Za Garyja Linekerja se je vedelo. Da bo.
Že ko je izjavil tisto, da je nogomet preprosta igra. Dvaindvajset mož teče za žogo za 90 minut in na koncu vedno zmagajo Nemci. Ni čudno, da je Gary Lineker vmes postal najbolje plačan človek na BBC-ju. Ker govori, piše in razmišlja o fuzbalu tako, kakor bi tudi mi, če bi dali skozi največjo sceno. Pa čeprav so se časi spremenili. Lineker danes najbrž več zasluži z govorjenjem o fuzbalu kot takrat, ko je brcal za Barcelono in Anglijo. Kar dosti pove o nogometu. In Linekerju.
Nima smisla Linekerja primerjati s komerkoli, ker že v Match of the Day nihče niti ne poskuša, da bi ga kopiral. Zakaj pa bi ga? Ampak nekaj drugega je. Ko so se pogovarjali na dan smrti Diega Armanda Maradone, je Lineker razlagal, kako so na neki prijateljski, dobrodelni tekmi na ogrevanju vsi gledali Maradono. Ne samo zato, ker je žongliral, ampak ker si je žogo nabil visoko v zrak, prekrižal v roke in nato spet nabil. In spet. In spet. In spet. Kdor brca, ve, kako zajebano je to. Hudo. Maradoni je uspelo trinajstkrat. Naslednji dan na treningu Barcelone (!) nikomur ni uspelo več kot trikrat.
Ampak bolj kot sama zgodba in način Linekerjevega pripovedovanja je zmagalo nekaj drugega. Kako so ga poslušali ostali za mizo. Rio Ferdinand, kultni branilec in popkulturni maher. Michael Owen, nekoč največja zvezda, ko je šel v Real. In Peter Crouch, telegrafštanga, ki je polovila najboljše gole, zdaj pa ima nenormalno dober podkast. In kaj so delali ti trije? Samo poslušali so. Odprtih ust. Kako Lineker razlaga. Kot otroci.
Tour de France zelo uspel
No, to. Tega se ne da naučiti, plačati, kupiti. Ne gre. In na Televiziji Slovenija bi to morali vedeti. Ker imajo podoben primer. Iz Tour de France so naredili zgodbo. Še preden so prišli res nenormalni uspehi Rogliča in zatem Pogačarja. Ker se je nabrala ekipa, ki primarno rada kolesari in še raje govori, kako se kolesari. David Črmelj, Tomaž Kovšca in Martin Hvastija ter Miha Mišič so se več kot le ujeli. Iz Toura so nam pričarali vse tiste vzpone, šprinte, ekipna razmerja. Vse. Od tega, kdaj lahko dobiš še vodo, do tega, kakšne so prestave in zakaj se pri kronometru menja kolo.
Uživali smo bežni spremljevalci in, kolikor vem, tudi tisti, ki se spoznajo na kolesarstvo. Kako ne bi. Vidno je bilo, da ekipa uživa v tem, kar dela. Ni kopirala, bila je pristna. TV Sloveniji se včasih kaj takega kar zgodi, nato podporne ekipe to podprejo in nastane zgodba, ki pa jo je težko obdržati ali kopirati. Lep primer je bila dolga leta košarka, ki jo je nacionalka zapravila, nato pa še izgubila tik pred največjimi uspehi.
Če ima nacionalka zdaj v nogometu svojevrstno srečo, čeprav na tem ni prav nič srečnega, da se v domači ligi Planet TV zelo muči, Sportklub pa pač za vsebino namenja drobiž, ko gre za reprezentančne tekme, se je želela dokazati ob letošnji Planici. Ker letos kaj drugega tudi ne preostane, ko pa moramo vsi biti doma. In naredila, našla, izpeljala je neverjetno uspešno potezo.
Za strokovnega komentatorja je pripeljala Jerneja Damjana.
Obvladal več vlog hkrati
Zdaj, Damjan še ni v penziji. Še skače. No, rad bi. Kar je dvorezno, ker je del ekipe in tudi ni. Ni preprosta vloga, saj bi radi gledalci slišali, kaj se dogaja v ekipi, sam pa gotovo ne bi rad povedal (pre)več. Sploh pa potem, ko se je zgodilo vse tisto s Timijem Zajcem, Gorazdom Bertoncljem in tako dalje. Ampak Damjan je bil na soboto, ko je nacionalka požrla knedl in se resno lotila zgodbe o razpadu slovenskega sistema, totalni presežek. Ker je bil prekleto iskren. Povedal je, da fantov ni obremenjeval, ni jih klical ali jim pisal. Je pa vedno dal oceno, kadar je bil zanjo povprašan. In to prvič v tako izpostavljeni vlogi, ko se je zgodila najbrž največja afera naših skokov. Znal je najti vrhunske, pa tudi domače primerjave, ko gre za spor med tekmovalcem in trenerjem. Da si še ženo izbereš sam, pa se z njo skregaš. Da skoki niso politika, kjer lahko kar čez noč nekoga zamenjaš.
Zato je bil Jernej Damjan nekaj najboljšega, kar smo videli pri nas, ko gre za šport na televiziji. Ni bil karikatura, ni bil nekaj, kar ni. Vse od nadimka »jajc« je vedno deloval, da je na hece, včasih morda preveč, ampak nikdar pa ni bil nekridibilen. Svojih rezultatov ni metal naprej, češ, jaz lahko zdaj govorim, kar mi pade na pamet, ker sem leta tega in tega dosegel to in to. Ne. Stopil je pred kamere, sedel na kavč in bil tako dober, da sploh ni bila težava, ker s Sašem Jerkovićem nista bila v Planici temveč v Ljubljani. Bil je glas razuma, govoril je hkrati kot tekmovalec, član reprezentance, kritik in navijač. Tehtno, preudarno, izbrano.
