[wp-review id=””]
Trema! Kakšna trema me (je) dajala. Treeeema, kakšna trema, ljudje! To je ipak bil moj prvi obisk opere. Sploh. Ne prva opera, to sicer ne, vsekakor pa prvi obisk opere. Kaj šele premiere. Vse novo. Iber novo. Sploh. Strahospoštovanje. In povrhu on. Richard Wagner. Dobri stari Riči. Ko že na tiskovki povejo, bemtiš, Slovenci ga ne špilamo kaj dosti, ker, jebiga, dobri stari Riči ni ravno pisal arij. Ni to holjadri. Je heda, hedo. In potem te mravljinci stresajo, pozavne te cukajo, timpani mendrajo želodec. Naj se trese. Naj. Se. Trese. Ni malo manjkalo, pa bi stoje vstal in kričal. Pismo. Trans. Res, ljudje. Trans. Kričal bi. Kar je malo jeba. Ne malo. Malo fejst. Kajti glede nato, kdo je bil njegov največji fan vseh časov, pri nas po letu 1929 Wagner sploh ni prišel na spored z Renskim zlatom. Ampak jebeš ideologijo, ne? Tole je delalo tako, da sem bil pretresen. Še cel vikend. In sem še.
Četudi sem operetno bolj zelen kot renske nimfe. Ampak… Tri dni kasneje, ponedeljek dopoldan, pa še kar drži. Bum, bum, bum. Še kar se mi poje. Rheeeeeein-gold. Rheeeeein-gold. Eto. Bom kar butnil. Kaj me briga. Tak’. Pa sem se postavil v vrsto tudi sam. Ja, eto, priznam. Maham, tam nekje zadaj v vrsti Riči Wagner Fan Club. Kaj me briga, če sta tam Hitler in Nietzsche. Sta tudi Baudelaire in Verlaine. Treslo me je, ko so renska dekleta v super slow-motion sceni, odpele tematsko kadenco. Rensko zlato! Rensko zlato! Najčistejše zlato! O, da bi še naprej sijalo v globinah! Samo udobje in resnica ostajata na dnu: kar je podlo in lažnivo, se tam zgoraj veseli.
Zapojmo vsi, Š(t)ajerska se veseli!
Zavesa se je počasi spuščala. Pevci so stali, nepremično, zrli, kaj te vem, tja gor v Valhalo, ki jo tako dobro kao poznamo vsi oni, ki gledamo noro dobro tv serijo Vikingi. Treslo me je. Čisto zares. Tres-lo. Skušal sem nekaj kakor zajokati, pa ne hlipavo, ampak ker me je tako treslo, mrazilo, potiskalo. Ker sem tako frdamano padel noter, čeprav, kaj bi vam bil lagal, po svoje nisem. Rensko zlato ni nekaj, kar bi padel v zgodbo. Ne. Zgodba pade vate. Moraš se pa namučit. To je zicleder opera. Jebiga. Je.
Šel sem na tiskovko, prebral gledališki list, obračal Wikipedio okoli, šel na YouTube in se skratka pripravil na Wagnerja. Pa nisem imel niti za burek. Saj osnovno zgodbo nekako še poštekaš, ampak potem je itak vse skupaj tetralogija, imenovana Nibelunški prstan, da ti je jasno še manj. Pa sem vzel v roko Kondorjevo knjižico, številka 132, Pesem o Nibelungih, prebral spremno besedo, začel čitat, zakinkal, spet malo čital, spet malo zakinkal in nikakor se nisem mogel dovolj zbrati, da bi prišel resno nadkrano napiflan na predstavo. Da bi rekel, ajde, Riči, mamo mi to.
Ker na Urbani.si v tem silovitem tempu kulturnega pohajkovanja (trenutno le po Mariboru, načrtujemo pa velikotepozno wagnerijansko pohajkovanje) želimo zaobjeti duh in navade posameznih umetnosti, se borimo z zaostankom v znanju, ki je prav pri operi največji (še baletov smo videli več). Zato pred nadaljevanjem zgolj spolzelo opravičilo: nočemo, da bi bili zasloveli kot kavč selektorji kulture, ampak če nam to neslavno kot stranski učinek uspe, hej, zakaj pa ne. Nismo operni poznavalci in nikoli ne bomo. Bi jo pa radi imeli radi. Ali pa vsaj videli, v čem je finta. In je. O ja. Rheeeeein-gold! Rheeeeeein-gold!
