Oznaka: recenzija film

  • Grozljivka o princesi

    Grozljivka o princesi

    So filmi, za katere upaš, ne, skoraj verjameš, da je vse, kar si videl, res. So filmi, kjer ti je jasno, da gre samo za film in tako zgolj imitacija »resničnosti«. In potem je film, kakršen je Spencer. Film, ob katerem skoraj kričiš – in v primeru, ko se Diana grdo fizično rani, dejansko kričiš –, da saj ni moglo biti tako prekleto grozno, morbidno, utesnjujoče, samomorilno, tesnobno, narobe. Pa čeprav je jasno, da gre psihološko historično dramo. Da noben ne ve, če je nekdo v svoji glavi in srcu res tako svinjsko trpel. In zato je Spencer film, ki negira tisto, kar sem govoril še sam. Da je dramam v kinu odklenkalo.

    Ne takim dramam. Kjer Diana reši fazane, skoraj tudi sinova. Še Anne Boleyn, iz groba ven. Še njo pomaga rešit. Komur je še kaj pomoči… Lahko ubeži. Ona? Em… Ne.

    Na televiziji, okej, nimava dobrega teveja, šparava, najprej bi morala kupiti še nove omare, eh, ne, dajmo pleskat, samo če že pleskamom dajmo še kuhno, v bistvu, kaj če bi se kar preselila, nimava pa našparano še za teve, no, na televiziji zagotovo ne bi opazil, kako je sliko, em, ker nisem stručko, se opravičujem, »potegnilo skupaj«. Takoj. In potem tista »zrnata« slika. Takoj, pa naj bo osrednja junakinja v še tako krasnem, črnem porscheju in pisanem suknjiču, je jasno. Tole je za filmofile. Posnet je v 1.66:1 razmerju, za kar mi internet pravi, da je precej pogosto rabljen, ampak vseeno me je spomnil bolj na, kaj pa vem, Kubrickova Barry Lyndon in Clockwork Orange. Po izvedbi zgodbe pa še na The Shining.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Pablo Larrain me je sezul že z Jackie. Pokazal je, da so biografski filmi lahko… Drugačni. Bolj avtorski. Filmi, kjer zgodbo že poznamo ali pa vsaj mislimo, da jo poznamo, vsekakor pa poznamo vse ključne dogodke, v primeru Diane pa kakopak še njen tragični zaključek. Že v Jackie je Natalie Portman pokazala, da kakopak obvlada vse tisto, kar moraš, če upodabljaš Jackie Kennedy. Ampak ona ni upodobila le Jackie Kennedy.

    Upodobila je njeno celovito zgodbo, četudi časovno silovito skrčeno na silovit atentat na njenega moža, predsednika Johna Kennedyja. Že tam je Larrain posnel film, kot bi bil posnet v sedemdesetih. Ali pa kmalu po dejanskih dogodkih. Zanj je to bil prvi film, kjer osrednji lik ni bil moški. In nato je krenil, produciral Una mujer fantastica (2017), ki je pobral tujejezičnega oskarja. Ter prišel do – Diane.

    Iskreno sem pričakoval, da bo film zajebal – tajming. Ker je Emma Corrin v četrti sezoni serije The Crown uprizorila mlado Diano in s tem podaljšala status »kraljice ljudskih src«, še preden je Tony Blair to povedal po smrti princese. Kar je tudi bil dober film, mimogrede.

    Ampak potem je prišla Kristen Stewart. In pokazala, zakaj bo vedno obstajala razlka med filmom in tv serijami. Pa sem pogledal, kot najbrž vsi, v zadnjem desetletju precej, precej, preeeeceeeeej več tv serij in tumbal, kako je s filmom konec, še posebej, če bomo šteli, koliko Marvelovih filmov – sam z njimi nimam absolutno nobenega problema, sploh Black Widow me je resno kupil – (ni)smo pogledali. Morda, morda. Ker tudi filmi, ki naj bi rešili same sebe, znajo reciklirati sami sebe in se zgodi nekaj takega, kot je bil The Irishman. Ko se je videlo, zakaj je le Netflix sprejel predrago Scorsesejevo vizijo, ki so jo odklonili še največji studii. Ki so še velikemu Martiju rekli, žal, ne, predrago.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Spencer je stal skoraj desetkrat manj. Ker je Larrainov skoraj postmagični realizem zasidran povsem drugje. Raje postara celotno sliko kot da bi pomladil obraze. In stavi na lik. In sliko. Hkrati. Ker Spencer je točno tak film. Kakršni so filmi bili, ko so si upali biti drzni. Ko so upogibali čas, prostor, resnico, vendar ostali zvesti umetnosti filma. Ker to je res konkretna umetnost. Napovednik bo marsikoga, kar je vse bolj praksa, zvabil v kino, saj uporabi skorajda vse scene, ko v kadru ni zgolj Ona. In teh scen je… No, malo. Kraljica, Charles… Pozabite.

