Zavzdihnil je. Za vse nas in skupaj z nami. Pa še zanje. »Uhauah!« Nekaj med vdihom, izdihom in infarktom. »Uhauah!« Kaj pa naj reče? Spet. Ta. Košarka. Čez manj kot minuto mu je nato glas že skoraj počil. Zaškripal je, se zatresel, pogrgral. Že v Kölnu, kje je še zaključek v Berlinu! Toda ko komentira on, je kakor da komentira skupaj z nami in za nas.
Seveda ga zanese. Tudi čez rob. Pa saj, kaj pa naj nekdanji igralec, ki je nekdaj kazal sodnikom rit? Se ustavi? Šteje do pet? Vdih-izdih? Naj bo nekaj, kar nikdar ni bil? V teh letih? Ne. Peter Vilfan je nekaj kakor ustvarjen, da je zraven, kadar je tako, ko je še en nor september. Še dobro, po svoje, telesa so nam hvaležna, da so Eurobasketi zdaj na štiri leta.
Človek, ki mu je košarka dala vse in ji to vrača. Z ljubeznijo in obrestmi. Peter Vilfan je komentator tiste komentatorske ere, ki se nezadržno končuje. Odhaja generacija komentatorjev, ki so še poznali »mono izkušnjo«. Ena dnevna soba, en tv, en komentator, ena publika. Zdaj? Stilov je vsaj toliko kot programov, že samo v košarki imamo – ja, tudi pri nas – povsem različne pristope. Kar je po svoje dobro, po svoje pa se še navajamo. Da bo prišla nova generacija. No, prišla. Je že tu.
Za Petra Vilfana se je na to sredo, 7. septembra 2022, ko je Slovenija štela buške proti Francozom zdelo, da je tam kot navijač. Saj je vmes to itak tudi bil in se za zdrs tudi opravičil. Ja, ve, kdaj gre čez rob. Takoj, včasih celo že vmes, skuša se ugrizniti v jezik. Počasni posnetki včasih pač ovržejo zgodbo, temelječo na čustvih. Francozi, naši večni krvniki, ki bodo to najbrž tudi vselej ostali, ker je pač šlo za olimpijske igre, so tolkli po naših. In če kdo, jim Goran Dragić ni ostal dolžan. Je brcnil in dobil ob doseženem košu dosojen prekršek v napadu. Drugega. Šment? Milo rečeno. Vilfanu se je odpelo, odlomilo, odvozilo. Rekel je tisto, kar bi radi rekli vsi. Tja do Kölna. Ampak nato se je pomiril, zbral, sestavil. Peter Vilfan je skoraj šesti igralec. Ali pa vsaj res da vedeti, kako je. kaj je že rekel proti Bih? V tretji četrtini? Da se ponavadi taka tekma obrne v korist tistega, ki ni favorit in lovi rezultat. Bam. Drži.
Ni učbenika, ki bi dal vedeti, ali je to, kako komentira Peter Vilfan (ali v bistvu kdorkoli) prav ali ne. Če bi bil, bi prvi veljal najbrž na TV Slovenija, kjer je Andrej Stare že davno razdelil gledalce na tiste, ki jim je všeč robatost čez mejo, in one, ki mislijo, da bi meje morale biti. Vilfan prihaja iz časov, ko so meje bile strogo zarisane. Slovnica, govor, potem pa vse ostalo. Sprva je bil ob boku Mihi Žibratu, nato sta si bila konkurenca, zatem so se njune poti razšle. Ampak kaj, ko je košarka tak šport, da se je še uglajenemu, poznavalskemu, umirjenemu Žibratu snelo. Jasno, proti Francozom. »Pietrusa je pa zdaj treba kar na gobec,« je bil zdrs, ki mu je bil tudi ob preranem slovesu ne le oproščen, temveč je pokazal, kako mar mu je bilo.
Vilfan ima drugačen pristop. Saj, če je pa, če se dobro spomnim, komentiral NBA Action. Vilfan ni bil nikdar Amerika, je pa deloval, kakor da ve, kaj Amerika je. In takšen je njegov komentatorski stil. Ko sem ga zadnjič pohvalil, že po prvi tekmi z Litvo, so bili odzivi različni. Nekateri, ki o košarki veliko vejo, ker je tudi ogromno pogledajo in so absolutno večji poznavalci, z Vilfanom niso zadovoljni, ker dela napake, se kdaj zmoti pri izgovarjavi, ga zanese, česa ne opazi. Kar je več kot legitimno.
Zame je pri Vilfanu dovoljeno več, kar je nenavadno glede nato, da nekaj podobnega očitam Staretu. Zakaj? Zato, ker se Vilfan tako silovito, čustveno, celotno vživi v tekmo. Že zato, ker je tam. Kdo je kdaj bil na košarki, sploh na večjih tekmovanjih, potem ve, kako je v dvoranah. Glasno, živčno, vroče, napeto. In Vilfan vse to zajame. Prav vse. Zdi se, kakor da ne komentira pogosto nam, ampak malo sebi, malo pa nekomu zraven sebe. Kar je neobičajno, ampak deluje. Seveda dokler so uspehi. Takrat ni težko biti dober komentator, lahko pa kljub temu paraš živce gledalcem. Spet, stvar stila in okusa, vendar Vilfanov stil je pač takšen, da vnovči vse svoje igralske izkušnje, ampak ne na račun gledalčevih. Mi nismo tam, se nam pa zdi, kakor da smo. Vilfanovi vzkliki, medmeti, nagovori bi bili še na prelomu tisočletja grajani. Zdaj že dolgo več niso. Vilfan diha, kriči, obžaluje, čuti.
In predvsem je, kar je dandanes redko še videno in slišeno, ves čas v tekmi. Sledi ji. Pove rezultat, menjave, prekrške, podaje. Večinoma tistega, kar tako ali tako sami vidimo. Seveda se tako komentira, sploh pri metih (in pri katerem koli športu, pravzaprav), toda Vilfan redko zaide k statistiki, zgodbam, anekdotam. Vsaj ne, dokler so tekme izenačene. Zaradi njega so oglasi nemoteči, pravzaprav bi ga morali povabiti na SOF, saj najbrž redkokomu uspe, da se ne odlepimo od sedežev in si dejansko z oglasi, povrhu ponavljajočimi, oddahnemo in jih gledamo kot nekaj, kar nas pomiri. Ja, še enkrat, ker so takšne tekme, takšna je pač ta prekleta evropska košarka, kjer statistiko zamenjajo buške.
Peter Vilfan je, kot je znano, dal skozi težko bolezen, kar je popolnoma osebna stvar in pri oceni ne bi smelo absolutno nobenega vpliva. In ga na tem mestu res nima. Kar pa ima, je občutek, da je res tako zaljubljen v ta šport. Da uživa vsako sekundo. Kot tisti, ki ga še vedno nesramno dobro igrajo in hvala bogu, da nosijo tudi slovenski dres. Vilfan na Eurobasketu 2022 ni brez napak, je pa še vedno v življenjski formi.
Kako drugače zapisati glede na sklepni komentar ob zmagi Slovenije nad Francijo? »Zoran je ukradel žoge Fournieru, ta se jezi, Goran pa je zadeeeel!!! Pet sekund je do konca, Slovenija bo premagala Francijo, v to sem prepričan. In to se bo zgodilo čez tri, dve, ena… V tem trenutku je konec tekme! Spoštovani Francozi, to so evropski prvaki, to je Slovenija, to je Luka Dončić, to je Edo Murić, to je celotna ekipa, ki lahko brez edinega pravega centra premaga ekipo, ki je lani na olimpijskih igrah osvojila srebrno. Bravo Slovenija, bravo naši junaki, bravo vsi, bravo navijači. Joj, kakšen užitek je biti ponovno z našimi košarkarji. Dragi gledalci, nekaj oglasov za pomiritev potem pa gremo nazaj…«
Ključen je tisti stavek. Kakšen užitek je biti zraven. Vemo, kako je s tv pravicami, tudi nas je doletelo, žal tudi v košarki. Ko vsi niso mogli gledati evropskih prvakov. Vemo tudi, da vsi ne izžarijo tega, kadar so zraven. Za Petra Vilfana? Kakor da je dobil priložnost. Da še nekaj kakor igra. Navija za Slovenijo, pri čemer skuša biti objektiven, kolikor gre. Pa seveda ni. Ne more biti. In še dobro, da ni. Seveda to ne zadovolji vseh, prav je, da so okusi različni. Ampak Peter Vilfan komentira v življenjski formi tako prekleto zagrizeno, glasno, z napakami, prevzneseno in doživeto, da si vsi oddahnemo. Ne zato, ker je Slovenija zmagala. Ampak zato, da bo Vilfan še imel glas. Da še bo.
Ker takih? Ki so združili športne uspehe in v svojem športu postali takšni komentatorji? Jih skorajda nimamo. Zato… Naj zdrži Peter Vilfan. Nekoč bomo obujali spomine. Še dobro, da še zdaleč nismo tam. Slovenija gre v Berlin.
Zgodilo se je par tednov nazaj. Šla sva na pico in pri mizi zraven se mi je zazdelo, da… Kaj pa če je… Ona? Je? Ni? Je? Ni? Pa mislim, da je. Ja, res je. O, fak. Ne, ne to, da je ona, ampak dafaq!!! Saj nisi najstnik. Pač je. Tu. Na pici. Ker ne, nisem en tistih, ki bi v gostilni obračal vrat in premeril klientelo. No, že, ampak zagotovo pa ne, če je kdo tam…. Znan. Ali slaven. Okej… Ker slaven?
Biti slaven je že dolgo lahko tudi ne ravno zmerljivka, ni pa to, kar je nekdaj bilo. Ko so slavni jemali dih. Zdaj stisneš selfie, jaz ne, bog ne daj, ampak v trenutku, ko stisneš selfie, je 50:50. Si in so tu. Niso na oblakih. Pa pustimo Andija in njegove minute slave. V Sloveniji se šteje to v sekundah, je pa res, da nas je tako prekleto malo, da pridemo skoraj vsi na vrsto. Pa ne samo enkrat. Itak. Ma, kaki Fitzgerald pa Gatsby pa tista jajca, da »v Ameriki ni drugega dejanja/priložnosti«. Nismo mi Amerika. V Sloveniji pač ješ pico poleg nekaj kakor zvezde.
Slika: Voyo [zajema zaslona]
Ker ja. Ona je zvezda. Ker je tako dobra v tem, kar dela, da vidiš ne nje, ampak njen lik. Podoživiš – vsebino. Ne vem, kaj je slava za vas, ampak zame je to. In to je nekaj, kar se, vsaj meni, ne vem za vas, redko zgodi pri nas. Ko vidiš Bojana Emeršiča, vidiš – Bojana Emeršiča. Pa ne, da je s tem kaj narobe, sploh ne, tip je kralj, poleg tega je Emeršič odigral toliko vlog, fasal Zmaga Batino in dosegel nekaj, kar sicer bolj godi standuperjem, da lahko skoraj igraš neko verzijo sebe.
