Nekje vmes pozabiš naslov predstave. Bo pripisano kar temu, da se spraviš gledati premiero na silvestrovo. Naslov… Em… Jazz. Pa res. Pove… No, ne pove nič. Naslov vsekakor ne. Ker saj, kaj pa jazz zares je?
Predstava Tretjega odra, ki je gostovala s spletno premiero v MGL, bi lahko nosila naslov Štiri silvestrovanja. Kar bi sicer bil čisti spoiler, že kar tam, v naslovu. Pa so bila, em, štiri? Štiri silvestrovanja brez poroke in z enim namignjenim pogrebom. Po svoje Jazz ne bi mogel biti boljši za ta čas. Deluje, posnet in zrežiran je tako, da smo lahko kar doma. Na kavču. Pavze sicer še ne moremo stisniti, vsaj jaz nisem poskusil, ampak je drugače. In takšna je tudi predstava in celotna ideja. Poglavitna? Da liki sploh ne rabijo imen. Saj, zakaj pa bi jih imeli? On je pianist, ona je… Kar nekaj. Imena imajo šefi, bivši, bivše, hčerka in pes. Glavna (anti)junaka pa ne. Ker jih ne potrebujeta. Imena pridejo kasneje v življenju. In najpozneje na nagrobniku.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder]
Jazz je kot predstava pravzaprav krasna, ker pušča odprt konec. Nekaj kakor Normal People. Ni ne ljubezenska igra, saj paše v kontekst romkoma, vendar noče biti niti neklišejska. Krasno pri Jazzu je njegova naključna dogovorjenost. En zmenek. Na. Leto. Ki ni zmenek. No, vsaj ne ljubezenski. Domenjena sta, po prvem naključnem srečanju na strehi, da se bosta vsako leto dobila za silvestrovo. Spodaj je bedna zabava, ker katera pa ni, onadva pa na balkonu. Vsak s svojim razlogom. Žeja, čik in osebna kriza. In si nato, kar v realnem svetu ni možno, itak da ni, vse do pike natanko zapomnita ne samo čez leto, ampak dve, tri, štiri, kar sta si povedala na tisto eno noč.
Ajda Smrekar je biser predstave. Uf. A je lahko obraz bolj željan karakterja? Uf. Ne samo, ker ima uvodni kostum, ki mirno zmaga v konkurenci najbolj prismuknjene kostumografije. Njen lik skuša postati žuželka, ampak deluje bolj kot kak drug, procesen Kafkovski junak. In Smrekarjeva v tem liku briljira. Ker ni le lik. Je morda ena cela generacija. Smrekarjeva izžari vlogo, ki bi skoraj bila večplastna, ni pa niti zgolj dvodimenzionalna.
Ne, Sebastian Cavazza ne igra samega sebe, ne zato, ker mu sploh več ni treba, ampak ker je vsa poanta, da on mrmrajoče navznoter trga sebe, navzven pa ne upa povedati vsega tistega, kar bi moral povedati. Pa ne bo.
Foto: zajem zaslona [Tretji oder]
Jazz je predstava za generacijo, ki v domačih predstavah, četudi najdejo top motive tudi drugje (celo do Birdmana ni daleč), ne išče tujih odgovorov na lastna vprašanja. Je predstava o zamujenih 364 dnevih. Krat štiri. Ali pet. Toda ta generacija, ki ji pripada nenazadnje Smrekarjeva, predstave bolj ali manj seveda ne bo videla. In nič narobe. Ker ni poanta, da bi. Zakaj bi gledal zamujene priložnosti, če jih lahko zamujaš vsak dan v letu, ne le na silvestrovo?
Kako je že rečeno v predstavi tisto o tem, da sicer veš, kaj bi bil, pa veš, da ne boš? In da je leto lahko dolgo in hkrati ne. Ker je vse relativno? Ne, vsaj ne nujno. Predstava, v kateri gresta skupaj Einsteinova relativnostna teorija in tisti zlagani čik. Ker zakaj bi govorili popolno resnico nekomu, ki se mu odpremo enkrat na leto? Vsega ne povemo nikomur. Niti sebi. Ker saj… Jazz ni v notah, ni v posnetkih. Je nekje tam. V občutku.
Rene, saj veste, tisti Rene, naš Rene, se je tako režal, da je snortal. Kaj je to? Em… Slovenski izraz? Em… Nosljanje? Ono, ko se režiš tako, da hrkneš. Ko, ja, pujček. Še en standuper, Matic Kokoškar, se je hihljal. Ja. Visoko, previsoko, hijenasto, ampak iskreno in dobro. In na glas. Ko se režijo še kolegi komedijanti, potem veš. Da si vletel na pravo mesto ob pravem času. KGB. Stand up Avtmigeci. In on. Ker v taki formi, kot je bil v četrtek, 20. februarja, na dan, ko je, bajdevej, treba plačat s.p. prispevke, ker ja, tudi štosi o espejih so bili, no, skratka, v taki formi, kot je bil Žan Papič… Se valjaš. Se rolaš. Snortaš.
Zdaj, bojda smo pregovorno Štajerci in Primorci, čeprav če si s Sežane, em, nisi potem Kraševec ali kako to gre?, no, kakorkoli, bojda smo si po diagonali kar dobri med sabo. No, razen če od znanke, ko greš po nastopu domov, slišiš teorijo, da so nam berganti in papiči in, ajde, perice jerkovići in ti modeli smešni že samo zaradi naglasa. Baje da delujejo kultno zadeti, ker imajo tako dikcijo. Odprejo uste in se rolaš. In Žan Papič, fakmi, on ima dikcijo. In to kako. Najboljši je takrat, ko ne ve, kaj bi povedal – to se sicer na nastopih, tistih ene sedem, osem, kaj sem jih do zdaj obiskal kar (pre)pogosto dogaja pri nas. Njemu pa ne. Pri njemu je drugače. Takrat se pogovarja kot Razkolnikov. Sam s sabo, razdvojeno, a po domače. Momlja, grk, hrk, ma kaj sem reku, tako pa tako pa … Kar nekaj, ampak ko smo ga poslušali, smo se rolali. Štose seveda sproti pozabiš, lahko bi si jih zapisal, kar bi bilo goljufanje.
Ampak dajmo pisnit samo to, da je zmagal že s tem, da si je dal gor nase, na vseh sto kil, za katere je resno garal poba, ki je na televiziji zgledal nekoč skravžlano shujšano, gor nase je navlekel oprijeto črno majčko. Da se je videlo, kje je noter dobil tisto razliko v dvajsetih kilah. Štosi na račun teže znajo biti poceni in včasih tudi so, ampak Papič je kraljeval na odru, ko je povezoval program ter podajal priložnost štirim preostalim nastopajočim: že omenjenemu Kokošarju, pa Ervinu Šišiću, ki marljivo pili svoj post-čefurski repertoar, saj je po dobrodelnem nastopu v MC Pekarni konec leta povedal podobne fore o čefurji vs. Slovenci, vendar je tokrat znal sodelovati s publiko in napak ujel, da je Akoya pevec in ne, kakor vemo, lokal; potem je Mark Džamastagič zmagoval z espe logiko, še zlasti, kako vse to predočiš mami doma, ker nekaj moraš iz sebe naredit in štosi so delali, ugibam, tudi za tiste, ki nimajo espeja; pa domačina Davida Gorinška, ki je dobro povedal, zakaj je Ana zdaj vzdevek, ker je bila jeba, ko je uporabljal pravo ime bivše punce, pa so jo klicali, češ, zakaj mu nisi pucala stanovanja. Ali nekaj takega.
Skratka, Žan Papič je pokazal, kako agilna, klena, domača, sveža, močna, udarna, povezovalna je domača stand up scena. Še zlasti takrat, ko je tako naravna, tukaj in zdaj, ko ne gre toliko za kopiranje tujih Netflix stand up specialk. Žan Papič je deloval kot tip, ki pride v lokal na beden dan in naredi top šit večer. To. To mu je ratalo. Da je nasmejal vse od kelnarjev, kar zavidljivo obiskanega KGB-ja in, to šteje največ, kolegov standuperjev.
Bis. Hvala punci na vstopninah, da je vrnila dialog, pa da Dode nismo ujezili. Prošnja pa za standuperje: dajte morda malo manj listat po moleskinih, če že greste po švingcetlc, dajte na roko, na tla, na en list papirja. Ker je vmes delovalo, kot da bi šel rocker po stojalo in špilal komad ob stojalu. Sicer pa kapo dol.
Boljšega samozaštihanje se ne da najti! Nak. Kakšno samozaštihanje! Ko se režiš in ti gre hkrati na jok. Shakespeare bi ploskal, gotovo. Ni nemara to najbližje časom Shakespeara, elizebatansko gledališče? Ko ni samo zaželeno, temveč priporočljivo, da se krohočeš? Saj ste gledali film Shakespeare in Love. Ali pa kake druge filme, najbolj nam iz glave pade Dead Poets Society/Društvo mrtvih pesnikov. Pri nas morda ni take močne tradicije v ZDA, kjer se igralci spominjajo svojih srednješolskih gledaliških vlog. Ampak točno taka predstava – še posebej, če jo gledaš z dijaki, tokrat Prve gimnazije – je Sen kresne noči, slabo leto po aprilski premieri, ko smo obhajali 400-letnico Shakespearove smrti.
Priznam, da nisem nikoli bral Sna kresne noči (upamo, da sklanjamo prav?). Ne vem, zakaj. Nisem. Ni me Društvo mrtvih pesnikov tako namamilo, da bi šel čitat Shakespeara, kot me je recimo 10 Things I Hate About You, da sem ne samo šel čitat Ukročeno trmoglavko, ki je v bistvu osnova filma, temveč sem do onemoglosti gledal, kako Larisa Olenyuk zažvali Josepha-Gordona Levitta, kar je imelo dolgoročne posledice. Ampak o teh kdaj drugič in na katerem drugem mestu.
S Shakespearom je bil že v srednji šoli križ. Ne, Baz Luhrmann in njegov Romeo+Juliet ni kaj dosti pomagal. Ko misliš, da štekaš Hamleta, ga v bistvu ne. Ko ga ne, ga v bistvu štekaš. In ko sem šel čitat sinopsis tokratne uprizoritve, mi ni bilo jasno ama nič. Čital in čital in čital sem, gor dol, dol gor, pa nisem prišel nikamor. In ugotovil, ko sem se zaman in napak piflal, kot v sredni šoli, da je to najslabši možni način, da bi bil dojel neko umetniško delo. Saj jo bodo uprizorili, ne? Plus, na spletni strani lutkovnega gledališča je lepo z modrimi velikimi črkami pisalo 12+. Torej, če najstniki tole poštekajo, bom pa jaz tudi, ne?
Pač, ne vem, kakšen odnos imate vi do klasikov. Jaz premorem preveliko dozo strahospoštovanja, s poudarkom na strahu. Ne vem, zakaj, ampak tako pač je. Toda po drugi strani lutke? Ko sem srečal v Isabelli kasneje kolega, glasbenika Martina P., je tudi sam pokazal kake pol metra od tal, ko je razlagal, kdaj je bil nazadnje v lutkovnem. »Ko sem bil taki… Mali.«
Nesporno dejstvo je, da je Lutkovno gledališče najboljše gledališče v Mariboru. Vsaj za nas. Zložljivi stoli, mično urejene hostese, ki jih pohvalijo še gospe. Res luštkane, ena se je sploh tako vljudno smejala in tokrat smo se zelo fino znašli tudi z blagajničarko. Garderoba je štimala, morda bi lahko le nekoliko prej začeli spuščati v dvorano, saj se je zunaj pripravljalo k dežju, poleg tega je včasih malo utesnjeno hoditi po hodnikih, ura je pa tri minute do predstave (karikiramo). Morda to pišemo samo zato, ker se v Lutkovnem tako dobro počutimo, čeprav smo tam doslej gledali, hm, da se spomnimo… Ja, Tovarishio in že pred časom Jureta Ivanušiča, ko je prirejal Jacquesa Brela in je bilo nasploh nepozabno. Pa tudi sicer, sprehod po Lutkovnem, ki ima krasno ekipo, je sprehod, kjer gledaš, z otroškimi očmi, kaj vse imamo danes. Ker včasih smo lazili gor nad knjižnico, v najmanjšo dvorano v mestu in ja, tam uživali, neskončno, baje smo kričali, takoj ko so pogasnile luči nato pa se, vsaj sam imam par spominov v obrisih, predali temu magičnemu svetu lutk.
Foto: Boštjan Lah
Ampak okej. Tisto so lutke za otroke. To pa je predstava za odrasle. In to za odrasle, ki se znajo sprostiti, predati in zabrisati na glavo v še tako klasično predstavo. Ki je klasična. Kot je spisal v recenziji kolega z Dela: tole je commedia dell’arte, mojstrsko komedijo. Ampak je predvsem predstava v predstavi. Kako nor preobrat, premik, dvojni zasuk pripravi režiser Metteo Spiazzi. Za tiste, ki smo šli lutke gledati prvič »po sto letih« in upamo, da bo takih predstav čim več (saj pripravijo po šest premier na leto!), je tole bila lekcija vseh lekcij. Kako ne imeti pričakovanj, kako se niti ne ustrašiti, češ, saj sem prestar za lutke. Eh.
Sen kresne noči v taki izvedbi in samo v taki izvedbi lahko prikaže komedijo, kakršnih v »resnih teatrih« (narišite si največje možne narekovaje, prosim lepo) danes skorajda baje ni več. Ali pa mi živimo nekje za luno. Eno ali drugo, saj ni pomembno. Že začetek je namreč dvojen: dvakrat slišimo opozorilo, naj ugasnemo telefon; zavesa gre gor, pa spet dol, pa spet gor. Kako poigravanje z gledalci, neverjetno. Aja, saj res, gledalci. Tako, čez palec, je bila publika mešana, otrok – torej takih, ki še gledajo, če jih v Gardalandu spustijo na vlakec – relativno mala, dva premajhna, pri čemer je fantek padel noter, ko je gledal lutke, punčka pa zaspala. Nič hudega.
Prav ta fantek, star, kaj pa vem, nekje med šest in osem, nismo stručkoti, je bil dober tesni material. No, saj je bila tudi Minca Lorenci, ki je sedela na moji levi (hvala za bonbon, mimogrede) in padla totalno noter v predstavo. Toda fantek je ponazoril bistvo predstave, ki je v bistvu razsekana na dva dela. Najprej namreč vidimo ekipo petih »gumbcev« – prav vsi imajo nadeto lutkovno masko -, kako se pripravljajo na to, da bodo odigrali Sen kresne noči. To je najbrž skoraj neponovljivo, kako dobri so. Njihova severnoprimorska/kraška dialektalna govorica je nekaj, nad čimer bi stoječe ovacije odkričala Iztok Mlakar in/ali Smaal Tokk. O, ja. Bi. In v tem delu, ko se nariše popolnoma magičen svet, čeprav je v bistvu razgaljen, saj je scena slečena do zadnje stene, je Tilen Kožamelj briljanten. Tako briljanten, da nas povsem povozi, ko se nato spremeni v žensko vlogo, ki pripade tudi izvrstnemu Mihi Bezeljaku. Maksimiljan Dajčman, Danilo Trstenjak in Anže Zevnik en za drugim temu briljantno sledijo. Zakaj briljantno? Zakaj tako razmetavamo s pridevniki in hvalo? Zato, ker so spomnili, pokazali in razkrili, kaj je bistvo igralstva kot takega. Kako se pripraviti na vlogo, kako jo definirati. Res. Če je kdaj bila kaka predstava v predstavi prikazana tako, kot bi naj bila, je to uspelo tej zasedbi.
Kajti preskok, pa naj bo to pantomima z uporabo listov, iz katerega se da narediti najbolj preprosto masko vseh časov, ali igranje z lučmi, kjer svetilne luči že dolgo niso tako osvetlile temačno stran karakaterjev, je režijsko driblanje prve klase. Kajti preskoki med priprave na predstavo in nato igro so bili močni. Že zato, ker bi otroke zbegali in tistega fantka tudi so. Namreč, ko so igrali vloge, torej izven sebe, so maske igralci slekli in igrali čisto konkretno predstavo. Kakšen zasuk, a? Saj, kot pravi napovednik predstave:
V sanjah pogosto oživijo skrivnostne podobe, osebe in simboli, katerih smisla si budni ne znamo razložiti. Takšen želi biti tudi ta Sen: čudaško zrcalo življenja kot labirint, kjer tu in tam izgubimo občutek za to, kdo smo in kam smo namenjeni. Zato je fabula v dinamični multižanrski predstavi ohranjena le v osnovnih potezah – ljubezenska tematika jo na rahlo veže v številnih barvah in zvokih, ki sporočajo o večplastnosti najmočnejše življenjske sile.