    Bistvo je v povsem obskurnih stranskih likih. Te, kuharje in stražarje in paznike in osebje, ex-služinčad, ti izvajajo rutino, bistvo, proces, večnost krone. Na ta, common folk, nabaše Diana. Ko bi vsi radi, da se bašejo. Film je kakopak film o prehranjevalnih težavah, ki so, ko gre za Diane, znane. Nikdar pa pokazane tako surovo, pa je že Emma Corrin tiščala glavo v školjko. Tukaj bljuva ven svoj upor. Proti tradiciji, ki jo je uvedla kraljica Viktorija, če sem si prav zapomnil. Po kateri se je v Sandrighamu na tridnevnem božičnem druženju v hladni hiši, ki bolj spominja na zapuščeni, a delujoči ter zglancan hotel, kjer je strašil Jack Nicholson, moraš zrediti za poldrugo kilo. Moraš. Ker če ne… Si kao »podbacil«.

    Kako narobe. Film, ki ga kraljeva družina gotovo ne bo gledala. No, mogoče Harry. Scene, ko je Diana mama, so prekrasne, sploh na božični večer. Tam je Larrain prikazal svojo čutnost in mojstrstvo, v filmu, ki meji na grozljivko, vsekakor pa je psihološka drama, ki bi ji sam rekel psihič. Našel je upanje, ki pa ga scenarij tako surovo zakolje, ko Diana nekaj kakor vpraša svoja fanta, če so v šoli že jemali glagolske čase in da poznamo preteklik, sedanjik in prihodnjik, toda tukaj, v tej družini, v tem svetu, kjer ne smeš biti človek, samo institucija, prihodnosti ni, preteklik in sedanjost pa sta ena. Stvari morajo biti take, ker so od nekdaj bile. Ja, samo zato.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Zdaj… Dianin karakter je ob koncu prikazan kot zgrešena pot. Od radožive, veseljaške, radostne deklice, ki se je rada igrala s prijatelji in imela rada svoj dom in starše, očitno še posebej očeta, do tega. Ključna simbolika in metafora sta v strašilu na polju. Slačenje in oblačenje tistega strašila je neke vrste doppelganger. Bolj je Diana lepa, ko se »mora« preoblačiti, to za pred večerjo, to za med večerjo, to za po večerji, to za odpiranje daril, bolj je v bistvu grda. Če je bil Jackie grdo lep, je Spencer lepo grd. To je film, kjer je lepota grda, ne kar tako, ampak grda v smislu, da si škoduje. Diano je njena podoba, ki so ji sledili in občudovali vsi, na koncu skoraj dobesedno pokopala. Ona pa je želela biti kot vsi drugi. Njen karakter bo tozadevno vedno razklan, saj ne vemo, če je res šla tako na slepo v takšno inštitucijo, kot je krona. Naivno je verjela, da bo princesa princu. Ni bila. Camille nihče ne omeni, prikažejo jo, namigne se nanjo. Larrain od gledalca terja osnovno predznanje, sicer bodo še sami kozlali v scenah z ogrlicami.

    Spencer je film z vsemi nastavki grozljivke. Stranski liki, sploh Timothy Spall kot major Gregory, so grozljivi. Njihova brezobraznost, brezličnost, brez-vstavi-po-potrebi je obenem brezmejno rigidna. Tole deluje kot zasukani nürnberški proces. Ker oni samo opravljajo svoje delo, dobili so navodila. Bolj Diana skuša delati stvari po svoje, slabše in huje je. Dialogi, ki so redki, ampak izčiščeni in izpiljeni, režejo bolj kot klešče za ograjo. Ena izmenjava s kraljico je dovolj. Še hujša s Charlesom za snooker mizo. Krogla kakopak pade na tla, ne da bi kdorkoli sploh prijel na tla. Diana izgubi v par potezah, Charles jo izmaliči. Niti skozi kvalifikacije se ni prebila, čeprav je kronana prvakinja. In tako skuša najti nekaj utehe v malih ljudeh. V kuharju (Sean Harris), ki deluje kot good cop napram bad copu Gregoryju. Saj do neke mere je, ampak vse pove že napis v kuhinji. Pazite, vse slišijo. Oni. They. Če to ni grozljivo, ne vem, kaj je.

