Oznaka: recenzija albuma

  • Za obje(ma)t samega sebe

    Za obje(ma)t samega sebe

    [wp-review id=””]

    Lahko bi bil imel moralnega mačka. Takega. Ornk mačka. In to, od vseh dni, ravno včeraj, dan po valentinovem. Ki sem ga, valentinovo namreč, kot se spodobi, prebil za šankom. In tam, v Piafu, tu v romantično robatem Mariboru, skušal nekako vsaj spodletelo zapecati kelnarco. Pa je nisem. Ker nisem slišal še plate 3P. Kajti… K. je res lepa in krasna in zgovorna in zrela in prava in retro kelnarca. Res. Iber lepa. Ampak zaboga nisem mogel izustiti ama nič romantičnega. Seveda sem razmetaval s komplimenti, na veliko in okroglo in široko, ampak neromantično. Bolj sem jo skušal empatično razumeti, medtem ko je v že zaprtem lokalu pospravljala, nosila stole, filala hladilnik in me pustila, da sem trabunjal z vse bolj zapletajočim se jezikom in spil do konca tisti šesti pir. E, takrat bi že moral slišati 3P. Tretjo ploščo Hamo & Tribute 2 Love.

    Ampak dobro. Sem jo pač poslušal včeraj. Dan potem. Ko so mi jo iz agencije GIG prijazno e-dostavili dan pred današnjim koncertom v Kino Šiška. Zdaj, na Urbani.si bi radi bili topšit eksluziva, najbolj relevantni profil za muziko, Marceli Štefančiči muzike, ampak okej, take ideje pač nastanejo za šankom, ne?

    O, ja. Šank. V torek sem storil, kar pač storiš, če si sucker za retro finte in če misliš, da je tvoje življenje film, čeprav zdaj harajo tv serije. Ampak za tv serije rabiš malo več likov, štofa, izkustev ipd. Skratka, vrnimo se v torek zvečer. K. je zelo prijazno odgovarjala na moja vprašanja, ki jih res ni bilo malo. Zakaj se je vrnila v Maribor, če je diplomirala iz Ljubljane. Zakaj ima vedno tako lepo polikane lase, o katerih sem pisal v tekstu o Piaf kvizu, in jo potem tudi vprašal, če je prebrala tekst (kako nemogoče patetični egotrip, pa kaj si nor, kot neki predzadnji fukfehtar). In seveda ga je. In seveda je opazila, da sem prejšnji torek le pokukal noter v Piaf in si je to zapomnila in jaz sem bil, ko mi je to povedala, prepričan, da bova prvorojencu dala ime na tri črke, ampak eno res izvirno, nekaj takega, kar ne daš psu (Gal, Maj, Kaj ipd.).

    Skratka, čoril in šankiral sem, pivckal tista piva, vmes enega jegra in nekako se je čas skoraj ustavljal, ampak sem ga sam porival naprej, ker sem videl, da je K. utrujena. Kako ne bi bila, če pa je delala cel božji dan, nato zložiti vse tiste stole, pa šank, pa pucanje, pa obračun, pa ono in ovo, vmes pa neki jebiveter, maminsine tam sprašuje, kakšne ima življenje plane in koliko bi ocenila svoje življenje iz prizme tega trenutka. Od ena do deset. In ne vem, kako mi je uspelo, ampak dovolila mi je, da sem čoril še tam, ko je lokal zaprla dol. Ne vem, morda sem bil dobra družba? Najbrž nisem bil, ker se mi je jezik zapletal, pa se mi ponavadi ne. Res pa je, da sem imel tremo. Ki je padla, ko ji je vmes pocinglal telefon, pa jo je gotovo poklical fant (ker pač, ja) in svet je spet takšen, kot je vedno bil, pa če ga vidiš še skozi tako romantično hipsterske špegle. Ampak okej. Ni mi bilo žal, da sem se ga na valentinovo nalokal sam, za šankom. Ne. Bilo je kot v dobrih starih časih, čeprav niso bili ne dobri ne kdosigave kako stari. Mislil sem ji na hrbtno stran računa, za katerega mi še zdaj ni jasno, kako je lahko znesel samo 5 evrov, kdo mi je te vse plačal pive, no, na hrbtno stran računa sem ji hotel, kot že stokrat poprej, nekaj napisati, nekaj klasične, nekaj gigaluštnega, pa nisem, ker ta fora ne pali, ker če bi, potem bi za valentinovo počel kaj-te-vem-kaj.

