Oznaka: pokal slovenije

Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

Čeprav sem bil tam drugič, ni nič kaj drugače. Še vedno te, no, očara, šarmira, pokne. Gledaš naravnost mimo stranskega sodnika gor na Krvavec, če se malo obrneš, sta tam še vedno Jošt in Šmarjetna. Enako je, kadar grem na Brnik, pa se, ker imaš tam vedno občutek, da si bolj na avtobusni postaji, raje odpeljem na Grad Strmol, skozi Cerklje. Mogoče zato, ker sem s Štajerske, gotovo pa ne lažejo številke in ankete, da se voziš skozi kraje z najvišjim standardom v državi. Povedano drugače, ko se pelješ po tistih koncih, se ti zdi – pa ne, nima veze s političnimi aspiracijami nekdaj mlade države -, kot da se voziš po Švici. In potem se pripelješ do Nacionalnega nogometnega centra Brdo. In tam pod prekrasnim kozolcem nabašeš na Creina cisterno. Da te vseeno malo spomni, kje si.

NNC Brdo, kakor se krajša epicenter našega fuzbala, je arhitekturna ejakulacija. To najprej. Ker se je na finalu pokala Slovenije, minulo sredo, pokazalo, da reč že za srednje velike tekme pač ni uporabna. Pa pustimo… Ne, ne bomo pustili ob strani. Reflektorjev tam ni. Zakaj ni, je znano, zaradi ptičev, metuljev, zakonov. Smo pač zelena država, ki nekaj da na naravo. Ne bom šel v polemike, ali ja ali ne, ampak najbrž so vedeli, preden se je gradilo, da tam reflektorjev ne bo. Kar je glede na dolge, mrzle gorenjske zime, ki se vse bolj skrivajo pred vročimi poletji, precej nerodna reč.

Ampak dobro. Okolje je itak v nulo. Sicer mene na tistem koncu nekako vedno zvije. Do rondoja še gre, ampak bi šel ravno na stadion, levo k sorodnikom v Stražišče, samo desno ne. Kakor da tja ne spadam. Da se tja, proti Brdu, proti gostilni Krištof, kjer imajo zdaj michelinko, pač pelje samo elita. Tako sem se počutil tistih dvakrat, kar sem bil v kongresnem centru, pa čeprav bodo šele letos prenavljali obupni hotel, ki ti je edini nekako pomežiknil, čuj, ejga, tastar, nič hudga, saj tut jest nism za kle.

Popolnoma običajno je, da so taki objekti ograjeni, čeprav sem NZS nekoč, ko sem bival v Ljubljani, tam za Bratovševo ploščadjo imel za sosede, pa so se potem preselili po Ljubljani in na koncu na Brdo, ker je Aleksander Čeferin pač edini upal na glas razmišljati, da si fuzbal pač zasluži elitno lokacijo. Kar je tudi koštalo elitne milijone, tiste od Uefe in Fife, ki sta sicer lahko tudi lopovski organizaciji, zato je pa naš človek iz Grosuplja šel reševati tiste pokvarjene strukture, milijoni pa so seveda še prišli prav, ne glede nato, kako čisti ali umazani so bili. Ampak dobro. Brdo je ena tistih stvari, ki jih leta, desetletja sanjaš, potem pa se zgodijo in se morda sanj celo nekoliko ustrašiš. Kajti tako je z vsemi tistimi, em, štirimi gigantskimi, prekrasnimi, prelepimi igrišči. Saj je sama stavba Nogometne zveze Slovenije res lepa, svetla, oknasta, pač vse, kar je danes lepo v živo, na maketi in instagramu, v bistvu je zunaj videti manjša, kakor je v resnici, ampak pravi čar ne da niti objekt zraven glavnega igrišča, marveč vsa tista trava.

Tepih, kakor se reče. Vsi tisti, ki smo nehali brcat že lep čas nazaj, poznamo ta občutek. Tisti, ja. Ko bi se šel najraje valjat po tistem tepihu od trave. Magari nagi, če bi bil sam. Tisti, ki smo nori na fuzbal, bi se na Brdu valjali do onemoglosti. Kdo, tudi iz zveze, bi pristavil, malo okorno, predvsem pa lucidno, da bi se torej valjal vsaj nekdo, kajti toliko igrišč, kar nanese toliko in toliko stroškov vzdrževanja, za res majhno število tekem. Vsakomur, ki pride tja za kako pomembno tekmo, pa naj bodo to tekme otroških, kadetskih selekcij, ženski moški fuzbal, reprezentance, najbrž celo vsakemu, ki je prvič vpoklican v člansko reprezentanco, je Brdo čudež, lepota, milina. Ker je tam res lepo, spodaj je objekt nenormalno nadstandarden, od slačilnic do fitnesa, vse, kar pač sodobni objekt mora imeti. Da ti je toliko huje, ker vse skupaj ni pogosteje uporabljeno. Zato dolgoročno vprašanje, kaj bo z Brdom, glede nato, da je Matjaž Kek objekt vedno pohvalil, same lepe besede, ampak ko je moral imeti resnejše treninge ob vremensko normalnih urah, se je A reprezentanca odpravila v Kranjsko Goro. Prenovljeni hotel, katerega prenova bo sicer stala precej manj, kakor se je sprva napovedovalo, utegne Brdu končno dati kakšen plus več, ampak več bo gotovo imel Kongresni center. In pa golf igrišče.

Saj res. Golf. Saj smo videli že marsikaj. Vlak je šel mimo derbijev v Šiški ali po golu v Sežani, kjer na policijski postaji težko skrijejo, da tudi njih zanima fuzbal. Ampak golf? Je kar bizarno.

In potem smo pri bistvu četrtega nedeljskega fuzbala. Pri finalu pokala, ki je bil, tako kot polfinali, odigran prav tam. Na Brdu. Ne v Fazaneriji, kakor je bilo sprva odločeno, pa je korona odnesla tudi to. Saj vprašanje, ali bi bilo fer, da bi Nafta šla k sosedom, Gorgone bi dobile tistih nekaj kart, in zdravo. Najbrž ne. Kot tudi ni bilo fer, da trije nogometaši Nafte, ki so resda pred polfinalom vedeli, da tekem v drugi ligi ne bo več, niso mogli odslužiti svojih kartonov. Ampak najmanj fer je bilo, da je bila tekma vseeno na Brdu. Saj je bilo lepo in vse, toda poslati spet dva kluba na drugi konec države? Brez gledalcev bi se gladko lahko igralo kjerkoli. Ker se fuzbal sicer igra na desetih stadionih v prvi ligi.

Pa smo vseeno slišali bobne. Vsaj nekaj. Če že himne ali špikerja ne. Mimogrede, mene je to res, em, ne ravno prizadelo, ampak manjkalo pa je zelo. Nekaj posebnega je, pa se lahko režite ali čudite, ko na finalu fuzbal pokala slišiš državno himno. Mene pač spomni na finali, ki sem ju presedel na klopi z Mariborom. Takrat sem himno pel, ker sem poslušal, kako se je nekoč jokalo na Hej, Slaveni. Lahko bi si pulil dlake ali se ščipal, pa jokal ravno nisem, sem pa pel. Takrat med redkimi, če ne celo edini, ker se to v devetdesetih pač ni delalo, tako kot se ni množično nosilo zastav v Planico (primerjajte zmagi Primoža Peterke in Petra Prevca, pa boste vieli). Himna je pač himna, tradicija. Da pokalu tisto vsaj nekaj. Ker dosti več mu ne mora dati, saj je naš pokal pozabljen, uboren, skorajda nuja.

Pokal Slovenije je namreč skoraj pozabljeno tekmovanje, ki je lahko hit, napeto ali zanimivo le takrat, kadar nekdo majhen nabije velikega, ampak se to mora zgoditi vsaj v polfinalu, ali če imamo derbi, pa da ta ni odigran v Ljubljani ali Mariboru, kar je lani dalo težo tisti tekmi v Celju, ko je Darko Milanič še drugič mislil, da bo ukanil Safeta Hadžića. Ampak obisk, poseben dan, izlet, prihodi iz obeh smeri v Celje… Je dejansko nekaj pomenilo. Saj je bilo tako tudi v Kopru, kjer si si vselej lahko naredil vredu dan, čeprav je bil vse bolj občutek, ko je Maribor slavil nazadnje proti Celju po penalih, da je vse skupaj slaba tolažba, ker ni bilo naslova.

Pokal bi rešila celovita prenova, kakršno so naredili na Hrvaškem, kjer ni povratnih tekem, vedno le ena, podobno so naredili v Španiji in Franciji, kjer so premešali število klubov in sistem, v Nemčiji pa je uvodni krog pokala vedno pred začetkom prvenstva in vedno morajo Bayerni, Borrusie in Leipzigi k majhnim klubom na gostovanje, ker tako vsi zmagajo. Pri nas pa se v pokal poleg vseh prvoligašev uvrstijo zmagovalci MNZ pokalov. Nima smisla. Sploh zato, ker prvi krog, šestnajstino finala, izpustijo štirje klubi, ki nastopajo v Evropi. Tako Olimpija ne gre v, karikiram, Rogaško (pa bi morala, a je tekme odpadla, ker si Rogaška ni mogla privoščiti kritja stroškov varovanja in organizaciej) ali Maribor v Izolo. In to je slabo. Nogomet je lep zato, ker se v 90 minutah lahko, bojda, zgodi vse. Preobrati, norosti, šok. Kot je v letošnji sezoni denimo Maribor izgubil proti Kopru v osmini finala, ko bi Darko Milanič po vseh kriterijih moral kar ostati na Obali. In ko je Rudar šokiral Olimpijo, čeprav do sedaj, pa smo že v 30. krogu, še vedno ni zmagal.

