Oznaka: razstava

Mi, popartiš Slovenci

Kaj pa to! Na neki točki smo se pogovarjali hkrati o Mariboru in Dunaju. In ja, tudi o Ljubljani, seveda, itak, walda. Brez tega ne gre, še posebej na razstavah ne. Pogledal sem gor, nad napis Umetnostna galerija Maribor, in skozi okna si videl osenčene in osrečene ljudi. Na platoju se je družila prijetna, glasna druščina, niti najmanj kisla smetana ali neki birokrati, ki bi naj bili tam v dobro slovenske kulture. Niti približno. Taka, živahna, migetajoča druščina. Maribor, stari. In ves čas sem se mislil uščipniti, češ, kako je možno, da je razstava o slovenskem pop artu v Mariboru – ne pa v Moderni galeriji v Ljubljani. Neke sorte 1:0. Ali, bolje, 1:6. Ali kaj takega.

Otvoritve razstav sicer nekako niso moja stvar. Kot tudi niso premiere ali izidi plošč in to. Kmalu se namreč sploh na razstavi počutiš kot outsider v vseh pogledih. O umetnosti nimaš pojma, strah te je, da gledaš itak vse slike premalo časa, da boš kustosinjo zamenjal za varnostnico (ali obratno), ali da zaradi progresivne sodobne umetnosti zamenjaš varnostna navodila za razstavni eksponat. Ker ja, se zgodi. Poleg tega se mi slike zvečer vedno zdijo bolj kot plakati ali oglasi, plus zaradi (malo) večjega obiska nimaš miru, ki bi si ga morda želel. Čeprav, če se le da, gledam slike skupaj z glasbo po lastnem izboru, na otvoritvi pa se kaj takega najbrž res ne spodobi, ker kaj veš kdo vse te ogovori in nočeš delovati kot neki introvertirani fan Tegan and Sara.

Foto: Damjan Švarc

Ampak dovolj o meni. Nisem poanta, joj prejoj ne. Sem pa zamudil baje sijajno izvedbo Yesterday, ki jo je po baje (pre)dolgem govoru zapela Alenka Pinterič. Šele na koncu, ko sem v 45 minutah (itak premalo) prečekiral razstavo, sem izvedel, da je razstava v bistvu doktorska naloga Petje Grafenauer. Upam, da sem tole prav pretipkal in razumel, povsem možno je, da nisem. Zakaj sem temu pripisal takšen pomen? Ker je šest let garala, da se opis razstave na spletni strani začne z: v Sloveniji imamo pop art! Oziroma smo ga imeli, glede nato, da razstava predstavi bisere šestdesetih in sedemdesetih. Nemajhen zalogaj za kogarkoli, ki skuša povedati, hej, alo, tudi mi smo imeli pop art, juhe in to. Ne samo Amerika. Ampak potem padejo velikopotezne primerjave, ki so jih impresionisti na novo zdržali, popartovci pa jih najbrž ne bi, ker bi nagovarjali populacijo, ki danes Warhola pozna kot neke vrste instagram filter.

Zdaj, ko slišiš »pop art«, se namreč res takoj nariše Andy Warhol s tisto svojo izjavo o minljivi slavi, ki bi veljala tudi zanj, če ne bi bil to, kar je bil in kar je počel. In pa seveda njegova juha. Ampak pomislil sem še na nekoga. Ob nedavni smrti Matjaža Vipotnika sem celo jaz prepoznal njegovega Marxa na peciklu. Ne vem, ali to spada v popart, skoraj zagotovone, itak je šlo za plakate za gledališke predstave, ampak kar želim uporabiti kot poanto, je dejstvo, da so danes že plakati precej out (tudi za gledališke predstave), še bolj pa takšna lucidna sporočila. Saj vem, drugi časi, protest po ovinku in to. Štekam.

Ampak danes so jumbo plakati itak eno samo retuširanje. In letaki takisto. Skratka, kje sem bil? Aja, na Vipotnika sem se spomnil večkrat na razstavi. Ker nisem vedel, kdo je, sem pa poznal njegova dela, sem prebral nekaj člankov o njegovem delu v minulih dneh in videl, pismo, kaj vse je delal. Kaki nadcar, kakšna sporočila, kakšen opus. Fakmi. Samo še ob spoznavanju Hinka Smrekarja, ki skupaj z Matijo Jamo služi, če razumem prav, kot neke vrste uvod v razstavo, sem se tako krohotal, tuhtal in bil ponosen, da premoremo tako lucidne avtorje. Ali pa pogumne, kakršen je bil Tone Kralj, katerega slika freske te na tej razstavi v daleč najboljši sobi totalno povozi. Mimogrede, zakaj ni več razstavnih sob pofarbanih na temno sivo? Deluje toplo in poudari globino slik. Počutiš se kot v tujini, vsaj jaz sem se. Tista soba me je spomnila na pariški d’Orsay in neko sliko van Gogha, v katero smo bolščali in ona v nas. No, eto. Tako je bil zdaj tudi Jezus v času (anti)fašizma v tej posebni sobi kot totalni evrogol videnega.

Foto: Damjan Švarc

Slovenija in neuvrščeni pop je predvsem razstava, za kakršne resnično nisem mislil, da so sploh možne v Mariboru, še zlasti ne z domačim materialom in domačo kustosinjo. Okej, UGM se vse bolj udarno zna ozirati v preteklost, ima dobro dodelan CGP in medijsko prezenco ter ekipo z bivšo sošolko, ki me je poslala po šampanjec in takoj vprašala, če bom kaj napisal, toda tole je bilo vseeno precej drugače kot, ugibam, sicer.

Vrhunsko izkoriščen prostor (tudi stopnišče pride v tej postavitvi prav in tista glomazno velika dvorana), ki daje občutek, da je prostor večji, kot smo nazadnje razočarano ugotovili, da – ni. UGM po kvadraturi res ne more potentno naskakovati razstavnega trga. Lahko pa to počne z občutkom, toplino, preprostostjo, ki jo dočakaš že ob odpiranju zrajsanih vrat, kjer si se moral privaditi bližine ostalih obiskovalcev. To je tisto, kar ima UGM v svoji veliki majhnosti. Povezanost, čeravno v kotu na trenutni lokaciji selitev kamorkoli niti ni tako megalomansko napačna ideja.

Sploh pa ne v taki izvedbi, saj je devet tematskih sklopov (Predhodniki; Dobrine; Moda in erotika; Subjekt; Smrt; Ekologija; Krajina; Realni socializem) ravno prav samosvojih, a hkrati celovitih, da je ogled razstave z nasmeškom opremljen sprehod v preteklost, ki je znala videti v prihodnost. Recimo tista bolnišnična postelja? Bemtiš, srhljiva kritika. Modni portreti, ki so postali naslovnice? Bolano dobro. Mišelinko, ki ga bo pobralo? Genialno!

