Nak, Vinko ni manjkal. Ko ga šljivi. Pa je lahko še takšna mariborska zvezda te dni. In naj je to bil ravno pravšnji njegov, želvast svet, kamor bi… Resno zaplaval. Ono, v nulo, čof čof čof. Toda Vinko, želva hlastavka, ne bi mogel ujeti, pohlastati vsega, kar je zmogel v ponedeljek na svoji zaključni prodkciji Center plesa. O, ne. Vinko bi splezal, kot jaz, na suho. In se samo predano čudil.
Med najboljšimi življenjskimi metodami, ko se vidi, kdo in kaj si, je najbrž ravno tista z vodo. Češ, zalučali te bomo v vodo in preverili, ali boš splaval. Ali pa pač ne. Izkustvena metoda. Eksperiment. Dela, že leta, preverjeno. Ampak pozor. Seveda ne za vse in v vseh primerih enako, saj vsi pač nimamo enakih predispozicij. Nismo psi, ki naj bi po defaultu vsi znali plavat. Okej, itak naj bi, saj vidite, kam pes taco moli, ta metafora bolj veljala za petje, ono, vsak zna pet’, walda tudi oni, ki ne znajo. Pri plesu pa je… Mah, kaj bom pameten. Kaj se pa meni sanja, okorno sem sukal sosošolko Dašo na plesnih vajah in maturantskem plesu, naučil sem se na srednješolskih čagah tistih par fint, ki si jih ponucal, ko si plesal v neki kleti z neko punco in zganjal cirkus, ki je imel več veze z iskanjem orientacije (in šanka) kot pa z neko dodelano koreografijo.
Zato… Je to v ponedeljek bila izkustvena metoda. Sam sebe sem vrgel v vodo, ko sem šel v ponedeljek drugič na produkcijo Centra plesa. Prvič sem bil pozimi na tisti božično-novoletni produkciji v unionski dvorani, kamor me je bil povabil Rene. In bil sem… Paf. Okej, saj sem hodil seko gledat še v gimnaziji, ko je plesala za Plesno izbo. Tisto ni bil hec. Tisto je bil resen štof od plesa, tako resen, da sem prvič slišal za, kaj pa vem, jazz balet. Ampak okej, tega je že sto let nazaj. Pozimi sem bil šokiran, da je ena taka, poldrugo uro trajajoča produkcija, kjer nastopajo malčki od treh let pa vse tja do zrelih plesalcev, mentorjev, koreografov, no, da je ena taka produkcija tako celovita, zapakirana, dinamična, tekoča… Tako fejst.
Toda svoje doživetje sem vzel z rezervo, ker sem pač zadnje čase bolj hitro navdušene sorte. Bojda. Prvič je pač prvič, ne? In zato sem se odločil, da grem še drugič. Niti malo nisem cincal, čeprav sem tako izpustil prvo tekmo Eura 2016 v živo. Ma, naj se prepucavajo Irci in Švedi. Pa saj, kdorkoli bi se, razen naših, ki pa jih itak ni poleg… Bi šel. In sem šel.
Zdaj… Ko greš na tovrstne produkcije sam, nobene veze s plesalci, kao novinar… Je rahlo bizarna situacija, saj so tam itak ateji, mame, dedki, babice, bratje, sestre, pogojno fantje [in punce, čeprav je bilo zrelih plesalcev skorajda nič], mogoče kakšna res dobra prijateljica… To pa je to. Povozilo me je, ko sem videl, da bo zaključna produkcija v SNG Maribor. Ne vem, ali je bila že kdaj prav, kot rečeno, to je nov svet zame. Čisto nov. Tako na veliko? Velika dvorana? Uf. In ko sem dvignil karto, me je skoraj kap, saj sem fasal prvo vrsto v parterju, zic dvanajst. Lepo sem pogledal rahlo zmedeno hosteso gori na balkonu, ki je bil, hvala bogu, odprt. Zakaj hvala bogu? Ker me nihče ni rabil prenašat. Mojih »bravo«, »kaj si nor«, »kak dobro« ali petje nekaterih songov, ki so pospremili posamezne točke.
Gori na balkonu je, sploh ko je ta bolj ali manj prazen, totalni žur. Svoboda. Nekako lažje dihaš. Pač, gledališčne dvorane sem nekje vmes odčutil, tisto gledanje pred začetkom predstav… Ni zame. Ja, pod šlicom imam strgane kavbojke. In včeraj so se mi, čisto zares, strgale še bolj. Ker sem se začel tako premetavat na zicu. Ja. Premevat. Skoraj plesat. Pardon, plavat.
