Maribor poslal jasno sporočilo: to smo (spet) mi!
Darko Milanič je imel prav. Ne povsem. Ampak je imel. Maribor je bil boljši in bi si zaslužil več. Bi. Zagotovo je imel Milanič tudi prav, da so dosegli povsem regularen gol [tista druga situacija, ko je šel Sallalich]: “Zadetek bi moral obveljati. V pisarni sem si ogledal posnetek akcije in se prepričal. Če ne bi videl posnetka, si ne bi upal komentirati. Pravila so jasna, sodniki pa bodo analizirali. Z mojega položaja je bilo težko videti, kaj se je zgodilo. Razveljavljen zadetek ni vplival toliko, da v nadaljevanju srečanja ne bi mogli več igrati.”
Ta zadnji stavek je morda edini kočljiv. Seveda je nogomet živa stvar, toda ko je hkrati ponovil, da sodniške odločitve niso vplivale na njegove fante – medtem ko je sam po tekmi v pisarni pogledal raje samo eno situacijo, ker je bila že ta dovolj -, je bilo nekaj nestanovitnosti v njegovem razmišljanju. Zakaj Maribor torej ni zmagal? Ker ni imel še kakšne situacije ali ker iz tistih ni (smel) dosegel zadetka?
Kakorkoli že, Maribor je poslal jasno sporočilo. Pa ne samo že s tem, ker je še edini slovenski klub v Evropi, čeprav že to veliko pove. Maribor je tam, kjer je bil oziroma bo kmalu tam, kjer bi rad bil. Ne nujno na vrhu, to bo posledica, ne vzrok. Dal je že sebi občutek, kot da bo kmalu na vrhu, z igro je to pokazal še v ponedeljek. Za to je šlo v prvem letošnjem derbiju. Ne toliko za rezultat – kogarkoli sem vprašal, je napovedal, da bo 0:0, z mano vred -, kot za eno samo ugotovitev: da je Maribor boljši. Ne nujno od Olimpije, zato je morala priti prva tekma in pridejo še tri, temveč da je precej boljši od tega, kar je bil.
Z vsako tekmo se bolje počutijo, ko imajo žogo, kar je uspeh glede na (pre)številne rotacije, ki so tudi tokrat poskrbele, da nihče ni zadel prve enajsterice (niti Vanoli gotovo ne). Še vedno sicer ne vedo točno, kaj točno bi z njo, vsaj ni še tistega avtomatizma, vendar podaja Erika Janže do Milivoja Novakovića je bila točno tisto, kar je (še) manjkalo. V tem kontekstu je bil gol nagrada za smelo, potrpežljivo in premeteno igro hkrati. Borba, ki je lani tako očitno manjkala, je vseprisotna, prav tako kompaktnost in samozaverovanost, da je to vendarle – Maribor. Ki ni tekmec sam sebi. Ne. Gradi lahko na obrambi, če pustimo, da je bil Zajc sam med vijoličastimi pri golu. Marko Šuler in Rodrigo Defendi sta zid. Denis Šme se je izkazal že na štoperju, na desnem bočnem je presežek, Erik Janža je najprej ustavil Denisa Klinarja, nato pa zmogel tisto, kar je še imel Mitja Viler, on pa ne. Podajo. Dras! Marwan Kabha je bil klasičen, odnašal je Matića in ekipo, prepuščal pametno pogled naprej vrhunskemu Aleksu Pihlerju. Odločitev, da premakne Dareta Vršiča na desetko, Sunnyja pa na bok, vse pa za Novakovićem, je presenetila, vendar ne moštva in ne Milaniča.
Delalo je. Sunny ni presežek, še posebej ne na tej pozicij, toda zadano je uresničil. To je napredek Maribora: da trener ne grize nohtov, ali bo sploh šlo. Gre. Le Sintayehu Sallalich še vedno ne najde ravnovesja med tem, kaj lahko ponudi sam in kaj od njega terja taktika. Ko je šel v tisto akcijo, o kateri bomo še doooolgo govorili, je naredil tisto, kar se je od njega upalo in želelo.
