Vrgli so jo na tretjega. Na tretji program. In ona? Ah. Nič. Flegma. Je pa še sama vrgla tudi trojko. Tri tekmice. Ena, dve, tri. Do medalje. Potem pa še eno. Za zlato. Za zlato na julijski torek, ki je trajal in trajal in trajal. Zjutraj je bila Andreja Leški judoistka, za katero bi zdaj želeli, da bi bolje vedeli. Za tak nasmeh, nekaj kakor flegmo. Zdaj zanjo vemo. Vsi. Moramo.
Gledati Andreo Leški na tak torek je bilo prenaporno. Judo, kar pozabljamo, traja. Cel dan. Od desetih pa do šestih. Šiht je to, pravzaprav. Gruzijko je dopoldan vrgla na vazari in ippon. In smo mi, ki judu namenimo, kaj, mogoče uro, če sploh, enkrat na štiri leta, že spet bili na veliko pametni. Ja, ja, ippon, čisti, daj, vazari, pa nismo prepričani, če ima ippon dva p. Judo je šport, kjer je sicer repasaž, ampak do tja je daleč. Leški je bila pri drugi tekmeci v težavah, Alžirka je sicer dobila karton, taka taktična finta, potem pa prilepila vazari in čas se je začel drobiti. Ura je bila tam malo čez poldne, v času poletja je to ura, ko ne misliš na medaljo. In Leški? Minuto je še imela, ona pa se ni sekirala. Karakter, kakršnega premorejo res največji. Minuto imaš do tega, da spakiraš in noben ne ve več zate, razen tisti komentatorji, ki ti rečejo, da si turist. Ja, tako je. Leški pa je zgrizla, prilepila Alžirko na tatami. Za 10 sekund. Pa do 20. Hvala, adijo.
Tako dobiš tisti dve uri počitka, poskusiš nekaj naredit, da ne boš imel občutka, kako si zavozil dan. Čakaš in čakaš. Judo je šport, kjer se dolgo ne zgodi nič, dogaja se vmes vse, ampak drugim. Ti pa čakaš. In ko smo čakali, smo slišali. Da bo Leški in celotni judo, z vsemi medaljami vred, šel na trojko. Ne rečem, odbojka je hit, moštveni športi pritegnejo, od odbojkarjev se veliko pričakuje in hvala bogu. Ampak vendarle je šele druga tekma skupinskega dela, ja, vsaka je pomembna, vse razumemo. Toda da ni šlo preklopit? Za tiste štiri minute? Dobro, smo šli na trojko. In kdor je šel, dneva ne bo pozabil. S Kanadčanko ni šlo nikamor, zato je šlo v podaljšek, še enkrat je vrgla tekmico in jo držala deset sekund in, evo, polfinale. To je trenutek, ko se svetijo medalje.
Potem pa smo izvedeli, kdo bo tekmica. O, ne. Clarisse Agbebnenou. Seveda. Ravno ona. Itak. Tekmica Tine Trstenjak, s katero sta se dajali v Riu in Londonu, enkrat slavila ena, drugič druga. Saj smo vedeli, da je Clarisse kao zvezda pa to, ampak v Parizu? Doma? Za polfinale. Ono, blizu in daleč. Clarisse se je vanjo zakadila, letelo je, tolklo. Ne znam si predstavljat. Petkrat sta se pomerili Leški in Clarisse. Petkrat. In vsakič isto. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Poraz. Potem pa pride še Pariz. Videlo se je, da ima 31-letna Agbebnenou pač leta izkušenj. Neko finto. Nek napad. Nekaj. Je pritisnila, čisto na koncu, se zakadila in vrgla, pa ni šlo. Podaljšek bo. Bo? Bo. Ne, ne bo. Leški je od nekod dobila Agbebnenou in jo zabrisala. Sodniki so šli gledat v ekran. Jo je res? Še mi smo gledali, jo je res? Če pa … Velika Agbebnenou. Zdaj mlada mamica. Je možno? videli smo enko na ekranu. Jaaaa, točka. Pa čakali. Aleš Potočnik, komentator, ki je najbrž letel po tatamiju, je čakal. Ni videl, ni vedel, ne vem. Trajalo je. Kot da ni možno. Pa je bilo. Medalja.
Ostal je le še finale. Z Mehičanko. Zvita, agilna, gimnastičarska. Mehičanka je šla, kakor gremo mi na tekilo. Pardon za stereotip, ampak tako je. Greš, tolčeš, zmahaš. Leški je bila pa tam. Potrpežljivo je prenašala vse, kar je prihajalo. Češ, ti samo daj. In je poletela. nekaj kakor na kolo, doma smo se spogledali, če ni še kdo od nas poletel. In točka. Vazari. 0:1. Bemtiš. Vendar nekje vmes, nekje nekoč se je zgodila prelomnica. Bila so leta in leta, ko nas je kaj takega povozilo. Nas vse ja. Ne pa Leški. Pa kaj. Premeteno je čakala, da Mehičanki postane vodstvo všeč. Da ura začne tečt. Da se zlata lesketa. In potem … Človek pajek. Zasukala je Mehičanko, jo obrnila in položila in smo šteli. 1, 2, 3, 4, 5, daaaaaj, 8 jaaaa, 9 ,,, jaaaaaaa!
Kar naenkrat, na nek torek, je Andreja Leški imela zlato kolajno. Smejala se je. Kot da … ne, ne da je samoumevno ali kaj takega. Smejala se je, ker se takim ljudem smeji. Kot da je vedela, da bi lahko, ne, da bo šlo. Da jaaaaa, kot se je zadrla. Ni jokala, ne v trenerja, ne v kamere, ne v kimono, še med himno ne. Tam sploh ne. Smejala se je, pa ne vem, če se je že kdo med igranjem himne na olimpijskih igrah. In ko smo vmes videli še potrtet Andreje Leški, ki si zasluži vso pohvalo, saj smo videli osebo, ne le športnice, smo ugotovili, da punca igra tri inštrumente, da je doštudirala ekonomijo, da je imela prehranjevalne motnje in, nad vsem, da ima nasmeh, kakršnega ne najdete na sliki nobene zobozdravstvene ordinacije.