Namreč… Če sem se na Medeji, svoji prvi premieri v mariborski Drami, počutil relativno skulirano, neživčno, netesnobno in niti najmanj nelagodno ali premalo smetanosto (morda k temu pripomore precej številčnejši predhodni obisk gledaliških predstav), me je obisk premiere opere vseeno precej bolj povozil, pregazil in še enkrat v rikverc. Zdaj, iz milijavžn filmov se lahko naučiš, gotovo zmotno, kako velik dogodek naj bi bila premiera opere. Češ, ali bodo pecali, fukali, vsekakor koketirali, pa naj bo to Vojna in mir, če ne pa bodo nekoga ustrelili ali kaj takega. Skratka, na operi vidiš in si viden. Pa naj bo to film Boter, bogokletno blasfemični tretji del (tam sem prvič želel, da bi imel res rad opero), ali celo ono gospo z golobi iz Sam doma 2, ko je Kevinu razlagala, kako je na podstrešju poslušala največje operne zvezde. In še in še se tega nabere. Zaostanek samo raste, če pri 31. letih prvič greš v opero.
In se vprašaš, pismo, pa zakaj opera nekako nikdar ni prišla na spored? In to vse do lanskega Lenta, ko se je Trg Leona Štuklja spremenil v hipu v top oder za Turandot, ki ga je tik pred koncem potamanil in pomendral in odplaknil kruti dež s še bolj kruto nevihto. Jebiga. Se zgodi. In to je bilo to. S šolo nas v ducat letih obveznega izobraževanja v opero niso spravili, kar smo se naučili, smo se pač iz filmov in da je opera največ, kar spravi skupaj klasika in človeštvo, sem menda pogruntal iz filma Amadeus, kjer se je Mozart tako pehal z Don Giovaniji po vaseh in to. Nekako tako. To je bilo moje predznanje, čeprav sem končal nižjo glasbeno šolo in bil najbrž edini pubec, ki je naravnost ljubil solfeggio, kvartsekstakorde in imel boljšo oceno kot pri inštrumentu (klarinet, kjer sem se imel fajn, čeprav je stvar bolj poševno piskala). Da obstaja kontrapunkt in to, smo nekaj slišali, od kvintno-kvartnega kroga (mislim, da se zadevi tako reče) pa smo pubeci, ki smo potem sami namudrili kitaro, odnesli predvsem najbolj poceni finto, kako sestaviti predvidljivi komad za pecanje (kvinto-kvartni krog je zelo prav prišel v Idriji, kjer sem vjagal kar dve na isto finto, hvala lepa, solfeggio, t.i. nauk o glasbi).
Pardon za osebno izpovedni predolg uvod. Jih v bodoče ne bo, samo toliko, da dobite občutek, kje je naša začetna točka. Nizka, visoka, pač relativno, ne? Včasih ti pač kake stvari, naj se še tako trudiš izobraziti in seznaniti z neutešeno radovednostjo, preprosto uidejo. Kar nucaš, je neki potisk (beri: push). Da te nekdo porine na gugalnico kulture. Saj se lahko sam, ampak gotovo je bil zame prelomni najprej balet Giselle (moj prvi kvazinovinarski tekst sploh, moš mislit), nato pa lanska Opera v parku, ki smo jo znamenito popisali prav na Urbani.si.
Bom dal najbolj eklatantni primer, kako lahko zletiš v kaki kulturni fenomen. Nikoli ne bom pozabil, kako smo šli gledati Gospodarja prstanov. Prvič. Do takrat tovrstnih filmov nisem gledal, Tolkiena nisem poznal, jebiga, bil sem drugi letnik gimnazije, kaj sem pa takrat vedel. Nekaj so o tem sicer tumbali v Prijateljih, ampak je bilo enako kot z Vojno zvezd (ki sem jo prav tako prvič pogledal predlani, vendar sem vse finte že poznal iz serij, kjer so pač povedali in spojlali največje finte Lucasovne kvantne žajfnice).
In tako sem s tremi najboljšimi kolegi sedel v nepozabnem Kinu gledališče, najboljši dvorani, kar jih je Maribor kadarkoli imel (in jo seveda poslal v stečajno maso). Sedeli smo in gledali. Uvodna scena, ko je režiser Peter Jackson pokazal, kako zlati prstan (khm, lajtmotiv tega teksta bo, opozarjamo vnaprej) ni šel v ogenj, me je premaknil in se je občutek ohranil vse do danes. Padel sem v film, grizel ustnice, se tresel, čakal, kaj bo, jebeni Frodo pa Mordor pa Saruman pa Golum pa ono pa ovo. In tri ure skoraj minejo, pa Frodo še kar ni zabrisal prstana v ogenj. In potem konec. Ha? Dafaq? Halo?
»Ja kaj pa zdaj?« sem ogorčeno vprašal sošolca Luko.
»Nič… Kaj? Drugi del.«
»Ja, kdaj, pizda, ura je že deset, doma moram bit, staradva me bosta ubila, če spet pridem prepozno domov!« sem šrajal in gledal na svojo svočko.
»Ne, stari, čez eno leto je drugi del!«
»Kak pizda čez eno leto?«
»Ja, trilogija je! Kaj nisi vedel? Haha.«
Ker so bili trije sošolci relativno potrpežljivi z mano (recimo, niso mi zamerili, kot tudi uredniki dolgo ne, da sem pisal triologija namesto trilogija), nisem postal vic leta, ker bi jih itak bilo preveč. Ampak eto. Četudi sem bil čisto zelen, sem stvar kupil, vzel za svojo in Gospodar prstanov sem pogledal v kinu, mislim, da vselej v isti zasedbi, in je nekaj, kar bo gotovo ostalo.