    Nisem. Šel sem. Ji rekel lahko noč in čao. In ja, zjutraj me je bolela glava, ker sem pač pil laško in še kar verjamem, da po laškem ne boli glava. In potem se je dan vlekel, narisalo se je sonce, da te zaboli glava še toličkanj bolj. Zlezel sem na Piramido, v kratkih rokavih, se koliko toliko streznil, prišel domov in videl mail. Bamf. Plata! Hamo! To mi delaj! Ne, nisem taki iber fan, čeprav sem imel z njim pred dvema letoma res fajn intervju – predvsem zato, ker sva imela publiko, eno bejbo, ki nama je pol dala za rundo, no, bila je seveda njegova fenica – in ker sem do onemoglost preposlušal ploščo Pol (2015), ki je bila taki hudi napredek od angliciranega prvenca Dve (2013). Štikl Nazaj sem si rolal do onemoglosti, ker me je našel v ravno pravem času. Pa Gospa Magister, pa Pol, pa Urbana, pa Greva še mal’ dlje. In ja, dobro je rekel takrat Hamo, kako mu preseda to, da ga vsi primerjajo s Cockerjem, katerega priredbo With A Little Help From My Friends sem slišal v soboto, ko sem se peljal s Ptuja, in ugotovil, da so gospod Grlo preminili že par let tega in kako gre čas mimo, muzika pa ostaja. Saj vem, klasika, znucano, že slišano, ampak ja.

    Foto: Marko Alpner / Agencija GIG
    Foto: Marko Alpner / Agencija GIG

    In tako nekako je s Hamotom, ki ga tako rad slišim na Valu 202, ne da bi ob tem sploh pomislil, kdo točno že je njegov brat. Ker kaj pa ima Mihi s tem. Sploh pa, Mihi je napisal za Tinkaro Kovač iber štikl Slepa sreča, tako da prosim lepo. Hamota sem nato poslušal v KGB pa gotovo še kje in ta plata Pol je – sploh ko ti v roke pomoli Hamo vinilko! – v izvedbi Tribute 2 Love točno to, kar manjka danes na sceni, ki išče tuje vplive ter jih skuša skopipejstati k nam. Hamo je rocker. Pika. On res živi tako kot zveni. Ni poza. Nima za intervju leder jakne za nedeljsko kosilo pa neki babičin pulover. Nak. Ne. Prepričljivi so ti pubeci. Poredni blues rock za dva se mi je bilo zapisalo ob tisti plati, kar se je dopadlo marsikomu. Ja. Poredni. Blues. Rock. Za. Dva. Ker je. In to tudi ostaja na plošči 3P, ki izide uradno danes in bo doživela upam da čim bolj dostojno predstavitev v živi. Kar zveni skoraj nemogoče za te čase, ko na plošči dobimo eno, v živo pa drugo. Mah. 3P je posnet še bolj »live« kot Pol, pa je že Pol bil taki retro, hamondi, pravi ferši, viskozne kitarce, ravno prav utrujeno predani bobni, zaljubljeni bas. Okej, že vnaprej sem vedel, ko sem stisnil play, da bo Pol ohranil posebno mesto. Jebiga. Stvar totalne subjektivnosti, tako pač je. Štikl Nazaj mi je pomagal, da se nisem počutil kot zadnji kreten, ki ne more preboleti neke bejbe. Hvala bogu, trpi. To. To je ponata Hamota in njegove ekipce.

    Naredil sem si lepo, ko sem poslušal prvič 3P v sredo, 15. februarja 2017. Odprl sem okno, zunaj je bilo še v dveh cifrah, cca. 10 stopinj, a sonce je šlo zadaj za Pohorje. Luči nisem imel prižganih, sem pa vžgal eno svečko, furati skušam tisti danski higge, pa kaj veliko ne pomaga, enkrat kolerik, vedno kolerik, ampak za potrebe teksta recimo, da je sveča pokončno in toplo in objemajoče gorela in mi segrela, kaj pa vem, komolce in dušo. Legel sem na posteljo in žal mi je bilo, da nimam več diskmana (vsaj ne delujočega) in da bi kot v gimnaziji sedel za mizo in res poslušal plato. Ampak okej. Legel sem in poslušal. Najprej sem še nekaj plozal po mobitelu, pa sem ga dal stran. Ne. Ležal sem in poslušal. In je šlo. Morda bi bilo boljše skozi slušalke, ker se Hamotovim tekstom res splača predati, ker opisuje, doživlja in lahko vse to doživljaš skupaj z njim, ritem je ravno prav upočasnjen, da si narišeš vse to, o čemer prepeva.

    hamo-kino-siska

    Ni težko pasti v to ploščo. Če ti je taka muzika, tako hropenje, taka viskoznost, taki stiskavac seveda všeč. No, mene je 3P zagrabil točno tam, kjer me je šlatal Pol. Ker štarta z Vreme za lubezen tako, kot sta si nazadnje z Weight of Love upala na Turn Blue (2014), kjer se vse začne z naporno, dolgo, staro balado. No, Vreme za lubezen ni tako frdamano naporna, je pa pogumni skok za začetek plošče. In je tako dober začetek, da sem bil še bolj jeen, da (trenutno) nimam punce, ker jebešmumater, danes pri vseh playlistah bi iskal za bejbo neki top komad, pa potem nastaviš neki bebavi radio, ki seveda med stiskanjem suče, kaj pa vem, reklame o Lidlu ali pa razlagajo, če je tuja postaja, o koloni na neki avtocesti v Franciji, in skratka, ne najdeš neke samosvoje, nove plošče, neko muziko, ki je nisi že ponucal, ker za pravi stiskavac ne ponucaš že ponucanega, ne? Ne. Ne. Ne. In eto. To je taka plata. Če bi imel bejbo, bi dal to gor in za en fuzbal polčas se lahko predam njej, besedilom, o, da bi spet bil dijak.