Čeravno je igra v nadaljevanju padla, kar je trenutno poleg majhnega števila doseženih zadetkov glavna pomanjkljivost, ki je bila po Domžalah vnovič rezultatska slabost (pri osmih tekmah brez poraza pa še ne razlog za skrb), je Maribor v primerjavi z lansko sezono proti Olimpiji lahko stopil samozavestno in poskrbel, da je aktualni prvak zdaj lovil njih in jim ne več diktiral tempa. Maribor ni čakal na žogo. Nak. Ključno vprašanje, kako bo moštvo doživelo prvi padec, ki slej ko prej vselej pride [pa nismo načrtno negativni], sicer še nima odgovora. Trenutno z razlogom. Po play-offu za evropsko ligo bo slika mariborske jeseni dobila celovito sliko, vendar za zdaj, v tako dolgem nizu brez poraza, so pomisleki in bojazni zatrti. V kali. Ni še gazenje, to ne. Je pa več. In dovolj. Je.
Kaj s Tavaresom in zakaj rotacija deluje?
Seveda ni Marcos Tavares “kriv”, da je Maribor padel in da je Olimpija izenačila. Ni. Jasno je, zakaj ga je Milanič poslal v igro, kar je tudi sam povedal. Da bi nadzoroval igro, žogo, potek. Okej, vendar Tavares nikoli ni imel primarne naloge, da bi pomagal karkoli zadrževati. Tavares je najboljši strelec v zgodovini kluba. Kapetan, ki ga da, ko ga drugi ne. Težava je, najbolj očitno, že lani postala, ko bi ga dali radi drugi, pa nimajo dovolj priložnosti ali prostora. Novakovićev gol, že drugi zapored, kaže, da se je Nova na sistem 4-2-3-1 bolje privadil in skuša izvleči najbolje, kar lahko iz trenutne igre. Ni tako, kot je mislil, da bo. Nič zato. Zdaj mu gre bolje.
Tavares pa ni mogel biti rešitev za Maribor, ki je izgubljal žogo in pogledoval proti semaforju, v upanju, da Kajtazović ne bo odločal o rezultatu. Preprosto ni takšen igralec. Nikoli ni bil, zakaj bi bil potem na, bodimo iskreni, stara leta in na derbiju. Še manj je bil takšna rešitev, nek na hitro morda-pa-spraviš-kaj-skupaj joker Dino Hotić, ki je iz prizme trenutka že izgubil začetni zalet in pričakovanje Ljudskega vrta. Aleksu Pihlerju, denimo, povratek v Maribor počasi in lažje uspeva, z več potrpljenja in predvsem manj pritiska. Primerjava bo precej čez palec, ampak Hotiću se utegne primeriti to, kar se je Maticu Črnicu (in pred njima že Damirju Pekiču ali nazadnje Daliborju Volašu). Milanič s tovrstnimi potezami kaže, da se ne bo podrejal sistemu, ne glede nato, ali so ga njegovi fantje s svojimi individualnimi karakteristikami sposobni udejanjiti. Aleš Mertelj in Denis Šme se prilagajata v obrambi. Sintayehu Sallalich, Gregor Bajde in tudi Hotić niso klasična “krila”, predložki niso njihova močna stran, toda navodila morajo upoštevati. Kakor vejo in znajo. In enako Tavares ni sprednji vezni.
Vprašanje v tem konktekstu je, kdo bo prej popustil, obupal ali prevladal. Da se zna Zlatko Zahović postaviti na stran igralcev, je pokazal v primeru Krunoslava Jurčića. Je pa res, da ima Milanič neizpodbitno avtoriteto. Igralci se dokazujejo njemu – in ne obratno. Dino Hotić sprejema vstope s klopi, Adis Hodžić je potrpežljiv, ravno tako Damjan Bohar in Gregor Bajde. Rotaciji verjamejo vsi, kar rojeva rezultat.
Vanoli ima (samo) rezultat
Ni bilo odveč vprašanje novinarskega kolega, kje je bila Olimpija v prvem polčasu. Ker je ni bilo. Zakaj je pustil Danijela Miškića na klopi, ve le Vanoli. Že res, da je Rok Kronaveter lani navduševal in da je pozdravil poškodbo, toda za derbi več kot očitno še ni bil nared, zagotovo ne od prve minute. Zato je trpela prav sredina zmajev, ki še vedno ne ve točno, kako naj se s sistemom 3-5-2 predvsem brani oziroma preklaplja med napadom in obrambo. Rahlo shizofreno. Seveda je bolje iskati Klinarja kot Kirma, toda oba nista mogla najti niti Velikonje, kaj šele Elekeja, ki ga je pospravil Šuler.