Torej sploh ne gre za klasično interpretacijo. Ja, saj razumemo, da skuša Spiazzi vsaj v obrisih slediti izvirniku, toda že na Wikipedii je obnova zgodbe relativno dolga in tudi dokaj konfuzna. Za lutke gotovo, kakopak. In za nekoga, ki ni prebral izvirnika, tudi precej tuje in temu delu zgodbe, kaj spada kam in zakaj, ni tako lahko slediti, čeprav je močnejši tisti del, kjer se pripravlja igra o Piramu in Tisbi.
Sen kresne noči v tej izvedbi ovrže kakršno koli linearno sledenje tekstu ali njegovemu sporočilu. Uspe mu nekaj drugega. Gledaš. Predaš se. Vsaki sceni posebej, ker so žanrsko tako ločene in po svoje na prvi pogled nepovezane. Ko j treba igrati steno ali se pogovarjati skozi luknjo, razumemo vse. Ko se igra ljubezen, je karikirana do onemoglosti, saj vse vloge odigrajo moški, ki pa svoj spol reducirajo na karakter in bolj izražajo osnovna človeška čustva, razpoloženja, stanja. Lutkovnemu gledališču primerno je vse potencirano, ampak tako, da je tako prekleto resnično in dojemljivo, da smo mi povsem padli v predstavo, ne da bi v bistvu dobro vedeli, o čem gre.
Vsaka scena je zgodba zase. Vsak lik je drugačen, vsaka cunja, sablja, krzno, lisica.. Vse dobi na novo pomen. Pa ni prav to bila največja želja in hkrati odlika gledališča v Shakespearovih časih? Da so ljudje antični ali zgodovinski ali bajeslovni štof relativno hitro dojeli? Videli astronomske razlike med jokom in smehom, med seksom in smrtjo? Zato je Sen kresne noči Mattea Spiazzija predstava, ki bi najbrž vsakega dobrega igralca spomnila, zakaj je sploh postal igralec, zakaj to počne in zakaj gledamo to, kar gledamo, zakaj uprizarjamo to, kar uprizarjamo?
Baje je 75 minut, kolikor traja predstava, dokaj dolgo za lutkovno gledališče. Nam se ni zdelo niti malo, ker je tako prekleto zgoščeno, razumljivo, spoštljivo do prav vsega, čeprav gre v vsem ravno daleč, čez rob, hodi po tanki liniji, vendar je nikoli ne prestopi, četudi skače po liniji, da bi jo zlomil. Pa je ne. Niti ne s harmoniko, ki tako presneto paše noter, celo s sklepno glasbo iz filma Boter ne. Sen kresne noči je bojda lahkotna predstava, če ne kar lahkomiselna, in to je uspelo Spiazzi. Da gledamo podobe, da spremljamo vsako sceno posebej, da vpijamo, se predajamo in da nas vrže v nek čisto drug svet, kar igralcem uspe že s spektakularno dobrim izražanjem. Ne, take primoriščine še dolgo ne bo in v primerni rabi dialekta bi se lahko slovenski film (izjema je tu Pr’ hostar) marsikaj naučil. Igralci – še zlasti Kožamelj – ne zlorabijo dialekta, temveč ga gnetejo, delajo z njim kot s plastelinom. Prav na plastelin sem se večkrat spomnil. Kdaj sem ga nazadnje gnetel po rokah? Pa bi ga. Po taki predstavi absolutno.
Foto: Boštjan Lah
Že res, da je ta predstava slavila 400-letnico Shakespearove smrti (če se to sploh lahko slavi, pa pustimo naše dojemanje kulturnega praznika), vendar v bistvu slavi igro kot tako. In samo škoda je, da to ne igra precej pogosteje. Že res, da dijakom pripravijo nacionalni teatri večne klasike, kot smo videli v petek na Antigoni v ljubljanski Drami, toda sodeč po reakcijah dijakov Prve gimnazije, jim tak princip zelo sede. Kot tisti iz Alice v čudežni deželi English Student Theatra, ki pripravlja za jesen prav premiero Sna kresne noči. Bomo videli, kako se bodo tam spoprijeli s Shakespearom. Spiazzijeva predstava, kjer se režiser ravno dovolj umakne in da prostor igralcem, česar pogosto drugi ne naredijo in predstava izpade naduvano pretenciozno, postavlja letvico prekleto visoko. Bravo! Zakaj? Ker nam je dal občutek, na tistih najboljših sedežih v mestu, da lahko gnetemo spet plastelin in se igramo. In to s Shakespearom. Špasno, molto špasno!
Bis. Gospe, ki je imela phablet, torej največji telefon v državi, sporočamo, da lahko precej boljše fotografije najde na spletni strani lutkovnega, hkrati pa jo prosimo, naj tega ne počne več; Hvala Lutkovnemu gledališču za prijazno in hitro sodelovanje;
Dame in gospodje. Drage dame in gospodje. Dame in gospodje, dame in gospodje, daaame in goooospooodje! To vam moram kar takoj natrabunjati! Ne morem se zadržat, ne morem začet drugje, ne gre. Eto. Iz prve. O, ja. Čisto pretresen sem, povožen, sferderban. Netuzemski. Kajti… Kajti… Kaaaajti! Videl sem ga. Začutil. Zbal. Ampak ja! Jim Morrison je živ! Ja, ja! Živ, živ. Živ, čil in zdrav. In še vedno čisto prifuknjen. Ljudje so čudni, muzike je konec, pet proti ena, to je konec. In, ja, čisto zares je še živ. Lahko ga vidite v Ljubljani! Ja, ja. V. Ljubljani. Naredil, zaigral, zašpilal in riknil, gagnil, crknil je v Antigoni v ljubljanski Drami. Vstal je iz groba, se pobril, oblekel v črno in rekel: Mrtvi su mrtvi! Ooooo! Aaaaa! Eeeee! Če bi to predstavo vsaj jaz videl tam v prvem letniku, ko me je mama še bolj kot prfoksa nagonila čitat Atigono in Kralja Ojdipa, bi bil nemara tudi jaz Jim Morrison. Ali pa, še bolje, Damir Avdić, Jurij Zrnec in Nina Ivanišin. Jebemumajku, kaka Antigona, kaki Kreon, kaki zbor, kaka režija! Šest od pet, sedem od pet, osem od pet. Več kot pet od pet. Oooo. Aaaa. Eeee. Jebemumaaaajku. Antigona, Turbo Mach 3 ne žiletka tako.
Ampak gremo počasi, res, lepo počasi, na začetek. Tole bo, opozarjamo, najbrž dolg tekst. Ne vemo, kako dolg. Ker pišemo na navdih, na izust, na izdah, na eks. Ker drugače nima smisla. In kje začeti? E, to sem tuhtal, ko sem se osedlal tja prek, k Prekotrojancem. Tja, kjer sem prebil devet let, razočarano ugotovil, da ne vem, kako Ljubljančan izgleda in nikakor nisem našel identiteta (šele potem sem ugotovil, da ta v prestolnici najde tebe, ne ti njo), imel dve leti od tega abonma prav v ljubljanski Drami, bolj zato, ker sem verjel, da bom kupil abonma z mamo mojih otrok, pa je ona potem kupila svoj abonma na prvem štuku prva loža, da sem bolj gledal njo kot vse tiste zajebane predstave (recite karkoli, predstave v Drami so, četudi po le dobrih ducat izkušnjah, resno zajebane, kar sploh ni slabo), pa sem vseeno predstave bolj poštekal kot njo. Ampak ni to poanta. Nak.
Pred ljubljansko Dramo sem imel (in še vedno imam) strahospoštovanje. Še ko so uvedli cikel Drama Akustika sem imel nek cmok v grlu. Pa ne, ne tistega kislosmetanastega, ko se bojiš, da boš viden in to. Ne, ne. Bal sem se, pa sem zamenjal en faks (FDV) za drugega (filofaks), vpisal študij slovenskega jezika in književnost in vzel abonma in šel. Trpet? Ne. Ne ravno trpet. Pogledat? Ne. V Dramo ne zalutaš, v Dramo ne greš-samo-malo-pogledat. Drama ni firbec, veš. Drama je tlaka. Drama ima na vrhu odra napisano Libertas, pa si misliš, da te nekdo resno jebe v glavo, ker se ne počutiš svobodnega v tistem trenutku, ko kupiš abonmna. In ostaneš za vikend v Ljubljani za predstavo Ojdip v Korintu, recimo. Eni se grejo za vikend sankat, poseksat ali na kremšnito. Eni se grejo mrcvarit. In ja. To je bil izziv. Vedno. Kako zelo me bo Drama pregazila.
Ampak sem se preizpraševal, od kod ta prastrah v kosteh? Kaj od kod. Iz srednje šole, od kod. Na začetku je bil domišljijski spis. Slaba trojka. Da imam težave z izražanjem je sledil prfoksin pripis, ki je seveda kmalu postal refren, vsi spisi pa bolj ali manj nedoživete trojke. In vse je bilo kmalu poskus eseja. Celo leto smo gagali v prvem letniku slovenščine za maj, ko sem se prvič na smrt zaljubil, ko je sledil ta veliki poskus eseja. Ker, dragi fazoti, matura je pred vrati. Pustimo, da smo se vmes uvrstili še na en mundial in da smo skoraj vsi prvič vmes seksali, naredili izpit za avto in ostale neumnosti. Ampak ja. Matura je pred vrati.
In tako je, prav spomnim se, nekje tako kot zdaj, februarja, marca, moja mama opazila, da pa kaj veliko ne čitam. Ne vem, od kod ji ta ideja, ampak najbrž je imela prav. Niti ni moja mama zgodba. Morda sem kako slabo oceno dobil (jebena matematika), morda je bilo kaj drugega, ampak dva, tri mesece vnaprej sem se spravil čitat Antigono in Kralja Ojdipa. Kondor opcija. Prebereš najprej spremno besedo, ker si star 16 let in rabiš pomoč, pa te zajebe že spremna beseda. Ker pač. Vsaka čast Kosovelu, Jarcu, Ketteju in ekipi, da so bili rosno mladi sposobni pecat v starogrščini in podobno. Slava jim. Mi nismo ta generacija, jebiga. In, skratka, tako jaz čitam in čitam, pridem do konca in pač… Me ne povozi. Ne tako kot mojo kolegico, ki je bila z mano na predstavi. Ona pravi, da se je kar razjokala, ko je tole čitala.
Foto: Peter Uhan
In je prišel maj, prišel je esej. Prav spomnim se, da je bil torek, ker smo imeli v prvem letniku le v torek popoldan pouk. Zunaj sonce, v omarci fuzbal žoga, sošolke vse bolj tolsto razgaljene. Žur, si lahko mislite. Mi pa jebeni esej. Naslov je bil že taki, da bi šel štihat mrtvega Polinejka, skakat po njem. Neka dilema o Antigoni ali nekaj takega. In sem se mučil, ljudje, kako sem se mučil, 16 let je tega, pa se spomnim, kako sva se s parker penkalom namučila. Joj, prejoj. Ampak hej. Nisem ga najbolj nadrasjal. Ne, ne. Ta čast je pripadla sošolcu Milka.
Veste, dragi čitatelji, sošolec Milka je bil tič res posebne sorte. Lase je imel na špičke, žogo je brcal postrani, ampak nekako vedno proti golu. In kasneje je vpisal filozofijo in grščino (in potlej ga nisem skoraj nikdar več videl, ga pa toplo pozdravljam na tem mestu). No, tako mi pišemo, skoraj debela ura že gre mimo, mučimo se in mučimo. Nakar se oglasi fazo Milka.
»Em… Gospa profesor…«
»Kaj bi rad?«
»Em… Jaz… Nimam… Tega v tekstu…«
»Kaj?! A me ti … zajebavaš?«
O, gospa profesorica so zakleli, huda ura bila bo, smo se mi ozrli kot antični zbor.
»Ne, ne. Čisto res.«
»Pa kako nimaš? Ti sploh veš, da je tekst že več kot dva tisoč let isti?!?!« se je skoraj penila okrog ust.
»Ja, nimam.«
»Pokaži, daj da vidim, kaj, za vraga, si ti to bral.«
In je Milka segel v torbo in ven pomolil črno knjižico. Bemtimast. Pa je res. Tako črna kakor moja. Kondorček. Dobri, stari kondorček.
»Ja in? Kako nimaš?«
»Ja nimam.«
»Daj sem.«
»Izvolite…«
In ji je dal. In ona ni vedela, ali bi se zasmejala, bila tiho ali vrgla šolstvo in sebe skozi okno.
»Pa kaj si mislil? Pa kaj moram dati tako natančna navodila?«
Mi smo gledali kot zadnji buteljni.
»Pa saj veš, da delamo an-ti-čno književnost, ne?«
»Ja, gospa profesor.«
»In, kaj meniš, Matej, se tebi Dominik Smole zdi, kot da je živel v Stari Grčiji?«
Milka, dobri stari Milka, seveda ni rekel nič.
»Nič, piši dalje, bova že nekako to uredila. Joj joj, kake generacije, vsako leto hujše, vsako leto slabše.«
Tega slednjega gospa profesor najbrž niso rekli in povsem dopuščam možnost, da je moj spomin postal res dober dialog, ampak nekako tako se je to primerilo. In takrat sem sklenil, da bom to nekoč zapisal in da si bom, da ga jebeš, ogledal kdaj predstavo Antigona. Ne vem, kako sta Milka in gospa profesor uredila svojo situacijo, vem samo, da sem jaz – eden od šestih abonentov v SNG Maribor v našem razredu – grobo pogrnil na tistem poskusu eseju in da se mi je književnost skoraj dokončno zagabila, ker so sošolke harale s peticami, pa nisem bil prepričan, da so stvar prebrale. Kot sošolka na faksu, ki je prišla ven iz kabineta, cela naorgazmena, kričeča: »Desetka, pa onega glupega Stritarja sploh nisem brala!!!«
Foto: Peter Uhan
Skratka, eto, frustracij za izvozit, malo morje in to. Zdaj, osnovni plan za Urbani.si ta vikend je bil primarno takšen, da bi si ogledali tako Antigono kot Ljudski cirkus Sakašvili, pa nam je Gregor Baković, igralec, tisti ja, prekrižal plane, ker je zbolel. Prmejdun, kako nam je zrušil plane! Ampak smo cincali, skušali ujeti potem Antigono v Ljubljani pa še Staromodno komedijo v Mariboru (Alan Kavčič v SNG Maribor ima veliko potrpljenje z nami, hvala Alan!). Na koncu smo videli »le« Antigono. Delno je zato kriva lepa Helena, pa ne, ne ona iz Iliade, čeprav bi jo Paris ugrabil (vprašanje pa je, če bi se šli vojno, bi pa Homer gotovo kaj spesnil). Ne, ni delno kriva. Helena je kriva. Ker je po predstavi, ko sem mislil jaz že laufat do avta in odkliopeljat na naš konec Trojan. Pa ni mogla, da ne bi.
»Moram nekaj kratkega! Moraaaam!« je pisnila.
In veste, kaj? Moral sem tudi jaz. Kako napačen vrstni red besed, vem, vem. Ampak to je predstava, ko je vse narobe prav. Kot je rekel gospod Morrison. Rad je imel ljudi, ki so ga zdrmali, pretresli in vzbudili v njem neprijetnost: »Izpostavi se najglobljemu strahu; kajti zatem strah nima več nobene moči, strah svobode pa se skrči in skopni. Svoboden si.« Dobri stari Jim. Stal sem pred njegovim grobom eno uro na Pere Lachais v Parizu. Ja, ja, tudi jaz sem kupil vmes zaroto, da tam not ni on, temveč gajba pira, on pa preganja kamele ali antilope nekje med Kenijo in Ruando. Ampak tam ga, naj sem še tako rjovel z muziko v ušesih, nesrečno zaljubljen, srečno izgubljen, nisem poštekal. Ne tako kot v petek, 3. februarja 2017, ob sedemnajstih.