Ampak bistvo pokala se je dalo videti ravno v slavju Prekmurcev. Bi veljalo tudi če bi zmagala Nafta. Bi. Seveda. Mura je čakala 25 let, Nafta ni bila tukaj sploh še nikoli, itak pa je bilo, em, drugič, da je drugoligaš igral v finalu. Ker je premagal drugoligaša, kajti Celje se je zapletlo z Radomljami. Da se je slišalo navijače, ki so bili kakih 200 metrov stran, na zunanji strani ograje, ob cesti, je bil presežek. Priti iz Murske Sobote, da nisi na tekmi. Če kaj, je to ljubezen. Do fuzbala, do skupnosti, do, nenazadnje, pokala. Največji kompliment, kar se ga da dobiti. In posledično toliko večja teža, da NZS končno naredi nekaj iz pokala in mu da vrednost, ki mu pritiče. Resda pokalom po Evropi pada renome: veliki klubi ga ali morajo zmagati ali pa rečejo, da je pač liga skupaj z Evropo preveč pobrala. Za Maribor je, kakor je nekoč namigoval Milanič, pač tako, da pokal moraš zmagat, ni pa konec sveta, če ga ne. Dokler si osvojil prvenstvo, čeprav vidimo, da dvojne krone stežka preštejemo v našem fuzbalu.

Občutek, ko si prišel v sredo na Brdo, ni bil slovesen. Jebiga, ni bil. Ko si videl ličnega natakarja, kako lično pripravlja male kanapejčke, pod belim šotorom, pa tiste face slovenskega fuzbala na tribuni, kamor novinarji nismo smeli, ker je bil za nas šotor na drugi strani, se je zdelo, kakor da si prišel na poroko ali piknik. Le da nihče ni drmal oglja ali razlagal, zakaj ljubi. Še zlasti, ko smo novinarji, pa res ne jamramo, gledali tekmo mimo štange, okoli kamermana. Pač.

Od vseh tekem, odigranih brez gledalcev po koroni, je zato prav ta imela najmanj občutek, da gre za kaj. Ni bilo tako spektakularno. Brez gledalcev, ko je ena sama ena tekma, ena kristalna lovorika, en naslov… Ni to to. Ni. Pa je Brdo lepo, kulisa prekrasna, vreme nas je počakalo, izlilo se je, ko se je že vse pospravilo.

No, skoraj ni bilo. Dokler nista padla dva komada v gol Nafte in dokler ni bilo konec. Potem pa tisti tek. Če kaj, bo to šlo v zgodovino. Hvala za medaljo in vse, hvala Radenko, hvala NZS, hvala, hvala, lep ognjemetič, kratek, kake tri sekunde, ampak tisti tek do navijačev, do ograje, do bistva. Tam. Tam se je videlo, kaj nogomet potrebuje in brez katerega še tako pomembno finale pač… No, ni. Kar ne pomeni, da veselje ni bilo nič manjše. Eh. Murašem se je ja trgalo, kakšen sprejem so fasali. Noro. »Mi mamo tej pokal!« so se drli in se slikali in veselili, kakor se Maribor in Olimpija, nazadnje nemara res Domžale, pač ne veselijo, ker je pač, no, pokal. Mura pa je, sploh ker je nasproti stala Nafta, ki je pokazala precej več, kakor bi pričakovali, resen, dober, organiziran upor, spomnila, da je pokal lovorika, ki ti pač pomeni, če nisi Maribor ali Olimpija ali Domžale.

Je pač trenutek, ki se ga načakaš, odkar si bil star tri leta. Sam sem bil star skoraj deset let, gledal po televiziji obe tekmi, čakal na finale lige prvakov, ko je Mura končno te nekaj osvojila, premagala Celje in verjela, da zdaj pa bo, pa potem ni bilo dooooolgo. Vse to je, kakor je povzel, na dolgo in široko poslušal branilec Žiga Kous. In se kar dolgo zamislil, kaj je pokal, kaj je lovorika, kaj je fuzbal.

»Nisem poslušal zdaj … Strinjam se s tem, kaj je rekel Matic,« je tako le še povedal, ko naj bi tudi on odgovoril na eno od vprašanj. Prav to, da so mu misli odtavale, da je fuzbal začutil, imel v sebi tisto iskreno veselje, ker je nekaj osvojil, tisto otroško bistvo, nekaj, česar denar ne kupi, nekaj, česar ne moreš dati na instagram. To.

V tavanju misli, tihem, notranjem slavju Žige Kousa, tam se skriva bistvo najprej pokala, potem pa fuzbala. Ali pa vsaj eno od. Tam. V njem. In slavju v Murski Soboti. Ne na Brdu. Žura pač ne more skupaj spraviti nobena arhitektura, nobenega idila, noben milijon. Pa je Brdo lepo in smo ponosni, moramo biti, da ga imamo. Juhej. Ampak popolno je bilo na Brdu vsaj to, da je bil pokal letos po svoje nepopoln. In to je čar, draž, gušt. To.

28. junija 2020
Zelena zmaga, vijoličasti “alibi”

Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [3:0]

Majhen rezultat velikega kluba

Vse sta povedala dva prekrška. Dva. Prekrška. Ni bilo prvič. Se je zgodilo že proti Liverpoolu. Ko so vijoličasti očitno pričakovali nekaj povsem drugega. Vendar s tem ni prav nič narobe, vendarle so na vrsti trije derbiji, pri čemer očitno za te fante šteje samo en, čeprav bodo tudi naslednjič hkrati vsi razlagali, kako je derbi, pač, no, hm, derbi. To je bil derbi, ja. Za Olimpijo.

Ni veliko klubov, ki bi uvrstitev v ligo prvakov na derbiju, pa naj bo magari superpokal ali pokalni četrtfinale, dajali kot alibi. No, to je storil Zlatko Zahović po tekmi, v kateri se Mariboru ni obnesla ideja, kjer bi se očitno morali samo prikazati in bo to znova dovolj. Da, prvič je to »mi smo v ligi prvakov« delalo in Maribor je odnesel 0:0 iz Stožic, ko se je to, žur gor in dol, zdelo kot zavidljiv dosežek, ki bo dobil svoje primerno nadaljevanje.

Toda kar zdaj čudi, po takem porazu, kjer je Maribor, ki pravi, kako Olimpije pač ne gleda nič bolj kot bi bilo to treba, spoznal, da je naletel na moštvo, ki se je resda blamiralo proti VPS Vaasi (ki je končala na osmem mestu na Finskem, mimogrede), vendar je letos v treh tekmovanjih v devetnajstih tekem prejelo samo devet golov. Maribor ga v tej sezoni v 180 minutah Olimpiji ni zabil in ima vse večje težave dejansko zabiti Ljubljančanom. Ki so pod Igorjem Bišćanom postali granitno moštvo z najprej zelo pošlihtano obrambo – pri čemer je Bišćan veliko tvegal z menjavo Zarifović > Ilić -, nato pa z gibljivo sredino, kjer so vsi od Ricarda Alvesa, Nika Kapuna, Roka Kronavetra silno željni dokazovanja. Da najhitrejših in najpotentnejših, Abbassa, Boatenga, Vombergarja ne omenjamo posebej. Olimpija je vmes postalo moštvo, kjer so rotacije dejanski boj za enajsterico, včasih celo za kader. Ni pomembno, ali si Rok Kronaveter, Leon Benko, Denis Klinar. Kar je idejo Milana Mandarića še lani pokopalo, je zdaj notranja konkurenca ne samo dobrodošla, temveč uspešna.

Res je, da je Maribor igral že svojo 27. tekmo v sezoni, kot je izpostavil Zlatko Zahović. Toda naj se v Ljudskem vrtu odločijo, katera verzija, ko gre za pokal, dejansko drži. Pred sezono vselej poslušamo, kako Maribor zanimajo samo lovorike v vseh tekmovanjih, vsepovsod želijo tekmovati. Zdaj pa Zahović razlaga, kako za pokal sploh ni zanimanja. Pri Boharju, Šulerju, Mešanoviću to ni držalo, borili so se še kako zares, pa so med standardnimi členi prve enajsterice. Maribor se je znova spravil v situacijo, ko bo moral doma, v Ljudskem vrtu, na derbiju dokazovati svoje mesto v državni nogometni hierarhiji. Res je, prvenstveni derbi šteje precej več, toda takšen pokal lahko moštvo tudi dvigne, čeprav je lani Olimpija na koncu po uspehu v polfinalu klonila v Kopru proti Domžalam.

Toda govoriti hkrati – za MMC – o pomanjkanju borbe in ponosu? »Zelo sem ponosen nanje. Gledam na sezono kot celoto, presegamo vse meje mogočega. Igralci Olimpije si želijo igrati tam, kjer smo mi. Smo že precej iztrošeni, a še vedno smo v privilegiranem položaju. Za to pokalno tekmo ni bilo zanimanja ne v mestu, ne v klubu in tudi ne v slačilnici. Spontanih zmag ni, Olimpija ima odlično ekipo. Tekma je šla v njihovo smer zaradi volje, želje in fanatične borbenosti. Lahko jim samo čestitamo. To je hkrati tudi zelo dobro za naš klub, saj pride petek, ko bomo videli, kdo je Maribor.«

Spoznali so, kdo in kaj je Olimpija in Zahović, sicer ljubitelj nogometne folklore, je premeteno, še bolj pa iskreno pohvalil »lačno Olimpijo«, razumel je delno celo to, da zmaji niso odbili žoge pred prvim zadetkom. »Prepričan sem, da bomo v petek videli drugačen Maribor. Igralci bodo imeli iskrico v očeh. Odzvali se bomo na ta poraz, tekma je na našem stadionu, tudi navijači se bodo odzvali. Zdaj ne bomo delali panike,« je rekel za MMC Zahović. Vendar če drži, da je bil načrt samo petek in prvenstveni derbi, potem mora Maribor pokazati ne samo precej več, temveč narediti tisto, česar letos še ni uspel. Zabiti Olimpiji.

Resen čas za resnega drugega vratarja

Nehvaležno bi bilo vse naprtiti samo Matku Obradoviću. Že zato, ker se je akcija za prvi gol Olimpije vijoličastom sesula že prej. Vendar način, kako se je lotil strela Dina Štigleca, pove vnovič in še enkrat več o tem, zakaj je težko kadarkoli Matka Obradovića resneje videti v vratih Maribora. In ne samo takrat, ko je menjava v vratih bodisi nujna (letos enkrat) ali ko izpade kot najbolj drzna rotacija, kar pri njegovih posredovanjih to tudi je. Ruleta. Bolj ruska.

