Oznaka: recenzija knjige

  • Ga bo že dal Tava

    Ga bo že dal Tava

    Najboljše zgodbe nimajo letnic. Ne veš, ne spomniš se. Tako kot se jaz ne spomnim letnice nekega poznojesenskega dneva, ko sem slučajno videl Marcosa Tavaresa. Bilo je tam nekje pri mariborski Astorii. Šel je pač mimo, mislim, da je bil vikend, gotovo pa vem, da takrat še nisem pisal in govoril redno o fuzbalu. Nobenega razloga ni bilo, da bi se »poznali«.

    V rokah je nosil eno tistih kanglic, ki jih razvažajo recimo starejšim. One, večnadstropne kanglice. Kot iz menze. Bil je eden tistih prizorov, ki jih sčasoma ne samo razumeš, temveč ceniš v Mariboru. To je Maribor. Lepo nas je namreč pozdravil, mi smo šli mislim da iz nekega družinskega kosila v mesto. S tistim velikim, toplim, iskrenim, belim nasmehom. Zdravo, zdravo. S tistim posebnim o-jm. Kot vedno. In odšel. S kanglicami.

    Marcos Tavares je legenda. Ni edini s to oznako, ki je v Ljudskem vrtu brcal žogo. Ni. Je pa skoraj gotovo edini, z izjemo morda Mladena Kranjca, ki je ta nadimek dobil že začasa kariere. Že skoraj desetletje nazaj. Legenda je postal zato, ker je seveda zabijal, zabijal in zabijal. Ampak to še ni dovolj, ne v nogometu, v bistvu v čemerkoli. Moraš imeti tudi osebnost. In take osebnosti, kot je on, imajo knjige. On jo zdaj ima. Pri sedemintridesetih. Ker toliko je star, kar je itak štos svoje sorte. Še Tavares se smeji. Oh, ta EMŠO. Ko sem ga enkrat skušal, še stotič kot vsi drugi, vprašati, koliko je star, sem poskusil z njegovo finto. Povedal sem mu, da se vsi režimo. Da ugibamo. Da padajo runde. »Meni je ata rekel, da sem star toliko,« se je zasmejal. V slovenščini. Svoji, rahlo polomljeni, osvojil je določen nivo, čeprav ima potencial še za kaj več. Kar je itak zgodba njegovega življenja.

    Marcos Tavares je v Mariboru naredil prav vse tisto, kar lahko narediš prav. Ne samo v fuzbalu, vseeno pa še posebej v fuzbalu. Kar ne pomeni, da je čisto vse naredil prav. Seveda ni. Če bi, ne bi bil v Mariboru. Sploh. Ne bi se najbrž nikdar z otroki kepal. Vprašanje, če. Vsaj ne tam, kjer bi zares lahko brcal. In Legenda je knjiga, ki pokaže, kako je prišel ne le do Maribora. In tega ni dojel kot korak nazaj. Pa bi lahko. Ne bi bil ne prvi ne zadnji. Kako je prišel na svet. In kakšen je bil ta svet. Lep, poseben, brazilski. Z žogo od malega. Če ni bilo žoge, je mama združila skupaj par nogavic. Ker žoga je pač ultimativni brazilski potni list. Pot do vsega, ko nimaš nič.

    Knjiga Legenda ni predolga, čeprav ima 320 strani. Prvih 150 strani se bere prekrasno, tekoče, bralno. To je tista bralna izkušnja, ki jo iščeš na najširši ravni. Kdor malo bere, si bo rekel, da bo odslej bral več, ker je take stvari, spisane tako strnjeno, obenem pa široko, fajn brat. Tudi če potem ne bo bral. To je drugačna biogafija, kot smo jih vajeni recimo izpod peresa Tadeja Goloba. Pa so njegove biografije res dobro, berljivo, zabavno, ikonično spisane. Ima pa tako izrazit stil, da je na koncu že lahko povsem vseeno, če bereš Petra Vilfana ali Mileno Zupančič. Pa ne v slabem, naveličanem smislu. Slovenske biogafije so hit, eno najboljših je spisal pokojni Dušan Jovanović. Bralni užitek in hit je bil Boris Cavazza, ki ga je popisala Vesna Milek. Nekaj je tudi športnih biografij, toda mene osebno je še daleč najbolj prepričal Franček Jauk, kjer lahko vsi tisti, ki jih zanimajo nepopisana zlata leta Maribora v prvi jugoslovanski ligi, izvejo vse na zelo oseben, spoštljiv, generacijski način. Knjiga o Branku Oblaku je denimo pestra, sploh na začetku, vendar se nekje nato sčasoma izgubi. Marsikaj je še tam zunaj – Dejan Zavec, Goran Dragić …, ampak vsega (še) nisem (pre)bral.

    Janja Vidmar je spisala prvi del, tisti o Braziliji. Pa knjiga ni strogo ločena, čeprav ima skrbno razdeljena, dolga, naslovljena poglavja. Na predstavitvi je Vidmarjeva včeraj dejala, da je nenavadno pisati o povsem drugačni izkušnji iz drugega konca sveta. In gledati ljudi, ki jih ne poznaš. Iz sveta, ki ga ne poznaš. Iz zgodb v jeziku, ki ga ne poznaš in so bili potrebni tudi prevodi iz portugalščine. Ampak kljub temu je Vidmarjeva ujela predvsem Tavaresovo dikcijo. Zdaj, redki so intervjuji z njim v materinščini (izjema je bil na TV Slovenija leta 2014, kolikor se spomnim), zato ne vem, kako mu tam teče jezik. Ampak v slovenščini si vzame čas. Premisli, zloži skupaj iz besednjaka, ki ga pozna, največ, kar zmore. Klasični napadalec. Devetka.