    In tako ji ostane le pomočnica Maggie, njena zaupnica, pa jo seveda umaknejo, odstranijo in povejo, da je ženska povrhu še rekla, da se je Diani odlomilo. Maggie je edini izhod v brezizhodnem filmu. Diana počasi prihaja do spoznanj, podobno kot Jackie, da veliko izhodov niti nima. Prvi izhod je jasen. Saj zato ji dajo knjige Anne Boleyn. Joj joj. Odrezane glave. Laži, spletke, prevare. In Henrik osmi. Raje nova cerkev kot zvestoba. Bomo šli mi po svoje, prvi brexit. Diana ima nastavke pro-brexita. Ampak po svoje. Diana je Diana. Morata biti pa dve Diani, kot ji reče Charles (Jack Farthing, ki premore še več zlobe kot v krasni seriji Poldark). Prava in tista na fotografijah. Diana ve, da Charles nima pojma, katera je prava. In da nikdar ne bo vedel.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Kristen Stewart je tako prekleto sijajna. Ko zamuja, ko se tušira, ko poplesava, ko se izgubi, ko se najde. Brez nje film trpi. Kar je Larrainov genij. Vemo, da bolj, kot bomo gledali Diano, manjše možnosti ima. Tale film gre itak samo k enemu koncu. Do tja je sicer še daleč, ampak fanta bosta ostala brez mame, mož bo poročil ljubico, družina pa bo samo še bolj močna. Ker ve, kaj je valuta. Kot pove kraljica: kaj ti bodo vse tiste fotogafije v revijah, če pa šteje samo tista slika, ki je na bankovcu. Auč. Bamf. Na gobec.

    In Stewartova je ves čas tako prekleto lepa. In suha. O, kako suha. Ampak najde, nekje najde tisto moč, tisto, kar jo dela Diano. Ampak prav to je nemogoče. Kako biti nekaj, kar je prepovedano. Ne moreš priti za kraljico na večerjo in na fotkanje, ne gre, ne moreš, a se ti je skeglalo. Ona pa bi raje šla v drive-in. Pa poslušala kasete ne godalnega kvarteta. Kakšen trk. In ves ta konflikt v tisti brezizhodni, hladni, svetli in mračni hkrati graščini. Tam, kjer zavese ne le zagrnejo, ampak sešijejo. Da ja ne bo kdo česa videl.

    Zato je Spencer film, ki ga je nemara Diana, ugibamo, videla v svoji glavi. To je bilo njeno trpljenje, njena muka, njen poraz. Ampak nekje je še našla tisto trohico upanja. Nekaj sebe. Ko je delovala, kot ji je rečeno, v bistvu pa zagrožena, kot da se bojuje proti celotnemu britanskemu imperiju, od katerega je ostajala vse bolj in bolj le še tradicija, in njeni vojski.

    Foto: zajem zaslona / Blitz Slovenija

    Spencer je vojna in je grozljivka. In Diana ubere tak ton v igri tudi z otrokoma. Ker nikdar zares ni igra, Harry in William morata darila odpreti zvečer, ne zjutraj, kot ostali otroci, kar sama povesta. Ampak v igri je ona general in onadva vojaka. Takrat je igra še smešna. Ko William vloge zamenja, ni več smešno, ampak grozljivo. Vojakinja se domala zlomi pred sinom generalom. Vse pa ubije ugotovitev, kakšna je njihova usoda. Nekdo od teh treh bo kralj. Ve se, kdo. In Diana je svoje naredila, zdaj mora biti le še kip, spomenik.

    Spencer je film, po katerem rabiš, da prideš k sebi. In upaš, da bo vožnja z avtom s spuščeno streho (em, decembra?) in hitra hrana ob Temzi trajala čim dlje ali pa vsaj še malo. Ampak zato moraš pobegniti. Kar pove vse. Diana naposled pred sabo ni mogla pobegniti, film pa nam daje možnost, da še vsaj malo upamo. Da bo rešila poleg fazanov, na katere naj bi streljal sin, še sebe. Da bi po grozljivki sledila pravljica.