Obradovića že dolgo ne pomnimo več kot prvega vratarja. V Mariboru se je odločil, da mu vloga drugega vratarja pač ustreza, kar je ob Jasminu Handanoviću, ki mu gre z leti vse bolje takrat, ko obrambi ne gre, recimo temu zen filozofija. Toda najsi bo notranje Obradović še tako pomirjen s svojim statusom, je v naravi vratarjev, ki imajo resne karierne ambicije, da skušajo priložnosti izkoristiti. Za vsako ceno.

Obradović pa je tako vnovič deloval kot vratar – čeprav je imel eno dobro obrambo, da ne bo pomote -, za katerega je prej izjema kot pravil, da dejansko stoji v vratih od prve minute. Milanič je sicer pred tekmo resda govoril, kako ima polno zaupanje vanj. Ker najbrž sledi tistemu, kar pravi Mitja Pirih, trener vratarjev, ki je Handanoviću pomagal podaljšati karirero najbrž vsaj še za dve, tri leta. Vendar ob tem ne gre spregledati dejstva, da je Maribor strahovito tanek pri vratarjih in da je težko gledati naprej (zato pa se v tem klubu tako rado gleda nazaj). Olimpija je letos imela že tri vratarje, stavili so na Aljaža Ivačića, niso oklevali.

Vratarje so v tej sezoni zamenjevali pri nas v Celju (Jurhar > Rozman), Ankaranu (trije) in Rudarju (Pridigar > Radan), bitko bijeta vratarja v Aluminiju (Kovačić, Janžeković), menjave so v Domžalah ( Mulalić > Milić) in že omenjene v Olimpiji (Vodišek, Vidmar, Ivačić). Razumljivo je, da Milanič (in Pirih) ne posega(ta) po rednih menjavah, vendar neskončno podaljševanje pogodb se včasih lahko tudi maščuje, kot se je pokazalo na velikih tekmah (Liverpool -> Viler, Rajčević) kot manjših, a se Maribor tudi po napakah (vratarjev) zna pobrati (Velenje, Krško). Obradović je za Maibor branil petnajskrat, šestkrat je ohranil mrežo nedotaknjeno in prejel kar šestnajst golov. In če je glavna Obradovićeva novica v Ekipi slika, kako je z dekletom na morju, se gre vprašati o tekmovalnih ambicijah, pri čemer Obradović še s famoznega transparenta viol o frizurah in tetovažah ni edini, ki se še vedno muči s kariero. Vendar se zdi, da je Amir Dervišević bolje stuhtal, kako in kaj v bodoče ter zelo potrpežljivo čaka na minute, ki bi mu jih zdaj Milanič ob taki formi sredine počasi lahko tudi namenil.

Glede nato, kaj zna pokazati Tibor Cajnko v mladinski selekciji in še posebej glede nato, česa vse ni pokazal tretji vratar Aljaž Cotman, zaradi katerega so se še v tretji ligi, kjer je Maribor lani haral, večkrat držali za glavo, bo iskanje drugega vratarja počasi morala postati prioriteta. Seveda najprej zato, ker Handanović ni prav nič mlajši in mu zdaj kakšna posredovanja (kot v Sevilli) že pridejo do živega. Nato pa tudi zato, ker se pomanjkanje notranje konkurence (še kako velja tudi za Vilerja) ravno takrat, ko se tekme naberejo in ko še Zlatko Zahović razlaga, kako ni bilo sijaja in borbe v očeh. Saj, zakaj pa bi bila, če veš, da boš – solidno plačani drugi golman?

Tako širok kader, tako ozke izbire

Težko gre očitati Milaniču, da letos ni rotiral. Vendar hkrati ni konsistenten in še manj se drži svojih izjav. Na konferenci pred tekmo z Olimpijo je v petek rekel, da bo Dejan Vokić dočakal priložnost. Ni je. Mariborski strokovni štab, o čemer smo že pisali, ima težave, ker se ne zna zares odločiti, kaj bi s tistimi igralci, ki imajo dejansko formo, kvaliteto, željo in odnos do tega, da bi lahko igrali v prvi postavi. Pa ne govorimo o Vokiću.

Milanič ima ta privilegij, da lahko izbira, s kakšnim sistemom bo igral, vendar se je v Ljubljani – kot proti Liverpoolu doma – uštel zato, ker je pozabil, da sistem določajo igralci. Ti pa niso bili na nivoju, da bi s 4-2-3-1, kjer osamljeni Marcos Tavares krvavo potrebuje razgibano trojico za seboj, kakorkoli resno ogrozili Olimpijo. Težava je bila – poleg v vratih – že takoj na sredini, kjer je Maribor dejansko izgubil tekmo in ni imel ob tako zadržanih bočnih igralcih, kot sta te dni Viler in že od prihoda Palčič, nobene rešitve, da bi uspel odnesti »pozitiven rezultat«, kar bi bil pri prikazanem v najboljšem primeru 0:0.

Predstava Dina Hotića ni bila samo za pozabo in za »hvala lepa« po 45 minutah. Ni bila na nivoju, vendar to ni prvič in če bo šlo tako naprej, tudi zadnjič ne. Hotić je igralec, ki Maribor dviguje proti Ankaranu in Aluminiju, proti Olimpiji (ali Liverpoolu, če hočete) pa s svojimi zaletavimi preigravanji, kjer se vsakič znova bori najprej sam s sabo in s pomanjkanjem fizične moči, po 30 minutah pa še kondicije, moštvu škodi, saj nevarno izgublja žoge. Hotić si silno želi biti desetka, kakršno koli idejo, da bi se na dolgi rok prelevil v gibljivega levega bočnega, ki bi Milaniču prišel prav, pa zavrača, kar je Milanič sam že potrdil. Vendar kot klasična desetka nima moči in niti ne tako velikega talenta, da bi lahko sam mendral obrambo Olimpije. Da, kakšen preboj mu že uspe, seveda, toda če ima za sabo Aleksa Pihlerja in Marwana Kaba, ki naj bi bila tam, če stvar ne uspe, se zgodi to, kar se je zgodilo pri vseh treh golih.

Pomanjkanje strnjene obrambe, kar je dokaz, da se je Maribor proti Liverpoolu naučil dovolj le za – Liverpool. Prav je, da Milanič prepoznava nov DNK moštva, ki se brani tako, da skuša zabiti. Vendar Maribor je bil z izjemo prvega dela drugega polčasa, ko je Jasmin Mešanović pokazal, kako se igra s hrbtom proti golu in je dejansko lahko vsaj skušal kombinirati z Daretom Vršičem, povsem nemočen in nevarno anemičen. Aleks Pihler v najboljšem primeru stagnira, vendar sta njegova mlahavost in povrhu ubadanje s sodnikom (da, Ponis bi lahko sodil prekršek, vendar ga pač ni) privedla do viška za Olimpijo in Maribor je prejel zadetek. Marwan Kabha je bil pri drugem in tretjem golu le gledalec, nedolžni spremljevalec Olimpijine kakovosti. To so izkoristili Ljubljančani vrhunsko.

Pri čemer ima Milanič še možnosti, čeprav je res ostal brez Valona Ahmedija in Martina Kramarića zaradi reprezentančne akcije. Toda če kdaj, potem tokrat ni kriv koledar. Kam je zašel Sandi Ogrinec in zakaj se je klub odločil, da bo dal Amirju Derviševiću še eno priložnosti, potem pa iz vsega skupaj le segrevanja ob robu igrišča… Je resno vprašanje. Vztrajanje pri enih-in-istih, ki ponavljajo ene-in-iste napake, je tiščanje glave v pesek. Kabha in Pihler nimata dobre sezone. Pa ne od oktobra, temveč praktično ves čas, le da doslej to ni bilo tako opazno. Zato se cena dviguje Blažu Vrhovcu na bizaren način tako, da sedi na klopu. In se zdaj pozna, koliko pomeni za to moštvo. Precej. Maribor bo s takima zadnjima veznima težko tekmoval za naslov.

Olimpija pod Bišćanom granitno sproščena

Igor Bišćan je zelo umirjen tip. Res je. Očitno točno tisto, kar je Milan Mandarić bolj potreboval kot iskal. Pogoltnil je prvi derbi, ko bi Olimpija lahko pošteno otežila življenje vijoličastim, pa ga je Milanič kar dobro pošolal.

Še po pokalnem finalu v Kopru smo pisali, kako ni »pošteno«, da Mandarić ni dal Safetu Hadžiću še ene priložnosti, da se dokaže. In po VPS Vaasi se je zdelo, da bi bilo bolje, če bi mu jo. Toda Bišćan se nad evropsko ligo, v tipiči »angleški« maniri, ni hudoval, vzel jo je očitno kot psihološki trening, saj je šlo namreč le za to. Tekmi sta bili za pozabo, pri čemer so imeli Ljubljančani precej boljšo tekmo na Finskem.

Nato je z novimi okrepitvami poskrbel, da je našel svoje moštvo in pri njem vztraja in ima, tako je vsaj videti na daleč in iz te strani Trojan, precej miru. Še največ nemira je v vratih, saj Rok Vodišek še ni ubran poti denimo Nemanje Mitrovića, ki si je, precej užaloščen, poiskal nov klub in šel svojo pot naprej, toda Aljaž Ivačić ima pred sabo večinoma četverico, ki bi lahko prinesla naslov na ono stran Trojan. Štiglec, Ilić, Bajrić in Apau je četverica ključavničarjev, ki zaklepa vrata. To je osnova, ki jo je Bišćan zgradil in zaradi katere lahko Olimpija lažje diha, ko ima žogo in gradi svoje napade. Hkrati Bišćan – in to je največji njegov dosežek – uspešno vrača igralce v pogon, naj bodo to Benko, Oduwa, Boateng, Klinar ali Kronaveter, ne da bi s tem škodil formi komurkoli. Drugi pač čakajo na svojo priložnost (Miškić), vendar to ne poruši ravnovesja. Olimpija se letos precej bolje počuti na lastni polovici, ker ima v Čanađiji in Tomiću oporo, kakršna je prav tokrat zmanjkaal Mariboru.