No, e, nekako tako sem se podal v petek, 27. januarja 2017, v SNG Maribor. Na svojo prvo opero. Na svojo prvo operno premiero. Da je stvar drugačna kot pri dramah, se je pokazalo že na tiskovki. Ki ni bila kar na hodniku kot pred Medejo (kar je, bajdevej, povsem prikupno), temveč gori v Kazinski dvorani. Večja novinarska zasedba in takisto ansambelska. Ornk tiskovka: taka, kot se spodobi. In potem ko so vsi svoje povedali in to precej domiselno in niti najmanj dolgočasno (v bistvu je taki obisk kar luštna izkušnja), je padlo eno samo vprašanje (sam sem še grozovito preveč junfrau, da bi bil kaj pobaral), toda kolegica Melita ga je zastavila res lucidno: zakaj se Wagnerja, če jo malo parafraziram, tako bojimo in ga sploh ne igramo?
»Wagner zahteva od pevcev toliko, da jih je težko dobiti celo v Nemčiji. Celo najboljše hiše težko najdejo wagnerijanske pevce. Najprej se je gotovo zgodila ideologija, ko je bilo skoraj prepovedano govoriti o Wagnerju, leta 1976 v Beogradu, v Zgarebu je prekinila vojna predstavo. Vzrok ni enoznačen, kriv je tudi ansambel, gotovo pa idelogija, ker ni bil zaželen.« Dirigent Simon Krečič je dostavil še primerno razlago, da do leta 1994 v Mariboru niti nismo imeli dovolj velike dvorane za Wagnerjevo grandioznost. »Res pa je dobro vprašanje, zakaj smo tako vezani na italijanski reperotar v Mariboru, ko pa smo tako blizu. Strahospoštovanje do Wagnerja je preveliko pri nas. Narediti zasedbo za Turandot je pa ravno tako težko dobiti kot za Wagnerja. Po partituri so Puccinijeve opere ravno tako zahtevne: vidimo pa, da imamo pevce prav vseh vrst. Niso vse vloge dramske. Skušamo narediti kombinacijo mladih in izkušenj, čim bližje originalu, imamo tri nemško govoreče pevce, skušali smo najti kombinacijo, v kateri bi čim več profitirali.«
Če temu dodam še besede Igorja Pisona, tržaškega režiserja, ki ne samo, da je izgledal kot Bono, ampak če bi bil Bono pošteni metalec z nenavudanimi jajci in boljšim smislom za humor (in najboljšim tširtom!), da je v Münchnu v času študija videl, koliko vaj je potrebnih za režijske posege in da si je Wagner svoje Nibelunge tako zamislil, da bo na podlagi tega sledil nov teater, stvar pa je tako kompleksna, da si je treba novo hišo izmisliti.. Smo dojeli poanto. Wagner je resno zajeban. Ornk zajeban. Ono, dragi poslušalci, abonentke in abonenti: tole bo trpljenje. Kri, znoj in solze.
»Večkrat sem v živo videl, kako je to vse videti v živo. Potrebovali smo tri tedne manj kot drugi, kar je bil velik riziko. Zame je prvič, da delam Wagnerja z ekipo, ki ni primarno nemško govoreča. Kompleksna struktura je, ni arij, nekateri pravijo, da je največji recitativ: na podlagi motivov, kam gre Wagner, vidim jaz, kdaj se bo kaj pojavilo. Pri Wagnerju obstaja nekaj, česar pri drugih ni: filmsko dramsko igro lahko povežemo z močno glasbo v smislu, da je to glasba svinca, železa, ni lahkotna, ampak užitek je prisoten. Nekateri se ustrašijo, ker ni arij – ni res, da v tem ni užitka. To je drugačen tip poslušanja in kako pripovedujemo zgodbo.«
No, zdaj pa to prestavimo v konkretni čas in prostor. Glasba svinca in železa. Hu! Heda! Hedo! Krasna ideja, v osnovi, je, da tik pred premiero (in tudi v bodoče še dvakrat) organizirajo predavanje nekoga, ki se na tematiko spozna. In dr. Gregor Pompe gotovo se. Saj je dramaturg predstave! Zato se je SNG polnil že debele pol ure pred predstavo, ker smo drli v Kazinsko na predavanje o Wagnerju, tako drli, da je hostesam in »hostkom« (še iščemo besedo za moškega hosteso v našem nagradnem natečaju) tekel švic dol po riti, ker niso sfolgali tako hitro nositi stolov. In prostora bi bilo kmalu premalo za vse.