Ne vem, kakšne so vaše osebne preference za petkove večere. Jaz zdaj vem, kakšne so moje. To bi. Razsekajte me. Kot kos mesa. Dajte, javim se za gudeka v Odi gudeki. Bamf! Še dobro, da sva s Heleno premogla prešerno dozo optimizma. Marsikdo namreč, ko zagleda hordo mozoljavih dijakov, začne sikat in si misli, pismo, to bodo ja klepetali, pa snepali, pa se šlatali, pa fotkali pa… Mater, takoj sem to zatrl v sebi, saj nisem star 60 in tudi ko bom, upam, da ne bom zagrenjen. S Heleno sva posedla v ložo, parter levo, kjer so nam sedeže podali v ljubljanski Drami in se zanju – za sedeža namreč – tako iskreno, ganjeno, otipljivo in prešlatano zahvaljujeva, da vam težko opišem, kako zelo. Nekaj magičnega je v stolih ljubljanske Drame. Ko sem čital Kocbekove dnevnike, sem ugotovil, da je še on sedel na teh prastarih zicih. Najbrž niso tako stari, ne vem, pojma nimam, ampak bilo bi lepo, če bi moja rit sedela tam, kjer je sedela Cankarjeva rit. Ni to fajn? Rit na rit?
Prvič sploh sem sedel v loži ljubljanske Drame. Tretja levo. Vse druge so sicer zasedli dijaki, ki so, za razliko od naju, očitno vedeli, da imaš tam svoje obešalnike in to. Midva sva se pač nasmejala sama sebi in nato ugotavljala, ko sva premerjala dijaške face, in tudi dosihmal ugotovila, da so najbrž prvi ali drugi letnik, da je njihov dialekt ovinkasto koroški in predvsem ugibala, kateri od njih bo odvetnik in kdo zdravnik in komu se kaj sanja in kaj ne. Zdaj, za frocovje to najbrž ni idealna ideja o petkovem popoldnevu. Gotovo ne. Generacije so se spremenile… To sem slišal že jaz. Češ, kako neotesani, nevljudni, nenačitani da smo. In kako ne bo nič iz nas. No, niso nam to rekli, seveda ne. Bila je še boljša finta. Rekli so nam, tam leta 2004, froci, deca, pojdite študirat gradbeništvo. Če je bil res kaj krut vic, je bil to. Idite gradbeništvo. Haha. Trica Igorja Bavčarja ob sireni čez celo igrišče. Bamf! Trica! Caf!
Foto: Peter Uhan
Kar želim povedati in zato smo, dragi čitatelji, skočili vse tja do mojega prvega letnika gimnazije, je to, da sem predstavo skušal pogledati tudi skozi njihove nemirne, nezbrane, neafektirane oči. Za mularijo je tole seveda nabor, tudi če skačejo od veselja, ko vidijo, da predstava traja 70 minut in nima odmora. Glede nato, da je tudi Medeja onidan trajala ravno tu nekje, imajo antične drame glavni adut ravno v svoji sodobni zgoščenosti, čeprav bi bil tv serijski format 45 minut najbrž še bolj idealen, ker pač živimo v času Igre prestolov in Hiše iz kart.
Mogočno zaveso, ki je hermetično in vakuumsko zaprla oder, sem gledal s strahospoštvanjem. Ma, klinc pa strahospoštovanje. Strah me je bilo. Da ne bom poštekal, čeprav sem Antigono dejansko po tistem prvem letniku še dvakrat prebral in nekako osnovno foro pogruntal, čeprav sem šele v tretje ugotovil, da je pomembna tudi zgodba Kreona. In da je fajn nekaj vedeti o antičnih anekdotah, ker vic, kako Ojdip vpraša Sizifa, ko gura skalo navkreber, češ, je’l ima umora, pa mu Sizif nazaj blekne idi jebi mater, no, ker tak vic šele potem dela. Čeprav tole ni vic. Ne Antigona. Nak.
Zavesa se je začela dvigovati. Ampak ne prej, dokler ni zadonelo. Pa se je zdelo znano. Prebral sem malo o predstavi vnaprej, tokrat sem se odločil, da bom šel v gledališče kot na dejt. Pač, nekaj veš, malo se delaš, malo fejst, da veš še več. Saj sem z eno dramaturginjo debatiral na Ptuju in se delal, kot da sem Dramatikon na dveh zlaganih tacah, in sem ravno bljuval čez Kralja na Betajnovi, ki sem ga gledal ves polomljen leta 2014 (torej ravno prav za cankarjansko verzijo kolektivne resignacije), ne da bi vedel, da je režiral Eduard Miler, gospod, ki mi je leta 2016 prodal vse razloge za vinjeto in vožnjo v Ljubljano. Saj je bila Medeja okej. Ja. Kot doživetje. Antigona je bila še klasico višje. Ker tole ni bilo le doživetje, bilo je sporočilo, dikcija, šus, okameneli, zamrznjeni frisi in taka Jurij Zrnec in Nina Ivanišin, da sem po predstavi za razcepom Malence kar zavil z obvoznice proti Mostam, ker me je postalo tudi prekleto strah. Držala me je še predstava. In vprašal sem se: zakaj? čemu? kako?
Kaj kako. Kaj. Kako! Dvignila se je zavesa in ja, kot rečeno, nekaj sem prebral, vedel, da je Damir Avdić kar sam zbor. Če kdo, potem on. Še pomnim prvi Yu-Go! v Kinu Šiška, kakršnega potem, to si drznem trditi, ni bilo več. Damir Avdić je bil sam na odru. No sam. Ko imaš v roki zlato lespaulko-gibsonko in za sabo blok od marshall ferša… Nisi sam. Si rock bog. In od tam, čeprav je tudi tega sedem let, sem se takoj spomnil. To je toooo! Aaaaa! A-mol. Pa d-mol. Pa a-mol. Pa d-mol. Pa F-dur. Pa E-dur. Ti-tara-ti-tara-tum-tum. Mrtvi su mrtvi. Zavesa se je dvignila in zlovešče črn, a tako mrtvaško gologlav je z zlato gibsonko kot najboljši zbor, ne, ne, tega Carmina Slovenica in Perpetuum Jazzile ne spravijo skupaj, tako nastavil predstavo… Da sem v hipu odmislil, kje sem, kdo sem, kaj sem. Saj je frocovje klepetalo. Za njih je taka drama, taki štikl, tako narejeno, taka scena, taka glasba, rock’n’roll… Mene bi sesulo, da bi bil star petnajst, šestnajst let. Ne bi poštekal, bi me pa bilo strah, da bi bil težko spal ponoči. Kajti Damir Avdić, bosanski psiho, tako ljubek mož sicer, je obesil in obsodil vse na smrt. Ne samo ljudi, temveč njih sporočila. Mrtvi su mrtvi, đaba ti je molitva sad. Resda so tisti, ki so skrbeli za podnapise, očitno malo kinkali in so uspeli šele na koncu predstave ujeti Avdića, ampak saj približno smo razumeli (no, Helena in jaz), čeprav ta mularija najbrž ni, sploh ker ima Avdić tako prelestno krut bošnjaški naglas(ak).
In vsi ti liki, Antigona pa sploh, Polinejk pa še toliko bolj, so hin že vse od leta 442 pred našim štetjem. Ker za to gre, za štetje. Mrtvi su mrtvi. Avdić je tako nastavil Antigono, da smo se kar sami pokopali, dol, tja dol, globoko dol. Ne vem točno še, katera se je guncala prva in kako točno je šlo. Ampak Nina Ivanišin je, ko je krenila v svoje monologe in preizpraševanja, ki niso preizpraševanja, ker je imelo vse, prav vse, kar je rekla, na koncu tako globok klicaj, da te je prestrašila, prekričala, presunila, približala Antigono, kakršno sta v originalu najbrž videla Anton Sovre in Kajetan Gantar. Premislimo namreč, za trenutek, da je to v Stari Grčiji videlo, kaj, 50 jurjev gledalcev? Tole je bil greatest hits material. In še vedno je. Saj vem, to skoraj moraš napisati. Ono, kako je to oh in sploh vedno aktualno. Veste kaj? Po svoje tudi ni. Kajti danes taki vik in krik zaženejo vsi, ko mora brat gledat, kako sestro posilijo v Igri prestolov in pravijo vsi, da fuj, da fej. Stari Grki bi, prosto po Ojdipu, najbrž zehali.
Foto: Peter Uhan
Finta je, da se Antigona zagunca že na začetku. Ta del je Milerju tako v nulo uspel. Nastavil je tok tako, da skoraj gledamo rikverc predstavo. Din-don. Nihala je kot Foucoultovo nihalo, kjer, kot vemo, smo skužili, da na nihalo ne vpliva nobena zunanja sila, da je taka pač narava stvari, v tem primeru rotacije zemlje. In e. Tako se je zibala, skoraj ljubko, Antigona. Hip-hop. Cik-cak. Nobena zunanja sila ne more vplivati na Antigono. Njena rotacija je v njej sami. In vse ostalo je kot super slow motion, najbolj seveda Kreon. Antigono so torej obesili, pardon, se je obesila, na začetku. Vemo, kaj bo. Že 2500 let vemo, kaj bo. Ve tudi teta Wikipedia:
Med Ojdipovima sinovoma Eteoklom in Polinejkom pride do oboroženega spopada za nasledstvo kraljevega prestola. V usodni noči pride do dvoboja med njima, v katerem oba obležita mrtva. Antigona, njuna sestra, odvleče Polinejkovo truplo na Eteoklovo grmado, kjer pride sovraštvo med bratoma do izraza še po smrti.
Antigona skuša že takoj v uvodnem prizoru pridobiti sestro za sodelovanje pri bratovem pokopu, vendar brez uspeha. Dobrosrčna Ismena s povprečnim ženskim značajem sicer občuduje pogum svoje sestre, vendar njeno početje označi za blazno. Že ob prvem svitu je kralj Kreon, ki je ravnokar prevzel oblast, razglasil svoj vladarski program. Med drugim prepoveduje tudi pokop Polinejkovega trupla, ker je le-ta sodeloval v boju proti državi.
Antigona, ki raje kot zakonom države sledi nezapisanim človeškim zakonom, truplo kljub temu prekrije s tanko plastjo prahu in tako opravi simboličen obred pokopa. Ko je drugič ob njegovem truplu, da bi nanj izlila pitni dar, jo pri dejanju zalotijo stražarji. Odpeljejo jo pred kralja, kjer prizna svoje dejanje in Kreon jo obsodi na smrt. Kljub dejstvu, da je bila zaročenka njegovega sina Hajmona, jo ukaže živo zakopati v kamniti grob. Od tega ga ne more odvrniti nihče, dokler mu videc Terejzias ne napove družinske tragedije. Kralj tako sklene pokopati Polinejkovo truplo in izpustiti Antigono, vendar je že prepozno. V grobnici najde obešeno truplo nečakinje, ki je naredila samomor. Zaradi žalosti ob izgubi najdražje si pred očetovimi očmi vzame življenje še Hajmon. Toda mera Kreonovega trpljenja še ni polna – ob novici o sinovi smrti si meč v prsi zabode še njegova žena Evridika.
Tako original. Miler si je štikl zamislil precej blizu izvirniku. Osnovno poanto je ohranil. A prikazal je nekaj drugega. Ne zgodbo, temveč like. Kako ljubimo na Urbani.si tako gledališče. Že na začetku se Antigona in Avdić ovijeta, on plazi s kitaro okrog nje, pa ne kot rock zvezda (kar v tej predstavi nesporno je), temveč kot njena senca, frdamani Mefisto. Plazi, zalezuje jo, šepeče, straši, testira. Ona se ne da. Ljudje zevsovi, kaj dela Nina Ivanišin! V tisti škrlatni, bordo, skratka skoraj rdečkasti obleki, z lasmi nazaj, popolno masko, s ponosnim razkazovanjem beder v ravno pravih dozah… Lahko bi kdo v tem videl feminizem. Ne ne. Več je. Hoho. Hudo več. Antigona vse druge pregazi. Ja, saj v osnovi Kreon sprevidi šele ko Terejzias, ki ga igra neopisljivo transcendentalna Saša Pavček, napove zlo usodo, ko je Kreon vladarsko gluh za vse osebne izpovedi in grožnje… Ampak v bistvu, tako smo predstavo videli mi, Kreon nima šans.
Foto: Peter Uhan
Ampak ravno to je za zjokat dobro! Ker je Jurij Zrnec naredil takega Kreona, kot je Heathu Ledgerju uspelo (ponoviti) vlogo Jokerja v Batmanu. Ljudje zevsovi! Ko pride Zrnec gor na oder, pride gor kot neka mešanica Kraftwerk, robota, androida, okamenelenosti, trdote. Ne nas razumeti narobe, ampak Zrnec je tako trd. Beton. Ja. Zabetonirano trd. V antiki niso imeli pojma, kaj je beton. Zrnec je jonski, dorski, korintski steber v enem. Njegovi mrki, zlovešči, zaprepadli, groteskni pogledi so – še posebej, ko se zdi, da ima največji heksnšus v zgodovini človeštva, v tistem ravno prav prevelikem mantlu – kot najboljša ritem kitara pod najboljšo kitarsko solažo. Zrnec se ponudi za pogreb. Ne žrtvuje vloge, ne, ne, ostane trumpovski Kreon, idealen za te čase. V sončnih špeglih je pa itak nadcar. Ker je zvezda. Ker je tako oh in sploh vladarski. Ker on ve. Ker on vlada.
O, kako strašna slepota je človeka, ne? Ja. Ja. Ampak ravno to nas je vodilo skozi predstavo, ki ni ne o Antigoni, ne o njeni sestri Ismeni. Ne, ne. Prelomi se, ko na sceno stopi stažar, ki ga igra Vanja Plut. Zdaj, ko je uletela gor in imela svoj monolog, svoje videnje, svojo razlago, sem gledal, kam neki ženska gleda. Iskal sem namreč troteljboben. To mora čitat! Mora! Ne, pa sploh ne, ker bi tako dobro drdrala tekst. Ne, ne. Tole je bilo nekaj povsem osemnajstega. Njen rafal, mitraljez, njeni metki besed so izpadli kot Svet na Kanalu A. Češ, breaking news. Zdaj pa res nekaj pomembnega. Toda ko hodi na koncu z mikrofonom in skoraj naredi intervju s Kreonom… Kruto. Joj, ljudje dragi, kako kruto.
Foto: Peter Uhan
In vmes, ves čas, zadaj praska, boža, lomi, trga, rinta, grize po kitari Avdić. Dura tu ni, dame in gospodje. Mol globočin Hada. O, ja. Če imajo v Hadu spletno povezavo, gotovo na veliko dol vlečejo Avdićev material. Ker za to gre. To ni linearna predstava, čeprav je tako vrhunsko tudi zrežirana, da je dijakom lahko premosorazmerno padala koncentracija in je nekje po fuzbal polčasu tudi popustila, da so se na koncu, škoda, zarežali, ne pa zajokali in zahlipali, ob jebemumater Avdića, ko je padala zavesa in nismo dobili odgovora na sedemustno vprašanja: kam.
Kaj kam. V pizdo materino kam. Saj je jasno. Kreon je moralni poraženec. Bla bla bla. Seveda je. Že 2500 let. Naj bo. Ampak Antigona v Milerjevi izvedbi ne naredi iz Antigone svetnice, iz Ismene neodločne babure, iz Tejreziasa neko Pitijo, ki vse vidi in vse ve. Ne, ne. Nekaj drugega je. Nekaj kar je, kako prikladno, v svoji najavi letošnje sezone, ki smo se ji mi pridružili na samem koncu, spisal ravnatelj Igor Samobor:
Živimo v času čakanja na »dobre« spremembe, ampak nič takega se ne pojavi. Družbena in gospodarska kriza kar trajata in trajata, predolgo, da bi še lahko verjeli, da je to le prehodno obdobje. Je torej to nova podoba sveta? Konstanta? Se bo treba navaditi in v tej podobi iskati spremembe? Če ja, upam, da ne spremembe »v nazaj«, ampak »v naprej«. Pogonsko sredstvo vseh velikih obratov sta bila zmeraj idealizem in vizionarstvo. Postavlja se vprašanje, kaj je danes z idealisti in vizionarji, kje so reformatorji, revolucionarji, utopisti, sanjači, romantiki, entuziasti. Smo potopljeni v realnost tako globoko, da njihovega glasu ne moremo slišati? Ali pa jih ne slišimo, ker imamo ušesa polna blata banalnosti in oči prelepljene s strahom? Smo mogoče priča zmagi pragmatizma nad idealizmom? Gre za izgubo ali samo za popačenje razsvetljenskih idej?