Kako bodo zabijali gole, je padlo vprašanje le ob izostanku Abbassa, ki je paral živce Marku Šulerju tudi na nekoliko naiven način (Ponis bi mu moral pokazati rumeni karton že prej, pri čemer bi bil na robu rdečega), vendar tudi brez njega ali zdaj Vombergarja imajo Ljubljančani zavidljivo moštvo, ki deluje skoraj brez pritiska. Že dolgo Olimpija – najbrž le na povratni tekmi pokala v Mariboru – ni igrala tako sproščeno in nezakrknjeno na derbiju. Tudi zato je zmagala. Visoko zmagala. In zasluženo. Vse pa pove izjava Bišćana, ki se je zahvalil navijačem, čeprav jih je prišlo »le« 7.000. Morda jih bo kmalu začelo prihajati več, še zlasti spomladi in še posebej, če bo Olimpija prezimila na prvem mestu.

Olimpija je trenutno v vlogi moštva, ki nima ničesar izgubiti, kar seveda ne drži, saj je Mandarićev vložek vreden za več kot le en naslov, povrhu pa ga vse bolj mika odhod iz Ljubljane, sicer se zna zgoditi, da bo v njej obtičal in nasedel. Mariboru je s tremi goli naškodila predvsem tam, kjer lahko najbolj boli. V renomeju. Ravno zaradi lige prvakov in ne navkljub njej.

Pomen pokalnega derbija & TV Slovenija

Pokalni derbiji Maribora in Olimpije bi bili zmagovalni, če bi šli zadnjo sredo v maju vsi v Koper. Kar bi bilo seveda varnostno… Hm. To smo ugotavljali tako lani, ko je bil Koper ves zelen, in predlani, ko je bil vijoličen. Maribor in Olimpija bi bil krasen finale, sploh v tej sezoni, glede na prikazano pa morda tudi v lanski.

Vendar žreb je bil takšen, kakršen je bil, nad njim pa sprva ni bil navdušen nihče, saj je koledar neusmiljen. Še dobro, da je NZS s kluboma našla termin, ki je koliko toliko ustrezal obema kluboma, ki sta najbolj želela, da bi bilo tega konec še letos, saj bosta v tako mrtvem teku spomladi nemara povsem osredotočena na prvenstvo. Je pa hkrati res, da je Maribor pogrešal tri reprezentante in da ima že tako ali tako naporno jesen, ki se zdi že kot zima po šestih kvalifikacijskih tekmah in še štirih v ligi prvakov.

Pokal Slovenije je bil od nekdaj luštno tekmovanje, v katerem so se majhni lahko dokazovali, vendar žal vse bolj pred praznimi tribunami, saj tekme zgodaj popoldne pač ne koristijo nikomur in obisk šepa, kot se je pokazalo na tekmi Mure in Celje, pri čemer so Celjani tako ali tako vse opravili že na prvi tekmi. Gorica proti Triglavu in Aluminij proti Krki so bile tekme, ki so se odločile na povratni tekmi, zato tekmovalnosti v pokalu ne gre oporekati. Le njegov sistem, koledar bi veljalo še bolj uspešno izpeljati. Kot je bil izbor sobotnega termina, čeprav je martinovo v Mariboru odvzelo prenekaterega kandidata, ki bi nemara še zadnjič letos šel v Stožice.

Saj za to gre. V koledarskem letu 2017 bomo videli skupaj kar osem derbijev. Osem. To je iz vidika posebnosti in čara absolutno preveč. Že skoraj mini turnir, kjer sta povrhu oba kluba postala nedosegljiva v konkurenčnosti ostalih prvoligašev, kaj šele drugoligašev (Radomlje – Olimpija 1:6, Cherrybox 24 Tabor – Maribor 0:3). Zato je pravi čas za vprašanje o širitvi lige, da ne bi imeli več štirikrožnega sistema, ki postane, še zlasti spomladi, duhamoren, naveličan in enoličen. Mura, Drava, Nafta, Radomlje so štirje legitimni kandidati za prvo ligo, pri čemer je preskok za vse te klube že dokazano (pre)velik zalogaj, nevarno ambiciozen.

Obenem pa je ambicije pokazala TV Slovenija, ki se je tokratnega pokala lotila vsaj tako, kot se loti katerekoli tekme slovenske reprezentance, toda v studijskem delu bi lahko ponudila kaj več od gole nostalgije. Sploh zato, ker za skoraj polovico navijačev derbi ni več »večni« in ker stare Olimpije pač ni več in statistike ne gre voditi kar tako po dolgem in počez, kot to rad počne Andrej Stare. Nacionalka, ki s pokalom Slovenije naredi premalo, sploh odkar že dve leti jamra, kako je izgubila prvo ligo, s katero je počela podobno, bi lahko iz pokala naredila še več. Ne, ne bomo mi tisti, ki bi pisali, kaj in kako. Lahko bi izbrala še kakega gosta, čeprav je Bojan Prašnikar najbrž res najboljši izbor, glede nato, kaj vse je dosegel z obema (nekdanjima) kluboma. Kar manjka, je bolj globok pogled v drobovje slovenskega nogometa.

Hkrati pa bi veljalo resno razmisliti o menjavi komentatorja, pomladitvi ekipe, uvedbi strokovnega gosta. Ker po trenutnem receptu, ko jih nogomet zanima samo takrat, ko imajo zagotovljene prenose (in ne pošljejo novinarja TV Slovenija v Liverpool, denimo), se jim bo prihodnje poletje, ko bodo imeli svetovno prvenstvo, znova zgodilo, da bodo imeli preveč nogometa s tako malo kadra.

Igralec tekme: Nik Kapun [Olimpija].

12. novembra 2017
Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

Maribor govoril, Olimpija naredila

To vsekakor ni osnovna in edina premisa, ki jo ponujamo. Še zdaleč ne, ker je Olimpija v največji meri napredovala zaradi treh solo akcij: dveh komadčin Leona Benka v Stožicah in bombe Alexandra Cretuja v Ljudskem vrtu. Toda vendar je to hkrati Olimpija, ki komaj izenači proti Celju, izgubi proti Aluminiju in prejema zadetke, takoj ko pride iz slačilnice, kot se je po prvi tekmi izrazil Andraž Kirm. Ni zaman opomnil, kako je pozabil na občutek zmage.

Polfinalni obračun je bil neke vrste popravek, dodatna možnost, skorajda premor med ligaškim dogajanjem z Mariborom in Olimpijo. Toda kot je videti sedaj, se Maribor ni odlepil predvsem zaradi lastne igre, forme in rezultatov, temveč mu je pri tem izdatno pomagala Olimpija. Kajti ko se je Olimpija sestavila za dva pokalna derbija in se napalila bolj na novo lovoriko kot na večnega tekmeca, so vijoličasti spoznali (kot lani na koncu v Domžalah), da vendarle imajo tudi sami težave, ki jih (še) ne znajo rešiti. Ali pa bi to vsaj morali spoznati. Sodeč po izjavah, za zdaj še ne.

»Spet smo bili pred golom malce nemirni, ko bi lahko bolje sklenili napad. To ne velja samo za Luko. Poskušali bomo najti mirnost in zadetke, da bi bili boljši pred vrati. Igro imamo, dinamiko imamo. Vezni igralci so v dobri formi, popraviti moramo še učinek napadalcev,« je namreč Milaničev sklep po izpadu pred 10.500 gledalci v Ljudskem vrtu, ki so sredi tedna upoštevali njegovo željo in glasno spodbujali svoje ljubljence.

Ta derbi bo še bolj kot prvi šel v zgodovino kot tisti, kjer je Darko Milanič sam zastavil besedo, mnenje in taktiko, pa se ni izšlo. Ključno vprašanje bo – ne glede nato, da kasneje na tekmo, ko je vstopil v igro, ni imel takega vpliva – ostalo neodgovorjeno. Odgovor na vprašanje, zakaj ni igral Dare Vršič, ki je začel zadnjih štirinajst tekem in zabil sedem golov ter zbral šest podaj in sam zase meni, da ima najboljšo sezono v karieri, ne more biti Marcos Tavares. Niti ne more biti niz osmih tekem, ki še sledijo. In ki da so prioriteta. Maribor pač ne more iti na juriš in vsi-v-napad suvereno, za Olimpijo skoraj strašljivo, brez Vršiča. Ne more. Že res, da so Ljubljančani trdno stali, se ekipno sestavili in predvsem vedeli, da ne želijo dobiti gola. Vedeli so, kaj bi. In česa ne bi. Mariboru se je zgodilo pa ravno obratno: dobili so gol, ko niso vedeli, kako bi ga dali. Gol Alexandra Cretuja je bil vse, kar igra Maribora ni bila.

Ampak ni to presekalo toliko Maribora, čeprav so potrebovali še petnajst minut drugega polčasa, da se je videlo, kako je Milaničeva osnovna ideja preprosto nefunkcionalna. Ni samo Olimpija namreč zgostila prostora. Nak. Tudi Maribor ga je in ko so sledile še brezglave menjave (sistem 3-0-7 kot na PlayStation), se je zadušil v nečem, kar ni bil ne juriš ne vsi v napad. Če je namreč rešitev to, da Damjan Bohar naključno išče koga v kazenskem prostoru…

Olimpija je povrhu našla svoj tandem v obrambi, saj sta Nemanja Mitrović in Aris Zarifović visoke žoge gladko odbijala, Maribor pa po tleh svoje priložnosti ob nerodnosti Tavaresa in nezbranosti Zahovića pač zapravil. Že videno, že znano, toda ukrepi, ki jih Milanič po ovinkih želi vpeljati, ne zaležejo. Luka Zahović ne zabije gola, če je Vršič na igrišču ali ne. Pika. Trenutno je to dejstvo. Štirinajst golov gor ali dol. Šest tekem že ni zabil, kar za napadalca ni malo. Tavares je dal spomladi en gol, Novaković je zabil štiri in trenutno kaže še najboljšo psihološko stabilnost. Usoda Gregorja Bajdeta pa je nasploh žalostna, saj je bila to tekma in tudi sistem zanj. Trenutno je Bajde igralec, ki ga Milanič ne rabi, dokler ga res nujno ne rabi. Tako je pač težko igrati – še posebej proti Olimpiji.