    Finta je, da je plata bolj gibljiva, ko jo poslušaš drugič, pa tretjič, pa četrtič, in niti ni tako za zaljubljene, čeprav je iz dronea jasno, kam moli bradato hripava 3P. K ljubezni, čeprav si morda Zabluzu, čeravno si naletel na grm in bejbo, ki ti kriči »govori mi grdo« ali pa »zaj porini, zaj ti gre!«. Ampak saj pride Uspavanka, štikl za tako objemanje, da ne spustiš, pa če baba prdne. Res. Tu je Hamo s svojo ekipo kralj. Ne on sam. Ne. Ker mu pubeci nastavijo takšno podlago, da se lahko vokal, tekst, občutki pretakajo kot poljub, vreden hesknšusa. In potem je tu Gospod, kjer delay efekti ob verzu »sol na rano / nisi z mano / solze v rano / kdo je bil gospod?« in takih kitarah pobožajo tako staroselsko, večno, zimzeleno, da se težko odločiš za naj komad, ker je Ona gre ravno pravo nadaljevanje in je Ti in mraz kot Slovenske železnice, ki ti ponujajo večno izkušnjo, pa si moraš pač vzeti čas, ker gre to zeloooo počasiii. Komad Ti in mraz je dolg pet minut i kusor, ampak se zdi, da ga ne bo konec, da je konec samo okolja, vsega, skoraj celo ljubezni.

    In potem pride, ko že objemaš samega sebe (pa ne, ne tako, fuj ste grdi!), zadnji sklepni štikl. Telo. Ki se, odkrito, kot Popevka tedna niti slučajno ne more zdeti tako orgazmično dober štikl. Ne. Tole trofi samo enkrat tako nepozabno dobro in tega trenutka ne bom pozabil nikoli. Vstal sem in pogledal, koliko komad še. Okej. Zadnji. Hm. In primerno klavirski, saj veste, večna kadenca, večni odhod, dotiki klavirskih tipk za črnobele nostalgiš sepia slike nerazdružljivega objema. In potem pripalijo! O ja! Cel band z vso svojo silo, pa električna kitara, pa orgle, pa bobni pa ovo pa ono. Nenormalno! Duki nastavi taki akord, Spretan nanizata taki kitarski cukrček, da se lahko Hipi povsem potopi in se Buco, kar vidim ga, zadaj smeji in mogočno tolče po razprtih činelah in se ravno bobni raztegnejo in poslovijo. In gre Hamo in se tako poslovi. Ne, tega se ne da podoživeti. Moraš slišati plato prvič, morda na ravno taki dan, morda ravno prav zmačkan, morda ravno prav sam, ne pa tudi osamljen. In pride tisti šus na koncu komada Telo.

    In e. Potem sem si komad rolal do onemoglosti. In si ga zdaj tudi. In to je uspeh te retro plošče, ki ima spet idealnih osem štiklov, ki se zdijo daljši od plat, ki jih imajo dvakrat več. Kričim. Ja. Kričim. Vse to za tvoje telo. Rad bi pel s prepono, čikal, samo tu in tam, pa sploh ne znam kadit, da bi lahko tako odkričal. Saj, ja, vedno bo tu Joe Cocker (Hamo lahko tu komot zavije z očmi), ampak a naj gresta Ronaldo in Messi k Peleju in Maradoni ter se jima zahvalita, ker sta znala tudi onadva brcniti žogo?

    Vdihnem. Samo še dim. Da spet se začutim ob tebi. In komaj te še dobim. Spet je privito. Telo. Tako se konča 3P. Ki je seveda stiskavac in je najboljši objem, kar smo jih dobili v zadnjem času. Hamo je, najbrž tako kot jaz, večni romantik. Črpa tam, kjer je vredno črpati. Ni Kupid, ker če bi bil Kupid, bi mu puščic zmanjkalo že na prejšnji plati. Ali pa bi jih vsaj moralo zmanjkati. Ker se razmetava z našobljenimi teksti, prav žvališ ta besedila. Jočem, kot joče nebo in podobno. Boste rekli, sluz, kič in to. Pa ni. Če si večni romantik, ki ne zna kelnarci K. rečt, pismo, tak si lepa, da bi spucal z jezikom najprej šank, pol pa še tebe, pa vseeno verjameš, da boš enkrat tega spet sposoben… Potem je 3P najboljši izlet. Pol je bil poredni blues rock za dva. 3P je lahko tudi za enega, če sta dva neločljivo eno. Če me štekate? Upam, da ja. Edini pogoj je romantičnost. In če vam gre solza dol ob kriku »teloooo« in tisti kitarci Spretnega. Uh ja. Najboljša plošča za najdaljši objem. Pika. Zakaj potem štirica? Ker bi za petico tole moral poslušati v objemu. Vse. To. Za. Tvoje. Telo. Plošča, kjer se naučiš objeti samega sebe. Nekega dne pa morda še K. Ali kogarkoli pač že, ki bo tako objemal, kot objemaš ti. 