Sama dobra, tehtna, predirljiva in prodorna vprašanja. In ključno? Kdo neki bo dal odgovor? Kdo? Ti? Jaz? Kdo?
Ni veliko javnih prostorov, v katerih bi sedeli poleg tujca, gledali v isto smer in z njim delili življenjsko izkušnjo, ki je bila v tistem trenutku ustvarjena za nas. Gledališče s svojo esencialno človeškostjo je idealen prostor za raziskovanje našega časa, časa, ko vedno bolj izgubljamo občutek za človeško.
Samobor to prepušča prostoru, Miler prepušča času, nam pa ostane časovno-prostorski kontinuum. In vidiš, prokleti Grki, frdamani Sofoklej, kako to res dela tako, da v bistvu ne dela. Zdaj počasi razumem, zakaj so to Grki hodili gledat. Da so si potem še glavo razbijali, dokler je pač šlo. Tole je štof, tole je predstava, ki jo lahko vidiš na deset let. Je čisto dovolj. Žanina Mirčevska je priredila tole tako, kot je Hendrix prirejal Dylana. V nulo. Večplastno. Ohranila sporočilo, ampak jo zavila v psihadeliko, le da si to tako pokjen, da ta droga, imenovana teater, ne more spustiti. Nas še ni. Pa smo imeli pester večer, vožnjo nazaj v Maribor, pa smo raje odpovedali ogled komedije. Po tem ne moreš več gledat nič več. Ni teatra po tem.
Da ne bo pomote, ni vse idealno za naš okus, morda je Hajmon, ki ga igra Nik Škrlec, bolj prostovoljni prispevek v taki priredbi, bolj zaradi pač, kaj te vemo, lepega, tudi Ismena je premalo izdelana, ampak hej, znate vi našteti preostale člane, kaj pa vem, Guns N’ Roses razen Slasha in Axla? Še koga razen Morrisona v The Doors? Ne? Ne gre? Torej ni v tem finta. Čeprav je. Zrneca bom kdaj gotovo nevede oponašal. Toliko stand-upa, vlog, filmov, vsega je dal, ampak da se tako vrneš, najprej k Vesni Milek na tv in s tako vlogo, ko tako veličastno prikorakaš na oder, tako mogočno, da so vsi dijaki utihnili samo da je premaknil glavo (in ko je upognil vrat, si hlastal za zrakom, misleč, da je zadnjič)… In pa grleni, globoki, trdni, ponosni kriki Nine Ivanišin? Jelena Proković je igralce oblekla tako, kot bi radi bili oblečeni vsi fuzbalerji. Tole je bila Barcelona (Ivanišin) proti Realu (Zrnec). Izčiščeno, hermetično, enobarvno, mrko, zatemnjeno, na sceni, kjer je sedem mikrofon prav čakalo na končni refren, pa se je zdelo, kot da vsi ti mikrofoni ves čas govorijo. Igralci so prihajali iz konca in odhajali ob strani, Avdić je skušal predreti zid, zbežati nekam, spizditi z rifi vred, nastaviti tako hrupen krik, da bi izplezal, predrl, razbil vse te zidove, pa seveda ne gre, o ne, v jamo se gremo na koncu vsi obesit, vsi tisti, ki imamo ponos, ki imamo sebe, ki verjamemo v dobro.
Foto: Peter Uhan
Saj. Kreon je taki kot zadnja Lavričeva Diareja, še topla, še sveža. Ko novinar pobara Mira Cerarja tisto o človekovih pravicah, pa reče Cerar, češ, veljajo samo, če jih imamo za ljudi, migrante namreč. Pa ne, ne bomo o politiki. Ne gre zato. Gre pa za moralo, za etiko, za to, zaradi česar je Antigona to, kar je. Prikazana tako groteskno, rock’n’roll pokop v bistvu pa sedmerica igralcev ves čas uprizarja največjo sedmino v zgodovino človeštva s himno Mrtvi su mrtvi. Brez Avdića bi to bila klasična predstava, ena mnogih o Antigoni in njeni borbi za bratca Polinejka. Z Avdićem je tole The Doors gledališča.
Nekaj, kar bi Morrison tako lepo pozdravil. Kot v Miamiju leta 1969, ko je Morrison skoraj zamudil na prvi koncert turneje, ker je tako dolgo v New Yorku tri dni gledal nek performans in je rekel, hej, bom pa še jaz prebijal četrti zid, preplašil in tako osvobodil ljudi. In mu je najrepj nekdo porinil v roke jagenjčka, pa je rekel Jim, dobri stari Jim, češ, saj bi jo pofukal, pa je premlada. Nato pa šel v monolog, ko je narod želel Light My Fire, in poslal vse v kurac tako, da je prijavil: »Adolf Hitler je živ in zdrav in živi v Miamiju!« Potem je pa sledilo tisto, kako je baje mahljal s tičem in vse ostalo. Ko so na sodišču vprašali Morrisona, ob predočenju fotografije, kako na kolenih simulira felacijo pred kitaristom Robbiejem Krigerjem, češ, zakaj je počel to: »Ker je Robbie tako dober kitarist!« Ampak gospod Jim, so rekli sodišče, saj ste morali videti Robbieja stokrat igrati take solaže: »Že, že, ampak Robbie je vsakič boljši!«
In vsakič ko kdo kaj reče v tej predstavi, vsakič ko jo igrajo, čeprav so že drugi pred mano po premieri rekli, da se bolje od tega ne da, da se take klavstrofobije ne da ponoviti, ja, vsakič je tole boljši. Vsakič gremo na kolena. Skrijemo se, zabubimo, pred smrtjo, pred moralo, pred etiko. Đaba ti je molitva sad, mrtvi su mrtvi.
Ko pade zavesa po taki predstavi, ko se spet pojavi nedifinirano ukazovalni video Ateja Tutte, ko začnemo pogrešati to utesnjenost scene Branka Hojnika in ko bi še in še in še, da bi Eduard Miler raztegnil in pokazal še kaj, pademo tudi mi. Padejo naša še tako izdelana, celovita, trdna in plemenita načela. Nič smo. En kurčev nič. Mrtvi su mrtvi! Klanjaj se marmorju! Tako se mi je zdelo, da mi je nekdo rekel, naj se gonim v pizdo materino. Da mi je izjebal mater. In mi je. O, ja. Še nihče tako. Že res, da smo z ocenami, najbrž ker se tako vživimo v predstave, na Urbani.si res radodarni, zato temu dajemo pet, ker več ne gre. Tole je nov standard, vrže malo tudi luč na Medejo, ki je želela šokirati in posegla po preskoku zidu. Eduard Miler nas je zazidal tako zelo, da sem se, ko me je Helena peljala na špricer in jeger gor v kavarno Drama (prvič sploh bil tam, super plac, vinilke in vse), in je prišla pet minut po predstavi Nina Ivanišin k svojim, no, prestrašil sem se je. Čisto. Vzelo mi je dah. Ona se je pa smehljala in seveda preklopila takoj. Jaz ne vem, kdaj spet bom. Vem pa nekaj. Da me je strah. Tako zelo. In kaj ni tudi to poanta teatra? Da te pretrese do temeljev? Da se ti lahko zgodi potem vse živo še zvečer, pa ne more noben prah zapasti čez to?
Ključni citat iz Antigone je itak oni, češ, ne da sovražim, da ljubim sem na svetu. Jaz se sploh sprašujem, če sem na svetu. Ni to – Had? In še nekaj bolj pripali. Ona druga. Ona o nespameti. Kaj če smo mi vsi Kreon? Ha? Kaj pa pol? Kaj če se držimo tako načel? Ampak kdo je potem videc, kdo nam napoveduje zlo usodo? Facebook, vsaki dan znova, ko nimamo otrok, kosila za 100 evrov, izleta na Bali? Ha? Odgovor je samo en: jebemumajku. Ja. Je-bem-mu-maj-ku! Ne vem točno komu. Ampak je. Zakričite še vi. Jebemmumajku, Antigona!
Bis. Najlepša hvala Drama Ljubljana za vstopnici in zelo prijazni gospe na blagajni. Vprašanje imamo sicer za eno hosteso, zakaj je tako pedantno pregledovala vse vrste in stole (kot da bomo kaj odnesli), ampak dopustimo možnost, da je pač bil deževni petek. Tretja parterska loža levo je pa za dijaški abonma najbrž kar idealna pozicija, da gre šepetanje mimo. Škoda malo za nadnapise, jebiga, se zgodi. Sicer pa super. Res. Skoraj osem let je od zadnje predstave, pa je bilo kot »včeraj«. Še bi. Še.
Bis 2. Med pisanjem recenzije smo poslušali izključno Mrtvi su mrtvi, pesem, malo tudi album. Priporočamo tudi vam. Tole reže bolje kot Mach3.
Kri je špricala. Tak’ hudo, ja. Kri je dol tekla. Debela, mastna, viskozna, skoraj bordo kri. Ona, iz notranjih organov. Pokol. Kapljala, curljala, odtekala, žvenketala. Zavesa je šla gor (in ne dol) in odkrila vso grozljivost, srhljivost, tragedijo in mentalni razčefuk z enim samim napisom: M-E-D-E-J-A. E, moj dobri stari Evripid. V nas so zazijale, kukale, bolščale grozljive maske. Fuj. Razgaljen oder za razgaljene duše. In še mraz je zapihal, podobno kot v Peer Gyntu. Bi radi vedeli, kako je pet metrov pod zemljo? Hladno, piha in kosti. Zdaj pa na taki petek, trinajsti povrhu, ti ploskaj. In idi na dejt. In daj izjavo. In napiši nekaj. Huf. Težko je bilo zaploskat. Zelo težko. Kot je težko pisati tole.
Okej, začnimo torej nekje povsem drugje. To je bila moja prva proper premiera. Čisto zares. Filmi ja, predstavitve albumov ja, gledališka premiera pa še nikdar in nikoli. Zdaj… Večkrat sem štofiril po fotkah, na katere sem naletel, zato sem skušal dati kompliment obisku premiere tako, da nisem samo šel po karto (zraven dobiš še gledališki list, hvala SNG!) kar precej prej, temveč še kar k frizerju. Kjer so me, snegu neprimerno, primerno postrigli, vsaj zdi se mi, na fuzbalerja Maribora, pa niti jaz ne vem, na katerega.
Kakorkoli že, v gledališču se – vse dokler se predstava ne prične, takrat se zgodi magija – počutim v akvariju. Kot ona najmanjša ribica, ki jo še alge pohrustajo. Utesnjeno in tesnobno, ker se mi zdi, da ne spadam v ta svet, pa nimam zato nobenega pametnega razloga (okej, kar nekaj neumnih, ampak Urbani.si je namenjen pametnim neumnostim). Saj ni tak bav-bav. Okej. Najprej… Kam odložiš dežnik, ki je povrhu še ves snega poln, bele snežinke na črni znucani mareli? Tam, kjer je garderoba? Aha. Saj res. Bom zdaj kar takoj butnil eno o hostesah v mariborskem gledališču. Štekam, povsem, da so to povečini študentke – ki niso, kot sem vprašal kolegico A., o kateri malo kasneje, plačane 5 evrov na uro -, ki tam pač lepo oblečene, vse zale, vse prikupne, čorijo in čakajo, da pač čimprej mine. Seveda je to lahko tudi dream job, ker utegneš videti predstavo ali dve, kar je seveda bolj izjema, ker pravilopma čistilke v Koloseju in Cineplexu vidijo več kot pa te zalice milice.
Ampak moja opazka je – kar jim vedno povem -, da se držijo preveč togo, resno. Okej, saj štekam, petek zvečer, mi pa dremo noter gledat detomorilko in pravi Die Hard, kot se je izkazalo. Ni ravno žur. Pa vendar, saj če pobezljaš, navržeš kaki štos, rečeš, da so lepe kot vstavi-neki-povprečni-pridevnik in se takoj nasmejijo in so celo komunikativne. Ampak večinoma pa, ko pobirajo vstopnice recimo, stojijo robotizirane, izventelesno in precej neosebno. Nihče ne pravi, da bi morale pohvaliti mojo frizuro (lahko bi pa vsaj frizerja, haha), ampak lahko pa bi pogledale v oči, kakšno dobacile. Saj to ni Ljudski vrt, da bi jih bilo skrbelo za naval, premiera gor ali dol. Pa dobro, se je kmalu izkazalo, da imajo hostese tudi svoje pozitivne vrline. Zelo pozitivne. Take… Družbenokoristne.
Premiere imajo to jebo, da imajo fotoreporterje. Glede nato, da tukaj pišemo o vsem in vseh, kar pač doživimo na (pop)kulturnih prireditvah, sem se počutil kot slabo narejeni gris, ko sem starejšega fotografa in mlado zalo fotografinjo, ki sem jo menda enkrat že skoraj šel pecat, pa ima menda fanta, ki ga celo menda poznam, no, ko sem njima rekel, da me lahko fotkajo komot po predstavi. Kar me seveda niso. Ne, to ni pošteno od mene. Tako kot nimajo pravice javkati muzičarji, zakaj noben ne pride na njihov špil, a sami ne hodijo nikamor (kar velja tudi za veliko število okroglih miz, celo voditelji le-teh redkokdaj pomilijo nos, zato bi težko rekli, da obstaja neka klientela), tako tudi jaz ne bi imel pravice javkati, češ, kaj me fotkate. Naj. Saj je premiera. Okej, v mojem gonzo, rock’n’roll svetu bi dali kako muziko na hodnike, pobirali izjave in nasploh stvar naredili bolj 21. stoletju podobno, sicer se vsi res zreduciramo le na cotovje in naše modne kreatorje, kar sta v mojem primeru gospod H in gospod M. Ali pa gospe, če smo že pri feministični predstavi.
Pobegnil sem na hajzl, kjer si je dobri stari znanec M. brisal hlačnico. Res je bil moker, hvala bogu toliko, da nihče ne bi posumil, da se je bil tako nesramno poscal. Nak. Bus, avto, brozga. You do the math. Najprej sem pomislil, da ga je zlohotna pipa, pa ga ni. Ker ko smo že pri pipah na hajzlu SNG Maribor. Joj joj. Ne vem, kako je na damskem, ampak ta pipa na moškem je resnično nevarna. To pripali, da je joj. Izkušnje veliko štejejo.
Foto: Damjan Švarc
Umil sem si roke in ugotovil, da bi Poncij Pilat lahko snemal reklame za Niveo, skušal imeti small talk z M., pa ni šlo nikamor. Šel sem zato proti dvorani in se spomnil, da so tam sedeži, fotelji in se jezil, ker sem spet prehitro prilezel na predstavo. Nakar tam vidim A. Zdaj A. je prekrasno, inteligentno, prikupno in predvsem mlado dekle. Študentka psihologije, doma tam nekje proti Hočam. Imela sva eno precej pestro epizodo, po kateri sem mislil, da si nikoli več ne bova rekla zdravo, kar bi bilo skrajno toksično v takem okolju, kot je gledališka premiera. Ker sem se zadnje tri dni smejal ob genialni tv seriji Lovesick, sem pobral par štosov od tam oziroma dobil ravno pravo dozo poguma in želje po izkušnjah (tudi za ta tekst, jebiga), da sem prijel za njeno torbico, jo umaknil, sedel in pisnil: »Vem, da je zasedeno, ampak nekaj te moram vprašat.«
»Ja? Ooo, zdravo,« se je nasmejala s svojimi ustnicami, ki so bile tako neopazno, ampak mamljivo namazane, da sem ji rekel, kako izgleda kot Marion Cottilard in bi bila kot ljubiteljica filmov zardela, če ne bi takoj začel blebetati.
»To pa je petek, a? Premira, predstava, mama ubije dva froca, žur, ne?«
»Si legalno tukaj?«
»Kak’ misliš ‘legalno’«?