Samo zato, ker igra Maribor suvereno in prevladujoče na sredini, to še ne pomeni, da je splošna ocena lahko odlična. Ne more biti. Hej, še Olimpija ni bila zadovoljna najbolj z igro. Še skeli remi v Celju. Milaničev avtoPR je razumljiv, toda Maribor prelahko dobiva zadetke, pri čemer živčnost Matka Obradovića, ki je dvakrat skoraj podaril žogo Olimpiji, vsekakor ni pomagala; kot tudi ne prisiljene rotacije štoperjev, ki so popustili pri prvem golu Benka, zrihtali dva penala v ligi in zdaj še slabo izbijali. Napad pa je tako ali tako že opisano problematičen.

Mariboru se pokalni poraz neposredno gotovo ne bo poznal, obenem je slovenski nogomet tako nepredvidljiv in odvisen od dnevne forme, da nas ne bi niti najmanj čudilo, če bi Domžale, ki so trenutno prav tako domala bizarna zgodba zase, na koncu dvignile svoj drugi pokal. Bo pa epilog podpisal šesti letošnji derbi, ki bo 29. aprila v Stožicah. Maribor do takrat čakata še tekmi z Rudarjem in zlasti Domžalami, Olimpijo pa Radomlje in Krško. Prvenstvo je domala resda odločeno, toda Maribor niti če bi vsi sedanji igralci podaljšali v tem trenutku pogodbe, ne deluje najbolj evropsko prepričljiv. Potrebuje le dvig forme v napadu. Res je. A po takem postu in zapravljenih zicerjih to ni težava, ki se bo rešila sama od sebe. Kot se ne bodo faze tekem, kjer Olimpije sploh na sredini kar zmanjka. Po prvem derbiju spomladi se nam je zapisalo, da je Olimpija govorila, kaj še vse bo storila, Maribor pa je to pokazal na igrišču. Zdaj se je primerilo ravno obratno.

Milaničevi dvojni standardi II.

Da ima Darko Milanič (in njegov strokovni štab) dvojne standarde, smo že pisali, ko je šlo za Sandija Ogrinca. Čeprav z navdušenjem spremljamo del tistih Milaničevih izjav – zlasti off the record po treningih -, ki imajo meso, karizmo in podton, ima Milanič on the record vse bolj opazne dvojne standarde, hkrati pa se znova poraja vprašanje njegovega odnosa z Zlatkom Zahovićem. Glede na preteklost je namreč pr sporočilo kluba pred tekmo dišalo vsaj po skrbno premišljenem sporočilu.

Ne, ne pravimo, da je bila Zahovićeva ideja, da naj gre Maribor z vsemi v napad. Sploh ne. Zgolj pravimo, da v tem primeru medijska relativna zaprtost kluba (Zahović že eno leto ne daje izjav, kar je Milaniča precej bolj izpostavilo, a odgovora na vprašanja o podaljšanju pogodb seveda nima on) pač klubu kot takemu ne koristi. Kot mu tudi ne, da na tiskovko po svojem prvem (evro)golu ne pošlje pred medije Dina Hotića namesto Blaža Vrhovca, ki je na tekmi igral obrobno vlogo in povrhu sam zaprosil za menjavo.

A prav pri Hotiću (in Ogrincu in Obradoviću) je Milanič vsaj po našem mnenju kiksnil. Povedati vic, anekdoto po tem, ko si izpadel, lahko izpade po eni strani častno sprejemanje izpada s ščepcem smisla za humor, lahko pa izpade tudi kislo. »Pred tekmo v Kopru prejšnji teden sem ga vprašal, koliko zadetkov je dosegel pri nas. Ugotovila sva, da toliko kot jaz, ki nisem nikoli igral za Maribor.« To je le delno smešno. Hotić je dal gol, ki ga niso zmogli Milaničevi napadalci. Nadalje, Hotić si ni sam na hrbet nadel vroče, ikonične in po odhodu Ibraimija toliko bolj simbolne desetice. Je kreator, je podajalec, je tudi strelec, a primarno gotovo ne. V Kopru je res zapravil sijajno priložnost po kateri je Maribor nato prejel zadetek. Toda Hotićeve igre so se izboljšale v spomladanskem delu sezone, ustalil se je v rotacijah, čakal na priložnosti, pri čemer mu je zelo koristilo tudi neigranje Sintayehuja Sallalicha in poškodba Damjana Boharja. Nekoliko mu ni koristila dominantna vloga Dareta Vršiča, s katerim se v bistvu bori za isto mesto, vendar se je prilagodil.

Še najbolj s komadčino, evrogolom in zadetkom spodletelega upanja. Zato vic in izjava Milaniča pač ni na mestu: »Če bodo mladi fantje poslušali nasvete strokovnega vodstva in direktorja, potem bo odlično. V prvem polčasu je Dino iz zelo podobne situacije streljal v nasprotni kot – kar nekaj. Če nas bodo poslušali, kako morajo streljati, bo več tega.«

Kajti ko je padlo vprašanje o Luki Zahoviću, katerega streli, zapravljeni zicerji in nasploh forma so v zadnjem času tudi »kar nekaj« – uporabljamo Milaničeve besede -, pa so naenkrat vsi imeli težave, ne zgolj Luka Zahovič. Seveda jih imajo vsi; kdo pa jih nima. Da Milanič hkrati vse želi spomniti, da je Zahović dal štirinajst golov, dva lepa gola v Gorici in je moštvo reševal, ko ga drugi niso, pred tekmo pa celo omenjal Žana Celarja, ko je padlo vprašanje o rotacijah do konca sezone, ki trenutno niti povoha ne klopi prvega moštva, no, da Milanič spominja na vse to, nas čudi. Kolikor smo lahko razbrali iz izjav Zlatka Zahovića, je usoda njegovega sina (ni nepomemben podatek) v rokah NK Maribor. Če Maribor želi dobro izkoristiti svojo (povratno) naložbo, poravnati za zdaj neznan znesek s Heerenveenom, potem kolaž zapravljenih zicerjev ne koristi ne klubu ne igralcu.

Kajti Milaničeve izjave v Stožicah, da je Vršiča menjal zato, ker je bil brez energije, v Ljudskem vrtu pa spomnil, da je do konca sezone še osem tekem, hkrati pa da se Marcos Tavares bolje znajde na zgoščenem prostoru, so dvojni standardi. Kajti tudi Luka Zahović deluje izmučeno. In ni edini, povrhu je izmučen še psihološko, ker je spet v poziciji, ko mora na novo dokazovati svoj talent. Bolj kot svoj priimek. Poleg Zahovića sta spomladi s pokalom vred vse minute odigrala še oba bočna: Mitja Viler in Matej Palčič. Če Viler še skuša iztisniti zadnje moči in prodira po levi, ko presodi na podlagi izkušenj, da se to še splača, je Palčič še vedno nedefiniran igralec in celo vstop Damjana Boharja na njegovo mesto je desno stran naredilo za bolj potentno.

Za Vilerja, Palčiča in Zahovića trenutno Milanič ne izjavi, da so preutrujeni za prvo postavo. Ki ima rezultatske probleme, ti pa so tisti, ki skrbijo načeloma vsakega trenerja. Maribor je na zadnjih šestih tekmah premagal zgolj in samo Radomlje (1:0). To je kriza. Če si zmagal le enkrat na šestih tekmah, je težko razumeti izjave o fantastični igri, o odlični igri, o dominaciji. Seveda šteje tudi vtis in predvsem imajo vijoličasti zajetno zalogo, zaradi katerega so to problemi, ne pa kriza. Toda v oko pade tudi dejstvo, da se vijoličasti v vlogi favorita ne znajdejo. In še manj na tekmah, ko gre na izpadanje. Ne samo Olimpija, tudi proti Gorici so napredovali z golom v gosteh. Proti Radomljam so na začetku letošnjega pokala kar grizli za zmago. Lanski finale so dobili komaj po enajstmetrovkah proti Celju, po penalih so izgubili superpokal s Koprom. Pred tem jih je moštveno v finalu pokala nadigrala Gorica.

Da evropskih pokalov – tekma z Olimpijo je v Ljudskem vrtu zelo spominjala na dvoboj z Gabalo, ko je Maribor bil blizu, a daleč – raje podrobno ne omenjamo. Vsaj ne v zadnjih letih. Po sezoni lige prvakov ima Maribor težave s tekmami na izpadanje. Ni zanesljiv, še posebej pa se raje sam spravi v zaostanek in sleče vlogo favorita. Potem pa smo pri cesarjevih novih oblačilih.

Safet Hadžić ima ravno dovolj karizme

Hitro so se pojavili memi, kjer je bil Safet Hadžić lik iz Back to the Future. In še kaj. Hej, še Taksist Ibro se je pohecal na Twitterju, v stilu firme Opta, da se Hadžić še ni počesal, odkar je trener Olimpije. Morda je ravno malo odpičen lik, kakršen je Hadžić, ki ni ravno umetelni retorik, tisto, kar je Olimpija potrebovala vsaj za silo. Kot je bil za Milana Mandarića lani, denimo, Rodolfo Vanoli. Težava je bila, da je bil Vanoli po svojem načinu delovanja – podobno kot Hadžić – le začasna rešitev, gotovo pa ne dolgoročno, kar se je pokazalo takoj proti Trenčinu.

Hadžić morda nima medijske karizme, ima pa tisto osnovno fuzbalsko. Pove tako, kot je. Če se je Milanič v svoji drugi eri pošteno razgovoril, Hadžićeve izjave ne zapolnijo niti 140 znakov za en tvit. S čimer ni nič narobe, sploh ne, prej navdušeno spremljamo nekoga, ki se res ubada z igro in igralci. Hadžić je skrbno vodil tekmo in zdi se, da se ga nogometaši ne ravno bojijo, imajo pa nekaj strahospoštovanja. Tudi zato, ker so mu morda malo pogledali v oči in se vprašali, kdo pa bi prišel za trenerja v klub, ki mu tako ne gre to pomlad.