Je pa res, da je gospod Pompe dobro načel debato – tudi o tem, da ne bo podal obnove, ker ni to fora -, nato pa skrenil v razlago, za katero nam je bilo jasno, da nima sposobnosti slovenske rokometne reprezentance. Našega zaostanka minus osem golov ni zmogel spraviti v slabe pol ure, kolikor je imel na razpolago. Prav zanimivo je bilo videti, kako je stockholmski sindrom tolkel iz skorajda ugrabljenih ljudi. Nihče ni želel prvi sklizniti iz dvorane, češ, jebiga nevljudno, čeprav je bilo enako nevljudno da je mikrofon tako presneto donel na začetku predavanja.
»Em… em…« so pogrkovali eni, češ, sedež imam na osemnajstem balkonu, walda na sredini, ni šans, da pridem pravočasno do tja in pol bo sramota in joj prejoj… Nekdo je rekel, da se malo mudi, ampak je Alan Kavčič, fajn piarovec SNG-ja, resda žal šele po predavanju rekel, naj nikar ne laufamo, saj da nas bodo že počakali. In so nas res. Poanta predavanja je bila sicer krasna: videti nekoga, ki Wagnerja res šteka in zna o tem tudi nekaj povedati, hej, saj gospod Pompe je sedel za klavir in naštancal par motivov na klavir, ki jih najdemo tudi v gledališkem listu, ampak kaj ko je toliko motivov v basovskem ključu in lestvicah s po tremi nižaji… Zato bolje, da to naredi on, kot da si mi prste polomimo. Škoda, da je Pompetu zmanjkalo časa. Z veseljem bi drugič stvar začeli uro pred predstavo. Pridemo!
Ampak saj smo se nekako znašli, gotovo tudi zato, ker so v nas bolj ostale besede režiserja Pisona: »Z dramaturgom sva se zmenila, da bo nemški del omiljen, ne morem predpostavljati, da vsi v Sloveniji vedo, kaj se dogaja v predvečeru Prstana. Odločili smo se, da bomo pripovedovali na najbolj zanimiv in zvest način v strukturi našega časa. Aksiom mojega predvečera je ta, da je ljubezen nemogoča, kjer je denar. Kjer pa je prisotna ljubezen, ni ne zlata ne moči.«
Da traja glasbena drama, kot je temu rekel Riči Wagner, dve uri in pol in namenoma brez pavze, ker se lahko samo tako zgodi estetski orgazem v nas, piše že na Wikipedii in so nam dopisali tudi na mini listku, ki ga dobiš zavoljo predočenja zasedbe. E, govorimo lahko gor ali dol, ampak najboljše je doživeti dojemanje take umetnosti v živo. Poleg mene sta v enajsto vrsto, na rob (iskreno hvala SNG-ju spet za karto precej na robu vrste, to imamo najraje), sedla gospod in gospa, po naglasu nekje blizu Celja, očitno redna obiskovalca oper, in prebrala, da predstava traja dve uri in pol in da, pazi, nima odmora.
»U, danes pa ni odmora….« je rekla gospa nekako v retoričnem polvprašanju.
»Saj… Mogoče še boljše. Če je pavza, jih gre itak pol domov!« se je prijazno, kruto, ampak odkrito zarežal gospod in zarežal sem se tudi sam.
Pogled po dvorani mi je razkril, da bo to odišavljena predstava. Jebote, kako se folk to gor naredi. Ne, ni me bilo sram, niti malo, da imam na sebi tisti edini par kavbojk. Eh. Ampak saj vidiš, da ljudem pač to veliko pomeni. Eni se res pokažejo in slišal sem kako vrsto za sabo, češ, vidi, spet zamujajo eni te isti, samo zato, da se pokažejo. »Modna pista, glej!« je rekel gospod za mano in počutil sem se tako kot 19. stolete in se mi je začuda to prav fajn zdelo.
Gospe so bile pri frizerju, gospodje so se obrili, omare so podale najboljše, kar ponudijo. To so prireditve, ko so še fotorepoterji in fotoreporterke lepe. Nikoli sicer nisem videl poante v vsem tem, saj vendar nihče ne gleda nas, v tisti temi, temveč one gori na odru, ampak dobro, stvar tradicije, ki se ji najbrž nikoli ne bom privadil. Kar ni nič hudega, itak da ne, je pa jeba, ker se vedno v koga zaletim, še posebej v gospoda Mogeta in gospo Potrato, ko sem kasneje pobiral svojo znucano in zlicano jakno. Ne vem, ne ujamem tega gibanja, neko posebno driblanje je to, da hodiš, s šampanjčkom ali kanapejčkom. Kako oni slalomirajo, jaz tga nikakor ne znam. Nikoli tega nisem obvladal, to hojo, ko gledaš kamorkoli, samo v tla ne. Pa nič hudega. Ta del me prav nič ne moti in hvala bogu, da je, kakršen je, saj je lepo videti, res lepo, koliko nekaterim pomeni obisk opere. In da se radi lepo gor naredijo. Tudi prav. Ta del: okej.