Foto: Damjan Švarc

Okej, ne smem pozabit, da v UGM nikoli ne veš najbolje, ali moraš najprej desno, pa potem od tam v zgornje nadstropje, ali najprej levo, po stopnicah gor in potem spet tam križišče in… Okej, okej. Mirno. Pač greš. In sem šel, sem, tja, gor, dol. Najprej ihtavo hitro, potem pa me je šele film Jožeta Pogačnika o fuzbal derbiju Maribora in Olimpije v prvi jugoligi (kaj pa drugega) nekako zaustavil, pomiril in zlagoma premaknil na popotovanje slovenskega pop arta. Kaj točno ponudi razstava, vam ponuja že opis:

Na razstavi Slovenija in neuvrščeni pop so likovne umetnine centralni fokus, a postavljene so ob drugih kulturnih produktih svojega časa. V dveh letih priprav smo zbrali literarne, televizijske in glasbene, časopisne, oblikovalske, filmske in reklamne fragmente. Razstavili smo jih ob izbranih slikah, kipih in grafikah, da bi gledalcu odprli horizonte možnih razumevanj razstavljenih del in njihovega časa. Razstava je postavljena v devetih sklopih, ki so nastali na podlagi zbranega materiala in ustvarjajo podobo umetniških interesov v obdobju, ko se je ob koncu šestdesetih let potrošnja na prebivalca povečala za 20 odstotkov, ko so se množično kupovali avtomobili, uvajali novi gospodinjski stroji, odpirale prve samopostrežne trgovine. Razstavljamo umetnine obdobja, ko se je povečala prisotnost televizije, revij, fotografije in povezav z državami zahodne Evrope. Kažemo umetnine obdobja, ko se je razvijal rock, ko so nastale prve diskoteke, bivalne komune, Radio Študent in časa prvih študentskih demonstracij, občutljivosti za ekološke probleme, zdravega načina življenja, prakticiranja joge in preizkušanja mej zavesti.

Ni švoh opis, ne? Zdaj, eno so besede, drugo podobe, vendar te vse razstavljeno tako ali drugače nagovori. Ne, ne samo nagovori. Pogovarja se s tabo. Češ. Seos, ded. In? Kaj pa ti misliš? Je to reklama za kritiko sistema? Ali kritika JNA? Mimogrede, vojakov pribor, metki v zrolanih ribjih konzervah, me je na glas nasmejalo. Ni to zmaga razstave?

Morda celo v vsakem obiskovalcu takšni odbiti ekskurzi, ki so bili tudi svojevrstni razmislek o nekem drugem sistemu, zbujajo občutek do preteklosti na nekoliko nelagoden način, ker se produkti in socializem nekako vselej tolčeta. Še danes. Podoben štos je recimo berlinski muzej DDR o vzhodni Nemčiji, kjer seveda vse niti ni tako zabavna. In tudi ta razstava ni, čeprav vidimo vse od aktov pa tja do realnega socializma in hkrati kritike le tega.

Metka Krašovec me bo vsakič znova nagovorila z milijon asociacijami. Tista Podravkina kokošja juha je, saj ne vem, ali najboljši štos, ki ga je kdo naredil na Warhola, ali pa čista variacija na temo. Premalo vem, v bistvu pojma nimam, zato sem si vsako sliko nekako razlagal po svoje – četudi analfabetsko narobe. In podob, slik, modelov, materialov je ravno dovolj, da še slediš, čeprav devet sklopov niti ni tako majhen zalogaj. Morda zato, ker si sledijo le tematsko, malo manj kronološko, čeprav tudi. Sedemdeseta so bila očitna topšit, ko »nam« je šlo baje še najbolje. Umetniki, ki dobijo en za drugim poklon na razstavi ter delujejo vsi kot nekdanji fuzbalerji, ki morda sploh niso igrali nikoli skupaj, a vedo prekleto dobro drug za drugega. Morda niso bili vzorniki drug drugemu, te so raje iskali na tujem, kar je opazno, so pa vseeno spoštovali drug drugega in nekako sobivali, vsak po svoje, kar je značilno zlasti za današnji čas, ko je komunikacija itak enosmerno. Kdor riše, ne gleda. Kdor piše, ne bere. Saj štekate, ne?

Čeprav bo Marko Brecelj izstopal in vžgal v najbrž vsakem okolju, se njegova »avtorska ionizacija« tokrat vsaj zame ni najbolje obnesla, morda zato, ker je Brecelj tu, v živo, vsi ti avtorji pa ne in ne veš več, v katerem času si. Sicer klasični Brecljevski preskok, pri čemer je veliki penis seveda dober štos, precej manjši pa materiali po tleh, da nisi točno vedel, kje bi bil stopil. Dobra, pogumna, hrabra poteza, ki pa vendarle nekoliko preveč odbije rdečo nit razstave, ki je verjela na sodobni vdor, vendar hkrati poraja vprašanje o aktualnosti, ki Breclju precej bolje uspeva na njegovih koncertih, kakršen je bil presežek v Cankarjevem domu.

Petja Grafenauer je uspela narediti nekaj, kar ni lahko. Našla, nabrala, naštudirala je dela avtorjev, ki so, preko palca je zdaj tole, počeli še marsikaj drugega in jim popart morda sploh ni bil v prvem (ali celo drugem) planu. Černigoj, Krašovec, Kralj recimo. Da Matije jame ne omenjam niti. Razstava je zato nekaj, česar je pri nas premalo. Pogumna, razkošna in udarna modna pista, po kateri se sprehodi najboljše, kar smo imeli, četudi morda sploh nismo vedeli za to oziroma nismo znali tega prodati tako, kot je to uspelo tujini. Marsikaj od videnega je danes še vedno namreč prekleto aktualno, inteligentno sporočilno in še zlasti večplastno. Grafenauerjeva je storila to, kar bi morali še številno drugi. Postavila se je s tem, kar imamo. Česar sploh ni bilo malo, medtem ko se je morda kaj in koga favoriziralo predolgo. Seveda Podravka ni Campbell. Štekamo. Je pa nekaj. In na to moramo biti ponosni. Kot smo bili na naše impresioniste. Upamo samo, da bo UGM uspel naboj otvoritve ohraniti in predstaviti najprej lastnemu mestu, nato pa poskrbeti, da se pripelje še več Ljubljančanov. Pa ne da se niso, nekaj sem jih pozdravil celo sam. Ker to smo na koncu dneva mi. Mi, Slovenci. Mi, popartiš Slovenci.

Bis. Avdio efekte parketa UGM-ja smo že vajeni in verjamemo, da v igri infrastrukturni usode nima smisla pričakovati novega. Bi pa lahko UGM, ki je tokrat dobro izkoristil neposredno bližino Jazz Kluba Satchmo, kjer smo nekateri dobili presenetljivo dober brezplačni šampanjec, namestil še kakšno garderobno omaro. Ni takšen strošek, ni toliko dela.