No, Liza Marijina na tisti pici ni igrala.
Skratka, bila pa je ona. Liza Marijina, ki sicer igra. Dotlej sem jo poznal samo iz filma Prasica, slabšalno ime za žensko. In tam je bila tako drugačna, vizualno mislim, pač res ono, maska, frizura, kretnje, gestikulacija, govor vse tako prekleto drugače, da sem jo komaj prepoznal. Pa nič narobe. Res. Eh, kje. Kompliment. Saj, to je vendar igra, ne? Da igraš. V bistvu me je očaralo, kako zelo drugačna deluje v živo. Tam, prek Drave, na eni izmed dveh naj pic v Mariboru (kdor ve, pač ve, ne me cukat za rokav), se mi je zazdelo, da moram najti prevod za »starstruck«. Pa ne samo zaradi krasne istoimenske britanske serije na novozelandsko podlago. Ne. Ampak tak. Res ustrezen prevod. Da ni samo »zvezdnozadet«. Čeprav… Niti ti tako švohotno, ne? Zvezdnozadet? Da ti je skoraj nerodno, ker si pred lastno drago… Malo… Očaran. Zaradi tega, ker te je nekdo prepričal z nečim, kar dela. Glede na sedanjo formo NK Maribor, ni šans, da bi pomislil na zadnjo tekmo. Je pa drugače, ko vidiš Tavaresa ali Zahota. O, ja.
Slika: Voyo [zajema zaslona]
Kakorkoli; Liza Marijina je že tako ali tako »zmagala« v filmu Prasica, slabšno ime za žensko. Je. Saj o tem sem pisal. Ampak potem jo vidim nedavno na ekranu še enkrat, pa še enkrat spet isto. Kot tedaj na pici, le par tednov prej. Je? Ni? Je? Ni? Pa bemomast, da… Je! To je – ona! Pa spet total drugačna. In to v seriji, kjer pa je res ne bi pričakoval. V Ja, Chef! Najbolj gledani seriji na platformi Voyo. Zdaj z Ja, Chef! je nekako tako, kakor ponavadi je s takimi popkulturnimi hiti pri nas. Bolj je hit, manj je kritiško pogledan in hvaljen. Ono, vsi gledamo? Fuj. Pa dobro, saj tv kritikov praktično nimamo. Morda teoretično, ampak to bo prej padlo v kaki diplosmki na FDV kot AGRFT. Ampak saj po svoje je logično: Ja, Chef! je pač obrt, zabava, povrhu narejena po (ruski?) licenci, kar naj bi v štartu zmanjšalo kakršno koli avtorsko genialnost.
Pa saj, da ne bo pomote. Ja, Chef! ni genialna serija. Je pa serija, ki ve, kaj mora narediti, da zadovolji občinstvo. Kar je bil kar hud izziv, če ne veš, kako zadovoljiti občinstvo, ki gleda vse živo in milijonkrat bolje financirano. Eni snemajo v gigantkih studiih, drugi pa poleg trgovine s pohištvom. Kot fuzbal: kdorkoli gre pri nas na tekmo in potem ujame angleški fuzbal. Uh. Ampak tu se potem ločimo, pa ne po »tujega nočemo, svojega ne damo« ločnici. Ne.
Po petih sezonah je pravzaprav fenomen in prekletstvo hkrati, da ima Ja, Chef! takšno gledanot. Slej ko prej bo Voyo, kar Branko Čakarmiš in ekipa ne le vejo, temveč je Čakarmiš to tudi napovedal za Sobotno prilogo dela v začetku leta, ko je govoril o večih serijah na leto (!), potreboval še kaj zares izvirnega in prepričljivega. Pot do zvestih in številnih naročnikov je ne le dolga, ampak pri nas finančno tvegana, ker je trg pač tako prekleto majhen, zdaj pa že lep čas tako razpršen, da nekdo na drugi strani vaše stene niti približno ne gleda podobnega kot vi. Vsaj ne pri takih vsebinah.
Slika: Voyo [zajema zaslona]
Ampak nazaj k stvari. Ja, Chef! je serija, kjer težko zmagaš, če pa je že itak naj, naj, naj v svoji lastni kategoriji. Če nisi pozoren, boš samo telebnil – pa ne tako, kot je napisano v scenariju. Liza Marijina se v Ja, Chef! pojavi kot Katja, hči glavnega kuharja Ljubomira Bohinca, kar bo nekje vmes postala najboljša vloga Jurija Zrneca na televiziji, ki je mase niso videle in ker Voyo pač ne more imeti takega efekta kot Jezero ipd.
Liza Marijina – primarno Liza Marija Grašič, ampak Liza Marijina je najboljše ime po Ita Rina, saj to se strinjamo, ne? – prileti s klobučkom, navihano zvedavim pogledom, superduper modernim znanjem molekularne kulinarike (pomislite na injekcije in vakuum), za znoret karakternimi rdečimi ustnicami in še bolj trmoglavo predzgodbo, ki zamaje že tako majavo kuhinjo, povrhu pa sebe, goste in zaposlene.
Ni veliko serij, ki bi zdržale koliko toliko do pete sezone na način, kot to počne Ja, Chef! Še enkrat: ja, licenčno. Humor je bazičen, gre za igralsko obrt, toda po svoje je prav to tisto, česar pri nas prepogosto zmanjka. Osnov. In Ja, Chef! je tista serija, v bistvu test, ki pokaže, ali igralci to imajo. In kasting je poskrbel, da so našli točno take, ki vse to imajo. Felerjev je malo, želja igralcev pa dovoljšnja, da še Matej Puc z veseljem jeclja že pet let.
In nekako je Klemen Janežič v vlogi Luke Čeha pač potreboval še kakšno mladostno protiutež, saj je vse ostalo večinoma odpadalo ali se poparčkalo in je zgodba kdaj tudi malenkost zašla, če ne kar liki v celoti (Tina Vrbnjak kot natakarica Saša, a je bila odločitev glede na njeno vlogo v Gospod Profesor smiselna). Ampak Liza Marijina je kot Katja več kot to. Čeprav zgodbo bolj začini kot zares prelevi in obrne na glavo, ker Chateu de Philippe bo pač naposled vedno pod nadzorom njenega očeta, vnese takšen zanos, da požene peto sezono malenkost dlje od doslej videnega. Da ne napišem naveličanega.
Slika: Voyo [zajema zaslona]
Zato je Liza Marijina najboljše, kar se je lahko zgodilo Ja, Chef! Še bi. Ker vnaša nemir in ker ima eno tistih zajebanih fac, ki te hkrati pritegnejo, ampak se ne dajo. Neukročena trmoglavka pa to. Milenijka, ki to po svoje prav zares ni, ampak tudi je. Ve, kaj hoče bolj kot to, česar noče. Zato ji ta vloga silno koristi, čeprav se predvsem kaže, kako zelo potrebuje raznolike vloge. Kamera jo ima tako prekleto rada. Ona je v peti sezoni uspela narediti lik Ljubomira Bohinca širši, pa čeprav Jurij Zrnec pošteno gara, da serija stoji in pade z njim.
Komedija postane mestoma drama – pa ne zaradi končnih naukov, ki so najšibkejši del serije, ki ima sicer vrhunsko izbrano glasbo, mimogrede – , ker za to poskrbi Liza Marijina. Prekletstvo pa je, če te ima v Sloveniji rada kamera. Ker boš bolj malo ljubljen, če pa boš, tega ne moreš vračati, pa še favš ti bojo za tiste redke trenutke.
Ampak njen prihod v eno tako že vsega vajenega kuhinjo, med precej stereotipne like, je bil tak, da pač pogledaš, kdo na pici sedi mizo poleg.
Zgodovinsko. Pandemično. Skupaj. Naprej. Skupaj2. Za dve uri. Dve uri, kolikor je trajala Skupaj naprej, zgodovinska oddaja zgodovinskih časov, ko bi naj stopili skupaj in šli skupaj naprej. Za dve uri, ko se ne na eni, pač pa na dveh najbolj gledanih televizijah, Televiziji Slovenija in Pop TV, ni kričalo, žalilo, bentilo, skakalo v besedo. Ne, mislim, da niti enkrat.
Skupaj naprej je bila oddaja z dvema voditeljicema in šestimi gosti na »nevtralni« lokaciji. Dva novinarska pristopa sta postala eno. Najbolj napovedovana oddaja, em, leta zagotovo. Kakor da je zmagala že vnaprej, ker se je zgodila dolgo nepojmljiva združitev. Ampak ne. Zmag ni. Daleč smo že do remijev. Ampak Skupaj naprej bo (p)ostal medijski izdelek, skoraj popkulturni sploh glede na dve marketing in pr mašineriji, ki sta hvalevredno izkoristili vse, da bi dobili celovito, nacionalno, plebiscitarno pozornost. Ki je potrebna.
Kužno znamenje
Živimo v sproti pozabljanem in pozabljenem času. Pandemičnem času. Če kaj, se na parstoletne pandemije ne moreš pripraviti. Ker ne veš. V Mariboru se nenazadnje folk denimo rad fotka pred kužnim znamenjem. Ker je, em, lep spomenik. Pa nič narobe. Kot ni bilo s prepevanjem na balkonih, sklanjanjem in pakiranjem »droži«, nakupovanjem kvasa in toaletnega papirja… Kar se zdaj zdi… Ne vem za vas, meni gre celo malo na smeh. Pa so prekleto resni časi. Taki. Mrki. Obupni. Grozni. Ni vse slabo, je pa precej slabo.
Foto: zajem zaslona
Ne gre nam, koronavirus ne samo, da ne gre nikamor. Ni odšel s preletom avionov. Niti s tem, da smo šli na morje. Niti z ukrepi. Ali s protesti. Politika, folk, vsi, vse. Tu je, tu (ni)smo. Mi, država z največ okužbami na svetu. Tudi če kdo verjame, da je vmes zabil evrogol ali najlepši avtogol, samo še polzimo. Nismo več na dnu prve lige. Padli smo v obskurni rang. Nižjeligaš. Ne gre nam. Vsak teden novo, pardon, sranje. Potem pa še… Glupi davki, zapoznela kadrovanja, vladno preštevanje minutaže v medijih, odmerjenih za in proti krizi. Bolnice pa vse bolj polne, številke vrtoglave. Ne vem za vašo facebook časovnico, na moji zdaj že skoraj vsak dan že nekdo javi, da mu je nekdo od bližnjih umrl. Pa ne samo zaradi koronavirusa. Smrt ni več le pietetni 1. november. Pa vem, da facebook ni realni odsev, kakopak. Ampak če bi mislil, da je, bi nosil samo če črno.
