Oznaka: recenzija komada

  • “Od Wernera bratranec”

    “Od Wernera bratranec”

    Ko vidiš, zaslutiš, začutiš nekaj takega, nekoga, ki je taki, kot da je »boga za jajca primo«? Imaš dve opciji komunikacije. Lahko pokažeš s prstom. Kar se bojda ne spodobi najbolj, ne? Lahko pa zineš tiste tri besede. Lej. Ti. Ovega. »Pa kaj te tebi jasno ni?! Dela se, da mu dol visi!«

    Ko sva šla na špil Alo!Stari na Štuk, se nama je na parkingu zgodilo nekaj točno takega. En parking malo bližje, ampak edini parking. Ker sva nekaj še gledala, verjetno sem jaz bil pameten, je tip seveda najino dobroto izkoristil. In se vslino direkt na tisti parking. In kaj sva rekla?

    Lej. Ti. Ovega.

    Bemfa od fotra

    Obstaja torej še tretja opcija komunacije. Napišeš komad. Narediš to, kar so Alo!Stari s komadom, ki bo, verjetno, pristal na drugi plošči. Lej ti ovega je komad, ki je tudi v živo svinjsko zarezal. Hakl, kot se reče po naše. Pa smo ujeli, jebiga, živi šus, le refren. Lej. Ti. Ovega.

    Ko pa je zdaj prišel ven še obdelan iz Kina Šiška, pa izpade kakor mojstrski uvid v … No, nemojestrski štajerski uvid. V to opazovanje, ki hitro preide v podzgodbe. Take, mini črtice, ko te definira avto (bemfa od fotra), odnos do punce (svojo babo vedno ponižuješ) in mame (doma se mamici prilizuješ) ali potencialno sorodstvo (ti neoš alfa samec / ti si od Wernera bratranec).

    Albume. Koncertne albume.

    Prav komad Lej ti ovega kaže, da ne bi bilo slabo, gotovo pa ne narobe, če bi domači bandi iz takih koncertov izdajali kar cele live, koncertne albume. Pa čeprav so te kasneje pogosto obdelane, popeglane, preproducirane. Nič zato. Alo!Stari v Kinu Šiška je bil dosežek. Bil, itak. In sliši se, da je bil tudi presežek. Seveda je prišel pozno, ne pa prepozno, ker vendarle gre za band, ki sam reče, da mu je »čez noč uspelo po 25 letih«.

    In, kar je najbolje, Tinetu Matjašiču je uspelo ubesediti točno tisti mariborski uvid, ki je poln primerjav, ocen, stališč. V dobrem in slabem. Band pa si privošči še več ostrine in kitarskih preskokov. Pa ne, da je to doslej manjkalo. Vse pa samo kaže na to, da Alo!Stari ne popušča. Niti malo. In prav je tak.

  • Zadnja. Bolonjska. Na glavi.

    Zadnja. Bolonjska. Na glavi.

    Pride tudi taki dan. Ko skoraj ftrgaš volan. In z glavo omahneš na hupo. S krikom. Aaaa! Ko preglasiš avto hupo. Ko ti pristanejo špageti na glavi. Z bolonjsko omako. Pa ne tisto generično. Pravo, z debelimi kosi. Ko ti priletijo cote iz okna. In ko ti, ugibam, bivša počoha avto. Pa ne z eno prasko. Celi grafit, avtogram. Ne ostane ti kaj drugega kot… Rorschachov test. Skupinska terapija. Grupni ping-pong. Rezanje žive meje. Košnja s traktorjem. V krogu. Vožnja sobnga becikla. V naravi. S knjigo v roki. Čemenje na čolnu, resignacija na klopci.

    Ja, tako je videti zadnja dobra priložnost. Prosto po Happy Ol’ McWeasel v novem štiklu Last Good Chance. Štiklu, ki bo šel predvsem med najboljše videospote. Sploh. Pa, gledano za nazaj, konkurenca ni ravno švoh. Sploh ne. V zlatih časih Videospotnic smo se režali vsemu od Reperja (Slon in Sadež), Žitije Miće Muriqija (Zaklonišče prepeva), Who’s the Real Kekec (Ali En). Oh ja, tisti časi.