    Bis. Upam, da bo danes v Kinu Šiška čim manj klepetanja. Ker tole se posluša tudi med vrsticami. Ker je muzika tako čuteča in čutna. 

  • Sentiš zaves, častna pionirska!

    Sentiš zaves, častna pionirska!

    [wp-review id=””]

    T., tale je zate. Ker ja. Usekal bom eno nostalgično. O, ja. Ker moram. Na Zmelkoow me vežeta dva nepozabna spomina. Čeprav, ja, ko enkrat začenjaš po tej poti, memory faking lane, pot spominov in tovarištva, kot se temu lepo reče pri nas, se bi bil vsak izvajalec prijel za glavo. Češ, saj delamo tudi kaj svežega, kaj zdaj tumbaš za nazaj, dripec! Ampak uspeh albuma Pionirji divergentnega marketinga, osmega studijskega albuma Zmelkoow, je bolj ali manj uspešen ravno zaradi tega, ker uspe preko svežega štofa vzbuditi najboljše spomine.

    In gremo. Še preden sem se sam uspel res na smrt zaljubiti, v punco iz Hoč, ki je pritekla v cilj na atletskem stadionu Poljane in nič več ni bilo, kot je poslej bilo, sem spozna(va)l, kaj lahko (ne)smrtna zaljubljenost naredi komu drugemu. Pismo rosno! Tam, v gimnazijskih letih. Uf. Kaj. Si. Ti. Malo. Nor. Malo fejst! Sošolka T., h kateri sem rinil s peciklom iz centra k njej doma, je vse dneve in noči mislila na fanta z imenom L., ki je izgledal recimo tako kot Lucas v One Tree Hill, če je kdo gledal kdaj ta post-highschool jokavi sentiš, in najlepše trenutke (in tudi najbolj mučne) v zgodbah o njem in redkih pošlatanih fotkah podoživljala s štiklom Sentiš navadni. Ampak to ni bil moj prvi spomin na Zmelkoow. Nak. Obstaja še boljši!

    FullSizeRender 16

    Zmelkoow sem doživel – ne, da bi bil šel na njihov koncert, do tega je bilo še par let – na svoj drugi dijaški dan. Ali pa tretji. Ja, tretji. Bila je sreda, 5. september 2000. Kaki časi, jao meni. Ura je bila pol deset dopoldan in to so bili še časi, ko ga je tudi gospod Dušan Keber še gotovo rad dal na zob, saj še ni šel preučevati ur, ko bi se naj jetrom spodobilo konzumirati alkohol. Skratka, s sošolcem L. ter sošolkama Ti. in T. (ja, to je ista T.) smo šli v Klub MC. Jap, Pekarna, čeprav to ni nujno eno-te-isto. Kakorkoli že, fazoti na kilometer zavohani, smo prišli tja, sedli in mene je skoraj ubrisalo. Slišal sem marsikaj o emsiju in sem se prostora celo nekako bal. Bav-bav. Še preden sem ugotovil, kje sploh sem, ocenil plac, si naredil vtis, je že stal kelnar (kasneje smo ugotovili, da je bolje laufat kar za šank in presenetit osebje) in pobral naročila. Ti. je naročila smajla, takisto moj kolega L., medtem ko je T. naročila bambus. Evo, adijo možganske celice, adijo dva faksa, ki sem ju zaradi usodnega naročila potem pustil kakih osem let kasneje. Slaba družba, boste rekli, ne?

    Niti slučajno! Vdal sem se črednemu nagonu, vedoč, da sem tisti bambi, ki ga pohrusta še na pol invadidna hijena, ki poje, kar pač ostane. In naročil bambus. Svoj prvi bambus, lajk, sploh. Ever. Jap jap. Ko smo relativno hitro pokasirali in dobili svoje pijačke, smo nazdravili. Naj živi 1.B. Forza! In ko sem pomolil jezik v bambus in ugotovil, da je okus vsekakor boljši od barve, se je zgodilo. Bam! Ne, ne toliko, da je alkohol vsekal v glavo ob pol desetih zjutraj (kaki časi, kaj si nor malo), temveč folk, četrte letnike, ki so pri fliperju, tam pri vratih, imeli svoj iber žur.

    »Kaj si nooor! To jaaa! To mi delaaaaaj!« je zakričal en od njih in komad je krenil. Gravitacija (več kot spijemo)! Če bi pisal nedorasli scenarij ali slab roman ali oboje v enem – kot Goran Vojnovič -, si ne bi mogel izmisliti bolj očitnega klišeja. Bamf! Dras! Šus! In je butnilo v meni vse to. Če ne bi bilo tistega bambusa in Zmelkoow, zdaj tega ne bi brali. Če vam grem na kurac, torej krivite osebje Kluba MC, moje tri nekdanje sošolce in Zmelkoow. Jaz s tem nimam nič. Jaz se vrtin na napačnem planetu. Pljuvam skozi okno in to.

