Oznaka: recenzija koncerta

  • Stava z Bryanom Adamsom? Dobljena.

    Stava z Bryanom Adamsom? Dobljena.

    Najprej je nekdo verjel, da bo dobil stavo. Z njim. Butasto, naivno, pa obenem prismuknjeno, luštno, zajebanstsko stavo. In Bryan Adams je, sredi Stožic, izgubil. Bam. Za 20 centimetrov. Ali 20 evrov. Bojda. Okej, videl sem že kar nekaj pogruntavščin, bizarnosti, fint, štosov na špilih. Kako so Coldplay v Stadthalle 2008 zginili z odra in se pojavili kar nekje za nami v milisekundah. Kako se je Pink zabrisala bungejump dol iz cirkusantske kocke v Münchnu 2010. Skoraj nam na glavo. Kako je Prince po že prižganih lučeh v Stadthalle 2010 priletel nazaj na oder, za četrti ali peti bis, ter zakričal: »Kam, pizda, greste?!?!« In krenil v ubijalsko Sly and the Family Stone priredbo. Kako je na The Wall v Zagrebu 2011 iz kota priletela maketa letala in padla zadaj nekam za nastajoči zid, zadaj za Rogerja Watersa. Pa kako je Ozzy Osbourne v Münchnu šprical z vodnim topom. Ali kako so Rammstein v Zagrebu med Pussy sedeli na ogromnem falusu in špricali ven, khm, belo, em, peno.

    Ampak redko pa sem videl take finte s publiko. Direktne. Na izmenjavo. Iz oči v oči. Poimensko. Bryan, Jure, Maša, Zala.

    Nekdo je spredaj v parterju že takoj, prvi komad, visoko držal napis z mastno debelimi črkami. V angleščini ali v prevodu: stavim, da sem višji od tebe. Bryan je hudiča videl takoj. In se nanj spomnil skoraj poldrugo uro kasneje. Na vnaprej za lastnika plakata dobljeno stavo. Človek bi mislil, da bo rock/pop zvezdo vseeno malo streslo, zeznilo ali ujelo, da se nekdo dela norca z njegove višine. Ne Bryan. Ne Adams. On uživa v tem. »Daj, kje je tisti napis? No, dajmo. Dvigni. Evo. Huh. Človek, daj poglej me, kaj kdo v tej dvorani ni višji od mene? Dobiš stavo!«

    Ni zvenel arogantno, jezno, naveličano, užaloščeno. Zvenel je kot nekdo, ki bi rad naslednjič pokasiral še več takih napisov. Vi kar. Še! Ker je njegova glasba, ob tem, da je nežna, prelestna, mehka, objemajoča in še in še in še, tudi zabavna. Ja, Bryan Adams je z leti postal zabaven.

    Ampak zmagal?

    Zmagal je pa Jure. Zaželel si je drhtečo I’m Ready. In potem ga je nekaj kakor prcal. On. Bryan Adams. Ja, Jureta. In ne, Bryan si ni polomil jezika, čeprav je seveda po angleško zavil za izgovarjavo ne ravno najlažje ime. Joure. Ampak ja. Jure je bil prvi na vrsti. »I’m Ready bi imel? Res? Ti velik romantik ti!« se mu je režal še Adams. Kako se mu ne bi. Pa kje si tega našel, ni dovolj mehkih baladuric? Saj Bryan redno to počne, da prepusti publiki izbiro treh komadov. Danes, ko greš na setlist.com ter lahko vidiš seznam komadov vnaprej (nekateri za potrebe recenzije to počnemo redno in vestno, kar je evfemizem za neučakanost in strah pred nepričakovanim), je sicer toliko lažje ne zakričati naslovov komadov, za katere veš, da bodo še prišli. Run to You ali Straight from the Heart ali All For Love.

    Ta del koncerta je morda najboljši, ker je res »prost«. Saj podobno počne Bruce Springsteen, le da dobri stari Šef, The Boss, vzame kar celoten napis, karton, letak, papir, ga pokaže bandu in gremo. Zdaj… jaz sem v Stožicah zakričal Freebird. Tudi na Springsteenu sem. Zakričiš dvoje, ko si na špilu. Freebird in Maribor. Ker sem večno premlado prestar in ker poznam foro iz, kaj, sedemdesetih ali kdaj že, ko je bilo nadležno, da se je na vsakem koncertu (in ne zgolj Lynyrd Skynyrd) nekdo zadrl: Freebird. Adams prakso izvede drugače. Pogleda ljudem v oči in poskrbi, da celo sliši njihovo ime. V precej nabiti dvorani. To je mega dosežek. Ni lahko.

    Jure je dobil I’m Ready. Potem je bila Maša, ki je vmes nasrala Bryana, da ji je ime – Laško. Ali nekaj takega. Smešno? Pa malo pa je, ja. Sploh ko je Adams venomer ponavljal, da bi bilo dobro, če bi se spečali z Juretom. Verjetno finta z vsakega koncerta, samo Jure bo vedno lahko trobezljal, da mu je Bryan Adams (z)rihtal bejbo. Nekdo prej si je sicer zaželel tako redko igran komad, da sta Adams in kitarist Keith Scott tuhtala, če je v c ali h molu. Druga ali tretja prečka? Sta raje kar obupala. Vsega se vendarle ne da. Po Maši, ki je dobila Reckless, je bila pa še Zala, ki si je zaželela za finiš Please Forgive Me in jo dobila – skupaj z vprašanjem, če je sama na špilu, ne ni, mož čuva otroka. »A mož čuva otroka? Bravo, mami! Ampak… Jutri pa bo po takem koncertu treba pet ravno ta komad, ne?« Haha, dobra, Bryan. Prosim, odpusti mi.

    Vsa imena je Bryan Adams precej zadel. In imel tisto pristno komunikacijo s publiko. Ne kot zvezda, ampak pač. Bryan Adams. Je bil, je in bo zvezda, seveda bo. Vsi milijoni albumov. Vsi hiti. Vsa čast in slava. Toda Kanadčani so pač drugačni. Ko sem bil 2013 v Stadthalle na – ja, od vseh bandov – Nickelback, so se ga 31. oktobra (ja, noč čarovnic) tako nasisali, da je koncert postal srednješolska zabava. Okej, draga zabava, pa vseeno.

    Ampak še to. Koncert Bryana Adamsa je v času, ko je sto evrov za karto postala norma, vse bolj pa minimum, dostopen. Zelo. Parter? Tam. 50 evrov. Kot bi nekako, če bi se pač glasbena industrija ustavila, bilo »normalno«. Razlika med 50 in 100 evri na špil je dvakrat večja, pa ne le matematično. Cenejša kot je karta, boljši je vajb. Ne nujno, ne pravim, da za 150 evrov ni žur. Seveda je. Kakršnega si pač narediš. Sploh pa mlajša falanga, ki sem jo žal izpustil (Harry Styles, Ed Sheeran, Billie Eilish).

    Bryan Adams to dela za tiste, ki bi še radi, da je koncert še točno to. Koncert. Ne investicija. Bryan Adams ni instagramovski moment. Vsaj meni se ne zdi. Bryan Adams je moment zate, za vaju, za vas. Greš, plešeš, poješ, fajn se maš. Seveda fotkaš, snemaš, tvitaš, tiktokaš. Itak.

    Koncerti Bryana Adamsa so torej zicer.

    Fiks je. Totalni fiks. Da bo njegov koncert vžgal in pobožal. Vedno. Nikdar si sicer ne bi bil mislil, da bom še tretjič na njegovem špilu. Kot si nikoli nisem mislil, da vselej v taki družbi. Ali da bom sploh kdaj. Pa čeprav je bil sinoči že šestič pri nas v Sloveniji. In dovolj sem se z leti naposlušal, da je bil njegov najboljši špil itak tisti v Izoli leta 1996, ko je prišel k nam, ko se je zdelo, da po Kurtu Cobainu ne bo nihče več niti povohal naših krajev. Kaj šele v Izolo in Bonifiko, nad katero je še Damir Skomina očitno nedavno obupal. Ampak okej. Če je lahko prišla v Izolo leta 1992 tudi Benfica? Zakaj pa ne. Sledila dva Tivolija (2003, 2006) in zdaj še trikrat Stožice (2014, 2018, 2022).

    Bryan Adams da točno tisto, kar ve, da mora. Ne deluje repetitivno, čeprav se mu že štiri leta in ena pandemija pozneje niti malo ne pozna. Bryan Adams pizda res rad koncertira. Ni narejeno. Kljub napihljivemu avtu, ki se vozi nad glavami in krajša čas v nagnetenem parterju. In navzlic pompoznemu uvodu, kjer gromki glas in bliskajoči napis data vedeti, da je tip uslišal klice k nebu in »zrockal« in »skitaral« občestvo.

    Bryan Adams je star, če morda ne veste, 63 let. Ja. Faking 63. To so leta, ko bi se naj pa kaj vendarle že poznalo. Ne njemu, zapriseženemu veganu. Ponavlja, da laufa na rastline. In to kako. Človek ima neverjetno energijo. Pri teh letih ni več veliko uveljavljenih izvajalcev, ki bi »štepali« koncerte enega za drugim. Torej: sobota, nedelja, ponedeljek. Adams je pa združil ravno zdaj trojček. Sobota dunajska Stadthalle, nedelja Stožice in ponedeljek Italija.

    Dobro se stara Adams. Ne kot vino, prej kot viski. Ker je bil klasa že na začetku in samo še toliko večja. Z leti je postal nekako… Samoumeven? Recimo na Rock Radiu. Tam bo fiks. Po občutku? Enkrat na uro. Ali več. Run To You, Heaven, Summer of ’69, When You’re Gone, Cut’s Like a Knife. Pa še se najdejo. Adamsovi komadi so se dobro postarali ravno zato, ker ostajajo nekako narejeni za radio. Da so vedno to, kar hočeš. Saj v avtu ali doma so včasih, em, nadležni. Ne pridejo v vsakem trenutku ravno najbolj prav. Ampak tako? Zloženi skupaj? Bam!