    Foto: zajem zaslona / Happy Ol’ McWeasel

    Ampak ne bo nostalgije. Ker zakaj bi bila? Last Good Chance je domala film. Vsekakor ima zgodbo. Morda še bolj potencirano kot sama pesem, ki nemara iskreno govori o tem, kako skrušeno je lahko življenje, če je vse, kar poznaš, kako izgubiti. Od poraza do poraza do… Skoraj nikamor. Do, kot se izkaže, grada Štatenberg. In do tovarišev, bratov, sotrpinov. Ki sami pišejo svoje himne o porazih. V povsem nedolžno belih oblekah. V resda prekrasnem okolju. Ampak stigmatizirani.

    Tako pač je. Nimajo resda prisilnih jopičev, nihče ne daje občutka, da bi rad zbežal. Ker čemu potem skoraj na stežaj odprta grajska vrata, skozi katera pride Moony. Do, kot piše v lično izpisanih filmskih Tarantino črkah na začetku, The Broken Heart Club. Klub strtih src, torej.

    Foto: zajem zaslona / Happy Ol’ McWeasel

    Toda ključen obrat, ki uspe režiserju Nikolaju Vodošku ter zlasti direktorju fotografije Roku Nagodetu, je prav v destigmatizaciji. To ni niti Let nad kukavičjim gnezdom. To je le postaja na poti. Kot… E! Zadnja dobra priložnost. Polna dvomov, kamer, sumov in prerezanih telefonskih žic. Ampak kaj če je to edini način, da spoznaš resnico še iz časov, ko si bil… Resničen.

    In zato je Last Good Chance, tipično vizlovski komad, torej z udarnim refrenom, himničnimi back vokali, nujnim breakom z benždom in harmoniko, tako prekleto dober spot. Še en v nizu ne le dobrih, zmešano nepozabnih spotov Happy Ol’ McWeasel, ki so si letvico postavili nenormalno visoko že s prvim za Hairy Grizzly ter jo nato potiskali samo še višje z Good Deeds, Left Behind in Blow, temveč le še en gradnik mariborske estetike, ki je kristalno čisto posneta, ampak vselej nekako zasukana. Kot neke vrste štos-na-svoj-račun realizem, kakršnega je očitno dovolj za izvoz.

    Last Good Chance je očitno res zadnja dobra priložnost. Ampak taka, ki lahko traja. In rodi nove. No, četudi na račun tega, da kakšen grad zagori. Ups.

  • Hamo nas bo grel

    Hamo nas bo grel

    Tako. Odslej bom recenziral redno slovenske komade. Take, onake, nove, malo tudi stare. Pač. Nekje je treba začet, ne? Včasih se odločiš, da boš redno sledil, ker trpiš za resnim kompletizmom. Kar je nemogoče, spremljati vse, mislim. Ampak potem ujameš Val 202 in trojno dozo domačih komadov. Iz prve. Nekako naj to ne bi bila recenzija, ker samo enkrat? Čeprav… Prvi vtis tudi pride samo enkrat, dasiravno lahko prideš še enkrat mimo. No, tudi tole pride kar iz prve mimo.

    Hamo & Tribute 2 Love – Vse lepo za vse

    Ocena: Splača se naučit besedilo (3/5)

    Sladko je toliko bolj sladko, če je svet grenek. Mariah Carey, umakni se. Hej, mogoče celo Magnifico. No, pretiravam. Sploh za Peštuta. Vse lepo za vse ni In ko enkrat bom umrl. Vseeno pa Hamo zna delati komade za objemanje in popevanje. Tudi če še ne znaš teksta. Hamo ima vokal, s katerim je lahko meteorolog (ko sneži) ali ljubimec (jaz pa gledam v oči) ali gps (vse luči kažejo domov). Oh, kako sladko. Oh, kako objemajoče. Pesem po kateri za oblaki sije sonce. Tisti čas, ko sneži, ti pa greješ na vse konce. Ja, taki tip teksta. Imamo pesem, ki bo grela, kar bo zdaj, ko je energija ljudsko svinjsko draga, politično pa mamljiva, nujno. Hamo & Tribute 2 Love so posneli cuker, ki nadomešča radiator. Pa še božično-novoletni komad je. »Vse lepo za vse naj gre v novo leto / ne konča se in na novo se začne!« je hripav zborčevski sklep. O, ja. O, ja. O, ja. To zimo na bo grel Hamo.

