Če katerega, sem se veselil tega derbija. Uf. Res. Itak da iz športnega vidika, ker tu v Mariboru je tistih 0:3 za Olimpijo, ko je Ezekiel Henty peljal Damjanu Boharja na ringšpil, bolelo bolj, kot se je takrat na glas želelo priznati. Okej, Ante Šimundža je moral spakirat’, ker tako enostavno ni več šlo. In že zato, zaradi teh sedmih točk razlike, ki nikakor ne skopnijo in grozijo, da bodo iz Maribora po dolgih letih odnesle pokal za naslov državnega prvaka, je ta derbi bil pričakovan… Uf. Dolgo. Ampak ne samo zato. Slovenski fuzbal, naša prva liga, je postala res kul. To. Zato je hudo. Zato boli. To bi bil gotovo najbolj gledan derbi po tistem, ko je Barnabas Stipanovizczcz [Stipanovič] maznil štikl za naslov prvaka sredi Bežigrada. Tako na stadionu – ziher bi bilo skoraj 15.000 ljudi, stavim glavo – kot pred malimi zasloni. Največ v zadnjih desetih letih. Derbi desetletja.
Ampak tega derbija ne bo. Nak. Ne. Ne gre. Več ste itak že prebrali in lahko preberete tukaj. Razumem, da so problemi objektivne narave in načeloma podpišem tisti strah “kaj pa če bi se komu kaj zgodilo…”. Spomnim se granitnih kock, ki so letele po tekmi z Muro na Mladinski v Mariboru. Ni bilo zabavno. Pa odrezani prsti, pretep med tekmo Romunija – Slovenija in še in še. Vendar tega v zadnjih letih, odkar policija pošlje (pre)velike sile na stadion, od konjev, psov pa do helikopterja, ni bilo več. Okej, se je Dragonsom utrgal film, ko je prišel Dare Vršič v vijolično nazaj v zeleno Ljubljano. Se je prekinilo tekmo, ker je Ubi žabara po žnj derbijih naenkrat ratalo zmerjanje take sorte, da se zato prekine tekmo. Nenazadnje, Olimpija je lani en derbi morala igrati pred praznimi tribunami in so navijači Maribora tekmo gledali kar v Ljudskem vrtu v prenosu na semaforju. Tisto je bila tudi edina tekma po več kot desetih letih, da so na stadionu lahko pili pivo. Manjkali so le fuzbalerji na igrišču.
Lahko bi se spuščal, kot se ponudi primerjava sama po sebi, v to, da če PU Ljubljana nima 143 policistov, kaj potem to pove o trenutni varnostni situaciji v prestolnici, da ne rečem v državi. To je res majhna številka, ki se seveda s 15.000 ljudmi ne bi mogla spopasti in bi bili pendreki, solzivec in ostalo zaman.
A ravno za to gre. Razumem, da morajo varnostni organi predvideti najslabši scenarij. Okej. Štekam. Prav je tako, da se ne bi ponovili heysli in hillsboroughi. Bog ne daj. A zdaj izpade, vsaj v mojih očeh, kot da je nogometna publika, ki bi prišla na derbi, takšna grožnja javnemu redu in miru. Vdorov na igrišče ni manjkalo niti, ko je bilo dovolj policistov in redarjev, ki jim kakšen navijač kot po pravilo na derbiju uide in steče na zelenico. Bakel pa itak ne pobirajo policisti, temveč marljivi glasilci.
In potem je tu še najbolj neumen ukrep od vseh: personalizacija vstopnic. Ne spomnim se, da bi kdaj kdo poimensko po derbiju, ker je recimo vrgel baklo ali topovski udar, stal pred sodnikom za prekrške in fasal nekajletno prepoved približevanja na stadion. Personalizacija je na letošnjem prvem derbiju v Ljudskem vrtu na zahodni tribuni skorajda pomendrala najmlajše, ker je bil preozek vhod, prepočasni varnostniki in velik naval v zadnjem momentu. Pri čemer je personaliziran celotni stadion. Okej, ampak saj na jugu in severu, kjer so Green Dragons in Viole, itak noben ne stoji na točno določenem sedežu. Nak. Niti blizu. Pomešani so, zaviti v šale ipd. Zakaj potem celoten stadion zamuja na tekmo, se drenja, riva in išče tiste osebne izkaznice, če ni za to prav nobene potrebe?