Morda bo razlog, ker je s Kopra. Pa ne, da se drugje ne smejimo. Itak, da se. Ampak smeh Andreje Leški je tisto, kar bo ostalo. Ker ji je šlo na smeh tudi, ko ji je šlo za nohte. In je vse to obrnila. Do zlate.
In dala vedeti. Če že mečete na tretjega, medtem ko jaz mečem tekmice za zlato? Zakaj ne bi bil parlamentarni program raje – športni program? Zasluži si. Ona. O, ja.
Deska z ananasi je šla prva skozi. Nato obe roki z belimi rokavicami. Črna čelada, rumeni smučarski čevlji, črn dres. Zaplapolali so njeni črni lasje.
Glavo je še zadnjič priklonila. Iz navade. Za zadnje mikrosekunde v športu, ki ji je hudo poškodoval koleno in preizprašal, ali bo kdaj lahko sploh imela družino, ki si jo je tako želela. V športu, kjer ni osvojila še nič omembne vrednega. Tri četrta mesta, tri lesene kolajne.
Zdaj pa… Zakričala je. Z dvignjenimi rokami. Leva, desna, obe, v zrak. Sama je prišla skozi cilj. Na rdeči progi. Pa je kazalo, da ji najbrž modra bolj leži. Zdaj pa… Sama. Nizozemko, ki se je z istim časom prebila skozi preklete kvalifikacije, je tako elegantno prehitela, da se je ta zapletla. Zakričala je. Če bi šlo, bi najbrž kar na deski cepetala. Ker to ne gre, je naredila še zadnji zavoj. V levo, desno, ni pomembno. In padla po snežnih kitajskih tleh. Vrgla se je v objem. Sama sebi. Ko tako objameš samega sebe, si. Bivaš, zmaguješ, živiš. Kamera je iskala njen obraz, našla je nepopisno radost. Včasih te uspeh lahko tudi skoraj nekaj kakor zlomi. Ker te spomni, kaj vse je lahko življenje. Kaj so zmage.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Jokala je v cilju. Jokala je, ko je dajala izjavo. Jokala je, ko je prejela pandico. Še njen oče Peter, trener kitajske reprezentance, ki je bil par metrov stran, je imel solze v očeh. Ni prva, gotovo ne bo zadnja. Ampak te solze…? Nekdo je celo na fuzbalskem klubskem forumu zapisal, da že celo dopoldan zaradi Kotnikove reže čebulo. Med njeno izjavo vsaj kako tono. Ne, ne moreš, da se ne bi zjokal. Pa to ni ne solzavo, ne jokavo. Ne gre za to. Gre za zgodbo. Ker Gloria Kotnik, totalno nepopisan list za najširšo slovensko javnost, je zgodba. In to v športu, kjer tisti, ki premaga sebe, lahko premaga vse. Kjer tekmuješ sprva na čas, nato pa proti onemu poleg.
Za Glorio Kotnik, bodimo iskreni, skoraj nihče ni vedel pred igrami v Pekingu. Pred olimpijskimi igrami je bila kvečjemu številka. Ali pa še to ne. Del potencialnega preko prsta žlahtnega paketa. Ko se je, saj vemo, po gostilniško, ulično, preko prsta štelo medalje, je v najboljšem primeru kolektivno padla v kvoto »mogoče še deskarji kako«. Ker deskarji so zahvaljujoč Žanu Koširju (srebro in bron 2014, bron 2018) nekakšen bonus. Za zraven. Ker je tradicija pač na strani alpskega smučanja in smučarskih skokov. Deskarji so vedno bonus, plus, dodatek. Pridejo skoraj od nikoder. Nikoli »zicer«, vedno zraven.
Z deskarji imamo zato upniški odnos. Nikdar dolžniški. Deskarji niso »dolžni« zmagovati, osvajati kolajne. Niti zdaj, ko jim je na na kulturni praznik 2022 kot edinim uspelo na treh zaporednih zimskih igrah osvojiti medaljo za Slovenijo. Ne, to ni uspelo ne alpskim smučarjem in niti skakalcem. Vedno je prišel premor, vselej je nekje nekaj spodletelo ali pa so se menjavale generacije. Je pa deskarjem. 2014, 2018, 2022. In najbrž niti sedaj, ko so pobasali kar dve kolajni na en sam dan, edini dan, ko gre za alpske deskarje, ki imajo tokrat zgolj eno disciplino (veleslalom), ne bodo postali samoumevni. Nekje tam, zase so.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Sam sem portret Kotnikove ujel šele pred igrami v portretu na MMC. Pa je šla že na svoje četrte igre! Vem, da se v komentarjih pod članki pogosto najdejo neumnosti, žaljivke, kavčanje. Ampak pogosto se – sploh pri kolesarstvu, tudi pri košarki in smučanju – najdejo domala stručkoti. Izveš zares še marsikaj, kar zmanjka bodisi v članku ali med komentiranjem tekem. Pri Kotnikovi pa so šli nekateri, ne pa vsi, komentarji bolj v tisto drugo smer. Saj vemo, katero. Od tega, da se eni grejo turizem pa do, še bolj bolečih, kot je presojanje njenega videza. Ker kot da je videz kriterij za nastop na olimpijskih igrah.
Ne, simpatičnosti nima prav nič s tem. V nobenem športu, tem s čeladami in kombinezoni pa sploh ne. Vem, da taki komentarji niso omembe vredni, ampak včasih dajo vtis. Žal, ampak ga dajo. In tako je prišel torek, 8. februar 2022. Pol osem zjutraj po našem času. Kvalifikacije je dala skozi. Tekmovalka, ki tekmuje od leta 2005, je v Vancouvru 2010 prehitela le tri tekmovalke in obstala na dnu kvalifikacij. Sedemindvajseto mesto. Štiri leta kasneje je bila v Sočiju komaj kaj boljša. Štiriindvajseta. Prehitela je vsega devet tekmovalk in pospravila spet, še preden je šlo zares. V Pjongčangu, kamor je prišla po hudi poškodbi kolena 2016, se je leta 2018 kot predzadnja končno prebila iz kvalifikacij. In nato takoj izpadla proti kasneje četrti Zavarzini.