    In tako je spisana tudi njegova pripoved. Ki ni le njegova, je zgodba njegove družine in okolja Porto Alegreja. Težkega, neizprosnega, negotovega okolja. Saj ne, da Maribor ni imel težke dobe. Seveda jo je imel. In tako se je takrat tudi brcalo, do prvega državnega naslova v Sloveniji se je prišlo z garanjem, odrekanjem, tudi neuspehi. Ampak tega, kako je Tavares odraščal… Vedeli smo, da je prišel iz favele. Da je dovolj dobro brcal, da je igral za Gremio. In da je prišel do mlade brazilske reprezentance. In da se je družil z – Ronaldinhom. Ja, tistim. ta mu je dajal nasvete, takšne in drugačne. Ronaldinhove življenjske amplitude so mnogo večje in silovite, pa že Tavaresove niso majhne. Kako je možno, da je bil član mlade brazilske reprezentance? Nosil tisti dres? Rumeni? Z modrimi hlačkami?

    Potem pa je brcal v – Maleziji. Ma-le-zi-ji. Kaj te to je, bi rekli v Mariboru. Služba, kruh, želja po več. V okolju, kjer že lokalna, no, globalna vera prepoveduje vse tisto, kar je njega tako mamilo. In ni težko videti, zakaj. Človek je bil dober fuzbaler. Ker sam nisem bil, sem pa igral s takimi, ki so kasneje to postali in bi nekateri lahko postali še več, pa smo bili stari 15 let, ne vem, kako je. Sem pa videl. Kaj ti lahko naredi tisti občutek. Ko si res dober. Ko driblaš starejše. Ko daš taki gol, premagaš starejšo ekipo v NK Maribor, da je bila v nogometni šoli cela štala. Kako so eni bili uličarji in so v taktičnih zahtevah hitro pogoreli. Vse to veš in vidiš, nimaš pa pojma, kako je. Če si v nečem takem, kot je nogomet, ker vsak zna žogo brcnit, res dober. Potem ni meja. Potem se ti fučka za šolo.

    Kar pa ne pomeni, da Tavares ni imel vrednot. Človek je vrednota na dveh nogah. Le da to ni prišlo zlahka, hitro, takoj. Ne. Za žogo je bil pripravljen skočiti pred avto, za šolo pa… Bo rešil na popravcih. V okolju, kjer si imel malo, pa še to so ti kaj kmalu lahko maznili. Ko je že večkrat mislil, da gre na bolje, se je vedno kaj zalomilo. Dokler ni nogomet prinesel naenkrat preveč. Prej se je cijazil po avtobusih. Si sposojal kopačke, tiščal papir v prevelike, jemal podložke ven iz premajhnih. Upal na pravi dres. Že zaplata trave je bila radost. Brcal je, ko ne bi smel več brcati na dvorišču in mali fuzbal. Potem pa je prišlo toliko denarja, da je pomagal zgraditi hišo. Z brcanjem.

    Janja Vidmar ta del popisuje tako slastno, toplo, ampak obenem ves čas z dovolj distance, da je moč slišati Tavaresov glas, njegove izkušnje. Nič od tega doslej nismo vedeli. Nismo poznali. Ni rad govoril. Pravi, da obstajata dva Marcosa Tavaresa. En pred NK Maribor in en po. Kar seveda drži, toda knjiga s tako silovitostjo vpelje – Leticio. V njegov svet je prišla kot nekaj nedosegljivega. Ni šlo zlahka. Lahko se je družil s komerkoli, imel denar, skoraj slavo, prijatelja Ronaldinha… Zanjo, mlado mamico, povrhu starejšo od njega, je štelo vse kaj drugega. Ta del je morda glavni za dojemanje knjige, kot je bila zastavljena. Tam se zgodi prelom. Ni pa spisano kičasto, poceni, preočitno. Sploh ne. Spisano je z življenjsko »Jezus je pot« filozofijo Tavaresa. Zanj je pač pomembna pot. Tam se najde vse tisto, kar je v življenju najlepše in največje. To ostane. Kot opisuje tudi že otroštvo in odraščanja z dvema bratoma in staršema, ki sta se trudila, a jima je tudi spodletelo.

    Ko sem letos bral biografijo košarkarja Giannisa Antetokounmpoja, ki je ena najbolj noro uspešnih zgodb, kar jih je, tole skoraj preseže Zlatana Ibrahimovića, kjer se je kasneje izkazalo, da je bilo malo še »naloženo« zraven za efekt, česar na koncu sploh zameriš ne, spet dosežek svoje sorte, eno od že kar nekaj spisanih, sem nekaj kakor nehal jamrat. Ker ko bereš tisto, kako je fehtaril za božič po ulicah Aten, ki ga nikdar niso take sprejele, kot je on Atene, čeprav je tam rojen kot otrok afriških beguncev… Močno. Pri Tavaresu ni tako silovito, ker ni izjav, vsaj ne direktnih. Tiste bi knjigo gotovo naredile še močnejšo, ampak to je knjiga, spisana s Tavaresovim glasom. Vsekakor pa je tam prelomnica. Ne toliko, da mu brez žene, ki je to postala po dolgotrajnih, tudi komičnih poizkusih, ne bi uspelo. Je bil že na dobri poti, preden jo je spoznal. Toda ne na stabilni poti. Fant, ki je brcal za brazilsko reprezentanco, je rad žural. In to kako žural.