4. decembra 2016
Tu. Smo. Mi. Doma.

Luči so se polagoma ugašale. Čisto res. Ne nakladam. U-ga-ša-le. In jaz. Skoraj sam. 19:55. Četrtek, ko je odprto do osmih. Zunaj je škrebljal dež. Noter pa… Mi. Slovenci. Težko je opisati, da občutek. Ta šus. To klenost. Te mravljince. Si predstavljate? Da ste praktično sami v naši Narodni galeriji? V onem delu, kjer je najboljše, kar se je v Sloveniji namalalo v 19. in 20. stoletju? Ko vidite, kako gre Kofetarica spat, kako Sejalec seje v poltemi? Neverjetno. Res. Neverjetno. Da dobiš tisti iskreni občutek… Ko ti slike govorijo… Ko gledaš… Samega sebe. Nas.

Nikoli ne bom pozabil napisa in krikov v Bratislavi na fuzbalu. Slovaki, ki smo jih takrat sredi njihove prestolnice namahali, so tako na veliko kričali… Tu. Sme. Mi. Doma. Favš sem jim bil. O, ja. Ker je tako donelo, tako ponosno, domoljubno, prikupno. Ravno v pravi meri. Ne izključujoče, nikogar se ni naganjalo. Prijetni Slovaki so nam samo dali vedeti, hej, tu smo pa mi doma.

Velikokrat to nakracam. V kakšen tekst na tej strani, v kaki facebook post… Ampak nikoli me še ni tako frdamano poknilo to geslo, ta slogan, moto, klic… Kot… Minuli četrtek v Narodni galeriji. Saj vem… Obnovljena je, tisti sprednji del, narodni dom, če se ne motim. Tako da sta zdaj novi novi in novi stari del ali nekako tako. Vhod iz Cankarjeve je res vrhunski, čeprav tudi tisti iz Prešernove, ki sem ga uporabil jaz, ni švoh.

Skratka, ko so januarja odprli prenovljeno galerijo, je bil to velik hit. O, ja. Pa saj, tudi impresionisti so bili iber šus, mega fantastična razstava, na kateri sem se nekje na sredini počutil kot v londonski National Gallery, amsterdamskem Rijksmuseumu ali madridskem Regina Sofia. Bil, bil, bil. In, ja, bil sem kar nekajkrat v Narodni galeriji. Muzeju, ki… Je več kot le muzej. Ko sem bil nekje na začetku faksa tam prvič, me je sezulo. Čeprav sem bil prvič v kaki večji galeriji v Londonu in sem tam spraševal fotra, če je tole res narisal Rembrandt, da se je stari prijemal za glavo, me je vse tisto prevzelo. Pač. Nekje si, slej ko prej, naletel na Kofetarico, na Sejalca, na Ivana Tavčarja, na Šubica na to na ono. V šolskem berilu Svet književnosti ali na semenih Semenarne. Ali pa dobro staro Kofetarico recimo v originalnem Skeletu, kjer ji manjkajo zobje, gleda zlovešče in je najbolj svetovna čarovnica sploh.

Ampak ta del, 19. in 20. stoletje, je bil pred obnovo, vsaj ko sem jaz bil tam nazadnje, v srednjem delu in je bila recimo ena soba, kjer so bili Rdeči parazol, Sejalec, Pomlad, Križanke v jeseni… Okej, lahko da sem zdaj kaj brcnil v temo, ampak…Evo. Vendarle. Kofetarica je špegala izza enega od ovinkov, Zamorka je bila ravno prav frontalno uperjena vate, da te je Anton Ažbe prav direktno napenalil.

Imel sem, ker sem pol zrinil še na Siddharto na dež, vsega uro in pol. Vem. Vsi umetnostni zgodovinarji, kustosi in oni, ki se jim voščenka Duga nikoli ni zlomila, se zdaj držijo za glavo. Jaz pa ne. Pač. Bolje ura in pol kot nič, ne? Zdaj… Dekle na informacijski točki je bila tako sladka, prikupna, iber prijazna, da bi kmalu raje pisal o pecanju, magari spodletelem kot o obisku stalne zbirke. Res. Kako krasna pupa, črtastega pulovra in toplih oči. Vau.

Priznam, zaradi obnove in vsega sem se malo lovil. Najbrž, ker sem pričakoval, da bo vse tam, kjer je bilo. Kmalu sem nabasal na ono gospo, ki je očitno odgovorna, da prečekira, če imaš karto [hvala Narodni galeriji in Živi Rogelj za vstopnico!], kar je storila zelo nežno, nevpadljivo in dobrohotno. Ne vem, zakaj, ampak nisem upal vprašati direkt, kje so naši »greatest hits«, že zato, ker bi mi itak rekla, da je vse najboljše, kar imamo, in bržkone bi imela prav.

Zato sem malo izgubljeno lutal, ta soba, ona soba, novi del, ki res diši po novem delu, tako da če imate radi sveže popleskani vonj, pojdite čimprej še v Narodno galerijo, predvidevam, da je na tisti strani nova stalna zbirka Zorana Mušiča, ki nam jo v Mariboru tako vneto oglašujejo, kot da bi postavili plakat »Hej, pridite ligo prvakov letos gledati v Ljubljano«, ampak, glej… Se zgodi, haha. Z Mušičem težje podjebavaš kot z Olimpijo, ne?

Nato sem gledal napise, table, usmeritev… Vmes nabasal na oni kultni pogled Marka Pernharta, ki na hodnikih zdaj kaže svoj pogled iz Šmarne gore, ko Vič, Šiška in ostalo še sploh ni bilo del Ljubljane. Ne vem, zakaj, ampak tako zelo sem želel do malo mlajših umetnin, da sem zgrešil Matevža Langusa, ki je naslikal Primičevo Julijo s kuro in bratom, ki je, mimogrede, bila naslikana na moji vstopnici. Pač. Kar trgalo me je. Nemir. Vihar. Nevihta. Samo da bi čimprej našel… Nek mir.

Veste, ko si tako sem-in-tja, facebook, twitter, fuzbal, koncerti, novinar, pisec, ono, ovo… Se je težko umiriti. Jaz sem potreboval kakih petnajst minut, da sem… Se predal. Priznam, imel sem glasbo v slušalkah, mislim da celo Siddharto, ampak bolj nežne ali pa bolj indie komade [forza Id!], pa bi dal muziko na off, izključil, ugonobil in prisluhnil slikam… Če ne bi, ko sem končno našel, kar sem iskal, tam dve študentki tako zagrizeno čebljali. Pa… Se ne bunim. Četrtek je zanje še posebej naporen dan. Dolg dan. Aja, kako sem našel… Nisem mogel verjeti, da je ta del zdaj na najbolj severni strani galerije, da moraš torej čez tisti nadhod, ki gleda, kako originalni Robbov vodnjak moli ven… In potem prideš tja.