    Sploh pa v živo so še bolj… Hiti. Ker imajo ta »live« občutek. Kakšna solaža, zahvaljujoč Keithu Scottu, je drugačna. In nekaj komadov je precej slečenih. Vidi se, kaj v osnovi ti komadi so. Saj ni nič novega, Adams zdaj to že nekaj časa počne. When You’re Gone, recimo, zapoje sam s kitaro. Enako Straight From the Heart, ki z ustno harmoniko samo odkrepi njegove besede, da je komaj napisal star 18 let. Če tak komad napišeš pri osemnajstih… Ni čudno, da si pri 25. letih že velika zvezda z albumom Reckless (1984). In nato samo »štancaš« hit na hit.

    Bryan Adams bi, ugibam, nekje vmes lahko zapadel v krizo. Saj, kdo pa kdaj ni. Nekako je po letu 1996 in zadnjih res ornk hitih na prehodu v novo tisočletje (18 till i Die, Back to You, When You’re Gone, Cloud Number Nine…) izpadel iz prvokategorniškega kitarskega pop rocka. Ne le po svoji »krivdi«. Žanr je pač zbledel, zradiral ga je zasuk v sceni. Začel je postajati nostalgija, čeprav ne zato, ker mu kaj drugega ne bi preostalo. In preobrazil se je. Danes tip s kitaro pač ne vžge tako več. Lahko, ampak ne pa nujno.

    Ko prihaja na oder zdaj, no, zdaj, že kako desetletje, pride gor kot dobri stari rockabillyjevec. Torej, petdeseta. Sijajna gold top debelejša kitara. Taka. Za preigrane, že malo zguljene prste. Pa skoraj polizani lasje. Daleč je pričeska z lasmi, ki grejo v oči. Tista, David Beckham ali Nick Carter. Daleč so razmršeni lasje. In še nekaj je naredil. No, ni naredil. Članov svojega banda praktično ne menjava. Razen morda enkrat na desetletje. Keitha Scotta pa sploh ne. Keith Scott je tisti kitarist, za katerega še mi, rock kitaristi, ne bi nikdar slišali. Če ne bi bili pametni, rekli na avtocesti potencialni punci (»Ker kdo te ve, kdo je kitarist Bryana Adamsa!?«) pa dobili nazaj krik »Keeeeiiiith Scooooooootttt!«. Jebemti Keith Scott. Kako še vedno nažge, napali, navije, nafržmaga, nacilja te kitarske solaže, motive, pejsaže. Noro.

    Ko si tretjič na Bryanu Adamsu, lahko počasi že izbiraš svoje top momente. Moj je prišel čisto na koncu, ker mi bo komad All For Love pač vedno predstavljal skakanje s tenis loparjem, ki je simbolično ponazarjal električno kitaro, ter prepiranje s sestro in mamo, medtem ko smo skoraj objemali televizijo, ker smo imeli MTV, kdo je boljši: Sting, Rod Stewart ali Bryan Adams. Ampak izbere se lahko karkoli. Sploh »lučke« moment. Adams je sicer zapel še enkrat »shine a light« pred Straight from the Heart, zgolj košček, da so vsi prižgali svoje mobitele. In en model faracajg, ja, še so, slava jim. Vsi so prižgali, ampak faking vsi. In videti to? Dva, trikrat? Brez nekega poceni štosa, dajmo dajmo dajmo, lučke. Od vseh božičnih dekoracij, je pač ta bila najboljša. Pa še Christmas Time je zapel. Kar poje redko. Res, res, reees redko. Ali se turneje končajo že pred decembrom ali pa so v Avstraliji. Ne pa tokrat. In še drugič so Stožice dobile njegov božični komad. Tik pred koncem. Akustično.

    Bryan Adams ne rabi igrati novih komadov, ni pa slabo, če jih. Zaigral je kar štiri komade iz aktualne plate So Happy It Hurts. Pesmi, ki so ena za drugo, kakor velja tudi za album, dobrovoljne in dobrohotne. Pozitivne, dvigajoče, energične. Bryan Adams ve, da ima več kot dovolj balad. Zato ga je čudilo, da so ljudje želeli balade, ko jih je vprašal, kaj naj zaigrajo. Pač ima ta dva dela. Najbrž te Bryan Adams namami s Summer of ’69, ki v živo izpade kot res dober in kolektivni žur. Potamani pa te z baladami. Nekdo si je od vseh komadov zaželel Have You Ever Really Loved a Woman. Kar nekaj nas je zavilo z očmi. Ne vem za vas, meni bo komad vedno nekako dišal po Oliverju Dragojeviću. Dišal, ne smrdel, da ne bo slučajno pomote.

    Ampak prav ta njegova dvojnost, kombinacija bolj kitarskih in mehkejših komadov, je tisto, kar koncertu dodaja, ne odvzema. Ima spisek toliko hitov, da lahko kakšnega tudi gladko izpusti (Let’s Make a Night To Remember, The Best of Me, Cloud Number Nine). Duetov v živo nima, nasnetih gotovo ne. Saj trik s Tino Turner poznamo, ne? Kaj ga kdo ne? Če pa je veeeedno isti. »Naslednji komad je It’s Only Love, ki sem ga posnel z veliko Tino Turner. In zdaj, samo za vas, samo nocoj, tukaj jeeeeee…. Ne, ni je. Je pa Keith Scott«. Ampak to je ena tistih redkih potegavščin, ki jo radi slišimo. Prikupna je. Kot »dad joke«. Humor starcev, ki je smešen zato, ker, no, ni.

    Bryan Adams ni starec. Vsekakor ne z izjemnim vokalom. Pišuka, kako mu gre petje. Vse linije, vse verze, skoraj vse je zadel perfektno. Zvok morda ni bil povsem popoln, jebiga, to že skoraj ponaredolo sodi, če je špil v Stožicah (je bil pa čisto okej zvok, vsaj dokaj spredaj v parterju), ampak zato pa je vokalna linija še vedno ravno dovolj razkava, pa obenem točna, izpiljena, prodorna. Pa ti komadi niso lahki. Višje lege niso izi, če so pretežke, se Adams ne muči več z njimi. Ve, kje so glavni deli. Ve, kjer »mora«. In tam briljira. S priredbami, kot je Can’t Take My Eyes Off of You vred. Ja, nenavaden izbor, ampak prekleto dela, sploh v bisu.

    Na koncu Bryan Adams na odru vedno ostane sam. Z lučkami, komadi, ljudmi. Tako, kakor je pač začel. Ne zato, ker bi rad bil v ospredju. Ko je bilo vsega konec, ko smo vsi-za-enega-eden-za-vse mušketirsko zapeli, da smo vsi za ljubezen, je vzel telefon in nas slikal. Kot da bi rad domačim pokazal, glejte, kje sem. Že tretjič v Stožicah. Ja, tretjič. V osmih letih. Bil bi še prej, če ne bi bilo korone.

    In vem, kako siruklasto, čizi je napisati, da najbrž ni zadnjič. Bilo bi škoda, če bi bilo. Dokler je tako. Dostopno, nasmejano, razplesano, zabavno. Ko ne more skoraj nič biti narobe. Ker ni. Bryan Adams torej ve, kako ohraniti v koncertu osnovo. Od uvodne Kick Ass. Ne toliko z velikimi zasloni, pirotehniko, čirulečarule. Ne. Zato je tisti napihljivi avto tako smešen. Ker je poceni štos. Pa dela. Ko si tako srečen, da že skoraj boli. Ampak saj vemo. Tudi ko se zelo smejimo, lahko boli. In ko smo zelo, zelo, zelo srečni, lahko jočemo.

    Bryan Adams? Je točno taki, kot mora biti. Je profič, ki pa to naredi tako, da nikdar ne rabiš reči, da je profič. In poudarjati, kaj vse je bil. Vse povedo, pismo res vse, njegovi komadi. Še je tisti moment, da se uščipneš, mater Summer of ’69 že na kakem žuru vžge, ampak to? To je pa v živo, to je on, vaaau. In to je dobro. Zelo dobro. Da ti občutek, da so nekatere stvari vseeno še take, kot misliš, da bi naj bile. Pa ne zato, ker bi morale biti ali ker bi bile spremembe odveč. Ne.

    Bryan Adams je samo še bolj Bryan Adams. In to je fajn in lepo. Zelo.

  • Čuj, fuj!

    Čuj, fuj!

    V uri pa pol je bilo konec. Fertig. Dvajset let čakanja? Za poldrugo uro šusa? Ja. Ura pa pol in – zdravo. Gótovo, ajde, seos, hvala, se vi’imo. Ampak to je bila poldruga ura, v katero je bilo speštano… Vse. V polnem Štuku. Z Alo!Stari. Tistim bandom, ki je prehitro prišel prepozno. Ampak ko je prišel? Je odšpilal himnični špil. To je bil špil generacije, ki ji ni bilo dano, da bi bila generacija. Špil, ko se pevec vrže med folk, pade skoraj na ksiht, se pobere in kriči. Špil s fajn mosh-pitom. Špil, ki je bil presežek.

    Koncert Alo!Stari je bil razprodan. Seveda je bil. V sredo, dva dni pred špilom, dokončno. Kot se spodobi in kot je prav. Alo!Stari je postal arhetipski mariborski band. Potem ko je Tine Matjašič na kavču pogruntal, da ima kaj za povedat. In to s tipi, ki so načeloma svoje sanje že izšprudlali. Trash Candy, Multiball, Low Value. In še in še. »Čez noč nam je uspelo – po 25 letih!« je začel ponavljati Matjašič, ko je pojasnjeval, kako je prav Alo!Star v kleni mariborščini in s pop punkom uspelo prodreti ne le v lastnem mestu, ampak gori, doli, naokoli. Ko v Rovtah pojejo »fse bi dal za toto moje faking mesto«, potem veš. Ratalo ti je.

