Ratalo je skoraj vsakič. Ampak res skoraj vsakič. Pač poklical si, če ni bilo druge. Tam, najkasneje dvajset do osem. Sms si itak poslal že prej. Če ni vžgalo meni, je V. pisal. V nemščini. Dobri, freh nemščini. In smo jo dobili. Ne sicer čisto, čisto vedno. Ampak ene 75% uspešnost, tu nekje pa smo bili. Vsaj. Mogoče 80%.
Zadnja stacionarna številka, kamor sem redno klical, tako ni bila tista domov. Mi, ki še vemo, da je bil Maribor nekoč 062. Pa smo bili itak premali, čeprav smo vedeli, da smo sprva imeli pet cifer za 062. Toda bistvo je drugje. Zadnja stacionarna cifra je bila, najbrž je bila, tista, ko si klical na Radio SI. Med 19. in 20. uro. Vsak dan? Pa možno, da ja, čeprav najbolj pa med tednom.
Radio SI je bil tam zate, ko še sam nisi vedel, kdo in kaj točno si. Kdaj in zakaj smo prešaltali ravno na ta radio, ne vem. Vem pa, da so onemoglosti vrteli Čas od Dan D. Dvajset let tega, preko prsta. Ko sva z V. prišla v stanovanje v Šiški, zadaj za Celovško, Na jami, je to bil eden tistih vmesnih časov. Mi, 1985, smo itak ena taka premešana generacija. Malo tu, malo tam.
Prepozni za prejšnji sistem, prepozni za kao novega. Nismo imeli ne devetletke, ne bolonjca. Ko je Mark naredil facebook, smo dali skozi IRC, MSN, MySQL ali kaj je že bil. Imel si winamp in nekaj štiklov, diskman je imel antišok, ampak ni šel ravno v vsak žep. Zlati časi Radia City so bili glih za glih, čeprav se je čutilo, da bo šlo marsikaj drugače in na novo.
Ko smo prišli v Ljubljano, še nisva imela interneta, na mizi v moji sobi je bil tv katodni ravno tako širok, da je šel do stene in ne čez rob. In imela sva radio uro. Ono, kockasto. Od moje pokojne babice. Ni vleklo slabo, sploh ne, malo si moral ročno naciljati frekvenco in gremo. In tako je prišel Radio SI. Tam, leta 2004, 2005, 2006. Nastal je seveda že precej prej kot MM2, torej ememcvaj, leta 1985, potem je bil Radio Maribor International (1992), leta 1999 se je preimenoval v Slovenski turistični radio (STR), od leta 2001 pa je Radio Slovenia International oziroma Radio SI.
Ko smo klicali za glasbene želje, je bil Radio SI, če se ne motim, izključno tujejezičen. Nobenet te kičaste, prijazne, na pol komercialne vljudne slovenščine, ki je prišla kasneje. Ne. Radio SI je bil ali v nemščini ali angleščini. In ko si klical tja, si, če se spomnim prav, govoril v angleščini. Ali pa sem že pri skoraj 40 malo senilen? Ne vem. Vem pa, kako kul je bilo poklicati tja. Že zato, ker so tja taki klicali in pisali. Ni šlo čez, to niso bili časi omejitev, nič takega ni bilo v tistih glasbenih željah. Nobenega dokumentarca ali nostalgije ne bo po njih. Bo pa po občutku. In tistem, da si pač malenkost več upal zinit ali napisat. O, kako smo pecali. In s kakimi komadi. In če si bil res nadroljan, si seveda zafehtal November Rain. Skoraj devet minut, da so te kleli klicatelji gori, doli, naokoli.
Radio SI je nato, kasneje, postal vse bolj domač. S tem je, vsaj zame, izgubil marsikaj. Pa res nisem pristaš tega, da je tuje vedno boljše. Ne, ne. Ker speakerji tam? Ti ljudje so znali reči »world« tako, da niso zveneli, kot da so doma iz nekje med Hočami in Sibirijo. In enako velja za nemščino. Niso palamudili, nobene politike, še športa komaj kaj. Kratko, jedrnato, malo reklam, sicer pa večinoma res okej muzika. Moderna, pa z malo ščepca tistih pretkanih začimb, da je dišalo po kvaliteti.
To je bil Radio SI. To je radio, ki ga doma, kjer imamo res stari radiokasetnik na mizi, za katerega mi je bilo rečeno, da ne dela že dolgo ne, ko sem ga vzel izpod kavča, pa je seveda delal, skratka, Radio SI je radio, ki ga rad vklopim za vikend. Sploh sobota ali nedelja, tam, popoldan. Saj ne, da Val 202 ni okej, če bom pisal redne radijske kolumne še pridem do tega, toda včasih sprememba paše. Radio SI je nevsiljiv. In zna skombinirati domače (Mi2 in taki) s tujim. Sam sicer nisem pristaš r&b melosa, ki se je vmes precej udomačil in prerinil naprej. Še manj pa sladkobne slovenščine, ki bi bolj sedla na komercialne postaje.
Hudo je tudi, ko ni native speakerjev, ki imajo povrhu še močan naglas, za nameček pa še zvenijo, kot da se morajo še trikrat odkrehati. To so pomanjkljivosti. Ni pa pomanjkljivost, da sestavijo prekrasne playliste, da imajo res top voditeljice in da je Radio Si nekako občutek, večinoma, kot da je taka prijazna, mirna sobota, nekje v nepretoplem in nepremrzlem maju, ko te ujame toplo sonce in daje vedeti, da je lep dan. Miren, fajn, tudi zabaven dan.
Radio SI bi, se mi je zdelo, lahko postal še precej večji. Vsaj tako je izpadlo takrat leta 2005, maja ali junija, ko so Dan D špilali zadaj na širnem travniku. Osebna kriza tistih dni je bila epskih razsežnosti, ko nekomu pir na glavo zliješ, ko se ti lomi srce od tega, ker te je punca pustila, pa vseeno si bil tam, s kolegi, ki so potem naredili resne novinarske kariere. Tudi radijske. In Radio SI je bil tudi radio, kamor si lahko sredi noči, če se spomnim, poslal sms ali pa dobil željo kar tako. Sploh kak Le naprej od Dan D. V pravem času. Lidija Čučko, Tatjana Dolanc, Michael Manske in meni vedno najljubša Darja Potočan, katere glas je bil tako objemajoč in topel, da sem poklical kar nekajkrat tja, da sem se pogovarjal. Pa je nisem poznal. Ne zares. Pa se mi je zdelo, da ona pozna mene.
Zato me je tako jubilejno ujelo, da bo Radio SI letos imel že 40 let. Kot jih bom imel sam. In se samo spomnim časov, ko je bil radio tako prekleto mlad in smo tja klicali s tisto mladostno bebavostjo in idealizmom, kakršnega imaš le tedaj. Pa sploh nismo stari. Radio SI je še naprej glasbeno lahko celo najbolj kuriran za to, čemur je namenjen. Ja, tudi turizmu in vožnji čez našo državo. Kar počne res kvalitetno. Vem, da glasbenih želja nima smisla več vračati, zakaj bi jih? Je pa bilo včasih ravno zato, ker je bil le tujejezičen, en tak sprehod stran od vsakodnevnosti. Ko si poslušal Radio SI, se ti je zdelo, da si lahko kjerkoli. Magari v Londonu. Ali Berlinu. Ko si tja poklical, si si naredil London ali Berlin doma. Zdravo, kaj lahko zavrtite Le naprej od Dan D? Kaj delam? Kosilo grem kuhat. Namenil pa bi jo Radio Si. Hvala.
