga reprezentanca surovo izkoristila. Nobenemu od obeh ne gre oporekati truda. Ampak prvi polčas je bil nevarno povprečen. Bili smo, kjer smo že bili. Videli, kar smo že videli. »Prvič sta po dolgem času igrala skupaj v paru,« je bil milostljiv Kek. Prav je, da je bil. Moral je biti, kajti Krhin je v drugem polčasu odigral eno najboljšim tekem ali pa, no, vsaj polčasov. Razdelila sta si naloge, Krhin se je žrtvoval in začel onemogočati tekmece. Postal je destrutkor. Postal je borec. Postal je igralec, ki klizne, če je treba. Pri čemer na instagramu še ni profila »destruktor«. Ja, Krhin je (ne)upravičeno trpel kritike. Sploh tista, da še ni odigral resnega fuzbala, je imela v sebi nekaj boleče resnice. Kek mu je vseeno zaupal, dal mu je čas in Krhinov primer je dokaz, kaj Kek ima. Znotraj tekme lahko zagotovi s svojo taktiko, da lahko kdo napreduje. Lahko pa, kot je bil primer Zajca, nazaduje. Ampak ob vsem tem so – ekipa. Za takšno miselnost Kek potrebuje potrpljenje, kakršnega premore sam. Kajti klop ni tako kratka, še zlasti ne, če ima kdo povprečno predstavo, kot jo je imel prav Kurtić.

    Toplo-hladno iskanje težišča
    Selektor je temu rekel toplo-hladno. Mi bi temu rekli iskanje težišča. Slovenija je naredila eno zelo dobro stvar (dala je gol za 0:1) in eno zelo slabo (dobila ga je že čez sedem minut). Saj se je še zgodilo seveda »vse« vmes, toda Keku ni ušlo, da so tehnične karakteristike moštva tisto, kjer bo potrebno delati korak po korak. Slovenija je pač zdaj že lep čas reprezentanca, ki bo delala napake. Drage napake. Napake, ki odnašajo točke, če se jih poveže dovolj, pa še selektorje in če niti to ne zaleže še igralce. To je zaenkrat očitno neizogibno, kar pa gre jemati z rezervo, saj je bila prva »resna resna« tekma ne samo za selektorja, ampak tudi za reprezentanco, ki je, vseeno ne pozabimo, v ligi narodov padla na dno dna.

    Predvsem je, ko Josip Iličić ni imel svojih vrhunskih potez, zaskrbela kombinatorika. V celih fazah obeh polčasov Slovenija ni zmogla sestaviti več podaj, sploh druge podaje, kot je takoj izpostavil Kek. Ker so reprezentanti dobili precej njim prilagojeno taktiko, če že ne sistema, v kateri je velika večina lahko bila to, kar tudi sicer je, je jasno, da Slovenija ne zmore igrati nogometa »za žogo«. Ko so poskušali stati na svoji polovici in čakati na protinapade, se je gol Izraela celo prej pojedel kot zavohal. Zato čaka Keka ključno delo ravno v sredini: nič ne bo narobe, če bo Slovenija izgubila žogo ali dve ali pet, ampak morala jo bo takoj dobiti nazaj, saj brez nje pušča luknje zlasti na bokih in vedno Jan Oblak pač ne bo zadoščal. Ne gre zato, da bi se Kek moral iti Guardiolo ali totalni nogomet, za kaj takega bi potreboval bolj kompletne igralce. Bo pa moral najti več prostora. Zdi se, da je bil Miha Zajc večkrat bolj na poti soigralcem kot tekmecu, enako je kasneje veljalo za Benjamina Verbiča. Z menjavami (Črnigoj, Bohar, Bijol) se je Kek zadovoljil s točko, toda to je storil kot posledico, ne kot vzrok. Prav v menjavah je še najbolj pokazal in razkril svoje osnovno poslanstvo, ideje in ocene zmožnosti te reprezentance. Globoko v drugem polčasu je Kek torej ugotovil, da Slovenija, ki je imela kar nekaj zelo lepih priložnosti, še ni zrela za zmago. Je pa zrela, da razmišlja o njej. Že zato, ker ima Iličića, katerega podaje in igrivost so še naprej tisto, kar Slovenijo lahko in skoraj mora popeljati višje.

    Prvenec Andraža Šporarja
    Resnici na ljubo sta izraelska branilca z golmanom vred iz podaje Reneja Krhina naredila priložnost. Ampak nič zato, Andraž Šporar je ponujeno z veseljem izkoristil in zabil svoj težko pričakovani in prigarani prvenec. Ni malo tvegal Kek, ko se je raje odločil zanj kot za Roberta Berića. Obneslo se mu je, ker je Šporar zadel. Je pa res, da je Slovenija imela vsaj tri še bolj konkretne priložnosti, ki si jih je priigrala sama in ni rabila čakati na napako tekmeca.

    Bolj kot sam izbor Šporarja, ki je povsem legitimen in kaže na Kekov renome, s katerim se lahko odloči, kot želi in za to odločitvijo stoji, je presenetila taktika, v kateri Slovenija seveda ni igrala z dvema napadalcema. To ni 4-4-2. Niti 4-4-1-1. To je prej razvejani 4-5-1, pa ne da bi to bilo samo po sebi pomembno. Ni. Je pa Slovenija končala brez napadalca, Kek je še bolj v igro poslal »elastična« vezista, kakršna sta Domen Črnigoj in Damjan Bohar, katerih nogometne karakteristike očitno poosebljajo Kekov načrt v Hajfi: najprej do žoge, nato v napad. Obramba kot osnova. Kar je prav, saj tovrstni pristop lažje zagotavlja točko. Skrbijo pa lahko zapravljene priložnosti in, še bolj, individualni poskusi proti koncu tekme, ko je vsak želel nabiti žogo. Najbolj očitno Domen Črnigoj, a ni bil edini. Šporar in Verbič sta si prigarala svoji veliki priložnosti, a pokurila večino energije. Pri doseganju golov ima Slovenija največje rezerve. Sploh proti moštvom iz nižje rangiranih bobnov.

    Milenko Ačimović rešitelj (ne)kvalitete Televizije Slovenija
    Za nacionalko bo vedno drugače. Resda so dokončno, že lep čas, mimo tisti časi, ko se je še ne samo pričakovalo, temveč skoraj zahtevalo, da bo nacionalka prenašala ligo prvakov. Vendar že slabo desetletje prenaša tekme slovenske reprezentance, še vedno pa vztraja pri konceptu iz časov, preden je prišla konkurenca iz leve, desne in vsepovsod vmes. Resda je njena narava, da zaposleni rotirajo in dobivajo raznolike priložnosti, toda tam, kjer iztopa in nudi presežke, ima stalno ekipo. Dirka po Franciji, recimo, je tak, zelo dober primer, kjer rotacije ni. In hvala bogu, da je ni.

    Sama izvedba tekme, studia, izjav, komentiranja je bila nivo višje. Studio je končno bil, kakršen mora biti. Celo boljši kot v času svetovnega prvenstva, ko so se razkrili kronični problemi nacionalkinega tretmaja nogometa, za katerega potrebuješ temu posvečene, predane in predvsem izobražene ljudi. Komentator Urban Laurenčič vedno znova da občutek, da mu je nogomet všeč. Ampak ravno za to gre. Všeč mu je. Rad ga komentira, veliko mu pomeni, da je zraven. Kar je sicer dobro iz vidika angažmaja, lepo je videti, če nekomu je do nečesa. Ampak Urban Laurenčič ni povsem nogometu predan človek, ne zna prebrati igre in povrhu začne uperjati željati v mikrofon, zaradi česar je, pa naj ne zveni zlobno, tisti premor v prvem polčasu, ko je padla zveza, premor prišel nekoliko prav. Kajti Laurenčič sam bi bil nemara celo boljši kot v paru z Brankom Zupanom. Pri njem nacionalka absolutno predolgo vztraja. Mož je primarno dobrohoten, njegove reference morda res niso bleščeče, vendar vseeno več kot zadovoljive. Vse to že vemo, o vsem tem smo že pisali. Toda Zupanu televizija in javno nastopanje preprosto ne ležita. Morda je Zupan dober govorec v nogometnih krogih. Najbrž je. Ampak pri tekmah reprezentance – še bolj kot v ligi – nagovarja najširši krog ljudi. Laurenčič ima precejšnje izkušnje s komentiranjem v paru, toda v nogometu potrebuješ nekoga, ki zna igro prebrati, ki sam kaj reče in ki sam kaj nagrunta. Zupanu se je čas za dokončno priložnost, da pokaže, kaj zna, že zdavnaj iztekel in Televizija Slovenija nikomur ne dela usluge, da vztraja pri njem. Izboljšal se je v studiu, vsaj malo, toda že Nenad Protega je na derbiju pokazal, da mu vse to bolj leži.

    Kar je Televizijo Slovenija ne samo rešilo, ampak iz fuzbala naredilo nekaj več, potem je to bil Saša Jerković, ki mu teren dobro leži, saj je imel dobra vprašanja, ter studijski del. Milenko Ačimović je dober zato, ker ne, kot bi najbrž rekel sam, filozofira. Pove direktno. »Verbič je naredil napako že pri sprejemu« ali »Oblak tukaj ni imel šans«. Za takšne izjave je potreboval seveda tudi dobrega izpraševalca, za kakršnega se je izkazal Tomaž Hudomalj, ki ni želel izstopati in je prepustil Ačimoviću glavnino analiz, pri čemer je režiser skakal sem in tja zlasti po tekmi, vendar to dinamike ni zmotilo. Milenko Ačimović, tudi tega ne pišemo prvič, je še en kader, ki bi lahko za slovenski nogomet veliko naredil tudi v tej vlogi. In to čeprav njegova slovenščina še zdaleč ne dosega nivoja, vrednega nacionalke. Toda še enkrat več se je pokazalo, da je vsebina pomembnejša od forme. Slovenska nogometna reprezentanca je pač velika stvar. Ena največjih v slovenskem športu. Ker se ji ljudje ne odrečejo niti, ko resnično ne gre. In Televizija Slovenija ima pri tem eno največjih vlog. Tokrat je pokazala precejšnje izboljšave, toda če želi napredovati, se bo morala nekaterim zahvaliti za sodelovanje.

  • 12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

    12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

    Hešteg. Srce? Bije? #srcebije? Najprej se je debelo gledalo, kje je tu še kakšno srce. Ampak dobro. Novi časi. E-časi. Ampak to je bil še čas luksuza. Na koncu namreč niti onim, ki še imajo kaj srca, ni bilo povsem jasno, če jim ta še bije. Še zadnji poskus združevanja navijačev je morda na dolgi rok spodletel manj, kot je priletel sprva, ko je #srcebije delavalo prisilno in zgrešeno, predvsem zato ker je bil kičasti, pisarniški pristop k zelo terenski, čustveni zadevi. Seveda se je #srcebije prijelo, ker se take stvari na dolgi rok pač primejo. Ampak tudi Košarkarska zveza Slovenije je ugotovila, da je bil #junaki pač preveč velikopotezen hešteg. Če si na koncu peti, pač nisi junak. Še posebej, če igraš doma. Samo zato, ker si prišel, še nisi junak. In samo zato, ker si, še srce ne bije. Zato… Če so odpovedi, menjave selektorjev in slab obisk… Bi veljalo sestaviti nov, khm, ključnik.

    Dresi. Seveda je to predvsem stvar opremljevalca, ampak Slovenija je v zadnjih letih zamenjala toliko odtenkov, da danes noben otrok najbrž ne bi znal narisati takšnega dresa, kot ga je reprezentanca nosila na zadnji tekmi. Barva dresov je, najbrž res, najmanj pomembna stvar, ko gre za rezultat, ampak če pomaga pri poenotenju barv na polnih tribunah, je vredna razmisleka.

    Izbor (manjšega) stadiona. Ena bolj perečih, spornih, nevralgičnih točk. Akupunktura, ki včasih prekleto zaboli. Preden pridemo na debato Stožice vs. Ljudski vrt… V pokalu narodov bi Slovenija skoraj morala igrati kakšno tekmo v Kopru, kjer imajo radi fuzbal, kar so pokazali, ko je tretjeligaš gostil aktualnega prvaka v pokalu in je, sredi tedna, prišlo več kot tri tisoč ljudi na Bonifiko. Bonifiko, stadion, ki slovi po tem, da je idealni primer za naše razmere. Če odštejemo, da je zunaj stadiona županska plaketa, kako pa je, ko se v Sloveniji župani fuzbal, pa tudi vemo. Ko bo Murska Sobota dobila reflektorje, še ne bo imela – romantika gor ali dol – idealnih pogojev, ker še vedno nima najboljše zelenice. A bi veljalo razmisliti, da bi ena tekma, tu in tam, vseeno bila odigrana še kje drugje. Celje žal zaradi pogrezanja stadiona v zgodovino ni opcija, Nova Gorica pa zaradi bližine Kopra najbrž tudi ne.