    »V ‘fse bi dal za toto moje faking mesto’ je zate in zame Maribor. Ampak nekdo pa najde v tem tudi svoj kraj. Preneseš energijo nekega mesta. Pozitivna pripadnost je, zame ne gre za lokalpatriotske tenzije. Ker poveš, da so se tebi zgodile lepe stvari. Ki se lahko zgodijo povsod,« mi je Matjašič povedal, ko smo bili aprila skupaj na njihovem špilu v Slovenskih Konjicah.

    Ampak potem pa pride Štuk. Tista še vedno reprezentativna rock dvorana za rock špile. Pa čeprav je Matjašič seveda sredi Štuka v Star zapel: »Poštna puna ful je folka / Štuk pa Modrijane jebote polka!«. In gostil Emkeja, ki je še v Tekochee Kru v Na šihtu pel »ne vem za vas, samo meni je že muka it’ na Štuka / tak ko mi je bedno gušit materi za čuka«.

    O, Štuk.

    Štuk je kraj, ki ga bo vedno zajebavalo dvoje. Ne, ne to, da se reče »na Štuka«, kar lektorji radi popravljajo v »v Štuk«. Prvič, nikoli ne bo premagal nostalgije. Ni šans. Saj je noben ne more. Kdor ni bil na zadnjem špilu Lačnega Franza, ne, ne tem v 2022, ampak onem leta 1994, ali si ni plačal špricerja v tolarjih, nima pojma. Smo zamudili, jebiga. In, drugič, ravno zaradi te nostalgije bo vedno v nekem bizarnem razmerju, kjer nikdar ne bo dohitel preteklosti, ker se to itak ne da. Štuk je primarno študentski lokal, ki najbolje pokaže ob torkih, kako dandanes študenti žurajo. Ni edini, je pa masovni.

    Ampak Štuk je seveda bil mnogo več. Bil, bil. Sploh za to generacijo, ki je že slišala, da je najboljše zamujala. Potem pa dobila Štuk v paketu s Trustom, ko je ta odprl vrata in smo rinili na tisti konec. Štuk je imel na prelomu tisočletja inklinacijo k hip-hopu, na plesišču tiste kocke in skakanje po njih. V predplacu se dolgo ni zgodilo nič, dokler »nismo b’li fsi tam«. Štuk je bil plac, kjer si peljal kolega ven kozlat, pa je tako kozlal, v takem curku, da si kozlal še sam. Štuk je bil plac, kjer se je tvoj dober sošolec žvalil s tvojo gimnazijsko simpatijo, da sta se ti potem nekaj kakor oba opravičevala, ker saj nisva midva kriva, ampak popust na špricer z bog ve kakim vinom. Štuk je bil plac, ki v mojih dijaških letih ni nudil toliko epskih špilov, kolikor je bil tisti prostor, kjer si sanjal, da bi se to enkrat zgodilo. Saj so bili tudi špili, tudi dijaški. Pa je Siddharta nafilala Štuk tako, da si prvič vedel, da obstajajo še katere druge kot Eva sardine. Pa še kaj se najde.

    Predvsem je pa tako Štuk bil prostor, ki je bil pretekli prihodnjik. Večni nekdanji potencial nekdanjosti. Vsaj zame, vsaj za rock sceno, ki v domači reinkarnaciji pač ni dobivala sodobnih bandov. Noben moje starosti ni nafilal Štuka. No, skoraj. Se najdejo izjeme, ampak so točno to. Izjeme.

    Zato je bil Alo!Stari špil, ki je bil nekako slovo od nostalgije Štuka za tiste, ki smo pač mahnjeni na kitare. Alo!Stari je band, skoraj narejen za Štuka. Za dvorano Tabor/Lukna, kaj šele Ljudski vrt najbrž ni, čeprav Nea vem kam na stadionu nesramno deluje – in to v plejlisti, ki je večinoma železna, zlizana, znucana, ziheraška. Lažje je past dol z plejliste v Ljudskem vrtu, kakor se vanjo uvrstiti. In Alo!Stari, ta mešanica devetdesetih in zeitgeista, se je.

    Ni težko videti, zakaj.

    Nagruntali so, kako svoj retro šmek, ki so ga drgnili leta in leta, zasukati tako, da bodo trofili domače uhe. Kar ni lahko, sploh ne. Ali z besedami basista Mateja Kosmačina in bobnarja Tomaža Medvarja aprila v tistem kombiju: »Nič nam ni bilo dano. Noben drek, ki ga je vsak od nas očitno z namenom požrl, ni imel dobrega okusa. Ne boš verjel, ampak dreki imajo res različne okuse. Imej band, pa boš videl.« Sem imel band in vem, drek ima lahko res različen okus. Saj ne, da tega ne bi bil vedel tudi sicer, pa vendar.

    Alo!Stari je v petek, 25. novembra 2022, v Štuk prišel po nekaj kakor nagrado. Ali pa vsaj zmagoslavje. Nagrajeni za to, kar jim je v, kaj, treh letih na skoraj dvajset podlage tudi uspelo. Najslajše in najtežje je uspeti prav v svojem mestu. Ni lahko. Štuk, ki sprejme do 800, 1.000, 1.200 ljudi (nočete izkusiti one zadnje opcije), je ravno prav preveliko premajhen, da vidiš, če ti je ratalo. Saj ne, da Alo!Stari, ki so nafilali Kino Šiška s podobno kapaciteto, tega niso vedeli že prej. Itak, da so.

    Ampak števila ogledov, lajkov, piarja ne more nič tako preseči kot dober špil. In to je bil dober špil. Morda še preveč dodelan za punk band, kot mi je rekel izkušeni radijski maher. Ali pa da te skoraj v izvirnosti poseka predskupina, kot mi je dopisal še bolj izkušeni dj kelnar. Last Dropout je pač del paketa še iz Štajerske čage 2019, ko so nastopili skupaj. Last Dropout kot reunion, Alo!Stari pa na čisto prvem špilu. Ampak band, kot je Last Dropout, bo pač vedno dober štos. Zelo dober štos. Ampak štos.

    Alo!Stari pa pač ni več štos. Preveč jim je ratalo, premnogo se je zgodilo, da ne bi skušali vse pozornosti povrniti z dodelanostjo, zaslonom, plešočim dinozavrom, introm in – desko. Ja, tako kot v Šiški je tudi v Mariboru nekdo šel domov z boardom. In, ironično, to bi bil kolega Dajčman, ki je bil naključno izžreban, pa je seveda desko vljudno prepustil komu drugemu; mladi zagnani deklini, kot se je izkazalo. Pavza med punk koncertom, da nekdo zadane board je… Vsaj neobičajna. Dobro, nadomesti vsaj dva do tri komade, ki najbrž bandu še manjkajo do avtorskega uro in pol trajajočega špila, kar pa je itak prevelik izziv, saj je glasba preveč na šus. Probajte peti z Matjašičem, pa boste videli. No, kar se boarda tiče: neobičajno je pač v toliko, da če je komu to bil prvi špil (in možno, da je res bil), morda utegne pomisliti, da se take reči tu in tam zgodijo. Ne, se ne.

    Ampak to niti malo ni očitek. Sploh ne. Prej je kompliment, saj je Alo!Stari na odru pač pokazal vse, kaj zna, ima, zmore. Še tisto, česar ni izdal, vsaj dva ali tri komade (Lej ti ovega, Če bi lahko še enkrat, Danes nea grem domu). Imeti poln Štuk, ki se sproti oči bolj ali manj nove komade in »kupi« refren do konca? Zmaga. Ob tem, da je bil res epski mosh-pit, kjer je kar pošteno (s)pogalo? Dupla zmaga. Na špilu, kjer tri, štiri dekline naredijo doma transparent, ga prinesejo in pokažejo: »Alo Stari, danes smo diplomirale!« Dobro, malo je nenavadno, da diplomiraš v novembru, pa vseeno. V zameno je Jurij Drevenšek vodil nagradno igro za board, gostoval pa je, kot je sam priznal, lepo pijani Emkej, ki pa je zmitraljezal svoje verze v Nea guši, ki v živo bolj trofi, ter blestel v Veš kaj bi ti mogo, ki v podlagi z Alo!Stari samo pridobi na ostrini.

    Alo!Stari najbrž ne bo nikdar označen za prelomni, epski, zgodovinski špil. Ker časi pač niso več taki. In že zato, ker je prišel pozno, ne pa prepozno. Špil, kjer je Matjašič klečeče molil v Jaz bom hin, kjer sta bila Matic Mlakar in Jernej Metež na kitarah »zaklenjena« in kjer smo dobili protesniško sporočilo »naj se nikoli ne zlomijo!« v Valovi. Koncert, kjer je en tip jadral po skoku z odra čez pol dvorane, padel na vrat, folk zaprepaden, on vstane, pobere začuda nezlomljene špegle (!), pomiga z glavo in zmagoslavno dvigne roke. Toooo! Špil, ki je komaj drugi, ki sem ga sam gledal na Štuku z balkona, pa je bil tudi tam gori tako doživet, da mi je nekdo potem rekel »kaj se nisi dol fukno, tak ko si not pado?! Koncert, kjer je Matjašič med »elevator music« v Danes se mi nea da opozoril folk, naj vendar pazi, ko bo metal piksne piva, pa je valjda zadel enega v sence. Večer, ko si videl toliko znanih fac, one iste face, ki si jih videl točno v predplacu, ko si mislil, da se nikoli ne boš žvalil ali pokozlal. Pa si se. Ono, drugo. Pa tudi kdaj ono prvo.

    Ampak to je bil špil, ko si mislil, da boš samo kozlal. Pa se zgodi. Da te špil… zažvali.