In nato je… Rodila. Konec januarja lani. Pri enaintridesetih. Že prej je, kakor je pravila v intervjujih, potrebovala premor. Izgorela je. Poškodbe, utrujenost, zdelanost. In za kaj? Za koga? Zase. Šele koronavirus je stisnil pavzo. Če ne bi… Kdo ve. Ugotovila je, da je to pravi čas za rojstvo otroka. Ko so jo spraševali, če je materinstvo naporno, se je sicer nenavadno čudila. Zanjo so to prej počitncie v primerjavi s tem, kako je živela prej. Drugače kot nekateri športniki. Ne slabše (ali, če želite, bolje). Ampak drugače. Kot je povedala v res toplem, odkritem, redko tako direktnem intervjuju za Mično, je oseba, ki ne zna reči ne. Zato so se kopičile težave. Ker je rinila in rinila, se je bala, da ne bo mogla zanositi. Pestile so jo zdravstvene težave, zdelana je bila fizično in psihično.
Zakaj to tako izstopa? Da lažje razumemo krik in solze. Tekmovalke, ki sama zase pravi, da se je predlani še vlekla na štart tekme kot živi mrtvec. In to tekmovalka, ki je rinila k tridesetim in je imela za pokazati… Kaj? Na svetovnih prvenstvih ni prišla nikoli do izločilnih bojev. Tisti Pjongčang je bil izjema. In to v zimi, ko je končno prišla do polfinala. Trikrat. In trikrat končala kot – četrta. Enkrat tudi na Rogli, kar verjetno še posebej pekli. In ko je prišla domov, mesec dni ni spala. Izgorelost in zrenje v prazen nič. Vedela je, kje so težave. V tehniki gotovo ne. Ker sodeč po videnem v Pekingu, ima Kotnikova video, influenserske vožnje. To je za tečaj. Kot tisti promo videi za skupinsko elegantno smučanje. Če bi želel posneti video in navdušiti koga za tak šport, vzameš kamero, greš do hriba in posnameš – Glorio Kotnik.
Ampak še pred Pekingom so bile prioritete očitno drugje. Doma. Poglejte njen facebook ali instagram profil. Kaj se da videti? Mlado mamico, ki rada deska. In ne obratno. Ampak to, da rada deska, si je morala prigarati. Ne, Gloria Kotnik ni zaposlena v vojski ali policiji, kot je priznala. Zakaj bi bila? Uspehov ni imela. Le tisti prekleti občutek, da si v nečem res dober. Ko veš. Ko trmariš. Da se bo izšlo. Ampak Kotnikova je prišla do zida. Več kot čezse ne gre. Ko je šla na tekme, se je šla tudi biznis in nagovarjala potencialne naročnike za podložne plošče, ki jih uporabljajo deskarji. Ne vem za vas, ampak meni se »združiti prijetno s koristnim« sliši nekoliko drugače. Sploh pa v takem športu, kjer te ena napaka gladko odnese. Adijo, nasvidenje, zdravo.
Kotnikova je vedela, da je dobra, ampak sčasoma je tudi spoznala, da zgolj biti dober ni dovolj. Ne enkrat, niti dvakrat. S tem prideš šele do finala ali malega finala. In vse skupaj traja. In traja. In traja. Vsaj tri ure. »Za cel dan potrebuješ energijo,« je to opisala Gloria Kotnik za Mično. Znašla bi se tudi drugače, če ne bi tudi poslovno prodirala v deskanju. Ker je del družine. Velenjčanki so privzgojili delovne navade in vzgojili v prepričanje, da brez izobrazbe ne gre, tako je tudi študirala menedžment. In še novembra je nato, zdaj tudi kot mama, ki je bila kvečjemu do dva dni zdoma, razlagala, da si želi vrnitve. Da je to lep šport, pa čeprav je zaradi njega trpela. Ampak znala je še v pravočasno stopiti. Ne odstopiti. Stopiti na žogo, desko, sneg.
Ni veliko mladih mamic, ki bi še tik pred odhodom upihnile prvo svečko s svojim otrokom, nato pa odšle na olimpijske igre. Gloria Kotnik se sicer v Peking sploh ni uvrstila. Nak. Tja je bila povabljena. Med 32 najboljših. Dvakrat je bila sicer letos – dvajseta. Hm. Ne zveni znano? Da bo spet eno samo garanje, ena sama muka, eno samo trpljenje, na koncu pa imaš za pokazat – tri lesene kolajne? Pomagalo je najbrž bolj to, da je z očetom hodila na prizorišče iger in tam vpijala olimpijski duh. Gledala priprave in se pripravljala tudi sama.
Ne vem za vas, ampak marsikomu, vsaj meni, bi se strlo srce. Bi, pa ne moreš. Bi, pa nisi. Bi, pa ne gre. Kaj če je to bilo – to? Ker pri 32. letih… Dobro, tudi pri 36. še gre, ampak razmišljati v štiriletnih ciklih… Za kaj takega moraš imeti ne le voljo, temveč jekleno, titanasto voljo ter ogromno poguma in neskončno samozavesti. Živeti štiri leta za en dan? Ha? In milijon stvari lahko gre narobe. Začenši, kaj pa vem, z virusom. In potem oprema, tekmice, vreme, proga… Tri slabe ure za štiri leta truda.
Morda je prav to, da je Gloria Kotnik tik pred rojstnim dnevom sina izvedela, da gre na igre. Kako? Ker je nekdo drug v prvem krogu nekdo vrnil svoj del kvote. Še tu ji ni uspelo v prvo. Ampak v drugo. Odšla je na igre, ker je Sloveniji nenadejano pripadla kvota, se pripravljala na Rogli, pilila kondicijo. Ampak kako? Kako spraviš dve zimi v par tednov? In iz tekme v tekmo ne napreduješ? Vsaj ne s koraki, vrednih, ja, tistih občutkov. Ja, tistih. Da si v nečem prekleto dober.
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
In je prišel dan, ko se vse obrne. To je tisto, zaradi česar je šport lahko tako kruto lep in lepo krut. Tokrat je šlo skozi kvalifikacije…. Ne, skoraj ni šlo. Za 25 stotink… Pa bi šla domov, četrte igre, tretjič obstanek v kvalifikacijah. Dve vožnji, ki bi obstale v vestičkah, ki jih, po našem času, sredi noči ne bi videl nihče. Gloria Kotnik bi bila še naprej mlada mamica, ki rada deska, ker ima deskanje rada.