    Povezava s PLTS. Da je reprezentanca največji produkt, je slogan, moto, bistvo, ki ga je v eno ponavljal Aleksander Čeferin. In vmes naredil Prvo ligo Telekom Slovenije, ki mu je kot produkt bolje uspel, kot reprezentanca. Ampak odnos med obema je kilav, kar toliko bolj preseneča, saj je pod eno streho, odkar ni več Združenja prvoligašev. Potem ko je naposled več vpoklicev in celo minutaže (Rudi Požeg Vancaš nazadnje), je preskok med obema prevelik, reprezentanca pa od klubov izjemno oddaljena. Nenazadnje, zadnje, o čemer bi razmišjali na derbiju, je reprezentanca. Kar ni dobro. Tako kot NZS oglašuje reprezentanco med derbijem, bi morala tudi med tekmami reprezentance. Nenazadnje, Kevin Kampl je edini, ki žogo ni brcnil na naših stadionih. Vsi ostali so začeli tukaj.

    Izbor glasbe. Katera je prava himna slovenske fuzbal reprezentance, nekako, globoko v sebi, vemo vsi. Itak. Je pa res, da je Matjažu Kek pesem Dviga Slovenija zastave še kar všeč in se mu zdi, kot človeku z izbranim okusom, še kar primerna. In veste, v bistvu tudi je, kar je Siddharta sama pokazala leta 2011, ko je igrala v Stožicah. Slovenija gre naprej bo pač imela največ čara, zanosa in tudi patosa, ker je precej bolj ljudska. Sicer pa bi veljalo pred tekmami, kjerkoli že te so, (še bolj) podomačiti glasbeni repertoar. Sestaviti takega, udarnega.

    Novinarske konference. Matjažu Krajniku, tiskovnemu predstavniku, ni moglo biti lahko. Sicer je bil zato seveda plačan, zaposlen, pa vseeno. Niti najboljšemu piarovcu ne bi bilo lahko. Srečko Katanec je sicer z mediji znal, ampak s tistimi pred iznajdbo facebooka in youtuba, približno takrat, ko je prvič odšel kot selektor, nasploh pa so Katancu živce parali komentarji pod članki bolj kot članki sami; Tomaž Kavčič pa je bil že s svojim izrazom na licu Mount Everest za katerega koli piarovca. Je pa tudi res, da je Krajnik – kot se to v našem fuzbalu rado počne – na konferencah sam deloval, iz sicer ravno prej napisanega, nekoliko živčno, prenagljeno in tesnobno. (Pre)hitro je padlo »še ima kdo kako vprašanje«, ko je bilo itak jasno, da ima cela država še kakih osem vprašanj. Novinarske konference so lahko luštna stvar, pa ne samo takrat, ko so rezultati izjemni. Še zdaleč ne. Manj je več še zdaleč ne drži, po drugi strani pa se da tudi z manj več. Če traja tiskovka manj kot deset minut, je nekaj narobe. Če traja za en polčas, prav tako. In seveda svoj del, zame vsaj polovico, nosi tudi novinarstvo samo. Keka čaka drugačna novinarska scena, ne tako drugačna, kot je pričakala Katanca, ampak vseeno. Na Hrvaškem se je naučil marsikaj, slovenska scena je manjša, bolj predvidljiva in tudi, preko palca, nekoliko mlajša.

    Flash izjave pomočnikov. Morda so izjave pomočnikov trenerjev res »nujno zlo«, s katerim se televizija pokaže v studijskem delu. Ampak s pomočniki pri nas nekako nimamo sreče, ko gre za javno nastopanje. Pri tovrstnih izjavah ni toliko pomembna vsebina kot sam nastop, saj pomočnik ponazarja duh slačilnice. Pomočnik ne more postati velika zgodba, ne more naštancati gledalcev, lahko pa naredi nekaj škode, če ima neizdelan, neartikuliran in podpovprečen nastop, kot smo videli tudi pri Robertu Englaru nazadnje. Potem bolje nič kot to.

    Tv oglasi. Ne bo škodilo, če se pri snemanju oglasov za nacionalko oziroma lastnika pravic, posvetujejo. Ker dajati Roka Kronavetra v oglas, pa potem ni vpoklican, ali Roberta Berića, pa ta ne igra, in podobno… Ne koristi nikomur. To seveda ni stvar selektorja, je pa nekaj, kar je bil svojevrsten marketinški problem.

    Navijači. Nisem prepričan, ampak mislim, da na koncu lige narodov nisem več videl napisa »Brkini za Slovenijo« in »Japodi«. Dva napisa, ki sta bila na tekmah reprezentance od vedno, za vedno. Saj kamera vedno najde kakega navijača, ki zaluta, ko je celo že vsega konec, v Sofijo – tem bi NZS morala podeliti častno in življenjsko sezonsko -, ampak pustimo zdaj bizarne primere. Združenih navijačev ni oziroma so združeni v tem, da komaj čakajo največje navijaške skupine – Green Dragons, Viole, Black Gringos -, da se vrne liga, kar še Angleži ne počnejo več tako zavzeto. Matjaž Kek je bil že v marsikateri situaciji: od lastnega metanja bakel do zaklepanja v pisarno. Ampak ti časi so davno nazaj, Armada ga je kvečjemu nosila po rokah. Kolikor se spomnimo, se Kek z navijači neposredno v prvi eri ni rabil ubadati. Kdor je bil na stadionu Tehelne Pole, e, ta ve. Kaj šele vsi tisti, ki ste šli v Južno Afriko. Kek je najprej prinesel rezultat.

    Cena vstopic in način prodaje. Še pod Čeferinom se je paketna prodaja izkazala kot siljenje navijačev. Ko si je NZS to še lahko privoščil. Za ligo narodov bi bila paketna prodaja preveč. Če želite videti Anglijo, morate še to-pa-to, je bilo eno, a tudi to ni bilo prav. To ni pošteno, pa ne samo do navijačev, ampak do kulta reprezentance same. Kaj je uspešna prodajna politika? Da pridejo ljudje gledati najprej svojo reprezentanco. Da je stadion razprodan, ne glede nato, ali igramo dodatne kvalifikacije ali San Marinom. Še huje je bilo ob gostovanju Bosne in Hercegovine in Albanije, ko smo de facto igrali v gosteh v – Stožicah. Cena kart ni nepomembna, NZS je dobro izvedla akcijo »družinski paket«, a bi, sploh takoj po žrebu, veljalo temeljito premisliti, kaj je bistvo reprezentance. To pa je bližina ljudem. Tudi s ceno. Glede na trenutne rezultate bi morala biti cena 20 EUR po glavi za odraslega navijača plafon. Seveda na koncu svoje pove trg, ampak če bo Slovenija igrala z renomirano reprezentanco in bo stadion razprodan, bo trg povedal, da je ljudem več do tuje kot domače reprezentance.

    Zbori na Brdu. Noben selektor na svetu ne bo spremenil navad nogometašev. Torbice, tatuji, frizure… Se ne da. Vprašajte Ernesta Valverdeja pri Barceloni. Nič ne pomaga, pa je dal šoferja, kuharja, budilko Dembeleju, pa je ta vseeno žrl pico, špilal igrice do jutra in prespal trening. Ampak sam zbor na Brdu je z leti deloval naduvano, pri čemer svoje pristavi še nosilec tv pravic (beri: Televizija Slovenija), ki je nogometaše pričakala vselej kot najmanj polfinaliste mundiala, ne pa kot ekipo, v kateri je na koncu ostal le en nogometaš, ki je dejansko igral na svetovnem prvenstvu, povrhu še med tistimi, ki so najbolj »klasični« fuzbalerji iz pred-instagram časov. Malo več ponižnosti, manj pozerstva. To bo eno bolj pomembnih sporočil.

    Napovedovalec + šov program. Miha Penko je okej. Mogoče še bolje izkoristiti zaslone, ampak ne pretiravati s programom. Tekma z Ukrajino je dobro izhodišče, res pa je, da je bil vložek na tisti tekmi pač drugačen, naboj pa posledično tudi.

  • Bog je (bil), tak’le ‘mamo

    Bog je (bil), tak’le ‘mamo

    Pet ugotovitev: Slovenija – Škotska [2:2]

    Vtis na koncu boljši kot rezultat
    Začelo se je z 2:2. In končalo z 2:2. Čeprav razlika ne bi mogla biti… Ne bolj očitna. Prej, če že, večja. Tistih 2:2 med bloki na umetni travi v Litvi je zaskelelo kot pa-spet-ne-gremo-nikamor poraz, čeprav je selektor Srečko Katanec, ki je bil v tistem hipu najbolj (na)vezan na predsednika Aleksandra Čeferina, skušal prepričati javnost, da je bilo trdo prigarano izenačenje uspeh. In da pač »takle ‘mamo«, mantra, ki bo podpisala njegov drugi ezoteričen mandat. Teh 2:2 proti Škotski, ki je v Stožicah igrala za mundial, je imel pridih tihe zmage. Vseh. Katanca, navijačev, novinarjev. No, razen Škoti. Oni so teh 2:2 po vodstvu in priložnosti za zmago videli gotovo kot poraz.

    Ko ni bilo več pritiska rezultata, čeprav je tudi Katanec športno še do konca pogledoval k matematiki, ko se je zdelo, da niti upanje ne umira več zadnje (četudi že dodatne kvalifikacije z Ukrajino niso dale naboja, češ, saj zmoremo, smo bili res blizu), se je Slovenija sprostila, še bolj pa povezala. To smo videli tako na Wembleyju kot v Stožicah na sklepni tekmi, ki bo šla v zgodovino kot tekma s karakterjem. Katancu so naposled preformacije dokaj uspele, s štabom je dobro pripravil moštvo na tekmeca, našel je svoje močne točke (Iličić, Verbič) in skušal zakriti šibke (individualne napake, posledica forme), čeprav se ne gre znebiti občutka, da je nekatere poteze in odločitve, ki jim zdaj sam kontrira, sprejel absolutno prepozno, nekatere pa preprosto napačno.

    Vrnimo se namreč, za hip, na prvo tekmo v Litvo. Tam sta Josip Iličić in Milivoje Novaković začela na – klopi. Katanec je dal priložnost Romanu Bezjaku in Robertu Beriću. Na slednjega ne računa več, prvega je moral za zadnjo akcijo še vpoklicati in ta se mu je – čeprav je lahko prebral, kako je bil tu, pa tam, pa Rijeka pa… – oddolžil. Z obrestmi.

    Rene Krhin, v katerega se je osrediščilo jedro problemov igre, ki ni vedela, kaj točno bi rada bila in je pohajkovala po igrišču, uživajoč v minutah, ki se jih v klubu ne da dobiti, in je dušila igro tako Jasmina Kurtića, še bolj pa Kevina Kampla (oba sta si lahko oddahnila), je zdaj nekdo, ki ni igral »fuzbala« že dve leti. Tako selektor, ki Miho Mevljo zdaj omenja kot dober primer. Kar je razumljivo, ker Mevlja je poleg Jana Oblaka najboljše, kar se je zgodilo v teh kvalifikacijah, ko gre za »pomlajevanje«, ki to sicer niti ni. Prej, bomo rekli, prenova. Kajti nihče ne teži po pomlajevanju samem. Ne. Česar Srečko Katanec v svoji drugi eri ni zmogel dojeti, je hitrost današnjega nogometa, pa ne toliko tistega na samem igrišču, temveč tega, da danes o nogometu vsi precej hitreje izvedo ali pa vsaj mislijo, da izvejo in potem nekaj več vedo. Verbič ni kriv, ker tvita. V Mariboru, recimo, je instagram velik hit. Enako velja za Olimpijo. Darko Milanič se teh hecov ne gre, Zlatko Zahović jih pogoltne, Marko Nikolić je drago spoznal, kakšno moč prinese hitrost informacij. Noben od njih nima – kot Katanec – facebooka ali tviterja. Ne vidijo razloga, da bi se s tem ubadali. Če se morajo, se. In sprejmejo, da je realnost takšna kot je. Noben od njih pa ne govori o časih, ko tega ni bilo. Bodisi to sprejmeš ali pa se umakneš.