Najprej sem bil razočaran, ker sem pač bil vajen, da je impresionizem in to… Tam, kjer je bil prej. Ni več. Uf. Dihaj. Dihaj. Dihaj. In sem dihal. O, ja. Prišel k sebi. Ugasnil muziko. In slišal… Študentki. Ne vem, o čem sta se pomenkovali, ziher ne o tem, kateri Šubic je večji car. Sta imeli pa obe all starke, nezlikani majici in skuštrane lase. Taki. Pravi študentki. Pa saj… Po svoje hvala bogu, da sta bili tam. Sicer bi bil povsem sam. No, nekje se je smukala še varnostnica. Ne vem, zakaj, ampak zalotil sem se v razmišljanju… Kaj če bi lepo pljunil in eno sliko odnesel domov? Kot so eno od Munchovih slik Krik v Oslu. Prišli sredi dneva, z lojtro, v delovnih oblekah. Seos, mi smo prišli po sliko, gre na restavracijo, smo zmenjeni, a niso javili, pa bi morali, skratka… Hvala lepa.

Pa ne, da bi karkoli odnesel. Joj ne. Preveč cenim te slike. Me je tako jebeno strah, da bi kihnil ali da bi mi spodrsnilo ali da bi se mi preprosto zmešalo in bi padel v sliko, s ksihtom naprej. Pač. Skrbelo me je za slike, to je vse. In ko sem videl ti pupi in potem še varnostnico in enega modela, ki je očitno želel prej domov, pa je padel v debato s študentkama… Sem bil pomirjen. Dobro je. Vredu je. Nihče ne bo odnesel Ivane Kobilce domov.

Začel sem gledati slike. Ampak ono. Gledat, kot gledamo danes. Mimo, skozi, okrog slike. Ker nucamo. Težko je gledati leta 2016 nekaj, kar je staro skoraj dvesto let. In bi se težko pomiril, ko sem gledal Janeza in Jurija Šubica… Če ne bi.. Videl… Ivana Tavčarja. O. Moj. Bog. Dobri stari Ivan. Saj je bil narisan v učbenikih, ja ja, pa kaki portret na magistratu ziher kje sloni. To me je premaknilo. To me je prevzelo. To me je sezulo. Da sem sedel. Na tisto edino, majhno klop, ki je v bistvu malo višja pručka. Preden padem v opis slik… Naj povem, da v galeriji s klopmi res šparajo, povsem po nepotrebnem, saj so sobe zelo prostorne, težko kdo komu zastira pogled in klopi so res maloštevilne in še tiste, ki so, v najboljšem primeru stisnejo tri otroške riti.

Ampak… Kakorkoli že… Zastrmel sem se. In zijal. V Ivana. Zdaj… Ivan Tavčar je bil v svojih književnih delih… No, George R. R. Martin ravno ne, ampak… Baje je pobil pet tisoč likov, plus minus. Tu pa… Pač, njegove fotke nimamo, vsaj ne v Galeriji, hehe, imamo pa ga takega… Kakršen je očitno bil za Jurija Šubica. Nežen? Ne vem, vsekakor pa zamišljen, skorajda nežen, pomirjen sam s seboj, nekako toplo-hladno. Sploh, ko zraven vidiš soprogo Franjo Tavčar. Prej bi potem pomislil, da bi srce – kot Meti v Cvetju v jeseni – počilo njemu, ne njej. Tavčar ni takšen hrust, vsaj ne v tej sliki.

Toda ne glede na vse me je to spravilo v tisti najboljši možni občutek, ki ga lahko pokasiraš samo v galeriji. Kar naenkrat so slike gledale mene, ne jaz njih. In slik je… Uf. Malo morje. Ko sem se pomiril, sem ocenil, koliko je sob v tem delu galerije v obliki črke u. Hodil sem in hodil… In nabasal na Petkovška. Bam! Direkt v fris! Bum! Kakšne obraze, ksihte je risal Jožef Petkovšek. Mož, ki ima nabrežje in lokal ob Ljubljanici, poimenovan po njem, tam smo viseli večer za večerom, ne da bi se nam malo sanjalo, kakšni umetnini sta Doma in Beneška kuhinja. Vaaau! Kot da sedim tam za mizo. Tam. Tam. Tam. Niti klasiki slovenskega realizma te ne povlečejo tako za roko v stare čase…

Foto: Narodna galerija

Pa moraš dalje. Seveda moraš. In greš, tavaš, skoraj blodiš. In prideš. V tisto sobo. The sobo. Takoj je tam desno Kofetarica. In ti je ono… Ne boš šel najprej tega zijat, nisi neki dripec, ki bo šel najprej tja. In odločitev je bila več kot krasna. Ker sem šele nato ugotovil, da Kofetarica ni taki šus, kot bi bil pričakoval. Ne. Iskal sem pravo točko pogleda v največji sobi, ki raztira pogled še v ostale sobe… Nisem je našel, ker je ne moreš najti. Niti nimaš miru. Ne zaradi študentk, ki sta čebljali z onim modelom. Ne. Šunder je. Tako klepetajo, gofljajo in lopetajo te slike. O, ja. Bratranec Ivan me je gledal. Ko te jebe, gledam te nazaj. Ne, vražjih rokic si ni izmislil Ronni James Dio, tisti metalski kazalec in mezinec. Nope. Janez Šubic, brate!

Pa nimaš časa, da bi se ustavil, da bi postal, premislil. Nak. Odkril sem nova presežka stalne zbirke. Moj bog! Henrika Šantel in njeni dve nadumetnini: Deček z oranžami in Rdečelasa deklica. Kakšna zgodba, štorija, štof! Deklica sedi naveličano, deček ravno tako, vendar sta si tako jebeno različna. Pokjen sem bil. Čisto pokjen. A greš dalje. Vidiš, kako te Anton Ažbe, najbolj napredni med vsemi, mož, h kateremu se je v Monakovo [beri: München] šlo na šolanje, pa jih je vse našolal, scat peljal. Njegov avtoportret je prav drkanje v glavo, kakšno muzanje, skoraj parodija. Tisti čikec? Halo? Kaj je to? Rizla fest? Hahahaha. Prav na glas sem se režal, pa kako se ne bi, ko je pa njegova Zamorka tako resna, mogočna, slavna, skoraj kot Nefreteta. Da ne omenjam njegovo delo v haremu, ki ga najdeš sicer v naslednji sobi. Adeeejo pamet. Jim Morrison bi si ga roko vrgel ob tem. Kakšen presežek!