Olimpija je trenutno Miha Zajc ali pa je bila zagotovo na derbiju. Če je bila Vanolijeva taktika čakati in čakati in dočakati padec Maribora, se mu je izšlo, vsekakor pa to ni bila rešitev, kvečjemu izhod v sili, slonenje na upanju. Malo takih priložnosti dopušča Maribor, tokrat jo je in z rezultatom je Olimpija lahko resnično zadovoljna. Se pa ob razveljavljenih golih in takem prvem polčasu nakazuje, da sta Maribor in Olimpija vendarle zamenjala vlogi, če že nista mest na lestvici, je Maribor gotovo zdaj tisti, ki “lažje” igra svoj fuzbal.
Derbi & reprezentanca: kaj bi lahko videl Katanec?
Andraž Kirm je imel, milo rečeno, obupno tekmo. Ne slabo. Obupno. Če bi šlo za uvodno tekmo sezone [ko je pomendral Žigo Kousa], bi še malenkost razumeli. Nismo že takrat, pa vendar. Derbi pa je pokazal, kaj zahteva. Več. Da ne bo pomote, Kirm še zdaleč ni edini. Tudi Velikonja, če morda želi po vzoru Milivoja Novakovića nazaj v reprezentanco, ni zmogel nivoja derbija. Kar pove veliko tako o derbiju kot o nekaterih fantih. Darjan Matić je bil lani več kot kapetan, bil je deus ex machina na sredini, krmar in varovalka. Tokrat je bil izgubljen v času in prostoru, če mu ne bi hodil globoko pomagati Miha Zajc, bi bil zrel za menjavo.
Oba zadetka sta dokaz, da imamo zelo ključno učinkovite nogometaše tudi v našem prvenstvu, pri čemer se od Novakovića to pričakuje, nad Zajcem pa navdušuje. Z glavo je Zajc presenetljivo konstanten, čeprav sam ve, da to ni njegov adut. Zajc je že pred zadetkom, tudi v prvem polčasu, edini poskušal najti pot skozi trden Maribor in se je ob tem skušal še poigravati in je v največji meri – morda poleg asistenta Denisa Klinarja – pokazal, zakaj je bila Olimpija lani prvak.
Marko Šuler najbrž o reprezentanci več ne razmišlja, kar je glede na leta, ki se mu bolj poznajo na napakah, povsem razumljivo, vendar je kljub neusodni napaki proti Aberdeenu vnovič pokazal, zakaj je nekoč bil konstanten v reprezentančni obrambi. Dare Vršič navdušuje na tej poziciji desetki, vendar je za reprezentanco vseeno nekonkurenčen. Vendar, pod črto, derbi je vnovič pokazal, da se v Sloveniji igra konkurenčen nogomet, s katerim smo lahko vsaj zadovoljni, če že ne ponosni in navdušeni. Srečko Katanec žal doslej tega ni znal videti ali ceniti.
Kajtazovića pokopala aroganca (vseh sodnikov)
Pustimo, za trenutek, 33. in 46. minuto. Vem. Težko je za navijače Maribora to pustiti. Ker ko vidiš posnetke… Ni lahko. Ne samo za navijače. In ne samo za mariborski tabor: od piarovca Željka Latina [“Pozdravljeni na novinarski konferenci po tekmi, kjer se je veliko zgodilo in dogajalo, pred 11 tisoč gledalci”] prek Mitje Berdena, vodje varnosti, ki je zatajila ob prodoru navijača na sredino in pri zaščiti sodnikov pri izhodu iz stadiona, do Darka Milaniča [na vprašanje o tem, ali je bila žoga čez črto, “dovolj mi je že ta situacija” o Sallalichovem golu] in Dareta Vršiča [“Počutil sem se, kot da igramo v Stožicah”]. Ni lahko. Ni. Ampak vzemimo, samo za trenutek, drugo situacijo: ko je prekršek storil Dare Vršič nad Miho Zajcem. Trd, taktičen, a tudi nameren. Skočil je Erik Janža, vzkipel in to, Nejc Kajtazović je že povlekel rumeni karton… In nič. Ga je morda želel pokazati Vršiču, pa se je spomnil, da že ima rumenega? Zakaj ga ni potem Janži? Kdo bi bil vedel. Mi že ne.