    IMG_3753

    Kevin Kampl je bil svojevrstni problem, ki je nenazadnje v ključnem momentu povezal reprezentanco za najboljši tekmi s Slovaško in Anglijo, kjer je bil Katanec selektor, absolutno vreden tega mesta. Takrat mu nihče ni pod nos metal, da mu je zmago Slovaški priboril tudi Rok Kronaveter z najbrž najbolj pomembnih golom v teh kvalifikacijah. Kronaveter, ki ni mlad in je takrat še dejansko igral za Olimpijo. So pa to bile »rešitve«, o katerih selektor ni govoril.

    Ampak bolj kot nazaj skušamo gledati naprej, vse pa je povezano s Katančevim razkritjem, da so na NZS, ne da bi pri tem obvestili javnost – ki pa so ji odgovorili na vprašanja, kdo sta zakonca, ki merita bioenergetski potencial Stožic, igralcev in naroda -, sprejeli odločitev in pripeljali Tomaža Kavčiča kot naslednika, ki bo eno leto delal z igralci, medtem ko se bo selektor boril z nastavljenim hrbtom po katerem da udriha javnost, nato pa prevzel mesto. Kdaj natančno? Za kako dolgo? S kakšno pogodbo?

    Takšna poteza, vrnitev Kavčiča, se retrogradno zdi ne samo smotrna, temveč bi jo – vsaj na Urbani.si – pospremili kot dobrodošlo, saj ima Kavčič pregovorno dobre odnose z igralci, se ne ubada z medijsko podobo, ker nima, vsaj za zdaj, večjih ambicij po tujini in statusu zlasti v regiji. Zakaj tega NZS ni povedala javnosti, ki bi v Kavčiču, ki je bil tudi v Južni Afriki, kot je poudaril Boštjan Cesar, je zdaj brezpredmetno vprašanje. Kar je smiselno vprašanje, je vztrajanje najprej pri Niku Omladiću, nato Amadeju Vetrihu. Oba sta si zaslužila svoje minute, gotovo, toda sploh Vetrih avgustovske forme iz Domžal ni bil zmožen ponoviti. Čemu tako breme naprtiti Janu Repasu ne pa recimo Andražu Šporarju? Zakaj se odločajo za Rajka Rotmana, ne pomislijo pa niti blizu na Željka Filipovića? Ali Nika Kapuna, Petra Stojanovića, Dominika Maroha? Koliko je pri tem imel besede Kavčič? In kaj od tega, kar smo lahko videli, je izbral in začrtal Katanec in kaj Kavčič?

    To so tista vprašanja, ki so Katanca začela motiti, ker so terjala zgolj njegove profesionalne odgovore, strokovne in izkušene. Nikoli niso bili vprašljivi njegovi pretekli uspehi, čeprav se je sam postavil v čudne argumente, saj v njegovi prvi eri z izjemo Zlatka Zahovića številni drugi niso igrali v tujini, ki je bila takrat sicer prekleto trd kruh, saj so Slovenci še padli v kvoto treh tujcev. Tudi takrat niso vsi igrali. In število treningov na zborih je bilo enako.

    Katanec je proti koncu kvalifikacij vse pogosteje omenjal reprezentance tipa Islandija (ali Luksemburg). In končno priznal, da imajo sicer vsi enako število treningov, ampak da imajo na Islandiji boljši vpogled v igralce, ker ti redno igrajo. Ampak Islandija se je, kot je v Ofsajdu dobro povedal Janez Žilnik, ki je obiskal Islandijo, načrtno, sistematično in strokovno, z izobraževanjem in obiski ter seminarji, odločila, da bo… No, do konca desetletke na recimo temu fuzbalski Luni. Imeli so svoj JFK moment. Mi bomo v fuzbalu nekaj. To so se odločili in dosegli še pred rokom.

    Slovenija tega momenta v tem trenutku – ob takih rezultatih selekcij U-21, U-19 in U-17, nima, saj prosto po Katancu ni bil cilj uvrstitev, temveč prenova reprezentance. Ta je morala priti, saj so skozi kvalifikacije počasi odšli tisti iz Kekove ere in Afrike, od katere je minilo dolgih sedem let, v katerih smo videli najdaljše obdobje, v kateri se Slovenija ni uvrstila na nobeno tekmovanje, vmes pa doživela inflacijo uspehov v ekipnih športih, kjer bi naj formula sporočala, da je tujec na klopi prava izbira.

    Vtis v Stožicah je bil kljub temu… Ne ravno slovesen, je pa nosil nekaj v sebi. Željo in borbo. Povezanost in sodelovanje. Kot da bi se košarka, odbojka, rokomet in hokej malo pa vseeno ohranili v navijačih. Ja, Škoti so svojo himno odpeli za zjokat veličastno, vendar slovenski navijači so tudi skakali in navijali in prišli v lepem številu, čeprav vprašanje, kakšen bi bil obisk, če ne bi bilo škotskega desanta. A takšen je bil. Dober. V Stožicah je bila to tretja tekma, kjer je Slovenija igrala skorajda v gosteh (BIH, Albanija, Škotska), vendar se tokrat ni tako zlahka predala, temveč so navijači – tudi ob jubileju Cesarja in rezultatskem preobratu – začutili to reprezentanco. In dokler jamrajo nad njo, dokler so prepiri, dokler je situacija celo takšna, kot je bila na koncu, tesnobna, morbidna, napeta in izgubljena, kjer se selektor z novinarji ni mogel strinjati niti glede tega, da se ne strinjamo (se je pa opravičil, če je koga prizadel, kar mu gre šteti v plus)… Dokler je bilo tako, je vsaj še nekaj upanja. Kar kaže bolj sam vtis, torej borba in želja, vzdušje v slačilnici in na Brdu, ki sta ga pohvalila tako selektor kot kapetan, kot pa na koncu precej klavrno četrto mesto in občutek, da ekipa brez podpore domačih (tudi tistih domačih-domači, ki so jih peljali v Glasgow, kar se je na koncu sicer bolj kot ne zalomilo) v gosteh nikakor ni mogla biti… No, ekipa.

    In nenazadnje, Slovenija je bila v Južni Afriki edina reprezentanca med dvaintridesetimi, ki ni imela vzdevka. Še danes ga nima. Dobro, saj ga imajo v ekipnih športih samo hokejisti-risi, če odštejemo, da so košarkaji hešteg junaki naposled ulovili štiri leta kasneje, ko jih je za to samoproglasila košarkarska zveza. Srečkoti je vzdevek, ki bi se nekoč še lahko prijel. Danes o njem nima smisla razpravljati, ker Slovenije tudi v Rusiji ne bo in se je ta zdela še dlje kot Brazilija. Da se je bilo vmes lažje uvrstiti na Euro v Franciji, smo razumeli vsi razen selektorja. A to je v preteklosti. Srečko Katanec je še vedno selektor, ki je spisal tisto prvo pravljico z zlato generacijo, ki se tako ali drugače čuti kot del nogometa, kar dokazujejo tudi medijska aktivnost Mladena Dabanovića in Saše Udovića ter Marinka Galića, trenerske vloge Darka Milaniča in Aleša Čeha ter Amirja Karića, športnodirektorska vloga Zlatka Zahovića, Sebastjana Cimerotića in (vmes) Milenka Ačimovića ter Mirana Pavlina in Mladena Rudonje…

    IMG_3768

    Ko je Robert Koren za Nogomanio razlagal, da je le Milivoje Novaković dočakal pravo slovo, ki je bilo zdaj ponujeno tudi Boštjanu Cesarju, je imel prav. Ampak to je delo primarno za Nogometno zveze Slovenije. Ki mora biti bližje (tudi cenovno, lokacijsko, selektorsko) navijačem. Slogan »z nogometom izboljšujemo življenje« velja za igralce, ki odhajajo v tujino z različnim uspehom, sodnike, trenerje… Še najmanj za navijače, ki so bistvo nogometa. Zato je bil vtis tokrat pomembnejši kot rezultat. Katanec se je pohvalil, da se v petih letih nihče na treningu ni skregal, kar najbrž ni ravno hvalevredno, dokazuje pa, da so fantje povezani. Le občutek je bil, da je Slovenija po razkritju spiska zaostajala že z 0:1. Samo zato, ker selektor na nekatera vprašanja ni odgovarjal. Predvsem tista o spisku. Kakršno koli vprašanje, profesionalno in resno, ki je zadevalo vprašanja o njegovih izbirah, je bilo tisto, kar je najbrž začelo ta prepir, ki ga je glede na (ne)uspehe do konca zdržal zelo dobro (pre)plačan selektor. Ki je pristal sam na osebne intervjuje in je sam govoril o bionergetiki. Na ta vprašanja je odgovarjal. Na nekatera druga ni. Zdi se, da se je precej bolje znašel v 90 minutah ob igrišču kot ob prvem vprašanju na vsaki konferenci. Ključni moment je bil, ko je selektor sam rekel, da boljše ne zna. Kar je težko, a zavidljivo priznanje človeka, ki se je vidno mučil na tej funkciji in je po odhodu Čeferina ostal zelo osamljen. Takrat bi morala ukrepati NZS in tudi očitno je s prihodom Kavčiča, vendar je bila poteza premalo učinkovita.

    Po svoje bo premor dobro del, vendar po drugi strani bi dober novembrski zbor lahko dal nov veter fantom ob izbiri primernega tekmeca, saj prijateljskih tekem, klasičnih, kmalu ne bo več in bo v pokalu narodov prihodnje leto vsaka tekma štela. In čisto nič ni narobe, če Srečko Katanec ni zmogel bolje. Se zgodi. Vendar napovedi, kako bo težko tudi njegovemu nasledniku, kar je opravičevanje lastne pozicije, so kontraproduktivne in ne koristijo nikomur. Še najmanj Tomažu Kavčiču. Slovenija – kar so dokazali Gianni, Vujović in Kokoškov – ne potrebuje nekoga, ki bi razlagal, kako se nič ne da. Zato me je toliko bolj presenetila situacija po tekmi, ko je premier Miro Cerar z ministrico za šport Majo Makovec Brenčič komaj čakal, da spregovori s selektorjem. Tisti premier, ki je pokazal list, da naj ne jamramo, temveč iščemo rešitve. Katanec jih ni našel in je zdaj bivši. Gotovo se bo kaj iz njegovega mandata pokazalo tudi za kvalitetno, toda dejstvo je, da je po prihodu Aleksandra Čeferina Slovenija v reprezentančnem nogometu nazadovala.

    In ne, ni najbolj moderno v današnjem času, kjer je fuzbal kralj športov, kritizirati. Ne. Moderno je biti del vsega tega. Da, tudi na tviterju in facebooku. To poganja nogomet, mu daje denar in selektorju tudi plačo. In ko je ta selektor rekel delu navijačev, naj ostanejo doma, je pozabil, da se fuzbal igra za gledalce. Da je v osnovi igra. Za remi 2:2 ni bilo žvižgov. Ne. Bilo je, nekje daleč zadaj, tudi upanje. Da lahko gremo vsi skupaj nazaj. In Katanec je premogel reči, da je pripravljen pomagati z nasveti. Kakšen bi bil tudi dobrodošel, gotovo. Toda fuzbal že dolgo ni binarna stvar. Katanec je edini selektor, ki se je boril z vsemi kavč selektorji, ki so imeli v primerjavi s prvo ero tudi izdaten vpliv na medije. Pljuvati Katanca ni moderno. Niti ni in, kar kažejo številke medijev, saj je MOSS raziskava pokazala, kako je šla klikanost medijev gor ob uspehu košarkarjev. Noben medij ni šel tako daleč, da bi selektorja, beseda, ki jo je uporabil sam, označil za – budalo. Daleč od tega.

    Tudi sam sem šel na tekme reprezentance znova ravno zato, ker sem želel razumet, dojet, spoznat, slišat, videt, preverit. Ne zaradi naslade. Temveč zato, ker smo zagnali podkast – po naključju, ker se je tako izšlo – ravno po tekmi s Švico. Ker smo želeli bolje. In ga nato posvetili še ligi. Najboljša poslušanost pa je še vedno po tekmah naše reprezentance, ki naj bi bila odraz najboljšega, kar ponuja slovenski nogomet.