Zdaj, ker sem se, kot rečeno, skušal napiflati osnov Renskega zlata, sem največ pričakoval od prvih štirih minut. Od Voršpila. Kolikor vem, je pri operi prolog, uvod, kakorkoli pač že, velika stvar. Bolj že kot predjed. Nekako tako kot je pri velikih rock koncertih. Recimo pri Beyonce, ko so jo v Zagrebu na predzadnji turneji prinesli mikavni tipi kot Kleopatro. Ali kot P!nk, ko je v Münchnu skočila iz deset-in-nekaj metrskega žerjava z bungeejem in vmes pela. Ali AC/DC, ki so ti na Black Ice turneji ponudili spektakularno vlakec smrti animacijo in je iz gigantskega zaslona skočila gigantska skorajda prava lokomotiva. In še in še je tega. Intro pač nekaj šteje, ne? In če to zamudiš, sploh pri Beyonce, denimo, si zamudil pol špila. Čisto zares.
In eto. Potem na Wikipedii preberem, če razumem prav, kako pomemben je ravno intro. Ker je to »drone« v glasbi oziroma očitno, če sklepam po ruskem prevodu, »burdon«, karkoli že to pomeni. Motiv, lajtmotiv, nekaj takega. En ton, ki se vleče in raztegne pač v nekaj več. Nekaj velikega, saj štekate. In za Das Rheingold torej Rensko zlato teta Wikipedia spiše tole:
The scale of the whole work is established in the prelude, over 136 bars, beginning with a low E flat, and building in more and more elaborate figurations of the chord of E-flat major, to portray the motion of the river Rhine. It has been noted as one of the best-known drone examples in the concert repertory, lasting approximately four minutes.
No, e. Verjel sem v te štiri minute. Da so topšit. Čakal sem jih. Kaj bo. Kako bo to. Kaj je to. Če prebereš na Wikipedii, potem že mora delat, grizt, stiskat, rajcat, ne? Itak! Ja pa ja. Igor Pison si je to zamislil genialno in vrhunsko z oblikovalko luči Petro Veber, nedvomno. Češ, da bo orkester začel počasi, ker se ton res začne počasi, in se bodo počasi ugašale tudi luči. Kar pa očitno za slovenski abonirani živelj ni ravno dobra izvedbena pogruntavščina. Ljudje namreč niso poštekali, za kaj gre. Da smo, hej, alo, že štartali. Gospod in gospa pred mano sta se igrala stole. Saj veste, ono, kdor ostane brez stola, ipzade. Ker sta imela namreč en stol prost, sta testirala, kateri ponuja najboljši pogled. To pa je to, ko imaš možnost izbire. Na moji levi sta gospod in gospa poznavalsko prikimavala, češ, kakšna škoda je, da danes dirigira Simon Krečič in ne gospod Letonja. Kar je približno tako kot če pred derbijem rečeš, kakšna škoda je, da sodi Matej Jug in ne Damir Skomina. Ne vem, nisem stručko, ampak pri taki operi, kjer je libreto dolg za pol Iliade, ne vem, koliko lahko opaziš sploh vlogo dirigenta. Ja, tu smo zdaj pri kavč recenziji. Tu smo zdaj gotovo butnili mimo.
Priznam, zmotilo me je, da se ljudje niso odzvali, kot bi se pričakovalo od njih. Da bi se predali in potopili v glasbo. Nisem zbral poguma, da bi onadva pred sabo oteral v devet krasnih ali onadva poleg mene še v s pridevniki olepšana rodila. Mi je pa dvignilo dekl v meni. Grizlo me je. Ker so tako lepo godli. Ker nisem bil v Veliki dvorani še nikoli na operi in ker je osnovni ton tako lepo prodiral med nas, vame, nas potopil dol v Ren in tako dalje. Folk pa se preseda, klepeta in predvsem kreha. O. Moj. Bog. Koliko krehanja, izkašljevanja, pogrkavanja. To ne moreš verjet. Saj razumem, sploh pri starejših, vse razumem, štekam, podpišem. Samo to presedanje in gledanje v mobitel (ljudje božji, sploh abonenti, pa kako do danes niste skužili, da ni signala v parterju Velike dvorane!!!) mi je, milo rečeno, uničilo, sfižilo, zbombardiralo nepopisen užitek, ki ga ponujajo prve štiri minute in si jih na Apple Music vrtim do onemoglosti. In bi šel enkrat na vaje, samo da bi slišal te štiri minute. Večkrat. Na repeat. Skratka, ne vem, kako bi to naredil gospod Letonja, ampak gospod Krečič je to naredil vseeno zelo dobro. Me je potopil, ne da bi se prijel za nos, naravnost dol v Ren.