Zveza nogometnih sodnikov Slovenije je – vsaj če sodim po svojem lanskem poizkusu, da bi opravil intervju z enim od članov sodniške komisije – precej rigidna inštitucija. Novinarjev, tiskovk, intervjujev… Praviloma ne mara, če seveda izvzamemo alfa in omego Vlada Šajna in Damirja Skomino, ki pa se v intervjujih ne ubadata s takimi “malenkostmi”, kot so odločitve v naši ligi, kjer imamo diskrepanco, saj sodniki ne dohajajo višjega tempa igre. Ne. Govorita o evropskih in svetovnih prvenstvih, ligi prvakov in podobno. Zato ne bomo izvedeli, skoraj zagotovo, (za)kaj je Nejc Kajtazović sodil, kot je. Kar je svojevrstna zagata, saj gre, kot radi slišimo, pri sodnikih za “človeški faktor”, ker je nekaj romantike v tem, da imajo sodniki pač svoj kriterij. Lepo in prav, toda bolj malo romantike je, ko mora sodnik sklanjati glavo, ker jih kasira zza svoje odločitve. A kaj, ko se po tekmah obnašajo kot roboti. Ni jih. Svoje oddelajo in zdravo. So kot neka zajebana korporacija. Težava slovenskih sodnikov, ki so v Evropi lahko še tako cenjeni, je njihovo obnašanje doma. Na igrišču. Med igro. Po prekrških. Pri kotih. Pri penalih. Pri menjavah. Že pri segrevanju. Njihov pristop. Njihove debate. Njihov čvek. Njihovo dolgovezenje. Kot da smo vsi tu zaradi – njih. Ne razumejo, da je zadnje, ampak res zadnje, kar ljudi spravi na stadion: sodnik. Slovenski sodniki preveč razlagajo in govorijo. Gofljajo, gobcajo, lopetajo. Ubijajo igro. Ne vsi, ne vedno. Jasno. Skomina je oni dan na tekmi Maribor – Rudar dopustil več moške igre, kar je vijoličastim prišlo prav – še posebej v pripravi za Aberdeen, še Slobodan Krčmarević pa se je strinjal, da tako igra bolje teče.
Kajtazović je v eni od naslednjih situacij stekel stran od igralcev Maribora, ko so se ti na veliko pritoževali. In tvegali karton, en za drugim. Čakal in čakal je, Kajtazović. Vsi so mu nekaj zinili. In zadnji je bleknil Sallalich. Tujec, brez kartona. Sallalich ni ravno najbolj zgovoren tip, tudi glasen ne. Pač… Dekl mu je dvignilo in je pristavil še on. In njemu je nato pokazal Kajtazović karton, čeprav sta denimo z Novakovićem debatirala celo tekmo. Zakaj ravno Sallalichu, ki je zadnji nekaj pristavil? Zakaj nihče prej? Kakšen kriterij je to? Kakšen karakter?
Pristop, domala nadutost, ki izhaja iz vsaj za naš okus previsokih klubom vsiljenim honorarjev, ne vodi nikamor. Ubija pestro igro, ki jo vse raje gojijo slovenski klubi. Nadalje, Slovenija ima štiri mednarodne sodnike [Slavko Vinčič ne more soditi Mariboru, ker pripada lokalni zvezi, čeprav bi tudi o tem kaj lahko rekli v Mariboru… Davor Drečnik in to], trije bi torej lahko sodili: Skomina, Jug, Čeferin. Kajtazović ni sodil še nobene evropske tekme, sodil pa je fantom, ki so igrali na evropskem prvenstvu, v ligi prvakov, evropski ligi, na tujem…
Ko je treba pokazati in upravičiti svoj dobro plačani (res pa tudi težko prigarani) status, slovenski sodniki pogosto vsiljujejo avtoriteto. Jaz sem kralj. Borijo se za… Stil. Ne pravimo, da bi vsi radi bili Skomina. Ne. Bi pa radi imeli… Tisto nekaj. Žele v glavi, izklesano telo, faktor x. Nekaj. Okej. Kul. Naj. Ampak ko pa zagusti – in tokrat je resno zagustilo -, jih ni nikjer. Kvačkajo. Čakajo. Mencajo. Gledajo en drugega. Nimajo prav nobene avtoritete. Vse, na čemer so lažno gradili, se podre v sekundi. Ko je treba povleči karton, ko je publika glasna, ko je čas, da pokažejo “jajca”, prepogosto zmrznejo. In škodijo igri, sebi, športu. Skomina v ta krog ne sodi več, Jug zadnji dve sezoni tudi ne, ker vesta, da je bolje prepričljivo zajebat stvar, kot čakati, žgoljiti in mencati in dati vsem na stadionu občutek, da so se izgubili in da najraje ne bi dosodili ničesar.