Šesterica gostov
In tako, v tem sivem, domala črnem novembru, je po dvajsetih mesecih prišel »zgodovinski trenutek« za slovensko televizijsko krajino. Televizija Slovenija in Pop TV sta stopila skupaj. Zakaj ne bi, saj sta pogosto nametani v isti MSM koš, kot se je ustalila kratica zlasti na tviterjih. Zakaj bi, je obrnjeno vprašanje. Zakaj? Nepotrebno vprašanje.
Skupaj naprej je bila sila dobro zastavljena, domala nujna oddaja, ki bo zgodovinska, ampak bo najbrž tudi hitro odšla v zgodovino. Morda že zato, ker je prišla konkretno pozno. Za teoretike zarot in/ali analitike, prosto po presoji, je tajming kakopak vprašljiv. Zakaj ravno zdaj. Odgovor bi bil, ker smo padli na dno. In reakcija je prava. Kdaj, če ne zdaj. Vedno je lahko še slabše, ampak če bo še slabše…
Potem je tukaj izbira gostov. Šesterica. Mojmir Mrak (1954), Alenka Zupančič (1966), Ksenija Benedetti (1965), Aleksander Čeferin (1967), Dan Podjed (1975), Mario Fafangel (1980).Dve ženski, štirje moški. Povprečna starost…. V Sloveniji je bila leta 2019 povprečna starost 43,3 let. Gostje oddaje so bili kar malenkost nad povprečjem (preko prsta naročunano 52,2 let) in izrazito nadpovprečno izobraženi.
Torej, kar je seveda obenem nemogoče objektivno in statistično doseči, ni pa nemogoče, le da Slovenija v šestih osebih najbrž ne bi bila pretirano »telegenična« stvar, oddaja ni bila presek, povprečje, celovit prikaz Slovenije in Slovencev. S čimer ni prav nič narobe, le kritiko se potem da sprejeti. Nenazadnje, tudi vsak polnoletni državljan ima pravico voliti in biti izvoljen. Saj to so potem izvedli v prispevkih, kjer so dobili besedo starši, mladi, bolni, preboleli.
Foto: zajem zaslona
Koncept, ki ni iskal za inproti
Ampak to ni bila oddaja »vsi o vsem in vseh«. Ni bila oddaja za in proti. Ta koncept je bol ne le hvalevreden in dobrodošel, marveč nujen. V oddaji Skupaj naprej smo tako videli, kakšna bi Slovenija lahko (spet) bila. Ne druga Švica, ne LDS časi, ne časi osamosvajanja. Tudi, ja, ampak ne, ne v celoti. Ne politična Slovenija. Ali zgolj civilnodružbena. Ampak Slovenija, ki se vsaj pogovarja brez napadanja. Ne skače v besedo. Se drži stroke. Razume številke. Sprejema dejstva. Spoštuje sogovornika, četudi se morda ne bi strinjali z njim.
Vendar v tem je bil tudi morebitni zdrs oddaje. Ker je svojevrstni tujek, obe televiziji sicer pogosto počneta ravno obratno. Če je en za, mora priti še nekdo, ki je proti. In obratno. Nekakšen laboratorijski 50:50. Kot da denimo koalicija in opozocija ne moreta strinjati o ničemer. Dokler ne pade predvolilno vprašanje, no, o čem se strinjate in kaj vam je na nasprotniku všeč.
Pogovarjali so se tisti, ki se strinjajo. Tega ne vidimo več pogosto, vsaj ne pred enajsto, dvanajsto. Kar je povedal že napis, ki je večkrat zasvetil: »Gostje in ekipa so cepljeni in testirani«. Tak pristop je hvalevreden, drugačen, sporočilen, ampak lahko pri tistih s pomisleki, strahom, jezo povzroči še več odtujenosti in posledično še več tega, kar jih iz takšnih ali drugačnih razlogov tešči. Aha, oni so cepljeni, jaz nisem, ni oddaja zame. Kar kakopak ni bil namen ne v napovedi ne v izvedbi.
Za več smeha
Proti zadnji tretjini oddaje je antropolog Dan Podjed, ki vedno daje veder občutek, kot da je dva stavka stran od tega, da bo povedal vic, povedal, da nam med drugim v tem času manjka tudi nekaj smeha. Ni ga več, vsekakor ne vsega tistega, kar je sam popisal v lucidni knjigi Antropologija med štirimi stenami. Korona kakopak ni smešna, čeprav se lahko spomnimo, da so si čas za smeh vzeli tudi zdravniki in medicinske sestre. Pa ne zaradi preleta letal.
Če primerjamo Skupaj naprej s Tarčo ali 24ur zvečer ali Slakovo novo oddajo Ena-na-ena, je bila po svoje celo dolgočasna. In s tem ni prav nič narobe. Kje pa. Gostje so dobili bolj ali manj enako odmerjen čas. Pa ne, da bi kdo štopal, joj ne. Poznajo drug drugega, najbrž primarno zaradi dosežkov. Nihče ni pretirano izstopal, čeprav so vsi medijsko izstopajoči. Malenkost bolj nase pozornost pritegne Aleksander Čeferin, kar pač pride najprej s funkcijo, nato pa z njegovim dokaj rednim komentiranjem domačega političnega dogajanja. Ampak tudi on je skrbno izbiral besede, zdelo se mi je, da tudi zato, ker je imel ob sebi doktorje različnih znanosti.
Foto: zajem zaslona
Dolgčas je dobrodošel
Dobrodošlo je, če kaj takega, kot dolgčas, seveda sploh še obstaja, ker imamo vsi na dosegu roke ultimativno napravo, ki je bolj ali manj ukinila dolgčas. Kar ne pomeni, da je bila oddaja dolgočasna, ne razumeti narobe. Ne, ni bila. Samo nismo vajeni, v primerjavi z »običajnimi četrtki«, je bilo tole… Medidativno.
Pa so gostje dve uri stali. Prav prejšnji teden je po relativno grozljivi Tarči, ko se je četverica politikov pogovarjala bolj ali manj le o tem, kdo je bil slabši, prilezli pa so za spremembo iz črnobelih časov II. svetovne vojne vsaj do leta 2013, kar pri tem tempu pomeni, da bodo nekje do 2050 morda skoraj ujeli sedanjost, nekdo nekje zapisal, z imenom in priimkom, ne spomnim pa se žal, kdo, da se je poznalo, kako so bili Aleš Hojs, Alenka Bratušek, Zdravko Počivalšek in Marjan Šarec že nekoliko zmahani. Je pa res, da kadar se sedi, kot pri Tanji Gobec v oddaji Politično, je debata takoj vsaj malenkost bolj umirjena. Bolj kot v besedo se skače v možgane s pikrimi obtožbami.
Voditeljici stopili malenkost nazaj
Tokrat je bilo drugače, pomagali so za nekaj predaha daljši oglasni bloki, ki so bržkone doživeli tudi nenavadno sinhronizacijo. In najbolj je pomagal nivo debate. Bolj kot za goste se je koncept zdel velik zalogaj za obe voditeljici. Erika Žnidaršič in Maja Sodja sta seveda prvič vodili takšno oddajo, našli nek kompromis med dvema pristopoma. Čeprav je novinarstvo pač eno kot nadpomenka, sta šoli nacionalke in popa precej različni, kar se je videlo tudi v prispevkih. Ampak tokrat ni bil čas za razlike, za en večer ni šlo za to, kdo bo koga nažgal v gledanosti, čeprav bo ali bi bilo zanimivo videti, kdo je imel večjo gledanost z istim programom. Res pa je, da bi nacionalka sicer imela svoj četrkov informativni paket (Studio 3), Pop pa Kmetijo.
Žnidaršičeva in Sodja sta stopili precej nazaj. Umirili retoriko. Vprašanja so bila bližja razpravi. To ni bilo soočenje. No, je bilo, ampak zgolj z virusom. Bolje sicer poznam delo Žnidaršičeve, saj Pop žal premalo gledam, ampak vpliv in delo Sodje je poznano in se ga da videti v Fokusu in Inšpektorju, najbrž najbolj tv novinarskih prispevkih pri nas. Ne najbrž. So. Fokus in Inšpektor sta novinarski dril, šus, jajca. Žnidaršičeva je postala sinonim za preizpraševalko do točke, da jo gostje, sploh z desnega pola, kličejo »gospa Erika«. Mimogrede, čudi me, da se Žnidaršičeva nikdar ne opogumi s povratnimi »gospod Aleš, gospod Zdravko, gospod Janez«.
Skušali sta uloviti nek ritem, vendar so tega neizpodbitno držali, ne pa tudi diktirali gostje. Kredo in izkušnje so pač v taki oddaji štele. Je pa res, da ko je šele na koncu padlo vprašanje o rešitvah, ni delovalo, da gostje povsem vedo, če je bil predstavljeni koncept tudi zares izveden v praksi. Kar deluje močno kot alineja ali pitch, ni nujno, da se bo obneslo tudi pred kamerami. Koga je torej oddaja nagovarjala? Kaj je bil cilj? Je bil dosežen? Zame je bil, ker so o temi, ki takoj na dan privleče čustva, kar glede na vse mora biti razumljivo, čustev ne moremo anulirati, govorili ljudje, ki so sicer dovolj uspešni, da ničesar ne tvegajo. Ampak obenem pa nimamo več česa izgubiti.
Foto: zajem zaslona
Bolj poslušali kot gledali
Skupaj naprej je bila tako oddaja, kjer smo znova bolj poslušali kot gledali. Ob osmih zvečer. Ne v nedeljo ob enih ali med tednom po deseti zvečer. Ali še kasneje. To je televizijama še uspelo in v času, ko, kot rečeno, zmag še niti na vidiku ni, je morda to edini občutek zmagoslavja. Vsaj ali pa predvsem za televizijski hiši sami. Pri nas ima nastop pred kamero še vedno veliko težo, kar se najbolje pokaže na volitvah, kjer seveda družbena omrežja niso nezanemarljiva, ampak če bi sprejeli tezo, da volitve odločijo dalj časa neodločeni volilci, ki čakajo »na še kaj razen tega, kar že poslušamo ali smo nasedli«, potem odločajo soočenja. Zato je Skupaj naprej lahko delovala, žal, tudi kot uvod v megavolilno leto, ko nas čaka celotni, trojni volilni paket.
Ni želela biti, vsaj tako je videti, politična, ampak ljudje smo politična bitja in legitimen očitek je, da vlada, ki se jo je v oddaji kritiziralo in ocenjevalo, kar pa mora vsaka vlada vzeti v zakup, saj smo vendar v demokraciji, ni dobila v tem kontekstu možnosti za protiargument. Ampak glede nato, da je sama tik pred oddajo v grafu pokazala, kako se je poročalo za in proti cepljenju, je vlada pokazala, da vztraja pri svojem in da bi bistvo oddaje, torej umirjena, strokovna, resna debata, milo rečeno zvodenelo. Da se najbrž kar vsi gostje nagibajo, golo ugibanje, bolj k levi politični opredelitvi, pa gre soditi iz tako tokratnih kot zlasti preteklih izjav. Ta očitek bi bil na mestu, ne pa povsem.