Šele ko so luči bile praktično ugasnjene, s(m)o očitno pogruntali, dojeli in razumeli, da, hej, zdaj pa gre zares. In je šlo. Ne bom vam zdaj tumbal obnove, ker bi bil tekst dvojno predolg. Ampak rečimo samo, da so renska dekleta (Andreja Zakonšek Krt, Valentina Čuden, Jadranka Juras – ja, ta Jadranka Juras) v svoji zelenkasti potopljenosti nastavile opero, pri kateri bi Wagner morda celo malo pokukal (na praizvedbo v München ga 22. septembra 1869 ni bilo) in bi ostal tudi, ko je na oder prišel fenomenalni Alberich, ki ga je vrhunsko odigral Jure Počkaj. Na tiskovki je razkril svoja videnja tako: »Zelo je zemeljska vloga, polna moškosti. Ni le škrat, predstavlja nekoga, ki se odpove ljubezni, zagrabi moč, da bo naredil ta prstan, ki mu bo dal moč, da bo osvojil ves svet. Na koncu mu seveda ne uspe: kar je pomembno, je, da ta prstan da prekletstvo in se zgodba odvija naprej.«
Vsa štiri dejanja so bila tako v nulo dodelana: sodobna, ampak z pietetnim držanjem k izvirniku, ker kaj več bojda libreto niti ne dopušča. Jebiga, nemška miselnost. Opera je večdejanska igra, ki se jo poje, in na koncu brez odmora najdlje zdržijo Nemci, če si sposodimo pri fuzbalerju Garyju Linekerju. Vse me je hipoma prijelo, zagrabilo, potunkalo. Še dobro, da sem sedel v enajsti vrsti, kaki še dve zadaj bi bilo idealno, ampak sem vseeno dobro videl nadnapise. Brez teh ne bi šlo, če bi sedel par vrst bližje, bi najbrž samo ugibal, kaj in kako. Zgodba je namreč tako prepletena in likov niti ni tako malo in nekaj je skakanja iz preteklosti v sedanjost iz scene v sceno, toda če bereš nadnapise in če nekako odmisliš vso tisto kašljanje, te Wagner zagrabi in ne spusti več do konca.
Malo mi je sicer zmanjkalo oziroma sem se moral opominjati, da je to dno Rena, na katerem je zlato, iz katerega se naredi magični prstan, in potreboval sem, da sem ločil Fricko (Guadalupe Barrientos) od Freie (Sabina Cvilak): ne opernih pevk, temveč lika. Ampak hvala bogu je bil Ernesto Morillo v vlogi Wotana, glavnega šefa Renskega zlata, tako frdamano prepričljiv, vseobsegajoč, ukazovalen, kraljevski, da je bilo res, kot da bi bil gledal film, podkrepljen z mogočno grozljivo, pedantno čustveno glasbo. »To je velika vloga, velika stvar. Za nekoga, ki je latinski pevec, je Wagnerjeva muzika precej oddaljena,« je v italijanščini via prevajalec Pison povedal Morillo na tiskovki. Vsi po vrsti so priznali, da jim je nemščina španska vas. Jebiga. »Sestavim razliko med latinskim gledanjem in nemškim pripovedovanjem, da se zgoda odvija na trgu in so zbori zunaj, življenje je pozuannjeno, Wangerja pa zanima ponotranjenost, voajerizem notranjosti, ki se dogaja v neki hiši. Vloge so brez družbene maske in se prikazujejo takšne, kot so. Ne rabijo se dokazovati. Božanstva, ki jih ima Wagner, niso tako čisti, nedolžni, v sebi imajo odstotek človečnosti, ki jih ne dela manjše, temveč dela višjega človeka. Jaz kot človek sem lahko tudi malo bog, kot je bilo pri Jezusu.«
Vidite? Štekate? Vsaj malo? No, ko Wotan dobi pomoč v iznajdljivem Logeju (ki je skoraj Loki iz Vikingov), je zgodba dokaj preprosta za spremljanje in se lahko posvetimo temu, ali bomo jokali, kričali, rohneli, mižali, sanjali. In v nobenem primeru zehali. Veste, da niti enkrat nisem pogledal na uro med celotno premiero? Niti. Enkrat. Ker če si pomežiknil samo enkrat, ti je libreto pobegnil kot gol pri rokometu. Martin Sušnik je kot Loge morda droben, a deluje odisejevsko iznajdljivo. Pa mu ni bilo lahko. Kajti kaj pa to, kar je kar sam povedal na tiskovki? »Ko mi je umetniški direktor rekel, da bom pel to vlogo, sem prebledel, rekoč, da nisem za Wagnerjevo opero. Vloga je res ena izmed težjih, zelo kompleksna, tako iz glasbenega vidika, ker nismo vajeni takega načina glasbe. Veliko je glasbe, še poseben izziv je za tiste, ki nismo najbolj domači v nemškem jeziku. Kar zahtevno delo. Ko smo se srečali s Simonom, so se začele stvari odvijati in vsi smo začeli spoznavati te vloge še iz drugih vidikov, ne le iz pevsko tehniškega, temveč iz drugih perspektiv. Vloga mi je postala všeč in ko mi je Igor razložil, kako Loge vleče rdečo nit od nemških deklet do škratov in bogov in pripelje opero do konca, se mi je nekako začelo sestavljati vse skupaj, prav lep večer bo vsaka ponovitev, ko bomo lahko izvedli to veličastno delo.«
Morda boste rekli, da je to kičasto in da seveda bo igralec to rekel pred premiero. Kot je rekla tudi Valentina Čuden, kako so kot eno tri renska dekleta, čeprav so tri. Ali kot je pripomnila Zlatomira Nikolova, ki se pojavi kot Erda, ki vse vidi in vse ve: »Ko sem delala Rensko zlato, sem vedno zavidala to kratko, ampak zelo težko vlogo. To vedno pojejo primadone, ker je blazno zahtevna.« In je bila, tudi zanjo.