Ampak nato se je začelo. Njene vožnje so bile tako neverjetno elegantne. Njen spust iz štartne rampe je domala kot počasni posnetek. Kot da ne premore eksplozivnosti tekmic. Kakor da gre preveč previdno. Ampak ne. Po času tretjo Mikijevo v kvalifikacijah je odneslo. Kotnikova je lepo, smelo, preudarno prišla do cilja in se prebila v četrtfinale. Tam je bila morda celo njena najbolj pomembna predstava. Četrtfinala so pač takšna. So in niso. Če greš dalje, so pozabljena, če ne greš dalje, niso niti omenjena. Skoraj v nobenem športu. Še če narediš ekipni presežek… Se počasi pozabi. Proti Langhorstovi je morala pokazati vse, kar zna, pa še vse, česar ne. Njena vožnja ni bila na glavo. Ne, bila je »z glavo«. Nobena ni želela tvegati preveč, zato pa sta bili tako prekleto skupaj. 13 in 15 stotink. In na koncu – 15. Kotnikova se je prijela za glavo. Kako se ne bi. Naredila je dolg zavoj po ciljni areni. Črne hlače, rumena obutev, črna čelada, bele rokavice in – ananas na deski. Naslonila se je na tablo, kjer visijo olimpijski krogi. Nekaj kakor odkimavala z glavo.
Pa je to bilo šele četrtfinale.
V polfinalu je nasprtoti stala Daniela Ulbing. V tem športu edina, ki se jo je dalo premagati. Ker Ester Ledecke, spet zlate, se pač ne da. Ne samo v deskanju, v Pjongčangu je sesula Anno Veith, ko ji je snedla še zmago v superveleslalomu. Ja, alpskem smučanju. Ampak Gloria Kotnik je bila že paf zaradi same sebe. Tako je vsaj bilo videti. En dotik morda preveč z roko na rdeči progi, za katero je delovalo, da je pri najbolj izenačenih vožnjah za stotinko počasnejša, in… Nič od finala.
In potem, ko veš, da si eno možnost za medaljo, fiks medaljo, že izgubil… Moraš še enkrat. Tja gor. Nazaj gor. Po »mogoče pa bo«. Le 21 stotink je bila Ulbingova hitrejša. 21. Človeku bi dalo tuhtat. Kako si blizu in kako daleč. Saj vemo iz Tokia lansko poletje. En prodor, en met, ena banane. Pa si od gotove medalje na koncu… Četrti. Ponosno, veliki četrti. Ko nisi niti verjel, da boš kdaj zraven.
Ampak Gloria Kotnik je šla še enkrat tja gor. Spet na rdečo progo. V mali finale. Malo verjetno je, da se je spomnila na izjavo, kako potrebuješ energijo, moč, zbranost za cel dan. Za vse te ure. Za vso to dramo. Najbrž dvigne adrenalin. Morda tisti občutek, hej, saj nimam česa izgubit. Ali pa, še bolj korajžno, kaj mi pa morejo. Gremo, dajmo, stisni.
In Gloria Kotnik je šla še četrtič na torek, 8. februarja 2022, na vrh proge v Džangdžjakovu. Na še sončen, ampak mrzel dan. Na vrhu v senci, nato po soncu. Vrh proge ji je vidno ležal. Spet je vozila kot da vozi za promo vožnjo. Češ, tako se lepo vozi. Tekmica Michelle Dekker, ki je imela v dveh kvalifikacijskih vožnjah identičen čas! Je lahko, gre še bolj na tesno? Prvi vmesni čas: 13 stotink prednosti za Glorio. In še ena krasna vožnja čez prelomnica. Ko se sneg pokadi tekmici v obraz. Z rokami se je ravnotežno poganjala, čop je plapolal.
Leonu Andrejki se je v izvrstnem komentiranju, ki ni bilo ne premalo in ne preveč čustveno, ravno prav, na Televiziji Slovenija trgal glas. Vedel je, kaj gleda. Čudež. Dekkerjevo je premetavalo, kot premetava deskarje, kadar skušajo na vsak način, siloma znižati zaostanek. Drugi vmesni čas? 56 stotink! Še zadnja prelomnica. Še zadnja strmina. Še pet vratnic in… Dekkerjevo odnese! Stran od Kotnikove, ne more je ujeti. Še troje vrat. Še dve. Še ena. Strmina. Priklon. Roka naprej. Ciljna črta. Roke, sklenjeno v zraku. Krik. Zadnji zavoj. Padec na hrbet. Roke na obraz. Solze v rokavice. Nato je sedla, zbrala moč, pa se še enkrat vrgla na tla. Objela sama sebe. Se vlegla na bok. Cel trup se ji je tresel. Iskal kisik, besede, občutke. Ko je vstala, je šla povsem izrčpana s svojo anananasto desko.
Jokat. Jokat. Jokat.
Ko je prišla pred mikrofon in kamero, je komaj kaj izdavila. Kaj naj pa reče. Kako strneš toliko let v nekaj sekund? Ne strneš. Izjočeš. Ko je slišala »iskrene čestitke in globok poklon« od novinarke Televizije Slovenije Maje Hrvatin, ki je že v Tokiu dokazala, v Pekingu pa pokazala, da ve, kaj je zgodba, je zamaknjeno prikimala. Obrisala si je solze. In na vprašanje, če je že zbrala misli, sapo jemajoč izdavila: »Ne… V bistvu… Neverjetno res… Sploh ne morem verjet…« Postala je. Komaj še izdavila. »Vesela sem in to podarjam res tistim, ki so mi ves čas stali ob strani. To je za moje najbližje.«
Foto: TV Slovenija / zajem zaslona
Nato ni zmogla več. Ne moreš. Takrat tudi gledalci ne zmoremo več. To je, po fuzbalsko, rezanje tone čebule. Šport, ki je zlomil koleno in prestavil pred vprašanje, ali bo lahko imela družino, ki si jo je tako želela, kakor je ponavljala v intervjujih, ji je zdal dal vse. In vzel skoraj vse besede. Zmogla pa tiste, ki bodo ali pa bi morale ostati.