    Ko je v Mariboru v Ljudskem vrtu visel transparent, ki je po številkah na dresih izpostavil tiste, ki so jim bolj pomembne frizure in tetovaže, obenem pa ni bila skrivnost, da so ga nekateri radi žurali, sem ga v intervjuju vprašal, kako vse to vidi kot kapetan. Premislil je. In potem rekel, da je tudi sam dal to skozi, ampak da je bila razlika. On je žural… No, na nekem čisto drugem nivoju. Epski žuri, kakršnih v Mariboru skoraj ne moreš imeti. Tu imaš separe, v Braziliji, v Porto Alegreju je imel Ronaldinho cela nadstropja. Pač večji preskoki iz revščine, večji so žuri. On je to pustil za sabo, ker je slej ko prej moral. Pa ni šlo zlahka, niti s prve. Se je tudi zalomilo, ampak je dobil priložnost, da pokaže, kaj in kako.

    In je. Skoraj komično je preko Cipra prišel vse do Maribora. Tako, da je priletel v Gradec, čeprav je bil še pod pogodbo. Čakal ga je – Zlatko Zahović. Odpeljal ga je v Poreč, da je v Medulinu igral na zimskih pripravah proti Šibeniku. Kot igralec na probi. Redko se take finte izidejo. Še redkeje, če ima nekdo vidno preveč kil. Ampak Zahović – in Branko Horjak, takratni trener, legenda, katerega klubski strelski rekord je dolgo lovil in nato podrl – je videl. Da ima. Tisto nekaj. Kile gor ali dol. Čeprav so te šle lažje in pogosteje gor kot dol. To Tavares večkrat prizna. Ob takih žarih in želji po hrani ni težko videti, zakaj.

    Morda še najmanj močen del je prav mariborski del kariere. Na predstavitvi je Boštjan Narat, ki je popisoval nogometni del, deloval nekoliko sramežljivo v Kazinski dvorani. Kako ne bi. Tam je bilo kar nekaj (športnih) novinarjev, ki so Tavaresa videli precej večkrat v živo in poznali precej več zgodb. Spremljali bolj redno. Se spomnili iz glave marsičesa, česar statistika ne ponudi. Ker ta je itak lahko dostopna, kot je povedal Narat. A se je izvlekel s tem, da obstaja kar nekaj načinov, kako opišeš – gol. Ali pa tekmo. Ja, drži. Obstaja. Morda je ustrezno, da je mariborska kariera manj sistematična, ker je šla tako rapidno navzgor. Četudi ne sprva in čeprav je trajalo, da je sploh prišel do Ljudskega vrta, ki so ga prav takrat prenavljali.

    Ko je prišel, je bilo usojeno. Zadel je tudi Nilton, človek, ki je svetoval, naj pripeljejo Tavaresa. Kar tako, na besedo, je prišel najboljši strelec kluba, lige in evropskih kvalifikacij. Vseh časov. Mejniki so spisani bolj iz osebnega stališča, ne toliko po sezonah. Naratu manjka več pristnih izkušenj, čeprav je distanca prišla prav, kadar Tavares razlaga o odnosu do navijačev. Maribor razume. Ve, kakšno okolje je. Zna jezik. Ve, kako je stanovati na Pobrežju, ta del knjiga dobro zadane. Manj uspešna je le pri morda bolj markantnih golih. Kot je bil tisti, ki ga je dal Gorici, ko je padel Škaperjev rekord, čeprav je izjava Janka Veseliča, kako se mu lahko zahvali, da je prav on Škaperju ubranil par zicerjev, tako neverjetno prikupna, da je prav škoda, ker takih izjav ni več.

    Marcos Tavares se točno spomni, kdaj je postal kapetan in kako je to postal po Zoranu Pavloviću. O soigralcih, sploh Vilerju, Milcu, Handanoviću in trenerjih piše zelo spoštljivo. Prav tako o soigralcih, čeprav ne izpusti, da je bil tudi nekdo v klubu, ki je tolkel po njegovi sliki. Bil je kapetan moštva, ki je znal tudi poskrbeti zase. Težko mu je zameriti, preveč uspehi govorijo zanj. Sploh pa je poseben odnos z Zlatkom Zahovićem, kjer prvič na tak način dobimo uvid v način dela, kakršnega je poosebljal in prakticiral Zahović. Tavares je bil neizprosen, Zahota je pustil tudi čakat, kar pa ne pomeni, da mu je tudi sicer šlo dobro v biznisu. Ne, prizna, da s hostlom, tapasom in kriptovalutami ni šlo. Uči se. Ne gre vse zlahka. Ampak ga vse to ne pokoplje. Ker ima ves čas oporo. Žene in vere. Družina. Vrednote, ki jih ne le govori, ampak živi. Ve, da ni popoln. Če bi delal vse prav, kdo ve, še sam se vpraša, kje bi končal. Najbrž pri največjih svetovnih klubih.

    Ampak knjiga se zaradi izjemnega prvega dela bere kot zgodba brez obžalovanj. Kot popotovanje. Kot garanje. Vedel je, da ima talent. Ni ga povsem izkoristil, ga pa zagotovo ni zapravil. Učil se je, kadar je res vedel, da bo to naložba. Za Leticio je skoraj bolj garal kot za gole. Želel si je, da bi igral s sinom, to je na samem začetku knjige, po kar težko prekosljivem uvodu Zlatka Zahovića, kjer je sicer nekoliko domišljija dobila res brezmejne možnosti, kjer Romario govori slovensko in podobno. Malo verjetno je, da bo uspelo. Pa ne zato, ker bi spodletelo sinu.