    In špil, kjer sta Vse bi dal in Nea vem kam zadoneli tako, kakor lahko samo na Štuku. Dvajset let kasneje. Po uri pa pol. Ko tak smrdiš od švica, da greš raje vljudno domov. Ampak si potem doma vseno povohaš majico. Da si zapomniš. Da so špili nekoč še znali biti tako prešvicani, da si navdušeno smrdel. Čuj, fuj!

  • Glas, stas in Štras

    Glas, stas in Štras

    Rit. Najprej nam je roadie pokazal… Rit. Khm. Ja. Rit. Pojasnilo? Ja, ga je ponudil. Zinil je, da si je en od Mrfy zlomil roko. Bojda bobnar Rok Klobučar. In da bo pač nocoj, samo za nas, nastopil on. Nato se je začel slačit. Se obrnil. In slekel. Do gole riti. Ob že tako ali tako skoraj polurni zamudi. Mater, kako star, siten, beden zvenim. »Mogoče pa so s tem pokazali, kaj si mislijo o nas?« se je zaslišalo. Hm.

    Ampak vse je bilo vredno. Ja, celo ene nage riti za poldrugo stotnijo od švica dvakrat bolj kot dežja premočenih teles. Ja, vredno. Vredno vsega. Celo predskupine EET. Ene tistih zasedb, ki sicer varjame v svoje žaganje, vendar občasno verjame tudi namesto publike, ki ni najbolj razumela, kam je pevec meril, ko si je po komadih, ki so daleč od radijsko mamljivih, privoščil lestvico lokalnega radia, kjer bi radi bili (osemnajsto) mesto višje. Ah. Nikoli ni prepozno za kitare in rock, stvar duha, mlad si, kolikor se pač počutiš mladega. Ampak EMŠO se tokrat pač ni poklopil. Nič se ni. Niti kadar je predskupina glasnejša. Itak pa noben, no, skoraj noben, ni bil tam zato.

    Bili so za nekaj čisto drugega. Prišli so… Pripravljeni. Mlada dekleta, o, koliko faking mladih deklet, najstnic, dijakinj, mogoče, kvečjemu študentk. Ene z majicami do popka. Druge z mrežastimi majicami. Tretje z bleščicami na obrazu. Vse pa z nezaustavljivim pričakovanjem, ki ti ga lahko da pač samo mladost. V MC Pekarni. Za hip sem starikavo poskusil pomisliti na 20 let nazaj, ko sem začel sam hoditi v ta klub, ki je takrat svoja leta še lahko štel na prste (obeh) rok in, večinoma, tudi dekleta. Če bi bil takrat dijak? Bi to, kaj pa vem, bil vrhunec leta? Gladko.

    Vem, pojma nimaš, kakšni so danes 20 let mlajši in mlajše, hvala bogu, da so, kakršni so. Mogoče malenkost bolj tako previdni kot samosvoji. »Kaj je tu vrsta?« te vprašajo z nežnim glasom, ko se naslanjaš s pijačo v klubu, kjer, pazite to, je veliki bambus res veliki bambus. Veeeeeliki bambus. Tri deci vina, dva deci kokakole. Na zdravje, rigajte, če gre, prosim doma. In kjer ti varnostnik prilepi obvezni štempl na roko – ja, to moram vedno napisat, to so take proustove magdalenice -, potem pa ujameš pogovor z njegovim sodelavcem varnostnikom, očitno začetnikom, in ujameš navodilo: »Če gre nekdo samo na wc, mu ne daš štempla. Samo če pa ga dolgo ni ven, pa greš not po njega?« Hm. In če ga ne najdeš? »O, ga najdeš!«

    MC Pekarna je za take koncerte po svoje blizu tega, da bi bil idealen. Najprej, v osnovi, morda ni, ker nikdar ne bo imel garderobe, kar je na prvi dan, ko je resnejši naliv in občutek pozne jeseni, pač nekaj, kar bi človek imel, ampak MC to nikdar ni bil in upam, da nikdar ne bo. Garderoba je stanje duha. Garderoba je v glavi. In na hrbtu, stopnicah, omaricah. Folk pač obesi oblačila kamorkoli. In moraš. Ni druge. Če je tako nabito polno, domala razprodano, ko neutrudni Ramiz malo pred začetkom še računa, koliko kart še lahko gre v prodajo, potem pač moraš sleči vse, kar ima rokave. In tedaj si prisiljen najti rešitev. In enako velja, če želiš še po kako pijačo ali na wc, pa nisi ravno na robu placa, ki bo vedno imel zlizane ploščice in zatohli brezkisikni vakuum. Pa četudi je MC dobil tisto najbolj luksuzno dobrino. Klimo. Je bila prižgana, ja ja. Ampak pomagalo pa kaj dosti ni. MC je tisti plac, na katerega si pomislil, ko smo bili pandemično doma in vselej na razdaljo.

    Dokler bo takšen, kakršen je, pa čeprav je z leti dobival izboljšave, nenazadnje večji oder na kontra strani, kabino za tehniko in boljše luči, bo MC najbolj primeren plac za takšne koncerte. Ne idealen, pride pa blizu. Mrfy so bili v tem istem placu že tri leta nazaj. Bil je april 2019, pripravljalo se je k pomladi, ampak je prav tako neutrudno zunaj deževalo, noter pa se je stiskala malenkost drugačna publika. Ja, tudi tedaj lepa, zagnana, z y kromomosi, ampak… ne tako mlada. Ali pa me spomin pač vara, četudi sem pisal o koncertu. Takrat je Mrfy deloval primarno kitarski band z zelo solidnim prvencem. Ampak že takrat je bila razlika med ploščo in koncertom kar konkretna. Zdaj? Zdaj je pa brutalna.

    Mrfy je vmes postal band, ki se ga omeni ob Koala Voice, Joker Out, delno Alo!Stari in še kom, ko se poudarja mladi rock val, ki je pokazal, da bi lahko monoliti slo-rock klasike dobili ne ravno naslednike, tudi dediče ne, v bistvu je nemogoče reči, kaj točno so. Ker za to gre. Preprosto so. Mrfy je naredil vse, kar se mora in lahko naredi. Bili so predskupina Siddharti, kar ni lahko. Z leti Siddhartine dominacije morda še težje. Pa Izštekani, pa Zlata piščal za novince leta, pa nastop pred Skunk Anansie, pa sodelovanje Gregorja Strasbergarja – Štrasa v 1 na 1 z Bojanom Cvjetićaninom, pa sklepna točka na Dan 202 ob 50. letnici Vala 202 s skladbo Prjatučki, lani četrto najbolj predvajano skladbo na Valu 202 in nagrajeno z zlato piščaljo za skladbo leta 2022, pa nato še kar dva koncerta v Kinu Šiška… Ni, da ni.

    Tako pride band do točke, ko še redko kaj sploh ostane. Kam še? Okej, Joker Out so šli v Križanke. Ne le razprodali mesece vnaprej, nak, na dan, ko so šli tja, z novim albumom, ki je izšel teden prej, so prijavili, da gredo čez leto dni v dvorano Stožice. In prodali že par tisoč kart. Kira finta. In izdali skladbi v srbščini, ker bi radi pokukali še kam. Koala Voice so se prav tako obrnili malo sem, malo tja, letos pa ravno v začetku junija prav tako v MC Pekarni zvrteli možgane in srca na izjemnem koncertu. Ni lahko obhajati enih in istih placov. Ker jih kmalu zmanjka. To so povedali vsi bandi, s tem so imeli krizo tako Siddharta kot Mi2. Dokler niso prišla nova prizorišča in je vsak malo večji kraj v Sloveniji ugotovil, da si lahko tako ali drugače, z javno ali privat podporo, privošči do tri večje dogodke na leto.

    Ampak Mrfy pa delujejo… Ne, ne skromno. Joj ne. Delujejo pa za takšne odre. Za nagnetenost. Za zvestobo. Za pričakovanje. Če prideš tako na oder, ko vehementno mahata in sta (sama s sabo) zadovoljna že roadie in »tonc«… Ki sta prinesla različne pijače fantom. Iz zaodrja, ki je v MC Pekarni oddaljen, koliko, tri male stopnice in pol metra? Ampak ja. Ni moteče. Je celo, em, zvezdniško, karkoli že to pri nas pomeni.

    Mrfy že pred koncertom delujejo nekaj kakor oksimoron. Begajo. Ne veš, kaj bo. Pol publike so pridna, nedolžna, mila dekleta. Vsaj pol, če ne več. Potrpežljivo so čakala, da je prišla skladba Always (Če te najdem). In da je na oder priletel on. Štras. Ampak… Samo malo, da ne bom delal krivice preostali trojici. Ker ti tipi? Tri, štiri dekleta pred mano so kitarista Tomaža Zupančiča snemala v eno. Obstajal je samo on. Kamera nanj, pogledi vanj, upanja zanj. Rock zvezda? Pa ja, zakaj ne. Enako je bilo z basistom Lenartom Merlinom, da za bobnarja Roka Klobučarja sploh ne govorimo. Tip je prevrgel činelo pri, kaj, četrtem komadu? Pa ima tipski, tipičen, tradicionalen, skoraj Ringo Starr komplet. Pa je ruknil. In se prvi slekel. Nato še druga dva. Le on se ni. Štras. »Vsi se slečite!« je kasneje priletelo s publike. On pa… Kot zanalašč. Ne.

    Na oder je prišel v nečem, kar bi lahko bil pulover. Taki. Skoraj kvačkan. Očitno zlate barve. In z bleščicami. Prosojen, ampak ne zares. In ko je prišel na oder, je prišel s tako dozo karizme, da je presegel vsa pričakovanja. Zagotovo pa je nadgradil koncert iz 2019, pa je že takrat govoril, da »o, saj skoraj zvenim kot Kreslin« in zaradi naliva zunaj krenil v epsko priredbo »Naj pada zdaj dež«, kakršne MC ni videl in vprašanje, če jo kdaj bo. Zdaj ni bil nič manj ekstrovertiran. Le počel je to… Bolj z mimiko, gestami, telesom, kitaro in, še najbolj, glasom. Od najnižje do najvišje lege. Od tišjega petja pa do totalnega kričanja. Delal je, kar je hotel. Pa ne samo on. Celoten band. Karkoli bi lahko igrali. In karkoli tudi ne. Z Video Games, drugim štiklom večera, priredbo, ki jih bo še dolgo spremljala, so ustregli, pobožali, nastavili. Kot da bi bil koncert neke vrste daj-dam.