Vendar ne. Ne. Ne. Ne. Najbolj me je oprala Ivana Kobilca. Najprej, njen avtoportret je vse, kar pet jurjev tolarjev ni bilo. Niti malo. O, ne. Nak. Ni šans. Nada. A-a. Ne vem, frisi njenih slik so… Tako različni, ampak po svoje malo mogoče, kaj pa vem, predvidljivi? Če je vse, kar poznaš, Kofetarica, potem… Morda Bosanska deklica, Mira Pintar, Dekle v naslonjaču, Gosja pastirica niti niso tako odstopanje, šok ali prevrat. Celo Poletje ali Parižanka s pismom… Saj so dih jemajoče slike, đizs, totalni fultrefer!

Ampak… Ampak… Ampak… Za eno sliko sem pa šel, oprosti Saša Lendero, na kolena. Ja. Dejansko. Na. Kolena. Obklečal sem, obtičal, obnemel… Pred… Mico Čop, rojena Kessler, kar ti daje vedeti, idi na kolena, ampak to je to. Ne bo to tvoje. Kakšna… Se res opravičujem… Ampak… Kakšna pička. Adeeeeejo! Zrl sem. Se zaljubil. Hlastal sem, si oblizoval ustnice in bil cel mehak medo. Mehak, ja. Ne trd. Ne, to ni pornografija, čeprav je dobra stara Mica imela lip gloss preden so vedeli, kaj je lip gloss. Kakšne ustnice! Prve ustnice Narodne galerije! Prve ustnice države! Ne samo smejalo… Čutil sem, bil sem. O, ja. Še dobro, da nimam punce, ker če bi jo imel, bi ji rekel, nisi Mica Čop. Jebiga, nisi.

Mica Čop. Foto: Narodna galerija

In tako vznesen sem končno stopil do Kofetarice. Tam je. Nagiba tisti kafe in je carica. Ja. Je. Ampak zraven so zdaj dali – najbrž je bil že prej – Dečka v mornarski obleki. Mali pubec, deček, dripec, gizdalin. Ubogi poba. Zraven Kofetarice se drži tako, kot bi se vsakdo držal zraven Kofetarice. Ampak je tako dober! Tako se ti zasmili, da bi… da bi… ne vem… Zdi se mi, da je njegova mama stala direkt za Kobilco in gledala, če bo mali razprl roke, dlani, komolce… Ampak ne. On sedi. Nemo. Milo. Nežno.

In e! Kako ne bi bil povožen, vznesen, napolnjen že na tej točki? In to še preden sploh prideš do impresionistov. In naprej. Tam nekje sem pomislil, da bi pa mogoče le kaj pofotkal, ampak… Kaj če me bodo po prstih? In takrat prideta edina druga gosta med mojim obiskom. Punca lahkotna, svobodna, ded pa otovorjen z rorom, gigantsko bazuko od fotoaparata! Ha! Če lahko s tem fotka, lahko pa tudi jaz, ne? Ampak še bolj so me zamikale tiste QR kode ob očitno najbolj znanih in zgodbenih slikah. Zamaknjen sem si upal. Mira bi si želela, da bi. Moja Mira. In Župančičeva mira.

Pa saj… Na tej točki sem bil malo pa tudi besen. Gledal sem, skoraj šlatal [beri: nisem, bog ne daj] kipe Ivana Zajca in Alojza Gangla in Franca Bernekerja, treh kiparjev, ko slovenstvo postane meso. Požar me je sesul v prakoščke. Zdenka Vidic in Mira Ban ter Ženska glava sta čisto tumač, Berneker je delal tako nežne kipe, da se ti milo stori. Ampak kipi so tako… Sredi sobane, da… Je bilo prej bolje, ko so bili posebej na parketu na južni strani galerije… Ampak tudi tako… Saj ne rečem, edino preveril sem, ali dobri stari Ivan Cankar v izvedbi Alojzija Repiča res škili, bulji, zija naravnost v Sternenov dekle z Rdečim parazolom. Kar bi bil problem. Kot mi je povedala QR koda, je to Sternenovo dekle, tako da… Bi imel razlog za ljubosumje in pol.

Itak ne bi to čudilo. Te doriangrayovsko povozi že Ivan Vavpotič z dvojno lastno podobo. Kaki šmeker, kaki car, kaki blefer, skoraj kvartopirec, Freud, filmski superstar. Ubije te. Finta je ravno v tem. Zato tako dela stalna zbirka 19. in 20. stoletje. Ker so podobe tako prekleto pristne, doživete in skoraj naduvane. Ene bolj, no, druge precej manj, ampak vse dela. Nato se začne film kar naenkrat vse hitreje vrteti, slike so se mi nizale vse hitreje, skorajda že 24 sličic na sekundo, kakor gre v filmu… Še malo prej, sobo prej, sem bil v Škofji Loki, pa Brdu pri Lukovici, pa v Križankah… Tja so me, v sneg, v zimo, v pomlad, na polje, njivo, popeljali Matija Jama, Matej Sternen, Ivan Grohar in Rihard Jakopič. Kako dobra je tista QR koda! Najprej sem še kliknil in mi je dalo spletno stran, ampak potem ti oni model iz RTV dokumentarcev [oni drugi, ne Ivan Lotrič] prečita tekst, ti pa gledaš sliko in vpijaš in padaš noter in si polje in si sejalec in si zima. Neverjetno je, kako so Cezanne in oni slikali pomlad, lokvanje, drevorede… Pri nas pa tako frdamano dela dooolga bela zima. Večja reklama za sneg kot faking božič, dame in gospodje! In ko slišiš v slušalke, za đabe, prek qr kode, da je Sternen preslikaval prve akt fotke, ker je težko dobil modele, kako je Ivan Cankar hvalil Pomlad in to…

Si tam. Si not. Ostane trenutek. To pišem štiri dni kasneje, pa se spomnim svojih občutenj. To. To mi daje Narodna galerija, kadarkoli jo obiščem. Menjavala se je svetloba, zunaj je škropilo, mudilo se je, hitro je šlo, ko so prišli Veno Pilon in njegova vrhunska vas Sv. Križ, Tone Kralj te z nevihto ubije, pripelje v grozote, a tudi naprednost 20. stoletja, Gojmir Anton Kos ima tako tihožitje, da se prav vidi, kaj je prinesel socializem, Stanetu Kregarju se odfuzla v Fantaziji na terasi, Dalmatinski konjički so najboljša kombinacija Picassa in Don Kihota, ki jo je lahko naredil samo Mušič, potem najbolj prikupen froc v celi zbirki dobra stara Lucija, prvorojenka Gabrijela Stupice… Vrteti se ti začne, vrtoglavica, Hitchock stil.

Tam sem šele naletel na varnostnico. Ura je šla, tekla, šprintala. Bal sem se, da bom predolg, da bom tvegal preveč. A sem prav upal, da bom čim bolj sam s temi slikami. Da bom imel mir. Da bom… Slišal, kar bi radi, da bi videl. Hotel sem prijeti zvok, sliko, zgodovino.