Rensko zlato je v dveh urah in pol ravno prav predolga opera, ki sploh ni opera, kot bi si opero predstavljali preko filmov. Je glasbena drama. Je Wagnerjevo novo gledališče. Dokaz, da se je dalo predriblati tudi največje klasike. Italijane. In Mozarda. To je pač Wagner, bi rekli. Ne ne. Ni samo Wagner, dragi moji. Scena te je sezula. Res. Že prva, ajde. Ampak druga? Dogajanje na gradu? Dijo mijo! Petra Veber je iz stopnic naredila resnično nadoblačna nebesa. In sceno, po kateri lahko hodijo samo velikani. Spuščanje gor in dol, tek po stopnicah, pod njimi, med njimi. Vau. Maketa veličastnega gradu, ki je spominjala na Plečnikov model parlamenta? Prejebeno dobro. Vse je tako delalo, tako estetsko, dovršeno, naštudirano. Kostumi Sanje Grcić? Pozabi, predobro. Rdeča obleka Fricke gre v anale. Hrustljavo omamno. Božansko. Tolsta lepota. Majke mi! Wotanova maska, mejkup, kjer je skoraj kot The Joker iz Batmana? Mogočno! Logejeva gibkost? In, najboljše od vsega, gangsterska Velikana Fasolt (Tobias Peschanel) in Fafner (Thomas Stimmel), pri katerih si je Wotan izposodil in zastavil svoje bogastvo? To je bilo nekaj med Scarface in kakim Almodovarjevim filmom, dragi moji! Še Wotanovi spremljevalki – Lucija Krašovec, Melanija Markovič – ki sta natakali, stali in hodili malo sem in tja, sta imeli učinek nekdanjih Laibachovih backvokalistk. Tako dobro! Tako delujoče! Vau!
Čeprav je zgodbo Renskega zlata prekleto težko opisati – še posebej na kratko, čeprav je najkrajše delo v tetralogiji -, je najbrž poanta v tem, da je Wotan želel imeti veliki grad in si je izposodil vse pri Velikanih, ki pa želita v zameno Freio, sestro njegove žene Fricke. Iskreno, kdo pa si ne bi želel Sabine Cvilak? In tako bele, skoraj nedolžne, nemočne? In potem Loge izve, da obstaja prstan, obstaja zlato, tam doli pri nimfah, ki so se tako delale norca iz ružno ogabnega Albericha. In kako bi se dalo vse to zastaviti in rešiti. Pa seveda ne gre. Ugrabi se Albericha in ta se more odkupiti sam – z zlatom. Ker ga oropajo prstana (ki ni bil njegov in the first place), izreče prekletstvo in konec je le relativno uspešen, vsi grejo v Walhallo – no, razen onih, ki jih pobijejo – renska dekleta pa tožijo nad samovoljo bogov, ki jih je premamil čar zlata.
To zveni zakomplicirano in nemara tudi je, ker nam, kaj pa vem, srednjeveški srednjeevropski epi niso tako blizu kot antične zgodbe in materiral, ki sta ga štanca Shakespeare in Mozart. Toda ko pride zadnji štikl, ko vidiš, kako bodo renske nimfe obžalovale svojo usodo in kako se bodo bogovi spopadli med sabo in padli še kam nižje kot na glavo… Ko pripali Wagner s sklepnim motivom… Ko udriha, tolče, ropoče, ko trese… Ne vem za vas. Mene je ganilo. Zaštekal sem to usodo. Celo bogov. Tega pehanja za prstanom, zlatom, za kupčijami, za igro, za maske… Ja, nekje vmes so žabe, pa krastače in ogromni Počkajev obraz se filmsko črnobelo iskri čez zaveso. In plešejo, v kletkah, spodaj, v renskih globinah. Skorajda psihadelika, ki jo koreograf Gaj Žmavc ne naredi le zaradi lepšega efekta, temveč učinkovito in pravljično, kar bi nenzadadnje Rensko zlato tudi lahko bilo.