»Če imaš karto…«
»Ja, seveda. Napišeš par dobrih recenzij in ti jo očitno z veseljem dajo,« sem skušal izraziti hvaležnost in čim bolj prehvaliti samega sebe v obupnem poizkusu pecanja, »kaj ti nisi?«
»Ne. Bom počakala. Včasih te hostese, eno poznam, spustijo noter.«
»Dejansko?«
»Ja.«
»Vau. Ne bom nobenemu povedal,« sem se bogato zlagal, kar je tudi ona prekleto dobro vedela. Pa kaj. Saj tudi ona se bo švercala, ne? Ampak držala pa je v rokah gledališki list, ki ga je kupila. Za tri evre, ampak ga je. V A. je zato bilo vso upanje, da vsi trenutni abonenti ne bodo pomrli v roku dvajsetih let in se bo gledališče nemara resno borilo za mlajše gledalce. A. je sicer povsem netipična post-milenijska generacija. Že zato, ker ima na ozadju plakat nekega filma, dokiča dveh tridesetletnikov. In ne cucka ali »cucka«, torej svojega fanta. In to se mi je zdelo tako kul, da sem moral razviti ta obsesivno kompulzivni intro posebej za vas. Malo sem še poklepetal z A., okej, kaj bi vam bil lagal, želel sem jo povabiti na sto dejtov, v bistvu pa vsaj na koncert po premieri, pa je na moje vprašanje, kake ima plane po predstavi, presenetljivo zvito, Jane Austen stil, zinila: »Šampanjec bom pila, ker je zastonj.«
»Pa niso ti šampanjci ponavadi topli in zanič?«
»Saj je vseeno,« je odgovorila in jaz sem si to kvalitetno prevedel v ne bodi tako razvajen.
Počebljala sva, se smejala, vmes pa sva pripisovala vsaki hostesi njeno posebno lastnosat, pri čemer sva le ugibala, kaj sta počela hostes in hostes – ne, ne verjamem, da je moška verzija hostese stevard, ker to ni faking avion -, ki sta zadihana prišla iz sobe za zaposlene, čeprav sta nemara res morala premikati kake obešalnike ali kdosigavedikaj.
Foto: Damjan Švarc
Ne vem, kako piarovci v teatrih vedo, ampak so genialci, ker ti dajo karto na rob vrste. Četrta vrsta, sedež sedemanjst. Čisto na robu, takoj pri vhodu/izhodu. To je to! Hvala! Zdaj, sedeži v parterju (na Urbani.si bomo enkrat objavili popis sedežev v mariborskih dvoranah in jih rangirali glede na izkušnjo naših tolstih ritnic) so resda škripajoče stari, ampak so tako udobni in največja zahvala gre SNG-ju, da je bila dvorana primerno hladna. Zakaj primerno? Ja zaradi Evripida, d’oh. Sedel sem, rekel gospe poleg sebe, da naj se ne ustraši, ker bodo na začetku zakričali, saj sem bil videl odlomek na torkovi tiskovki, pa je smeje odvrnila: »Hvala, kakor boste rekli!« Nato je, tik preden smo zaluafali, za mano, direkt za mano, sedla ravno A. Vesel sem bil zanjo in za hosteso in za dejstvo – ki ga upam, da vodstvo in blagajničarji ne bodo zamerili ali vzeli za slabo -, da ji je uspelo priti na premiero. Da ne bo pomote, A. mi je kasneje povedala, da je med Borštnikovim srečanjem ponucala sto evričev in se ornk skeširala, da sem se počutil kot zadnje akreditirano teslo, ki je še travmiralo zaradi slabih gledaliških izkušenj (socioloških, ne programskih) in ni šlo niti na eno samo predstavo (oprosti, Daša).
Res sem bil vesel. Da nekdo gre upat na najboljše, da ji bo uspelo smukniti in se uštuljajoče prešvercati na premiero Medeje. Še je upanje, ljudje!
Okej, nautrudil sem vas z introm. Verjamem. Ni bilo malo štofa, ampak sem ga nakucal in nakracljal predvsem zato, da bi videli, kako se nekdo na novo loteva gledališča samo zato, ker je bil dvakrat v loži z družbo, ki mu je govorila, kako se sedi, diha in skratka živi, čeprav sem bil ponosen lastnik abonmaja v prvem in drugem letniku tako gimnazije (SNG Maribor) kot faksa (SNG Drama). Premeril sem dvorano, misleč, da bom videl župana, mestni svet, predsednike uprav, pa je bila publika čisto običajna. Če odštejem fotoreporterje, je bilo čisto in povsem »običajno«. Aja. Saj res. Upanja mi niti vzelo dejstvo, da se A. ni želela fotkati z mano, čeprav sta fotoreporterja tako vneto in predano vztrajala. Češ, da se ne slika. Da je plaha, sramežljiva, da ni zato, čeprav se vidi, da ni. Ampak okej. Tudi prav.
Foto: Damjan Švarc
Dovolj zdaj o mojem intru. Moj intro nima za kefir v primerjavi z introm, ki ga je režiser Oliver Frljić prikazal že v torek na tiskovki s svojo ekipo (res nisem vedel, da po tiskovki, ki je povsem običajna in se pravzaprav ne loči od tiskovk fuzbal klubov, pokažejo tudi odlomek, kar je nadcarsko!). Kakšen uvod! Jao, meni! Izza zavese, ki je v bistvu bolj plastika, kakršno so včasih imeli v mesarijah, je prišla cela ekipa, iz teme, oblečena v temno (vsi, razen Medeje) in s tako temačnimi obrazi, da bi bila ena sama tema, če si ne bi sami – ja, sami sebi – z reflektorji sijali v svoje spakedrane obraze. Groteskno, groza, grozljivo! Bu! In potem kriki, zadaj pa klavirski štof. Zato ja. Kakšen uvod, dame in gospodje! Stoječ v liniji so prihajali pred nas in začeli štancati zgodbo, v katero nas popelje Dojilja (izvrstna Maša Žilavec). In tu se bom, kar zadeva profi recenzije, tudi zaustavil.
Na vsak način sem se hotil lotiti pokrivanja premiere Medeje kot seminarske naloge in diplomske, čeprav sem očitno pozabil, da sem pustil dva faksa tudi zaradi tega, ker nimam zicledra. Šel sem v knjižnico in si znamenito izposodil Evripidovo Medejo (pr. Marko Marinčič), jo prebral na dah in mislil, da nekaj vem, ker sem glumil med branjem spremne besede, da nekaj o vsem skupaj vem. Ja pa ja. Kot sem mislil, da nekaj vem o Srečku Kosovelu, pa je prišel v predavalnico na lj filofaksu prof. Janez Vrečko, vprašal, če vemo, kdo je bil Klement Jug in če vemo kaj o ruskem formalizmu, in je bilo vsega luštnega o tem, kako bomo pirjevci in ocvirki, kaj kmalu konec. Zato ne morem niti malo parirati temu svetu. Vsaj ne še. Niti ne vem, če je to moja želja.
V torek sem namreč šel na tiskovko, malo na hitro prelistal, pa sem si že like (Jazon, Kreon, Ajgej) stežka zapomnil, sploh pa imam šepav spomin na antično dramatiko, ki ti jo skupaj s prvim fuzlom, blowjobom in OIV tednom porinejo v prvem letniku gimnazije. Pa dobro. Sem prisluhnil tiskovki, tipkal, kolikor se da tiho in tam ugotovil, da je, kot je prikupno razložila Diana Koloini, umetniška direktorica Drame, »Medeja sijajen, zelo bogat tekst. Klasična tragedija v tem kontekstu, da je mejna, robna; uprizarja žensko in zgodbo, ki je v vsakem pogledu transgresivna. […] Medeja je izjemna. Označena je kot čarovnica, barbarka, prihaja iz drugega sveta, kjer jo je Jazon […] zapeljal, osvojil, ugrabil, najbrž hkrati, pripeljal v Grčijo, nato pa zapustil. Medeja je lik, ki izvrši najstrašnejši zločin, ki predstavlja robno situacijo, pod vprašaj pa postavi pozicijo ženske […] O jedru in mejah naše kulture […] Veliki zločin je detomor, ki je vedno bil in bo skrajno dejanje in tabu.«
Foto: Damjan Švarc
Že to je ornk štikl, da se spomnite kakega šolskega eseja, ne? Jaz recimo sošolca Milko, ko smo pisali prvi od stopetnajstih poskusov eseja (tudi pravi nam nikoli ni uspel) na temo Antigone, pa je Milka po kaki uri dvignil roko in profesor Miklavčevo vprašal, bolje potarnal: »Em, gospa profesor… Jaz tega nimam v knjigi.«
»Kako nimaš, Matej? Knjiga je stara več kot dva tisoč let!«
»Em… Jaz sem tole prebral,« se je sklonil k torbi, pobral knjigo, četudi Kondorjevo črno izdajo, ki je nevarno podobna Sofoklejevi, in pokazal, »tole!«
»Dominik Smole? Kaj si te mislil?! Nič, piši zdaj, bova že potem to rešila…«
No, Matej je šel kasneje študirati filozofijo in staro grščino, kaj se je zgodilo z njim kasneje, pa žal ne vem, je pa anekdota taka kulska, ne? No, nazaj k tiskovki, kjer sem vneto in zagnano pričakoval, da mi bodo povedali vse, da bom predstavo v nulo razumel. Zato sta Oliver Frljić, nadcenjeni režiser, o katerem vam bo google več in bolje povedal kot jaz, ki sem zelen v tem svetu, in dramaturg Goran Ignjac povedala par žlahtnih, krepkih in udarnih.
»V Medeji smo skušali simptomizirati današnjo družbo, nismo se pa toliko ubadali z radikalizacijo emancipacije. Ubadali smo se z odnosi Medeje in vseh drugih likov, ki niso tako zelo v centru dogajanja. Skušali smo jo brati kot soočenje tragedij konkretnih politik.« – Goran Ignjac
»Prvič sem v Mariboru in prvič je le prvič. Luksuz je, da lahko delam originalni tekst, profiliral sem se kot režiser avtorskih projektov, zato potihem patim, ker ne delam več dramskih tekstov. Večina je mislila, da bom Medejo dal v aktualni čas begunske krize, ker je tujec na več nivojih. Ampak zanimalo me je nekaj drugega: neke vrsta prirojena diskriminacija – ona je postala družbena diskriminacija. Danes imajo ženske enake pravice kot moški, toda kadarkoli se naredi statistika, vidimo, da se nominalne pravice v praksi težko realizirajo. Živimo v patriarhalni družbi. Privleklo me je, da ji kralj daje zatočišče, kamor lahko gre.
[M]edeja ne pristaja na to, da moški ustvarja pogoje za njeno emancipacijo. Igralcem sem velikokrat rekel, da Medeja vstaja proti patriarhalnem modelu, da bi se ta isti model realiziral v drugem kontekstu. To je poskus radikalne emancipacije. Zanimalo me je, ali se to lahko naredi na miren način ali z emancipatornim nasiljem
[M]edeja skuša do konca uničiti patriarhalen model. Evripid je to pisal v času, ko so bile ženske brez kakršnih koli pravic. Mi idealiziramo staro Grčijo kot zibelko demokracije in evropske civilizacije, pozabljamo pa, da so imeli vsi ti ideali sužnjelastniško osnovo. Zanimalo nas je, kaj je na periferiji skozi klasično vprašanje: to je brechtovsko branje Medeje – vprašanje služabnikov, ki so v antični tragediji v glavnem zadovoljni in nikoli ne preizprašujejo svojega socialnega statusa in položa. Medeja ni v političnem vakuumu, je predstavnica svojega sloja, zato je zanimivo, kje se soočajo razredne oblike. Medeja vstopa v področje družbene antagonizacije. Razmišljamo samo o tem, da žena vstaja proti družbenemu modelu, pozabljamo pa, da pripada družbenemu sloju. Začetek je točno takšen: del društva je, ki je vršil pritisk nad nižjim družbenim slojem.« – Oliver Frljić
Huf. Ornk štikl misli, ne? Jap, je. Zato sem naphan in natupiran in možgansko na 120% skočil v to predstavo in skušal razmišljati o vsem tem, vseh analizah, vseh intepretacijah. Pismo rosno. Ni mali zalogaj, ne? Najprej sem se še boril, toda ko gre tekst tako hitro, kot je šel v uvodu, sem se predal, vdal, nehal boriti z Jankom Kosom, Antonom Sovretom, prevajalci, klinopisom in tistiom občutkom, da si zabit kot zadnje teslo, ker ne štekaš marsičesa ali malo stežka slediš zgodbi. Pa saj. Zgodba res tukaj ni poanta, če jo nucate, imate jo tukaj ali tukaj ali tukaj. Poanta je, kaj sem bil občutil ob predstavi in nekje vmes, preden sem padel čisto noter, sem se vprašal, kaj bom neki rekel A., kako bom pariral njeni intelektualni drži, to so resne punce, take, zajebane, take, ki ti bojo takoj vrnile žogico in hvala bogu.
Foto: Damjan Švarc
Ne vem, zakaj, ampak kmalu sem se počutil kot šovinist. In to resen šovinist. Češ… Saj ni čudno, da tole ni šlo takoj v greatest-hits. Grki so namreč rangirali, glasovali za predstave in Medeja je bila na zadnjem mestu. Sam vem, zakaj mi ni tako ljuba, zakaj v meni ne vzbudi toliko, kot je vzbudila Antigona. Že zato, ker… Kaj pa vem. Je res toliko v tej zgodbi, kot pravijo intrepretacije? Ženska se je, ja, odrekla vsemu, šla z možem na tuje, pobila brata, izdala domovino, v bistvu sploh več ne veš, kaj je mit in kaj ne, kdaj jo bodo rešli bogovi, o pesem, boginja, zapoj mi o jezi Pelida Ahila… In potem jo mož začne varati, ona se upre, pošlje in otera vse v kurac, najbolj capo-di-banda kralja, to vidi dojilja, ki skuša opoziri, hej, imamo psihopatko, vmes se najde Ajgej/Egej, ki predstavlja rešitev, da bi Medeja iz Korinta, kamor jo je zaljubljeno popeljal mož Jazon, na krilih nove ljubezni odpizdila v Atene, pa ne more mimo maščevanja, ker se ji »pač« zlomi svet.
Okej. Tako je na papirju. Medeja v tekstu Evripida deluje povsem izbezljano in prifuknjeno. Stari Grki pač. Medeja namreč ne gre, ne pozabi, ne odpizdi. Nak. Odloči se, da bo ubila hči kralja (zakaj pa ne moža?) in kralja samega s strupeno krono (zlati diadem in peplos, ogrinjalo). Ko rikneta onadva, je jasno, da bosta morala rikniti tudi otroka, zato ju z mečem pobije, na koncu pa odleti na zmaju. O jebotebog na zmaju. Game of Thrones, a? Igra faking prestolov, ne? Saj, v tem oziru, če se samo spomnimo na brata Danaerys, kako je on končal… Se vidi, kako dediščino so pustili Grki. O, ja.
Pa vendar. To je na papirju. To je obnova, to je to, gospa profesor. Ja. Ampak v živo. Ko je Medeja Nataša Matjašec Rošker? U. Jebote! To pa je. Uf. Njena Medeja je zlomljena, skrhana, psihopatološka, čeprav Frljić pravi, kako ne želi, da bi bila klišejska ali pa samo jaz ta štikl tako razumem. Češ… Saj lepo in prav, da so sufražetke v njenem početju videle tudi možnost rešitve in to. Krasno. Ampak ne gre zato. Frljić je, še enkrat, če sem razumel prav in dobro, želel opozoriti na nekaj drugega: emancipacijo. Pa je to res emancipacija? In, e, to je bil moj »full on« šovinistični mode: ženska, prevarana si. Ne prva ne zadnja. Ja, šla si dlje, morala si se odseliti, tvegala si največ. Ampak… V ameriških krimi serijah bi detektiva samo odmahnila, češ, motiv je jasen, the oldest one there is. Crime of fucking passion. Videno, ne?