    Vazz – Luna

    Ocena: Dela iz prve (4/5)

    Di-di-di-ti harmonično petje in urbani zvok mesta. Je to tu ali New York? »Dame in gospodje, direktno iz ateljeja, snemam v pižami, dve leti od zadnjega cedeja.« Okej, tu. Ja, Vazz ima flow. Na prvo poslušanje doseže, da se mu res sledi in posluša. In to si pribori primarno z retro beatom in predvsem z narativnostjo. Nekaj pa je že dal skozi, ne? Nato pa skoraj zakocka vse, ko se loti – Riders on the Storm. Uf. Poslednji Doorsi? Jajca. Velika jajca. Pa še pet gre, Jimu na čast. Muzikalno, dramatično, flowmatično. Kul. Tole je lahko resen hit. Čeprav Vazz poje »ne želim si trofeje«. Morda jo res dobi. Pesem ima potencial.

    Jet Black Diamonds – Še zadnjič

    Ocena: Mladostno zagnano (3/5)

    Kitarsko popevanje in vokalno sledenje je dobrodošlo, če se ve, kako to ritmično izpeljati. In ti pubeci to prekleto vedo. Plesanje še zadnjega kroga je mladostno poskakovanje in post-najstniško vrtenje v dvojini, kakršno je večno, ampak tudi večno prepotrebno. Fantje iz Vipavske doline imajo ostrino, ne preveč, še vedno je to kitarsko popev(k)anje, toda vedo, kaj delajo. In slovenščina je tako toplo intonirana, poudarjena, rime na o pa kar kličejo po tem, da tole utegne mularija znati kar na pamet. Suada bi danes plesala drugače, o ja.

  • Nesimo se not’n’vun!

    Nesimo se not’n’vun!

    Kaj lahko naredi leto pa pol. Poldrugo leto, kot se lepo reče. Uf. Kaj in koliko? Recimo… Em… Še aprila 2019 se je skoraj nekaj kakor ljubilo ta naš nikoli dosegljivi Drekaham. Ko se je še dalo kričati, da »rad bi spizdo nekam stran«. Ja. Ko ni bilo omejitev. Ko bi lahko spizdo v Hoče. Ob pol desetih zvečer.

    In zdaj? Zdaj pa bi vse dali za toto moje faking mesto. No, vsaj Alo!Stari. Da se (ne)hote vidi. Kaj lahko naredi leto pa pol. Ko ne rabiš omenit Maribora, pa ima lahko vsak rad svoj kraj. Vse bi dal zveni kot himna, deluje kot himna, pa ne bo himna, ker koronakriza ne bo imela himne. Bo pa imela postava Alo!Stari štikl, ki je bil tu, ko smo bili sami. Žejni.

    Pubeci iz Alo!Stari snemajo himne. Tudi če jih ne, pač tako štikli zvenijo. Sploh po koščkih, na vsake toliko, ker si zaenkrat plato lahko samo narišemo. Saj vem, saj vem, pač taki časi so, singli, epji, streaming… Že, že, ampak zato se Alo! Stari tudi tako resno dojema skozi komade.

    Ne bom pozabil odziva enega bolj nabritih modrih modelov tukaj iz Maribora, človek, ki ga ceniš, ker se redko oglasi, samo ko se, ima nekaj za povedat, ki mi je po objavi Drekaham teksta napisal, da ni bilo prav nič originalnega že v britpopu, ko so bandi kvazisanjali o tem, da se bodo odpeljali iz svojega mesta in s tem vse rešili. Češ. Eh. Ker da to nič ne reši. Samo poanta je bila drugje. Vsaj rekli so, da bi radi zradirali. In to na način, da je bilo celo fajn.