Sklepni akord še ni odzvenel, zavesa še ni šla do konca dol, ko so eni že odhajali. Ko je prišel štikl do konca, ko so Bogovi odšli gor, ko se je Ren potopil sam vase, ko so mravljinci udrihali po meni, so odhajali žal tudi že številni abonenti. In ko je zavesa prišla do konca, točno ob 22.00, je bil aplavz… Medel. Meglen. Švohen. Porozen. Slab. Nič od nič. Jaz pa bi bil kaj kmalu vstal iz zica. Zabrisalo. Tolkel sem se, ne ploskal. Tolkel. Ker sem šele na koncu poštekal, kot pravi libreto o prstanu »kdorkoli ga bo posedoval, se ga bo polotila skrb« in »samo tisti, ki se bo odpovedal moči ljubezni in ljubezenski radosti, bo dosegel čarobno moč in bo mogel iz zlata narediti prstan«, da je to zgodba o ljubezni, o idealih, o moči, o nas samih, četudi nismo in ne bomo bogovi.
Udrihali so še akordi, violine so drajsale, pozavne so rohnele, timpani so bobneli. Wagner je kričal od nekod. Od zgodaj, od spodaj, ni važno. Folk, ta abonirani živelj, pa se nočem zgražati, vsak pač umetnost vidi in pospremi po svoje, pa je odhajal takoj ko je padla zavesa. Ker sta bili dve uri in pol preveč? Ne vem. Njihova stvar, jebiga. Vsakemu svoje, ne? Ozrl sem se, ko sem ploskal, nazaj k pesnici Kristini, ki je z mamljivimi ustnicami kasneje skoraj prišepnila in prikimala: »Vrhunsko!« In se hvala bogu nisem počutil kot kreten, ki nisem stikal po torbici, iščoč premikanje časa naprej, tam nekje po dveh urah, ko so »vsi« očitno čakali, kdaj bo konec. Ni konca. Ni konca ne kraja ni. Je samo Valhalla. Ali pa sem pač sedel v taki vrsti. Ne vem. Nekaj se je poznalo. Večina se je borila z opero. Jaz sem se boril z večino in za opero. Ker ja. Za Wagnerja. Rheeeein-gold. Rheeeein-gold!
Ampak prav kul wagnerjansko se mi je zdelo prav to, da sem uspel to bolj ali manj odmisliti in da tistega poltona renskih deklet ne morem pozabit, ne morem butnit iz glave, kot tudi ne zadnjega bobnenja. Tako je ružilo, tako mogočno, tako je šla dol zavesa, da bi najraje šel potem še naslednje tri dni gledat preostale tri dele. Kot takrat Gospodarja prstanov. Ko sem vsaj vedel, kdaj bom dočakal naslednja dva dela. Kdaj bomo dočakali naslednje tri dele iz Nibelunških prstanov, pitaj boga. Najbrž še dolgo ne. Pa bi lahko, pardon, morali. Seveda je to prevelik štikl, kdo bi našel milijone za štiri take predstave. Ampak bi. O, ja. Ker je tako delalo. Ker je taki štikl od muzike, opere, drame, mita. In ker je tako sodobno zrežirano, odigrano, čeprav bi komot dodali ozvočenje in navili vse skupaj kot za rock špil.
Ne vem, kaj pomeni, če je tvoja prva opera ravno Wagnerjeva. Vem pa, da je ne bom pozabil. Ker ne. In da sem zdaj top oboževalec. Da je lahko gotska pisava tudi tako frdamano lepa. Da je lahko predolgi, naštancani, nafilani libreto tudi osvabajajoč. Da za dve uri in pol ne pogledaš na uro in telefon? Noro! In predvsem me je, ko sem videl utrujene obraze tistih, ki nekako predstavljajo ali pa naj bi poosebljali Maribor na takih premierah, najbolj očaralo tisto, kar sem slišal od dveh še od mene mlajših pubecov. En je namreč drugemu rekel: »Zveni znano, ne?« In veste, kaj mu je drugi pisnil, ko se je krohotal in spomnil na zlati prstan, my precious? Da je bilo to boljše kot Gospodar prstanov. Jap. To je rekel! Da bi še. In ja. Bi še. Zu-ga-be. Wagner. Zu-ga-be. Petka. Evo, petka! Še bi. Še. Bi. Še! Zu-ga-be!
Bis. Krehanje, presedanje in vse ostalo sem najbrž v tekstu nemolakrat poudaril in izpostavil. Razumem, da je kašelj stvar refleksa in da ga je težko zadržati. Ampak vsaj tempiranje in tajming bi lahko bila bolj smelo ubrana. Recimo med spuščanjem zavese, ne med najtanjšimi dialogi. Pa ljudje, prosim, ne gledat v telefone med opero. Ne. Sicer pa hvala SNG Maribor za krasno tiskovko, hostesam za to, da so se smeje spomnili na »najin« šov po Bobu leta, in gledališču, da se je sploh odločilo za Wagnerja. Še na mnogo oper!