To so ljudje, ki so šolani, izobraženi in tako naklonjeni znanosti. In uspešni v tem, kar počnejo. Najprej temu, potem najbrž vsemu ostalemu, kamor spadata tudi popularnost in/ali odmevnost. Vendar živimo v svetu, kjer pač tudi to šteje. Laž se širi hitreje kot resnica. Prepogosto se niti ne moremo strinjati, da se ne strinjamo. V tem je oddaja naredila korak naprej in se odločila, da bo dve uri dala bededo tistim, ki se bolj ali manj o nečem strinjajo. In to o nečem, s čimer smo soočeni vsi.
Parna lokomotiva
Kar je pohvalno, morda celo najbolj zgodovinsko pri vsem skupaj. Za dve uri en argument ni imel skoraj »zakonsko« obveznega protiargumenta. Ni ena stran dobila besedo, potem pa še druga. Ali je to prav ali ne? Sam bi rekel, da je v tem času dobrodošlo. Vprašanje pa je, za koga. Kdor deli mnenje, ton, vsebino Skupaj naprej, je dobil občutek varnosti, zavetja, podpore. Da so še ljudje, ki podobno mislijo. In dobijo besedo. In jih za dve uri nihče ne zmerja, grozi, žali.
Težava pa je, da kdor ne misli tako, je oddajo najbrž gladko prezrl. Sodeč po odzivih, ti niso bili tako burni, četudi številčni. Ene so odbili gostje, druge kritiziranje vlade, tretje pavšalno nametavanje netočnih ali pa vsaj v kontekst slabo postavljenih informacij (ne, ni res, da je Slovenija edina vladala z odloki), četrti so se praskali po glavi, kdo je Harari in zakaj je omenjan, pete pa morda celo nekoliko pretirano dramatična, predvsem pa anahrona izbira parne lokomotive v železniškem muzeju, na katerem je grafika izpisala Skupaj naprej. V času podnebne konference v Glasgowu je tole kar ironično, po svoje pa tudi simbolno, saj smo, ko gre za politično nivo, zdrsnili daleč nazaj in se zdi, da bomo morali na novo izumiti kolo, da se bomo pognali tja, kamor naj bi skupaj želeli priti. Karkoli že to pomeni.
Foto: zajem zaslona
Ni se šlo skupaj nazaj
Skupaj naprej je seveda tvegala oznako, da se je šlo »skupaj nazaj«. Ker nazaj niti več ne moremo. Marsikdo je to oznako sicer že takoj prilepil oddaji. Ampak dobro je, da je oddaja vsaj naredila to veliko spremembo. Čeprav je skupaj nekaj, kar je predsednik republike najbrž izrekel največkrat (takoj za besedo konsenz), je nekaj, kar je obenem vse bolj uporabljal samo on. Zdaj smo tudi mi dobili priložnost. Za besedo »skupaj«. Ampak žal ostaja bojazen, da danes ne bo nič drugače, da bo naslednji dan že spet naslednje sranje, da bodo bolnice še bolj pokale, da bodo otroci povsod brez respiratorjev, da se bo medicinskih sestram snelo… Toda za dve uri je bilo vsaj nekaj predaha. Nobenega kričanja, žaljenja, negodovanja in vsesplošne vsi-bomo-umrli pogube.
Kar pa ne pomeni, da smo zmagali. Ne. Bilo je kot na tekmi Slovenije na Slovaškem, ki se je začela po prvi tretjini oddaje. Slovenija je nepričakovano povedla, se dobro izkazala, nato storila prvo napako, grobo, se delno ranila sama, delno sodnik, tisto najslabše, izključitev plus penal, potem ko smo že mislili, da nas je sodobna tehnologija enkrat rešila in nas bo še drugič, nas ni. In potem se je zgodilo tisto novodobno, najlepše, športno pri Slovencih. Z enim manj na tekmi, ki je štela le za prestiž, od najboljših, ki bodo novembra 2022 brcali v Katarju, smo se poslovili že oktobra 2021, smo z bizarnim kotom, ko je tam bil le en naš, dali gol in povedli. Seveda nismo zdržali, ampak bili smo pa skupaj. Prva oseba množine. Tisti »Mi, Slovenci«. Da vsaj enkrat ni to rečeno s takim pesimizmom, da sledi samo še najslabše. Ker, saj veš, mi, Slovenci. Ne. Storili smo še eno napako, tako, bedno, nepotrebno. In nato reševali, kar se je reševati dalo. Ko ni štelo. In je bil remi lahko dobra stvar, če pač tako želiš videti. Ampak remi še ni zmaga. Vsaj tak ne. Ker ne gremo nikamor.
Daleč od medalj, a…
In tako je bilo s Skupaj naprej. Ker že res, da ima vsaka medalja dve plati. Ampak do medalje je treba prilezti, garati, uspeti. Mi smo daleč od medalj. Skupaj naprej je bil tako neke vrste selekcijski trening, začetek priprav. Na kaj? Na to, da najprej premagamo ta framani virus. Če se seveda lahko strinjamo, da virus sploh je. Če je bil priprava na politično obračuvanje z virusom… Potem smo gledali Slovenijo, ki tehtno, ubrano, strokovno, spoštljivo govori. Tudi o politiki, ki je in zna biti nespoštljiva. Ampak to so Slovenci, skoraj vsi po spisku, vsa šesterica, ki je v politiki najbrž ne bomo nikdar videli. Ali ker so prepametni ali ker politike ne razumejo ali pa preprosto zato, ker čim dlje od tega. Ampak potem nam to prav nič ne koristi. Pametni so govorili, nekateri smo jih poslušali. Si malo spočili od kričanja in obtoževanja. Ter se lahko z nekom strinjali. Ali pa tudi ne, kar je del demokracije, ki nam še vedno ne gre in ga ne razumemo. Ta oddaja vsaj ne bo razhudila tako močno kot kakšne druge. Če je to napredek… Smo še daleč.
Dobili pa smo lahko občutek, da so tam nekje zunaj ljudje, ki jim je še mar za skupaj in naprej. Pa četudi zveni kot slogan. Če bi to tudi res postal in bi denimo taka šesterica res sestavila stranko, bi to bil zgodovinski nateg iz zgodovinske pandemije. Bi bilo neoprostljivo narobe. Kar pa samo kaže, kako hrup pride do nas. In porodi dvome. Se danes zaradi Skupaj naprej kaj drugače počutim? Ne. Slej ko prej me bo spet kdo vprašal, če sem cepljen, in mi bo nelagodno. Ne zaradi odgovora, ampak zaradi tega, kar potem sledi. Nekaj povsem drugega od Skupaj naprej.
Zato sta to dve uri, ko je televizija zajela sapo in vsaj upam, da odmislila, kakšne bodo cifre gledanosti. Ter tudi sama sebi pokazala, kakšne bi lahko bile debate. In zakaj je vredno, da so. Tudi v času martinovega, fuzbala, resničnostnih šovov in, da, koronavirusa.
V Sloveniji je nedelja ob trinajstih sveta ura. Pa če ste verni ali ne. Ni pomembno. Če nič drugega, kolektivno in skorajda plebiscitarno se verjame v – govejo juho. Nič ni tako etnološko slovensko nedeljskega kot goveja juha. No, spet ne verjamejo v to vsi, ker vsi ne jejo goveje župe, pa vendar. Za nedeljo ob trinajstih mora biti nekaj res zgodovinskega, epskega, nadnacionalnega, da bo narod sedel pred televizorje. Pa še takrat žlica ne pade kar tako iz roke. Kvečjemu se trese. Za koga? Za smučarje, koga pa. Le alpskemu smučanju uspeva ali, bolje, je uspevalo konkurirati nedeljskemu kosilu.
In v ta sveti termin se je podal Uroš Slak. Svojevrstna institucija slovenskega medijskega prostora. TV zvezda, ki je rad tv zvezda. Uroš Slak ima, to je gotovo nesporno, tv kamero res rad. Ne toliko on osebno, saj se redko razgali, pravzaprav je ves čas bolj ali manj enak, čeprav ima za sabo res dolgoletno kilometrino, kolikor ima rad, da nekoga spravi pred kamero.
Doslej smo bili, vsaj na Pop TV, vajeni, da je Uroš Slak venomer – stal. Ne vedno, občasno se je na tisti ovalni pult 24UR zvečer rad tudi naslonil, še raje se je na petah vrtel, kadar je vodil zdaj že, saj jih še pomnite, Trenja. Do nedavnega je užival, ko je grilal svoje posediščene goste. Nihče ni tako roastal, kot je želel roastati Slak. To ni bil stand up, čeprav se Slak, kar ni težko zgrešiti, rad smeji. Ampak takrat, kadar ve, da je nekoga zašil. Ko ve, da je dobil izjavo, citat, tizer, trailer. Pač svoj stil novinarstva, ki je mešanica pozabljene stare šole z večno tranzicijsko željo po tem, da bi prav on bil tisti, kjer bi se vse razpletlo. Pa naj se je še tako dogajalo drugje, pri Slaku da bodo poravnali račune. Ni nujen epilog, važno je dogajanje samo.
Slika: zajem zaslona [Pop Tv]
Ampak Uroš Slak je zdaj naredil kvalitativni preskok. Hote ali ne, vede ali ne. Če je prej podpisoval dan globoko v noč, skorajda nujno dajal piko na i dnevnih dogodkom, se je zdaj preselil v, milo rečeno, precej manj seksi termin. Nedelja ob 13. uri je pri nas… Kot rečeno. Župa. Smučanje. In zdravo.
Da, vem, kaj boste rekli. Aleksandar Stanković ima že 21 let zabezecane nedelje ob 14. uri na Hrvaškem. Ja, ima. In tudi njegov prvi gost je bil politik. Ivo Sanader, bil je 8. oktober 2000. Pri čemer je trajalo, da je v konkurenci večih novinarjev Stanković pristal na vrtečem se stolu in nato redno vrtel vse, občasno tudi slovenske like, kot so bili Zoran Predin, Zoran Janković, Radko Polič in Peter Vilfan. Oddaja ni imela koncepta, kakor ga ima danes, vsaj sprva ne, kakor se lahko na hitro podučimo, če že ne iz glave spomnimo. Da, bili so časi, ko si vsake toliko slišal, bilo je pred youtubeom ipd., da ima Stanković tega-in-tega. Tudi tam ni šlo brez kontroverznosti – saj še pomnimo Let 3 – toda razlika je že v osnovi ta, da Stanković svoje nedelje vodi na hrvaški javni televiziji, Slak pa ostaja na Pop TV, čeprav mu tudi nacionalka nekdaj ni bila tuja.