    Eh, ta že zabija celo za kadetsko slovensko reprezentanco. On je hotel, pa ni mogel, ker so pač taka bila takrat pravila. Danes niso več, Fifa je vmes spremenila, če bi bila taka, kot v času Tavaresa, Ivan Rakitić denimo nikdar ne bi mogel igrati za Hrvaško, temveč za Švico. Ampak ničesar ne obžaluje. Zdaj tekem ne igra, gleda jih. S tribune. Poškodba v času, ko že ve, da bo pomembno po karieri imeti čim bolj zdrave noge. Operacija, vredna posega. Četudi ne bo dal 200 golov v ligi. In najbrž ne bo zaigral s sinom v prvi ligi. Čeprav… Kdo ve. Pri Tavaresu je vse možno. Je bilo toliko norih golov. Reševanj. Derbijev. Evrope. Od Cipra do Islandije. Od lige Evropa do lige prvakov. Na najbrž doooolgo zadnji tekmi Maribora v ligi prvakov je zabil še tam. Ker so mu rekli, da bo in ker je tudi sam rekel, da bo. In je. Takšen je. Kar reče, naredi. Ali pa vsaj naredi vse, da bi.

    Zato je Legenda res knjiga o legendi. Je tudi lahko ne ravno priročnik, vsekakor pa smerokaz, kako priti do takega statusa. Še začasa kariere. Četudi je Tavares popolnoma nesposoben z navigacijo in orientacijo, kar je še nekaj, česar marsikdo najbrž ni vedel. To je knjiga, kjer lahko veliko izveš in še več začutiš. Več od golov, kar je že tako ali tako noro velik izziv. Dokaz, da je fuzbal pač to, kar je. Za Marcosa Tavaresa je bil vozilo na poti do sem. Do Legende.

    Ker Marcos Tavares je v Mariboru legenda zato, ker je to, kar je. Ali pa je to, kar mi želimo, da je. In prav vedno tudi je. Ne tako dolgo nazaj mi je Mitja Viler – Rulo na koncu intervjuja za Ofsajd, kar sem tudi pustil noter, rekel, naj v mestu večkrat pogledam gor in pozdravim. Seveda je imel prav. Ampak pri igralcih Maribora je vse pogosteje tako, da če jih pozdraviš, ker pač misliš (ne pa upaš, da ne bo pomote), da so si te zapomnili iz tiskovk pred in po tekmi, gredo mimo, ne odzdravijo in podobno. Pa nič slabega v tem, pač takšni so. Nič narobe. Ni pa fajn, saj veste, če pozdraviš in gre nekdo mimo. Kot da te ni. Saj nisi užaljen, ker češ, da nisi prepoznaven kot novinar. Vsaj jaz ne trpim za tem. Si pa besen, ker to ni tisto, kar naj bi ta klub predstavljal. Pa pustimo sodobne čase, instagrame in podobno. Razumeš zasebnost, slab dan. Ne razumeš pa, da gredo pogosto kar mimo.

    No, Tavares – pa Viler tudi, da ne bo pomote – je vselej pozdravil. Čisto vedno. In stopil pred medije takrat, ko ni šlo. Ko je Maribor dal vse tri gole v Zavrču, pa izgubil. Je prišel on. Da, tudi njega so slekli, tudi to je v knjigi. Ni šel v podrobnosti. Ni pa izpustil. Ve, kaj sestavlja življenje, okolje, status. In tega ni zapravil. Ne tu. In ima knjigo, kakršno bi imeli najbrž številni. nekateri si jo gotovo tudi zaslužijo. Ampak največji uspeh bo, če bodo knjigo prebrali prav Mariborčani. Še posebej tisti, ki bi radi živeli od brcanja žoge. Tudi tisti, ki to počnejo v članski ekipi prav zdaj. In vsi tisti, ki klub vodijo. Da vidijo, spoznajo, začutijo spet, kaj ta klub zares predstavlja. Ker Tavares je spomnil, kaj je Maribor že bil. In kaj spet morda nekdaj bo. In že zato je legenda. Vredna knjige.

    Vredna človeka, na katerega sta je zanašala ekipa in mesto. Ker ko je šlo le še na upanje, je padel tisti stavek: »Ga bo že dal Tava!« Tudi če to umanjka v tistem delu o Mariboru, bodo vedeli tisti, ki fuzbal redno spremljalo. Ampak knjiga še zdaleč ni napisana (samo) zanje. Sploh ne. Napisana je za vse. In prav zato je dobra. Zelo dobra. Legendarna? Tudi. Pokazal bo čas.

  • Kozlanje, vredno sto jurjev

    Kozlanje, vredno sto jurjev

    Ta knjiga ima najbolj epsko kozlanje, kar jih je kadarkoli bilo (o)pisano v slovenskem jeziku. In to ne kozlanje, kjer bi bilo smešno in epsko kozlanje zaradi kozlanja samga. Ne, ni to kozlancalarpurlartizem. Do takega kozlanja moraš prilezt. Kot vemo, Vsak zna, če se tega loti s pijačo, kozlat v pol ure. No, to ni take vrsto kozlanje.

    To je kozlanje, za katerega je potrebnih skoraj sto strani. Okej, mogoče ne vseh sto strani, ampak vseeno. Če vam iz kakršnega koli razloga kdaj manjka kaka pijanska zgodba, pa bi jo, saj ne vem zakaj, pač nujno potrebovali, potem si kar sposodite pri Juretu Godlerju in v knjigi Casino Banale. Kozlanje, ki bi ga še Ian Fleming in James Bond zavidala. Mimogrede, je James Bond sploh kdaj bruhal? Če kdo, ve Jure Godler. Ko je spisal kozlanje, vredno opisa. Kozlanje, vredno recenzije. Kozlanje, vredno vsaj sto jurjev. Kozlanje, vredno pohvale.