    Urbanke

    • Sally Hawkins je kot Maggie-na-gobico nekoliko podobna Shelley Duvall iz The Shining

    V kinu med tednom gužve ni, kar je lahko prednost pri ogledu. Vsaj v Mariboxu. Tole se res splača pogledat v kinu.

    • »Pojdite zdaj. Samozadovoljevala se bom.« – Diana končno najde način, kako se znebiti pomočnice

    • Skriti hit? Kužki. Če kdo, kužki. In fazan.

  • Originalni ponaredek

    Originalni ponaredek

    Samo res. Če pomisliš na ponaredek… Okej, mogoče je prva asociacija res Rolex. Ampak ni takoj druga Gucci? Pač torbice pa to? Pri čemer mi kot tipu, jebiga, ne morem iz kože, nikdar ne bo jasno, zakaj ena torbica stane, kaj pa vem, 50 evrov, ena pa pet jurjev. Vredu, štekam, logotip in dizajn, saj pri marsičem je tako, od hrane do avtov, pa vseeno.  Pri čemer bolj razumem ceno za pas, saj tega nosimo ves čas, torbico pa se slej ko prej odloži. Ampak kakorkoli. Ja, Gucci je nekaj, na kar pomisliš, da je padlo s tovornjaka. Ali pa nekaj, za kar upaš, da nekdaj ne bo padlo s tovornjaka.

    Po enem od najbolj bizarnih sestankov, na katerem sem kadarkoli bil, kjer smo želeli trije gumbci, no, jaz sem bil dripec, druga dva pa za pomoč, narediti medij in sedli z vlagateljem, za katerega kaže, da je imel čisto druge motive, vsaj sodeč po tem, kar zdaj bereš v črni kroniki, je bil v avtu komad Shallow. Ja, tisti Shallow. Bradley Cooper in Lady Gaga. In ta moj kolega, dober kolega, več kot kolega, ampak ne, ne v tem smislu, je prijavil, da je to novi veliki hit, ki se ga bomo naposlušali še desetletja. No, Shallow je zdaj ne ravno pozabljen, ni pa ravno karkoli od tistega, kar najbolj zaznamuje recimo Adele. Le dokaz tega, da živimo v času instantne minljivosti.

    Foto: zajem zaslona / MGM

    Film Hiša Gucci je prišel kot nenormalno dober trailer. Videl sem ga že, ko sem čakal na zadnjega Bonda. In tam je deloval res svinjsko napeto, kičasto, seksi, dinamično, ornk. Kot res hipna, hitra montaža. Kot nekaj, kar bi posnel Scorsese. Ali pa kviki Cirila Komotarja. Ali kaj takega. Trailer, pardon, napovednik je bil tako prekleto originalen. Tako vabljiv je bil, še zlasti z rahlo predelanim štiklom Blondie in Heart of Glass, ki polzi v s tragedijo prepiti mol. In Lady Gaga je že tam tako blestela. Res je blestela. Sploh, ko se pokriža v maniri Gucci vere: v imenu Očeta, sina in hiše Gucci. Ali ko pač zavzame vsak kader s tako silovitostjo, da skoraj ni variante, da bi bil kak kader brez nje. Zato to ni toliko film o familiji Gucci, čeprav seveda je. To je film, ki pokaže, zakaj bi bilo slej ko prej bolje, če Gucci ne bi bil »družinska posla«.

    Hiša Gucci najbrž skoraj gotovo ne bo na vrhu filmov Ridleyja Scotta. Bližje bo, kot berem, prav tako letošnji The Last Duel, ki je pri nas bil eden tistih filmov, ki pridejo, te počakajo ravno toliko, da ga zamudiš in nato, em, čakaš. Sicer pa 83-letni Scott bo samega sebe težko presegel. Že Alien in Blade Runner sta žanrska kulta, spomenika, bisera. Thelma & Louise in Gladiator oskarjevska ljubljenca. Blizu je bil The Martian, ampak spet ne tako zelo. Nič novega. Kvečjemu smešnega, ker je bil Matt Damon vse, kar Sandra Bullock in George Clooney v Gravity nista bila. In potem sta tu svojevrstna Black Hawk Down, novodobni antivojni film, ki kaže, ne pa razblinja ameriške komplekse, ter Kingdom of Heaven, ki spada med tiste filme, ki jim ni bilo usojeno biti več, čeprav so res top. In še in še.