    IMG_1040

    Kdor igra, včasih tudi dobi
    Sloveniji je za zmago, ki bi bila predvsem simbolno močnega pomena, saj bi Slovenija prehitela Škotsko in končala kot tretja, spodletelo znova na koncu oziroma v trenutkih, ko se je začela počutiti dovolj udobno oziroma ko naj bi bila dosegla, kar si je začrtala. Do sem je Katančev model, to mu je treba priznati, vedno deloval – z izjemo tekme v Litvi. Slovenija je igrala kot reprezentanca, ki ve, česa noče. Ko se je namestila in opogumila ter tuhtala, kaj hoče, se je zgodilo pa tisto prvo. Česa noče.

    Katančev sistem je deloval tako dokler, dokler pač ni več deloval. To velja za vsa tri glavna gostovanja (Škotska, Slovaška, Anglija) kot za zadnjo tekmo, kjer je četa prejemala gole v drugem polčasu. Sloveniji se je nabral skupek individualnih napak, kar ima brado še od tekme v Baslu s Švico, ko se je tekma zaradi zapravljenega zicerja (in ne nedosojenega penala, kot še danes vztraja Katanec) obrnila v prid tekmecu na škodo Slovenije.

    Če je bil ponovni vpoklic Aljaža Strune za večji obeh tekem z Anglijo in Škotsko primarno dobra poteza, se je obakrat izkazalo, na koncu, za tvegano. Menjati desnega beka ob polčasu je eklatantni dokaz, da se nekaj ni izšlo. Struna je pri prvem golu Škotov izpadel ne samo naivno, temveč kot nekdo, ki nima pravega tekmovalnega ritma. Povedano direktno, Struna je deloval, kot da v klubu ne igra. Kot da spada v kvoto tistih, zaradi katerih Katanec nima vpogleda v zmožnosti svojega kadra. Ampak Struna igra. V drugi italijanski ligi.

    Enako velja za Nejca Skubica, primarno prvega desnega beka teh kvalifikacij, ki je s svojo igro, poudarjeno na obrambi, Katancu dal razlog, da Petra Stojanovića – Napadalnega ne kliče in se, če že, raje odloči za Struno ali celo Sikoška. Tudi prav. Ali narobe, kot smo videli na Poljskem, ko je eksperiment Sikošek brutalno pogorel. Ne gre zato, da bi zagovarjali Stojanovića, toda podobno, morda manj očitno kot Struna, je pogorel tudi Skubic pri drugem golu Škotov, ki so imeli tudi priložnost za zmago po tej strani, ki je bila ves čas najbolj zadržana in hkrati varna. Bolj kot leva, kjer je Jokić proti Angliji doma pokazal, zakaj je bil član reprezetance pod Kekom. Mitja Viler ima še najmanj s tem.

    Če se napake pač pripetijo, ker se zgodi situacija ali trenutek nepozornosti, pa je drugače z Romanom Bezjakom. Že po tekmi z Ukrajino v Ljudskem vrtu ga je Katanec hvalil kot fanta, ki obeta. Že takrat je bil Bezjak star 26 let. Za (pomožnega) napadalca to še niso kdove kakšna leta, vendar Bezjaka je Katanec ves čas videl kot del prenove, pomlajevanja. Ob razkritju svojega zadnjega spiska je selektor namenil Bezjaku, ki je, ne pozabimo, začel z Robertom Berićem tekmo v Litvi (!), precej trde besede, češ, da ga pač mora poklicati, ampak da je ta izbira slaba. Bezjak se je oddolžil z dvema zadetkoma in imel priložnost še za tretjega ter tako na igrišču demantiral Katančevo lastno logiko, če tej sploh lahko tako rečemo. Povedano drugače, Skubic in Struna, ki igrata redno, sta naredila napake, kot da bi bila izven forme, Bezjak pa je zabil, kot da bi bil v top klubski formi. Verbič je driblal vsaj boljše kot na tviterju. Pa razumi, kdor lahko.

    IMG_3758

    Jubilejna Cesarjeva stotica
    Morda bo to postal kar model, šablona. Da kot branilec reprezentančno kariero skleneš z.. Rdečim kartonom. Vsaj Mišo Brečko jo je, ko je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini pokazal »srce«, skladno s haštagom aka ključnikom, in se zakadil v Ukrajinca, ko se je evropsko prvenstvo izmuznilo.

    No, Boštjan Cesar reprezentančne kariere, kot je povedal, še ni sklenil. Tudi on si bo vzel čas za razmislek, do česar je več kot upravičen kot kapetan in prvi, ki je prigural do stotih tekem. Kar je, če se ustavimo za hip, res velik dosežek. Če izvzamemo Valterja Birso (88 nastopov) in Bojana Jokića (87 nastopov) je od »mlajše« generacije, torej tiste, ki ni bila v Južni Afriki, naslednji na lestvici Josip Iličić, ki ima 49 nastopov. Torej pol manj. In tako kot je malo verjetno, da bomo do leta 2030 dočakali novega najboljšega strelca reprezentance, enako velja za rekorderja po številu nastopov. Pri čemer, to je cuker svoje sorte, je Cesar šesti (!) najboljši strelec reprezentance z desetimi goli. Dal jih je toliko kot Gliha in Matavž ter več kot Dedić, Osterc, Birsa, Ljubijankić, Iličić, Koren…

    Boštjan Cesar je ikona, za katerega lahko vsak selektor ve, kaj bo ponudil. Freh igro. In to je pokazal tudi tokrat, le da se je Katancu prav pri Cesarjevih uvodnih, zelo »jubilejnih« izbijanjih, ki sta nevarno pristali v kotu, zareklo tisto, da ne, kaj točno bo dobil. Ker Cesar ni več standardni član pri Chievu, kar tudi sam odkrito prizna in govori celo o Olimpiji. Toda pri Cesarju, ki igra vedno na robu konflikta, vendar še v športnem duhu tekmovalnosti, je ena pomembna razlika. Svoji izključitvi se je bil zmožen nasmejati. Pri četrtem sodniku je lahko izprosil, da je tekmo pospremil tam pri prehodu v slačilnico. To je pravi kapetan. Priznal je napako, odšel z igrišča. Ob vzklikih svojega imena. Škoda, da uradni napovedovalec ni pospremil njegovega odhoda z igrišča, ki je bil resnično ganljiv. Veliko o tem, kaj pomeni za reprezentanco in ta njemu, pa je tudi doma narejeni plakat staršev Cesar. Ganljivo, vredno, da Cesar ostane morda nekoliko dlje v reprezentanci kot so Novaković, Handanović in Šuler, ki so sami povedali, kdaj imajo dovolj, pa se zdi, da bi jih vsaj selektor, kot je Katanec, precej bolj potreboval, kar se je nenazadnje pokazalo tudi pri vpoklicu Mitje Vilerja, ki je debitiral v reprezentanci, ampak prinesel izkušnje in mir.

    Boštjanu Cesarju so lahko vrata Brda in reprezentance vselej odprta, že zato, ker je zamenjal več selektorjev (pet) kot predsednikov zveze (vse štiri). Ima neprecenljiv vpogled v različne klime, ki jih je vse preživel kot osrednji steber obrambe, tistega člena, ki Sloveniji v osnovi ne dela težav.

    IMG_3766

    Javnost je bila premalo obveščena
    Ključni tekmec Slovenije v teh kvalifikacijah niso bile Anglija, Slovaška, Škotska, Litva in Malta. Nak. Ključni tekmec je bila Slovenija sama sebi. Ključni zmagovalec tega ciklusa, če že, je absolutno Aleksander Čeferin. On sam. Slovenija od tega, da je predsednik Uefe, ki na Wembleyju mrkega obraza pospremi poraz svoje domovine, veliko nima, tudi če kmalu dobi tekmo evropskega superpokala. Ja, tudi če pride v Stožice Real Madrid.

    Kar je manjkalo in kjer je zmanjkalo, je bila komunikacija. Tu ni nihče zmagal in niti ni šlo za zmago in poraz, čeprav je bil selektor tisti, ki je delo medijev, ki jih izenači za javnost, označil za tekmo. Ampak če pustimo zgodbo s selektorjem. Že komunikacija pri izbiri domačih stadionov je šepala. Litva in Škotska sta bili sprva določeni za Maribor, o katerem so igralci govorili še pred Ukrajino kot o svojem primarnem izboru, vendar se od takrat v Ljudski vrt niso vrnili. S čimer samo po sebi ni nič narobe. Stožice se zdaj počasi zdijo kot neke vrste dom, pri čemer precej pripomorejo derbiji domačega prvenstva, ki so vmes postali večji magnet kot reprezentanca, kar se je ob začetku Katančevega drugega mandata zdelo še nemogoče. Sploh v Ljubljani. Na derbi pride vsaj toliko gledalcev, če ne več, kot je prišlo na tekmo z Anglijo (13,274), ki ni bila razprodana. Gotovo tudi zaradi cene vstopnic, ki ves čas zlagoma, a potihoma rastejo. Tekma s Škotsko je veljala 30 evrov. Že res, da je bila tekma tudi dobrodelne narave, vendar v marketingu in piarju so škotski navijači z donacijama slovenskim dobrodelnim projektom vložili lastni navijaški denar. Niso z njim potem razpolagali. To so naredili samoiniciativno in precej manj rigidno. In pomagalo je, da so igrali sami v roza dresih ter tako pripomogli k lepi akciji, ki je NZS sicer kar dobro uspela. V tem je zveza napredovala, prav tako v spletni komunikaciji. Kjer je problem, je tisti klasičen. Novinarske konference. In da so vsa vprašanja, ki so v sebi vsebovala nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, takoj označena za negativna.

    In potem je tu še sam občutek na stadionu. Težava slovenske reprezentance nikoli, vsaj ne zadnjih slabih dvajset let, nikoli ni bila v vratih. Je pa težava za njimi, konkretno na severni strani Stožic in/ali južni strani v Ljudskem vrtu. Prazno je. Združenih navijačev ni že dolgo, kar sicer v mikrokozmos obliki veliko pove o razklani državi, kjer se za reprezentanco najprej ni dalo povsem skupaj stopiti, zdaj pa sta dve največji navijaški skupini že (pre)dolgo indiferentni do reprezentance. Pustimo, kaj vse prinese s sabo derbi in da ima reprezentanca bolj severnjaški navijaški pridih ter da uspeva predvsem družinski sektor, kar je dobro za vzgojo prihodnjih generacij nogometnih navdušencev, ki jih v Sloveniji absolutno ne manjka.

    Nerodno namreč je, če ima Nogometna zveza Slovenija preko svojega selektorja, ki ni šel na nobeno tekmo Maribora v ligi prvakov v Ljudski vrt, takšen odnos do glavnih klubskih domačih promotorjev (čeprav selektor pride tudi na derbije). Kar Maribor in Olimpija absolutno sta. Prav je, da je Katanec videl zgodbo, talent in izziv v domžalskih nogometaših in jih vpoklical celo plejado (Dobrovoljc, Blažič, Vetrih, Balkovec, Firer, Repas, Širok, Vidmar…), svojevrstno dobrodošla je bila tudi akcija z b reprezentanco, vendar ko se spregleda standardno igranje Nika Kapuna in pred tem igre Erika Janže, je to sporočilo, ki si ga prva liga ne zasluži. Obenem se je oprijela Katanca oznaka, da domačim fantom z vpoklicom zmeša glavo, kar se je pokazalo pri Vrhovcu, Matjašiču, Zajcu in nazadnje Repasu.

    Še manj pomaga tolmačenje, da prva liga ni glavni »produkt«. Je. Kot je Maribor dobro s pismom za javnost opomnil Katanca, ki je nazadnje govoril tudi o »naj pokličem nekoga, iz ne vem, Celja«, da so vsi ti fantje morali nekje začeti. In da so z izjemo Kevina Kampla vsi začeli kariere doma. Tudi Jan Oblak. Tudi Josip Iličić. Tudi Miha Mevlja, o katerem Katanec govori, kot da bi bil njegov agent ne pa selektor. Štiri leta je igral v Gorici. Maribor je selektorja samo nagovoril, da si domače prvenstvo zasluži… No, več.

    Slovenski klubski nogomet se dviguje in nekje bi se to moralo poznati v sklopu Nogometne zveze Slovenije. Če že ne nujno na igrišču, pa kje drugje. Ne samo na reklamnih panojih med tekmami PLTS. Slovenija je namreč prav iz te lige proizvedla tudi sodnike, ki sodijo v ligi prvakov (pustimo, kako sodijo doma in kaka je narava tekem skupinskega dela lige prvakov) in so ti precej bolj cenjeni tako doma kot v tujini. Pri nogometaših, kaj šele selektorjih: velja tako za Katanca kot še bolj za Primoža Gliho, ki je glede na rezultate mlade reprezetance očitno prehitro dobil priložnost, saj se v Olimpiji, Dravi, Muri, Gorici in Kopru nikjer ni v prvi ligi obdržal več kot sezono, zdaj pa vedri na NZS že tri leta in je iz U-21 selekcije naredil šlamastiko menedžerskih modelov, kakršni so v prvi ligi (nazadnje Celje) kratkega in s kritikami pospremljenega daha.