Vnaprej je jasno, da Ena na Ena ne bo Nedjeljom u dva. Niti blizu. Vsaj lep čas ne. Niti ni nujno, da bi to postala, saj bi v najboljšem primeru itak bila le slaba kopija. Slak se je svojih nedelj lotil tako, kakor da bi še vedno bila noč, le da ima večjo težo, če ni reklam, dnevne hektike in toliko sprotnega dogajanja. Ne bo vpadalo vreme, šport, promet, črna kronika. Nič. V nedeljo ob enih imaš eno uro res lahko ena na ena.
Slika: zajem zaslona [Pop Tv]
In v trenutku, ko sedeš na stol in ni več te hektike, ne ostane nič drugega kot vsebina. Pri formi lahko pomaga dober prispevek, ki je bil v primeru Aleša Hojsa vrhunski, četudi še nismo vajeni tako celovite slike nekoga, kvečjemu še scena, pri čemer je bila kuverta morda spomin na najbolj kulten (ne)odstop, in v najboljšem primeru zaslonska grafika. In to je to. Vse ostalo sloni, stoji, stane in obstane le z voditeljem in gostom.
Za Slaka je to morda znan teren, ampak ni. Ni enako komentirati dnevno dogajanje z vedenjem, da bo morda ta isti gost na sorodno temo prišel, kaj pa vem, čez en mesec še enkrat. Čeprav je Ena na ena tedenska oddaja in v takem formatu edina pri nas, saj ima nacionalka goste, ki pridejo enkrat, morda v redkih primerih dvakrat na vrsto (ob nedeljah zvečer), bo sprva prav nabor gostov tisti, ki bo v bistvu določil bistvo oddaje. Kajti iz golega opisa ne gre razbrati veliko: »iskreno, intimno, na trenutke provokativno, predvsem pa sveže in drugačno, so obljube nove nedeljske pogovorne oddaje Ena na Ena, ki 3. oktobra 2021 prihaja na POP TV. Voditelj Uroš Slak bo vsako nedeljo ob 13. uri v poglobljenem pogovoru gostil znano osebnost z različnih družbenih področij. Razkril bo zgodbe, ki bodo odstirale gledalcem do zdaj nepoznane plati gosta.«
Kar je Slaku uspelo, ko je v prvi oddaji gostil Hojsa, je bilo kvečjemu le to slednje. Iskreno, kdo od nas je vedel, da je Hojs brcal žogo, dokaj resno in kvalitetno? Ali da žena in zlasti hčere niso zato, da se gre politika? Ta del, čisto na koncu, šele po oglasih, ki so prišli konkretno prepozno, je bil dejansko, naj bo še tako na prvo žogo, okoren, kičast, lahek, neroden, dobrodošel in je dal nekaj, česar doslej nismo videli. V takem formatu gotovo ne.
Slika: zajem zaslona [Pop Tv]
Toda Slak ima, to je jasno vidno, precej večje ambicije. Kar je celo dobrodošlo, zakaj pa ne. Le da je pržil, grilal in vrtel Hojsa skoraj več kot pol ure na resda sila aktualne teme, ampak na način, ki pritiče dnevni, ne pa tedenski oddaji. Sploh potem, ko je Hojs imel tako ali tako svoj »šov« komaj tri dni prej v Tarči na nacionalki. Kar je bila razlika, je bila v tem, da je Hojs morda sedel? Ali da je bil tam sam? Da ni imel nikogar, ki bi mu skakal v besedo?
Saj se je Slak trudil s ponavljajočim se »ampak spet se mi zdi, gospod Hojs«. Seveda se je. Tudi z direktnimi vprašanji tipa »vidite tu kakšno mevžo« ali že uvodnim »zakaj ste tako trd politik« ter »vam je žal, da ste omenjali mamo?« je skušal najti svoj »punchline«, toda v tem prilagodil oddajo gostu in ne obratno. Kot da bi v eni uri želel, da bi Hojs povedal, da se je motil in opravičil vsem, ki opravičilo od njega terjajo. Ni šlo skozi niti v politično bolj, em, kulturnih časih. Hojs je imel, mimogrede, prvi del intervjuja desno nogo kot na gasu in tako tudi križaril skozi intervju. Če je Slak mislil, da mu je nastavil večmetrske valove, je Hojs deloval, kot da je na jadranju. Ne glede nato, da se je Slak udobno počutil, ko je rekel, da so »petkovi protestniki v primerjavi s temi delovali kot mucki«.
Dejansko je na koncu najboljši del enournega intervjuja, ki je prvo polovico zapravil, bil stavek »daleč od tega, da sem mamin sin«. Govorim seveda iz vidika tv recenzije, politično gledano je Slak dobil svoj punchline, ko je Hojs povedal, da se s predsednikom vlade pogovarjata o predčasnih volitvah, kar se zdi, da je bila tudi osrednja nit, če ne bistvo intervjuja. Vendar v tem primeru je Hojs deloval kot plan b, kakor da premier ni imel časa, kar je tudi sam povedal čisto na koncu, ko je priznal lastno presenečenje, da so ga sploh povabili.
Ena na ena je kakopak poptvjevski zglancan in preverjen izdelek, obrtniško brezhiben, toda ne more izumljati tople vode, ker gre v osnovi za dva, ki se pogovarjata pred kamerami. En sprašuje, drugi odgovarja. Za eno uro je to sila zahteven format, kar bo Slak najbrž spoznaval iz oddaje v oddajo. Seveda je bil dobro pripravljen, na mizi je imel, če sem dobro preštel, kar devet listov, vmes je kar precej bral, morda kar precej dlje, kakor smo bili vajeni doslej. Slak je rad prezicen in to je za novinarja/voditelja hvalevredna kvaliteta, pravzaprav neobhodna.
Toda že v sporočilih in intervjujih je delovalo, da bi rad dobil širše odgovore na politična, družbena, vprašanja našega prostora in časa. V tem primeru je bil prvi intervju preveč pedanten, podroben in premalo širok. Napredek je, da je bil nivo pogovora višji in ekstresmno visok, v primerjavi s četrtkom, toda Slaka največ dela še čaka.
Najbrž zlasti takrat, ko bo nasproti imel res tudi športnike in še zlasti kulturnike. Tam bomo videli, kakšno širino ima Uroš Slak v Ena na ena, kjer bi rad dobil vse tisto, česar prej zvečer ni mogel.
Uroš Slak se je naposled obrnil še proti kameri. Po, hm, kaj, več kot pol ure? Petintrideset minut? Najprej pol ure in sodniški dodatek pet minut? Tu nekje. »Vam, spoštovane gledalke in gledalci,« si je skoraj nekaj kakor oddahnil, pomežiknil in sklenil, »pa hvala, da ste zdržali z nami.«
Lahko bi delovalo tudi kot pojasnilo, če že ne skoraj kot opravičilo. Pa ni. Ne po taki izvedbi. Ni ravno zgodovinska, ampak vseeno pa prekleto dobra televizija. Končne besede so bile neke vrste (zmago)slavje. Kdor je zdržal, je bil nagrajen. Z morda najbolj izstopajočim intervjujem na slovenskih televizijah. Letos gotovo, najbrž pa kar nekaj let. Kar ne pomeni, da je bil najboljši vsebinski intervju. Daaaaleč od tega. Sploh ne. Ampak to, kar smo videli v sredo zvečer, je bila res, res, reees dobra televizija.
Konceptje, kot vemo pri 24ur Zvečer, precej bazičen. Ena dolga ovalna miza, stoječi voditelj stopničko nižje, da goste gleda iz oči v oči, zdaj s komolcem naslonjen na to dolgo mizo, zdaj z dlanmi, in na drugi strani sedeči gost. Vmes kar nekaj zaslonov, par gigantskih, nekaj manjših. Malo temna, ampak ne pretemno zlovešča luč.
Vzela sta si… Pol ure. Ne, več kot pol ure. Z drugim delom še pet minut zraven. Marsikje bi tak format bil… Časovno? Dolg. Med tednom? Sploh predolg. Po deseti pa itak. Že na nacionalni televiziji, kjer take ena-na-ena pogovore prihranijo za nedeljski večer. So drugačni, res je, vrhunske debate, skoraj filozofija, kadar se jih pripravljeno in navdahnjeno loti Ksenija Horvat.
Foto: Pop TV [zajem zaslona]
Ampak zdaj smo pa res lahko v obliki intervjuja dobili dobro, kaj dobro, vrhunsko televizijo. Ja, to, kar je Uroš Slak izprašal Aleksandra Čeferina, je prekleto dober tv. Miša Molk je nekje vmes poskusila, stavila na osebno noto, pogovarja se sedeč precej blizu sogovornikom, frontalno in iskreno. Zvezdana Mlakar je najbrž v tej smeri šla daaaaleč najdlje in vztrajno garala, da so se ji gostje pripravljeni odpreti. Pustimo, da gre za različne vsebine, precej različne.
Govorim o sami izvedbi, načinu, formatu, dinamiki. Ne toliko o vsebini. Čeprav je seveda ta kakopak bistvena. Toda na komercialni televiziji? Pri Urošu Slaku? Sam, priznam, da sem sčasoma Pop TV začel spremljati vse manj. Še vedno nekako pač staviš na to, da bodo Odmevi držali nek standard. Ker ga morajo in kjer da so voditelji bolj v posredni vlogi, čeprav seveda niso. Vsak od trenutne trojice – Rosvita Pesek, Igor Bergant, Tanja Starič – seveda ima svoj stil. In prav, da ga ima. Le da vsi skušajo na silo nato brzdati stil v večnem in neizogibnem stremljenju po uravnoteženosti, s čimer, kot vemo, imajo nekateri voditelji, kaj šele gostje, da politikov sploh ne omenjam, velike težave. Ker totalne objektivnosti, kot vemo, ni.
Pop TV je zato v svojem stilu, z vsem, na kar stavi in čemur zaupa, kar je v zadnjih treh, štirih letih prineslo do vse boljših in boljših tv vsebin (Fokus, Inšpektor), pokazal, kaj lahko naredi komercialna televizija. Ne naredi. Pardon. Kaj zmore. Če dobi predsednika Uefe v najbolj zahtevnem tednu zanj in njegovo kariero, tik po tem, ko so ga tako ali tako gostili v nedeljo, ko je zopet deloval kot najbolj luciden kolumnist o aktualni oblasti, potem ga pač, ekskluziva gor ali dol, ne bo štedila. Ni ga omejila le na, kaj pa vem, deset minut. Ne. Vzela si je čas.
Zdaj… Uroš Slak, vsaj kolikor spremljam njegovo oddajo, kar je res občasno in preredko, svojega stila niti slučajno ne skriva. Še več. Stavi nanj, ponosno in mogočno. Ima pač svoj način. Mežika, maha, občasno skoraj zloguje besede, da bi še bolj poudaril tisto, kar se je sam ocenil za bistveno. In s tem, z retorično dramatiko, ki je ponekod biser, drugod pa balast, pač tvega. Kar je dobro. Vsaj zame. Nekateri nato živčno razkačeni iščejo pilota, drugi pa s prstom v ekran kimajo in čakajo, če bo še koga »zašil«. Katerih je več, nimam pojma.