    FullSizeRender 18

    Pa da se vrnem zdaj k sošolki T., ki je imela, mimogrede, najlepšega psa na celem planetu. Takega belega, luštnega, ki povrhu ni imel motečega vonja, kot se to pri psih rado zgodi. Nekje konec prvega letnika je sekina ex-sošolka doma pri nas pustila klasično kitaro, dala mi je list z akordi in verjel sem, da bom rock zvezda. Kmalu so mi mati kupili akustično črno fenderco, na katero sem obvezno moril s Tista črna kitara in Led s severa, kitaro – precej boljšo – pa je imela tudi sošolka T., s katero sva se v drugem letniku precej zbližala in spoprijateljila, čeprav je imela fanta, jaz pa prepričanje, da itak nisem njena liga. In sem si ustvaril v glavi, da jo hodim učit kitaro, čeprav je trajalo približno tri pire, da sem prste iz C dura premaknil v G dur. Par tednov, mesecev zatem, ko sem se zaljubil v eno drugo sošolko, zaradi katere sem šel v Yucatan, enkrat, samkrat in nikoli več, ker se je tam zalizala z enim top komadom, ko so zavrteli Gigi d’Agustina, edinega avtorja, ki sem ga prepoznal, no, enkrat kasneje sem se lotil štikla Sentiš navadni. In ni šlo. Zaboga ni šlo. Vsi tisti bareji, zajebana vokalna linija. Hvala ti, Noel Gallagher, da si spisal Don’t Look Back in Anger, tisto je šlo precej lažje.

    Mislim da je bilo tisto – poleg enega zelo bizarnega obiska Idrije – najbližje, kar bi s kitaro zapecal kogarkoli, če odštejem poleg Idrije še obiske Ivan Dolca na Hvaru. Ampak okej, ker je tole resna recenzija, gremo zdaj k poanti. Mislim, da sem enkrat kasneje, nedolgo tega (torej leto, dve nazaj), nekdanji sošolki T. povedal, kaj mi je Goga povedal o štiklu Sentiš navadni. Bal sem se, da ji bom zlomil srce. Pa ji ga, vsaj zdi se mi, nisem. Čeprav je takoj rekla ooooo in imela tisti najlepši nasmešek, kar jih je kdaj imela naša gimnazija, ni šla delat samomora na ono fontano, ki jo je bil zgradil Kangler. Če se dobro spomnim, mi je Goga prede enem najboljših koncertov sploh, v Klubu MC, kjer je Zmelkoow preigral celoten Čiko, Pajo in Pako, povedal, da je bila Sentiš navadni bolj zajebancija: »Živeli smo intenzivno obdobje vsesplošnega drogiranja in pecanja. Vmes je prišel pač tudi Sentiš navadni. Na nobeno drugo ploščo najbrž ne bi spadal, je pa edini sentiš v vsej diskografiji. Nekam smo ga morali dati, zato smo ga dali pač sem.”

    Tako da… Ne resno jemati Zmelkoow. Pa saj, če jemlješ Zmelkoow resno, delaš nekaj zelo prav ali pa zelo narobe. Vmesnega ni. Zato sem se Pionirjev divergentnega marketinga lotil tako osebno. Z nostalgijo pri 31. letih. Ker ja. Zmelkoow mene povlečejo na devetdeseta in na tisti bambus in sošolko T. Lepi spomini, lepi časi. Nedolžno povprečni. Intenzivno obdobje pecanja in to. Pri čemer mi je sošolec K. pokazal ploščo Srebrna in štikl Dekle je po vodo šlo, kjer sem ugotovil, da so lahko priredbe tudi popoln odfuk in odbitek. In potem se naučiš Bit, prišel je Batman in meni ljuba Poredni gosti skupaj z Videospotnicami in vse ostalo je zgodovina.

    Pri Zmelkoow ostajajo najboljši njihovi koncerti, ki pa morajo biti skoraj po pravilu, če bi radi domov odnesli nauk, v zaprtem prostoru. Ala Klub MC, kamor pridejo še vedno skoraj vsakoletno, čeprav sem pokasiral tudi fenomenalen njihov špil na Štuku, za idole pa sem ji znova doživel decembra 2013, ko je Jure Longyka prvič šel v Kino Šiška z Izštekanimi, pa so vzeli enajst minut dobesedno in do sekunde natančno vzeli resno samo zajebancijo in čisto nič in nikogar drugega. Kaki prc v glavo! Noro dobro! Kekčeva nebesa so ratala v sekundi kultna in najboljša priredba Stairway to Heaven, še Wayne’s World nima za burek. Nje, ker nje.