Razlika je le, da Matjašec Roškerjeva pokaže z briljatno odfukano igro, kaj se zgodi, ko se ti zmeša in ko ne poštekaš več, kaj je prav in kaj narobe. E, v tem oziru pa je Frljićeva predstava genialna, ker gre v skrajnost (ker se le s potenciranjem sranja danes lahko daleč dogura? Ne vem, vprašajte Larsa von Trierja) in ker se ne ustavi le pri detemoru. Gospe pobijejo prav vse moške. Čisto vse. Kruto in ogabno. Ker kaj pa naj? Lucidni vrhunec predstave je, ko Medeja reče: »Zmorem, ženska sem!« Pa se ji cel zbor začne odkrito krohotati, kar kaže na moško, diskriminatorno družbo. Kaj boš pa ti, ženska? Ampak je to res rešitev? Poklati vse? In ostale so samo ženske? Kaj pa potem? Ko bomo pobile vse moške? Popolnoma štekam, da se je hotel Frljić – enako Ignjac – upreti patriarhalnemu modelu, toda ne z absolutnim odgovorom. Medeji se preprosto sname. Ftrga se ji. Že njena uvodna čik pavza je brutalizacija materinskosti, ko vzame plakat predstave in s čikom (boss, mimogrede, modri) odžge oči otrokoma, ki sta tako prikupna na plakatu, ampak hkrati delujeta kot tako očiten kopipejst Kubrickovih The Shining dvojčic, da se zdi kot delujoč kompliment, ki bi ga lahko nadgradial samo še predstava otrok v živo (e, če bi Frljić res želel šokirati in iti predaleč, potem bi dal otroka v predstavo, ampak ja, štekamo, moške lahko koljemo, otrok pač v živo ne, ker bi to bilo, em, tramvatično).
Predstava je v eni uri tisto, kar bi naj, i guess, bilo sporočilo antičnih iger. Preizpraševanje. Zdaj, ne vem, kako je to delovalo pred 15.000 privilegiranimi moškimi (ženske so predstave baje gledale posebej, odmaknjene, ker pač niso imele pravic), ampak verjamem, da to kaže vseeno na naprednost družbe, kakorkoli nenapredno je teptala pravice žensk in sužnjev. Kot rečeno, moja intepretacija, videnje sta šli v banalizacijo. In zdaj, ko razmišljam, res, zakaj se je predstava raje fokusirala na klanje moških, ne pa na otroka? Ni poanta predstave bolj detomor? Ni to ključna groza? Ne vem, ne vem.
Vem samo, da je to gotovo odlika predstave, če se na toliko znakih in kucam in kucam in kucam, vse to preizprašujem in mi predstava ne da miru, kar je očitno razlog, da predstava ostaja na repertoarjih vse odkar jo je obudil Seneka ali nazadnje bojda zelo dobro tudi Tomaž Pandur na Hrvaškem. Frljićeva predstava zagrabi z introm bolj kot koncert AC/DC (pa tam vlak zapelje skozi platno!) in vmes štanca takšno glasbeno podlago, ki jo je izbral režiser sam in zadel v nulo. Padanje klavirskih akordov je razpad možganov in psihe prve klase. Poltonska kromatika pa škripanje, kakršno ima rad ravno von Trier. In luči. O luči. Da se igralci igrajo z reflektorji, je genialno, ker sami lahko manipularijo z usmerjenim pogledom in snopom tragedije in groze.
Pri čemer je vsega toliko, da šele zdaj pišemo o Branku Jordanu, ki igra Jazona tako kričeče, pljuvajoče, bljuvajoče, premetavajoče in kričoče, da si model zasluži čisto petko. Saj ne, da ostali del ansambla ni kul, je, ampak umaknjen v vlogo malo bolj aktivnih gledalcev od nas, toda v Matjašec Roškerjevi in Jordanu ima SNG Maribor takšen biser, takšen tandem, kot ga NK Maribor še do danes ni našel Marcosu Tavaresu (ali Zlatko Zahoviću). Ne veo, kaj mamo. Dejansko ne vemo. O tem, sem razmišljal, ko sta kričala drug na drugega, kot sta mož in žena kričala pred otroci pri meni na Bratovševi nekoč v Ljubljani, da sem mislil poklicati socialno ali policijo (pa žal nisem, zdaj, po ogledu te predstave vsekakor bi), ko je skozi steno šlo tisto šrajanje, kakršno sta uprizarjala glavna (anti)junaka v petkovi Medeji. Njuno lizanje, plesanje, kričanje, dretje, odrivanje… Popolna predanost in nekaj, kar kaže na klasičnost: družinski prepir, kar Medeja, pa lahko Frljić išče v predstavi ne vem kaj vse, nenazadnje v osnovi tudi je. Žena in mož, ki jo je prevaral.
Za razliko od Evripida so se, kot rečeno, v predstavi tokrat odločili pobiti vse moške. In jih potem zložiti na kup. V orkester, v zbor, v backupsingerje. Brutalno. Zdaj, edino, kar nekoliko ni štimalo (skrajno analfabetsko in amatersko mnenje), so bili odrezavi štikli, ki so se odrezavo menjavali, tisti preskok v groteskni muzikal z It’s the Most Wonderful Time of the Year (Frank Sinatra) pa je v meni vzbudil vsaj nelagodje, kasneje pa še kaj več. Ne vem, malo predaleč, pa ne v tistem angažiranem, sporočilnem smislu.
Bolj je zadel konec predstave, kjer je razpadel smisel, občutek za prav in narobe, razkroj civilizacije. Medeja je ljudi razkosala (nenazadnje je po mitu želela iz ljudi delati zrezke, fuck yeah) in jih nato zložila kot legokocke, na koncu pa je razšpricala kri, meso je razpadlo za zaveso in ostale so pokončne kosti, skrite za maskami, ki bi naj pokazale nek nov svet, novi jutri, svet po atomski bombi psihopatološkega razčefuka. Sklepni del, ko prihrumijo zavesa, kri in oglušujoča glasba, ki bi komot bila še glasnejša, je nekaj, kar si je morda Frljić (najbrž, gotovo pa ne, pravzaprav je zelo malo verjetno, zgolj iščem povezave in jih dajem režiserju v usta) sposodil pri genialnem filmu Ex Machina (2015), kjer robotka (prekrasna Alicia Vikander) nadmudri svojega mejkerja in se zgodi precej podoben pokol v želji po iskanju novega sveta. Ker saj to je Medeja, ne?
Absolutni srhljivi presežek filma pa je, ko vodja predstave Jernej Jerovšek (mislim, da je on, če sem se zatipkal, se opravičujem) pride do okrvavljene zavese, v kader, in z gobo iz krvi napiše M E D E J A. Uf! Uf! Uf! Nazadnje me je tako spreletelo leta tega, ko sem prvič gledal film Seven (Sedem), le da tam ženska glava konča v kartonasti škatli, ker je Kevin Spacey taki dober in neponovljiv psihopat (Kayser Sose, bejbi!). Ja, na to me je spomnilo. Na tisto grozljivost, ko lahko ena beseda s krvjo podpiše vso grozljivost. Ali pa se spomnimo samo na generala Kurtza v Apocalypse Now, ne? Uf! Uf! Uf!
Zato nisem vedel, ali naj ploskam. Gledal sem v tla, premražen v dno duše. Zapihalo je iz najbolj odkritega odra, kar se je kdaj pokazal. In na njem bele, skoraj snežno bele kosti. To bo ostalo, ko bo svet enak. Pokol in kosti. Huf. Pretrese, ne? O, ja. Saj smo ploskali in še bi. Vsem. Ker je delalo. Prijelo. Ker tole ne bo spustilo, tole so večne predstave, ki imajo morda kakšno »napako« ali dve (zato ji dajemo štirico).
Ampak Frljiću je uspelo nekaj drugega. Nekaj, kar Netflixu ni. Po predstavi sem šel ven. In vzel tisti šampanjec. Ki, pardon, se opravičujem za povedano kake pol ure prej, je bil nesramno dober. Še bi. O, ja. Njami njam. Počakal sem, da se je narisala A. In sem jo pobaral, kar meni. In ne, ni sšimfala ali skurcala predstave. Ne. Je pa imela eno zanimivo pripombo. Na tisti muzikalni del. Češ, da je tumač. Rekel sem, da naj ne pozabi, kako je predstavo gledala kot slepi potnik, in sem seveda izpadel žgoljavi privilegirani kreten. In sva padla v debato. Zatrjeval in ponavljal sem, kako je predstava oziroma bolj igra, v bistvu banalna. Pač, preboli ženska. Get over it. Je to recept za rešitev sveta? Kill ‘Em All? A? Kruta razgradnja. Vsekakor svojega kurca po predstavi nisem več čutil, zato tudi nisem vedel, kako naj izpeljem večer.
Stopila sta spet pubec in ona kjut fotografinja, spet poprosila, če bi se fotkala, pa se seveda A. ni želela, zato sem rekel, da naj jo magari prepričata ali pa ne bo nič, nakar je pubec rekel, če bi posneli izjavo in smo jo, ker se pač predaš, kjer sem želel povedati nekaj skrajno nadcarskega, hkrati pa ne preveč, da bi mi še kaj ostalo za tale tekst (in je, kot vidite, če ste še tukaj). Povedal sem tisto o Seven in o tem, naj grejo ljudje pogledat, če imajo radi srhljivost. Naj. O, ja. Se splača.
Hostesi sta mi vrnila jakno, ker se je A. medtem že oblekla, pobaral sem, kaj je z marelo, ki je bila še vedno črna, in sem jo hvala bogu dobil. A. ni želela na koncert, je pa imela še pol ure, zato sva šla v Isabello. Tam sva čebljala na hitro, na polno, na veliko je govorila o Mihi Mazziniju, ki jo je ne ravno razočaral, na pa tudi navdušil s kritiko o Toniju Erdmannu, jaz sem govoril kot navit in nato mi je povedala, kako se je skeširala za Borštnikovo srečanje in sem bil nekaj kakor ponosen nanjo. Povedala mi je, da sta mulka in mulec na naslovnici dejansko iz Maribora (in ne vzeta iz Shutterstocka), natumbala kako o gledališču, nato pa sem ji med plačevanjem (ja, Medeja nas lahko pokolje, ampak če povabiš, se še vedno spodobi plačati pir, čeprav se baje ne, in pol pubeci sploh več ne vemo, kako in kaj) pomolil list papirja in kulico in rekel, naj se podpiše in naj napiše eno besedo, ki ji pade na pamet, po možnosti pridevnik. In je napisala Jaša. Hm.
Zjutraj sem odprl Večer in prvič po sto letih prebral svoj horoskop. In naletel na tole spodaj. In ugotovil, da bi še z veseljem šel na kako premiero. Sploh pa z A. ter spoznal, zakaj je Oliver Frljić tako cenjen režiser (ker ti pusti, da se sam jebeš dalje s predstavo in njeno poanto), zakaj sta Nataša Matjašec Rošker in Branko Jordan jebeni rock zvezdi mariborskega gledališča, ki bi »moralo« še bolj to potencirati, saj ima nadbisera v svoji zasedbi, ker v njiju lahko vidimo najboljše in najslabše v sebi, in zakaj gledališče, sploh pa premiera, ni taki bav-bav. Pa tudi, če pobijejo in pokoljejo vse s kurci.
Bis. Kapo dol hostesi, ki je spustila A. noter. Rokavice dol oni, ki se je spomnila, katera je moja marela. In šal dol mariborskemu gledališču za vstopnico. Hvala!
Gonite se. Kako preprosto sporočilo! Simpl. Izi. Gonite se. Pardon, nagonite se. Čeprav… saj to ne omili kaj sporočila, ne? Pa saj. Zakaj bi karkoli omilili. Bam, štrbunk, as, gejm, set, meč! Gonite. Se. Nagonite se. In kdo vam to sporoča? Kaj kdo! Zala Ana Štiglic, monokomedija luzerjev na dveh nogah, to je ta kdo! V predstavi Zorana Petroviča, ki razseka vse, kar ste kadarkoli mislili o monokomedijah. Viktorija 2.0 je – še zlasti na Intimnem odru mariborskega GT22 – tista predstava, ki bi jo morala videti Peter Prevc in Andrej Stare.
Če vidiš predstavo približno uro po tem, ko je Jurij Tepeš iz prvega mesta skočil na sedmo v Bišoshofnu, bratje Prevc pa so bili spet tam, kjer naj ne bi bili, pa pač so, je Viktorija 2.0 res dober štos. Štos, ki te trofi tam, kjer se ti še dalj časa trese. Direkt v zašpehani del luzerskega telesa luzerske miselnosti. Ampak luzer ve, da je luzer samo takrat, ko vidi, kakšni so zmagovalci. Ko dobijo to direkt v ksiht. Čeprav imamo v Sloveniji z zmagovalci malo težave (od druge svetovne vojne pa do Tine Maze, ki bo jutri dričala po Pohorju), predstava Viktorija 2.0. nima prav nobenih težav.
Že zato ne, ker imajo predstave Momenta, nevladne ekipe, ki ima že enajst let, kolektivni duh, prepotreben za tako pogumne, prebijajoče, razbite in samozavestne, skoraj naduvane predstave. Ni zaman pripisano k opisu Viktorije 2.0 sledeče:
Predstava je kolektivno delo skupine. Je del širšega dvoletnega projekta Unplugged/Izštekani
Samo po sebi to naj ne bi veliko povedalo, toda ko Zala Ana Štiglic goni, še preden vi zicnete na svoj zic – in goni iber konkretno na pravem kolesu, ki je provizorično ratalo sobno -, se Intimni oder GT22 vnovič prelevi v taki plac, da po predstavi takoj vprašaš, kdaj bo spet kaj. Ker te poskra, prime, zgrabi, pošlata, zaliže. Ja, že plac sam po sebi. Izbiraš lahko, kje boš sedel, nikogar ne briga, kako je s tvojo (ali čigarkolišnjo) garderobo.
In predvsem je špil »in medias res«, saj naša naratorka, ki ni del zgodbe, temveč njen lutkarski pupetmaster, že goni na kolesu. In goni in goni. In nam pove, no, bolj nakaže, kdo in kaj so zmagovalci. Tisti, ki imajo relativno telesno težo med 90 in 110. Kako to zgleda v absolutnih bedrih igralke, ki odkrito prizna, da ima 61 kil, devet preveč od idealne teže? Zadihano, bi rekli, ne? Nak. Ni.
Sam si predstavljam, da bi tako naj zgledal najbolje opravljen sprejemni izpit na AGRFT. Remek delo. Štigliceva nagoni kolo in zgolj razloži, kaj se dogaja s telesom, kaj je aerobno gibanje, kako gre kisik po žilah, kako možgani izgubljanje telesne mase doživljajo kot stres, tra la la. Zveni znano? Itak! Sto in ena faking dieta. Kaj točno je sporočilo njenega brutalnega gonjenja, med katerim ohranja perfektno dikcijo in vseskozi uspeva preglaševati glasni dinamo? Hm. Morda tisto, kar pravi opis predstave:
Zmagovalci so samozavestni. Zmagovalci so strastni. Zmagovalci se cenijo. Zmagovalci vedo, kaj hočejo in kako to doseči. Zmagovalci nikoli ne odnehajo. Zmagovalci so disciplinirani. Zmagovalci ne čakajo na popolne pogoje. Zmagovalci vedo, da je največje tveganje ne tvegati. Zmagovalci se primerjajo izključno s sabo. Zmagovalci ne potrebujejo nikogaršnje potrditve. Zmagovalci so zdravi in se zdravo prehranjujejo. Zmagovalci so lepo grajeni in imajo čudovite, čvrste, polne zadnjice. Zmagovalci imajo partnerje. S čudovitimi, čvrstimi, polnimi zadnjicami. Zmagovalci imajo spolne odnose. Strastne spolne odnose. Mnogo njih. Prijateljev tudi. Zmagovalci so ljubljeni. Zmagovalci ljubijo življenje. In življenje ljubi njih. Zmagovalcev ni veliko. Zmagovalcev je zelo malo. Zmagovalci zmagujejo.