    Foto: zajem zaslona / MGM

    Scott je prišel pač na žmah, produktiven tip je, Marcu Maronu je v podkastu povedal, da pač ne bo iskal druge službe. Dela pa rad. Četudi v časih, kakor je izpostavil in kar je polemiziral tudi Guardian, ko se s filmi mularija, pardon, milenijci več ne učijo in so filmi neki relikt časa. Preveliki za večno premajhne telefone. Scott skuša snemati filme za čase, ki jih pač več ni. Zato je s Hišo Gucci posnel filme za tiste, ki so v kino radi hodili. Hkrati pa je namamil vse one, ki so padli na trailer in Lady Gaga.

    Ampak da ne bo pomote: Lady Gaga je vrhunska. Še boljša kot v A Star is Born. Pustimo zdaj, da se ji je marsikdo smejal, ko je rekla, da je šla v »method acting« tako daleč, da je bila v svojem liku kar 18 mesecev, od tega pa 9 mesecev govorila v naglasu in izpostavila, da je bila ves čas Patrizia Reggiani, žena Maurizia Guccija, ki ga igra kakopak Adam Driver, ki ga je Scott ponucal že v The Last Duel. Ampak Gagi to niti malo ne škodi. Res ne. Tako silovita je na filmu, od začetka, film je bolj o njej. Zgodba o tem, kako bi postal zgodba. Kako se iz prikolice, kjer delaš za fotrovo firmo prevozništva, kar pomeni, da imaš sicer najbrž mafijske veze, prebiti do milijonov, slave in, predvsem, moči. Gaga kaže, da tokrat ne gre samo za pot slave. V A Star is Born je postala zvezda, ki ni vedela, kakšen je cilj in razplet. Tukaj pa kot Patrizia ves čas ve, kam lahko poseže. Iznajdljiva je. V časih, ko si pač, kot pač pove filma, nekoga spoznal za šankom. Misleč, da je kelnar.

    Kar v filmu kakopak bega, je uporaba naglasa. Skoraj vsi govorijo pač angleščino z močnim italijanskim naglasom. Ampak to ne bega najbolj, saj so igralci pač klasa, dasiravno Jeremy Irons še najbolj šepa kot Maurizev oče, bolj negotovi so časovni in lokacijski preskoki. So to še sedemdeseta? Okej, gotovo so osemdeseta. In potem devetdeseta. Edini datum, izpisan na zaslonu, če se spomnim prav, je kakopak 27. marec 1995. Vse ostalo je bolj po občutku. Ali pa znanju, če pač veš, kateri komad je bil hit katerega leta, kar sicer ni spet tako zagonetno, saj ima film res prepoznavne komade. Ampak spet… V času wikipedie, kdo še kaj ve tako iz glave?

    Foto: zajem zaslona / MGM

    Najboljša stvar je, da najbrž večina ne pozna tako v nulo zgodbe Guccija. Morda malo bolj Giannija Versaceja, če nič drugega tudi zato, ker je bila druga sezona American Crime Story tako prekleto srhljiva in kvalitetna, da je povozila predhodnika (o O.J. Simpsonu) in pokazala, zakaj je kljub trudu in maski in vsemu tretja sezona (o aferi Billa Clintona z Monico Lewinsky) potegnila krajšo. V bistvu bi lahko vlekel kar nekaj podobnosti med Hišo Gucci in tretjo sezono Impeachment: American Crime Story. Predvsem v načinu pripovedanja in toku, ki je izrazito počasen, občasno prepočasen in hkrati na neki točki ne veš, o kom točno film/serija sploh je. Tako ali tako je Hiša Gucci bolj biografija, ampak čigava, Patriziina ali Maurizeva? Če je bil Bill Clinton (Clive Owen) umaknjen in le občasen, se tudi serija ni znala odločiti, ali bo poudarek na Monici Lewinsky (Beanie Fieldstein) ali blodnjavi Lindi Tripp (Sarah Paulson).