Koncept tokratne produkcije je bil… Morje, oceani, kareta, hobotnica. Naslovljeno: Pustite nam ta svet! Jap, s klicajem. Kar je ornk naslov, skorajda krik, več kot očitno dvojno sporočilo, ki presega le ekološko rotenje. Center plesa se je od leta 2000 do 2007, ko je upal in grizel, boril ravno za ta svoj svet, svoj akvarij. In gre dalje, naprej, višje, močneje, gibčno. Zdaj že do SNG Maribor, velika dvorana. Ker je toliko plesalcev, da se je nabralo za točno dvajset točk v lično pripravljenem programu.
Ko so ugasnile luči in se je prižgala animacija, veliko morje, koralni grebeni, vso tisto življenje, je zadonel gromki tekst: »Zaprite oči. Predstavljajte si, da živite v morju. Da ste morska žival, recimo velika morska želva. Plujete in obkroženi ste s tisoč rib. Potujete pod morsko gladino. Življenje zunaj je za vas neprijetno. Tam se premikate nerodno. Za vas je resnično prijeten samo ta svet, ki ga živimo tukaj. V tišini, miru in spokojnosti. V vodi.«
In že na tej točki, še preden se je prva Vodni cikel sploh začela, vidiš, da je Center plesa vse tako presneto naštudiral. Profesionalni odnos, ki pa ni polikano institucionalen. Začutiš pristno energijo, ki že zdavnaj presega amatersko ali zgolj zanesenjaško organizacijsko energijo. Poštekaš, da to delajo ljudje, ki se trudijo, da bi od tega živeli, a tega ne jemljejo kot zategnjeno službo. Igra je. Darilo teles. Radoživost. Not si padel že v drugi točki, Beneath the Sea, ko so se na odru združile kar tri skupine malčkov. Bemtiš, če bi imel otroka, ki bi nastopal v tem slavju brbotanja, bi ne bil samo jako ponosen. Verjel bi. Da so otroci res naša prihodnost. Vem, kliše, ampak… Ker so koreografinje Ajda Pfifer, Katarina Barbara Kavčič in Amy Anne Kennedy tako preprosto združile igro, ples, nauk, druženje… Kot da bi gledal plešočo basen! Nihče se na odru ni porazgubil, vsi so vneto sledili, vsak svoji koreografinji in uvod je bil zatorej tako migetavo prikupen kot v filmu Finding Nemo. Pisano veselje, gibko življenje. In tooooliko otrok, fantkov, punčk, ki poštekajo vso stvar. Vau.
Če si v prvi točki še nekako postal, pogledal, zaplaval mirno žabico, je nato šlo kot da bi te nekdo nabasal na torpedo in pognal iz (rumene) podmornice. Morski ježki (hip-hop), morske trave (street dance style) in koralni greben (modern/sodobna) so vsak po svoje pokazali, kako se lahko odrašča s plesom, koliko različnih zgodb zmore telo, kaj šele kombinacija teles. In kot da to ni bilo dovolj… So prišle Globokomorske pošasti. Breakdance. Bum! Šest pošasti, ki so razkazovale kaj je in kaj še vse bo. Za vsak korajžen zasuk, premet, preval je padel gromek aplavz. Zasluženo. Mater, koliko in kaj si vse upajo ti mulci in mulke. Vau. Na glavo! Čof!
Biser produkcije je bila najbrž ravno njena dinamika. Zdaj hitro, zdaj počasi, zdaj burno, zdaj lebdeče. Kot morje. Zdaj mirno, zdaj valovito. Jazz balet štikl Atlantida se je res antično potopil skozi bež telesa, ki jih je mlahedravo premikal tok, ki je sijajno in usklajeno prinesel še potopljene kipe, prav staodavno se je zibljalo, kot se premika boja na površju ali alge na dnu morja. Takšen spokojen mir, ki pa v tišini toliko pove. Zgodba pa je šla dalje, ravno ko smo se dovolj potopili med zapuščene ostanke, so prišli Duhovi na potopljeni ladji, eden od presežkov produkcije. Ne samo zaradi fenomenalno zlasanih (lasulj) plesalcev, ampak zaradi poante, filmske izvedbe in dejanskega strahu, ki so ga s telesi v kosti nagnala zgodnjenajstniška telesa. Spet. Vau.
In potem… Okej. Saj… Po svoje pričakuješ, da bo… To, kar misliš, da bo. Da se bo mali pubec zasukal. Na glavi. Naredil premet. Da… Bo. Kot v faking filmu. Ampak… Potem se zaveš. To je ja produkcija. To je ja Maribor. To ja ni film. In dras. Mali gre. In se… Zasuče na glavi. Ne rata mu v nulo… Ampak poskusi še enkrat. In še enkrat. In še v tretje. Ker ja. Vredu, pride drugi mulo. Pa se še on meče po odru, razmetava, na glavo, na štrbunk. Bumf! Tresk! Dva pubeca, tako samozavestna na tako prevelikem odru. Kakšen potencial! Kakšna vzgoja! Kakšen šus!