Sprehodil sem se torej še v kontra smer, nazaj, koder sem prišel. Luči so počasi ugašali. Študentki sta spakirali. Varnostnica se je preoblekla. Videl sem, kako bo noč padla na Mico Čop. Kako bo glavni junak Požarja imel še bolj odprta usta, še bolj kričal. Šlo mi je nekaj kakor na jok. Od sile. Od slovenstva. Od umetnosti. Od tega… Ko vidiš, v sobanah na črko u, v uri in pol, kako smo postajali narod, kako smo bili klasični, pa napredni, pa njivasti, pa nravni, pa socialistični, pa kritični, pa nežni, pa čuteči…

Ko sem šel dol po štengah, sem stopicljal. Bojazljivo in nežno. Slišal sem svoje lastne korake. Kako so doneli. Si lahko predstavljate? Jaz si nisem in si še zdaj ne. Vsak trenutek gre fiksno v spomin. Hodil sem stran od slik, pa so slike lazile za mano. Ne, ne samo našobljene, roza, seksi ustnice Mice Čop. Zdelo se mi je, da ima Ivan Vavpotič tri odseve. Da Tavčar hodi za mano. Da me Sejalec čaka v gostilni za rundo. Da so Bernekerjevi kipi oživeli, se postarali in postali… Mi.

Nežno sem rekel pupi na informacijski točki hvala. Vzel knjigo sto umetnin Narodne galerije. Šel proti ulici. Nerad. A moraš. Ven. V trenutek. V naravo. V svet.

Ko sem porinil vrteča se vrata Narodne galorije, sem zajel sapo, dih, moment, slovenstvo. In prišel ven.

Naredil sem nekaj korakov in se ozrl.

Pomislil. Zaprl oči.

Hm.

Hm. Hm. Hm.

Tu. Smo. Mi. Doma.

O, ja.

Mi. Slovenci.

13. junija 2016
In kak’ dolgo gledaš sliko ti?

Šel sem štet. Za nazaj. But’l. In kol’ko časa si ti ponucal? Deset sekund že ne. Kaj pa če… Ampak… Kaj pa je narobe, če slike, pardon, umetnine pogledaš na ena, dve, tri…? Okej, okej. Malo bolj umirjeno. Skuliraj. Da bodo bralci sploh poštekali, za kaj gre. Torej, khm… Odgovorite si na vprašanje: ali v povprečju gledate umetnine na razstavi več ali manj kot deset sekund? U, ja. Štejte. Tik-tak. Gremo. Tik-tak. Zakaj? Ker to veliko pove o vas in vaši ljubezni do umetnosti. In ne, tega ne pravim jaz, neki dripec. Nak. To pravi Rainer Maria Rilke. No. Skoraj on.

Torej… Ne bom se pretvarjal, vas guncal ali kičkuglal, kako sem stručko za likovno umetnost. Joj, ne. Nisem. Že zato ne, ker v ducat letih obveznega šolanja nismo šli praktično na nobeno razstavo, v Ljubljani pa smo raje kot v Narodno ali Moderno galerijo pač zavili v živalski vrt [iiii, meeedooooo], sem prvo konkretno galerijo, pardon, konkretno bajturino od znotraj videl šele leta 2005, ko sem bil star že dvajset let. Kar je, baje, relativno pozno. Kakorkoli že, foter me je peljal v londonsko National Gallery in že pred prvo sliko, ki je napovedovala posebno razstavo Rembrandtovih del, sem ostrmel, obstal, zatrokiral in začarano gledal kot tele v nova… dela. Zijal sem povsem zamaknjeno. Zdaj v sliko, zdaj v napis zraven. Slika. Napis. Slika. Napis.

»Em… sine, če boš vsako sliko gledal tako dolgo, bova tu cel teden…« me je rahlo pokroviteljsko, ampak na prijeten način, priganjal foter, ki je bil v tej galeriji že milijontič.

»Saj, razumem, ata… Ampak… Ampak… Ampak…« me je bilo nekaj kakor sram.

»Kaj je?«

»Kaj… to.. je… res… narisal… Rembrandt?«

Lahko si mislite. Foter se je prijel za glavo, ampak okej. Od takrat dalje so konkretni muzeji, oni, v več štukih res pametno naložen denar ali, v angleškem primeru, brezplačen obisk. Če je čas denar, je galerija zastonj runda. In ko obiščeš bodisi madridsko Regino Sofio in te Guernica vsaj enakovredno povozi na dan, ko greš prvič v živo na finale lige prvakov, ali prvič vidiš tisto posvečeno sobo slovenskega impresionizma v ljubljanski Narodni galeriji… Padeš noter v ta svet. In ko daš skozi še Amsterdam in Pariz… Misliš, da so vse razstave takšne. Nepozabni šus sto-in-več let stare komunikacije. Slik namreč nikoli nisem dojemal kot eksponat, ki ga gledam jaz. Ne. Obratno. Vedno pustim, da te gledajo mene.

Foto: UGM

Zato ni čudno, da sem nabasal na cel kup pomislekov, ko sem šel prvič resneje v našo – Umetnost galerijo Maribor [UGM]. Bila je razstava, posvečena Zoranu Mušiču, ki ga zdaj tako na veliko in stalno naprej potiska Ljubljana, čeprav se je z njim lahko suvereno dičila tudi mariborska galerija, ki baje nima za burek v primerjavi z ljubljansko. In sem šel in niti nisem bil tako zelo razočaran. Iskreno. Res. Nisem. Bil. Sploh ni bilo švoh, vsaj kar se slik tiče. Mislim… Saj… to… je… Mušič. Vau! Me je pa sicer razočaral plac kot takšen. Vedno se mi je, pa ne vem zakaj, zdelo, da je vhod v UGM drugje, ne pa tam… Poleg… Satchm(ot)a. In potem prideš noter in te tam na vratih pogosto kar čudno gledajo, ne veš točno, kam bi šel… Skratka… tak. Hladen prostor, vsaj zame – pa ga ne primerjam z Rijksmuseum ali Louvreom. Bog. Ne. Daj. UGM vsaj meni deluje zapuščeno, hladno. Da me umetnine ne bodo gledale, temveč mežikale. Pa ne v dobrem smislu. Češ, pusti nas na miru.