    Enako je Scott postopal tokrat. Film je sprva skoraj romantična komedija, prizori so izjemni, Gaga izgleda tako mamljivo, tolsto, vabljivo, italijansko, prepričljivo, nazorno, seksi… In še in še in še. Kot njen prvi album. Vsega je toliko, ampak nikdar zares preveč. Dokler seveda ne bi še in še in še. Film je dober v tem, da je v bistvu samopreroški, kar je razvidno, saj imajo dialogi in scene dovolj premorov, vzamejo si toliko časa, da lahko sproti tuhtaš. Scott je morda naredil napako le, da je ostal na pol: med tistimi, ki zgodbo poznajo, in onimi, ki je ne. Dobro, da gre za umor, nekako še morda vemo. Je razkril tudi trailer, če nič drugega. Zato tukaj ne more biti spoiler alert ali pa bi bilo čudaško, če bi bil. Film je tako moral najti zgodbo drugje.

    In našel jo je v stranskih likih. Tam blesti. Al Pacino je kot Aldo Gucci skoraj ponovil, joj ne, ampak ja, tretji del Botra. Spet je Michael Corleone, naredil bi vse, da bi šel ven, čeprav nikdar ne bo mogel, ker je vse v družini. Ampak tako kot tretji del Botra, ki je bil morda nepotreben in še danes štrli, je tudi Hiša Gucci obstala nekje na polovici, saj ne poznamo zares zgodb posameznih likov. V Botru smo kakopak jih, tukaj pa niti genialno razočaranje in dretje, kakršnega zmore pač le Pacino, ne deluje tako učinkovito. Ne zlomimo se skupaj. Če so pa itak vsi z Aldom vred rekli, da je njegov sin Paulo Gucci tako tumast, zabit, izgubljen. On pa bi bil dizajner. In slaven. Vsekakor je daleč od bratranca Maurizia. Ampak če Driver ves čas igra nekako z distance, kakor da noče biti ta lik, ki slej ko prej tudi postane, je lik Paola Guccija tako krasno naiven, stereotipen, direkten, metodičen in tumast. Jared Leto bo marsikoga nasral, da to ni bil on. Ali, še bolje, da je pa celo bil. Ampak bolj kot sam videz je prepričljiva njegova konstantnost. V kakih drugih časih bi njegov »boof« ali pa monolog o tem, da dreka in čokolade kakopak ne gre zamenjati, ker resda sta videti enako, ampak okus je pa precej drugačen, pristala višje. Ne ravno med legendami, ampak ja.

    Foto: zajem zaslona / MGM

    Hiša Gucci ima še drug tak lik, ki pripade vedeževalki Pini, kjer Salma Hayek – v realnem življenju poročena z milijarderjem in šefom firme, ki ima v lasti, ja, Gucci – enako naivno, poceni in kot pokličite-me-zdaj vedeževalka prerokuje naivnim ženskam. In Patrizia to je. Ampak prepričljivo naivna. Sploh ko mlademu Mauriziu v knjigarni reče, da ona ne bere več, ker je branje dolgočasno.

    Film Hiša Gucci je tako vsebinsko v osnovi biografija, ki ne prinaša nujno novega vidika ne modne industrije, niti zamer, niti kriminala. V bistvu je film, kakršni so filmi nekdaj bili, morda niti ne tako dolgo nazaj, čeprav, ja, tole spada bolj v devetdeseta. Nikdar ni zares predolg, sam sem na uro pogledal skoraj po malo manj kot dveh urah (film je še 37 minut daljši), bi pa lahko imel še malo predzgodb likov, če si že privošči pripoved o svetih kravah, ja, dobesednih, ki so sprva lepe, nato pa še okusne.

    Huša Gucci je film, kjer se boste res, em, nagledali Lady Gaga. In videli, da res zna igrat. Zelo zna. Morda je težava le v tem, da deluje, sploh ob koncu v tistem blatu, ko naroča pogubo, kot da se še preveč trudi. Da vsi ostali, Pacino, Irons, Driver, Hayek in celo ključni Jack Huston, ki igra odvetnika Domenica de Soleja, nekako to počnejo na rutino, ona pa navdih. Kar ne deluje konsistentno. Ampak nič zato, film bo našel gledalce, ki bodo prepričani, da so začutili spet dober film in to je povsem legitimno.

    Sodeč po obisku v soboto, 27. novembra, v Mariboxu v dvorani 6, ki je bila sploh za te čase res lepo popolnjena in to z gledalci res različne starosti, bo film našel svoje gledalce. Bi pa bilo zanimivo vedeti, kaj jih je pritegnilo. Mene je gotovo najprej trailer. Posrkajo te seveda tudi imena. Morda pa pač vse, kar je povezano z Guccijem.