Ampak Hadžić je na svoji tretji tekmi – dve pokalni z Mariborom, ligaško gostovanje v Celju – ostal neporažen s svojim moštvom. Izločiti Maribor z – moramo priznati – tudi oslabljeno ekipo in predvsem psihološko nestabilno slačilnico ni majhna stvar. Je dosežek, kakor koli obračamo in četudi še enkrat spomnimo na mariborske težave. Hadžić je na vprašanje, ali mu bo to zagotovilo daljšo prihodnost pri Olimpiji, odgovoril tako, kot odgovarja le redkokdo. Takoj in odkrito. Da ni pomemben on, temveč moštvo. Ki ne zmaguje v ligi, kar je ponovil vsaj dvakrat. Celo Olimpiji torej pokal (še) ne pomeni toliko pred finalom, ker niti Hadžić ni bil pretirano zadovoljen zgolj s točko in golom Elekeja v izteku tekme s Celjem.

»Seveda bomo poskušali osvojiti pokal, kar pa bo zelo težko, saj so Domžale dobra ekipa. Vesel sem, da smo se uvrstili v finale z izločitvijo kakovostnega tekmeca. Maribor je pritiskal, vsa čast našim fantom. Ponosen sem na njih, kot da bi bili moji otroci. Taktični načrt nam je uspel, z igro pa nisem bil povsem zadovoljen. Malo več bi morali igrati,« so hvalevredne in spodbudne, hkrati pa kritične in dovolj širokogledne izjave, da vsaj na Urbani.si nad Hadžićem lahko izrazimo pohvalo. Voditi klub, ki ni več vedel, kje ima več težav, na igrišču ali izven njega, kjer se je dogajalo podobno kot lani Mariboru, ni lahko.

Hadžić je to storil s korajžo, dvignjeno glavo in predvsem neskritimi simpatijami do kluba, ki ga povrhu vodi že tretjič, pri čemer ne prvič ne drugič ni zdržal pretirano dobro. Prav besede, da z vsem dolžnim spoštovanjem še ni pripravljen priznati poraza v prvenstvu proti Mariboru, pa kažejo, da je Olimpija dobila nekoga, ki medijsko ni v napovedih prearoganten (Branko Ilić) ali žaljiv (Nejc Vidmar, ki se je fotkal z Matjažem Šalamunom Šalco, s katerim sta se kičkala pred prvim spomladanskim derbijem). Ne, dobili so nekoga, ki spominja na tisto »staro« Olimpijo.

Damir “Dorian Grey” Skomina

Pisati o Damirju Skomini je podobno kot pisati o, em, Aleksandru Čeferinu. Tu nekje. Ko enkrat nekomu rata na tujem in je prav prek tujine nato obvezno cenjen doma – Skomina pri nas pač nikoli ni bil, nič pa mu ne pomagata bojda dve prijavi na Uefi v ligi prvakov, obe pa od sodržavljanov, ki jim je sodil na igrišču -, bi morali vselej polagati rdečo preprogo. In tako kot Čeferin ni rešil slovenskega nogometa, ker je za (dva) selektorja nastavil nekoga s prenizkim elektromagnetim in še kakšnim (ne)potencialom, tudi Damir Skomina ni božje darilo v črnem. Ni. Pika.

Kenan Bajrić je zrušil Mitjo Vilerja za penal. Pika. Fertig. Konec debate. Če to ni penal, kaj potem je? Ker je nogomet ravno zaradi subjektivne presoje sodnikov baje romantičen, moramo nemudoma pristaviti, da Mitja Viler pač nima estetskih kvalitet v iskanju penala. Po domače, ne zna telebnit. In res ni, tole je bilo bolj podobno dalmatinskemu galebu, ki se čez pol plaže na Bačvicah zabriše za picigin žogico. Okej. Za Skomino pač premalo estetike. Vredu. Ampak ko so nad njim rohneli ne zgolj Viler, ki si je v Kopru že prislužil rumeni karton v podobni situaciji, ker je sodnik ocenil, da simulira (Viler pač nima estetskih kvalitet za penal, ponavljamo), temveč kasneje, tokom tekme še Milivoje Novaković, bi si vsi po vrsti zaslužili rumene kartone. Če bi bil Skomina seveda tako samozaverovan na zelenici, kot je pred ogledalom. Pa ni.

Damir Skomina ne izpelje svoje arogance (za ene) oziroma avtoritete (za druge) do konca. In tu je njegov problem. Čeprav mu je s finalom lige prvakov ovekovečeno kariero odškrnil stranski sodnik, ima Skomina prav težave z dojemanjem »sodniške ekipe« kot tima. In podobno postavlja standarde v slovenskem fuzbalu, povrhu nedosegljive že za Mateja Juga, kaj šele za Slavka Vinčiča, pa govorimo o naših najboljših sodnikih, ki redno in dobro (!), pravzaprav zelo dobro, sodijo na tujem. Damir Skomina po takih napakah ne more biti zgled. Nikomur. Še najmanj pa sebi. Če bi bil taka avtoriteta, bi moral Vilerju in Novakoviću pokazati rumeni karton. Ker tako obnašanje – o katerem so polna usta predavanj na Uefi in Fifi – baje ne spada na zelenice. Pri čemer je Olimpija pokasirala kar štiri rumene kartone, Maribor pa nobenega.

Vijoličasti niso izpadli iz pokala zaradi sodnikov, gotovo ne. Tudi Olimpija ni zaradi njih napredovala. Povrhu lahko Skomina in Jug, ki ju je NZS tokrat vseeno dobro izbrala (ne pozabimo, eksperimenti Drečnik so se dogajali pod Čeferinom), kažeta na ligo prvakov, kjer se dosodi penal za odbijanje žoge s prsmi, da španske lige raje sploh ne omenjamo. A čeprav v intervjujih Skomina rad govori o svojih velikih kolegih – a la Rizzoli, ki je sodil Bayern-Real še isti večer -, to nima tistih 90 minut prav nobene veze. Skomina se na naših igriščih obnaša, kot da smo vsi tu zaradi njega. Igralci, trenerji, gledalci. Nismo. Niti slučajno. Tako kot se mora Rok Vodišek dokazovati v golu, Luka Zahović pred golom, navijači s transparenti, novinarji s teksti (in tv komentatorji s komentiranjem), se morajo tudi sodniki. Samo zato, ker je Skomina sodil to-in-to, še ne pomeni, da vse, kar piska, drži. Ono, samoumevno. Češ, tudi če se ne strinjamo, pa že mora biti tako, če je pa tako Skomina rekel. Tu je osnovna napaka. Skomina se mora, še zlasti pa na derbijih, toliko bolj dokazovati. Pretekle zasluge namreč tu prav nič ne pomagajo. Vprašajte Luko Zahovića.

Termin tekme + »razrednost« tekmovanja

Priznamo, z napisom Green Dragons se strinjamo. Pa saj, kdo se ne bi? No, kot se je izkazalo ne vsi na Televiziji Slovenija. Na nacionalki so se, gotovo tudi zaradi pravil, ki pač ohlapno prepovedujejo križanje tekem s tekmami lige prvakov (čeprav, khm, bi Čeferin res opalil in ošamaril Slovenijo, ker bi igrala svoj derbi (!) v terminu lige prvakov?), odločili, da bo povratna tekma ob 17:15. Najprej… 17:15 je bizaren termin. To je termin, ki daje jasno vedeti, da so cincali tudi o lastni shemi. Tisti programski shemi, zaradi katere smo derbije gledali ob nemogočih urah. Ker so bili biatloni, pa nordijske kombinacije ipd.

Povratna tekma bi bila komot in gladko vsaj ob 18. uri. Tudi, če bi tekma šla v podaljške – pa ni, sploh pa, kdo ima kristalno kroglo? -, bi bilo končano do tekem lige prvakov. Glih-za-glih. Ampak ne. Ljudski vrt je pokazal, zakaj je hram štajerskega, če že ne slovenskega fuzbala. Ampak napolnil se je tam nekje do Vilerjevega (ne)penala, torej kakih akademskih četrt ure kasneje. 10.500 za sredo ob 17.15 in za pokal je nekaj, na kar mora biti tudi NZS ponosen in tudi je, dovolj, da je na tekmo prišel tudi predsednik Radenko Mijatović. Ki bo gotovo podelil pokal, tako državnega kot pokalnega, praksa, s katero so na NZS imeli kar nekaj težav.

Pokal je dobil letos na teži predvsem ali pa zgolj zaradi derbija. Lani je bilo v Kopru na finalu, denimo, le 2.500 gledalcev. Zakaj, smo pisali prejšnji teden. Derbi je pač derbi in še toliko bolj nujno potreben. Zakaj? Ker Olimpiji te dni pač ne gre v prvenstvu. In imeli bi – tako pri Green Dragons na severu in Olimpija Supporters na zahodu Ljudskega vrta – še večjo podporo, če bi bil termin vsaj malo bolj normalen in dostopen za prekotrojance.

NZS za popularizacijo pokala ne naredi dovolj. Ne ve točno, kaj bi z njim. Zato se zdi, da bo obtičal doli v Kopru, med tednom, ko si ravno ne moreš narediti izleta, kot so si ga Viole minuli vikend na Bonifiki. Termina, ob katerih sta igrala Domžale in Krka, sta preprosto – narobe. Napačna, falš, mimo. Tudi prvi krog, ko se med sabo dajejo zmagovalci MNZ pokalov in šest klubov PLTS, se igra med tednom. Nočemo kopirati angleškega ali nemškega modela, kjer se za take posebne priložnosti žrtvuje magari ligaški vikend. To morda res ne. Toda NZS se preprosto ne ubada s koledarjem, kar je pokazala s tem, da letos niti bu ne mu ni rekla o superpokalu, drugo leto ga pa sploh ni na koledarju. To pač ne koristi nikomur.