Muzeji in galerije so načeloma plac, kjer ugotoviš, zakaj si samski ali zakaj si v takšni zvezi, v kakršni si. Čisto res. Sploh če veliko galerij vidiš sam in nabašeš na tiste iz aviona vidne pare, kjer je očitno, da je en drugega moledoval, da sta spakirala tja in se en dolgočasi, drugi pa je jezen, ker hodi z nekom, ki ni to, kar je mislil(a), da je. Je pa res, da najdeš tudi takšne pare, ki so vidno očarani in si pustijo tisti prepotreben prostor v takšnem prostoru. Pač. Galerijo vidim kot obisk v dvoje, pa še nikoli nisem šel v dvoje v nobeno galerijo. Kakorkoli…

In potem so tudi otvoritve razstav… Tam je šele bolje, če si baje v paru. Bil sem namreč doslej zgolj na eni, v Moderni galeriji v Ljubljani in niti ni bilo tako zategnjeno, pa saj, kako bi bilo, če je bila razstava, posvečena – Metki Krašovec. Halo? Da. Te. Sezuje.

Nemalokrat sem od folka, ki redno hodi na te stvari, slišal tisti klasični, malomeščanski, kislosmetanski: »Daj… Pridi, zastonj je za pit.« Prvič, itak ni zastonj, ker nobeno kosilo ni zastonj. In, drugič, ponavadi servirajo toplo in kislo čmigo, po kateri si želiš, da bi ti van Gogh odrezal uho, da bi te bolelo še kaj drugega kot glava.

Foto: UGM

Skratka… V petek, ko je otvoritev dočakala slovensko-kitajska razstava z izzivalnim naslovom Zemlja je ploščata, sem šel… Pač… Pogledat. Okej, priznam, upal sem, da bom nabasal na kolegico in njene kolegice ali pa pač na kogarkoli. Zakaj? Ker vidiš čisto preveč filmov o razstavah in literarnih večerih, kjer se vsi o-glej-spet-se-vidimo naključno snidejo in imajo potem poglobljene debate, grejo žurat itn… Imaš pač prevelika pričakovanja. Vsaj jaz jih imam. Okej, namenoma sem zamudil dobrih deset minut, ker bog ni naredil petkovih večerov za to, da bi poslušal govor osemnajstega ministra za kulturo v zadnjem tednu ali župana, ki ima cel haufn drugih problemov. Tako da sem nabasal na, ironično, skoraj prazne sobane, sveže pomalane, saj so vsi poslušali oba baje smela govora v tistem glavnem prostoru.

Pa je bil kilav uvod. O, ja. O, ne. Najprej sta dve že gospe, očitno del osebja, stali na vhodu, da nisem vedel, ali jima moram kaj povedat, rečt, namignit, stisnit petko [z roko ali evri]. Ampak sem šel boječe, bojazljivo in po prstih mimo. Uf. Za las! Ampak nisem prišel daleč. Nabasal sem in skušal prebrati tekst, ki stoji ob stopnišču, pa sem se, odkrito, zbal, da bi bil komu, neroda, ki ne zna hoditi na razstave, v napoto, ker sem takšna uvidevna moška drolja. Skratka, šel sem gor. Zradiral, toda na poti po štengah sem se skušal kot na spraševanju biologije spomniti, kaj sem se napiflal, vsaj nek podatek, nekaj, če me slučajno kdo kaj vpraša, preveri in premeri, pa sem se spomnil le kitajsko-slovenskega sodelovanja, naslova razstave in pa dejstva, da bo to sodobna umetnost. Kar je bolje kot nič.

In smo tam. Sodobna umetnost. Ne maram tega pojma, res ne. Pridevnik »sodobna« mi, oprostite, zveni, kot da je stvar stagnacijsko obtičala in se ne bo premaknila. Kot neki birokrat ali bankir na banki, ki je tam zato, da te jebe v glavo. Stavim, da noben res dober umetnik ni sebe označil za »sodobnega«. Morda Jovan Vesel Koseski. Ajde. On. In točno to, kako je sodobna lahko evfemizem, jebena olepševalnica za komorna, sem ugotovil, ko sem šel skozi sobane. Priznam, šel sem iber hitro. Prehitro? Pa… Itak bi resnejša raziskava prišla do ugotovitve, da obiskovalec nameni prvim slikam nekoliko več časa, nato pade, nato najde nekaj, kar bi ga naj prepričalo, da je pametno vložil čas, nato pa itak izgubi občutek za čas in prostor in se mu, ko je enkrat že zunaj, zdi, da nič ne razume.

Foto: UGM

Naletel sem, ko sem prišel do konca, misleč, da to seveda še ni konec, na gospoda arhitekta, ki o teh stvarih nekaj ve. Našel sem ga ob koncu aplavzov.

»In? Kako je?«

»Kontraevolucijsko. Počutim se zabito,« sem mu namignil.

»Potem sva oba začutila globino razstave,« se je zarežal.

»Ravnino. Zemlja je ploščata in to,« sem še pribil, preden me je poklicala kolegica in takoj, neumorno, potem ko sem z brado trčil ob njeno ramo in bi si bil kaj kmalu odgriznil jezik, vprašala, če bom o razstavi »kaj napisal«. Iskreno? Nisem imel namena pisati o razstavi. Če že, prej o sebi.

Ampak… Nekako sem šele kasneje ugotovil, da je naslov razstave njen najbolj luciden del. Zemlja je ploščata. Dobro prcanje. Saj vem, za znanstvenike je to taka brutalna blasfemija in nekoliko zapoznelo delanje norca iz Kopernika in kolegov. Toda… Ko vidiš gigantsko črno mavrico na bež gigantskem platnu… Ta je bila kitajska, od Zhang Fangbaija, če sem si bil dobro zapisal. Osrednje mesto je dobil Shang Yang, vsaj tako se je meni zdela postavljena razstava, njegove Zapuščene gore, iz katerih štrli nekaj, podobno zelo oguljenim hlačam, meni pa predstavlja listje, to pa jesen in pač… Razlagaj. Si. Po. Svoje. Vse je šlo, dokler nisem nabasal na sliko, ki je zgledala kot oni puzli iz pene, ki si jih sestavljal kot froc in se učil dopolnjevanja različnih oblik, kar je najbrž dokaj dober simbol za pričujočo razstavo.

Nisem dajal pretiranega poudarka na to, kaj je naše in kaj kitajsko, ker je umetnost itak vedno naša. Khm. Ja pa ja. Ko zdaj pišem ta tekst in gledam še enkrat, kar sem gledal v petek, ko je ena gospa pazljivo lazila za vsemi nami in nam dala občutek, da nam bo demonstrirala judo prijeme, če bo kdo vzel ven telefon in šklocnil en posnetek [lahko da je to dovoljeno, pa sem se jaz pač zbal], vidim, da sem bolje poštekal naše umetnike, sploh silhueto Marjana Gumilarja, ki je v seriji Undressed mojstrsko upodobil sklonjeno žensko, da si začutil tegobe njene hrbtenjače, medtem ko te je Uršula Berlot sezula s svojo mojstrsko tehniko nečesa, čemur se reče »ferokristali, lasersko rezan in digitalno tiskan na pleksisteklu«, pred čemer se je vsakdo ustavil in se vprašal, kako naj bi se te stvari, tega stvora sploh lotil. To in ono kalejdoskopsko poigravanje je bilo, vsaj zame, presežek razstave.