    Zato sem malo počakal, ko je prišel in uletel mail s ponudbo, če mi Rumeni zaliv, torej koprska centrala, pošlje Pionirje divergentnega marketinga, prvo proper ploščo po kar sedmih letih, kolikor je minilo od plate Čista jajca. Zdaj, ker sem šel malo guglat, kaj so popisali kolegi, vam tukaj prilepim recenzijo, ki se je ne da nadmudriti, že zato ne, ker ima Samo Turk na profilki double-neck kitaro. Nekje vmes sem se (tudi) zaradi Zmelkoow odločil, da bom poslej pisal bolj doživete in čustvene recenzije, v smelem upanju, da bo to rešilo rock kritiko (ja pa ja) ter slovensko glasbeno sceno (ja pa ja pa ja). Wikipedia trdi, da je to osma studijska plošča in ima nasploh vse važne podatke in skrbno upamo, da se bo tja uvrstila tudi ta recenzija in pokazala, da smo dali Zmelkoow štirko.

    FullSizeRender 20

    Zakaj štirko? Zato. Ker smo našli en komad, ki nam je dal spomin, čeprav je Zavese plešejo že deset let star komad in če bi to bil naj komad, povrhu tak, kjer Goga Sedmak ne poje, bi morda bil čas za poslovilni koncert Parni Valjak style, torej podnaslovljen »večno poslavljanje, predzadnjič«. Zavese plešejo pa s produkcijo pokaže, zakaj je bil Sentiš navadni skorajda moja popotnica do izgube nedolžnosti (brez skrbi, izgubil sem jo bolj v povezavi s fuzbalom). Aja, saj res, produkcija? Vse povejo itak lajnernoutsi, torej knjižica, kjer je navedena kar peterica producentov, band pa je snemal kjerkoli in kadarkoli. Zato je Pionirji divergentnega marketinga bolj dokaz, da lahko danes ploščo snemaš skoraj celo desetletje, daš skupaj, pa se zdi, kot da vmes ni minila niti sekunda. Res je, kot pravi Turk, da grejo Zmelkoow na stara pota, kar pomeni, da Zmelkoow niti približno ne ve, kam gre in kako biti konkurenčen.

    Seveda se je težko znebiti občutka, da band na trenutke vendarle išče hook, torej pop štof, refren, okoli katerega bi lahko zgradila kultne verze, kakršni so uspeli na Kdo se je zbral? (1994) in Čiko, Pajo in Pako (1996). Pa naj bo to pohan piščanc ob Mami koki, ko imamo na koncu kar dober kreativni apetit, ali sanjarjenje o tem, da si volkodlak, ki te zaljubljeno objema v Polna luna. Zlata ribica pokaže, zakaj je Mi2 tako zelo uspela Čista jeba in zakaj sta si banda v svoji različnosti tako neverjetno podobna in zakaj so prav Zmelkoow odprli predvozaško tivolski rojstni dan štajerskih diagonalnih kolegov. Zlata ribica in Pussy revolucija sta radijski material, sta hita, ki pa potrebujeta svoj kontekst: boljšega od albuma. Zmelkoow nujno rabi slovensko pop glasbo, pa ne nujno presežne kompilacije urednikov Val 202. Zmelkoow bi »moral« večkrat uleteti kot v Kinu Šiška. Dajte se ljudje malo manj zresnit no. Saj ne gre za življenje in smrt.

    FullSizeRender 17

    Čeravno… Plošča ponudi tudi verz a la »ko ti sreča in usoda obrneta hrbet je pač treba preživet«, kar kaže na resen premislek o smislu življenja, ne na plaži, temveč na čik pavzi in/ali mali potrebi. Nočem bit DJ je nemara nepotreben štikl, kjer Zmelkoow počne točno tisto, kar smo ga poprosili malo prej. Naj malo potamani in pohara na sceni kot nekoč Sergio ali Yo! Bolje to uspe v Kaj nam fali? in v Konec sveta, popevkarskemu kontraarmagedonu, ki Zmelkoow še vedno uspejo zapakirati lucidne tekste v namerno pozabljeni celofan. Ljubezen včasih morda najdeš na oddelku s supergami, ne? Ker kaj pa če bo spet napovedani konec sveta (o katerem je sicer kvalitetno dehtel Boštjan Narat)? Nič hudega, da »ne bi kdo posumil, da sem nor, imam ob sebi tudi pevski zbor, ki pod krinko umetniškega ustvarjanja praznuje z menoj«. Hudo, ne?

    Dandanes pa pokaže, da Zmelkoow lahko zarjove futuristično v svojem glasbenem izrazju. Kaj to pomeni? Ne vem, najbrž to, da gre ta band preko Goge Sedmaka ob razširjeni klasični zasedbi Žare (bas, pas), Koščak (bobni, pas), Anuša (flavta, ratabuka, klaviature, spremljevalni glas, kras), Zergoloff (violina, klaviature, mandolina, harmonika, briškula, vas), Eva & Aleksandra (glas, plaz), Rok (tolkala, las), Mičo (analogni sint, mraz), tja, kjer se denimo Nula Kelvina, Same babe ali Natriletno kolobarjenje s praho ustavijo. Zmelkoow se ne. Leti. V luft. Dandanes se pač že vsak izdaja za boga, sami psihopati, vmes pa jaz, pošten in iskren kot flexarca, ki meče iskre pošteno v zrak. Huf! To je presežek plate, absoluto! Plošče, ki preprosto je. Ne vem, če karkoli želi (morda pa, a pustimo to, kaj je avtor želel reči), toda ko pride do sklepne Zavese plešejo (ja, Jaša je totalni romantik in bi komad lahko slišal petkrat zapored v živo) ter Pesnik v elementu, še ene lastne priredbe, kjer Turk (jebiga, prvi je spisal pravo recenzijo, pa kopipejstamo) prav pravi, da je band šel dlje in nadgradil komad.