    Mrfy so združili dva albuma – Story (2018) in Use (2022) – v preplet nečesa, kar je indie rock v svoji osnovi in podstati, ampak dodajajo toliko različnih ščepcev. Od dvojnih synthov pa do resnega kričanja. Kar izdatno pooseblja Zaljubljena, zlomljen, ranjen, krvav, trohneči komad. Kakšna verzija. Kitare, bobni, petje. In publika. O, publika. Vse so ta dekleta faking znala. Ne samo znala, vedeti so, kdaj je treba umret v refrenu. Kaj se ta mularija uči sploh še česa drugega? »Kaj kdo ve, kaj so praštevila?« je nekje vmes vprašal Štras. Kot da bi bil test. Češ, saj v šoli počnete še kaj ali ne?

    Koncert Mrfy je zdaj primeren Štrasovim čustvenim nihanjem na odru. Štras namreč počne vse. In še več. Pusti prepevati publiki. Zahvali se. Po drugi strani pa gre skoraj kričati v obraz. Zabriše se na tla. Zavija z očmi. Kot da bi gledali epileptični napad čustev brez pene na ustih. Tobogan je tak komad. Bizarno zasanjan, post-psihadeličen, kot neke vrste mini živčni zlom, kjer band počne vse živo. Eklektika – v pozitivnem smislu. Potem je bila tu mogočna verzija Anakin, ko se je podredil, polomil na lastnem komadu z: »A se ti ne zdi, da sva enaka?« Ne. Malo verjetno. To je klasa zase.

    In potem je prišel bis. Prvi. In drugi. In bi še četrti. Po drugem, ko je že šla skozi San Francisco, čakalo pa se je na Klic, ki se ga, žal, ni dočakalo, saj je bila BBY izpeta, kot da jutri ne obstaja, je nekdo v prvi vrsti vzel enega od mikrofonov, ga obrnil in prijavil: »Mrfy!!! Kličemo vas, Mrfy!!!« Pa je prišel. Še tretji bis. S čikom bobnarja v ustih. Post-milenijska, generacija z brezbrižnost, ki je pa nikakor ne gre zamenjevati za nečimrnost.

    Mrfy bi lahko imeli še tja, peti, šesti bis. Tako so namamili občinstvo. V tisti sopari, kjer se koncertno gara. Tak občutek je bil, občutek pripadnosti, neponovljivosti, sorodnosti. Tu in zdaj. Mi. Nekaj, česar ne more poustvariti nobena tehnologija. Pa se je snemalo, instagramalo in to. Že, že. Ampak »švica« se ne da spraviti v zaslon. Še v tekst ne. Bila je nekaj kakor borba. Vprašanje pa je, borba za – kaj? In koga? Vsak zase? Vsi za njih, oni za vse? To pa ostaja vprašanje. Kot ostaja ta koncert. Mrfy so prešvicali MC, kar je velik kompliment. Ga stresli, objeli, skričali. In pokazali, zakaj so to, kar so. In še več. In bodo ostal za neko celo generacijo sinonim za tisto neponovljivo obdobje. Ko ne veš, če je bilo vse to res. Pa je bilo. Ali kot so dvakrat zapeli v Prjatučki: »Spet bo zagorelo, ker nam vedno tli na dnu srca!« O, ja. Tli.

  • Pižama + solze = Vertigo!

    Pižama + solze = Vertigo!

    Zašepetala je, naj zapremo oči. Zaprli smo oči. Nato je začela recitirati. In smo deklamirali. V petek zvečer. V placu, kjer je zlizane ploščice polagala neka pokojna vojska, ko se nihče od nas zbranih še rodil ni in ki je prav te dni dobil – klimo. Fensi-šmensi. Pa je vseeno teklo z nas. Ampak se je zaprlo oči. In krenilo. V vrtoglavico za konec desetletja. Vertigo.

    Zabrisala se je na kolena. S kitaro. Podrsala na rob zdrajsanega odra kluba MC Pekarna. Pa ni bila tam dolgo. Ne, ne na robu. Bila je itak čez rob. Valjda. Že kako uro. Že kako desetletje. Čez, onstran. Sunkovito se je dvignila. In migljavo poplesavala. Še bolj, še več, še, še, še. Sem, tja, levo, desno, gor, dol, mimo, okoli, počez. V nekaj kakor pižami. Okej, ni bila ravno pižama. Saj ne veš, kaj je. Ne pri njej in ne pri tej skupini. Ne moreš vedeti. Gledaš, čutiš. Slišiš, vzameš.

    Trzala, udrihala, skoraj orgazmirala je s celim telesom. Na lastne štikle. Z lastnim bandom. Poseksala nas je, pardon izrazu. Vse po spisku. Sebe, band, muziko, publiko, plac, mesto. To je muzika seks. To je… Ejakulacija akordov. To je platonsko platnšpilersko onaniranje. Temu se sicer znucano reče, da je »padla not«. Da je v elementu. Da ji je dogajalo. Pa ne le njej. Vsej četverici.

    Bobnar Miha Prašnikar se je s čelom skoraj dotikal snare bobna. Da bi ta nek poltempo zamaknjenosti, ki ves čas pazi, da so epileptični kitarski napadi dozirani še do zadnje zdrave mere, skušal nadzorovati. Kolikor pač gre. In nekdo pač mora. Basist Tilen Prašnikar naposled ni videl nas in mi nismo videli njega. Zlasal se je z basom. Čez oči. In čisto levo je Domen Don Holc stal tako kot mora stati nekdo s takim imenom. Kot – don. O, ja. In s sončnimi očali, pač, dokler je še šlo. In izpod njih je mižal še on. Dvojno mižanje. In še kolektivno za povrh. Ko kitara postane post-rock sfingasto polbožanstvo. Oni trije. In – ona. Vsi skupaj – Koala Voice. Ampak ona. O, ona. Dve figi, ki zgledata kot gobi. Ne, nima več spuščenih las. Zdaj zgleda še bolj navihano. Post-adolescentno. Z glavo je risala navidezne osmice. Z boki jih je odmotavala nazaj. S koleni je skakala, delala počepe, drsala, suvala. Redki so bili trenutki, ko je imela obe stopali hkrati na tleh.

    Kako bi jo vi gledali? Mi? Vanjo smo gledali kot uročeni, kot povoženi, kot zamaknjeni. Kaj je to? Pa kako? Od kod? Je to še možno? Kdo je že rekel, da bo pandemija prinesla novo normalnost? Pa da nikdar ne bo več, kot je bilo? Em… Vsi? Pa saj nikdar nismo želeli biti normalni. Niti nismo bili. Ta generacija pa sploh ne. Zanje je normalno nekaj nenormalnega.

    Po ducat letih, kar so pokukali iz zasavskega Kisovca, to so kraji, kjer tisti, ki se odločijo, da bodo nekaj naredili, ker je želja lačno prevelika, potem grejo in postanejo, no, rogliči in koalice, in odprli val, ki je pomladil slovensko kitarsko sceno za približno vsaj dve desetletji, je Koala Voice na tisti najbolj nehvaležni točki. Po že štirih albumih, kjer so na vsakem ne samo iskali, ampak tudi našli nekaj novega v svojem indie rocku, kar je že giga dosežek sam po sebi, nagradah, regijskih top kritikah in špilih od najmanjših sob pa do trgov in festivalov, je Koala Voice tam, ko lahko butne le še utesnujoče domača realnost majhnosti, ki je nepremično dejstvo in ne majhnost v glavah. Slovenija bo imela še lep čas dva milijona ljudi.

    Ta jedka realnost pač ne čaka na nikogar. Na muzičarje toliko manj. Sploh take sorte. Na »mama, ata, jaz grem v muziko!« redko padejo družinski ponosni kriki veselja. Da je, pade kolektivna ugotovitev, to nekaj, kar se zgodi vmes. S kitaro pač… Si… Na poti do… Bridke cankarjanske bučne realnosti. Ampak odgovor na lasten komad »kam bi šla / kam bi šla, če bi lahko zbežala« vseeno obstaja. Narediš si ga sam. Kam bi zbežala? Sem. Točno sem. Na oder. Med ta folk. Premešan. Ko te dregne tip, ki hodi na koncerte od leta, ko si se ti rodil. Ko na enem prvih špilov cca. dvanajstletnik očitno z res kul starši ne more verjeti, kaj doživlja. Ko se dekleta čisto sprostijo, skačejo, gledajo, varno in ponosno delajo, karkoli želijo gledati. Če se pa itak miži. Tu buljiš… Mimo desetletja, ki bo težko kdaj doživelo nostalgijo. Bo pa ostalo. V občutkih. V hipotalamusu. V nas. Desetletje, ko je mladina spet bila mlada. Za hip. Da vsaj enkrat, kot gre tisti angleški pregovor, mladost ni bila zapravljena na mladih.