Televizija Slovenija se je z letečim reporterjem, studiom (takim s streho, šotorom, tega si Kanal A ne privošči v PLTS), dobrim gostom, premično kamero ob terenu (še nekaj, česar Kanal A nima) resda potrudila, toda še vedno vztraja ustrežljivo pri terminih in, kar forume še bolj jezi, vztrajanjem pri nekaterih komentatorjih, ki so iz forme, tako tekoče kot zeitgeistne. Pritoževanje nacionalke čez NZS, češ, kako da so grdi-grdi sklenili dogovor s Kanal A za triletne pravice PLTS, izpade bolj kot jamranje. Saj smo gledali prvi dve tekmi hokejskih derbijev na – youtubeu. Ker so neprofesionalci pokazali pač več entuziazma od celotnega uredništva, ki izgublja tako pravice (Eurobasket) kot kader (Sanja Modrić), po drugi strani pa kljub skrbno izdelanim prenosom, boljši režiji in dodelanim napovednikom, nacionalka še vedno ne pošteka, da je fuzbal najbolj popularen šport. Ja, tudi/celo naš fuzbal. Saj zima gor in dol, ampak poglejte skozi okno. Zima je mimo.

13. aprila 2017
Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [2:1]

Pravi, četudi pokalni derbi!

In ko samo pomislimo, da smo omahovali, če bi šli v Stožice na derbi! Ker smo za hip pozabili, kaj je bistvo derbija. Že res, da je to bil najslabše obiskan derbi po četrtfinalu pokala 2013 (tokrat med 4.500 in 5.000, takrat prav tako v Stožicah 4.000). Že res, da je Olimpija v nezavidljivi krizi širših razsežnosti. Že res, da je Maribor cca. tri zmage oddaljen do svoje misije štirianjst. Že res, da so manjkali na eni in drugi strani poškodovani in kaznovani. Že res, da to ni bila idealna predstava (sploh ne) in da nismo videli najboljše, kar lahko oba kluba ponudita.

Toda to je bil res pravi derbi. Karkoli že to pomeni. Če je kaj odlika letošnje Olimpije, je to njena vztrajnost, čeprav nihče, niti na igrišču, ni tako vztrajen (ali trmast) kot Milan Mandarić, katerega uspehi se na dolgi rok zdijo bolj kot stranski učinek revolveraških ukrepov. Olimpija je šla v derbi kot klub, ki nima ničesar izgubiti. Hej, še kelnar pri Smeltu nam je, šepetaje, pripomnil, naj jim Maribor prilepi eno vzgojno. Pa jim je ni. Ker je Olimpija igrala za svoje bistvo. In ne glede nato, kaj na tej strani Trojan mislijo, je bila eksplozija ob obeh golih Leona Beonka in preobratu bilo res lepo videti, da je tistim, ki so prišli na tekmo, še kako mar za ta zelenobeli fuzbal. Šok terapija je tako pomagala, da se je Andraž Kirm skoraj zapletel, ko je rekel, da je imel vpliv tudi obisk Green Dragons na ponedeljkovem treningu: »Navijači so povedali, kako želijo, da igramo za ta dres. Vsaka stvar je malo pripomogla.« Je torej želel povedati, da je bil obisk dobrodošel, prava izbira? »Ne, tega nisem rekel,« se je popravil Kirm.

Težko je bilo pri Olimpiji že ugotoviti, kaj je prav in kaj narobe. Ker preprosto niso več poznali, kaj je prav in kaj narobe. »Spet smo prišli iz garderobe in dobili gol, večkrat smo se letos znašli v tej situaciji.« Ja, prevečkrat. Kirm je dodal, da se sploh več ni spomnil, kako je zmagati na tekmi. In ta zmaga je bila nekaj, kar je že za ta dvoboj samo dobro. Ljudski vrt bo gotovo dodobra napolnjen. Maribor je spet v tisti (ne)zavidljivi situaciji, ko ima precej več za izgubiti, vloga favorita mu – celo proti Olimpiji – pač ne leži. Ne glede nato, da je Olimpija prisilila Maribor, da je igral, kot temu rečemo na tej strani Trojan, »evropsko«. Že. Do 81. minute. Tam pa je prav Maribor bil tista draž, ki jo je Olimpija potrebovala. Ko govorimo, kako oba kluba potrebujeta drug drugega in je to v dobrobit celotnega žogobrca pri nas, govorimo o tem. Derbi je pač derbi. Ne glede nato, da so na Radiu City pred tekmo zbadali z »kot da je derbi«. In da je Zlatko Zahović off the record izražal začudenje, kako da Olimpija rešuje sezono, če pa ima eno samo lovoriko. Karma te lahko vedno ugrizne. In tokrat je Maribor. Veselje Ljubljančanov je bilo pa, kakorkoli obrnemo, lepo videti. Sploh veselje tiste gospe, ki so jo našle tv kamere. Pa nasploh. To je bil taki pravi derbi večer.

En (Milaničev) standard za Vršiča, drugi za Zahovića

Preko palca bo iz mariborskega zornega kota ta derbi šel v zgodovino kot tisti, kjer si je Darko Milanič (in strokovni štab) sam uničil tekmo. Milanič se s tem vsaj takoj po tekmi ni strinjal v celoti, ker še ni vedel, zakaj točno je Maribor obstal. To bo pokazala analiza. Ni vedel, zakaj je njegovo moštvo tako padlo, so pa veliko povedale njegove izjave.

Najprej je namreč pričakovano padlo vprašanje, zakaj je zamenjal Dareta Vršiča tik pred prvim golom Benka. »Ste ga sicer videli razen pri zadetku? Jaz ga nisem videl. Bil je izmučen, zato sem ga menjal,« je pojasnil Milanič. To ni bilo edino vprašanje o Vršiču, kreatorju in igralcu letošnje mariborske sezone. Gotovo pa najboljšem igralcu pomladi. Od štirih golov na zadnjih štirih tekmah je sam zabil tri in prispeval asistenco. In še kakšno bi, če bi Luka Zahović svoje tri priložnosti (Radomlje, Krško, Olimpija) izkoristil. »Dare Vršič ni bil tako svež, kot bi moral biti. Zadel je fantastično, a je bil izven igre, ko bi morali zadržati žogo,« je vztrajal Milanič, ki kaže v svoji drugi eri več svoje osebnosti na tiskovkah. Zna se smejati, zna biti odrezav.

Tudi prav, vstopil je Bohar, potenten igralec, ki pa mu manjka ritem. Že pred tem je vstopil Aleš Mertelj namesto Blaža Vrhovca. Bila je 67. minuta, na jugu Stožic so viole popevale skupaj z ostalimi navijači in vse je dišalo po deja vuju, kjer Maribor pač potolče nemočno Olimpijo z 0:1. »Vrhovec je bil z rumenim kartonom zelo ogrožen, da bi se kaj zgodilo. Menjava z Mertljem je bila, da ne zgubimo igralca,« je svojo odločitev pojasnil mariborski trener. Ampak vijoličasti so se vidno pomikali vse bolj nazaj, vsaj za 10, če ne 20 metrov in prepuščali Olimpiji prednost, ki sta ga zapomnila njihova aduta Daniel Avramovski in Aleksander Cretu. Napačna odločitev? »Vrhovec ni bistveno bolj napadalen igralec kot Mertelj, definitivno ne,« je vztrajal Milanič.

A najbolj je začudila njegova tretja menjava. Da je vstopil Milivoje Novaković, ki še posebej zagnano igra prav proti Olimpiji in bi ga gladko pričakovali v prvi postavi, ni prav nič presenetljivega. Bilo je celo pričakovano, domala pozno. Kar je čudilo, je bilo cincanje z menjavami. Maribor je čakal že z menjavo Bohar-Vršič, ker je imela Olimpija prosti strel. Saša Gajser se je jezil na četrtega sodnika, a je Zlatko Zahović miril situacijo, češ, ne menja se pri prekinitvi tekmeca. Novaković je čakal, nato vstopil med obema goloma Benka, kar bi moralo kakorkoli zaustaviti nalet Olimpije. Pa ga ni. Ni toliko težavno, da je Milanič zamenjal Sandija Ogrinca. Taktična menjava. Zakaj? Pri 1:1? To je v polfinalu pokala na prvi tekmi v gosteh zelo dober rezultat. Čemu spet ihtenje z menjavo taktike? Zakaj »morajo« igrati vsi trije napadalci hkrati? Tavares, Zahović in Novaković?

Če je Tavares pokazal veliko zagona, a tudi manjko eksplozivnosti, je Luka Zahović vnovič zapravil priložnost, ko bi Maribor lahko zgolj potrdil svojo formo, status in vlogo. Pa je ni. Zakaj je Zahović spet odigral vseh 90 minut, čeprav se vrača po poškodbi, čeprav smo v drugem od treh tednov v ritmu sreda-sobota? »Luka Zahović je imel dve izjemni priložnosti, vsi smo to videli. Škoda da ni zadel. Moral bo strelsko formo spet najti…« je pojasnil Milanič. Težava za Milaniča je ravno to, da vsi vidimo, kako Luki Zahoviću nekje nekaj zmanjka. Ker je bil bolehen, na antibiotikih, bi toliko bolj pričakovali, da bi se ga spočilo in postopoma vračalo (kot se to počne z drugimi).

Eno je tvegati z Markom Šulerjem, ki je odigral suvereno tekmo (razen ob prvem golu Benka), a bo manjkal na povratni (kazen). Drugo pa z Luko Zahovićem. Kot pri Olimpiji denimo Denis Klinar nikakor ne najde niti jesenske, kaj šele lanske forme, trenutno Zahović (v primerjavi z Glavino, denim) prav tako ne najde svoje prave igre. Kar ne pomeni, da nima igre. Kje pa, podal je za gol Vršiča. Ampak vseeno nekaj zmanjka. Čemu potem vztrajanje za vsako ceno? In to res vsako ceno? Če bo Maribor pravočasno našel odgovor na to vprašanje, bo po štirih tekmah morda dosegel še drugi gol na tekmi. In manjkrat visel v zadnjih 10, 20 minutah.