    Predvsem pa mora biti javnost bolje obveščena o samih procesih izbir in odločitev. Čeferin je, kar mu priznamo, to počel transparentno. Ko je izbral Slavišo Stojanovića, je stal sam za to izbiro. Enako, ko je pripeljal Katanca, čeprav mu je takrat voda pošteno tekla v grlo, Katanec pa je imel na voljo pogoje, na katere je Čeferin moral pristati, saj druge izbire ni imel.

    Novinarji nis(m)o odstavljali selektorjev. Pramater vseh afer, Šmarna gora, je novinarje izkoristila kot kanal, pri čemer so nekateri mediji v tem videli tudi priložnost. Kek je odšel, ker ni izpolnil cilja, pri čemer je bil edini, ki je imel ves čas narisan cilj pred sabo, vendar šele potem, ko je Ivana Simiča zamenjal prav Čeferin, ki je želel pustiti svoj vtis v slvoenskem nogometu s tem, da zamenja selektorja. In ga tudi je. Čeferin je zgradil več na igrišču kot ob njem. Še nedolgo tega se je hvalilo Bonifiko kot primer stadiona, ki je pravšnji za Slovenijo. Stadion že, klub, ki je igral na njem, pa gotovo ne. Primer Ankaran, Zavrč, pa tudi Rudar, Krško, Celje so vmes pošteno zatresli osnovno bistvo klubskega nogometa in vloge NZS, ki bdi nad tekmovanji.

    Pri Keku se je uvrstitev na svetovno prvenstvo, čeprav je bilo še leta 2010, pozabilo prej kot pri Katancu. Pri čemer je velika razlika, kaj je Kek storil zatem. V Rijeki je zgradil zgodbo, kakršne hrvaški fuzbal prej ni poznal. Dvakrat jih je spravil v evropsko ligo, postal hrvaški prvak. Glavni strah, kako bosta funkcionirala Katanec kot selektor in Zlatko Zahović kot športni direktor serijskih državnih prvakov, je bil odveč, čeprav je Zahović v tem času, kar se je Katanec vrnil, spravil Maribor dvakrat v ligo prvakov. Z vsaj sedmimi, osmimi, devetimi igralci, ki so Slovenci ali govorijo tekoče slovensko.

    Tako Čeferin kot Mijatović imata z mediji dobre, če ne zelo dobre odnose, predvsem Čeferin je bil za tisti del medijskega prostora, ki nogomet spremlja, ko je to pač aktualno, velik magnet. Ampak oba imata dober, miren, preudaren odnos. Ne poslabšata situacije. Znata stopiti na žogo, čeprav noben od njiju ni bil profesionalni nogometaš. Ne mislimo na to komunikacijo z javnostjo. NZS je na koncu premeteno in spretno izpeljala in pospremila Katančev drugi mandat, pri čemer so bili – prosto po selektorju, ki nas je vse pošiljal na svojo prvo konferenco, še raje pa tja, ko je menjal Zdenka Verdenika – krivi vsi možni zunanji faktorji. Selektor ni priznal ene same napake. Celo Kek jo zna, češ, da je včasih preveč zaletav. Pa je odšel v trdih okoliščinah. Selektor je na nekatera vprašanja odgovarjal s pridevniki, drugih pa pač ni komentiral. Njegova ključna težava je postala v tistem hipu (kar se mu je ponovilo iz prvega mandata), ko je moral biti – selektor. Tisti, ki izbira in izbere. In se ne more braniti vprašanj, kakšna je hierarhija klubov in lig, iz katerih lahko izbira. Počasi bo namreč na mestu tudi vprašanje, ali je slovenska liga res manjvredna od druge francoske, španske ali italijanske lige. In ali igralci v Mariboru in Olimpiji vendarle ne nabirajo tudi svojevrstnih izkušenj. Nenazadnje, Marwan Kabha je prišel naravnost v prvo postavo izraelske reprezentance. Iz slovenske lige. Štelo je, da igra v ligi prvakov. To je bilo dovolj.

    IMG_3769

    Skupina F ni bila bav-bav

    Gordanu Strachanu je Slovenija dala, Gordanu Strachanu je Slovenija vzela. Škotska je bila klinično, fuzbalsko in tudi sicer pred tisto spomladansko tekmo v Glasgowu hin. Nikjer je ni bilo. Njeni rezultati so bili tako kilavi, da je Anže Bašelj za TV Slovenija komaj našel koga, ki bi ga tekma resneje zanimala. Zato je posnel reportažo o rekreativnih fuzbalerjih/navijačih. Medijev reprezentanca niti malo ni zanimala. Ampak Škoti so po zmagi proti Sloveniji dobili zanos, vnovčili so ga proti Angliji in skupina F je postala naenkrat bolj tekmovalna, ko je tudi Slovaška ugotovila, da jim poraz v Ljubljani ne bo zaprl vrat.

    Že res, da so bili Angleži favoriti. Tu se s Katancem lahko strinjamo. Toda vse reprezentance so ji povzročile težave in si dokazale, da Angleži niso tak bav-bav, nenazadnje so jih na zadnjem EP pošolali Islandci (kar je kompliment za Angleže, da ne bo pomote), na zadnjem SP pa niso napredovali iz skupine z Urugvajem, Italijo in Kostariko. Slovenija in Škotska sta izvlekli remi in obe bi lahko prizadejali poraz reprezentanci, ki ima privilegij ubadati se toliko sama s sabo in svojim mestom v nogometni sedanjosti, čeprav prevečkrat ždi v idealih preteklosti.

    Skupina F bo danes še dočakala, ali je bila točkovno gledano »najslabša«, čeprav je bila Malta zahteven tekmec, ki je namučila prav Anglijo na Wembleyju, zanjo se je pa obakrat namučila tudi Slovenija. Skupina F je pokazala, da so bila odločilna gostovanja, še zlasti za Slovenijo, ki je prinesla nazaj zmago z Malte in točko z Litve. Slovaška se je zdela premagljiva ali pa vsaj vredna točke v Trnavi. Dodatne kvalifikacije (Slovaška?), še bolj pa mundial (Anglija), daleč najbolj pa nov sistem pokala narodov (Škotska, Litva, Malta) bo pokazal, kje je Slovenija. Ki bi lahko dobila tudi še precej bolj neugodno skupino.

    Igralec tekme: Roman Bezjak [Slovenija]

    IMG_3756 2

  • Pet ugotovitev: Malta – Slovenija [0:1]

    Dobra plat: Slovenija v 2016 še brez poraza

    En gol, tri točke, to je to. Osem pik skupaj, drugo mesto, čeprav še ne vemo točno, kako in kdaj se bo (še) poznal uvodni remi v Litvi. Ampak za zdaj je ocena res solidna štirica. Slovenska izbrana vrsta je za zdaj še povsem v konkurenci za Rusijo. Ker je, kar ni malo, brez poraza. Zdaj dobivata dodatno težo tekmi z Anglijo in Slovaško.

    Okej, Slovenija je šla po dveh remijih [Litva, Anglija] in zmagi proti Slovaški zdaj še na Malto, tako da je bil ta dosežek [brez poraza] vsaj zaželen, če ne pričakovan. Pa daleč od tega, da je bila Malta švoh, nedorasel ali nekonkurenčen tekmec. Glede na padec slovenske igre po zapravljenih zicerjih, kar je Maltežanom ponudilo njihova dva zicerja, je 0:1 realen in delno tudi/celo (po)srečen rezultat.

    Glavna prednost, ki izhaja iz »pratekme« z Litvo, vira vsega dobrega in slabega, Katančevega moštva v novem ciklusu je ta, da – ne izgubi. Najprej glave, nato še številk na semaforju. Tisti zaostanek v Litvi utegne biti nemara res ključnega pomena, o čemer je Katanec vztrajno ponavljal [in ima zdaj, retrospektivno, tudi vse bolj prav], vendar vsaj mi ne bomo pozabili dejstva, da se je z nepovezano in brezglavo igro četudi na umetni travi v zaostanek spravila reprezentanca sama, najbolj pa njen selektor, ki je očitno precenil sposobnosti nekaterih. Še zlasti za sodelovanje.

    Toda odločilni zadetek na Malti, ki morda nima take teže kot tisti proti Slovakom – ti so s 4:0 povozili Litvo in zrelativizirali Katančevo mnenje o tekmecu, s katerim ima naša reprezentanca očitne težave -, je vsekakor velik napredek, saj je pri njem sodelovala kar četverica: Skubic, Iličić, Kurtić in strelec Verbič. Uigrana akcija, pospremljena v posnetku s kamero iz posebnega zornega kota, je pokazala, da fantje na Brdu ne igrajo le pepčka. Ne. Imajo ideje, ne igrajo le na navdih, na »dajte Iličiću«. Še zdaleč ne. Tekma z Malto res, niti malo, ni bila presežek, nakazala je povrhu predvsem na težave Slovenije, ko mora vnovčiti svoj… Okej, če že ne ravno pozicijo na lestvici Fife, ob katero se je znova obregnil selektor, pa vsaj svoj renome. Tekmi z Makedonijo in Litvo sta vsekakor nakazali, da se reprezentanca ne znajde najbolje proti na papirju »slabšim« tekmecem.

    fullsizerender-2

    Slab(š)a plat: le pet golov v 2016 na osmih tekmah

    Katanca gotovo lahko navdušuje, da ima Slovenija kar nekaj priložnosti. Res jih ni malo. Tekme Slovenije znajo biti tudi pestre, ampak bolj tiste, kjer igrajo vsaj z na papirju enakopravnimi. Imela je priložnosti proti Angliji in zapravila zicerja proti Malti. To se je vsekakor izboljšalo, toda učinkovitost reprezentance je sicer točkovno zadovoljiva, vendar je prav tukaj največ prostora za izboljšave. In sploh namreč ni nujno, da se bo vselej tako dobro izšlo, kot se je proti Angliji in Malti.

    Slovenija je v letošnjem koledarskem letu zabila na osmih tekmah le pet zadetkov. Na kar štirih prijateljskih tekmah so stresli le mrežo Makedoncev, ko je na Bonifiki zabil odkriti Roman Bezjak po »periferni vid« podaji Benjamina Verbiča. In ta gol je prišel po že itak petih prijateljskih tekmah, na katerih reprezentanca ni zabila. Tekme s Severno Irsko, Švedsko in Turčijo so sicer bolj krepile moči na sredini in v obrambi, pri čemer je Milivoje Novaković zastreljal enajstmetrovko v Belfastu. V kvalifikacijah se je reprezentanca pobrala po zaostanku v Litvi, a sta bila zato strelca Rene Krhin po podaji s kota in v sklepnem naletu Boštjan Cesar, šesti najboljši strelec reprezentance vseh časov z desetimi goli (enako jih imata Tim Matavž in Primož Gliha). Proti Slovaški je zablestel s hitrim zadetkom po vstopu Rok Kronaveter. Joe Hart je poskrbel, da Slovenija ni zabila proti Angležem, Andrew Hogg pa, da ni dala še kakšnega proti Malti.

    No, resnici na ljubo, kakor koli obrnemo, ima Slovenija v napadu težave. Ko to začudi Josip Iličić, gre pogosto v solo akcije. Kar je dobro in slabo hkrati. Golov pa ni. Okej, tista podaja Iličića po solo akciji proti Angliji, pa njegovo zapravljeno darilo zdaj še na Malti… Mu dajo tuhtati, kaj naj stori naslednjič: naj poda, upajoče, da bo kdo sploh »tam«, ali na silo pomeri? Potem so tu zicer Novakovića v Litvi, zastreljani penal v Belfastu in zdaj še zapravljeni zicer proti Malti. Slabo. Ja. Slabo. Vsi njegovi prejšnji goli gor ali dol. Slabo. Premalo. Prdvšoh. Kar se je pokazalo ob iskrivi, lucidni, luštni dvojni podaji ravno z Iličićem, ko je Novakoviću pošlo tudi nekaj lufta ali pa sreče.