    Pa sem, odkrito priznam, na TAK koncert zamudil. Priznam. Zato, ker živimo v mestu, kjer imam(o) ta privilegij, da se dogodki kakopak prekrivajo. Ko v Sodnem stolpu nastopa post-Ema fenomen LUMA in ko vidiš razliko med golimi začetki in tem, kaj se zgodi, če to delaš desetletje. Ko je na Židovskem trgu Maribor z Jazz ‘ma mlade najbližji izlet v v Evropo ali ZDA. Ko sem se peljal mimo s kolesom na Tabor, čez most, ko po Dravi nosi utrip mesta, za katerega vedno upamo, da bo vse in še več, kar potem itak je, je izza pekarniških sten že bučala Ker tu je vse tako lepo. Ko sem prišel pred vrata, je bila Go Disco. In ko sem se odločil za manj kisika in vrtiljak, vertigo, tornado, orkan, je Manca Trampuš rekla, naj zapremo oči. In krenila v Vertigo. V pesem, ki poje. O vsem. Vseh. »Samo igramo se dokler ne umremo / In potem sonce eksplodira / V solzah in ljudje se razprše.« Svet je začel umirati, ampak o, naj tako umira. V dvoje. Srečko Kosovel bi na tem koncertu najbrž bil tonski tehnik. Odobravajoče bi čakal, da pesem postane konstrukt. »Ta pesem žal ne zna, rešiti oba, ustaviti sveta / Da se spremeni, si povedal mi, to je vertigo.«

    Začne se ti vrteti. Saj »je rekel«. Morda zaradi sopare, kakršna mora biti v točno takšnih klubih. Ko band zveni tako prekleto kot celota. Ko sta kitara in bas objeta, ko bobni delujejo kot frdamani timpani. Od vseh koncertov po koroni, pa sem za kakega to že zapisal, je bil ta koncert tisti, po katerem vidiš, da: ne, rock ni crknil. Kitare še niso riknile. O, ne. Nič ne pride blizu temu… Dialogu, izmenjavi. Tega, mulci in mulke, se na internetih ne dobi. In za tak občutek, kot je štikl Vertigo, ne gre skozi tik tok. Moraš čakat. To niso sekunde. To so ure. V bistvu leta. Desetletje. Na zvok sirene, da zapoje ob 22.00. V emsiju jo še vedno, gasilsko, sučejo na roke.

    Kadar se zgodi to, kar se je v petek, 10. junija 2022, je koncert odmik, obvod, oddih. Po dveh letih in pol pandemije. Po desetletju, ki se je začelo s krizo in končalo s pandemijo. Po desetletju, ki nam bi naj prinesel reset. Po desetletju s šestimi predsedniki vlad. In vsem vmes. Koala Voice so na odru negirali sami sebe. Da pesem, žal, ne zna rešiti obeh, ustaviti sveta? Je vertigo, seveda je. Ves ta čas je en sam vertigo. Prehitro gre. Prehitro. Sploh, ko komadi tako bobnijo. Ko se zdi, da vsak od četverice igra več kot en inštrument in več vlog. Ko bobni pojejo. To je koncert, ko bi vsak dal tonskemu tehniku za rundo. To je koncert, ki se lahko zgodi bolj ali manj enkrat samkrat.

    Pa čeprav so, če štetje drži, v klubu MC Pekarna igrali že – petič. Vsaj. Ko sem jih gledal nazadnje, bilo je novembra 2017, joj, kako pet let hitro mine, so rekli, da ne čutijo več, da so glas generacije. Kakor, češ, da so bili leta 2014. Pa Koala Voice nikdar ne govorijo o sebi visokoleteče. Kot je rekel Ramiz Derlić iz MC Pekarne: za starejše so bolj pop, za mlade bolj alter. Leta 2017 je bila predskupina – MRFY. Mladost je že počasi na novo skakala čez jarek in ne čez most. Koala Voice je bil prehiter in prepozen hkrati. Naredil čisto vse, no, prav. Več s takšno glasbo v Sloveniji z vsemi njenimi specifičnostmi težko narediš. Koala Voice so šli od Baltika do Nizozemske, bili predskupina Pixies, napolnili Cvetličarno, alo, Manca Trampuš je pela na državni proslavi, kadar so te takšne, da lahko taki kreativci tam seveda sploh nastopijo. Naredili so vse. In kaj zdaj? Kam potem? Kaj se zgodi? Če nisi tista prva, stara liga, kar zaradi EMŠA nisi niti mogel biti. In še to: leta 2017 so delovali… No, drugače kot zdaj. Ko…

    Potem… Igraš. Če to res delaš… Še iz enakih razlogov kot na začetku. Potem… Igraš. Špilaaaaj, bi rekli v Mariboru. Nismo rabili. Dvajset štiklov smo dobili. Dvajset. »Maribor, hvala vam stokrat!« je proti koncu začelo lomiti Trampuševo. Lomiti? Ja, lomiti. Čutila je, z vsakim bolj norim aplavzom, ne, saj to niso več aplavzi, tole je grupnjak, da se bo na neki točki zlomila.

    Koala Voice namreč zdaj deluje kot tisti edini par iz srednje šole, ki mu je res ratalo. Pa res ratalo. Ne ono, ko že misliš, evo, glej, še sta skupaj, potem pa tam proti nezadržnemu koncu tridesetih slišiš o varanjih, objokanih otrocih, neplačanih svežih kreditih in podobna sranja. Ne. Koala Voice deluje kot četverica, ki je na odru tako prekleto povezana. Kakor da, kot mi je rekel Domen Holc za Večer leta 2018 v Šiški, ko so iskali plac za vaje, Kisovec nikdar ne bo pobegnil iz njih. Tista želja. Ki lahko nastane kjerkoli, v manjših krajih pa zagori kot večni plamen ustvarjalnosti.

    Koncert v emsiju je šel nezaustavljivo dalje. Publika je bila newtonov zakon v praksi. Vsaka reakcija na odru je imela svojo enako močno reakcijo v publiki. Po spolu nekje pol-pol, pa ne da bi to bilo pomembno. Starostno, kot rečeno, premešano. Ni bilo nabito, to ne. Je bilo pa dovolj polno, da si se dotikal ljudi. Na relativno introvertno glasbo je bila to ekstrovertirana dogodivščina. Tu ne moreš, da ne bi plesal. Ne gre, da ne bi skušal slediti. Fluidnemu jeziku. Slovenščina, angleščina, hrvaščina. To je band, ki jezika ne rabi, je pa vseeno v Vede premikanja, Ker tu je vse tako lepo in Vertigo, pogruntal, da materinščina ne samo, da bolj pali. Ampak se bolj začuti. In dikcija Trampuševe? Že na plošči, sploh Plata (2021), je sijajna. Ampak v živo? To je bil presek rock špila in top literarnega večera, kjer osupneš, da lahko poezija v živo iz ust in ne s papirja tako trofi.

    Ko je šla skozi Wild Dancer, pesem, za katero vedno zapišem, da sem jo v živo prvič slišal v miniaturnem, ampak popolnem Glasu podzemlja leta 2014, ko je Trampuševo naslednjo jutro čakala matura, je Holc začel igrati skoraj kot Tom Morrello iz Rage Against the Machine. Tapkal je. Drug drugemu so na odru kimali. Se občudovali. Bili zliti skupaj. Vem, zveni osladno, pa ni. Ostro je. Koala Voice ni sacher torta. Ne. Prej tabasco. Pri Wild Dancer je pesem v živo še vedno to, kar njen naslov pravi, da je. Njena doorsovska repetitivnost poskrbi, da se skače.

    In potem je prišel še bis. O, bis. Dva komada. Ne več na gas. Ne več na polno. Da ne bo kot pred dvema tednoma. Ko je Marko Soršak – Soki iz istega odra prosil, lepo prosil, moledoval, naj vendar, za božjo voljo, publika dovoli konec koncerta Elvis Jackson. Koala Voice so to naredili drugače. Na drugo finto. Niso šli z najbolj udarnima komadoma. Ne. Šli so z Zlomila si mi srce za na plato, ki se skoraj samougonbi. Ter poslovili z Brainstorm. Nežnim kitarskim praskanjem. Kot dotik rahlo pogrizenega nohta na dotika željno kožo. Komad s katerim je vsak konec možnost za nov začetek. Ni nujno, da je. Ima pa potencial. Band se je priključeval. Začela se je risati svetloba. Tam, ob pol dvanajstih zvečer. V pesmi, ki, prosti prevod, pravi, da »mi praviš, da so moji možgani zlomljeni / kot odrasli možgani, ampak preprosto ne delujejo / kot mesto, v katerem nikdar nisem bil(a) / kot poved z milijon besedami.«

    In potem, ko se komad zaustavi. Ko strune postanejo film. Sledijo le še štiri besede. Teh ne bom prevajal. »It’s gonna be alright«. Začela je Manca Trampuš. Sledil je Miha Prašnikar. Za njim Tilen Prašnikar. In potem cela MC Pekarna. Zdaj, ko to pišem, imam naježeno kožo. Peli so vsi. Smo vsi. Vse bo vredu. Vse. Bo. Vredu. Se lahko koncert bolje konča? Kot sporočilo, nagrada, napotek? Da bo vse vredu? Po kanonskih akordih, torpedih od komadov. Potem tole. Božanje. Zdravilo. Omilitev. Tole je kot ležanje… Kasneje. Peli so. Peli smo.

    Vsi.

    In nato… Se je Manca Trampuš, tako je bilo videti, zlomila. Ni šlo več. Konec. Tresk. Solze so ji stopile v oči. Kitaro je že odložila. Paličice in trzalice so bile pospravljene. Le še četverica. Objeta. Štirje v vrsti. Kot večni prijatelji. Mi smo pa peli. Vsi. Da bo vse vredu. Medtem ko ti folk na angleški tekst v Mariboru, ko si prišel iz Kisovca, poje nazaj tvoj refren. Se ti prikloniš. Je kaj večjega? Ne stožice, ne tivoliji, ne wembleyji. Ko dobi pevka solze v oči. In to potem, ko je že rekla: »Vi ste čist nori usi skp!«

    Pa so peli, »samo igramo se, dokler ne umremo«. Morda pa je to, kar pravi Vertigo, življenjski nauk in nauk o življenju. Samo igramo se. Kadar igrajo Koala Voice. Ko veš, da bo vsake toliko spet vse vredu. Ko te četverica iz odra, ki zdaj preprosto špila in se špila, poboža in objame. Tisti spontani trenutki koncerta, kjer se je vmes Trampuševa čudila, ker so šli v drug komad od napisanega. Ja, še so taki koncerti. Kjer šprica spontanost. Kjer se švica. Kjer se pleše. Kjer se joče. Kjer je vse tako lepo in kjer »nič me ne boli«.