    In je film, ki se ga splača pogledat v kinu. Ja, saj vem, to napišemo vsi, ki gremo vsake toliko v kino in sami sebe zajebavamo, da bomo odslej hodili bolj redno. Ampak v tem filmu so kadri, kjer so ljudje res, no, ljudje. V vsem svojem blišču. Ali naivnosti. Zato je Hiša Gucci neke vrste galerija, kjer je Scott kustos, igralci pa obešene slike. Razstava, ki smo jo morda že kje videli, ampak nikdar nismo tako pozorno gledali.

    No, buljili. Kar pravzaprav tudi je – Gucci.

  • Naš Mozart? Kdaj drugič….

    Naš Mozart? Kdaj drugič….

    Največji šok v osnovni, lahko pa tudi v zgodnji srednji šoli, je bil, ko je učiteljica vsaj enkrat umaknila grafoskop in namesto zlizanih prosojnic iz predala potegnila – videokaseto. »Tako. Danes pa si bomo pogledali dokumentarni film.«

    Šok ni bil en, šoka sta bila dva. Najprej pozitiven, ker si nekako vedno znova nasedel, da je gledati televizijo v šoli vsekakor bolje kot še eno uro več poslušati branje iz prosojnic. Narobe. Najprej, šolske klopi, sploh pa stoli, so katastrofalni za gledanje česarkoli. Ni narejeno za udobje. Iz logičnih razlogov. Sploh pa v učilnici nisi sam in kmalu ugotoviš, še preden je tvoj »znalac« sošolec pomagal prižgati tv z enim od sedmih daljincev, da bo to hudo dolg dolgčas. Da je lahko 45 minut teveja in to v času, ko si prišel domov in šaltal kanale za zabavo, kakor zdaj pač drsamo po zaslonih telefonov, mukotrpno. In to še preden si sploh vedel, kaj bomo gledali.

    Foto: zajem zaslona

    Dokumentarec pri tehniki
    Nikoli ne bom denimo pozabil dokumentarca pri tehniki. Nekaj z elektriko je bilo, dolgo, razvlečeno, pred našim časom, osemdeseta. In to pri – tehniki. Edini predmet, kjer res teorije ni bilo veliko. In takih je bilo še kar nekaj, da si do konca osnovne šole spoznal, da so si vsi bolj ali manj podobni. Ne vem, ali so bili večinoma domače izdelave, so bili pa kot šolsko gradivo pač ozkogledni in vsekakor ne narejeni za prostočasje.

    Najbrž bo prišel dan, ko bodo pri glasbeni vzgoji, čeprav glede na kurikulum močno dvomim, gledali dokumentarec o Josipu Ipavcu. In ko ga bodo gledali, bodo… No, ne bodo videli tega, kar bi dokumentarec rad bil. Za to si je »kriv« film sam. In ne, šablonsko reševanje z igralcem ne pomaga. Če je Jure Ivanušič še nekako zmogel rešiti Beethovna, je Saša Tabaković le model za Josipa Ipavca, ne pa njegova dejanska upodobitev. Še enkrat več se na pol igrani dokumentarci žal ne izkažejo kot rešitev, temveč izhod v sili.

    Vojko Boštjančič je sicer po scenariju Jerneja Kastelca obrtniško gledano naredil čisto spodoben izdelek. Tak. Šolski. Nič konkretnega ne gre očitati posnetemu. Ampak ravno za to gre. Če omeniš Mozarta in greš snemati film, si takoj v zagati. Miloš Forman bo slej ko prej skočil ven, pa še preden bi slišali en takt glasbe. Četudi je njegov Amadeus nekaj povsem drugega. Pa ne, da bi Mozart potreboval reklamo sam po sebi. Sploh ne.

    Foto: zajem zaslona

    Ko pripneš Mozarta
    Ampak če se nekomu pripne oznaka Mozart, ki seveda slavi genialnost, ne pa tudi ves trud in vse ure igranja, potem mora v ospredje stopiti ne le genialnost, temveč dokaz genialnosti. Naj bo v tem konktestu klasike čudaško, ampak košarkar Dražen Petrović in nogometaš Luka Modrić sta bila recimo označena za Mozarta tako ali drugače. Zakaj? Zaradi načina, kako sta uspela in to ponavljala. In v njunem primeru ni šlo za medijsko pretiavanje. To je, govorim kot goli laik, bistvo Mozarta. Da si talent, genij, nadcar, pa to vselej znova pokažeš in delaš, kar se je zdelo nemogoče.