    Pri Alo!Stari je podobno. Melodični, da to res ni. Saj Tine Matjašič nima najboljšega vokala. Niti v Mariboru najbrž ne. Samo ko poje on, poje tvoje srce terce zraven. Ker ta distorziran vokal, nekaj Dexterja Hollanda pa vseeno je v njem. Sicer pa Alo! Stari niso tu zato, da bi karkoli rešili. Če bi želeli, bi najbrž najprej izdali plato. In ja, saj zdaj pojejo, da mislijo čisto resno, samo končajo z danes pijemo, danes se ga ubijemo. Vse bi prodali, da se ga pribijemo. Še en eskapizem. Totalni. Ker kaj pa bomo?

    Zdaj, ko smo omejeni na svoje mesto, bi bili pa res iber depresivci, če bi šimfali ta edini kraj, na katerega smo omejeni. Tako hudo pa vseeno še ni. In moč Vse bi dal štikla je ravno kontra: Alo!Stari je nahecal folk, da je ponosno pokazal, od kod prihaja.

    Dobro, skoraj nujno je bilo, da je Miha Dajčman pokazal še na YouTubeu svojo kapo Kungota. Moral je. Kapa je kultna, radi jo imamo kot ima Miha rad vse nas. In še drugi so, resda z maskami, ker taki časi, pokazali, od kod so. Ponosni. Po svoje. Na svoje.

    Ampak poanta je, da je Alo!Stari v Vse bi dal lahko na mariborski argo način posnel himno, ki sploh ni o Mariboru. Nikjer ni omenjen ali nakazan. No, z dialektom že, po dolgem času je nekdo prav uporabil »toto«. S skrbjo in občutkom. Obenem pa ponudijo moment za tuhtanje, ko pojejo o tem, da »nei rao noben na cesto«. Gre za tiste, ki bi ostali brez službe? Ali za one, ki bi šli na cesto protestirat? Kolikor poznamo naravo pubecov in žanra, bolj tisto prvo.

    Vse bi dal ne bo himna koronakrize, ker koronakrize ne bo imelo hita. Je obdobje. Proces, faza, trajanje. Samo zveni pa, tu in zdaj, kot himna. Še en dosežek banda, ki še vedno nima uradnega materiala za vsaj pol ure. Saj so bili koncerti, o ja, in obenem tudi folk na nacionalni ravni čuje, kaj imajo za povedat, čeprav tisti piski ob kletvicah na Valu 202. Bolijo. Prizadanejo. Ker z Alo!Stari želiš pač kričat. Čeprav ti ni treba, ker je tako posneto. Band, ki meša ednino in množino. In najde rime skozi verze, ki si jih dejansko še zapomnimo tisti, ki smo obupali, da si bomo še kako besedilo zapomnili. Pa oni kitarski riff. Bolj mastno skoraj ne gre. Fak. Mi.

    Vse bi dal je dal vse. Nesimo se. Not’n’vun, če si sposodim pri enem bolj izvirnih imen mb scene.

  • Štempl VHS časa

    Štempl VHS časa

    [wp-review id=””]

    VHS. VHS kasete. Frdamane, pozabljene in škatlaste VHS kasete. Kjerkoli že so. Nekje. Nekje tam daaaleč. V omari, na podstrešju ali v neki plastični odisejadi bogu za nogo. Na njih pa vse tisto, kar je bilo pomembno posnet, misleš, da bomo to gledali za vse čase. Z flomastrom napisan »rojstni dan 1988« in podobno. In z datumom od spodaj, levo v kotu, tisto, kar so pač posnele. To je morda najboljše, kar so VHS kasete nudile. Štempl časa. Pozabljenega časa, ko smo bili še vsi enako zrnati. In ta čas, ta VHS moment, je Emkej z Muzičari in Vidom Turico, ki ve, kako posneti kitaro, da bi se razjokal in pogrizel strune, vrnil s štiklom Zavist.