»Največji dosežek v življenju me čaka doma.«
Ni mogla verjeti. Le dodala je še, da je ta medalja za ves trud. »Ne morem verjeti, res ne…« se je poglobila sama vase. »Vse, kar se dogaja… Preveč čustev, preveč vsega.« Ostalo ji je le še, da stisne pandico, uradno maskoto, ki jih je bojda na Kitajskem že zmanjkalo, ker da so taki hit. Tudi takrat je jokala. In ko je prejela olimpijski bron kot prva deskarka – in to na dan, ko je Tim Mastnak takoj za njo osvojil srebro, malo pa je manjkalo do zlata – je medaljo poljubljala. In izdihovala. Vse tisto, kar se, ugibam, nakopiči v človeku, ki verjame, da je v nečem dober in v tem vztraja tudi, ko nima za pokazati nič razen tistega prekletega občutka. In imena, ker z imenom Gloria… So kdaj stotinke, sreča, upanje in tisti nori občutek, da si v nečem dober, pač na tvoji strani.
Gloria Kotnik je tip športnice, v katere zgodbo bi se skoraj bilo vredno zaljubiti. Ker je športnica, ki je zaljubljena v šport zdaj, ko ve, kaj je življenja ljubezen. Mi pa, kaj je to, ko verjameš, da si v nečem dober, pa se lahko zanašaš zgolj in samo – nase.
Enaidvajset sekund. Velikih, neskončnih, epskih 21 sekund. Za zmago. Kako, ne vemo. Zakaj, še manj. Žoga je šla okrog. Dobil jo je tisti, ki jo je moral dobiti. Vedel, da ni njegov dan. Podal jo je. Raje. Ker… Raje. In naslednji je šel. V prodor, do table, v zgodovino.
Dobili smo svoj mitski met. Dobili smo ep, imenovan Zadnji napad.
Bil je četrtek, 5. avgusta 2021. Ura pri nas še ni bila tri. Na drugem koncu sveta tekme, polfinala olimpijskih iger, še ni bilo konec. Slovenija je nekako še bila v igri. Kako. Ne vemo. Zakaj. Še manj. Pa vseeno. Le. Točko. Zadaj. En sam napad. 90 proti 89. Sekunde tečejo, zgodovina se sproti piše in še hitreje izteka.
Dobili smo met, kakršnega nacije redko sploh dobijo. Take, kot mi, pa sploh. Dobili smo priložnost. Ne. Priborili so si jo. Trmasto, borbeno, skupaj. Za vas nas, ki nismo niti sanjali, da kdaj priložnost bo. Košarka na olimpijskih igrah je za vse nas, ki gledamo od dream teama dalje nekaj, kjer smo samo čakali, če bo kdo namahal Američane. In bili ponosni, če smo imeli tam svojega sodnika.
Sanje? Mi? Olimpijske? Košarka? Ker saj je bilo rečeno. Skoraj pitijsko prerokovano. Sanje trajajo danes. Kaj danes, samo nocoj. Jutri je pa že nov dan. In prišel bo nov dan. Vprašanje, če še kdaj tak. Malo je takih napadov. In žog. Ter metov.
Met, ki ni met. Met, ki je več kot upanje. Met, ki ti daje upanje. Met, po katerem se vse v življenju vsaj za hip povrne. Met, za katerega smo mislili, da ga sploh ne bo. Met, kjer stopimo skupaj. Met, ko smo. Doslej je bil tak met tisti od Jureta Zdovca. Ko žoga ni šla v koš in Slovenija ni šla v Barcelono 1992.
Čas se je iztekel, zgodovina se je pisala. Žogo je imel tisti, ki jo mora imeti. Luka Dončić. Zlati fant. Ki nikdar še ni izgubil v slovenskem dresu. Poskusil je z meti, pa obupal. Pred njim je bil Rudy Gobert. Omara do košarkarja. Zalepil je banano Edu Muriću, postal Banananjam proti Vlatku Čančarju. Luka pa, kot da je vedel. Ampak prav to je trenutek, ki ga bomo večinoma pozabili, čeprav ga zares ne bo. Zgodba bo, kako je Nicholas Batum prilepil banano. Pokazal, kje, kaj, kdaj, kako in zakaj da Slovencem manjka. Surovo. Ampak Slovencem je manjkalo le za točko. Pozabljeno bo, kako so Francozi rajali. Ne zato, ker imajo vsaj srebro, ampak ker so Američane v Tokiu že namahali. Pozabljeno bo, kako se je Vincent Collet, dolgoletni, umirjeni selektor, spozabil in pošiljal sodnike v tri krasne. Ne bomo pozabili, kako se je sodilo na turnirju, kjer se zdi, kakor da so sodnike žrebali. In kako so gledali vse mejne situacije, kadar je šlo na tesno Francozom. In kako bomo večni Balkanci, ker da »nas vedno pokradejo sodniki«. Ti so nam, kakor je rekel Aleksander Sekulić, pobrali živce in smo se ubadali z napačnimi problemi. Sodniki so nam tekmo pokvarili, izgubili smo jo gotovo drugje. Najbrž s slabim metom. Za tri in proste mete.
Bil je dan, četrtek, 5. avgust, ko ni bil njegov dan. Ne nocoj. Vedel je, Luka Dončić, tudi, tako je igral, da ga jutri ne zanima. No, jutri. Sobota. Zanima ga sobota, že že, ampak tista prva tekma, ker na teh igrah je narejeno vse za ameriške oči. Finale najprej nato tekma za 3. mesto. Glavni šov bi naj bil prej. Ob 04.30 po našem času. Ne pa potem ob 13.00.
Saj ni bil edini. Zoran Dragić je kmalu sedel. Vlatko Čančar se je prebudil v drugem polčasu. Jaka Blažič je zadel dve trojki. Od sedmih. Vse to bo pozabljeno. Bo.
Žoga je šla proti tabli. Šla je naprej. Saj je šla. Je šla. Od table. Pa potem v mrežico. Vsi smo znoreli. Zmešalo se nam je. Zmagali smo. Finale. Aaaa! Slovenska Bistrica je že postala Klemnova Bistrica. Klop je skočila. Francozi so popadali po tleh. Luka Dončić je bil heroj, ker je uvidel, da mu met ne gre. In je raje podal. Še, em, devetnajstič. Trojni dvojček. Pa Mike Tobey je pokazal, kaj je borba. Pa ne glede nato, da še nisi Miha, si danes postal res Miha. Pa da je Gregor Hrovat zadel trojko, ko je nihče ni. Ne Prle, ne Donke, ne Jaka. Vse to ni bilo pomembno. Ker je prišel mitski met.