Slakova giga hit, popevka, singel, šus od retoričnega refrena in značilna fraza je »povejte mi«. Lahko deluje povsem mimobežno, ponavljajoče, nepotrebno, hej, skoraj banalno. Ampak ni. Povejte mi je zelo specifična besedna zveza. Prvič, gosta resda vika, ampak meji lahko v določenih situacijah na velelnik. Marsikoga bi učili, da bi raje vstavil, če že, »ali bi lahko«… Morda »zanima me«. Pač. Nekaj drugega. Ne tako… Povejte mi je direktno. Bolj skoraj ne gre, lahko bi kdo rekel, da nižje tudi ne. In rečejo. S Slakom se pač ne špara. Je piksna, ki jo bodisi z veseljem spiješ na eks ali pa pohodiš in igraš fuzbal z njo.
Foto: Pop TV [zajem zaslona]
Ampak ključna poanta je v drugem delu besedne zveze. Povejte MI. Meni. Z izpeljanko, kot smo jo slišali tudi tokrat, »povejte vi meni«, kar meji že na resno predrzno. So televizije, kjer bi uredniki, tradicija, mentorji, šola, vzgoja znoreli. Kako povejte mi, povejte vi meni. Saj ni tvoja oddaja, ne? No, si voditelj, seveda, itak, samo zakaj ne »nam«? Zakaj samo ti? A ne zanima vseh nas? Ne. Ne pri Slaku. On je pač kanal, javni magnetofon, ki postavlja že tako glasna vprašanja, ki megafona najbrž niti ne bi potrebovala. Ampak v tem primeru, ko je bil gost Čeferin, je povejte mi delovalo. In to zelo.
Slak je predvsem puščal Čeferinu čas. Na neki točki je sicer zadeva delovala že skoraj podprta s skrbno narejenim in še bolj naučenim scenarijem. Vsakič, ko je Čeferin odgovarjal o izjavah katerih od ustanoviteljev Superlige, se je namreč najprej pojavila slika, zdaj Agnellija, zdaj Pereza. In šele nato je Čeferin govoril točno o teh ljudeh. Le da je bil zaslon za njim, ni ga mogel videti, razen če je videl še enega pred sabo, tam nekje pod kamerami. Kako je to uspelo? Tako sinhrono? Bamf. Hit.
Najbolje pa je Slaku uspelo nekaj, kar znamenito ponavadi ne samo njemu, temveč voditeljem nasploh ne. Ni skakal v besedo. Da ne bo pomote: nihče ne pravi, da se nikoli ne bi smelo skakati. Eh. Ravno nasprotno, če nekdo blebeče, laže ali se ogiba, potem je prav, da se ga prekine. Le da se to pri nas pogosto zamenjuje s tem, da bi voditelj slišal odgovor na lastno vprašanje, ki si ga je že vnaprej zamislil. In tako so pogosto razočarani, ko politiki ne rečejo »ja, kradli smo«. Ja kot da bojo priznali. Tako se je zgodilo denimo pri Kalinovem dečku, ko je Damjan Janković prišel, dal izjavo v času, ko se je cela država zgražala nad njim, ter tako pošolal novinarko, morda je bil celo novinarski par, spredaj pred RTV-jem, da je bilo prav mučno gledati. Odšel je kot kralj. Manjkal je samo sončni zahod, tam nekje pri Starem Tišlerju. Ker so vprašanja igrala na moralo. Pa kako moralo? Kaj sta pa pričakovali? Da se bo opravičil? Celi Sloveniji? Pokesal in rekel, naj Kalinov deček zaigra kakšno otožno iz svoje frulice?
No, edini šibek del Slakovega intervjuja, je bila narava, sama vsebina vprašanj. Kar seveda ne more biti prezrto. Bistvo intervjuja je pač vsebina. Gledamo šov ali novinarstvo? To je ključna premisa. Tokrat smo gledali bolj prvo. Ekskluzivo. Slak se je držal osnovne teme, nič več, nič dlje od tega. Čeferin je prišel kot ekskluziva in dobil tudi takšen tretma, ko gre za naravo vprašanj. Ja, saj na koncu je bilo tudi omenjeno, da je Uefa tako ali tako šla na roko tudi velikim klubom z reforme lige prvakov, kjer da za majhne več ne bo prostora, ampak to je bilo le za konec, post festum kot nekaj, kar pač ni tema pogovora. Saj dejansko ni bila.
Slovenija pač nima oddaje, kot je El Chiringuito, kjer je imel Florentino Perez v ponedeljek svojevrstni šov, kjer je zavajal, lagal in manipuliral. Ampak zato naredil vseeno vrhunski šov, želel je, da bi sledili njegovi logiki še »normalni ljudje«. Zakaj mu niso, je Čeferin vse pojasnil. Vrhunsko. Najbolj presenetljiva, čeprav že dolgo ne več, je njegova mimika. Priznajmo, deloval je sicer itak zelo zdelano. Kako ne bi, če pa je en dan delovalo, da bo, karikiram, zadnji predsednik Uefe. Ampak tudi tako je deloval neverjetno umirjeno. Rok praktično ni premikal in ni jih imel na mizi, položeni dlani, kar naj bi, gotovo ni stvar naključja temveč dragih nasvetov, dajalo našim politikom občutek mirnosti, sigurnosti, prepričanosti.
Daleč od tega, da je Čeferin politik, čeprav je že postal politična figura. V trenutku, ko je pač iz te pozicije komentiral slovensko politiko, kar zdaj počne občasno, a dokaj redno. Kar ne pomeni, da je dobil lahka vprašanja, ker da ni politik ali ker da se ga razume kot naslednji veliki, a še vedno novi politični obraz. Ni dobil lahkih vprašanj, še zlasti, ko gre za osebna vprašanja, ko je Slak omenil, da je seveda Čeferin krstni boter Agnellijevi hčerki, za katerega je v ponedeljek izjavil, da se mu še nihče nikdar ni tako zlagal. Čeferin ni govoril o kačah, pokvarjenem ducatu in podobno. Ne pri nas. Slovenija pač nima takega talk šova. Ne še, niti ni na vidiku. Morda je Slak tukaj še najbližje, čeprav ne povsem.
Foto: Pop TV [zajem zaslona]
Kar je intervju na Pop TV naredilo za res dobro televizijo, je dejstvo, da si je komercialna televizija vzela čas in z ekskluzivo ravnala, kakor se z ekskluzivo ravna. Niso ga šli trgat na koščke, seveda ne, niso pa niti ravnali z njim v rokavicah. Ker osebna vprašanja v Sloveniji pač na teveju v takih oddajah niso skoraj nikoli prisotna. Čeferin je deloval, da bi odgovoril na karkoli. Ne enako, češ, monotono in brezbrižno, temveč pripravljeno. In zgodilo se je, po dolgem času, da nek res gigantski intervju niti za hip ni deloval, kot da se mu nekam mudi. Kar je, žal, najpogostejša praksa. Voditelji namreč nikdar ne bi smeli reči, to pa to pa tisto pa to bi še, pa če lahko v dveh stavkih. Tanja Gobec, denimo, se res trudi ob nedeljah, nekatere oddaje Politično ji uspejo, ampak pri večini se zelo bori z odmerjenim časom dobrih desetih minut. Ampak to ni problem gostov. Nikdar.
Najbrž Slakov intervju s Čeferinom še ni za v učbenike, tako naddober spet ni bil, ampak kot »televizija« pa je prikazal, kakšna narava tovrstnih pogovorov nekako sodi v ta prostor. Nismo vajeni, skoraj tesnobno je, ko je Slak spraševal nekaj tako vsakdanjega in človeškega, naravnega, kot je bilo tisto, kako se je počutil, ko je bil sam v Švici, kdo mu je pomagal doma, kaj je naredil, ko se je vrnil v Grosuplje. Da je osem ur vozil sam, je povedal Čeferin. Ob kakem drugem intervjuju in priložnosti, bi moralo pasti vprašanje, kako to, da nima vsaj šoferja, če že na Brniku zdaj pristajajo po tri letala na vsaki drugi dan. Ni bil tak tip intervjuja. Je populizem, da Čeferin odgovori na osebna vprašanja? V takem kontekstu bi rekel, da ne. Saj to je nenazadnje koristilo nekaterim najbolj vidnim politikom pri nas. Pa ne zgolj politikom. »Najprej sem si natočil dvojni viski, da sem se umiril in sploh lahko zaspal,« je izjava, ki je praktično nikjer drugje ne bi slišali.
Je to slabo novinarstvo iz Slakove strani? Ne. Saj so nenazadnje čustva navijačev, kolikor vsaj vemo zaenkrat, odločila, da ne bo nič iz superlige. Še preden so prišla pravna vprašanja, kot je tisto, ali bi lahko vrgli Real iz lige prvakov. Je narobe, ker je Čeferin rekel, kako je njegov oče, zelo znana osebnost, bil jezen, ker je šel direktno v avto po kongresu in vozil domov? Ne. Ni. Kot mi je rekel Zlatko Zahović v pogovoru za Maribor24 v torek: po drugi strani Florentino Perez pač ni obkrožen z navadnimi ljudmi, torej nemilijarderji. Čeferin je uspešen, ampak uspeva svoj uspeh v zelo bogati organizaciji predstaviti na svoj način. Sploh v Sloveniji mu uspeva. Na vrh Uefe se je povzpel, ko je bila ta v resni krizi in se je Michele Platini resno zapletel s Seppom Blatterjem, na koncu pa sta odletela tako ali tako oba. Čeferin stavi na odkritost, transparentnost, skupnost. Tudi čustva. Ni deloval kot robot. Ko je rekel, da je imel 3.800 neodgovorjenih smsov, sem si vsaj sam predstavljal, da mi dejansko sveti nad ikonico za sporočilo cifra 3.800.
Nič od tega ne naredi intervjuja Slaka s Čeferinom za kultnega. To še ne. Je pa nekaj, kar je vredno izpostaviti in pokazati, da ni prav nič narobe, še dobrodošlo je, če se dva pogovarjata magari čez pol ure. Na kulturen, dinamičen način. Kar ne pomeni pahorjansko, da ni niti najmanj pomembno, kaj je povedano, samo da je všečna forma. Sploh ne. Čeferin je povedal marsikaj, česar sicer ne bi. Vsaj ne pri nas. Mene sicer še vedno čudi, da je tako zelo prisoten doma v našem medijskem prostoru, ko pa vodi tako bogato institucijo, ki ima, kot vidimo, številne izzive. Uefa ni vedno good guy. Maribor, no, slovenski prvak, je imel pred Čeferinom večje možnosti, da se uvrsti v ligo prvakov. Za ligo evropa se neposredno sploh več naši klubi ne bodo potegovali. Gredo v conference league, kar res ni seksi ime.