    Mogoče ena pesem ne zna rešiti oba in ustaviti sveta. To ne. Zna pa en koncert v poldrugi uri spržiti vrtoglavico z rešitvijo za vsakega od nas. Ker… Bo vse vredu. Ker… tu nič me ne boli.

  • Mmm! Čez šajbo!

    Mmm! Čez šajbo!

    [wp-review id=””]

    Mmm. Dober! Strinjanja sicer itak ne bo. Kakšen okus ima najboljši sladoled, ki ga ližeš čez šajbo. Ne bo. Ampak vsaj vemo pa, kje se ga dobi. V Belem. V malem kraju, v mali ulici in v še manjši kleti. No, kleti. Domačem studiu, pač. Tam se dobi najboljši sladoled za čez šajbo lizat.

    Gledati koncerte prek spleta je seveda lizanje čez šajbo. Je. Sploh take. Vsi muzičarji, naj bodo znani bolj ali manj, skušajo izvest neko finto na daljavo, da bi imeli občutek pristnosti. Večinoma rečejo, naj kar pojemo, kričimo, kurc in klinc pa sosedi. In večinoma je čisto okej, luštno, fajn, dela. Samo sčasoma niti to več ne pomaga. Ker nekateri koncerti ti naredijo samo še večje lušte. Pa si potem malo živčen, malo izgubljen, malo nor. Kar je tudi povsem okej.

    Ampak ko je Jernej Dirnbek Dimek nekje na polovici prvoaprilskega špila Mi2 rekel, da dajmo na predpisano distanco pogledat tudi s pozitivne plati – če nimamo za pit, smo si krivi sami; ni vrste ne za špricer ne za pir ne za čevape v lepinji (ne za hajzl); pa še za pihat nam ne bodo dali na poti domu –, je zadišalo vse. Pir, ki ti ga nekdo polije po hrbtu. Špricer, ki se ti zalepi na šanku in v glavi. Lepinja, ki je predraga, pa hudo paše, ker ti je vseeno, če si jedo čebulo ali ne. Okej, lazenje domov, to ravno ne, ampak vse ostalo pa ja. Še koncertne dixije skoraj pogrešaš.

    Ne zgodi se vedno in ne zgodi se tako močno. Pri Mi2 se v poldrugi uri je. Zato sem tuhtal, kaj je tako vžgalo, da sem pogrešal poletni naliv, vrsto za pir in vse tisto, kar koncerti ponudijo, pa vedno vzamemo v zakup ali pa pač potešimo. Malokdo objavi fotko onega visokega tipa, ki niti basket ne špila, pa stoji direkt pred tabo. Ali neke družbe, ki se dere neke čisto devete komade direkt za tabo. Ampak vse to bi. Bi. Onega modela, ki te rukne in polije s pirom in se ti vsaj opraviči, no, ne tebi, ker te itak ne vidi. Vse to bi takoj spet. Ta-koj.

    In odgovor je bil direkt čez šajbo. No, ekran šajbo. Sama postavitev. Da se je, kakor si sami radi rečejo, pet čudovitih moških iz skupine Mi2, ki jih je zdaj z Davorjem Klaričem na klaviaturah že lep čas šest, zguzilo na relativno majhen »oder«, ki seveda ni bil oder. Bil je plac za vaje. Dobro, poštiman in porihtan plac za vaje, kamera je mislim da vsake toliko ujela pipice za pivo v ozadju, kar je, priznajo, kar zmaga v življenju. Ampak vseeno. Mi2 so se stiščali v ta plac, ga posesali, pobrisali prah in predvsem nastavili top luči. Niso pa pretiravali. Ker taki pač so. Zato je bilo po svoje ne toliko garažno, ker tole ni spominjalo na garažo, kolikor je bilo, no, midvajevsko. To so oni. Nič več, nič manj.

    Sploh pa sama scena nima dosti s tem. Nikoli ni imela in greh bi bil, če bi zdaj pazili na to, kako kaj zgleda. Pa da ne bo pomote: pubeci so fejst fit in za svoja leta, naj se sliši še tako staristično, v res top formi. Začenši seveda s Tonetom Kregarjem – Tončem. V top vokalni formi je. Izbrani repertoar je bil nepopustljiv. Mi2 se že lep čas priložnostno in smiselno razdeli na električno in akustično verzijo. Obe sta povsem legitimni, suvereni, naravni. Ampak električna je pač, no, bistvo. Fiki in Dimek pač nista ravno rinila ven z akustiko, Portugalska al kak že gor ali dol na prvi plati. Elektrika, kitare, glasno, distorzija, ostrina. To je to.

    Ko je Mi2 z albumom Čista jeba špilal pravzaprav povsod in to na čisto drugem nivoju kot desetletje poprej, sem enkrat Tonča vprašal, če bi dejansko lahko imeli špil v Sloveniji, ne za dolgo, kakšen teden, dva, pač dober piar trik, skoraj vsak dan v tednu. Ono, ponedeljek Lendava, torek Murska Sobota, sreda Gornja Radgona, četrtek Ljutomer, petek Ormož in sobota Ptuj. Četudi bi se nekako izšlo, se Tonču ne bi. Pogledal me je, kot da sem ga zaštihal. Ni teorije. Vokal ne bi zdržal. Vsaj ne, če bi se šlo tako na polno in s takim repertoarjem.

    Zato so, po svoje, takšni koncerti toliko bolj dragoceni. Kot je prvi plošček koncertnega albuma Decibeli, posnet na Radiu Slovenija. Posodobljene Črtice, funkovske Najraši sn pa s teboj pil in zlasti sklepno rastoče Odhajaš so odtlej vedno bile le prebližek. Morda, ker je tam Boštjan Imenšek – Imek zraven žagal na kitaro, pa vseeno. Enako se je zgodilo zdaj, ko je Mi2 predstavil koncert, ki ga ne morejo prepovedati. Napovedali so ga precej vnaprej, vsekakor prej, kot je vlada sporočila tretji lockdown, ki da bo trajal enajst dni, začenši prav na četrtek, 1. april. Edino, kar se je spremenilo, da je bil tako malo manj »mali petek«, ki je najbrž najboljši dan za tovrstne Mi2 špile. Pustimo velike špile, žure, masovke, tisto je drugo. Četrtek je mali petek za male pizdune z veliko že(l)jo.

    Mi2 še naprej, tudi na daljavo, petnajst mesecev po zadnjem električnem špilu in pol leta po zadnji akustiki, ohranja tisto najbolj dragoceno. Ne le, da razume svoje poslušalce, ampak zna še vedno tako razmišljati. Kar ni vedno samoumevno, čeprav se pri Mi2 zdi. Poleg ogleda koncerta so v ceno ponudili še dolpoteg novega albuma. Kar deluje hkrati kot 2 za 1 ponudba, ampak jo presega. Dovolj zvesto poslušalstvo imajo, da to ni le nekaj za zraven. Ni piar, ni marketing. Češ, to še dobite poleg. Ne. Ne pri Mi2. Sicer je skoraj polovica osmega albuma Črno na belem že izšla v obliki singlov, od Proklete vijolice, ki so težko nove po izidu leta 2017, do še sveže Joj joj joj, za katero so nedavno šele posneli videospot. Ampak Mi2 si je prigaral status banda, ki si še lahko privošči zaračunati karto za nove komade, ne da bi s tem resno razjezili zveste poslušalce, ki bi zvesto radi poslušali stare hite.

    Resda Črno na belem nima zaenkrat takega giga hita, kakršna je bila Čista jeba. Ki je bila tozavedno čista jeba in še en v nizu hitov, ki so to postali, ne da bi obstajala logična, pametna ali pa tudi povsem flegma razlaga. Od Črtice, Estere, Toplic dalje je težko karkoli pojasniti. Pride in rata. Kasneje jim je bolj uspelo z Zbudi me za 1. maj, Sv. Margareta, Sladka kot med, morda že vmes tudi s Samo tebe te imam in Ko bil sn še mali pizdun. Črno na belem ima potencialno res en hit v Čavun, ki je v živo novo remek delo za Dimekov razlagalni vokal, v katerem se skozi zgodbo enega para v eni noči lahko naštarta resno analizo celotne družbe in njene voditelje, obenem pa se s Tončevim refrenom znova pokaže, da je Mi2 dober, ko sta, no, dva tipa, ki si delita, podajata, bogatita vokal.

    Gre pač za skupino, ki si lahko privošči tudi bolj svež repertoar. Ne nuca le starih zicerjev. Saj podobno je storila že Siddharta, ko je predstavila precej pomlajen repertoar s svojo povsem drugačno poetiko. Mi2 ni odšpilal vsega, kar bi kao moral. Ni Črtice, ni Zbudi me za 1. maj, ni Najrajši sn pa s teboj, ni Samo tebe te imam, ni Pa si šla, ni Strela v koleno… In nič zato. Z nove plošče je bilo vse razen štikla Slepi šus. In to za folk, ki je komaj čakal, da z Mi2 najde tisto, kar je zdaj tako neoprijemljivo. Zato je takšen repertoar toliko bolj pogumen.

    Ampak je delalo. O, je. Ker so bili tako stišani, zgužvani, naguzeni drug poleg drugega. Še največ prostora je imel Tonč, ampak brez publike pred sabo, samo kamere in tehniko, ki je pač prišla vsake toliko kaj porihtat, ko je izpadla slušalka ali kaj takega. Zato je Mi2 e-špil drugačen. Vsekakor ni deloval kot koncert, ki naj bi bil najboljši možen približek. Eh. Če je pa Tonč prosil Dimeka, naj mu (po)da vodo. »Te res nisem vido še vode ob taki uri pit!« mu je verbalni sunek prilimal Dimek. In samo spomnil, da čeprav so davno odšli iz Rogatca, niso nikdar niti posekali niti pognojili korenin. Ne gre tisto, da lahko gre človek iz sela, selo pa nikdar iz človeka. Eh. Oboje je možno in gre in Mi2 to pooseblja. Ampak še vedno so pristni, kolikor je to pač možno. So nostalgični, o ja, nova plata toliko bolj, vendar saj tudi Rogatec ni tak kot je bil, ko so gor rastli. Devetdeseta so bila pač toliko bolj specifična, tranzicija pač tako močna, vendar nikdar bolj od karakterja.