    Pionirji divergentnega marketinga bi se v bistvu morali poslušati v discmanu. Škoda, da ga nimam več. Da bi romantično, nostalgično sedel za mizo, listal drugogimnazijski yearbook, kjer sem v bistvu naletel na nekaj najbolj izvirnih tekstov, brez katerih ne bi nikdar niti zbral poguma za kakršenkoli sestavek, četudi poln napak (kakršen je ta), ter sanjaril o neskončnih poletjih, o prvem seksu, o prvem poljubu (v tem vrstnem redu). O sošolki T, ki ji je, joj patetika, ta recenzija tudi posvečena. E, to je uspelo Zmelkoow. Namočiti solze skoraj na tipkovnico, prisluhniti albumu večkrat, prelistati knjigico in se vprašati, zakaj, pismo, ne bom nikoli taka flegma, da bi narisal taki strip, kot je v tem bookletu. In zakaj še vedno niti najbolj zlajnanih komadov Zmelkoow ne samo, da ne razumem, temveč se preizprašujem o posameznih besednih zvezah, ki jim na novo odkrivam pomen. Kot sem oni dan šele tumpasto ugotovil v knjigi Beli kit aka Moby Dick, da je Ekvador dobil ime po… ekvatorju. D’oh!

    Zmelkoow ostaja tisti band, ki me postavi nazaj v gimnazijo, ampak celega, s čustvi in možgani vred, da sem sposoben gledati naprej na enak, nedolžen način. Zmelkoow imajo v sebi lucidnost citatov o Albertu Einsteinu, da boš po novi poti hodil vedno sam, ampak ne po stopinjah drugih. In ima nekaj ostrih sporočil (če gevara, najboljši soseeeed), mamljivih refrenov, da mu šenkam štirico in se lahko samo zahvalim za muzike. V živo bi par komadov takoj, z veseljem slišal, ampak v drugem delu špila. Še bi Čiko Pako in Pajo v kosu, kar gre bandu gotovo na živce, takšno onaniranje na sentiš nostalgijo. Naj mu gre. Jaz se ne dam. Še znam biti fant, ki je šel po črednem nagonu na bambus med glavnim odmorom, spoznal Zmelkoow in se zdaj trepetlikavo in jokavo tresel ob Zavese plešejo ter režal družbi (in sebi) ob sklepni Pesnik v elementu. Jasno pa je nekaj: Zmelkoow še vedno v vsej svoji zapohani flegmi ujamejo zeitgeist, ga pošlatajo in zažvalijo kot nihče drug. Kar je dobro in malo manj dobro hkrati. Bi pa bilo fajn, če bi marketingarji poštekali, zakaj Zmelkoow ostaja relevanten in še vedno nerazprodani band. To je marketing. Boljšega ni. To je pravi pristop. Mali p. 

    Ampak kakorkoli že. Želja recenzije je – česar sicer naj ne bi razkril, temveč bi to morali pogruntati sami, kar najbrž itak ste – poklon bandu, da mu uspeva na novo izumljati toplo vodo vzbujati domišljijo, kar v bistvu spomini tudi so. Ne, brez skrbi, sošolke T. in nič si nisem kar tako izmislil. Eh. Sploh ne. Zmelkoow ostajajo pionirji divergentnega marketinga, pri čemer je marketing lahko v bistvu karkoli. Ljubezen, denimo. Zakaj pa ne. Sicer pa je vse sentiš. Kruti ali sladek. Ni pomembno. Sentiš. Evo, zavese so odplesale. Padel je zastor. Danes si vzamem dan dopusta… In ostanem doma. Ker ja. Srečno, T. 

    Bis. Nič skrbet, T. se ima, kolikor vem, precej fajn. Upam pa, da bo kmalu kaki pubec na kitaro kazal akorde Zavese plešejo. Kaki novi T. In da pridejo Zmelkoow čimprej spet kaj mimo. Itak!

  • Wilson! Pa brez reklam!

    [wp-review id=””]

    Ajmo, roke gor, kdo, za vraga, je zavrnil ponujene skladbe Gregorja Stermeckega? Pa dobro, no! Ha? Zakaj? Okej, saj razumem. O okusih se baje ne razpravlja, ker bojda res nismo vsi za vse. Ampak, hej, po svoje še dobro, da so se našli poizvajalci, ki jim težko rečemo poustvarjalci in ki tega štofa niso vzeli. Ker če bi vse to vzeli, Brodolomec ne bi nasedel na najbolj melanholično prismuknjenem otoku. S hoduljami, brez reklam in s songom, ki je naj antidepresiv.