    Scena v Portorožu je najboljše, kar se je Portorožu zgodilo po, em, Sergiu. Ker doslej je bil samo en tržaški James Bond, ki se je vozil po naši Obali. Za portoroško noč, ravno v času ognjemeta. Eden in edini: Sergio, ki je bil že leta 1996, ko je Čiko, Pajo in Pako plata izšla, star 60 let, njegov fiat pa pol manj, a jih ni kazal več kot deset. Zmelkoow so torej že imeli svojega Jamesa Bonda. Ampak on je pač drugače vohunil. Za ribami in ženskami, kakorkoli se to z vinom vred sliši dvojno. In tudi njegova izkušnja je bila… Karambolasta.

    Pa tudi sicer Portorož ni ravno osiromašen izkušenj, ker ima tisto nekaj vse od Poletja v školjki in Babica gre na jug. Ne vem za vas, ampak jaz sem dejansko imel tako kazino-banalno izkušnjo. Pa sem bil v življenju v kazinu, em, dvakrat. Obakrat zato, ker so pač tam še kaj dali za pit. In sploh prvič sem bil v Portorožu, ko sva s kolegom, kaj pa vem, tam sredi dvajsetih let, nekje okrog 2008, kaj takega, šla za vikend v Piran, kjer je bil zelo poceni hostel in nikjer nobenega in sva spoznala Piran, ki ga nikoli ne boste videli. Samo vrsto zadaj greš in vidiš Piran, kakršen je večno bil. Kaka scena. Naga baba na koledarju, izkušeno znucana kelnarca, ki je bila vse bolj podobna tisti na koledaru, nalita klientela, za katero si videl, da bi te kakih 20 let prej gladko nafockala. Kaj bi šlo narobe, ne? No, nič. Ampak skratka šla sva v Portorož in čeprav sem sam moledoval, da kazino res ni zame, sva šla pač še tja. Ker pač Portorož. To se mora, ne? In ker je bilo prvič, sem varčno takoj zadel, ker prvič vedno trofiš – aja ruleta, preden vprašate, ona, ko kroglico izvrše mašina, mislim da Pečečnikova –, in začuda šel takoj po izplačilo in nekih 20 evrov dal v žep. Ko sem jih zjutraj našel, misleč, da sem porabil kakih 40 evrov, mi je odleglo. Hkrati pa sem se počutil kot neki predzadnji bebo.

    Ampak ja. Tak je Portorož. Če nič drugega, si ga sposodiš. Če si pa tam, pa »moraš«. Scena v Casino Banale bo tako ostala za vekomaj epska, ker se agenta Spencer in Novak prelevita v najbolj slovenska agenta, kar je možno. Ker že povesta, da sta agenta. Vse zguslata, zlapata, zdemolirata. Najbolj pa sebe. Vse, kar si lahko mislite in predstavljate… Če ima kdo idejo, da bi kdaj posnel res drag akcijski film ali pa vohunski ali pač neko bondijado… No, Jure Godler, verjetno največji fan Jamesa Bonda pri nas, pokaže, zakaj to ne samo, da ni možno, ampak bi bilo obenem še banalno. Smešno. Četudi bi bimeli vse milijona na svetu. Za popizdit narobe. In predvsem banalno.

    Ker pri nas se agenti ravno tako spozabijo. Niso neki veliki mastermindi. Pri čemer se Godler zaustavi ravno zadnji hip, da ne bi podcenil bralca in njegovo splošno družbenopolitično pismenost. Bralec ve, da je to še vedno Slovenija. Tu in zdaj. Zato pri nas kelnarca, ki pač dela na uro, ne ve, kaj je vodka-martini. Nima pojma. Moraš ji razložit. Pa še takrat ne pomaga, ker pač ne, ker če smo kdaj mislili, da bomo izpadli elegantni, se zgodi ravno kontra. In nato, s kančkom empatije, še obžaluješ, ker si žalil nekoga, ki pač ne sanja o tem, da bo mešal vodka-martinije.

    Casino Banale je vohunski roman, ki ne bi mogel biti dlje od Tadeja Goloba in Avgusta Demšarja. Pa ne, da bi to moral biti, želel biti ali bi to postal po golem naključju. Ne jaha tega vala, čeprav tudi Golob in Demšar nista deskarja. Godler je napisal knjigo, s katero, kot pravi, želi predvsem zabavati. In še dlje, meri na satiro, čeprav to ni v osnovi satira, ker za kaj takega nima dovolj materiala, da bi bil. Spencer in Novak nista satira Martina Vrenka ali Tarasa Birse. Niti malo. Delujeta povsem zase, to je nek drug svet, ampak samo zato, ker ga sama – z Godlerjem vred – tako doživljata. Kar pa niti slučajno ne pomeni, da gre za tujek. Niti malo. Ta knjiga ne bi mogla biti bolj tu in zdaj, sploh pa ne tako očitno, kar je poosebljeno v predsedniku, ki mu gre pač za videz, kar dosega v fitnesu. Korak do instagrama se riše sam, miške moje.