    Vstop Andraža Šporarja je pokazal, kaj in koliko lahko prinese mladost, čeravno Novaković skuša vse to nadoknaditi z vidnim trudom. Katanec veteranu namenja zavidljivo število minut [132] – resda je specifičen moment zaradi poškodb Romana Bezjaka [270 minut v kvalifikacijah] in Roberta Beriča [45 minut], toda že njegovi vpoklici, kjer po našem mnenju manjka vsaj en pravi napadalec, Iličić to pač ni, kažejo, da na Novakovića resno računa. Slej ko prej bo zanimivo videti, kakšne poteze bosta povlekla Katanec in Zahović: da, z njim, Novakoviću namreč poleti poteče pogodba z Mariborom, kjer se je na derbiju oddolžil za lanske zapravljene zicerje. Vpoklici Eneja Jeleniča, ki najbrž reprezentance ne bo nikdar več videl, pa se zdaj namreč zdijo zapravljena priložnost, ko bi priložnost lahko dobili drugi, ki se jim zdaj očita prav to: pomanjkanje minut. Katanec pa bi lahko bil tudi bolj konsistenten pri menjavah, saj je Novakovića – takšen je zgolj občutek – pustil v igri dlje kot je v preteklosti zlasti Berića.

    fullsizerender-4

    Princip menjav, spremljanja igralcev, ponujanja priložnosti

    Katanec in njegov strokovni štab sta imela doslej v kvalifikacijah nemalo (uspešnega) dela: nekaj zaradi poškodb, nekaj zaradi kartonov, nekaj zaradi šuma v komunikaciji. Katanec ima rešeno vsaj vratarsko pozicijo, čeprav je Janu Oblaku vnovič ena žoga nevarno ušla, Schembri pa je na njegovo srečo zgrešil, kot se je izrazil selektor, prazna vrata. Štoperski dvojec Cesar-Samardžić je počasi vse bolj uigran, čeprav je tokrat glavno vlogo moral prevzeti slednji (in to naredil z odliko), saj kapetan vse od tekme z Anglijo v klubu ni igral. Kar se je poznalo. Čeprav je Luka Krajnc navdušil proti Makedoniji, ga je Katanec zaradi pomanjkanja minut odpisal, in zanimivo bo videti [o tem beseda še kasneje], kako bo skombiniral štoperska para [najbrž dva?] proti Poljakom. Miha Mevlja je več kot le zanesljiva menjava, saj igra redno v ligi prvakov.

    Prav kriterij »igra v ligi prvakov« Katancu dela preglavice na bokih. O katerih je sam spregovoril in nekoliko kontradiktiral samega sebe. Kako naj razumemo njegove mesec dni stare izjave tako o Petru Stojanoviću (poimensko) kot Nejcu Skubicu (posredno), da sta preveč napadalno usmerjena, nato pa po tekmi z Malto opozarja, pogreša in namiguje prav na – višek v napadu, ki bi ga bolje lahko ustvarjala bočna igralca. Dejan Trajkovski je imel do nesrečne poškodbe, ki očitno kosi na levem boku, res izjemno tekmo. Pozna se, da redno igra v Twenteju [letos že tri asistence na enajstih tekmah] in da je iz Domžal [če že v Mariboru ni mogel, kar je poleg Matica Črnica ena vidnejših zgrešenih ocen Zlatka Zahovića] ohranil svojo preudarno zagnanost, trmo, voljo in energijo na levem boku. Čeravno Bojan Jokić ne samo, da ni razočaral proti Slovaški in Angliji, temveč borbeno zaustavljal nalete, se ob težavah pri prenosu žoge v napad zdaj Trajkovski ponuja kot dobra in vsaj srednjeročna rešitev. Boban Jović je logična menjava (precej bolj kot Gregor Sikošek) in prav na »svojem« Poljskem bo lahko pokazal, če je še takšen, kot se ga radi spominjajo v Ljubljani.

    Drugače je z Nejcom Skubicem, za katerega se je med tekmo samo zazdelo, da so mu te izjave prišle do živega. Te o »napadalni usmerjenosti«. V Vilni je začel tekmo in jo tudi dokončal, vendar imel precejšnje težave in bil vidno izgubljen. Zdaj se to seveda ni zgodilo, ker je bila tekma drugačne narave, toda Katanec se bo moral odločiti, kaj bi raje imel. Stojanović je za Nogomanio lepo rekel, da pri Dinamu (kot so tudi pri Mariboru) od njega takšno igro zahtevajo. Napadalno. Če bi mu rekli, naj se brani… Bi se branil. Nogomet ni uresničevanje glasbenih želja in ni demokracija. Morda je s tem Stojanović posredno želel povedati, da Katanec ne ve, kaj točno bi rad? Dva za enega ima nemara res v Stojanoviću vsaj po našem mnenju. Ne ravno kuponko fuzbal, ampak nekaj takega. Le priložnost, tako pravo, naj mu da. In ne, tekme, kakršna je bila tista s Katarjem, ne štejejo. Za tekme s Škotsko, Anglijo in Slovaško ter tudi Litvo so na bokih seveda drugačne zahteve in potrebe kot za tekmo z Malto. Toda ne razumemo, zakaj Katanec ne verjame, da ima prav tako celovite lastnosti v nekaterih igralcih.

    Na sredini skuša Rene Krhin delovati še naprej, kot da ima vse pod kontrolo. Vsaj eno akcijo je Maltežanom ponudil prav on. Brez Kevina Kampla je težišče slovenske igre na njem, kar je nezavidljiva naloga, poleg tega za Granado, ki tako ali tako zgolj sodeluje ne pa tudi tekmuje v primeri division, ni igral po tekmi z Anglijo. Njegovo poskakovanje, občasno tudi »šetanje«, če želite, morda na oko ponuja sigurnost, vendar včeraj ni zmogel povezati igre in ob protinapadih tekmecev ni točno vedel, kam naj se postavi. Podobno je sicer veljalo tudi za Valterja Birsa, da se je še enkrat več/spet potrdila tista, da z Josipom Iličićem ne moreta biti hkrati na igrišču. Odvisno od tekme, že res, toda te »svobodne« vloge so zgostile igro pred golom, zadaj pa puščale precejšnjo luknjo, ki jo je še najbolje zapolnjeval Benjamin Verbič. Ta fant počasi postaja redni, gotovi, ziher člen moštva, kar mu daje prepotrebno samozavest, grizenje in uspešneje kot Krhin pooseblja Katančevo borbeno filozofijo.

    Enako velja za Nika Omladića, ki je dobil že drugo zaporedno priložnost za svoje marljive predstave v nemški drugi ligi. In Omladić je vnesel nekaj stabilnosti, ki bi jo sicer pri menjavi z Birso lahko vnesla tudi Rok Kronaveter ali Aleks Pihler. Prav višek igralcev na sredini je nekaj, kar lahko razreši tekma s Poljsko.

    fullsizerender

    Želje za tekmo s Poljsko

    To bo najkrajša od vseh ugotovitev. Namesto resda povsem legitimnega pojasnjevanja (beri: jamranja) nad poškodbami (Bezjak, Berič, Kampl, Jokić, Trajkovski) in kartoni (Struna) se tekma s Poljsko ponuja kot nova priložnost za konec na koncu uspešnega leta, kjer se je zgodilo najbrž največ od leta 2010 in uvrstitve na SP. Ukrajina je pozabljena, četudi bolj zaradi odnosa selektor-mediji, uspešne kandidature Aleksandra Čeferina in – še najmanj zanemarljivo – zelo pestrega domačega klubskega dogajanja, toda obračun z vročo Poljsko, ki je v tem trenutku boljši tekmec od Slovenije, prinaša lepo priložnost za nove ugotovitve. In dobro popotnico za pestre volitve predsednika NZS, ki bodo 15. decembra. Kar ni nepomembno.

    Andraž Šporar seveda za Katanca sploh ni bil izbira, temveč pomanjkanje le-te, toda na Malti je pokazal, da si kot član Basla, ki prav tako »igra v ligi prvakov«, zasluži večjo minutažo. Si. Pika. Da je Miha Zajc prerastel okvirje ne le Olimpije, temveč celotne slovenske lige, ponavljamo žal vnemar, ko gre za njegove minute v reprezetanci. Igralcu bi tako zrasla cena in možnost prestopa, od česar bi (pa pustimo zakulisje tega, kam dejansko naj bi bil šel denar od prestopov Olimpije) imel precej celoten slovenski nogomet. Za Roka Kronavetra se je že pokazalo, da lahko igranje v reprezentanci nanj dobro vpliva, poleg tega je zbobnal pravi evrogol prejšnji vikend proti Kopru in je povrhu – za razliko od Zajca – v letih, ko potrebuje še kako dobro tekmo za »zadnji veliki« prestop v karieri. Nasploh, to bi bila gladko ugotovitev sama zase, so lahko na svoje (preteklo) delo glede na prikazano zelo ponosni v Ljubljani (vstopa Jovića in Omladića) ter še posebej v Domžalah (začela sta Skubic in Trajkovski, ki je vnovič obudil tisti prestop Erika Janže, ki pa je začuda obvisel ob vpoklicu Sikoška).

    Katanec je še na Malti povedal, da so prijateljske tekme bolj za nas novinarje, ker gre za lestvico Fife. Takšne izjave so tiste, ki so zanj spolzke in ki lahko predvsem škodujejo vsem tistim fantom, o katerih je našel tako lepe in izbrane besede po zadnji akciji, ko so vsi, tudi tisti, ki so vedeli, da ne bodo igrali, trenirali na polno. Tekma s Poljsko je priložnost za vse, hej, še za oba rezervna vratarja, zakaj pa ne, Robert Lewandowski gor ali dol. Prav na prijateljskih tekmah bi lahko Katanec zgradil celovito ekipo, vzdušje, podporo, timski duh. Pa ne zato, da bi potem peli nazaj grede Sivo pot. Ne. To pride prav v tistih trenutkih, ko vztraja pri nekaterih odločitvah (četudi za vsako ceno ali predolgo), pa ga na klopi soigralci vseeno spoštujejo, soigralce pa spodbujajo. Tako se zgradijo klima, dobro vzdušje, sodelovanje. Tekma s Poljaki je možnost, da se Slovenija prikaže v široki, razviti in kvalitetni luči, saj ima – če je Katancu to še tako težko priznati – sodeč po videnem v klubih kvalitetno zasedbo, vse tja do triindvajsetega igralca. In še čez.

    fullsizerender-8

    Čas je za menjavo, tu ni nobenega dvoma

    Tehnične težave, ki so poskrbele, da je morala Televizija Slovenija opraviti začasno menjavo, ko je Aleš Potočnik vse tja do 32. minute zamenjal Iva Milovanoviča, so pokazale dvoje. Prvič, kakšna razlika je, če komentator v živo, na stadionu spremlja tekmo ali če komentira iz studia. Preprosto ni in ne more biti enako: ne glede nato, kdo komentira. Ponudi se celo tista primerjava z lizanjem sladoleda čez »šajbo«. Tu ni nobenega dvoma.

    No, drugič pa se je pokazalo, da bi bil čas za menjavo na komentatorskem mestu počasi že nujen. Javno se je namigovalo, da se bo Ivo Milovanovič, kar so potrjevali neuradno tudi njegovi sodelavci, po Euru 2016 upokojil. Kar ne pomeni (nujno), da Milovanoviča pošiljamo v penzijo. Sploh ne, denimo komentiranje tekme Srbije in Avstrije v prejšnji reprezentančni akciji mu je dodobra uspelo. Fajn tekma. Vendar ko je na Malti v živo ocenil, da zadetek Verbiča »ni sodil ravno med lepše«, se je zmotil. Se. je. Zmotil. Že res, da je estetika v bistvu okus in da so ti pri zadetkih seveda različnih, vendar zadetki s peto v fuzbalu praviloma (in če ima kdo rad dobra stara pravila, je to gospod Milovanovič) veljalo za presežek, prefinjenost, skratka Potezo z velikim p. Ne samo to, Poteza Verbiča je najprej presekala, nato pa še odločila tekmo. Evrogol morda res ne, lep gol pa vsekakor. Tu ni nobenega dvoma.