    Včasih se ti zdi, da o nekom misliš, da veš vse, kar je fajn, dobro, smiselno in prav vedet. Potem pa… Potem pa… Recimo gostuje Emkej v Apparatusu pri Anžetu Tomiću. In se pogovarjata, prvih, kaj pa vem, petnajst minut menita o palčkah, o sušiju, o nožih, jebenih nožih, cel pasus, bog te nima rad, pa o Aziji, o Tajski, o Arabiji. Ha? Pa mi je tip bil sosošolec (paralelka, preden vprašate) v gimnaziji. Nisem, za boga, vedel, da je Emkej gor raso tam daaaaleč. In to kar dolgo, da je bil, em, osem let cca star, ko je prišel s familijo v domovino.

    Pa saj se zdaj to vse vidi v spotu, kjer ima mali Marko s prevelikimi očmi še vse pred sabo. In še vedno ima, zato pa mu ata, foter, oče, stari Borut Kocjan na srce ob molovski, balkanski, kantavtorski kitari a la Rade Šerbedžija ponuja nauke, kako bo enkrat že občutil, da boli: »Laži ne maram / resnice iščem sam / kje ste zdaj, prijatelji nekdanji / mar zaman zamišljen si / iskrene vse ljudi.« In nauk? »Če zavist v tebi ždi / prijatelju ne gledaj v oči / tudi sam občutil boš enkrat / da boli.«

    Emkej je Zavist ponudil že na Probaj razumet (2017) in že tam pokazal kombinacijo starega in modernega, post-nostalgijo v svojem drdrajočem stilu. Kot pravi sam, dete asfalta s svojimi prijemi. Emkeju je ves čas prekleto jasno, da »vsak od nas ‘ma talent za postat blefer«, ampak sklene s tem, da je »stari doktor iz klinike za zdravljenje favšije«.

    Očetje in sinovi dandanes lahko skozi VHS posnetke najdejo stare nauke na nov način, še zlasti, ko Emkej na nacionalni sceni lahko reče, da »veš kaj bi ti mogo«. Prav to bo morda podpisalo njegovo zrelo obdobje, če se ga lotimo kot Prešerna. Zavist je pogumna ideja in videospot, ki lahko orosi oko – še zlasti tistim, ki so imeli kamero v rokah in snemali nedolžno mladost, pa naj bo to na drugem koncu sveta ali tukaj pri nas. Je pa to dokaz, da se splača hraniti material. In vrniti vse tisto, kar so starši upali, verjeli in garali. Zato pa… Zavist? Ata Borut lepo pove. Emkej pa razloži.

  • Kurja koža. Ker Vizli.

    Kurja koža. Ker Vizli.

    [wp-review id=””]

    Kurja koža. Aha. Kurja. Koža. Samo ne toliko naša. Saj tudi naša, ajde. Ampak še bolj od totih pubecov. Ker to… Dobro poglejte. To. To je ljubezen do muzike in mesta. To je stara šola. To so norci lepe sorte. To so Happy Ol’ McWeasel. Tako radi žagajo in to v tem našem Mariboru, da grejo, pazi to, zmrzovat tja. Aha. Na Mariborski otok. Pozimi. Pri minus pet. Oni pa na pol nagi. Celi bledi. Pa saj ni čudno, če pa pravijo, kako iščejo pot, da bi bili spet, em, normalni, pametni, zdravorazumni.

    See You Tomorrow je še en tistih vizlastih singlov in spotov, ki so usojeni, da so singli in spot. Komad, ki ni balada in ni niti zgolj je šus. Je nekaj vmes. In je poletje sredi februarja, kajti ua pa ra in trobente, kar je nekaj novega, dodajo vse tisto, kar se je čakalo in se še čaka po drugem albumu Heard Ya Say! (2015), kolikor sta pač vmes pričakovanje, kaj delajo Vizli po tridesetem, krajšala krasna priredba Sunny Side of the Street in drevenškasti video za Brake Them Bones.