Ne vem, ali je bila žoga čez črto, ko je streljal Defendi in sta Kirm & Šeliga izbijala. Videl sem nekaj različnih kadrov… Ne vem. Iskreno. Cel obseg? Hm. Ampak… Sodnik za golom bi to moral vedeti in videti. Tam je bil. Za 215 evrov. Vidi se iz kadra, da je videl. On? Ni videl. Nič. Tema. Je pa stopil ta isti sodnik v polje, ko so Viole imele bakljado v drugem delu in je z zavlačevanjem tvegal, da bi Šeliga ob gol avtu postal tarča ali karkoli. Za to se je odločil sam. Prepričljivo. V bedni situaciji – jebeni gol avt – je gladko stopil v teren s svojim štapom. Avtoriteta. Kao. Pri obeh razveljavljenih golih pa ni bilo sodnikov za obema goloma nikjer. Spodleteli Platinijev poskus, ki sicer ni bil povsem odveč (spomnimo se finala lige prvakov 2015), še bolj poruši sodniško hirearhijo, ki je itak ni. Tehnologija. To rabimo. Ker ja. Ker tem sodnikom ne moremo zaupati. Včasih niso žleht, včasih so, včasih vidijo, včasih ne. Ampak zakaj bi ugibali in si razbijali glave, guglali sodnike, od kod prihajajo, komu radi sodijo ipd? Če se da pa temu ogniti.
Situacija ob golu Sallalicha pa je vnovič pokazala, kako zakomplicirano je pravilo ofsajda. Ne, še zdaleč ni to tisto, o čemer ženske nimajo pojma. Nak. Centimetri so tokrat odločali, žal pa tudi preveč porabljenih sekund, s čimer je celotna sodniška ekipa izgubila tekmo za domačo publiko. Tam je bila težava. Prva in največja. V cincanju. Če bi Maribor še imel avizo, bi šel ta že skozi. Muzike bi bilo konec. Nima ga, kar itak ni pomembno, zgolj poudarek, kako dolgo je trajalo, da se je Kajtazović odločil, da je bil ofsajd. Gol je bil za praktično cel stadion. Posnetki, ki jih mi imamo, sodniki pa ne, so pokazali, da bi gol moral veljati. Milanič je imel prav. Centimetri, za las, ampak ja. Da raje ne pogledamo večkrat, kako je padel Sunny ob “podaji/strelu”. Ampak še večja težava je, da vsi sodniki, vsi trije, stojijo točno tam, kjer so morali. Vsi. Trije. Razlagi sta torej samo dve: ali ne poznajo nogometnih pravil ali pa jih v tem primeru niso želeli poznati.
Saj vemo… Ta derbi bo ostal 1:1, tega se ne da spremeniti. Kjuzo, fertig, gotovo. Bi se pa lahko ZNSS oglasila, predstavila, demonstirala. Aktivno, ne pa skrito in umaknjeno od javnosti, kot da se njih to ne tiče. Ne morejo samo pobrati visokih honorarjev, meni nič, tebi nič, in gremo dalje. Do naslednjega sodnika, ki ga bo delegirala NZS preko palca. Iluzorno je pričakovati, da bi se Kajtazović opravičil, čeprav so v Turčiji in na Švedskem videli tudi že tovrstne primere, ko so sodniki, obkroženi s sodobno tehnologijo, raje priznali in šli z dvignjeno glavo. In tu je problem. Slovenski nogometni sodniki, ki so načitani s power point prezentacijami in na veliko flodrajo o novih smernicah Uefe in poštenosti in športnem duhu, zapuščajo vsa igrišča, tja do zadnje lige, z dvignjeno glavo. Včasih sicer tečejo ali sklanjajo glave. Ampak tem fantom, ki to počnejo (in dekletom), se to očitno splača. Ker za svoje delo – glede na primerljive razmere v klubih, ki jim sodijo, ti pa jih morajo plačati po dogovorjeni tarifi – dobijo zelo lep honorar. Morda na derbiju 545 EUR bruto (sodniki imajo praviloma neto, tako da…) ne zveni bajna vsota. Že na tekmi Radomlje – Aluminij pa je to konkreten znesek, kaj šele po ligah navzdol, da so klubi v tretji ligi že štrajkati, ker niso imeli za nič drugega kot za – sodnike. Ne moremo zahtevati, da so vsi sodniki na ravni Damirja Skomine. Vsi smo ljudje. Dobro. Toda čas je, da človeški postanejo tudi sodniki in njihova zveza. Ker samo tako se bo poskrbelo, da ljudje ne bodo razjarjeni hodili iz stadionov. Z malo manj oholosti in nadutosti, ki je vidimo žal preveč. Nogomet je pri nas napredoval. Sodniki niso. Pika.