    Saj še pomnite, ne, kako je ubogi Tom Hanks našel najboljšega kolega v Wilsonu, odbojkarski žogi. Stermecki ga je našel v kitari, štiklih, melodijah in še posebej v tekstih. Če smo včeraj pisali o tem, da so teksti pri Mistermarshu rahlo nenavadni, vendar te prisilijo k novodobnemu poslušanju, je Brodolomec album poezije, hodulj, letal in vina. Morda ne za dneve ali tedne, vsekakor pa za en dan. Tole je plošča, ki jo toplo priporočamo za tisti dan, ko bi nekaj poslušali, nekaj dobrega, nekaj fajnega, pa niste čisto ziher, če bi se podali na novo pot.

    Ker! Pazi! Finta je, da je na to pot šel Stermecki sam. Ko boste prišli do konca plošče, boste zaslišali Nekdo te čaka, novodobni pengovgoski tip štikla, kjer vam bo Stermecki mahal, navdušeno, zasanjano, predano, v svojem svetu, da je zataval nekam daaaaaleč tja, na druuuugo stran… Pa ni šel na sonce, na led s severa, v južne kraje ali kamorkoli pač ponese slovenski glasbeni živelj. Ne. On je šel iz sebe, da bi bil… On. Nekdo je tam. Nisi sam. Nisi. Sam. Nekdo. Je. Vedno. Tam. Če nucate antidepresiv prve vrste, brez recepta, ki bo prijel takoj (in ne po treh tednih kot večina antidepresivov, ki potem itak vzbujajo lakoto, forza cuker), si naštimajte Brodolomca. Nekdo te čaka je tako za zjokat lepa pesmica, kitara, backvokali, kot najboljše upanje, ki ga je Penelopa gojila za svojega Odiseja. Ali nekaj manj antičnega, če vam to bolj sede.

    Ampak to ne pomeni, da je to kantavtorska plošča za na kavč, za stiskavac, za nedeljo, za pozno jesen. Eh. V duhu Boštjana Narata, ki ga vsaj sam postavljam kot referenčno točko sodobnega kantavtorstva po takih dveh ploščah, je to hudomušna, prismuknjena pesem. Kar je Liffe za filmske obiskovalce, e, je ta muzika za muzikoljube(če). Ne bi me mogla – z zamikom – najti v boljšem času. Ravno ko sem pogledal Captain Fantastic, ta v kapitalizmu ustvarjen antikapitalističen zlagani up Woodstocka, ki se je šel postarat v Oregon, in ko čitam – hehe – nepozabnega Belega kita, kot je Mira Miheličeva prevedla Moby Dicka. Pazi ti te verze: vsi smo reka kot Savinja. Haha. Savinja. Da Savinja dobi svoj štikl? Hahahaha! Kira finta!

    Čeprav je po uvodni vratolomni Letala prav Savinja skladba, ki pokuka k Daleč je za naju pomlad (Adi Smolar), se to zdi vrhunski hommage slovenskemu kantavtorstvu in namesto kopipejstanja kaže na poklon, razumevanje, razposlušanost in originalno svež pogled avtorja, ki nesramežljivo najde podlago v I Need You Baby in naredi Vse reklame stran, filmsko udarni film, kjer se Brodolomec sprijazni, da je »zbrodolomil« in se prilagodi utopičnemu svetu z navihano rimo »res mi hecni smo ljudje / ko veter skuštra nam lase«. Štikl štiklov, saj nekaj podobnega slišimo tudi pri Mistermarshu, vendar Brodolomec to naredi bolj viskozno, šelesteče, poetično in tankočutno.

    maxresdefault

    Kar pa ne pomeni, da je album jokav, objet, mehkužen. Eh. Klovn, Lepo si prišla in Padali kažejo na domiselno rabo jezika, kar je zgolj leporečje za izvirnost izraza. Kar vam pove še manj, zato je res najbolj toplo priporočljivo, da daste priložnost Brodolomcu. Brez skrbi, ne boste nasedli. Je že on. Tam nekje. Od koder ga niso rešili – ker je rešitev našel že sam, vmes pa skoraj še smisel življenja -, temveč so mu zgodbo pomagali popisati skrbno izbrani sodelavci: Luka Herman Gaiser ima takšen kontrabas, da vas bo zazibalo bolj kot kapitana Ahaba, Peter Dekleva se je še enkrat več izkazal kot tisti slovenski producent, ki najboljše sliši muzike, in seveda Maja Pihler Bilbi z backvokali Scile in Karibde. Vse je včasih tako, kot mora biti. Tudi ko greš v mapo komadov, ki so jih drugi zavrnili. In ta je najbolj zmagovalna.

    Predvsem pa je včasih nemara bolje, da s prvencem v času, ko je pač treba plačati položnice, nekoliko počakaš. Je pa res, da bi zdaj želeli čimprej slišati še kaj. Ker ja. Bilbi in Brodolomec sta postala fest zase. In ko temu dodamo še Okttober in Leonart. Je Maribor kar nekje vmes ratal… Noir retro.