Ampak ni časa, da bi kaj na veliko razmišljal. Tole je bilo tavhanje na dah. Tok nas je odnašal naprej, ni nas ravno premevatal, ne glede na premete teh dveh pubecov. Prišel je Sea the Truth, kjer smo videli po animaciji, ki je opozorila na ekološke probleme morja, ki ga tudi v sto-in-nekaj-kilometrov od morja oddaljenem Mariboru takoj slano zavohamo, tisto, o čemer ponavadi le slišimo. Zdaj smo pa videli in še zmočilo nas je. Vrtiljak, takšno koreografsko finto, da te je povezanost rok in človeški ringlšpil zamaknil. Pa ni časa. Dalje… Prišle so… Smeti. Kup šušljavih PVC vrečk, ki so letele po zraku, odru, šelestele, šumele, se oprijemale brhkih teles, jih utesnjevale, stiskale, utapljale. Sodobni raziskovalni ples koreografinje Maje Arzenšek je imel najbolj neposredno, proekološko in razpoznavno sporočilo. Top!
Tako kot se v morju mešajo velike in male ribe, so se proti koncu spet primešali otroci, kar je doživetost samo še bolj navilo, da si čakal, kaj bo zdaj. In je bilo. Rumena podmornica, ki jo je nosila deca, zraven pa so otroka v sebi pokazali power modern kombinacijo odrasli v Plesu pod vodo. Ravno to, da so se otroci in odrasli pomešali med sabo, kaže, kako univerzalen in vselej enako dobrodušen je lahko ples, gibanje teles, že zgolj držanje za roke ali sedenje v krogu. Toda produkcija ni postala, ni si vzela premora. Morje se pač nikar ne ustavi, kit ne neha plavati, želva ne neha migati, hobotnica se ne skrije. Nak. Globočina nas je vrgla na samo dno, Marianski jarek, tja, kamor človek še sploh ni dobro pokukal, le malo posveti. Videli smo lahko, kaj je na dnu. Pretakanje zmedenega kontinuuma, mirna štafeta nore nemirnost. Globočina globočine.
Nekako razumljivo je bilo, da smo Morske deklice (aerial yoga) videli le na videozaslonu, čeprav bi v živo to guncanje brkhe Ariel krat šest resnično pričaralo polisimfonijo Malih morskih deklic…
… Pa nič zato. Kajti ko se je kot predzadnji gor na koreografijo Marka Urbaneka zazibal plankton… Ob klasični glasbeni spremljavi… Namenoma… Delam… Tri… Pike… Ker je bila tudi koreografija taka… Motna… Svobodna… Ampak hkrati urejena, nežna, krhka, krotka, povezana… Te je trofilo. Končno vidiš plankton, ki ga nisi nikakor poštekal pri urah biologije. Tam so nam razlagali, da plankton pač… Je. Biva. Miglja. In da je osnova, bit. To pa je bilo tudi vse. Zdaj smo pa lahko videli (balet intermediate/advanced) od blizu, vsak planktonček posebej… In ko je ob sklepni kadenci vsaki plesalki nepričakovano zasvetila lučka na telesu… Je bilo popolno.
Hobotnica, preplet lovk, teles, nog, rok, trupov, je bil samo še nadgradnja, dokaz, kam vse lahko še pogleda kolektiv Tovarishia, kjer so mentorji razkazali svoje smelo videnje konfuznega morja. Le še priklon, topel aplavz, skupinska fotka.
Pogledal sem na uro. Malo več kot poldrugo uro je trajal potop v prajuho telesne kreativnosti. Vrhunski akvarij. Ja, seveda se je vsak plesalec spomnil, da je kje zamudil, kje napak podstavil nogo, kje to, kje ono… Vendar iz tudi te produkcije Centra plesa je zavela ta neskončna želja po druženju teles, izražanju človeške biti in neumorni koreografiji sveta, bodisi nad ali pod gladino. Ni kaj, Centru plesa je uspelo (do)povedati, zakaj jim je nujno treba pustiti ta svet. Nujno. Ker so prinesli toliko sporočil, družabnosti, barv, odtenkov na čustveni paleti… Da se sploh za prihodnost mularije ni bati. Niti malo. Ti froci štekajo. O, ja. Koreografi pa tudi. Mojstrsko, celovito, dinamično zapakirana produkcija, ki te je vrgla v vodo in ti pustila plavati. Žabico, kravl, hrbtno, delfin, mešano… Ni pomembno. Nekje vmes je bil res občutek, kot da smo na morju. Ker se je imela otročad tako zelo fino. Mi ostali pa tudi. Tak’. Zdaj pa čofotat’ v življenje. Čof!
