Oznaka: podkast

  • Krasno kravžljanje možgančkov

    Krasno kravžljanje možgančkov

    Intelekta. Prva v letu. Zdaj je skoraj že tradicija. Ni sicer lahko brisati vsega tistega v podkast aplikaciji, kar bi »moral« poslušat še za nazaj. Tisto najboljše iz pravkar (pre)minulega leta. Ampak če boš tako ravnal, boš pač vedno zadaj. Ker novo leto pač nudi ta nov začetek. Čeprav smo tako ali tako vselej zadaj. Razen, če poslušamo Intelekto. In Tino Lamovšek. Uf.

    Kajti Tina Lamovšek v Intelekti pokaže, da ni prav nič narobe, če smo kdaj malo zadaj. Še več, včasih je bolje biti malo zadaj. Ker šele takrat veš, kdo in kako je spredaj. Priti malenkost kasneje zraven, ampak ne prepozno, je včasih nemogoče ujeti. Ampak se da.

    Ilustratorka Alja Horvat je imela topel, odmeven, zanimiv, močen portret v Mladini. Bilo je oktobra. Zdaj, tri mesece kasneje, je lahko (ne samo) njena zgodba dobila širši kontekst. Takšen, za kakršnim skoraj hlastamo. Ne glede na medij, obravnavno bi lahko bil širši članek v Sobotni prilogi Dela, tema v Outsiderju, Fokus na Pop TV. Ampak zažarel je v avdio obliki. Res zažarel. Ono, ko klišejsko zasveti svetilka. Ko se ti posveti.

    Zdaj… Intelekta je primarno radijska oddaja. Ni podcast per se, kakor se lepo domače reče. Vendar sam (neredno) Intelekto poslušam kot podkast, čeprav ves čas veš, da v osnovi ni podkast. Vem, zveni zakomplicirano, ker tudi je, ker še vedno ni lahko niti definirati podkasta, kaj šele dalje razlagati in širiti navdušenje o njem/njih.

    Toda Lamovškova je v podkastu, ki ga zanima, kakšno je razmerje med umetnostjo in instagramom, mojstrsko zajela duh časa, prostora, navad. Instagram in umetnost? Kim Kardashian in Damien Hirst? Influencerji in kubizem? Gre? Ne? Ni pomembno. Predvsem je pustila, da sogovorniki razmišljajo. Brez da bi sama kamorkoli zanihala. Ne. Kar pa ne pomeni, da ni bila prisotna. Ravno to! To, da je zvedavo izbezljala iz sogovornikov pravzaprav najboljše, je tako zelo navdušilo. Kakor da so bili vsi sogovorniki navdušeni, da lahko govorijo o nečem, kar tudi njih same pritegne.

    V vsem, kar so sogovorniki – poleg Horvatove še antropolog Dan Podjed, ki je v minulem letu dokončno postal eden najbolj iskrivih strokovnjakov, pisatelj Nocah Charney in filozof Lev Kreft – povedali, nizali, razmišljali… V prav vsem je bila tudi sama. Kar ni lahko, niti malo, niti slučajno.

    Zato je Intelekta oddaja, vredna pozornosti. Čeprav se epizode silovito razlikujejo, ker imajo tudi različne avtorje, kakršna je pač uredniška usmeritev. Vendar v tej epizodi smo lahko slišali strokovnjake, ki so lahko bili, kar so – ne da bi morali zgolj izpolniti pričakovanja neke novinarske vsebine, ki samo odkljuka, kar naj bi morala.

    Od Kreftovih tehtnih presoj, prek Charneyjih lastnih izkušenj ter ocen slovensko-evropskega prostora, do Podjedovih lucidnih ugotovitev, kako zelo se je spremenilo tudi dojemanje umetnosti. Intelekta je tako dala zlasti nam kritikom, ki si radi pripišemo preveliko vlogo v Evropi, kakor je pravilno izpostavil Charney, velikega premisleka o tem, kar šteje. V bistvu šteje, kar sam misliš, da šteje. Horvatovo je to pripeljalo do uglednih znamk in uvrstitve na pomembne lestvice. In niti za sekundo se Intelekta ne želi postaviti na nobeno stran. Lahko se sami.

    Kar ni lahko doseči, ko gre za tako uveljavljeni področji, kot sta likovna umetnost na eni in Instagram na drugi strani. In zato si Tina Lamovšek zasluži izjemno pohvalo.

  • MUZU 2019: Opazovalnica, podkast leta!

    MUZU 2019: Opazovalnica, podkast leta!