Obradović in Ogrinec pokazala dovolj

Vsaj dovolj. Bi lahko Obradović posredoval bolje pri obeh zadetkih? Sploh pri drugem? Kjer je slabo izbil? Seveda. Je rešil moštvo dvakrat v prvem polčasu v eni sami akciji (Klinar, Benko) in še v drugem? Ja. Matko Obradović je deloval dovolj suvereno in prepričljivo, pričakovano (pa to ni apologetstvo, da ne bo pomote) pa ni mogel biti ključni mož obrambe, ko se je krhalo. Če lahko zadnja vrsta to pričakuje od Jasmina Handanovića, da bo rešil, ko je moštvo v izgubljeni situaciji, je to iluzorno pričakovati od Obradovića na njegovi četrti tekmi v sezoni, prvi spomladi. Obradović je vnovič pokazal, da je dobro pripravljen, Maribor pa, da upa pogledati v globino kadra.

Podobno velja za Sandija Ogrinca. Na svojem prvem derbiju je imel precej manj treme od, denimo, Blaža Vrhovca, če primerjamo njuno obvladovanje žoge. Ogrinec je skušal igrati naprej, kar mu je Milanič (nekoliko hitro) očital na tekmi proti Radomljam. V prvem polčasu je podal za prvo Zahovićevo priložnost ter začel drugo akcijo, ki bi lahko dokončala tekmeca, če ne bi bil Zahović zapravil priložnosti. Ogrinec in Obradović sta tako na svojem prvem derbiju pokazala dovolj zrelosti, da štab okoli njiju – ko se je enkrat odločil zanju – ni imel pomislekov.

Težava je, da sta bolj pod drobnogledom (tudi v teh ugotovitvah) kot denimo nekateri, ki igrajo redno in zaporedoma. Matej Palčič je najbolj eklatanten in nazoren primer, saj v najboljšem primeru njegova igra stagnira. V obrambnih nalogah je sicer zadovoljiv, toda desni bok Maribora je zdaj že nostalgično prepomemben in očitno prezahteven za igralca, ki vendarle ni prišel v Maribor s takim življenjepisom kot (na levi) prej Erik Janža.

Bistvo te ugotovitve je globina mariborskega kadra, kjer je za Valona Ahmedija in Gregorja Bajdeta napredek že to, da se sploh segrevata za morebitni vstop v igro. Prav je, da se je Maribor odločil za najmočnejšo postavo, kot je napovedal Milanič, toda to ne pomeni, da so poslani na igrišče tudi resnično najbolj pravi. Maribor zdaj vztraja pri nekaterih igralcih, toda če Milanič misli, da Dare Vršič resnično ni imel več česa dati, se moti.

Leon Benko ponudil nepričakovano: karakter (moštva)

Najbrž so vsi, ki so verjeli, da bi Leon Benko lahko bil letošnji Miroslav Radović, že obupali. Benko nima tako slabe statistike: v prvenstvu je na 20 tekmah zabil 7 golov, v pokalu ima zdaj na treh tekmah štiri gole. Solidno. Problem Benka so zapravljene priložnosti, kakršna je bila tista proti Gorici, pa Aluminiju in še kom. Ni deloval kot »kliničen« igralec. Njegovi zadetki so postajali odbitki, bolj naključje kot rešitev.

In nič drugače se ni zdelo pri obeh golih na pokalnem derbiju. Škarjice so bile točno tista iznajdljivost, ki naj bi jo takšen igralec, takšen strelec pač izkoristil in pokazal. Za take gole je Benko najbrž prišel v Olimpijo. To je gotovo želel videti Ranko Stojić, pa ni dočakal. Pri obeh golih je bil neusmiljen, dal je takšna gola, kakršne je letos zvohal Luka Zahović. Glede nato, da niti ena zimska okrepitev Olimpije ni začela tekme, to o sestavi, ki jo je imel na voljo Safet Hadžić, tudi nekaj pove: da je ekipa vseeno dala nekaj skozi, zamenjala Vanolija, Elsnerja in Pušnika za trenerja, izpadla (pre)hitro iz Evrope, izgubila dva derbija, a nekako vmes imela enako število točk kot vijoličasti. Hadžić je ponudil celo Arisa Zarifovića, od katerega se je Zahović odbijal in imel (do njegove poškodbe) tudi težave z njim. Že res, da Nik Kapun, Kenan Bajrić in še zlasti Mario Jurčević niso prikazali nič posebnega in da je Nemanja Mitrović, ki je šestnajstič (rekordno) nastopil za Ljubljančane na derbiju, prelahko izpadel pri golu Maribora.

Toda iz izjav Kirma se je dalo razbrati, da četudi so profesionalci, se je moštvo Olimpije sestavilo ravno za to tekmo. Čeprav dolge faze tekem nič ni dajalo tega občutka, so ga očitno nekje, nekako našli. Na igrišču. Ne ob njem, ne v pisarnah, ne na tiskovah. Zato so Stožice tako noro eksplodirale. Je Eleke v formi? Ne. Je Wobay kvaliteta? Ne. Ima Olimpija še moštvo za ubranitev naslova? Sodeč po rezultatih ne. In vse to smo vedeli. Nismo pa vedeli, da bodo prek Benka našli tisto, kar bi najmanj pričakovali. Karakter. Zato je pa bila ta zmaga tako dragocena. Toda svojo težo bo dobila/izgubila v Ljudskem vrtu. Slovenski nogomet pa je dovolj nepredvidljiv, da bi Olimpija morda preskočila vijoličaste, ki bodo zdaj pod pritiskom, da zabijejo vsaj en gol, kar se trenutno niti najmanj ne sliši tako preprosto, nato pa – kot kaže trenutno – nabasala v finalu na zagrete Domžale, ki niso takšen motivacijski skalp kot Maribor.

Pokal Slovenije ni »brezveze«

Pokal Slovenije je tekmovanje, kjer lahko veliki izgubijo predvsem sijaj in status. Čeprav večjih presenečenj v takšnem sistemu, kakršnega imamo, vse od Aluminija (finale 2002) in Dravograda (finale 2004) dalje ni, je vendarle tekmovanje, ki ni »brezveze«. Nenazadnje precej vpliva na to, kdo bo šel v Evropo. Lani je šla denimo v ligi četrtouvrščena Gorica, ker se je sistem spremenil in je potrebno za Evropo v pokalu pač zmagati. Kar še zdaleč ni preprosto: nenazadnje, nova Olimpija doslej še sploh ni igrala v finalu, Maribor pa je v zadnjih osmih finalih kar štirikrat izgubil.

Pokal Slovenije ima po »defaultu« slabšo obiskanost tudi ali še zlasti če gre za derbije (tudi tekma v Domžalah je bila slabo/povprečno obiskana proti Krki). Nekaj odigra dejstvo, da so tekme odigrane med tednom, pri čemer je večerni termin boljši od popoldanskega (ta bo na povratni tekmi v Mariboru). Težava pokala je prav finale, ki ga Nogometna zveza Slovenije vse od obnove Bonifike vztrajno poriva v Koper, ne glede nato, če polfinalisti ali finalista prihajajo iz vzhodne ali osrednje Slovenije. Lanski finale je bil sploh »narobe«, ko s(m)o se Štajerci vozili v sredo na pozni termin tekme, ki je šla v podaljške in enajstmetrovke. Če želi NZS prodati »fuzbal + morje« paket, bi lahko (ali pa morala) našla sobotni termin – tudi za ceno premika kakšne ligaške tekme. S tem bi dala pokalu precej večjo težo kot sedaj. Nenazadnje je tudi Michel Platini premaknil finale lige prvakov leta 2010 iz srede na soboto, kar se je izkazalo kot zelo razumno. Nismo edini, ki igramo finale pokala med tednom in na nevtralno manj mamljivi ali bližnji lokaciji. Že res. Res pa je tudi, da Maribor in Olimpija nista igrala v finalu vse od leta 2000, letošnji žreb pa se – glede na izbrano lokacijo – zdi skoraj preveč prikladen.

Celjska Arena Petrol še zdaleč ni idealna (kateri stadion pa je?), a so bila tudi tam finala zelo spodobna, ne glede nato, da bo tam skoraj praviloma vedno, tudi v najboljšem primeru, več prostih kot zasedenih stolov. Kar želimo poudariti, je to, da je Pokal Slovenije luštno tekmovanje, ki ga radi spremljamo in ki ima svojo draž. Kot je lani Mura denimo pahnila ven Gorico. Dobri stari časi, ne? Ja, če ne bi bila tekma sredi tedna. So države (Anglija, Francija), kjer zaradi pokala ali celo več pokalov premikajo tekme cenjenih lig. Pri nas se zdi, da NZS ne ve točno, kaj bi z drugimi produkti, zdaj ko naj bi bili vsi tako zadovoljni s PLTS (pa še zdaleč nismo). Superpokala letos itak ni bilo, drugo leto ga sploh ni v koledarju. Pa bi morali letos videti v tej sezoni še derbi Olimpije in Maribora. Vsi do sedaj so bili zanimivi, eni bolj, drugi manj, a derbi je derbi, kar je pokazal ravno tokratni obračun. Zato je NZS slovenski nogometni živelj neupravičeno prikrajšala za še en derbi. In tekmovanje, ki si ga je nenazadnje sama na novo izmislila in pričakovala, da nihče ne bo opazil, ko bi ga umaknila. Nenazadnje, ko je Maribor pred štirimi leti v superpokalu premagal Olimpijo v Celju (3:0, 1.800 gledalcev), je Ante Čačić lahko spoznal svoje moštvo.

Prav takšen polfinale, kot ga gledamo letos, pa je dokaz, da so trofeje pač vedno motiv. Ne glede nato, da je Mitja Viler rekel nedolgo tega, kako se pokala – kot lani, denimo – pač ne slavi na južni ploščadi skupaj s številnimi ponosnimi navijači. Ima pa svojo draž. Sploh ne tako majhno. Spomnimo se samo zmage Gorice proti Mariboru predlani. Ali pa celjskih avtobusov lani. Na to bi lahko večkrat mislila NZS.

Igralec tekme: Leon Benko [Olimpija].

6. aprila 2017

Oznaka: pokal slovenije

Brdo. Po(po)lnost krasne nepopolnosti.

Zelena zmaga, vijoličasti “alibi”

Pet ugotovitev: Maribor – Olimpija [1:1]

Pet ugotovitev: Olimpija – Maribor [2:1]