Imam občutek, da so ta derbi “prepovedali” tisti, ki jih na tekmo sploh ne bi bilo. In na tekme ne hodijo. Slišijo pa doma Andreja Stareta, ki se spravi nad navijače ob prvi bakli in jadikuje, kako družine ne hodijo na tekme, da (pretiravam) otroci jočejo pred tv zasloni, ker ne morejo za atejom na tekme. To ne drži. Sam hodim na derbije, tam, od leta 1993 naprej. Kot mulo sem hodil že. In ne edini. Ja, topovski udar je resno sranje. Ni fajn. Ampak to ne pomeni, da je celoten stadion leglo primitivizma, huliganizma in ne vem česa še vse. Fuzbal pač ni balet, dragi moji. Pa še, ko grem v Dramo, me je ravno tako strah, da se ne bom obnašal tako, kot bi se baje moral. In, spomnimo, Zoran Predin ni žvajznil sodnika na nogometni, temveč na košarkarski tekmi. Pa bo Union Olimpija gladko lahko igrala to soboto, tri ure prej, svojo tekmo v ABA ligi. Okej, ker striček Zoran več ne hodi na tekme in morda hodi na tečaj boksa.
Ob logistično zahtevni organizaciji nedeljskega ljubljanskega maratona, ki bo prav tako terjal posebno prometno ureditev in prisotnost mož v modrem, torej to pomeni, da je nogometni derbi resna grožnja za javni red in mir. Ker bi bilo premalo policistov, pri čemer vselej vlada občutek, da jih je preveč in da morata kluba plačevati tako fakturo, da se ti od višine cifer zvrti. Spomnite se, kako je Izet Rastoder upravičeno pošizil, ko je liga pritisnila, naj se derbi odigra v februarskem snegu, čeprav je bilo jasno, da se bodo fuzbalerji kvečjemu le kepali. In so se. Kakih deset minut. Tekma je bila prekinjena, prestavljena, Rastoderja pa je čakal nov račun za 50 tisoč evrov. To je narobe. To. In tisto, da je pokalna tekma v Rogaški Slatini med domačimi in Olimpijo odpadla ravno zato, ker klub ne more plačati teh silnih policijskih sil, ki so z upravno enoto prišli do vrtoglave cifre za varovanje tekme. In je ta odpadla. Adijo, Rogaška. Se vidimo v pokalu čez kakih petnajst let. Narobe.
Prav je, kot rečeno, da se vedno premisli najslabši možni scenarij. In, ja, nogomet pritegne množice. Mariborčani bi na veliko navalili v Ljubljano, kaj pa vem, vsaj 1000 bi jih šlo na derbi. Minimalno. In bi morda kri zavrela, ker je letos res napeto, Olimpija bi lahko zbežala na deset pik ali pa bi Maribor zbil razliko na štiri ali pa bi, kar se tudi rado primeri, gledali mučenje žoge, zeblo bi nas, morda bi še fejst scalo in šli bi domov pri 0:0 brez enega samega izgreda.
A vseeno bi v tistih dveh urah vsaj malo pozabili na vse skupaj. Zato pa je šport. In fuzbal. Najbolj postranska stvar na svetu. Kruha in iger. Naša država se trenutno še tega noče it’. Zakaj Slavko Bobovnik v Odmevih ni vprašal Mira Cerarja, kako to, da imamo kar naenkrat tako malo število policistov, ki pa so na veliko delali (in aretirali) ob množičnih političnih protestih v Mariboru in Ljubljani in drugih slovenskih mestih, ne vem. Po moje bi ga moral. Ne, ker bi menil, da je fuzbal tako pomembna stvar. Ni. Ampak zato, ker – pa se ne bom spuščal v politiko – se naša država ne znajde več v tej situaciji in si ne zna postavit prioritet. Ker vprašanje je, zakaj se je na upravni enoti v Ljubljani sestankovalo celi ljubi dan, od 11. dalje, odločitev pa sporočilo tam enkrat po šesti. Sedem ur? O eni tekmi? Halo? Ja, to je politični flop. Da nimaš 143 policistov za derbi, ki bi ga gledalo, sodeč po podatkih zadnjih let, vsaj 200 tisoč ljudi v soboto zvečer pred malimi zasloni, je slabo razporejanje sredstev in politični polom.
Ampak… Derbi se seveda vedno lahko prestavi. Le sporočilo, ki ga prepoved daje, je zelo slabo. Fuzbal = problemi. Kar preprosto ni res. Je najpopularnejši šport na svetu. V katerem smo relativno solidni, da ne rečem uspešni. In v soboto bomo namesto fuzbala pač razmišljali še malo bolj o beguncih. In pisali. In komentirali. In se kregali. Okej, saj bi se zaradi nogometa, jasno, tudi. Sploh Štajerci in Ljubljančani. Itak. Nisem zagovornik kruha in iger, ampak v tem primeru, v trenutni situaciji, bi derbi prav sedel. Pa se še kruha in iger ne znamo it’. Škoda. Slovenski fuzbal, ki ga, ko gre za reprezentanco, radi pridejo podpret ravno politiki, je s “prepovedjo” tega derbija veliko izgubil. Če se mene vpraša, politika nima kaj iskati na tisti tekmi z Ukrajino. Ne, hvala. Niste nam zagotovili derbija, mi vam ne bomo tekme za Euro. Ko vas jebe.