    Josip Ipavec pa v tem dokumentarcu izpade, žal, prej kot spodleteli Mozart. Kot kaj bi bilo, če bi bilo. Pa ne, ker bi si za to bil kriv sam. Ne. Bil je res talent in to v družini, kjer je bilo težko biti talent, če so to bili že vsi pred tabo. Zdravniki in skladatelji. Pač. Multipraktiki v času, ko se je vse to zdelo možno in je tudi bilo, za nazaj pa se iz današnje prizme zdi, kot da so bili roboti za tiste čase. Ker pa so, ugibam, imeli več časa.

    Romantik, pač
    Ipavec je bil v svoji izraznosti in stilu pač romantik. In enako očitno tudi v življenju, ki se je, tukaj pa je primerljiv z Mozartom, končalo dokaj rano. Prerano. In kar tragično. Zmrznil je na skednju, potem ko je bil očitno ostal povsem sam, čeprav je bil poročen in imel dva sinova. Življenje, prepleteno z narodnim buditeljstvom v času nastajanja nacionalnih tenzij, ki so eksplodirale v prvo svetovno vojno, med katero je bil Ipavec že pošteno bolehen.  

    Foto: zajem zaslona

    Ipavec je zato, četudi doslej o njem recimo ne vemo skoraj nič, prej Josip Murn. Kar je velik kompliment, da ne bo napak razumljeno. Tako kot je Murn padel nekako za Cankarja in Župančiča ter Ketteja, je tudi Ipavec za očetom Gustavom in stricem Benjaminom Ipavcem. Toda kar je vendarle dosežek dokumentarca so posnetki prvega slovenskega baleta Možiček in opere Princesa Vrtoglavka. Tu se vidijo njegova drznost, radoživost, neubadanje s tem, kaj bi Slovenci lahko spravili skupaj, kaj pa da nam je absolutno nedosegljivo.

    Telegeničnost
    Morda je to še en dokumentarec, ki skuša sloneti na vsestranskem in sicer »telegeničnem« Igorju Grdini, ki je tudi spisal knjigo Slovenski Mozart: knjiga o Josipu Ipavcu. In mu tako nehote prilepil »mozarjanstvo«. Grdina nekako v dokumentarcih deluje, da se v njih rad pojavlja. Pa naj gre za slovenščino v popularnih zvrsteh ali v špekulaciji o Betthovnovih morebitnih povezavah s Slovenijo.

    Bizarno, nemogoče, megalomansko bi bilo pričakovati, da bi v Sloveniji snemali televizijske »period drama« serije. Biografske serije. Tak projekt je bil Prešeren leta 2000, že za Cankarja denimo leta 2018 ob stoletnici smrti sta bila bolj sprejemljiva dva (igrana) dokumentarca. Pa govorimo o res prepoznavnih facah. Ipavci to niso, noben od treh.

    Foto: zajem zaslona

    Tako je bil ta film ob 100. letnici smrti zapravljena priložnost, četudi nujna, državnotvorna, obrtniško solidna. In dobrodošla, ker bolje vsaj nekaj, ne? Ja, do neke točke. Ker takšen film nima širokega pogleda za morda tiste, ki jih klasika in slovenska zgodovina vsaj približno zanimata, še manj pa zadovolji tiste, ki Ipavca in klasiko res poznajo. Tako je film obtičal nekje na sredini. Ne prvi, ne zadnji. Je pa v smislu, da bolje kot nič, vseeno res bolje kot nič. Ampak ima težave že s tem, ker res ne zadovolji nikogar. Ne tiste, ki res poznajo samospeve in zborovsko glasbo, ne onih, ki ne vedo dobro, kaj samospevi so.

    Razglednica Šentjurja
    Če nič drugega, morda Josip Ipavec nikdar ne bo Mozart, niti slovenski ne, pa ima Šentjur (ne)hote film, v katerem je res videti prekrasno, zeleno, slovensko. In nastopajoči res, kakor piše, obogatijo, domala rešijo film v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov občine Šentjur ter učenk Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar.

    Tako je Josip Ipavec dobil film, ki nas predvsem vabi v Šentjur. In na poslušanje kakšnega zbora. Lep dosežek, ampak najbrž ne zastavljen.