Primerjava z drugimi
Predvsem pa je bil obenem povsem svež veter in je vnesel dozo profesionalizma, ki je nekje vmes, ko sta Andrej Stare in Jelko Gros ugotovila, da lahko gresta (pre)daleč, že nevarno postala zabrisana. Kot so pokazali že člani ekipe na Touru. Leta nimajo nič s tem, tudi ne nujno predhodni uspehi. Ni predpogoj, da boš dober strokovni komentator, če si bil dober športnik. Pomaga pa gotovo. Vidimo, z leti, da se Matjaž Vrhovnik v smučanju hudo lovi, da pogosto Urban Laurenčič boljše vidi, kakšen čas bo nekdo dosegel. Nato je tu Branko Zupan, ki deluje počasi že, kakor da nas nacionalka trola. Pri čemer je nogomet pač toliko bolj delikaten. Ampak tudi skoki so. Še posebej Planica.
In letos je nacionalki uspelo, da je Jernej Damjan postal ne le glas razuma, ampak nekdo, ki bi ga še poslušali. To je za slovenske studie v športu, kjer poslušamo prepogosto klišeje, ne pa mnenja in ocene, da si z reklamami dejansko kdaj oddahemo, absolutni presežek. Damjan je zato lahko pot. Mora biti. Kako to početi v bodoče, ko prihajajo nove generacije, ki se drugače spoprijemajo s sodobnim časom, instant mnenji, neskončnimi komentarji.
Ocene
Andrej Stare 2/5
Andrej Stare bo vedno komentator, do katerega ne moreš biti indiferenten. Ne gre, ne da se. V bistvu me je imelo, da ga sploh ne bi bil številčno ocenil. Ker se ga skoraj ne da, ker je nekaj kakor izven konkurence. Ali si njegov pristaš ali ti gre na živce. Nekaterim se bo vedno dopadla njegova odmerjena robast, za druge bodo to nedopustni zdrsi, nevredni javne televizije. Ampak nekaj je gotovo: za Stareta je toliko časa, kot ga je preživel za mikrofonom, preprosto preveč. Sploh odkar so dodali še komentiranje poizkusne serije. Stareta že dolgo muči glas, s čimer gre sočustvovati, ampak pustiti ga tako samega, toliko ur? Ni čudno, da je bral elektronska sporočila, metal dovtipe, česar smo se žal morali privaditi, toda če že nacionalka gladko prenese njegove težave z glasom (za razliko od številnih kritik na MMC-ju v komentarjih), potem je nedopustno, da se je tolikokrat uštel, ko so skakalci že pristali.
Včasih se mu preprosto ni izšlo s kontekstom, spet drugič je razlagal, kako lepo bi bilo, če bi kdo od naših skočil 240 metrov. Čeprav je bilo jasno, da bo 210 zalogaj. Kot da bi v nogometu po zaostanku 0:3 in enem zapravljenem zicerju rekel, da upaš, da bo 4:3. Seveda upaš. Samo to ni naloga komentatorja. Nihče ne more zanikati Staretove želje. Človek rad komentira, blizu mu je cankarjanski besednjak, obenem je kar javno pogrešal Grosa. Ampak tako kot so na nacionalki takrat naredili napako, ko so gladko gledali, kako se bo samopokopala Tanja Gobec, so storili tudi tokrat. In to ni prav.
Polona Bertoncelj 2/5
Če bi obstajal slikovni slovar tv športnega novinarstva, Polona Bertoncelj ne bi bila samo pri črki o (»občutki«). Bila bi najbrž tudi na naslovnici. Odvisno, no, za kako knjigo bi šlo. Polona Bertoncelj je nekje vmes, ko je znala biti smela, smotrna in prava odločitev, postala »good cop«. Ko ji je moral Jerković posredovati iz Ljubljane do Planice vprašanje, ali se Ljubo Jasnić čuti odgovornega za nastali cirkus, je bila njena vloga jasna. Dlje od vprašanjev o občutkih, žal, ne gre. TV Slovenija bi potrebovala ob športnikih bolj konkretne novinarje. Take, ki vprašajo, ko so kamere prižgane. Kaj konkretnega. Ko so podvprašanja. Zajc je že v kamere rekel, da so trenerji krivi, ker slabo skače. Bertoncljeva ni tam zato, da bi se mi počutili dobro, ker Planica. Ne. Tam je zato, da športnike vpraša, kako in kaj.
Miha Mišič 3/5
Miha Mišič rad sprašuje. Zdi se, da še raje posluša. Nepričakovano je v bistvu njegova vloga prerasla osnovne okvirje. Bil je tisti, ki je imel najboljši dostop do tistega, ki da naj bi bil vsega kriv. Za to je potrebno razviti osebni stil, slog, pristop, kar gotovo ni lahko, še zlasti, ko ni rezultatov. Potrudil se je, da bi dobil Bertonclja v soboto pred mikrofon, da bi dobili obe plati. Ni mu uspelo, kar ni bila njegova krivda.
Saša Jerkovič 4/5
Če je bil petkov uvod saškast, torej predvsem razvedrilno naravnan, je bil v soboto z zgodbo o pravljicah, ki niso vselej krasne, pravi človek na pravem mestu. Čemernega obraza. Ne na silo. Ampak skrbno odmerjeno in brez njega tudi Damjan ne bi bil takšen, kakršen je bil. Morda bi v tako velikem studiu bilo bolje, če bi namesto hologramov dejansko povabili še koga – z omejitvami vred.
Jernej Damjan 5/5
Absolutni presežek letošnje Planice. Kot napisano v uvodu.