Trenutek, ki si ga bomo za večno zapomnili. Oto Pestner nima komada tako daleč na zalogo. Na to se kdo ve kako dolgo čaka. Ker šport je tako krut, naša realnot taka, da ni vprašanje zgolj, ali bo prišel vlak. Ampak če bo še postaja. Ni razlogov, da ne bi bila. Luka Dončić je prekleto mlad. Ampak sam ne more. Nihče ne more. Potrebna je ekipa.
Ostal bo met, ki ni postal olimpijski finale. Šport ima rad karakterje, zgodbe, tudi kisle momente, ampak prešteva in predvsem nagrajuje zmagovalce. Odmevalo bo, kdor je gledal, širše v regiji in po svetu, ne bo pozabil. Kako blizu je bila »ena Slovenija« finalu. Z Ameriko. Proti Franciji, ki je v Tokiu namahala Američane, da se je košarka nekaj kakor resetirala.
Klemen Prepelič je šel proti košu. Prle. V najboljši veri. Malo naivno, ampak predvsem na pogum. Druge opcije ni imel. Če ne vrže tisti, ki bi »moral«, ti kaj drugega ne preostane. Vsaj v avt ni šla žoga. Ali nekam v tri krasne. Vsaj to, ker tudi tako smo že gledali, kako grejo medalje mimo. takrat je žogo imel tisti, ki jo je moral imeti, ker je bilo tako določeno. Ne nujno na igrišču. Ja, trdi, grdi, kisli, peklenski spomini. Ko mahaš medalji. In se sprašuješ, če bi se ta hec še šel. Zakaj vedno mi. Zakaj ne gre. Zakaj smo tak narod. Nič od tega ti ne pomaga, nasedeš na upanje, ampak če upanje umira zadnje, kaj potem umira pred njim?
Ker takšni so kolektivni športi. Mi. Množina. Skupaj smo. Prekanaliziramo se noter v te fante. Najbrž noben od nas ni Dončić v svojem življenju. Moramo pa prevzeti odgovornost in ne podamo žoge. In smo zdaj besni. Ker če že, zakaj vsaj banane ni dobil Dončić. Ni je. Pika. Poskušal je nase navleči igralca. Tudi Jordan ni metal vseh metov za zmago sam. So zadevali tudi drugi. Glavne mete je pa zadel sam, drži. A jih ogromno tudi zapravil.
Ampak vse to, kar pišem sedaj, vse to, kar se kopiči v nas, ko bi radi prekleli vse, ko smo besni, žalostni, na robu infarkta… Ne, tega ne bomo pozabili. Ker boli. Ker je upanje, kakor pravijo, tisto, kar te ubije. Ampak dovolili smo si upati. En met. Do kolajne. V košarki. Na olimpijskih igrah.
En met. Klemen Prepelič je šel, kakor bi šel vsak od nas. V najboljši veri. Ponosno. Pogumno. Korajžno. Jaz pa pojdem in polagam… Šel je. Zadel še tablo. Gledal. Vsi smo. Čakali. Verjeli, za hip, da smo dočakali orgazem nacije. Največji uspeh kolektivnega športa pri nas. Trenutek, ko sami sebi damo petko. Ne gre zato, da nas bodo, recimo, na morju trepljali, čeprav bi padla runda na »ko vam je ovaj Prepelič, majke li vam!«.
Ne bo. Kar bo ostalo, je odvisno od nas. Francija je velesila v košarki. Ki smo ji prišli prekleto blizu. Bližje se ne da. Ena točka. Na živčni tekmi, ki je bila, kot je rekel kapetan Edo Murić, povrhu najslabša. Na najslabši tekmi je bila Slovenija zadaj le za točko. In imela met.
Šel je Prle. Kakor moramo mi. Vsak dan. Skozi življenje. Šel je. Ampak je prišel nekdo boljši. In mu prilimal trdo banano. Uf. Taka, ki res boli. Ampak… Slovenija ima najboljšo priložnost sploh. Da potala banano komu drugemu. Da nam pokaže, kaj je karakter. Pa nam ne rabi, že od davno ne, sploh pa od Carigrada 2017 in Kaunasa 2021. Ja ja, pa pa je takrat rekel Donke in mahal celi Litvi. Nam je pomahala Francija. Ampak nismo zgrešili mi. Batum je moral skočiti, se pretegniti, na celi tekmi ne tako, da so si oddahnili. Ker ja. Poglejte posnetek. Francoze je bilo strah, kakor jih še nikdar ni bilo.
Sloveniji to zdaj nič ne pomaga. Tudi na dolgi rok ne. Bili smo blizu, kakor… Boli. Pekli. Stiska. Duši. Grize. Jezni smo, ker smo upali. Ampak oživeli smo. Za kak hip smo živeli, kakor živeli skoraj nismo. Verjeli v to, da bomo v finalu. In to bo, vsaj zame, zgodba, ki bo ostala. Pa še imajo fantje možnost za bron. Imajo.
Klemen Prepelič bolj pomembnega meta ne bo imel. Najbrž ne. Dobival bo vprašanja. Skozi leta, bo. Najbrž več kot Dončić, zakaj je podal. Ampak tudi ta bodo enkrat prišla. Vprašanje je le, kakšni bodo, joj kliše, takrat pa naši občutki. In kje bo slovenska košarka. Ali šport na sploh.
Dobili smo mitski met. Ep od zadnjega napada. Takšen, pravi naš. Ko en poda drugemu. Ko vsi upamo in vsi hočemo in vsi vidimo, kako je žoga padla noter. Pa ni.
Ampak takšno je, žal, življenje. Tudi. Nauk, ki ga lahko odnesemo, ni ta, da naj vrže tisti, ki bi naj bil najboljši. Ne. Nauk je, da upaš najti možnost. Kakršnokoli. Pekli pa le, da se vsi sprašujemo, ali še bo kdaj takšen met. Za finale. Olimpijskih iger.
V Idriji gre vse v klanec. Še prvi maj je v klanec. Kresovanje, ki bi naj bilo, pač, po neki logiki na ravnem? V klanec. Nekdo ima žur? V klanec. Koncert? V klanec. Uspeh? V klanec.