Seveda bi se o vsem tem tudi lahko pogovarjala. Ne lahko. Morala bi se. Ampak tokrat je res bilo v ospredju nekaj drugega. In to je bilo izpeljano tako uspešno, da je bil tisti Slakov »hvala, da ste zdržali z nami« res nepotreben. Ker je bilo vredno.
Vsaj nekaj. Pri nas dileme ni. Že 25 let. V Sloveniji je Die Hard božični film. Od kdaj? Od petka, 15. decembra 1995. Brez debate. Ššš! Die Hard je božični film. In zdravo. Zakaj? Zato, ker so tako rekli na Pop TV.
Saj je bilo takrat, na tisti zasneženi petek, že v bistvu sedem let, kar je – spoiler alert! – Hans Gruber prvič tradicionalno padel s stolpnice Nakatomi. Kajti vsi od nekdaj vemo, da preprosto ni božič, dokler dobri stari Hans, bejbi, naj bo večna slava večnemu Alanu Rickmanu, ne odleti skupaj z vsemi tistimi obveznicami dol na pločnik. Bamf. Jipikaijeeee. Madafaka.
Vsake toliko sem se preplašil, nekaj kakor tesnobno, da me spomin vara. Pa me, huf, hvala bogu ne. Zdaj me itak več ne sme, ker sem prevečkrat, ponavadi decembra, ponavadi, ko smo bili že lepo gor narejeni in ponavadi zelo samozavestno natrabunjal, da ziher edini v državi iz glave vem, kateri je bil prvi film, ki so ga zavrteli na Pop TV, ko je reč štartala.
Die Hard. Umri pokončno. Ali, še boljši prevod, Umri muški.
Foto: zajem zaslona (YouTube)
Nikoli pa, do zdaj, nisem pomislil – pa si lahko mislimo karkoli o Popu, o filmu, o Sloveniji, o božičnih filmih nasploh –, da pravzaprav veliko pove, če štartaš z – Die Hard.
Babica. Gre. Na. Jug. No, okej, očitno ni bil čisto prvi film, ki so ga zarolali na Pop TV. Sodeč po arhivih je bil prvi, ki so ga zarolali po 24ur, domač film. Mhm. Slovenski. Lastniki tujci, film pa slovenski., Babica gre na jug, kar gledano za nazaj in glede na siceršnjo shemo Popa precej izstopa. Pa dobro. Bolj popularnega filma Slovenci nismo imeli še kaki dve leti, ko je prišel Outsider. Ampak vseeno so se, očitno, odločili za Vincijev film, v katerem so se, kot je dobro večkrat pripomnil Marcel Štefančič jr., vozili iz Ljubljane v Portorož tako dolgo, da so vmes prespali. Ker je pač road movie.
Ampak zdaj je po svoje tudi jasno, zakaj je dilema, da sploh ni dileme, ali je Die Hard božični film, za vse večne čase odločena. Namreč… Drago Balažič, prvi voditelj 24 ur, in Franci Petek, ki je vodil šport, sta želela vsem vnaprej »spoilat« film. Kaj? Kako? Za tiste, ki smo, če se dobro spomnimo, prav takrat prvič umirali pokončno in uvideli, da si lahko kralj tudi samo v beli spodnji srajci (no, če boste pozorni, boste videli, da si Bruce Willis, pardon, John McClane menja srajco med filmom, čeprav ne vidimo, kdaj bi naj to pravzaprav storil) Zakaj? Kako? Kaj imata Drago in Franci z Johnom? Poglejte si na koncu, kako poletijo papirji. Kako? Kot tiste obveznice. Ha! Ne more biti naključje, ni teorije, ne gre, ne. Na Popu so vedeli. Zakaj so štartali prav takrat. Ker tik pred božičem. Ker je Miran Trontelj rekel, da bo v ponedeljek spet kaj snega. V času, ko decembrski sneg še ni bil čudež.
Seksi. Ko ni bilo seksi Ko danes, 25 let kasneje, kar ni več tako majhen odmik, pogledaš prvo oddajo 24 ur, se tranzicija nikoli ni zdela, kaj pa vem, tako seksi. Kdor je bil dovolj star, ko smo bili drugi še premladi, danes pravi, da so to bila za nekatere top leta. Da je bilo manj skrbi. Čeprav so v Mariboru, kot izvemo v oddaji, še iskali novega šefa Tama. Le da seveda so bile skrbi. Ni bilo izi. Eh. Prva novica, s katero so začeli v 24 ur, je bila ta, da stavke železničarjev ne bo. V času, ko se je z vlakom še prišlo prej iz Maribora v Ljubljano kot z avtom. Nekateri dizlaši, ki jih lahko vidimo v kadrih, danes itak še vozijo, no, tam, kjer še vedno tiri niso elektrificirani. In Slavko Kmetič je seveda še ime, ki je povezano z železnicami. Vidite, nekatere stvari se nikakor ne spremenijo.
Foto: zajem zaslona (YouTube)
Prva oddaja 24 ur pravzaprav deluje pristno tranzicijsko. No, najprej: Drago Balažič deluje, kot da je edini res v nulo vedel, kako in kaj. Vse ostalo pa je nekako na horuk. Dobra novica, slaba novica, dobra novica, slaba novica. Takšna se za nazaj zdi formula Tomaža Peroviča, ki je konkretno pretresla slovenski prostor, ki dotedaj v televiziji besede konkurenca pač ni poznal.
Pop TV je štartal res čisto drugače, že programska shema je bila povsem drugačna, tik pred dnevnikom je zabaval Bill Cosby, jasno iz časov, ko smo o njem vedeli precej manj, kot vemo danes. Po poročilih je bil rafal filmov, ki so vmes postajali klasike. Od Osmega potnika prek Jeklenih magnolij do Umri pokončno. Ni švoh za prvi vikend, ne? Časi, ko smo gledali v tv spored in se potem odločili, ali bomo šli v videoteko po kaseto, ki je pol itak niso imeli.
Cik-cak urejeno V prvi oddaji ne veš točno, kako bi tiste novice v duhu časa razvrstil. Sam. Ker danes smo vajeni, da smo sami uredniki. In vsebina hkrati. Tista prva oddaja 24ur? Danes? Ni urednika, ki bi tole danes tako naredil na cik-cak.
Ljubljana je bila leta 1995, ko je bil župan Dimitrij Rupel, očitno preslabo okrašena. Ja, Ljubljana. Mhm. Gospe, mamke so tarnale, da je vse bolj mrtvo in da ni okrašena, kakor da bi lahko bila. O, kako so se časi spremenili, ne? Ampak kaj je to v primerjavi s tem, da je Slovenija šla v Madrid na vrhunsko srečanje EU, kjer se uradno o nas sploh niso hoteli pogovarjati, pa je potem Janez Drnovšek vse lepo pomiril, da se bistveni pogovori sploh ne zgodijo v uradnem programu. Kar kislo gledati za nazaj, glede nato, da je trajalo nato še dolgih devet let, da se očitno naši niso preganjali samo po šankih ali kavicah.
Niti šmirglali nas niso tedaj, Chiraci in Kohli in ti maherji, zato je bila Balažičeva novica, da bo prišel slej ko prej evro, 2002 kot pravi denar, kot totalna indija koromandija. Pa kaj. Marke, če že, tolar pa tudi ni bil švoh. Ker za domače zgodbe gre.
Foto: zajem zaslona (YouTube)
Po eni eni strani je enota Moris pokazala, da ima pet novih kužkov, ki bodo strah in trepet Slovenske vojske, ki zna postavljati zasede v snegu (s podlago Zarjavelih trobent, ki jo je nekdo uturil noter, pa bolj slabo zmontiral, da ne razumeš, ali gre za satiro ali slabo montaži) po drugi pa so v Planiki namesto adidas superg sklenili pogodbo s firmo aksiom, ker je adidas rekel ne. Spomnim se asiks tenisk ali nekaj takega, zagotovo pa ne aksiom. Ni čudno. Moj bog. Ampak saj bo vse očitno vredu, so rekli, ker je bila inšpekcija zaradi sumljivih poslov v firmi, povedo da sicer ne kaj prida veliko, toda saj če se že to ne izide, pa bo prišel minister Tajnikar in bo zadevo porihtal. Danes se vse to gleda precej drugače. Ker minister ni porihtal.
Ni kot osamosvojitveni Dnevniki Gledati prvo oddajo 24ur ni podobno gledanju osamosvojitvenih Dnevnikov na TV Slovenija, kjer smo vedeli, da je bil razplet, no, diehardovski. Tudi tisti, ki smo takrat bili hudo mali, nekateri pa še rojeni ne. Pop TV je z ameriško šolo in učenci slovenske realnosti pač skušal najti prostor. Moral je biti drugačen, zato je imel stavke tipa »gripa položila pol Slovenije« ali tiste strašansko usodne, da so tla v Ljubljani zaradi reaktorja Inštituta Jožefa Štefana radioaktivna in mamka povedala, da »je moja solata vsa rjava« in je moral šef, izobražen človek, razlagati, da ni prav nobene bojazni. Pa pravijo, da je fake news prišel s Trumpom. Ha!
Foto: zajem zaslona (YouTube)
Za nazaj se zdi, da je Francija Petka povsem zdelala trema. Z Jelkom Grosom sta takoj krenila bolj po domače, ko se je Petek zares sprostil, če je že Gros bil ves resen in to v časih, ko se je čakalo na Primoža Peterko. Ker je bil december, so bili prav vsi prispevki o zimskih športih, ko se je Špela Pretnar še pripravljala po zlomu noge na zasneženem Snežnem stadionu. In ko je Petek poškodovani Urški Hrovat kar tako krepko izrazil podporo, ker bo izpustila tekmo v St. Antonu: »Urška, ne sekiraj se, šparaj se za Maribor.« Zgodovina pokaže, da se je šparala za Garmish, ampak nič zato. To so bili časi, ko je naš hokej igral kvalifikacije z Nizozemci, ki da hokej sploh imajo. Uf.
Vremena ni napovedal. Pripovedoval ga je. Če se je Petek vmes zgubil, da ne vemo, ali je bila reč zaigrana, ko Drago reče Franciju »Franci, konc je!« in se ubogi Petek komaj izvleče, se je zato gosposko namestil Miran Trontelj. Z rumeno rožo, slika je preslaba, pa premalo vem, da bi uganil, katera je. Kravata, iz kakršne bi danes delali zavese (Petek je imel še bolj primerno široko pisanim devetdesetim), topla beseda v hladnih dneh in predvsem obilo znanja in spoštovanja. Miran Trontelj vremena ni napovedal. Miran Trontelj je vreme pripovedal. Z občutkom mu je z leti blizu prišel Andrej Pečenko, človek, ki te je stalno pomiril, mestoma Tanja Cegnar, čeprav te bo vedno strah, kako ti kaže biovremenska, in pa, jasno, Andrej Velkavrh, ki nekaj kakor združuje take kvalitete.