    In zdaj vas verjetno zanima, zakaj to berete šele sedaj? Okej. Novinarskih pravil je kakih milijavžnt. Saj jih mora biti toliko, ker se jih itak ne držimo. Že od takrat, ko je prvič za šankom padlo, da je »danes lahko že vsak novinar«. No, ampak vseeno je ena od zapovedi, okej, bolj samozapovedi, da nikdar ne ostani nič dolžen piarovcem. Še sploh, če ti kaj pošljejo. Recimo: knjigo. Pa saj ne, da je bila to v osnovi tvoja ideja. Seveda ni bila. Ampak piarovci imajo dober spomin. Saj ne, da ga novinarji nimamo, le da deluje drugače. Novinarji si zapomnimo, kaj bi lahko bilo. Piarovci pa, kaj, pardon, česa ni bilo. In tako sem dobil knjigo, rekel, da ja, itak, vedno nekaj spišem, ker kadarkoli sem se akreditiral za koncerte, sem nekaj napisal. Že zato, ker sem v Mariboru najprej poslušal, zakaj mi najraje ne bi dali akreditacije, ker se akreditira milijavžnt ljudi, na koncu pa noben ne napiše nič. Okej, mene so bolj guncali, zakaj ne spišem napovedi, za kar nikdar ni bilo prostora, si pa štekal, da organizatorju jutri nič ne pomaga, če si ti napisal top tekst, dvorana pa polprazna. Ampak če sem se akreditiral… Sem napisal. Drugače je, kadar ti nekaj pošljejo sami od sebe, pa še takrat, ker sem hiperempatične sorte, imaš občutek, kakor da »moraš.«

    In tako tudi te recenzije skorajda ne bi bilo, pa je, ker vem, da je Gregor pač profi in takim ljudem vedno profi vrneš, ker si profi ali nisi? Medila se je, kaj, leto dni in še malo zraven? Okej, ne recenzija sama, ker kolikor se poznam, bi bila dolga potem za tri knjige. Povrhu pa me vedno košta neučakanost, ko klamfam in bi naklamfano rad čimprej objavil, česar se nikdar ne bom odvadil. In kar me potem stane privat sporočil, da bi ljudje res radi brali recenzijo, če ji rečeš recenzijo, potem pa pišeš o ljubosumnosti. Ana, hvala, mimogrede. Dalo mislit. Samo poslano je bilo na še en morbiden dan. Jebiga.

    Jure Godler je, kot vemo, multipraktik. Ampak zvest multipraktik. Godler je nepokvarljiva roba. Možnosti, kaj lahko naredi, je kar nekaj. Kar vemo, je imitator, voditelj, podkaster in, e, pisec. Pri čemer ne gre pozabiti, da je z Anžetom Tomićem tvoril pinkfloyd nivo slovenske podkast scene, tik preden je ta postala, no, velika in pomembna reč. Kajti prav preskok v podkast Gospoda je definiral obrat naše podkast scene, ko so se je lotili tudi bolj marketinško podprto in z določenim, tudi razumljivim, celo dobrodošlim namemom. Ampak o Gospoda kdaj drugič.

    Casino Banale je, kakor pravi (samo)opis, satirična kriminalka, ki opisuje dan v življenju dveh agentov, Spencerja S. Spencerja, strokovnjaka za kibernetsko varnost, ki je bil poslan s strani britanske MI6, da slovenski obveščevalno varnostni agenciji pomaga pri vdorih v računalniške sisteme, ki jim niso kos, in Filipa Novaka, njegovega slovenskega partnerja, s katerim preživljata preveč časa v gostilnah in neizživetih Bondovskih fantazijah.

    Ker kriminalk žal ne znam niti brat, pa ne, da bi obstajal pravilen način, ampak gotovo ni prav, če jo bereš po kosih in kakega pol leta, jo presojam iz povsem nekonvencionalnih vatlov. Pa ne, da jih imam. V bistvu tvezim, da jih imam. Ampak kar želim reči: čeprav sem knjigo čital po kosih, sem doživljal neke vrste flashbacke, ko sem jo, tudi kak mesec, mogoče dva kasneje, spet vzel v roke. Vedno sem nekako padel nazaj v zgodbo, ki je itak bizarna, smešna, nenormalna in predvsem skrajno nerealna v tem prostoru, česar se avtor nenormalno kvalitetno zaveda. V

    es čas vemo, da nič od tega, o čemer knjiga piše, ni možno. Ne pri nas. Dobro, saj je bil tudi tip, ki so ga prijeli, ker je prišel k nam, da bi šicnil predsednika. Ampak to deluje tako niti amatersko. Kot nekaj, kar ti pač pade na pamet. Totalni random. Ali kot ponavlja Tadej Golob, pri nas tv umorov pravzaprav ni, zato si jih morajo avtorji izmislit, s tem pa nezadržno tekmujejo s tujino, za katero mislimo, da pa tam so točno taki umori.

    Le da je Casino banale kakopak vohunski roman. Poanta je v lovljenju, niti ne toliko v plenu. Poanta je, kako banalno je vse skupaj, vse pa začini morda najbolj smešen pijanski opis, kar jih je, v kazinu, kolikor se spomnim, kjer se stavi do onemoglosti in še čez. Ti opisi gredo Godlerju zelo dobro, v njih se najde, čeprav knjiga sloni na dialogih. Ti niso tako megaiberuspešno dobri. Niti nimajo tega namena, Godler je napisal knjigo, ki jo je želel napisat in če je našel ljudi, ki jo želijo prebrati, toliko bolje. To je čitanje, ki je absolutno dobrodošlo. Ne, ni bolje kakor nič v državi, kjer več pišemo kot beremo.

    Casino Banale je razvedrilo v osnovnem smislu. Knjiga ni nič več in nič manj kot to, kar je njena osnovna premisa. Godler obvlada žanr, je človek, ki je pač Fleminga obrnil po dolgem in počez. In ve, da novega Bonda ne bo napisal, sploh pa, če bi ga, v Sloveniji ga gotovo ne bo našel. Kar pa je našel, je dobre lokacije, v katerih vidi več, kakor se zdi na prvi pogled. Pa naj bodo brunarice ali pa sklepna scena pri slovenskem WTC-ju pri tisti fontani, kjer smo nekateri nekdaj imeli dejte in so vsi po vrsti spodleteli. Najbrž, ker tam Slovenija deluje tako ameriško in kot neke vrste dobrodošla stvaritev, ampak vseeno le kot model, maketa, skica.