    Televizija Slovenija se pri pokrivanju slovenske reprezentance meče na zobe konkretno pripravi in vse skupaj tako tudi izpelje. Finala lige prvakov gotovo ne pokrije tako, pa ne samo zato, ker nima tv pravic zanj. Iz reprezentance delajo produkt in jim to, v dobrem in slabem, uspeva. Se pa na trenutke zazna, da ekipa uredniško ni vodena celovito in da konkretnih notranjih debat morebiti ni. Nič ni narobe, da so mnenja o selektorju, igri, igralcih, menjavah različna. Hvala bogu, da so, toda težko se je znebiti občutka, da je precej samocenzure pri tistih, ki so na koncu – leteči reporterji – vrženi pod vlak. Veliki intervju Anžeta Bašlja s Katancem po tekmah s Slovaško in Anglijo, kjer ni bilo konec slovenskega fuzbal novinarstva, je namreč pokazal, da vlada zanimanje za kritično, poglobljeno vsebino, ki je lahko prestavljane na nov način. Če se na nacionalki govori že o pomlajevanju vrst in menjavi generacij, bi lahko to počasi storila tudi na komentatorskem mestu. Tu ni nobenega dvoma.

    fullsizerender-5

  • Pet ugotovitev: Slovenija – Turčija [0:1]

    Precej (bolj) navdušujoča igra…

    Če je bila marčna akcija bolj toplo-mlačno preizpraševanje bolj “kaj zdaj” ne pa “s kom zdaj”, je bila ta pozno pomladna s Švedsko [0:0] in Turčijo [0:1] ne samo zelo koristna, temveč tudi vsebinsko konkretna in zdi se, da je Srečko Katanec vendarle popustil, poskušal in naredil nekaj potez, s katerimi smo se končno vsi lahko bolj posvetili fuzbalu, ne pa samo temu, zakaj nekdo (ne) igra. Seveda so nekaj k temu prispevale tudi poškodbe, zato je kljub zelo solidni igri proti Turkom in povrh tega še rezultatski uspeh proti Švedom [ti so, mimogrede, včeraj razmontirali Wales s 3:0] še vedno nad nami vprašanje, kaj bo, ko bodo vsi zdravi [ja, s tem mislim tudi na Andraža Kirma].

    Prejeti prepoceni in prezgodnji zadetek bo zaslužil svojo ugotovitev, ampak po njem je Slovenija bila Turčiji vsaj enakovredna, delno tudi zato, ker so običajno vročekrvne Turke presenetili z bolj moško, trdo in grobo igro, ki pa so je vsi vajeni – razen italijanskega sodnika -, tako da je bila prava, konkretna tekma, prava generalka za jesenski začetek kvalifikacij za SP [zato pohvale NZS, da je izbrala takega tekmeca]. Slovenija zna zadržati žogo na sredini igrišča, če tega ne zna, ima tukaj Kevina Kampla, z naskokom najbolj suverenega, zagnanega in sposobnega nogometaša, ki vse bolj – že ob petju himne – postaja neuradni kapetan, na katerega se lahko vsi zanesejo. Kampl dokazuje, kakšna je razlika, če igraš za Bayer in resno konkuriraš za najvišja mesta v bundesligi ali če igraš v sredini ali spodnji polovici v Italiji. Žal. Tako je in to je vidno. Slovenija je, pavšalno gledano, znala sestaviti dve solidni tekmi, manjkal je le zadetek in malo več pazljivosti v obrambi [plavalo se je že proti Švedom, gol Turkov je bil tisto, česar Švedi niso zmogli]. Spodbudno za začetek kvalifikacij? Pa… Je.

    FullSizeRender 11

    … ampak letos so na štirih tekmah zabili le en gol

    Slovenija ima, tu si ne moremo zatiskati oči, niti tega ne počne selektor, kronične težave z neučinkovitostjo. Lepe priložnosti, veliko držanje za glavo. Kar pa vsaj rojeva upanje. Hej, morda pa koga celo dobimo. Za zdaj še ne, ampak rojevajo se “mogoče”, “morebiti” in “morda”, namesto “eh”, “saj”, “itak”. Reklamam za glivice, luskavico in boleča kolena bi se lahko pridružila še ta: zabijte vendar ta gol. Okej, alarmantno resna kriza bi bila – in dovolj močan argument, da bi se selektorja lahko konkretno legitimno žagalo -, če priložnosti ne bi bilo, kot je bilo recimo na tekmi s Severno Irsko (0:1). Gol Romana Bezjaka proti Makedoniji je tako žal edino, kar je vknjižila reprezentanca na štirih prijateljskih tekmah in temu primeren je bil tudi izplen [zmaga, remi, dva poraza]. Če k temu dodamo še dejstvo, da je proti Ukrajini zabil samo Boštjan Cesar, ki je v minulih kvalifikacijah zabil še po en gol proti Švici (2:3) in San Marinu (2:0), je realizacija lahko resen problem. Sploh glede nato, da proti Švedom in Turkom ni bilo malo strelov.

    Če je Bezjak dvakrat nastreljal Isakssona v Malmöju, se je tokrat v najlepši priložnosti, ironično, znašel Milivoje Novaković. Tisti penal v Belfastu in zdaj še ta refleksno odbojna priložnost… In bil bi le še dva gola do Zlatka Zahovića in bi vsi poškilili mimo, zakaj se ga tišči v igro in bi se s tem dejstvom ne samo sprijaznili, kdo ve, morda bi NZS izumila poleg #srcebije še bolj v oči vpadljiv hashtah #novinovarekord. Novaković je na stara leta postal postarani Gerd Müller tip napadalca, vendar ga je “killer instinct” očitno že nekje na Japonskem zapustil, kar smo lahko gledali to pomlad pri Mariboru, ko je takšne zicerje zapravljal enega za drugim. Lahko sicer pravi in se za Siol posipa s pepelom, da ni optimalno pripravljen, toda takšne zapravljene priložnosti imajo lahko tudi dolgoročne posledice – da ne omenjamo tiste v Lvovu, ko je prav tako zapravil zicer. Poleg dveh poskusov Jasmina Kurtića pa je to bilo to, Robert Berić in Roman Bezjak se še lovita, edina pozitivna uteha pa je tisti “če”, ko bo zraven znova Andraž Šporar. Ampak, ja, čeravno je na sredini bolje, je v napadu zdaj že resen problem. Sploh, ker bo prva tekma z Litvo, ko se pač pričakuje tri točke. Te pa prinaša vsaj en gol. In če Litva ne pade, gostovanje gor ali dol, se bo te zapravljene priložnosti vleklo na plano. Itak.

    FullSizeRender 12

    Prejeti gol posledica kombinacij v obrambi

    Po odhodu Samirja Handanovića ima Slovenija nekaj težav s predložki, ko ni Boštjana Cesarja, pa s celotnim hišnim redom obrambe. Bodimo iskreni, vsaka turška akcija, ki je pokukala proti našemu golu, se je zazdela bolj nevarna od naših sveč in predolgih predložkov zlasti Josipa Iličića. Pa to ne gre na rovaš več kot le solidnega Vida Belca [ali Jana Oblaka, ki je v Belfastu preprečil še višji poraz], da je res škoda, ko imamo takšen presežek kvalitete ravno na vratarskem mestu. Pa dobro, saj tudi štoperji niso tako “švoh”: Miha Mevlja, ki bi lahko postal nova Katančeva tarča posmeha, je zelo solidno opravil svoje delo, če mene vprašate, je tekma s Turki pomaknila Aljaža Struno še mesto nazaj. Zakaj? Ker je Struna, ki sploh ni štoper po osnovnem poklicu, plaval že na Švedskem, tokrat pa ob povprečnem predložku kril bolj ali manj samega sebe, kar je hkrati počel še Jasmin Kurtić in Burak Yilmaz je naredil tisto, kar najboljše zna: stisnil nepričakovano komadčino.

    Ko se bo vrnil Cesar, bo glavno vprašanje, koga dati obenj. Zelo se je izkazal Luka Krajnc [vprašanje, kakšni so načrti z U-21], tukaj je Miral Samardžić, odpisan ne bi smel biti niti Siniša Andjelković, pa zdaj še Miha Mevlja, poškodovan je Nemanja Mitrović… Tu nujnih težav ni. So pa, evidentne, na obeh bočnih pozicijah. Andraž Struna, ki ima težave z obvladovanjem žoge v reprezentanci, se je trudil v prvem polčasu, stal visoko, skušal kombinirati s Kamplom in imel dober polčas. Vendar na desni strani je konkurence veliko, ni pa še nihče ultimativno prepričal, še najmanj poškodovani Petar Stojanović, ki bi po neki fuzbalski logiki moral biti prva izbira, a je tu še Nejc Skubic, Katanec pa je videl, v kakšni formi je Boban Jović: za prvo postavo še ni.

    Je pa kriza na levi strani, pa ne zato, ker bi Bojanu Jokiću, tokratnemu kapetanu, manjkalo kvalitete. Sploh ne. Jokić se je vnovič borbeno izkazal, za prav zelo solidno oceno, skušal je v prodore, dal dobro, kleno, fejst izjavo po tekmi o sposobnosti reprezentance, tako da bi veljalo še poskusiti z njim, sploh v trdih tekmah. Smo pa ob levi bok, če se odpre prostor. In tu bo štab moral najti kakšno rešitev, da ne bo potem tekla voda v grlo, če se Jokić poškoduje, dobi kartone ali si ne najde kluba. Vsekakor pa se bo moral Katanec odločiti za četverico, ki ji lahko zaupa, da ne bo prejela takšnih golov, kakršen je bil tisti fliper kičkuglasti v Belfastu in zdaj še to cincanje proti Turkom.

    FullSizeRender 14

    Koga na sredino?

    Tekma s Turčijo je najprej pokazala, da reprezentanca ne stoji in pade z Renejem Krhinom. Iskreno? Blaž Vrhovec je po tak-tak predstavi s Švedsko odigral zelo solidno partijo v Stožicah, da je lahko še posebej Mariboru žal, ker ga ni pripeljal iz Celja. Kurtić ima še vedno preveč težav z napakami v obrambnih nalogah, da bi odtehtala njegova dva zelo solidna, še najbolj nevarna strela – sploh zato, ker ne gresta v gol. Zato je potem enačba jasna: Kampl = sredina. Da, pogrešan je bil Rok Kronaveter, ki bi raztegnil sredino, šel po levem krilu. Prav tako si še vedno nismo na jasnem, kam z Josipom Iličićem, ki po Švedski ni imel svojega večera, zato bi ga veljalo zamenjati z Miho Zajcem še prej. Ni namreč res, da je edina legitimna konkurenca Jojotu zgolj in samo Valter Birsa, katerega proste strele in predložke, bodimo iskreni, smo kar precej pogrešali v prvem polčasu, ko se je iskalo glavo Berića in Bezjaka.

    Slovenija trenutno lažje igra z bolj gibljivimi napadalci a la Berić in Bezjak, ki sta, četudi manj nevarna [če odštejemo resno priložnost z glavo ravno Berića], imela več od igre kot Milivoje Novaković, zaradi katerega je moral Benjamin Verbič precej več teči, iskati prostor in je nepotrebno trošil energijo, medtem ko je Novaković čakal na priložnost, jo dočakal in zapravil. Slovenija lažje funkcionira s povezano igro, hitrimi preskoki, prodori in igro po tleh, ki jo zdaj Katanec tako čisla. Zato potrebuje takšno kombinacijo sredine in napada, pa naj bo to bolj prožni 4-3-3 ali centralno usmerjeni 4-2-3-1. Katanec je to pomlad uspel najti igralce, ki znajo zadržati posest. Zdaj bi bilo fino, če najde način, kako spraviti žogo do gola, pa ne samo tako, da se priložnost ponudi “slučajno” in se potem napadalcem zašibijo kolena. Dva tedna treningov sta se zelo poznala, reprezentanca je zadihala skupaj in dobila tudi podporo javnosti, ki zaploska, ko dobi priložnost Jure Matjašič, ki je do reprezentance prišel prek – Zavrča. Zasluženo? Ja.

    FullSizeRender 10

    Mediji 1 – 0 NZS

    Že bentenje čez organizacijo tekme, ko je nekomu padlo na pamet, da je v nalivu predčasno zaprl polprazno garažo, kaže, da NZS še vedno ni prišlo v kri organiziranje tekem v Stožicah. Ki so bile, to moramo poudariti, tokrat zelo solidno zapolnjene: 7.209 gledalcev za začetek junija je sicer še daleč od odličnega [za to bi morale biti take tekme v petmestnih cifrah]. Toda kakršna koli številka, tudi če bi bila petmestna, bo vselej imela estetsko napako: za golom. Če so Turki imeli štiristotnijo zvestih privržencev, se NZS, ki tako rada govori o navijačih, še vedno ni resneje in z rezultati lotila izginulih združenih slovenskih navijačev, za katere očitno misli, da se bodo vrnili sami po sebi – da se niso niti, ko je šlo prekleto zares, je pokazala tekma v Ljudskem vrtu z Ukrajino.