Ja, e, zmagovalci zmagujejo! Kmalu pa se pokaže, da ni poanta v tem, da bi zmagala naša naratorka, skrbna pripovedovalka. Ne. Zgodba zaniha v drugem dejanju (sicer enodejanke, tehnično gledano), ko se naratorka spremeni v komentatorko. Najprej smo posredna, neshujšana tarča mi, nato sta tarča dve igralki badmintona. Dve… Barbiki. Pri čemer je ena… No, debela barbika. Ornk debela barbika. Barbika, pri kateri se režiš. A to ne bi vžgalo samo po sebi, saj barbiko niti na tako intimno Intimnem odru ne bi bili dobro videli. Ne. Kar naredi predstavo po gonjenju »sobnega« kolesa za resnično kvalitetni šus posrednega prcanja v živi mozak, je multimedijska uporaba prostora. Režiser Petrovič je dobro zasnoval zgodbo, ki jo dramaturgija Mareka Turošika pripelje, hvala bogu, v tu in zdaj 21. stoletja (kar ni tako lahko, mimogrede!), toda največ in najbolje uspeva Moniki Pocrnjić in Toniju Sopranu, scenografkinjam in soavtoricam likovne podobe.
Z enim vzdihom? Vau! Štigliceva je s tamalo nadsposobno kamero (Go Pro) naredila predstavo v predstavi, zasukala pogled tako, da je iz naših stolov naredila tv kavče. In kaj gledamo na kavču? Šport! Kdo gleda šport? Kavč selektorji. In kaj bi najraje imeli športni komentatorji? Kavč selektorskega komentarja! Ki pove, da je debela badminton barbika, no, debela! Kakšno komentiranje, kakšen zasuk, kakšno prcanje! Bravo! Tu se je predstava nagnila. Upravičeno? Ja. Zakaj? Zato, ker je pokazala, da je tenis šport za pusije v primerjavi z – badmintonom. Ker je. Če bi radi shujšali, pojdite nabijat ono »žogico«. Če bi radi izgledali lepo v belem, pojdite v Wimbledon. Totalno odfukan, pardon za besedo, ampak ja, totalno odfukan zasuk in statistika, ki potrjuje, zakaj ne v Mariboru ne v Ljubljani ne dobiš praktično prostega termina za »barbinton«, ki je v tem primeru res barbinton. Štigliceva ob tem kriči in predstavo premika bližje absurdu, vendar je v svojem duhu vseeno površinska, ne pa tudi površna kritika.
Kajti ko sede in predstavi zgodbo Viktorja in Viktorije, Kena in Barbike, ki kasneje postaneta jajce, postane njen opis takšen, kakršni manjkajo v sodobnih igrah in še zlasti romanih. Zgolj z nezmožnim naštevanjem, štancanjem družbeno nagrajeno sprejemljivega, a še zlasti nadzmagovalnega (v prostem času pomagati žrtvam družinskega nasilja ipd.) doseže Viktorija 2.0 točko, ko se nam zdi, kako nismo opazili, da je televizija riknila in da v odsevu poteka šov, katerega glavni akterji smo prav mi.
Ker kdo ali kaj je zmagovalec? Kaj je dobro? Kaj je prav? Je prav, da se Tepeš na glas veseli sedmega mesta, čeprav zanj gara kot teslo? Ne bomo vedeli, ker nimamo niti potenciala zmagovalcev. Ampak a nismo prav mi naredili iz vsega tega zmagovalce? Iz privida, konstrukt neuresničenih želja, namaščenega s tolščo na bedrih? Celulitski privid? Ha! Kakšen šus, vidite!
Morda bi predstavi lahko očitali padec v zadnjem, tretjem delu, ko Štigliceva zboksa ubogega medveda skrajno pedagoško, v bistvu pa nam pripali par vzgojnih (to je direkt, to kroše, to aperkat), da morda ne pripelje predstave do bistva, ki se pokaže v najprej medlem aplavzu ob fejdavtu luči, nato pa huronskih krikih in štirikratni vrnitvi igralke na oder, ki se je povrhu lepo in kolektivno poklonila kolektivu. Toda zmaga predstave je v – mikserju. Jap. Tam. Med nizanjem karakteristik, kakršnih nima niti najboljši wikipedia profil na svetu, namreč lupi sadje, v katere seksualno tišči prste, pardon, prst, pa prsta, in si naredi smuti zmagovalcev, čeprav sadja ne olupi, vmes pa s kladivom razbije jajce, odeto v kondom. Preveč za vas? Morali bi videti. Ampak tudi če ne. Vi kar navalite na smutije. Ker to pijejo zmagovalci, ne?
Viktorija 2.0. bi lahko zaslovela kot monoigra, ki ti prilipa vzgojnega, te pošlje nazaj v klop, da se še enkrat naučiš, zakaj si taki presneti luzer. Pa ne. Ne naredi tega. Nima nobenih politično korektnih moralnih aspiracij, še najmanj znotraj sprejemljivih okvirjih. Ne. Viktorija 2.0 je tisti smuti, ki ga pijemo, misleč, da bomo zmagovalci. Znano je pa le nekaj: da je Zala Ana Štiglic presneto talentirana igralka, ki ji je ta vloga pisana na bedra.
Fak. Imamo tv serijo, kakršne imajo Američani! Ha! Ono, kar najdemo na torrentih in netflixih! Ha! Mamo! Faaaak. Pa je Mateja Kokol pet let mlajša še od mene. Ne. Morem. Verjet. In ji potem rata… Tole. Dobro, da ne bo zdaj izpadlo, kot da je predstava Razlogi za srečo, šarfni prvenec Kokolove v SNG Maribor, gledališki Woodstock, ki bi ga zamudili na kavču, v kafiču ali na eni od milijon drugih zategnjenih predstav, kjer ploskate, da pridejo igralci gor še tretjič, iz vljudnosti in navade, ne pa navdušenje. Faaak!
Okej, niste zamudili Hendrixa, kako z zobmi igra ameriško himno in končuje vietnamsko vojno. Tako iber tudi ni, ni tak’ za dol past, nenazadnje ima predstava cel kup felerjev, ampak vseeno pa prinaša nekaj, kar me je povsem sezulo, povozilo, navdušilo. Mateja Kokol [l. 1990] je naredila nekaj, česar TV Slovenija, Pop TV, Planet TV [častna izjema: Življenja Tomaža Kajzerja] več kot očitno ne bodo še nekaj časa.
Vladimir Vlaškalič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]
Kajti če v tv nadaljevankah na naših televizijah gledamo slabe, neumestne in spužvaste kopije gledaliških dram, zdrizaste žajfnice za razočarane mamice ali regionalni pritlehni štos župnika, poštarja in kelnarce, lahko v SNG Maribor zdaj vidimo čisto pravo tv serijo. Na odru. Ne na kameri, ampak na lesu.
Do zdaj je že jasno, da se dobra tv serija v Sloveniji ne bo zgodila na televiziji.
Kar je, če pogledam malo z distance, itak pričakovano. Do zdaj je že jasno, da se dobra tv serija v Sloveniji ne bo zgodila na televiziji. Če bi se, bi se itak že. In se ni. Največ, kar lahko slovenska tv produkcija spravi skupaj, nista Usodno vino ali Ena žlahtna štorija. Ne. Presežek bo, ko bo TV Slovenija naredila crossover muzikal med Moje pesmi moje sanje in Briljantino. Tema? Modrijani. Glavne vloge? Oni štirje iz Modrijanov, Tanja Žagar, Saša Lendero in Primož Petkovšek. Zato bo za tv serijo, kakršne s torrentov dol jemlje in jih tudi pri nas zagrizeno gleda cela generacija, pač treba pokukat drugam. Očitno. Kar se mene tiče, lahko oni T na koncu AGRFT kar zbrišejo.
Nisem namreč niti najmanj pristaš tega, da bi se morali filmski režiserji najprej dokazovati v gledališču [ali obratno]. Film je film, teater je teater, tv je tv. Samo zato, če je nekdo dober center pod košem v košarki, še ne pomeni, da bo dober bloker v odbojki. Ne gre. Težava pa je, kot je zadnjič dobro skupaj na enem mestu spravila Irena Štaudohar v Delu, da nimamo dobrih scenarijev. Morda so tudi zato sčrtali igro Roka Vilčnika o mariborskem fuzbalu, ki je že bila napovedana. Ne poznam teh zakulisnih iger v mariborskem teatru, ne zanimajo me, vsaj ne še zdaj, ker o gledališču itak premalo vem. Trije abonmaji in par predstav, na katere sem šel, kot marsikdo, v upanju, da bo obisk gledališča dal partnerski zvezi neko težo, niso ravno neka resna referenca, zato je tole bolj videnje, opomba, kot resna recenzija.
Mateja Kokol; Foto: Petra Veber
Skratka, priložnost je dobila Mateja Kokol. In začela čisto na malo, tam spodaj, v Mali dvorani. Zdaj, težava Male dvorane je – bolj kot, da je mala – pomanjkanje globinskega pogleda za gledalce. Le štiri, pet vrst, pri čemer so vrste duple in če se vsedeš tako kot jaz, je resna možnost, da boš videl bolj malo oziroma iber trajno gospe pred tabo. Sploh ker je Kokolova postavila sceno na dolgo mizo, ki je šank, ki je življenje, ki je gostilna, ki je karkoli hočete, da bi bila. Visoko mizo, barske stole. Da smo igralce videli še manj. Bili so skratka previsoko. Ali pa prenizko. Kakorkoli… Razumem, če je režiserka želela, da bi bili vsi na isti tako valovni kot metrski dolžini, ampak ugibam, da imajo oni v prvi vrsti danes resen heksnšus.
Ne bom vam zdaj tu obnavljal predstave. Zato vam nekaj piše na uradni strani, nekaj pa vam po o Neilu LaButeju pove že Wikipedia. Avtor teksta je torej star 52 let, tekst je pa star le dve leti. Zakaj je to kakršenkoli faktor? Ker se mi je zdelo, da so igralci v predstavi za malenkost prestari. Saj ne rečem, včasih to rata. Ravno prej omenjena Briljantina. Nihče v filmu ni bil dijak [Travolta jih je imel 24], pa vseeno dela, čeprav je z leti, ko je holywoodska mularija dokazala, da lahko dobro igra tudi v najstniških letih, v filmu to vse bolj opazno.
Vsi bi radi (po)fukali vse
Nimam pojma, kolikšno starost likov je imel avtor v glavi. Vladimir Vlaškalić, ki igra zmedenega, ne pa tudi norega profesorja Grega, je star 42; Maša Žilavec kot daaaaleč najboljša v predstavi v vlogi razrvane, kolerične, opolzke, direktne in pedvsem prepričljive Carly jih ima še tri več; v vlogi nerealizirane latentno feministično samostojne Steph je Mojca Simonič, letnik 1972. Okej, vsi ti trije so torej generacija avtorja besedila. Matija Stipanič je od njih mlajši za desetletje [1982] in v predstavi, ki jo je težko generacijsko umestiti, kot Kent predstavlja mladost, brezskrbnost, jebivetrstvo in gobčnost. Mladi pubec, ki življenje jemlje prehitro, kresnil bi na gobec vsakega, ker je pač posesivno ljubeč.
Enivej, ker tole ni ne maturitetni esej ne recenzija s tujkami, ki bi jih razumel le recenzent… Prepucavajo se, ti štirje liki, med sabo. Lajtmotiv, rdeča nit? Vsi bi radi (po)fukali vse. Le Greg ne ve, če bi, zato ni čudno, da je ravno on tisti, ki kao največ fuka. Ampak sporočilo predstave ni fuk – no, razen tega, da ženske kričijo “pocuzala ti ga boooom!”, če jih ne šljiviš 5 posto. Ne vem, če točno predstava ve, kaj je njeno sporočilo. Vsi bi fukali, pa potem nafukajo? Hm. Ne vem.
V dobri uri slišimo izključno dialoge [torej dveh oseb], čeprav se zgodbe vseh štirih prepletajo, nikoli pa ne govorijo trije hkrati, kaj šele štirje. V bistvu je Kent 90 posto predstave celo pod mizo in pride ven kot križanec med psom iz azila in bivšim sošolcem, ki je ostal na nivoju srednje šole.
Mojca Simonič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]
Če boste šli gledat predstavo, vam bo poanto itak na koncu razkril Greg, preden se vsi primejo za roke in kao pogledajo življenj naproti. Prikladno se druščina štirideset-in-nekaj letnikov poslovi ob komadu Absolute Beginners. Ne vem, ali je Kokolova vedela o Davidu Bowieju to, kar skoraj nihče ni vedel, toda konec ji absolutno rata. Ker je nazoren, a ne pocukran. Štekaš, a ne kažeš s prstom na oder: aaa, štekam.
Pa ne samo zaradi izbire komada. Eh, glasbena podlaga [avtor z imenom SZ3] je pol predstave moteča, ker ne vem, ali skuša biti radio ali muzika iz mobilnega telefona. Zgolj opozorilo: ne, nikomur v publiki ne zveni telefon, to je dejansko glasbena podlaga, čeprav me zdaj mika, da bi si za melodijo na mobitelu dejansko nastavil It’s Now Or Never. Tu so z glasbeno podlago malo mimo brcnili, prav tako bi lahko lučkar, ki na koncu pripali luči do konca skorajda preveč očitno, še malo zmanjšal luči in tako menjaval prostore še vizualno [gostilna, igrišče, šola]. No, saj ni kriv lučkar, oblikovalka svetlobe je režiserka sama.
Slovenščina lahko v prevodu iz ameriške angleščine prehitro postane banalna
Tekst je glavni adut predstave. Ker je res dober. Ni kaj, vidi se, da je LaBute posnel več filmov kot napisal iger. Tole je bolj scenarij kot dramaturški tekst in zato je vse skupaj podobno tv seriji, kjer se liki definirajo najprej s tekstom, šele nato z vsem ostalim. Kostumografija je Suzani Rengeo uspela zato, ker se zdi, da to sploh niso kostumi, temveč da so igralci/liki taki prišli že od doma. To je tv realizem, karkoli že to pomeni. Ampak da se vrnem k dramaturgiji [Maja Borin], k tekstu. Ravno v nadkvaliteti teksta je edini resnejši problem. Slovenščina ima težavo, ko skuša postati tako preprosta kot angleščina, še posebej ameriška angleščina. Že na primer v rock in pop muziki se to vidi. Če Don’t Cry, uspešno balado Guns N’ Roses prevedete neposredno [ker je to rock, ne Walt Whitman], pride ven Ne joči. Okej, smo imeli film, ki je imel ta naslov. A v čisto drugem kontekstu. Zato ne vem, kaj točno je počela lektorica Metka Damjan, ko je dobila mestoma preveč okoren, mestoma pa fenomenalen prevod Zdravka Duše. Popustila? Izgubila živce? Rekla, klinc?
Slovenščina postane v nekaterih kontekstih pač… Banalna. Pa ne slovenščina kot taka, temveč slovenščina na odru, ker ne zna imitirati vsakdanje govorice. In tu si je predstava skušala pomagati tako, da igralci kar sem in tja uporabljajo angleščino. Fail! In to cele frazeme, reke, rekla, izjave… Epic Fail! Saj vse to imamo tudi mi. Samo potrudit se je treba in posečt ornk v tekst. Nič me ne motijo “fak”, “blow job” in “faking”. Me pa motijo celi stavki in vzkliki. Ne, ker bi bil purist, marveč ker efekt zaradi efekta v taki predstavi, ki je tako vsakdanja, nima efekta. Kot da bi levi bek začel žonglirat in driblat. Zakaj? Ker lahko, ker zna? Eh. Razlogi za srečo je v bistvu predstava, ki nima publike, temveč stranke v gostilni, učence v razredu in podobno.
Matija Stipanič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]
Ravno zadnjič sva govorila z Jurijem Drevenškom, kako gledališče danes ne samo da ne zna prebijati četrtega zidu, temveč se vanj zapre – pa ne v tistem genialnem art smislu Pink Floydov. Skrije se, ker… Je boljše, če te folk ne razume, kot če dejansko vidi. To je še nekaj, kar Kokolovi epsko rata. Podre četrti zid. Greg nekje vmes govori v publiko, čeprav v bistvu ne. In na koncu ima nehamletovski monolog, kako smo vsi absolutni začetniki, še posebej pa v odnosih. To bodo mlajši še posebej poštekali. Glej, meni govori. Videli bodo, da te predstava lahko nagovori, ono, direkt. Alo, ti! Ne glede nato koliko smo stari, očitno.
Kdo te tak na silo žvači čigumo, kot da se mu je zamerila?