    Opa-opa-opa. Zo. Val. Ni. Ca. Mogoče je bilo takrat. Ne, ne mogoče. Bilo je takrat. Fertig. Ko je res zapel, zahreščal, zafušal casio. Ne vem točno, kateri model, sicer sta povedala, kje in kako sta ga našla, ampak definitivno – casio. Dobri, stari, nadležni casio. Sintiči starih desetletij. Poceni poletje. Sredi jeseni. In maestro Godler, komander, ljubitelj čistoče, sladoleda, deklet, Avstrije, Anglije in nasvetov, je pritisnil na tipke in krenil. Opa-opa-opa. Zo-val-ni-ca. In naredil ne samo podkast, ampak tudi đingl leta. Pa ne samo tega. V Opazovalnici delata več. Preveč. Ker če bi bili podkasti rock zgodovina, je Opazovalnica, no, Pink Floyd. To je psihadelika. To je Dark Side of the Moon. To je preskok vseh preskokov. To je zvok helipkopterja na plošči, ki ji daš priložnost, ker si se pripravljen, no, popeljat. Tomo in Jure. Godler in Tomić. Podkast, ki je vedno ravno dovolj freh prekratek in terja od poslušalca, da bi še. Podkast, ki morda niti ni podkast in bo nekega dne še nekaj več. Ampak za zdaj je, no, podkast leta.

    Niti tega ne vem, kdaj točno je Opazovalnica postala eliksir inteligence, penetracija kvalitete, erektivni šus mojstrkega blebetanja, kako sta Tomić in Godler iz Star trek šprudlanja, onaniranja, kanoniziranja prešla do kreativne eksplozije in kje se je zgodilo, da so nasveti Jureta Godlerja postali bolj dragoceni od vsake tete Justi, medovernet, Foruma69, medijskih fac, influencerjev in tako naprej. Opazovalnica je, za neko posebno kasto ljudi – torej za, kot rad pove Tomić, fante, stare okrog 35 let ter eno in edino žensko izjemo Hano Stupica, ki ima seveda nadimek Hans, seveda, da ga ima –, postala najbolj sproščena, bizarna, nepričakovana oddaja. Je vedno vsaj malo nelagodna, kar vselej razkrije tudi Tomić, ko prekine Godlerja ravno še v tistem hipu, ko bi oddaja šla še dlje, že daaaleč dlje od predaleč.

    Predvsem pa je Opazovalnica oddaja o – ničemer. Zato je pa tako svinjsko dobra. Ker niti ne podcenjuje niti ne precenjuje svojih poslušalcev. Že tako, da pove, da »ta podkast je zastonj«. In da ima zdaj »Opa-help« rubriko, ultimativne nasvete, kako in zakaj ne storiti samomora, poleg tega je možno epizode spremljati v živo, do katere pa je Tomić očitno dovolj zadržan, da youtube link sporoči le nekaj minut prej, čeprav je zdaj približno že navadil in razvadil občinstvo, kdaj je Opazovalnica na sporedu. Na dva tedna, praviloma, in zdaj je to nekaj, na kar se čaka. Resno čaka. 

    Če smo v zlati dobi televizije in če je zdaj Slovenija v recimo, em, srebrni dobi podkastov, potem je Opazovalnica višek in glavni razlog, da morda kdaj pridemo do diamantno platinaste dobe. Če bi Tomić s tem začel svojo podkast kariero, svoj veliki šus, ne bi nikoli – niti prmbližen, kot bi rekel sam – dobil niti sam legitimnega statusa. Kaj šele vsi, s katerimi se pogovarja. Tako pa je prišel do točke, ko je Opazovalnica čisti eksperiment. Je to, kar sama hoče, da je, ker poslušalci hočemo, da je. In to je neprecenljivo in, da, nekrekosljivo. Ljudje izdelujejo, za božjo voljo, memete. Iščejo, če je kdaj Godler lizal. Sladoled. To je zdravo za gotovo, to je direkt v obraz, to je vse tisto »prek«. Je nagrada za celotno podkast sceno. Je zlata doba. Ker noče biti politično korekten, ko govori, kdo se »lahko« liže na ulici, da je to še kjut sprejemljivo. A ves čas ve, da mora biti.

    Jure Godler in Anže Tomić po defaultu namreč ne pašeta skupaj. Jure živi, seveda v grobem in med drugim, za Mozarta, Tomič za basket. Drugi ne ve, kaj bi s klaviaturami, prvi pa ne, kaj bi z žogo. Ampak živita. Kohabitirata. Simbioza prve klase. Liga prvakov podkasta. Ker smo ugotovili, kakšen bi “moral” (!!!) biti jutranji program. Ker takih radarjev… Ne nabašete nikjer. Res. Pomislite na vse kazni, ki jih zaradi Opozovalnice nikoli niste rabili plačat! Ker tako je življenje. Ja. Zastonj. 

    Opazovalnica. Podkast leta 2019.