    Da se tudi mediji v našem fuzbalu spreminjajo, pa je poskrbel Urban Laurenčič, ko je direktno vprašal in, najbrž nevede, seznanil Katanca tudi z govoricami, da naj bi se NZS pogovarjala z Ediyem Reyo. Katanec, ki mu vidno neko svetuje glede medijskih nasvetov, je povedal zelo iskreno, da lahko mesto tudi odstopi ter se na ta račun tudi pošalil, kar je delna zmaga tudi za selektorja, ki je imel prav z mediji takšne težave [in jih pred tekmami še vedno ima, ta del še mora izboljšati]. Edina, ki je v tem izgubila, je NZS, ki ne zna skomunicirati želja svojega predsednika, predčasno utišati govoric o Reji, ima tiskovnega predstavnika, ki na elektronsko pošto odgovarja z veliko zamudo. Do sedaj so bili mediji do tega obzirni. Težava je, da ljudje niso.

     

  • Pet ugotovitev: Švedska – Slovenija [0:0]

    Pet ugotovitev: Švedska – Slovenija [0:0]

    Mladi vs. Stari = Boljši vs. Slabši

    “Čaka nas še zelo veliko dela, da bomo imeli novo jedro reprezentance. Začel se je proces formiranja neke nove izbrane vrste, ki bo trajal več tekem,” je glavna ugotovitev, ki jo prinaša remi s Švedsko (0:0). Morda tekma, težka, klasična prijateljska, naporna, a tudi dokaj dinamična, sama po sebi ni prinesla toliko v smislu ene tekme, smo pa lahko videli, da tisti, ki jih je še pred tekmo Katanec označil za “škodljivce”, pač vidijo nekatere stvari razumljivo drugače od selektorja. Ker smo pač v državi z dvema milijonoma selektorjev.

    Toda tudi Katanec po obračunu, ki je tako rezultatsko kot po igri zelo dobra spodbuda za naprej, ni mogel mimo nekaterih dejstev. Obramba je čisto okej funkcionirala proti trdim, surovim in komolčastim Švedom. Luka Krajnc že v mladi reprezentanci dokazuje, da bo imel Boštjan Cesar, ki smo ga pogrešali še bolj v napadu [skok] kot obrambi, več kot le legitimnega naslednika, Aljaž Struna je bil dokaj soliden v prvem delu, nato malo padel, a se je vnovič častno žrtvoval za skupno dobro. Zelo solidna je bila sredina, a je Kevin Kampl v drugem polčasu [kot proti Ukrajini] spet igral sam, ko se je Rene Krhin povsem izgubil in ni zmogel zadrževati Švedov kot destruktor – vloga, ki jo Katancu težko izpolnjuje. Rok Kronaveter je debitiral naravnost očarljivo, da je bil razgiban še Josip Iličić, prostor pa sta spredaj dobila žrtvujoči Robert Berić, ki je priložnosti prepuščal v sami špici Romanu Bezjaku, ki je imel dve krasni priložnosti, a žal ni šlo. Če smo iskreni, veliko manjkajočih nogometašev nismo niti toliko pogrešali, niti Jana Oblaka ne, saj se je Vid Belec v treh situacijah več kot izkazal.

    Tako smo ugotovili, da ne gre toliko za golo pomlajevanje ekipe v smislu EMŠA. Prej gre za to, kdo je česa sposoben. Bojan Jokić se je požrtvovalno boril, vendar Slovenija je bila zaradi njegove kondicije [ali pomanjkanje le-te] ob levi bok. Ni res, da ni rešitev na levem boku. Da nimaš rešitev, lahko rečeš, ko tam igra… Golman [mimogrede, situacija z Jokićem spominja na tisto z Alešem Mertljem v letošnjem Mariboru]. Kronaveter, Bezjak, Krajnc, delno Skubic, Belec… So zdaj že več kot le izjeme. So dokaz, da imamo širino v kadru. Že res, da selektor pravi, kako daje priložnost toliko novim reprezentantom. Ampak končno smo lahko videli, da če ne gre, pač ne gre. In da če gre, imamo zelo gibljivo, stabilno in povezano “ekipco”, kot se je izrazil selektor.

    FullSizeRender 12

     

    Kronaveter pokazal Kurtiću, dokazal PLTS

    Še v Velenju je med slavjem Olimpije Rok Kronaveter kar neposredno pisnil. Da je do zdaj praktično že obupal nad dejstvom, da bi ga bil selektor poklical. “Če me do zdaj ni…” se je zamislil najboljši nogometaš Prve lige Telekom Slovenije. V kakšni drugi situaciji, če bi Slovenija recimo šla na EP, bi Kronaveter v sekundi oplel. Začuda ne pri Katancu, ki po taki zlasti spomladi vezista Olimpije ni mogel pogledati mimo. In Kronavater se je oddolžil ne le njemu, temveč celotni ligi. Za tiste, ki spremljamo podrobno PLTS, se lahko Kronavetru le zahvalimo. Dokazal je, da je PLTS čisto okej liga, v kateri lahko v eni sezoni sestaviš sebe, svojo igro in svojo prihodnost.

    Sam je s šmekom in pristopom praktično pokazal, da ni pomembno, kje igraš, temveč kako igraš, s čimer je imel selektor vnovič krčevite težave v zadnjem letu. Nejc Skubic je recimo na drugi strani pokazal, da selitev v tujino še ne prinese sama po sebi boljših tekem, da se nam je kar precej zakolcalo po Petru Stojanoviću. Kronaveter je bil gibljiv, zapiral prostor in odpiral prodore. Ko ga je zamenjal Jasmin Kurtić, pa smo videli, kje je reprezentanca tanka. Nedojemljivo je zlasti to, da se Katanec lažje prilagaja pri štoperjih in celo golmanih kot pa sredini, v katero tako verjame. Ampak… Počakajmo za sklepno oceno o sredini še na tekmo s Turčijo.

    FullSizeRender 15

    Staroselci. Veterani. Zacementirani.

    Če Srečko Katanec išče poslovilni moment, taki, pravi, za Milivoja Novakovića, bi bilo najbolje, če bi organiziral prijateljsko tekmo z Nemčijo ali Japonsko in zdravo. V Kölnu ali na Dajnem vzhodu. In zdravo. Ne vem, kaj točno želi selektor ugotoviti z napadalcem, ki je v Mariboru na sicer štirinajstih tekmah zabil sedem golov [dober koeficient], a kaj, ko je zapravil največje priložnosti, zgrešil kar nekaj zicerjev, tudi onega proti Kopru, po kateri ne bi prišlo do slačenja dresov ipd.

    Nihče noče Novakoviću jemati njegovih golov in njegovih zaslug. A te so, bodimo iskreni, iz nekih drugih časov. Razumem, da gre čas dandanes hitro dalje, ampak od svetovnega prvenstva v Južni Afriki je vendarle preteklo že šest (!) let. To je v fuzbalu cela večnost. In če je Novaković, ki je v odnosu do soigralcev očitno pozabil, da je zastreljal penal proti Severni Irski, lahko le krilil z rokami, ko je želel v napadu pokazati, kako “smo to včasih počeli”, se je Jokić boril v obrambi, še bolj pa sam s sabo, ko je raje pomagal štoperjema, kot da bi pobegnil po sredini.

    Zato je težava pri Katancu ta, da vsi čakamo, kdaj bo “spregledal”. Razumem, da težko menja svojo nrav. Vendar počasi bi bil že čas, da poskusi še s kom drugim kot s Skubicem na desnem boku in da proti Turčiji za več časa kot le šest minut preveri, kako bi sredina funkcionirala brez Reneja Krhina. Da se ne bo potem klicalo Daliborjev Stevanovićev ali upalo, da bo Jasmin Kurtić kar naenkrat v reprezentanci pokazal tisto, česar očitno ne zmore.

    FullSizeRender 10

    Boljši PR, boljša energija

    Anže Bašelj, ki se je nekje v zadnjih dveh letih prelevil v prvega fuzbal terenca nacionalke, je dobro opazil na treningu v Malmöju, da je na tribuni tudi “skrivnostni dvojec”. Zakaj je tam? Bojda skrbi za boljšo energijsko pripravljenost in pozitivno vzdušje. Pri vsem, kar ima NZS, naj ima še to, ker je absolutno nujno. Ab-so-lut-no. Nu-jno. Naj stane, kar hoče. No, dokler ne gre za šamanstvo, šalabjzerstvo, bioenergetski nateg ali kaj podobnega, kar zna zasenčiti osnovno bistvo.

    Ampak če je pred tekmo še selektor, ki ga ta tekst pač še vedno čisto preveč omenja, da upamo, da bo kmalu tega manj, govoril o “škodljivcih”, ki to seveda nis(m)o, je bil v zelo dolgem intervjuju po tekmi odkritosrčen, bolj umirjen, ne sicer še spravljiv, ampak zavzet in poslušljiv. “Merodajnih je le 60 ali 65 minut na prijateljskih tekmah, potem smo opravili številne menjave. To je lepa popotnica za naprej. Imamo dobro atmosfero, fantje delajo zelo dobro. Ne zatiskam si oči, da je Švedska igrala brez Ibrahimovića,” je izjava, kakršno bi si lahko samo narisali še jeseni. Seveda je pripomoglo tudi dejstvo, da je Slovenija iz gostovanja z na papirju kar dokaj boljšo reprezentanco prinesla vsaj remi. Že Turčija bo nov boj, vendar Malmö je po dolgem času nekaj, kar prinaša dovolj pozitivnih izhodišč, da bi lahko NZS računala tudi na boljšo podporo v Stožicah. Kot smo pisali že v preteklosti: primarno pa to prinašajo dobri rezultati.

    FullSizeRender 11

    (Ne)pripravljenost TV Slovenije

    Ravno včeraj dopoldan je priletelo PR sporočilo, ki je razkrilo, kaj bomo gledalci na nacionalni televiziji videli v novem velikem fuzbal projektu: Euru 2016. Khm. Pa smo tam. Težava nacionalke, ki jo je fuzbal v novem tisočletju ujel povsem nepripravljeno, je pri tem, ko se drži enih in istih imen, da tudi ta imena, ki se hkrati starajo in so že fasali vsak svojo oznako, da ima preprosto premalo nogometa za tako velike hece. Ker Euro je za TV Slovenija, ki je letos dobila lekcijo iz fuzbala, kako se dela domači fuzbal oziroma jo dobiva že lep čas od športnih televizij, pač prevelik hec.

    Najbolj boleče se to pozna pri komentatorjih. Urban Laurenčič komentira naveličano, znucano in vsakič znova se nam zdi, da od zadnjega prenosa kaj veliko fuzbala ni videl. Tako da dobro komentira za tiste, ki so na fuzbal približno tako mahnjeni kot on. Spremljajo, ne pa v nulo. Kar se je poznalo, ko so Švedi igrali zelo moško, tudi čez mejo, vendar kričanje in začudenje Laurenčiča je porodilo vprašanje, ali je komentator pozabil, da je nogomet pač kontaktni šport in da tudi naši [recimo Jokić] niso bili povsem nedolžne ovčice. Tako se je v drugem polčasu Laurenčič ne samo izgubil v onaniranju na Zlatana Ibrahimovića, ki ga imajo, najboljšega strelca Švedi seveda radi, a so tudi nacija z drugim in tretjim mestom na SP, česar komentator ni omenil, temveč je tudi komentiral kot tisti derbi navijač, ki pride pač samo na večje tekme.

    Ker je nogomet pač tako popularna stvar, da ne moreš dati glave v pesek, se skuša nacionalka na glavo vržti na prav vsaki reprezentančni akciji, da ob vseh prispevkih in kvizih in prepevanjih izpadejo… Smešno. Dobro je, da so se dokončno odločili v minulih kvalifikacijah za Nenada Protego, ki ima dober stil, in Branka Zupana, ki tehtno govori, in pri tem vztrajajo. Vsaj nekaj. To je naše in zdravo. Sploh Zupan je vse bolj artikuliran, a ga še vedno zafrkava premedel stil. Je pa dejstvo, da bo nacionalka po zares slabem svetovnem prvenstvu tako vnovič na največji sceni pokazala, ali se je kaj naučila iz številnih kritik, jih sprejela in se zavedala, da je fuzbal pri nas pač zelo gledan. Zadnje reprezentančne kolobocije, ko so se komentatorji v že itak maloštevilnih tekmah preštevilno menjavali, so pokazale, da se niso.

    FullSizeRender 14