Ne rečem, Vlaškalić ni švoh v vlogi Grega, vendar ga za dokaj zanimiv, a tudi zelo statično neelastičen lik naredita obe izvrstni igralki, od katerih se njegova ne ravno prepričljiva flegma nekaj kakor odbija. Zmaga sicer nihče ne, a po takem remiju bi sam navijal za punci. Že zato, ker Stipanič kot Kent preveč na silo žveči. Zakaj? Kdo te tak na silo žvači čigumo, kot da se mu je zamerila? E, to so tiste AGRFT finte, ki jih nikoli nisem in očitno nikoli ne bom razumel. Vsaj ne v takih predstavah, ki so v bistvu tv serija. In revolucijo tv serij imamo zato, ker so Tony Soprano, Don Draper in Walter White sicer vsem jasna fikcija, a se zdi, da smo te modele nekje že videli, ampak da ne bi pomislili, da so gangster, fukač in diler.
Nimam pojma, ali predstava na koncu, pove, kaj so razlogi za srečo. Najbrž jih ne najdemo niti v Labutejevi knjigi, ki si jo liki podajajo med sabo. Če ne najdemo razloga za srečo, nam sicer vedno ostane viski. Jameson. Ki bi ga lahko liki malo bolj žlempali, ne pa samo natakali. Glavno vprašanje za režiserkin prvenec pa je seveda na koncu publika. Jebiga, če jo tako odkrito nagovoriš. Sploh pa je publika pomembna, glede nato, da bodo predstavo – sodeč po sporedu – videli v glavnem dijaki oziroma njihovi (stari) starši, ki kupujejo očitno abonmaje, ki jih oni ne.
Maša Žilavec; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]
Narežali se že bodo, o tem ni dvoma. Hihitali se bodo onemu delu, ko Kent pove Gregu, kako je ono prvi naštepal v rit, takoj zatem pa kriči na (navidezne) otroke, naj podajo žogo naprej. Videli bodo, da je gledališče lahko tudi gostilniško, a hkrati ne banalno. Je pa res, da bi utegnili videti tudi, da so stari še bolj pritišnjeni kot mularija. Morda je to poanta predstave?
Ne vem. Vem pa, da je Mateja Kotnik “posnela tv serijo” – od pilota do finala -, ki je še nismo imeli. In že zato si, tako mlada režiserka, zasluži iber aplavz in spodbudo. Ker je pokazala, da je predstava lahko tudi ojštra, hrabra in dostojanstvena; dostopna, tekoča, kratka, udarna. Kul. Zelo kul. Mogoče ne bi bilo slabo, če bi Tim Grabnar šel pogledat to predstavo in še enkrat razmislil o svoji umaknjeni predstavi na Prvi gimnaziji.
Ker tole dela. Najbrž tudi za mlade. Upam. Mularija, marš v teater!
***
P.S.: Eden od razlogov, zakaj mi je muka lazit v gledališče, je praksa SNG Maribor, da vselej predolgo pušča zaprta vrata pred dvoranami in jih odpre šele tik pred predstavo [okej, tu so igralci že na sceni, ko publika išče zice, pa vseeno], da se naredi gužva, kisik si lahko narišemo in vsi gledajo drug drugega, če so kupli enako Desigual coto. Fuj! V ljubljanski Drami so vrata vselej odprta na stežaj že pred predstavo ali pa so vsaj bila, ko sem jaz tja hodil. Lepo bi bilo, če bi to prakso v SNG Maribor spremenili.
Bolj(e) kot z besedami se da igrati le še s telesom. Ampak kaj, ko je danes življenje tako (pre)redko igra v tistem najbolj primarnem, osnovnem, elementarnem smislu. Danes so igre, ki se jih igramo mi, ki smo, dame in gospodje, spoštovana Komisija, kolektivno perverzne, abotne, rigidne, fašistoidne. Igre sadizma & cinizma. Povedano drugače, velike pizde smo. Hude velike pizde. Mi da smo razgledani, odprti, svobodomiselni? Ja pa ja. Kdaj drugič. Kaj smo? Nasprotniki kulture, kreativnosti, volje. Če nekdo izstopa? Takoj po buči, marš, tam ti je mesto, tam… Spodaj. Tam doli. Tam… V povprečju. Ker šele, ko vsi vzljubimo povprečje, smo vsi nadpovprečni. Brutalno, ne?
Družba ni seštevek, ni vsota življenjskih potencialov posameznika. Pa če še tako mislimo in upamo, da je. Nak. Ni. Družba podzavestno, nevedoč, groteskno želi… Diktaturo kolektivno slabega okusa. Tukaj in zdaj smo večna komisija, ki ocenjuje vse in vsakogar. Talenti? Talenti so na naši vrvici. Povodec našega prostega časa. Svoboda? Prodali smo jo – zastonj. In nato pritisnili oni gumb. Lajk. Všečkamo sami sebe, vladavina e-narcisizma, demokracija brezmejne človeške neumnosti.
In še in še in še bi lahko pisal v tej smeri. Ni ne konca in ne kraja absurdu, ki ga fenomenalno zmiga in lucidno skriči inderdisciplinarni performans deTerminirani mariborskega Centra plesa. Pokaže, da družba res ni suma summarum posameznega telesa. Ne. Družba danes odšteva. Eci, peci, pec… Ti ja, ti ne. To počnemo. Smo večna komisija; kot v polurni predstavi četrti gledališki zid več kot uspešno prebija Rene Puhar [avtor teksta, perfomans]. Želeli ste? Poslušajte! To je novodobni Pokaži kaj znaš.
Tlesk prstov in hop. Zdaj boste igrali po mojih notah. Nihče ni svoboden, niti volja ne. Ker se naše volje izključujejo. Moja volja je, da si tebe podredim. Spone, lisice, vrv. Šment, še peskovnik, v katerem se uvodoma igrata igralsko v nulo predana Amy Kennedy in nadsposobno prepričljivi Jure Masten, ni več igrišče. Peskovnik je tam, kjer se vse začne. Družba Aldousa Huxleya ali Georgea Orwella, če hočete. Tu se začne deliti. To je moje, to je tvoje. Peskovnik kot najboljša uvodna ura sociologije našega časa in prostora. Mogoče je pesek res naš, za nas in od nas, ampak jaz moram imeti več peska kot ti. Šleka pac!
Predstava deTerminirani je polurni šus direkt v čelo zato, ker Puhar obrne tisti samovšečni špegl proti nam.
A to je le uvodni absurd. Premišljeni, dodelani in gibčno superiorni štirje plesni liki pridejo na oder, na sceno, ki jo je Puhar aka Veliki lutkar že vnaprej sam postavil. In nato ugasnil luč. Princ teme je postavil sceno v nekem relativnem vrstnem redu. Kaj naredijo liki? Sami izberejo svojo trpko usodo. Najhujša od vseh? Nuša Solar! Vzame gumijaste opeke in si sama sezida zid. Je to kreativnost štirih sten, v katerih nismo zmožni komunicirati niti s stenami? Grozljivo!
Nadalje se Ana Germ [koncept, koreografija] prepusti sponam, špagi, nitkam, obešenjaški vrvi. Ne, to ni gumitvist, čeprav bi v nekem drugem, bolj harmoničnem času lahko bil. Lik Germove morda celo verjame, da je otroško iskriv, iskren in nedolžen. Nak. Ni. Veliki lutkar ji določa koreografijo, jo razteguje, jo vlači in ji kreira življenje s škarjami. Saj res… Ne režemo raje usode drugih kot lastno? Še psi imajo več svobode! Brutalen dogodek v mestu Gogi, ki sreča Čakajoč Godota, le da ta lik ne čaka in je utesnjena klavstrofobija, kjer Vladimir nima Estragona, Estragon pa ne Vladimirja. To je svet, v katerem se ne čaka, temveč umira.
Pa saj… Četudi dobiš svobodo, kot jo razume lik Mastena, za kaj jo porabiš? Za zijanje v špegl! Koreografska poosebitev tajkunov, bankirjev in vseh ostalih jebivetrov, ki v ogledalu ne vidijo le spektakla, marveč celoten svet, narejen po lastnih zgrešenih iluzijah. Masten lik tako nadgradi, pleše in ima derbi s špeglom, da se zdi, kot da gledamo novodobno režijo Slika Doriana Graya, le da ta lik nikoli ne bo videl tiste prave, postarane, znucane, mozoljaste slike, ki umira na podstrešju. Svet je lep, ker je lepo ogledalo? Fuj, fej in marš. Narcisi ne umirajo, čeravno so grobarji sveta.
In potem je tu lik, s katerim se najbolj od vseh poigrava Kennedyjeva, izstopajača kreacija našega časa. Njena igra je skorajda filmska. Je nek novi lik za Gremo mi po svoje 3. Nedolžno verjame, resnično verjame, da obstajajo igra, sreča, prosti čas. Nak! Ne! Ne! Ne! Ne razume, ne dojame, ne vidi. Kako strašna slepota je človeka, ne?
Predstava deTerminirani je polurni šus direkt v čelo zato, ker Puhar obrne tisti samovšečni špegl proti nam. Ono, evo vam, poglejte se, kaki ste, kaj vidite, spoštovana komisija? Vsakič, ko reče ta “spoštovana komisija”, sem se počutil kot da sem jaz v komisiji nedeljskih Talentov na Pop TV, ampak da prozorno vidim, kako narobe je vse skupaj, kako je nujno treba pokazati nekoga, ki ne zna, pa misli, da je v tem svoboden (seveda ni), pa v tem vseeno prekleto uživam?! Ni to… Grozno? Zato je dramaturgija Andreje Kopač skupaj s kostumi Suzane Rengeo za žile rezat dobra. Ker je njihov uporniški ples, ko nekako pomislijo, hej, mogoče pa lahko skupaj spizdimo Velikemu lutkarju, dajmo se mu upret. Kennedyjeva v oblekici, ki deluje tako nežno in vsakodnevno. Masten v srajci, ki bi jo oblekel vsak v želji po boljši službi. Nismo to… Mi?
Smo. Le da mi se niti upreti ne skušamo. Oni so se. Svobodna volja posameznika. Kaj je že to? Svoboda? Ni to… Nekaj iz 19. stoletja? Svobodo itak začutiš takrat, ko je nimaš. In jaz sem jo v amfiteatru II. gimnazije ne samo začutil. Focn mi je prilimala v tistem momentu, ko je bil Puhar vse v enem. Gandalf, Oz, Darth Vader, Master of Puppets. Ja, po glavi mi je šel štikl Metallice. Da ne bo pomote, glasba Sergiu Moga je bila točno takšna, kot je interdisciplinarni presežek potrebuje. Ampak razmišljal sem o tistem komadu Metallice. Ker pač. Ja. Lutkarstvo. Ali lutke vedo, da so lutke? In če to vejo, ali v tem sado-mazo morda celo uživajo?
Kreacija je smrt našega časa. Potunkajmo vse, kar izstopa. Bodimo povprečje, ker je biti kretensko nerazgledani kavč tako svobodno.
Morda je sklepni del z videom zahodnega sveta [in tudi Maribora] ter hip-hop komadom [Nikolovski] skorajda za nekaj odtenkov preveč nazoren, direkten, pedagoški, razlagalen. Saj smo bolj ali manj dojeli ali nismo? Smo! Najbolj v tistem delu, ko je Puhar bil Veliki lutkar in je žvižgal, tleskal, ploskal in na koncu zakričal, ker je za vsako ceno želel uničiti Silo kreativnosti in duha vsakega posameznika. Dolgo so se upirali, se šli lepa Anka kolo vozi, se gibali in živeli. Ne. Kreacija je smrt našega časa. Potunkajmo vse, kar izstopa. Bodimo povprečje, ker je biti kretensko nerazgledani kavč tako svobodno. Jap. Svoboda je zaslon na dotik, ker smo lahko vsi enaki. To je demokracija. Mobitel v roki, štala v glavi.
Ne bi si mislil, da mi lahko relativno abstraktna plesna predstava hrakne v ksiht, me prepričljivo, mravljinčasto in učinkovito opomni na moralo, etiko, vrednote, norme in to. V času, ko v kulturi tako manjka resne, kreativne, glasne angažiranosti, revolucionarnosti in upora, je deTerminirani približno takšen šus kot obisk Terminatorja na ulicah Los Angelesa. Kdo je Terminator tokrat? Hm. Vprašanje. Veliki lutkar se še bolj kot svoje moči zaveda nemoči kreativnega kvarteta. In to je tisto, kar te potolče, sesuje, uniči in prilima na zic, da je težko rečt kolegu Puharju po predstavi, da je bila ta res dobra. Kako, za vraga, dobra, če pa smo pravkar dobili špegl, v katerega nihče noče, ne zna, ne upa pogledat? Ampak ni v tem hec? Saj pa to radi gledamo. Igro prestolov in to. Kolji, samo kolji. Lepši so junaki, bolj jih kolji. Rdeča poroka, ne?
Zato… Je deTerminirani nekaj, kar bi bilo zlasti za srednješolce skorajda tako učinkovito kot borba Katniss Everdeen v Igrah lakote. O, ja. Čeprav je baje to bila zadnja izvedba predstave, ki je nastajala precej dolgo, vseeno upam, da se še kdaj zgodi. Zakaj? Ker špegl pač ne laže!
Ne gledam nazaj je bil res d štikl. Nekaj, kar si komaj čakal, da bo ven vrgel tisti okorno skupaj zloženi WinAmp. Poleg Siddharte in ostalega, kar je takrat res rinilo v ospredje in v moje možgane, je bil Ne gledam nazaj štikl, ki sem ga lahko poslušal do onemoglosti. Najbrž, ker je bil tekst takšen, kakršnih ne pišejo več. Niti Los Ventilos, kamoli kdo drug. S strumnim korakom. Huf. Kam so taki teksti šli?
Prav je, da je band, ki ga je nekoč vodil Jacuzzy Krall – vse in še več je povedal Igorju Bašinu v res kvalitetnem pogovoru za Odzven – na stara leta povlekel ven svoje glavne adute in mikforon posodil slovenski prvi rock’n’roll ligi. Okej, morda sta Tomi Meglič (Vanilija) in Tokac (Ne gledam nazaj) res hudo očitni izbiri, a nič zato. Obe priredbi dokazujeta, da so tisti štikli delali z razlogom. Čeprav, Tokac in Tomi gor ali dol, original je le original.
Zato je toliko bolj zanimiv nov singel Punca. Ujel sem ga zadnjič kot popevko tedna, čeprav je že mesec dni, kar je na YouTubu. Ja, kako so se časi spremenili. Kam je šlo tisto čakanje na pol osem zvečer in prepiri, da bi raje gledali Videospotnice kot pa TV Dnevnik. Ampak da ne bom klasični kako-je-bilo-včasih-vse-bolje senilnež, se bom raje obrnil k Punci.
Produkcija je takšna, kakršne pri nas ni. Tega srednjega, varnega, toplega, foteljastega pop rocka. Nič ni narobe s tem. Eh. Vprašajte Jana Plestenjaka. Če bi se Omar Naber bolj držal tistega, v čemer je bil dober (“emasti” komadi) in ne sanjaril o ne vem kakem punku (ena Avril Lavigne je dovolj), bi še bolj haral, tako pa je prostor dobil Gal Gjurin. Ampak to so solerji, kantavtorji, popevkarji… Kakor vam drago.
Los Ventilos je band. En in edini, ki ostaja za vedno – piše na spletni strani, ki ne razkriva ravno kaj prida veliko, pa tudi slogan je morda kanček… No, nima veze. Važen je komad. Pod okriljem Mitje Ritlopa je Punca točno tisto, kar želi biti. Všečen štikl. Vreden celo ene recenzije. Ker umeščena v sodobni radijski program prav nič sramežljivo ne stavi na viskozen refren, tipično kitaro in ne preveč natupiranega teksta. Prav to zna biti prepogosto problem: slovenski bandi pišejo besedila, ob katerih je težko peti zraven, včasih še melodije refrena ne gre mrmrati. Punca je pa ravno vse to. Ja. Aha.
![Vladimir Vlaškalič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/01/Vladimir-Vlaskalic_b.jpg)
![Mojca Simonič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/01/Mojca-Simonic-2_b.jpg)
![Matija Stipanič; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/01/Matija-Stipancic_b.jpg)
![Maša Žilavec; Foto: Damjan Švarc [SNG Maribor]](https://urbani.si/wp-content/uploads/2016/01/Masa-Zidanik_b.jpg)
