Smo v pričakovanju rekordne Planice, zaključujejo se sezone zimskih športov, v polnem teku sta nogometna Liga prvakov in košarkarska Euroliga, Kopitar in Dragić oba kažeta svoje kvalitete preko Atlantika, uspehov Tima Gajserja se sploh prav ne zavedamo, PLTS je najzanimivejša v zadnjih letih – če naštejem le najbolj gledane oz. v medijih prisotna športna tekmovanja, dogodke ali posameznike, ki navdušujejo.
Tekst nam je poslal Ž.Z, bralec Urbani.si. Foto na naslovnici: futsal.si / D.P. / NZS
Zato marsikateri dogodek oddrvi mimo nas. In eden teh so kvalifikacije za svetovno prvenstvu v futsalu (ne ni mali fuzbal, ker pač ni). Naša reprezentanca se je prebila v zadnji krog kvalifikacij za prvenstvo, ki ga bo tokrat gostila Kolumbija. In žreb nam je v Slovenijo poslal Španijo. Reprezentanco, ki je poleg Brazilije edina doslej osvojila naslov svetovnih prvakov. In to dvakrat (prvenstev je do zdaj bilo sedem), še trikrat pa je izgubila v finalu.
V Evropi pa Španci pomenijo to, kar Brazilci pomenijo v svetu. V ekipi, ki je na vseh uradnih tekmovanjih skupaj izgubila samo devet tekem, resda nimajo čarovnika kot sta Ricardinho ali Falcao, prav tako ni več igralcev kot so Javi Rodriguez, Kike, Luis Amado ali Torras, ki so Špancem prinesli največje uspehe, vseeno pa je to reprezentanca, ki deluje kot stroj. Imajo sistem, ki se je gradil več let, je utečen in deluje.
Ne glede na to, kdo je vpoklican, da svoj delež. Prvi vratar Sedano, je npr star 36 let in je v reprezentanci debitiral pred manj kot letom dni. Pa je na Euru v Srbiji včasih deloval kot stena. V 40 minutah, kolikor je igralni čas (tekma realno traja cca. uro in 15 minut) Španci enostavno zmeljejo nasprotnika. Na že omenjenem Euru v Srbiji letos, so vse tekme dobili za najmanj dva gola. Naj je Ricardinho še tako čaral, so njegove Portugalce premagali rutinsko. 6:2. Finale proti Rusom je pa bila šola. Za Ruse seveda.
Slovenci pa s(m)o na taistem prvenstvu pustili recimo temu soliden vtis. Ob tem pa izgubili obe tekmi. In na obeh smo zmogli držati ritem Portugalcev in Srbov 25 minut. Potem pa blackout. In so nas nafilali. Ker mi pač igramo s šestimi igralci (ostali po pravilu s vsaj osmerico). Zmaga fizike.
Da bomo po Planici “prišli k sebi”
Hrbtenica naše ekipe je že precej časa (kakšna 4 leta) enaka. Trenutno štirje igrajo v tujini, preostanek štirinajsterice pa igra za Dobovec, Maribor in Kobarid. Tri z naskokom najboljše ekipe v slovenski ligi. Za 9 od teh vem, da hodijo v redno službo. Trenira se (z izjemo priprav) recimo trikrat tedensko. Vsaj za Špance verjetno premalo.
Doslej smo s Španci igrali štirinajstkrat. Izvlekli smo dva remija. Zadnjega dve leti nazaj, ko so v polni dvorani Tabor igrali 5:5. Bil sem na tej tekmi in mislim, da bi zadovoljila vsakega nevtralnega navijača. Če bi Osredkar (kapetan in rekorder po številu nastopov) zadel dve sekundi do konca, ko smo imeli igralca več, se bi sicer mirni, takrat pa zelen od jeze, Španski selektor Venancio Lopez verjetno razpočil od jeze, h kateri so, bodimo realni, pripomogli tudi naši sodniki. Na Evropskem prvenstvu, kak mesec kasneje, so nas v četrtfinalu premagali 0:4 in končali doslej največji pohod slovenskih haklerjev.
Realno v dveh tekmah ravno velikih možnosti nimamo.
Prvi od dveh remijev pa se je zgodil na – za slovenski futsal legendarni – tekmi na prvi februarski dan leta 2004. Selektor Križman si je, baje ob vnovičnem negodovanju nadrejenih, znova vzel dopust. To je bila odločilna kvalifikacijska tekma za nastop svetovnem prvenstvu, ki je bilo istega leta v kitajskem Tajpeju. Za nastop tam so naši potrebovali zmago. Dejan Simić je proti koncu tekme pri končnem izidu zadel vratnico. Ostali smo doma, Španci pa so še drugič zapored postali svetovni prvaki.
In 22. marca Španci prihajajo v Maribor, v Tabor. Na prvo od dveh kvalifikacijskih tekem. Ni treba poudarjati, da realno v dveh tekmah ravno velikih možnosti nimamo. Imamo prvo tekmo doma. V Mariboru, kjer se, ob pomoči Ljubljančanov, prebuja tudi futsal. Upam, da nas bo dva dni po Planici čim več že »prišlo k sebi«, da bodo zapravili teh 5€, kolikor stane vstopnica, ter da nam bodo Osredkar, brata Mordej, Čujec, Fetić, Vrhovec, Sovdat in ostali pričarali večer, ki si ga bomo zapomnili kot na zgoraj opisani tekmi. In vsaj malo upanja, da si bo tri četrtine ekipe septembra moralo vzeti dopust, ker bodo morali malo, za hobi, iti brcat v Kolumbijo.