    Godlerjevi liki niso ravno presežek, zadostujejo pa namenu. Pri čemer so ženski liki nemara močnejši, bolj krvoločni, neizprosni, učinkoviti. Njegova knjiga pa uvid v »neakcijskost« slovenske birokracije in parodiranega kriminala. Ki to sicer je, ampak ne hollywoodski. Predvsem pa je Casino Banale knjiga, v kateri Godler uživa, kadar opisuj avte, obleke, drobnarije. V tem uživa. Morda bo bralec, vsaj jaz sem, v marsičem drugem. Je pa knjiga, ki je za slovensko popkulturo dobrodošla. Ravno zato, ker je kljub uvoženim žanrskim prijemom prenešena, ne pa zgolj prevedena, na naša tla. To namreč ni priredba. Ni pa še pristni original.

    Bis. Godler je medtem kakopak izdal že nadaljevanje. Vohun, ki me je okužil.

  • (Ne)Bagolasti Šalehar

    (Ne)Bagolasti Šalehar

    Vedno imaš izbiro. Tako se vsaj reče. Pustimo zdaj, prosto po Renati Salecl, kakšna ta izbira je. Ampak izbira je. Ponavadi takrat, ko veš, da ti ena od opcij ne samo, da ne diši, ampak te lahko (za)duši. Ampak izbira je. Vedno. Kao. In tako lahko zdaj izbiramo tudi med dvema modeloma, em, modelov. Primarno (ne)modeli.

    Če sem zdaj v precepu, kar sem itak stalno, lahko grem v knjigarno in izbiram med dvema tipoma. Med Aljošo Bagolo in Miho Šaleharjem. Izbira je, vsaj zame, jasna. Iz aviona. Najprej, na Aljošo Bagolo sem bil vsaj ljubosumen še preden so bili drugi. Bil sem hip, spredaj, trendy. In sicer, ko ga je dolgoletna neusojena ljubezen, ki je postala ljubezenska usoda, ki bi me domala pokončala, opisovala kot najbolj kul modela, o katerem pač moraš vedeti čimveč. Vedel nisem veliko, premalo, presojal nisem, samo zapomnil sem si čupo, dejstvo, da je zelo uspešen v marketingu oziroma da je uspešen po tistih merilih, da je na Pristopu, bla bla bla. Še pred Donom Draperjem je bil Don Draper za vse nas, ki smo vedeli, da ne bomo nikdar Don Draper.

    Bagola je napisal uspešnico Kako izgoreti in pravkar mu bo izšla že druga knjiga. Prve knjige nisem bral, moral bi jo, ampak zakaj bi bral o izgorelosti uspešnih, če sem sam izgorel, pa povrhu po nekih kriterijih vseeno kar resno neuspešen. S.p., 36 let, praskanje priložnosti, upanje, da bom ulovil neki kao renome… Ja pa ja. Zato Bagole nisem bral, ker ga ne bi bral kot samopriročnik, kot se samopriročnike bere. Najbrž bi vzel dobesedno in izgorel vsaj »Bagola style«.

    In potem je tu Miha Šalehar Mihi. Človek, ki sem ga gledal na Videospotnicah in mi je šel na živce, ker je bil lahko in šminker in rocker in skratka vse. Šalehar je bil Jonas za tiste, ki so verjeli, da bo še kdo lahko Jonas. Šalehar je bil zadnji, ki je z jebivetrstvom še pobral drobtinice in iz njih naredil pica burek. Predvsem na radiu. Tam je nesporni deskar, totalni freerider, človek, ki živi od adrenalina, sproženega od postavljanja vprašanj, na katera lahko dobiš tudi neodobravanje in dretje. Pa mu uspeva, da večinoma tega ni. Kar je, bodimo iskreni, resno frajersko.

    Miha Šalehar je bil tudi tip, ki me je povabil v Spetek, ko sem prvič mislil, da je z novinarstvom konec. Ko sem napisal tudi tekst Zbogom tipkovnica. In večinoma kasiral molk, neodobravanje, sikanje. Kaj da si mislim, da sem. Ko nihče drug ne bi niti povohal neko razvajeno ščene, je Šalehar poklical. V ponedeljek sem napisal tekst, v petek sem bil že na Valu 202. Tistega občutka – in mislim da Maruše Kerec, ki me je sprejela – ne bom nikdar pozabil. Vem, to naj bi bila recenzija knjige in tudi je, pardon, bo. Hočem samo reči, pa ne zaradi osebne izkušnje, čeprav sem z njim naredil za Večer zadnji veliki intervju, ki je tudi deloval kot zadnji tak (vsaj zame), da je Miha Šalehar nekdo, ki je tako prekleto nepreračunčljiv, da bi bilo skoraj fajn, če bi bil.

    In točno takšna je njegova druga knjiga. Prvo sem si kupil tukaj v Mariboru in jo potem prebral na svojem prvem morju po sto letih, ko sem končno spoznal punco, ki ni bila zaljubljena v Aljošo Bagolo oziroma ji ime Aljoša Bagola ni nič pomenila. Pa nič narobe, če ti ime Aljoša Bagola kaj pomeni. Prva knjiga Duh česa je zbirka kolumn, ki je kazala predvsem na tako buhteč, svojstven, mojstrski, prizadevni, izčiščen, svoboden slog. So pa bile kolumne in tako je knjiga pač delovala kot zbirka, kjer si lahko uvidel, kako je, če z Mihijem preživiš približno toliko časa kot v resnem Toplovodu ob torkih. To je bil Mihi, ki presega vrnite-nam-jo Latrino, občasno ne več tako zabavne Nebuloze in najboljše-sploh-možno Spetke.