Zvenim, kot da sem doma iz ravnice. Nisem. No. Maribor je recimo na ravnem. Vpet med Kozjak, Pohorje, Piramido in Kalvarijo, ampak od tu dalje pa je potem res ravno. Ne ravno dolgo in daleč, ni ravnica »do kamor pogled seže«. Ampak ja. Je ravno. Vsaj ko enkrat prideš v Idrijo.
Prvo, kar te podučijo, je to, da te ne bodo ničesar podučili. Idrijci ne kažejo kazalcev in ne dajo občutka, da si se sploh kje zmotil. Eh. Neko specifično flegmo premorejo. Skoraj lenobno, ker kako kako bi si pa drugače razložili, da gladko puščajo vse po spisku v prvi osebi. Slovnica, ja, vem, zlomi možgane, pardon, možgan, ampak Idrijci to drugače sklanjajo. Daj mi žoga. Ne žogo. Žoga. Ni mi delovalo kot vokativ, ki nam Slovencem edinim manjka med skloni v slovanskih jezikih. Ne veste, kaj je vokativ? Če se vaše ime konča na samoglasnik, kar skoraj ziher se, potem ste kdaj slišali »Jašo, Majo, donesi mi…« No, to ni to. Idrija ima svoj jezik. Pa pustimo zdaj, povrhu, še tonemščino. O, bog. Joj ne.
Ker Idrija je preprosta. Ni, ampak je. Ker, in to je drugo, kar ti ne povedo, ampak tolikokrat navržejo, da ti je jasno, da ti želijo nekaj dopovedati, Idrija ni Idrija. En i preveč. Idrija je pač kraj, ki sta v bistvu celo dva kraja, ampak Idrija je skratka kraj, ki nima prostora za dva i-ja. Ali tožilnik.
Idrija je en tak kraj, ki sta v bistvu skoraj dva kraja, ampak kraj, kjer je naglas odraz ljudi. Zdaj, to se sliši res ne pretirano spektakularno. Vem. Ampak Idrijci niso robati. Pa nočem zdaj zganjati dialektoloških stereotipov. Če pa že, bi se dalo vleči vzporednice s, kaj pa vem, Korošci. Nasmejan folk, tam, kamor sonce pol leta zares ne posije. Ampak Idrijci so res drugačni. Sam sem imel izkušnjo, da me je tja popeljala družinska naveza, ker se je fotrov sošolec in cimer pač preselil tja. In sem, ne vem zakaj, v prvem letniku sam navijal, da bi šli tja na izlet. V Idrijo. In smo šli.
V vse sem se zaljubil takoj. Ne vem, zakaj. Pa imamo sorodnike še kje, ampak tu pa ni šlo za družinsko vez. Morda zato. Idrija je bila v šusu, tistega majskega dne leta 2001, kakor odkritje. Prideš v kraj, kjer bi naj že vse izkopali, vsaj živo srebro, pa intelekt, pa kregarijo, pa favšijo med dvema top firmama, ki se bockata ravno tam, o kako slovensko, ampak se ti zdi, da si nevede in nehote ratal odkritelj, rudar in jebiveter v enem.
V Idriji so, to je prvo kar sem opazil, vsi nekako nasmejani. Ne na silo, ne v tja en dan, ne kar tako. SO nasmejani. Iskreno nasmejani. Imajo malo, kaj pa vem, daljše, ozaljšane, izrazite obraze. Malo daljše nosove, kaj pa vem. Ampak smejijo se na glas in smejijo se še preden veš, da se bodo nasmejali. Imajo enega tistih… Folklornih nasmehov. Potica, kozolec, lipa in idrijski nasmeh. Bam. V Logarski dolini so naredili reklamo, v Idriji so naredili smeh.
Ker ko sem nato izsilil, da sem v Idrijo šel kar sam, v drugem letniku, je bilo, kakor da bi letel kamorkoli. Res. Ne Inter-rail pa vlak pa Evropa. Ne. Šel sem iz Maribora do Ljubljane z vlakom in nato z avtobusom do Idrije. Seveda sem, ko se je še dalo in hkrati ni smelo, joj ne, spil tam enkrat pred poldnevom, v prestolnici, eno pivo. Ali mogoče dve. Ker pač. Ker lahko. In seveda te je scat tam nekje za Logatcem. Ko gre cesta v ovinke in telefon v prazno. In si šel do voznika in prosil. Nisi grozil, čeprav je bil plan b, da bom scal v vsakem primeru. In je ustavil. Redno linijo.
Bilo je za prvi maj 2002 in v Idrijo sem iz Maribora prišel sam na oddih od vseh neuspelih pecanj. In uletel v kraj, kjer bi se skoraj moral počutiti kot zvezda. Saj nisem bil. Seveda ne. Nočeš imeti tistega filinga. Ja. tistega. Da si prišel iz velikega mesta v manjši kraj in si že zato velika zvezda. Eh. Ravno kontra. Meni so oni bili zgodba. Svoji gostiteljici, ki je bila prelepa, da bi bila dosegljiva, sem dolgo predel svojo biografijo. Tako dolgo, da smo prišli spodaj od grada pa nekam tja do Swenaka ali kje že. vem samo, da smo hodili dolgo. Vem tudi, da mi je nekdo povedal, kaj moraš vtipkat, da izveš, koliko imaš porabe na takrat komaj sveže nastavljenem mobitelu na naročnino. In kako peš skrit številko, kar, mimogrede, deluje še danes. Ne,da bi rabil, ampak deluje.
V Idriji si dobil občutek, da si bog. Takoj. Ker ko so ti ljudje šli, so res šli. Ni bilo pavze. Nisi bil ravno bog, ampak… Na poti do boga. Pa veren ali ne, v mojem primeru slednje, si verjel. Moral si. Ker slej ko prej si moral nekam, kar je šlo v breg, v klanec, v tri krasne, navkreber. Pa gremo tja, imajo neko zabavico. Okej, kako daleč pa j….? Preden si vprašal, si lazil gor. In tako dalje. Sploh pa, urbani mit pravi, vsaj sam sem si ga zmislil, da v Idriji imajo par blokov, ampak do drugega nadstropja ni nihče doma. Ker ne zmorejo biti v pritličju. Ni v DNK-ju.
