Boštjan in Mojca sta v podkastu Pot v raj še naprej ultimativni razvojni potencial Slovenije. Predvsem to. Potencial. Ultimativni. Toliko sta že dala skozi. Njuno življenje je nadaljevanka, ki jih Slovenci ne rabimo gledat, ker vse to (tudi) živimo. Pa so uspešnica. Ali pa bi bile. Bila sta maketa sredinskosti, ki nikakor noče biti povprečje, čeprav nadpovprečno garata, da sta na videz točno to. Čeprav na koncu nista, seveda ne. Boštjan in Mojca sta vselej spredaj, pa se jima zdi, da sta venomer zadaj.
Četrta sezona depresivne radijske veseloigre srednjega sloja družbene bajadere je naredila konkreten zasuk. Najprej časovnega. Nista več upodobitev družbenih sprememb. Njuno bockanje ni več odsev medijskega pritiska in prisilne politične nekorektnosti. Boštjan in Mojca sta zdaj del dokumentarca, kako smo se, marca lani,»koronali«. Pred nama sta takšna, za kakršne smo pozabili, da smo bili leto dni tega morda še sami. In to lahko zelo boli. Lahko pa, kar je poanta takega podkasta in to počne najboljše, tudi nasmeji. S pravim ščepcem sporočilnosti. Ravno dovolj odkrito, da ni nikdar prepaten za svoje lastno dobro.
Zaljubila sta se med študijem, zdaj pa da imata vse, kar imamo mi. Tako sta živela in preživela. Na spremembe nista odporna, skušata jih ponotranjiti, ampak še premoreta kombinacijo zdravega razuma in kmečke pameti, čeprav ju oboje naglo zapušča. Boštjan in Mojca imata še vedno, sploh po takih odisejadah, precej več kot marsikdo, pa mislita, ker živimo v takih časih, da nikdar ne bosta imela dovolj.
Saj po svoje je to normalno. Uspelo jima je, ker je uspelo starim. No, uspelo. Staremu Lisjaku, katerega priimek vse pove o (post)tranzicijskem mahinacijskem ringšpil uspehu, njemu je uspelo. Boštjan in Mojca sta derivat, posledica, dediča. On je zelo praktičen, ona bi pa rada bila bolj teoretična. Zato je tudi šla v Ljubljano, kjer je izginilo vse njeno prizadevanje po idealih. Vse je šlo, vse, razen naglasa. Boštjan in Mojca sta pospešeno šla nikamor, ker nista imela cilja. Njun smerokaz je kazal ne levo, ne desno, temveč krožno. Nato je pa prišla korona, ki je presekala tokokrog vseh pričakovanj. Zdaj sta tam, kjer smo vsi. Ne moreš biti spredaj, če kot družba pandemično zaostajamo. Večnih 0:3. Daleč smo od gola.
Ampak ne vsi. Boštjan ve, kako zabiti gol in začeti preobrat. Pa ni pomembno, če ekipa na koncu zmaga. Samo, da se bo on prodal. Porazi so lahko tudi zmage, v njunem življenju pa sploh. Njuna vožnja nikdar ne bo dospela do raja, karkoli raj zanju že je. Bo pa bistvo v sami poti, ampak ne na tisti zen način. Nič meditativnega ni v tem. Njune debate so še naprej ostre, robate, močne. Tudi stereotipne, seksistične, politično nekorektne. Ampak vsaj konkretne. Ne nalagata.
»Kaj te mate tipi s takimi tipi?« recimo vpraša Mojca v pravkar predvajanem tretjem delu. Govori o premieru, ki je pravkar prevzel oblast. Boštjan je navdušen. Nad sabo, nad možnostmi. Nad dostavo, dobavo, robo. »Ljudje umirajo, mi to rabmo, mi to lahk dostavmo,« že govori v telefon. »Kdo je reku da so to navadne servete? A mu toneta pošljemo na obisk, sam povej, mu tone pride razložit?«
Mojca sliši grožnje v njegovem glasu. To niso profane, gostilniške grožnje, vsaj ne še. »Daj umiri se,« mu reče in si nekaj kakor opere vest. On pa dalje. Ker mora. Ker se take priložnosti ne izpušča. »Na Ajpesu smo dodali dejavnost, da smo diht in nam ne more noben nič. Tist ko smo pa mi v žlaht pa bo tko, kt smo rekli, da bo. Pa zdravca poklič, naj grozi, ampak če Zdravc reče, Zdravc naredi. Lej, mi smo zanj cele terme delal, celo rekuperacijo.«
Bistvo ni v Boštjanu. Njega se ne da premaknit. Presojati in prisojati moralce… Ah. Ne bo zaleglo. Bistvo seriala Pot v raj je v Mojci. Mojca je enabler. Mojca vse to omogoča. Mojca bi lahko bila slaba vest, če ne bi bila vest tako neudobna. Mojca je tisti neodločeni del volilnega telesa, ki obenem odloča s svojo omahljivostjo. Mojca se bo zgražala, robantila, celo kao upirala. Mojca je ultimativni anonimni komentator pod tekstom, katerega vsebino predstavlja Boštjan. Le da ima Mojca pač ime, tako, kleno, slovensko, naše, pridno.
Kar ji ostane, so občasna samospoznanja. Tista, ki marsikoga pahnejo precej v črno.
»Pizda, jaz sn se s fotrom oženla!« je spoznala sedaj. Ko je itak že davno prepozno. Mojca je tako prekleto dober, usodni, sui generis lik, morda remek delo Mihe Šaleharja, ki je v Uršuli Zaletelj našel tisto Štajerko, ki vse to poosebi, razume, odigra. Da se nam kar milo stori, ko James Brown nato zapoje tisto, v kako moškem svetu da živimo.