Foto: zajem zaslona (YouTube)
Miran Trontelj je šel lahko na Pop TV dlje. Ni bil edini. Ampak bil je najbrž prvi. Petek bi naj bil komičen del, Trontelj pa čustven. In to mu je uspevalo. Nekako si zapomniš, tudi ko si nato presedlal iz Pop Tv, se vračal, nehal gledat, kakorkoli že, zapomniš si, da so bili četrtki, ko je Miran Trontelj napovedal vreme. Pardon, pripovedoval. En dan v tednu. Vreme. Ki se vedno spreminja, ko se vedno zmotijo in tako naprej. Zato je jasno, kako neverjetno dober je bil, če je vreme v času, ko nismo vedeli, kaj je radarska slika padavin in smo vreme brali celo v časopisu, napovedal enkrat na teden, pa si si zapomnil, kaj je rekel. Trontelj je bil »takih več ne delajo«, ko so take že zdavnaj nehali delati. Toda znal je prestopiti v novo dobo, pa ni dopustil, da bi trpelo znanje ali stroka. Ne.
Za konec? Kultura. Mhm. In nekje vmes je tudi Pop razvil pač svoj stil, svoj svet, svoje delo. In prišel je v času, ko je šlo precej navzgor in ko so mediji funkcionirali povsem drugače. In ko je Pop TV vseeno dal na koncu oddaje zgodbo iz Ljubljane, kjer so prikazali film Zlata mrzlica. Nemi film Charlieja Chaplina s spremljavo v živo. Torej, zaključili so s kulturo. No in Darjo Zgonc, ki je povedala, kaj se obeta na uradni otvoritvi nove televizije. Ki je ostala pravzaprav vedno to. No, ne zares nova, ampak sveža. In z imenom oddaje 24ur nakazala, kam bo šel sodobni čas. Pa čeprav so bili začetki štorasti, majavi, negotovi. So vsaj takrat, sploh tista prva leta, ko smo nekateri s Sandijem Salkičem odštevali do začetka 24ur in se čudili, ker se vidi stavbo Pop TV iz helikopterja skoraj na tak način kot kadri Chicago Bullsov.
In ker nikoli, do danes, nisi vedel, ali so oni ljudje tam zadaj, za Dragom, dejansko delali, so vse slišali, res ni bilo pregrade, kaj gledajo, kaj je na onih tevejih zadaj… Tega nismo izvedeli nikoli. Smo pa nekaj drugega. Da je Die Hard božični film. Jipikaieeee.
Če bi tole bila tekma, bi Pro Plus nacionalko kar lepo zgazil. Še posebej, če se spomnimo zadnjega, lanskega svetovnega prvenstva. Seveda ni primerljivo, ker je mundial enomesečni dogodek. Ampak vseeno. Finale lige prvakov je težji ravno zato, ker je bila – še zlasti letos – tako dolga pavza preden je velika sobota naposled prišla. In ko je prišla, se je Pop TV izprsil. Nek-se-vidi-razkoš izvedba. Top pop izvedba. Čeprav je, nenavadno, manjkal morda ravno ta »pop« moment. In, še bolj nenavadno, prispevki in javljanja so pohrustali relativno skromen studijski del.
Najprej, ja, slaba plat. Studijski del je bil, em, preskromen. Ne toliko vizualno, to je bilo čisto po predpisih, čeprav še kakšen zaslon za Pop TV ne bi smel biti takšen zalogaj. Ker to ni Kanal A. Finale lige prvakov se preseli na Pop TV. In tam bi lahko, ne, morala televizija ponuditi več – še zlasti, če se spomnimo zadnjih parlamentarnih volitev, ko se je v studio pripeljal virtualni falcon in podobno.
Ampak kljub rahlo utesnjenemu studijskemu delu, ki je deloval kot antiklimaks, kot tiha ritem kitara, ki je v bistvu tam samo zato, da nekaj doda izjemni solaži, je Pop TV uspel narediti izjemno dinamičen prenos, kar je toliko večji uspeh glede nato, da na Kanalu A, med zelo redkimi, v skupinskem delu in celo tja do polfinala, ne ponudijo prav nobenega avtorskega, novinarskega, montažerskega dela. Štartajo pravzaprav vsako leto, vsakega maja/junija, znova. Kar ne koristi, ampak očitno tudi škodi ne.
Foto: Pop TV
Kar jim je uspelo tokrat, je dinamično povezati finale, ki je težko presegel polfinalno dramo in četrtfinalni šok. V bistvu, bodimo iskreni, ni imel šans. Kot se je zgodilo tudi gri prestolov v osmi sezoni. Težko presežeš presežek. Niso pa se fokusirali na to, da morda Liverpool vs. Tottenham ni najbolj spektakularni obet. Daleč od tega. Zakaj bi minimalizirali, če bi lahko maksimizirali? Ciljali so na to, kaj pomeni finale lige prvakov. Zlasti za nas. Za Slovenijo. Za vsakega na kavču, v bifeju ali kjerkoli pač že. Pa ne samo za frontmana Aleksandra Čeferine ter Damirja Skomino z njegovo ekipo, ampak tudi za vse ostale, ki so (bili) slovenski nogomet. Seveda bi lahko ponudili še (marsi)koga, nenazadnje zlasti selektorja ali pa koga iz državnih (Maribor) ali pokalnih (Olimpija) prvakov.
Foto: Pop TV
Ampak so uspeli, denimo, tudi z Igorjem Bišćanom, ki je v Sloveniji pustil velik pečat v kratkem času, kar je bil v Ljubljani. Pop TV lahko pogosto očitamo, da pridejo zraven samo h spektaklu, toda podobno kot v primeru Eurobasketa so znova pokazali, da ko se nečesa res vložijo, ko grejo all-in, ko zgrabijo zadevo, jim nacionalka ne more parirati. Ker drugega ni, so potem sami na tem tronu. In hvalevredno je, da sami sebi dvigujejo letvico. Nacionalka jim je ne, ker je med svetovnim prvenstvom preveč stavila na studio, premalo pa na terenske poročevalce (ima nekaj res dobrih) in spodobne komentatorje (teh še vedno nima).
Tomaž Lukač 10/10 • Povsem stvar subjektivne presoje. Še enkrat: subjektivne presoje. Vendar za tiste, ki nogomet reees veliko gledamo – sicer več v živo kot na tv –, se floskule začnejo hitro ponavljati. In potem so tabori, ki jim je všeč ta, oni, tretji. Prednost Lukača je, da zna nogomet komentirati tako, kot da bi sedel na kavču zraven nas. Zna se vživeti v vsako tekmo, izrazito nepristranski je, vselej strokoven, a ne preveč, in predvsem ima izjemen dramaturški lok. Poslušajte samo, kako je pospremil gol Divocka Origija. Ne flodra številk, statistike in vseh nemogočih podatkov do onemoglosti. Ne vsiljuje svojega mnenja. Ni zastarel ali preživet. Je točno tak, kakršnega rabiš za spektakel. Desetka za celo sezono. Zelo manjka pri komentiranju tekem Prve lige Telekom Slovenije. Dani Bavev mu na Planet TV ne pride blizu. V bistvu mu ne bi mogel biti dlje.
Božidar Bulat 10/10 • Konkretna vprašanja predsedniku Uefe takoj po tekmi. Tako o kvaliteti tekme kot to, kaj je rekel Damirju Skomini. Zelo dinamični prispevki pred tekmo, sploh tisti o Skomini je prinesel dodano vrednost, zlasti prispevki s terena iz tekme zvezd. Obrne se v hipu, pravi terenec. Pa če sedi v hotelu, ob robu igrišča ali pred stadionom. Človek je rojen za to. Presežek. Razume fuzbal in, kar je pomembneje, zna vse to tudi povedati na »telegeničen« način.
Foto: Pop TV
Miran Pavlin 8/10 • Velik potencial v izmučeno iztrošenem bazenu strokovnih komentatorjev, nekdanjih nogometašev. Odkrit, direkten, jedrnat, nepreračunljiv. Škoda, da je redko v tej vlogi in, še bolj, da ni mogel razviti prave, večplastne in predvsem večglave debate, ker zna biti v tej pronicljiv, ne preveč glasen, preudaren in vselej na mestu. Potencial.
Milenko Ačimović 8/10 • Reees škoda, da je bil le gost v prispevku Nataše Gavranić. Ima neposredno povezavo, igral je za Tottenham in pred kamero ga ravno tako zabije s polovice. Velja podobno kot za Pavlina, morda še bolj. Ačimović se je na Televiziji Slovenija, zlasti pri tekmah reprezentance, izkazal kot najboljši strokovni gost po Matjažu Keku in Zlatku Zahoviću. Morda bi imel resen potencial kot strokovni komentator, kar ob Branku Zupanu seveda ni ravno velik zalogaj.
Nataša Gavranić 7/10 • Njene izkušnje iz Prve lige Telekom Slovenije so več kot dragocene. Njena izvedba je na terenu zato izredno suverena, škoda le, da Udoviću po tekmi niso ponudili slušalke in da nista razvila takšne debate kot z Ačimovićem. Še kakšno vprašanje več ne bi škodilo, toda Gavranićeva je iz Udovića izvlekla več kot vsi, ki so poskušali, se matrali, garali pred njo. In zato si zasluži visoko oceno. Izvlekla je največ, še zlasti, ko je Udoviću dala možnost, da je spregovoril o Jurgenu Kloppu. Ob terenu se je sprva malo lovila, kar glede na težo dogodka gre razumeti in celo daje pristni občutek, da je Nataši Gavranić zelo mar, da je tam. Ne samo, da ceni, da je tam, ampak da v tem uživa. In to je ogromno.
Foto: Pop TV
Andraž Hočevar 6/10 • Pozna se, da ni v formi. Sicer je želel narediti bolj »strokoven« studijski del, vendar v ena-na-ena formatu je to težje izvesti. Morda bi Pop TV več izvlekel, če bi, kot že zapisano, ponudil še kakega gosta, morda bolj opremil sceno in jo skušal narediti manj sterilno, toda Hočevarju bi kot uvodnemu možu v večer v vsakem primeru bilo, em, težko. Pavlin mu je ponudil več iztočnic, kot je imel sam pripravljenih in debata ni najbolje stekla, vsaj na začetku ne. Bolj je šel prenos h koncu, bolje mu je šlo, kar pove pravzaprav vse. Pro Plus bi z več prakse bil (še) boljši.
Sašo Udović 5/10 • Glavni problem Saše Udovića ni, kot bi pomislili, njegova izgovarjava, s katero se nihče ne ubada. Pa bi se moral, če se ga pošlje na finale. Njegov glavni problem je, da ni napredoval ne v televizijskem niti v fuzbalskem smislu. Povedano preprosto, človek nima resne teže. Skuša kopirati najboljše »pundite«, ko ponudi primerjavo z »bitlesi«, vendar kaj, ko pripravljene metafore ne zna podkrepiti.