No in tako sem šel na najvišje kresovanje. Morda sem zgodbe pomešal in sem bil leto poprej ali kakorkoli. Ampak vem pa, da v Idriji gotovo še kdo pomni Mariborčana, ki je tako prikupno vprašal tako nemogočo neumnost. No, zanje. Kajti… Šli smo kresovat, nekam privat, vsi najbrž mladoletni v času, ko je Noč in dan dejansko upravičil ime trgovine in v Idriji so jo imeli, in ko sem vprašal, pač, ker firbec, kam gremo, so mi prevedli v knjižno »ni daleč«.
Če bi bil dripec, taki, pravi štajerski, bi itak gušil, ne, če je še daleč, ampak če smo že tam. Ker to je najboljše vprašanje. Tako. Post-filozofsko. Smo že tam, čeprav še hodijo tja. In to ni bila hoja. To je bilo jebeno planinarjenje. In okej. Hodiš in hodiš in plezaš in rintaš in … Da bo… Ker ti vmes kdo navrže, da tam zgoraj pa… Je kraljestvo. Je bog. Je vse. Ampak ko pravim, da rintaš in plezaš… Res mislim na to. Greš po cesti. Desno reka in levo gor samo, em, gor. Skale, vzponi, ono, to so morali geodeti odobrit, da ne pade na cesto. In kam gremo mi? Ja kaj sprašuješ, tu gor.
In smo šli. In hodili. In lazili. In planinarili. Dereze v maju, če bi bil poet. In tako, končno, po treh baznih taborih, kjer si dobil kaj za pit, smo prišli na vrh. In zdaj… Vrh je bil… Em… Pogled je bil soliden. Pač klasični kvartet: hrib, reka, cesta, hrib. Samo iz malo višje perspektive. In okej,ni slabo. Samo ni pa ravno, da, em, bi videl morje, Triglav, stadion Mure, Ljudski vrt. To pa ne. Ampak okej. Potem pa sem bil pogledal, se ozrl, kam smo mi to lazili. S flašami, netrezni, čemu. In plac je bil, ne lažem se, velik… Kaj pa vem. Za eno špajzo. Balkon. Kopalnico. Par metrov. Pet krat pet? Mogoče? In tam že itak nekaj folka. Pa vse bi še šlo, če ne bi vse skupaj viselo. Pač… Navzdol. Kot da si se zicnil, pa… Te je bilo strah, da boš zdrsel dol na cesto. Vaaaaaaaau.
Ampak tam zgoraj, nekje med oblaki in ognjem, je bila Idrija v svojem bistvu. Nagužvani in naphani. S trenutkom. Idrija je delovala že spodaj, kot da je vse možno. in je bilo. Za fanta iz Maribora? Dijaka? Žgoljavega? Kot da je možno vse. Ne, da bi ratalo vse, da bi vse rekle ja. Ampak odgovora ne nisi slišal. Ne mislim od punc. Ampak Idrija ne reče ne. Nikdar. Ne vem, kaj rečejo v zameno, ampak ne zagotovo ne. Takrat vem, da sem znal kitaro igrat ravno komaj, par akordov, na posluh in spodleteli talent, pa sem v roko dobil ravno jaz razglašeno klasično kitaro, debel vrat, ki je za moje čevap prste še danes prevelik izziv… Ampak ko je nekdo rekel, daj, glej, na to zaigraj, pa je bil Metallicin komad Unforgiven II, ki ga še sploh nisem slišal, ja, narobe, pa sem brenkal… Je nekdo ugasnil vse skupaj in rekel, če znam By the Way od Red Hot Chili Peppers. uvod sem nekako zglumil in … Za kar si moral v Mariboru garati mesece, da je potem itak bil ne, je tam bilo…
Kaj naj rečem. Idrija je tak kraj. Pravijo, da se poseda. Pa se ne. Za mene se bo vedno dvigoval. Ne samo zaradi nostalgičnih dijaških let. Ampak zaradi tega, kakšna je. Pa ima vsak kraj svoje fore, finte, lokalne antijunake. Vedno bi lahko bilo bolje. Ampak Idrija? Je nekaj kakor nasmeh kar tako.
In takšen je bil obraz Jana Tratnika v soboto, 24. julija 2021. Kolesarja, ki je šel na drugi konec sveta, da je tam zlomil pljuča favoritov. Samo zato, da se je nekdo drug pripeljal do medalje. In se nato v cilju smehljal. V pristni, nasmejani, to-smo-mi idrijščini. Drugi so iskali bidone, gele, maserje, kisik. On pa… se je še smejal. In puščal predmete v imenovalniku. Ker je tako tudi prav. Olimpijec, ki je v športu, kjer je žrtvovanje samoumevni del (posla), na olimpijskih igrah žrtvoval sebe. Za skupno dretje, veselje, slavje.
Najlažje je napisati, da je tak človek lahko prišel samo iz Idrije. Tiste Idrije samo z enim i. Saj tisti ovinki… So narejeni zato, da rataš kolesar. Pa so imeli košarko, tudi tudi. Ampak Idrija… Se je žrtvovala še enkrat več. Kraj, tako lep, s takimi ljudmi, ki se poseda zato, da smo nekdaj tudi lahko vedeli, ali imamo vročino. Pa pustimo živo srebro, ki ga že doooolgo ni v termometrih.
Jan Tratnik je pokazal, kako dragocena, posebna, različna je Slovenija. Tista skoraj spregledana. Ampak ko enkrat v Idriji nekoga, ki reče, da je z »govcev«, popraviš, če je »z Bovca«…. Se ti smejijo, o, cel večer, poletje, leto, ampak se smejiš skupaj z njimi. Ker si prikupna napaka in napačna pripnost. Za to gre. Za skupnost. Za razumevanje. Za klance. Za nasmeh, vreden skupnega uspeha. Pa četudi je ta za koga drugega. Idrija je zame vedno kraj, ki bo, oh, kako slabo prepoceni in presladko, daleč od avtoceste, ampak blizu srcu.
Tadej Pogačar je dobil medaljo na današnji dan, ker je noro dober kolesar. Šport, ki je neizogibno kolektiven – razen če vozijo na čas, kjer so si še komaj podobni. Pogačar ni dobil brona, ker je Jan Tratnik sto kilometrov garal pred nacijami, ki so si šle same na živce, ker ne vodijo dirke. Dobil je bron, ker je kolesarstvo tudi ekipni šport.
In dobil je medaljo… Ker gre v Idriji vse v klanec.