    S See You Tomorrow na nek način Vizli še vedno uspevajo zajemati nek mariborski melos, mešanico udarnega in nostalgičnega, skoraj veselega in rahlo žalostnega, vendar če si skupaj, če si dovolj prismuknjen, da se preoblačiš za dvosekunde kadre in se na koncu, ker pač to moraš, če daš kaj, em, nase, še slečeš.

    See You Tomorrow je nekaj, na kar moramo biti ponosni. Ker kaže, kako zelo cenijo fantje svoje okolje. Najprej z muziko, produkcijo in predvsem tudi s tem, da so šli v elektrarno, telovadnico, bazen in tudi v teater. Kar pomeni, da pašejo v bistvu kamorkoli. Kar drži. Zelo. Ker kaže, da so ostali, kar so najbrž v osnovi bili. Tudi zdaj, ko pridejo trideseta, otroci, družine, obveznosti, službe. Še toliko bolj. 

  • Drekaham!

    Rad. Bi. Spizdo. Nekam. Stran. Pa nea vem kam. Kam? V Drekaham.

    Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Se ga še spomnite? Drekaham je presegal vse babilone, koromandije, atlantide. Drekaham je bil naš. No, nikoli nismo bili tam. Ampak Drekaham je bil naš! Ker sem del te spregledane generacije, ki ji nekaj nea štima v glavi, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj me vsi sprašujejo po neki Indiji Koromandiji. Buci buci, si sanjal Indijo Koromandijo? Itak Indija Koromandija najbrž ne prolazi več, ker smo politično hiperkorektni, ne?

    V moji generaciji, na najboljšem igrišču najbolj kul mariborskega vrtca (khm, kateri vrtec pa ni bil kul ob osamosvojitvi?), ni bilo nobene Indije nobene Koromandije. Če te je kolega v peskovniku kam poslal, te je poslal vedno v isti kraj. V Drekaham. Dobri, stari, nedosegljivi Drekaham. Nikoli ga nisem sanjal ali si ga domišljal. Raje ne, ker je pač imel že tako ime, da bi kraj bil bolj, eeem, rjav. Na Drekaham si zlagoma in pošteno pozabil, ker je Drekaham postajal kraj okrog tebe. In ti si postajal Drekahamovec. Em, to je prvič, da sem se vprašal, kako se imenujejo prebivalci Drekahama.

    Drekaham je sčasoma postajal kraj, ki te ni užalil, temveč prej nekaj kakor vabil. Drekaham je bil odgovor na vse bolj porarajoča retorična vprašanja. Kam? V Drekaham! je postalo Kam? V Drekaham? Vidite razliko? Vprašaj, ne klicaj. Drekaham je bil včasih totalno brezizhodje. Da ne bom šel okoli riti v žep (ali, em, žepa v rit, haha): Drekaham je imel sam namen. Da te je oteral nekam, ne da bi te preklel.

    Ampak preklet bodi Drekaham! Ker Drekaham je sčasoma, zlagoma, postopoma začel postajati mamljiv izhod. Drekaham je bil včasih cilj, ampak zdaj je bolj pot. In na Drekaham se pravzaprav že dolgo nisem spomnil, morda sem ga tu in tam kdaj še uporabil, pa še to samo generacijskemu vrstniku, ki je štos dojel. Ne vem, kako je z Drekahamom drugje po državi, ampak Drekaham sem vedno lociral nekam v gričevnato pokrajino, nekam tja, kaj te vem, proti Bistrici, kateri koli že, nekam gor v hrib, za ovinek, nekje med Rušami, Konjicami, Apačami, Gočovo in Halozami.

    Nato pa mi je Tine poslal v ponedeljek povezavo. Naredil sem, kar naredi tudi pesem: zavil z očmi. Pa ni bilo prav in ni se spodobilo in v bistvu sem zavil z očmi samo zaradi enega razloga. Ker bi taaaaako rad pisal o muziki (hej, kdo ti brani, saj pišeš zdaj!), po možnosti od tega živel (aja, kaj te nisi prej reko!) in dejansko živel (aja, ne, to pa res nea gre, nisi več 23, jeote), potem pa vsak dan dobivam maile in linke in kurcepalce. Ker ko si enkrat v »slovenska scena adremi«, ne zlezeš več vun. Pa dobro, saj tudi piarovci so ljudje, muzičarji pa še bolj, saj niso oni krivi, da je tako, kot je.