Foto: UGM

Ki sem si jo, bodimo iskreni, ogledal v desetih minutah. Sem zato nekulturno neartikulirana pizda? Kaj pa vem. Poglejmo nazaj na začetek. Doli, pri štengah, kjer je osnovni napis, vodič, mnenje, da sploh veš, za kaj gre, tisto Rilkejevo droljanje. Mimogrede, ko smo že pri napisih… Ti so ob slikah boleče premajhni, da mora vsak k zidu, kar omeji pogled drugemu obiskovalcu, zato kaže razmisliti o povečavi pisave.

»Umetnine so neskončno samotne in z ničemer tako malo dosegljive kot s kritiko … Ob vsaki razpravi, oceni ali uvodu se zanesite nase in na svoj občutek, čeprav bi se motili, vas bo naravna rast notranjega življenja polagoma in sčasoma pripeljala k drugačnemu spoznanju. Naj vaše sodbe živijo svoj tihi nemoteni razvoj, ki mora kot sleherno napredovanje izvirati globoko znotraj in ga ni mogoče z ničemer izsiliti ali pospešiti … Potrpljenje je vse,« se je direktorica UGM Breda Kolar Sluga spomnila Ranierja Marie Rilkeja. Dobri stari Rilke, tako direktorica, je sicer to namenil umetnikom v nekem drugem času, ko je ta bojda tekel drugače, čeprav bi Einsten povedal, da se je čas upogibal drugače.

In za to gre. Na koncu sestavka direktorica, ki sicer lucidno zapiše, kako se danes umetnost morda še najbolj najde, kot si jo prirejam sam, v tekmi z materialnim, pomisli, da je Rilke nagovoril nas, ki delamo mentalni klik-klik brez fleša mimo slik, ki jih, kot zapisano, v povprečju gledamo deset sekund. »Če želimo odgovore, premagajmo anksioznost, vzemimo si čas. In čaka nas presenečenje, vedno je tam, kjer ga najmanj pričakujemo.«

Iskreno? Mislil sem, da bom hraknil direkt v napis. Koji kurac? Eno največjih presenečenj je bilo, da so takoj po aplavzih vsi navalili na zdaj nafilane kozarce – ko sem šel jaz mimo, vnovič (raz)očaran, kako hitro prideš skozi sobane UGM-a -, in da je parket še vedno vštet v obisk kot dodatna, avdio komponenta obiska razstav v placu, ki je tako nujen prenove/selitve/nečesa. Kako škriplje. Res. V nekaterih sobah se je prav težko osredotočiti na gledanje, ker ti tako frdamano delajo ušesa, ker se zdi, da je paket zrel za kako resno simfonijo. Ampak tisti napis? Ni mi dal miru.

Ko sem zapustil plac, sem pred vhodom videl, kako direktorica in minister čebljata, ona bolj vneto od njega, medtem ko je župan še gori v sobani telefoniral, kar se mi v takih prostorih vseeno vedno zdi neprimerno, še posebej, ko je tako hrupno, brezzračno ipd. Verjamem, da je direktorica ministru gušila o tem, kako pomembna bi bila spodletela selitev/posodobitev UGM-ja. Je. Ne rečem. Ampak posvet, protest, karkoli že to bo v sredo ob 11:05? Galerija že premore super prostor na Trgu Leona Štuklja, ki ima, kolikor pač zelo pavšalno spremljam [ja, lahko me šimfate, ker govorim po čez], zelo soliden program, vendar UGM vsaj za moj okus še vedno premalo nagovarja lastno mesto, ki povečini o lastnih umetnikih kaj prida veliko ne ve. Ne verjamem, da bi nova stavba to rešila sama po sebi. Ne, ne bi bilo prav, če bi sodil po eni otvoritvi razstave. Sploh ne.

Foto: UGM

Vendar vsakič, ko sem bil v UGM in to je bilo zdaj že dovoljkrat, nisem dobil občutka – razen, ko sem delal reportažo za Večer o stanju UGM in se sprehodil z zelo zagnano direktorico po prostorih in spoznal zaposlene -, da bi se bili za obiskovalce ravno metali na zobe. Saj vem, vedno je stvar denarja, odprtosti folka, povrhu premalo poznam tematiko in ne bi bilo pošteno primerjati UGM z Narodno galerijo, ki te dni tudi v Mariboru na veliko oglašuje stalno razstavo Zorana Mušiča. Kar je približno tako, kot če bi Olimpija oglaševala, naj si Mariborčani pridejo kvalifikacije za fuzbalsko ligo prvakov letos – po možnosti pa stalno – ogledati v Stožice. Ne gre, ne?

Skratka, moja izkušnja je bila ekspresno kratka. Pa je vseeno ratal tako dolg zapis. Predolg. Spomin? Itak. Kar je kompliment, čisto zares. Ampak me je vseene razhudilo in dejansko spravilo v slabo voljo tisto z desetimi sekundi. Kdo pa mi lahko pove, da mi ni mar, če pa so mi te umetnine vendarle dale malo misliti? Frdamani Rilke, ha? Je znal podjebavati, kvalitetno, ni kaj.

Ampak hej! Morda bo to razstava, ki me bo poslej opominjala o pravilu desetih sekund, čeprav se mi ne zdi pošteno, da se obiskovalcem štopa/anketira njihovo zavzetost pri ogledu razstav. Jebiga, vsaka slika pač ni Nočna straža. Ali Kofetarica. Ali Sejalec. Tudi vsi komadi The Beatles niso takšni, da bi jih vsakdo poslušal do konca, ne? Itak živimo v času šundra, ko je vse na ena, dve, tri. Pozornost je dandanes… Hipna. Danes umetnost niti več ne pride in gre. Danes umetnost pomaha iz oddaljenega avta. Če smo dovolj prismuknjeni, se zapodimo za njo. In jo morebiti dohitimo. Iskreno pa se mi ta razstava ni zdela kot komunikacija kitajskih in slovenskih umetnin. Ni bila niti tekma, ne, to bi bilo kruto, ker bi se vprašal, kdo je zmagal [walda mi!]. Ampak pač. Vemo že, da Zemlja ni ploščata, prav tako ne vem, kako gredo dolge mavrice, usločen hrbet, razgibana gorovja, kalejdoskopi trenutkov skupaj s ploščatostjo…

Morda pa včasih ni slabo, da se spomnimo, da je zemlja okrogla. Tudi za manj kot deset sekund ali minut, ne? Rilke, tu zdaj izbiram besede, ampak… Ko te jebe.

5. junija 2016

Oznaka: razstava

Mi, popartiš Slovenci

Tu. Smo. Mi. Doma.

In kak’ dolgo gledaš sliko ti?