    Pustolovec zmote je pa že neka druga mašina. Ni etapno dirkanje. Miha Šalehar se vozi z resnim beciklom. Po resnih ovinkih in resnih klancih. Po čereh, mimo štorov, po blatu lastne preteklosti. Šalehar se, o kako poceni to zveni, odpre. Ampak Šalehar se odpre kakor se opre piksno piva. Nič galantnega ni v tem. Nobenega priročnika, ker za odpiranje piksne ne rabiš navodil. Kar odpiranje piksne vseeno prinaša, je poznavanje reči z imenom sntntn. In Miha Šalehar deluje… Ne, ne kot da si je on zmislil sntntn. Je pa bil zraven, ko je oznaka za tisti aluminij z dvema luknjama dobila svoje legendarno poimenovanje. Kdo drug kot človek, ki stremi k notranjemu piru.

    Šaleharjeva druga knjiga je seveda tudi priročnik. Ima namreč podnaslov: patetični priročnik za razumevanje pritlehnega alfa samca. Šalehar dela samoanalizo z ravno pravšnjo dozo kvazistrokovnosti. Je totalni laik, ne pa analfabet. Ve, kako se napizdit. Najprej in predvsem sebe. Morda je podzgodb res veliko, štirideset, ampak začetek resno zgrabi, ko pove, da se je pač zalotil pri samoanalizi v hipu, ko se je s kilami viška pogledal v špegl in se srečal z lastnim preizpraševanjem, kako je v takem stanju, ko se masovje preriva iz kopalne kadi, ravnal doajen slovenske diplomacije Dimsi Rupsi. Od tu vse štarta. To je knjiga o vstopu v srednja leta, ki niso vstop, ampak proces, vse bolj zamaknjen ali specifičen.

    Kar je meni knjiga dala in bo v meni ostalo, so predvsem poglavja o popivanju. Kjer v nulo zadane, kako se taki dripci, kot smo najbrž mi s to krvno skupino, počutimo in znajdemo v bifeju. Kjer se nalokamo enkrat na teden, še bolje, če med tednom. In ne bi rekli, da se nam je »zalomilo«. Če ne bi vedno obstajal tisti en tip, ki vse zajebe, ker on pa da ima res problem. Za razliko od nas, ki problema seveda nimamo. To je del, ko naenkrat nisi več žejen. Ko parurno popivanje v lokalu, kaj pa vem, sredi Maribora, na koncu ne prinese neke velike zgodbe. Ker tam zgodbe ni. Napreduješ lahko samo, če si kelnar ali šef gostilne. Zdravo.

    Šalehar v Pustolovcu zmote ni šarlatan, čeprav ni daleč od magnifikovanja. Pove, da je totalni luzer, ko gre za računovodske pizdarije, obenem pa mu uspe vedno od nekod in nekako dovolj zaslužit. Si pa zato sposodi marsikaj nematerialnega, začenši z naslovom. Ampak sposoja si celo generacijo, vrstnike, čas, prostor. Noče biti nič posebnega, noče izstopati, v bistvu bi rad bil samo to, kar je. Ampak kaj, ko je to tako prekleto težko. Ker to, kar je, ne more biti tako, kot je včasih bilo. Če bi ta knjiga imela soundtrack, bi itak imela samo en komad. Tistega od Avsenikov. Samo enkrat imaš 50 let. Šalehar se v stilu, ki mu ni para, vsaj mene je imelo, da bi računalnik zabrisal skozi okno in si rekel, vredu, več se ne da, Šalehar je zmagal, najboljši je, čast in slava, motaj kablove, poigrava z resnimi temami. Kar ločitev gotovo je. Starševstvo takisto. Staranje tudi, čeprav to še ni knjiga, kjer bi kdorkoli bil star, vsaj ne, dokler se še prešteva sive lase. Je pa to knjiga, kjer spoznaš, kdaj je bilo “mladosti” zares konec. In kaj ti takrat ostane. Ko so drugi šli, ko ostaneš… Ti.

    Pustolovec zmote ni antipod Bagoli, ker ne, ker to mora sobivati. Brez Šaleharja ni Bagole, brez Bagole ni Šaleharja. Ne v takem smislu. Šalehar nikdar ni postal rock zvezda, kot je mislil, da bo. Babewatch gor ali dol, čeprav sem še vedno totalno paf, da je napisal Slepa sreča od Tinkare Kovač. Postal je ritem kitarist, ki raje dela muziko kot vtis. V tem je razlika. Pustolovec zmote je glasba, ne le en dober riff. Ni še resno dober album, ker niti ni tako nastavljen. Je pa knjiga, ki bi »morala« preseči Duh česa in Šaleharja nastaviti za urbanega misleca, ki mu nikdar ne bo dano, da se bo povsem umaknil.

    Za kaj takega pač predobro piše. Za svoj svet. O svojem svetu. V svojem svetu. Še vedno ni za vsakogar, še vedno so tam zunaj tudi večji presežki, ampak Šaleharjev uspeh je, da deluje, kot da uspeh pride tako… Toplovodarsko samoumevno. Pa ni. Vidi se piljenje, garanje, muka. Napisati tako knjigo? Ni lahko. Napisati dve taki knjigi? Šaleharsko. Za vse nas ostale pa je to knjiga, zaradi katere najprej obupamo, nato pa bi kaj takega napisali še sami.

    Ker zdaj imamo priročnik(a).