    No, Tine mi je poslal link. Tine je tip, ki ne pošilja ravno ful linkov okoli. Pa še ko pošlje, reče, da bo poslal tudi press release (v bistvu ga nisem upal nafehtarit za tekst komada), pa potem cinca in zamuja. Skratka, Tine je kandidat za Drekaham. Imel sem že tako relativno usran dan, april je čas, ko nihče pameten ne gre delati velikih sprememb. Že tako sem mesec, dva, najbrž pa pol lajfa želel »stopit vun pa rečt ne!«. In sem stopil vun. Da bi le, končno, ratalo. Da bi našel sredino, kjer bi… Aja, eh, kaj zdaj to pisarim. Aja, komad. Točno. Drekaham, drži se linije, lajtmotiva. Ampak ne, to je dejansko pomembno… Ker je. Skratka, dalj časa sem ugotavljal, da to ni to, da moram nekaj zamenjat, ker nisem več star 23 let in ker bi rad živel vseeno malo drugače. Vsi okrog mene so ali noseči, ali rojevajo, ali so rodili, ali imajo dvojčke, ali dopustujejo, ali bodo dopustovali, ali bi šli na pir, pa se moramo kaj čut, ali so kupili stanovanje, ali so prodali avto, ali… Jebote ali. In potem si v točki življenja, ko se zaveš, da ti že dooolgo, ravno malo predolgo, ni rekel, da »saj si še mlad« in »saj še maš čas«. In potem slišiš, pa te so najboljše, ne, ni cinično, dejansko cenim komentarje, parih prijateljev, ki ti častijo malo ovo malo ono, ko vidijo, ono, rentgen v tvojo denarnico in na bančni račun: »Stari, tui midva z mojo sma bla čist brez keša, pa živel sem tui, ko sn mel zadnjih 100 evrov in ko sn mel plače pet jurjov, pa ti povem, da denar ni pomemben, res ni.« Pa ti časti pir. In si tak iber hepi. Ker maš nekoga, ki te šteka. Življenje ni Leonardo di Caprio, ki bi kričal, da je stokrat raje bogat kot reven.

    Okej, totalno razkritje: postim se že sedemintrideseti dan. Nima veze z vero, joj ne. Bi morda bilo fino, če bi imelo, ampak ne, nima. Rad mam svoj štikl mesa. Rad imam tudi faširano meso. Rad imam magari pašteto, zabeljen fižol, magari ocvirk. Bilokaj. Ampak ni šlo za to. Šlo je za voljo. Če sfolgaš. Če zmoreš. Če lahko greš drugam, nekam v sebe. Pa sploh ni tako, ni nekaj iber poduhovljeno, v bistvu komaj čakaš na velikonočno nedeljo, na zajtrk šunko in na trkanje po vratih Gala žara ali Orienta »daaaaj miiii sviiiiijooooo!«. In to je v bistvu dokaz, da če se nekaj odločiš, potem je možno vse. Ja, je.

    In, evo, zdaj, če ste še tu, smo pri bistvu. Zarolam si štikl, ki mi ga je poslal Tine. Vidim ime banda, vidim grafiko, vidim naslov. Nasmešek, ko vidim Medvarjev lamp. V Juventus dresu! Pa to je to, stara dama, stari pirbauh, pa ko bi Cristiano vedel, kaj zamuja. Vidim Kosmačina, sosošolca iz Ilicha, ki v modrem hudiju pokaže točno tja. V Drekaham. In potem od tu dalje. Pinkijeva večno stabilna frizurica. In potem Tine. Spet se pizdi, ga gleam. Rohnj v tisti mikrofon, rohni, ker ni že sto let rohnel. Ker Trash Candy ni ratal najboljše, kar smo imeli po Lačnem Franzu ali Granni. Bemomast, jih pogrešam. Pijo sploh. Ja. Pa saj so Vizli, o, lej Bezjaka pa Moonija. Kiri cameoti, ljudje! Ampak bolj ko gledaš spot, bolj ugotoviš, da si poješ zraven. Ono, ko še niti približno ne znaš teksta, ampak se ti zdi, da boš znal rimat sproti.

    Zakaj? Ja, kaj, zakaj. Ker to je štajerski argo, pizda! Ker so to besede, ki jih imamo na lapah že ves ta cajt. To smo ja mi! Ta komad je ko oma na mercator šalteru: evo ti, Lidija, baker sn našparala, tu maš, pa si vun poberi. Le da verzi tega štikla niso baker. A-a. Kje pa, to je zlatnina časa, mestna srebrnina. Mene je Tine nagovoril z »kam je spizdla ironija?«. Samo res. Nea se režimo več, ker ironije ni. Pohrustala jo je realnost. Nekaj nam ne štima v glavi, ne?

    In potem poharanje novodobne scene. Sam ne uporabljam instagrama, kolikor bi ga, očitno, moral, ampak vseeno me štos »vsi smo kopije v programu / lepi smo na instagramu« tak hudo trofi. Samo ne tako, kot me je hesknšus slabe vesti zagrabo, ko se Tine zadere »Kaj je smisel vsega skupaj / pa kaj je sploh point?« Samo res! Kaj je sploh point.

     Urša Menart je to naslovila Ne bom več luzerka. No, v bistvu si je nazaj prevedla iz angleščine My Last Year As a Loser. Nejc Gazvoda je po Izletu iskal Dvojino. Ekipa, ki je potem soustvarila Pr’ Hostar, je iskala Dan ljubezni. Hej, še Siddharta se počuti kot Nomadi. Big Foot Mama je ploščo prej naslovila Izhod. Na Eurosong pošiljamo mladostnika, ki se jima žvižga za realni svet in sta naredila svet Sebi. Koala Voice se premetava, Ker tu je vse tako lepo. Lara Paukovič je preživela Poletje v gostilni. Uroš Kaurin in Vito Weiss sta postala Heroja. 2.0. In migata z organom sem in tja. Dooobeeer daaaan s kožico od lulija.

    Potem pa je tu Alo!Stari (ja, napiše se skupaj, so me nahrulili!). In refren. Refren, ki se dere name, jaz pa nazaj na njega in šrajava, kot že dolgo nisn šrajal. To je štikl, ki te predrami, ne, ne da te samo predrami. S pojsle te vrže vun skoraj tak’ kot vizla iz Harry Grizlyja. Bodi izjema ne pravilo je tako zlajnan prevod, da glava peče. Ampak v tem kontekstu? Nooooro. Zdaj šele štekam. Ker bi rad spizdo stran. Ker je treba prepotovat ves svet, se slikat poleg nekega bora na Papui Novi Gvineji. Ker to je finta. Rad bi vse naredo prav. Mami, ati, vse probam naredit. Puzamm, pišem, moledujem, fehtarim, postavim se za sebe, sestankujem, projektujem, pizdim, spizdim… Pa potem stisnem medota iz otroštva. In zapreva oke, jaz in medo, medo in jaz, in greva. Drugam. Ker trikrat še vprašaš, kričiš na vsakega, ki mimo pride… Pakajtestaoje? Trikrat. Potem pa se moraš vprašaš: pa kaj te z mano je?

    Nakuri, nažge, nadere, nafuka te Nea vem kam. V kateri točki? Ko me Tine v oke gleda. In kako me Tine v oke gleda. Take zelene ma, skoraj take kot jaz. In reče »da ti pol neo žal«. Jebemomaterdajebemmater. Kak fukjeno prav ma! Rad bi spizdo stran. Da mi pol neo žal. Rad bi šel drugam. Da nea vem kam? Kdo je to reko? Nea vem kam? Jaz da nea vem kam?

    Kam, Jaša?

    V Drekaham!

    Ocena ZU