    Kot se je pokazalo tudi v tistih redkih »obveznih« komadih. Kakor je Pojdi z menoj v toplice. Komad, ki je po svoje pretvoril črtičasti hec v dober štos, postal tudi jingle, oglas, nostalgija in nuja. Ampak če je korona res kaj prinesla, je tudi novo zavedanje, kaj je tisto, kar šteje. »Kdo bi si mislil,« je tako rekel Tonč, preden je Egon Herman – Srajca naštartal D in G dur, »da bom to pesem spet z veseljem pel.«

    Nova stara želja je, da bi Mi2 našli nov sklepni koncertni komad. Ker da Odhajaš morda potrebuje naslednika. Saj se je poskušalo in to zelo kvalitetno in hvalevredno z Brez obžalovanj. Se je. In je bil soliden komad. Samo, kot pravijo, vedno moraš folk pustit, da hočejo še. Ne preveč, ne pa premalo. Ne smejo potešeni domov. Ravno malo še napaljeni. Počasi Matilda je fajn štikl, taki, taborniško zabaven, gre v uho in ima vse, ampak težko bo konkuriral Odhajaš. Še v najboljši veri. Tako je na koncertu novih komadov ob Joj joj joj, kjer Kregar lucidno izkriči realnost, ob Čavun zmagala Ljubezen na žlico, za katero smo izvedeli, da je besede očitno prvič spisal Egon, doslej tisti, ki je vestno in megauspešno polagal akorde. Top komad.

    Mi2 so tako naredili prav poredne lušte, ampak na tisti žlahtni način, da ne moreš biti jezen nanje. Na nikogar nisi, to je zmaga. Rad bi bil, moral bi biti, ko obračaš koledar in se sprašuješ, pa, pismo, kako dolgo še. Mi2 so povedali točno to, ko je Dimek pičil kamermane in tiste, ki so bili fizično tam, ter zinil, da »če bi kdo od vas malo zaploskal, vam tudi ne bi roke odpadle.«

    Finta je, da ni delovalo naučeno, planirano, na silo. Ni. Bi lahko, nič ne bi bilo narobe, celo razumeli bi. Pa ni bilo. Bilo je midvajevsko. Ko je band zvenel »čisto ko suza«. Še skoraj preveč, pa sam nisem ravno poslušal na dragih zvočnikih. Eh. Ravno kontra. Zvok je bil pa… Še predober. Res. Kot da bi poslušal plato, da te že skoraj zaskrbi. Če res ni na plejbek. Ne, ni. In to zmorejo tisti, ki res obvladajo. Pa naj bo to Flikova bas zvestoba ali Oračevo bobnanje ter še preredki backvokali.

    Mi2 so nas tako spustili nenormalno blizu. Ravno zdaj, ko smo tako daleč. E, to je uspeh. In takšen ima okus sladoleda, ki ga ližeš čez šajbo. Nima okusa po čistilu. Ampak po tistem najboljšem sladoledu, ki ga okusiš, ko samo pomisliš nanj.

    ***
    OKVIR

    Iz Belega

    1 Čakal sn te ko kreten

    2 Proklete vijolice

    3 Joj joj joj

    4 Sv Margareta

    5 Midva

    6 Kakor nekoč

    7 Hči vaškega učitelja

    8 Le zaspi

    9 Lanski sneg

    10 Čista jeba

    11 Ljubezen na žlico

    12 Sladka kot med

    13 Adam in eva

    14 Čavun

    15 Mali pizdun

    16 Pojdi z menoj v toplice

    17 Odhajaš

    18 Počasi Matilda

  • Ve-solj-sko šepetajoč Na Soncu

    Ve-solj-sko šepetajoč Na Soncu

    »Pojma nimam, kako naj bi se obnašali.«

    Tomi Meglič je kar direkt priznal. Če ga je pa zanimalo, koliko je ura. »Tolk’, kt’ učeri ob istmu cajtu!« je lahko slišal od kolegov iz banda. Moj bog. Oldie goldie! Ta štos je pa res prekoronski, najbrž še, tam, iz časov španske gripe. Samo tako pač je, da včasih železno, zimzeleno, tisto dobro staro pač najbolj paše. Zdaj najbrž toliko bolj. Ko bi radi, da bi bilo, kot je bilo.

    Mislim, da je štos priletel od Primoža. Ali je mogoče bil Tomaž? No, kakorkoli, ura je bila 22:23. Pa ne, da bi kdorkoli res gledal na uro. Če je vprašal, si pač pogledal. So itak taki cajti, da te žal zanima samo, če je že 21:00 ali ne. Je pa Tomi vseeno z razlogom vprašal, koliko je ura. Ker ko si na daljavo… Pač skušaš nekako vzpostaviti stik. Magari z uro. Tomi je vprašal, ti si pogledal na uro. Torej… Še ni vse zavoženo. Še komuniciramo, no, vsaj približno.

    »Prešvicani smo. Gremo nekam, kjer je vroče. Močno upam, da čim manj časa tole traja. Ker šele zdaj vidim, kaj zamujamo in pogrešamo. Več tisoč, več desettisoče vas gleda. Boli vas za sosede, na tri štiri zakričite: rock’n’roll familija!« je nato zakričal.

    Če je cifra držala, potem je bila res impozantna. Več tisoč, več desettisoč? Pa saj ne, da je vse v cifrah. Ker ni. Zdaj pa sploh ne. Tudi če bi poznal uradno cifro, okej, za hip bi morda začutil to rock’n’roll familijo, ampak le za hip. Še vedno ne bi spremenilo osnovne scene. Ekran, zvočniki, kavč. Dom. Kot vsak dan. Saj vemo, kuća poso.  

    Do zdaj smo najbrž že res pogledali več kot dovolj koncertov na daljavo. Po svoje so vsi enaki, po svoje niso. Ker se je takega špila lotila Siddharta, je to naredila, em, drugače. Če beseda karkoli drugače sploh kaj pove. Predvsem to, da Siddharta težko dela karkoli na malo. Kar je logično, razumljivo in prav. Iz koncerta je naredila zgodbo. Kam naj bi šli? Na prazen stadion? Plac za vaje? Šli so v Vitanje v Center Noordung. Na (letošnje) enakonočje, 20. marca. Nekaj so razkrili, ne pa vsega, ker ipak je to Siddharta. Saj vsi do zdaj vemo njihove priimke, ampak uradno se jih še vedno krajša. Takšni pač so in prav je, da so.

    Doslej me je najbolj na rit ne toliko vrgel, ker to ne gre, vsekakor pa prilimal še bolj v kavč, med vsemi spletnimi koncerti nastop Luke Šulića ob izteku lanskega leta, ko je v mariborski dvorani Union res naredil mega šov. Bum, bam, šus, dras. Ni, da ni. Večino ostalega, kar se je dalo videti, so bili ali klasični koncerti, kjer se pač snema oder, s čimer ni nič narobe, ali pa malo bolj napredne opcije, kjer se kamere, produkcija in režija pač bolj potrudijo. Pa naj bo Narodni dom ali Kino Šiška ali kaj tretjega.

    Siddharta je svoj e-špil, koronakoncert, lockdown rock’n’roll, kakor vam pač zapaše, naredila bolj… Ne vem, če je utesnjeno prava beseda. Mogoče ni. Ampak vsekakor niso bili niti postavljeni kot klasičen band. Saj vemo, band na odru, tri plus tri ali pa Tomi spredaj in ostali zadaj ali kakorkoli. Itak se to pri Siddharti z leti in postavo menjava. Kar je bilo toliko bolj pogumno in drugače, je bila vseeno res postavitev in vsaj sodeč po videnem postavljenost v eno tako »komoro«, najbrž dvorano, ki je zastekljena. In skoraj nikoli nismo videli celotnega banda.

    Na neki točki, precej zgodaj, ko je bila tehnika povsem črnobela, se mi je zazdelo, da gre za metaforo. Za raketo, za Hermana Potočnika Noordunga, za vzlet. »Naš namen je, da prijajamo iz teme v vedno več svetlobe. Še par zahtevnih, pol se pa mal razbremenimo,« je Tomi povedal relativno zgodaj. Zdaj… Koncerta nismo slišali vsi enako. Stvar tehnologije. Meni se je zdel zvok pri nažigaških komadih malo suh, sploh pri Boštjanu so bobni zveneli malo mehko, kitare suhe, še najboljše se je ujelo Tomaževe klaviatursko vesoljske presežke in občasno Janijeve bas grmljenje. Nič narobe, pač stvar posameznih ušes in okusa. Itak T.H.O.R. ne more delati v dnevni sobi kot za Bežigradom. Pozabi.

    Ampak prav na tej točki si morda pomislil na vse tiste špile. Mogoče je lilo, mogoče je bila zimska gužva, mogoče si mislil, da nikoli ne boš imel punce, kaj šele tako, ki ima šalco z napisom »dajem ti strup v čaj«. Pir voden, pred tabo neki trimetrski košarkar, scanje na dixiju ravno, ko je tisti tvoj štikl. Nič od tega. Doma pač ne. Ampak pogrešaš. Uf, kako pogrešaš. Na špilu si pač ne moreš nastaviti bolj na glas. Eh. Špil, taki, ko greš nanj, je pač nepovratna izkušnja. Ko si tam, si tam.

    Siddharta se je, potem ko je obhajala predlani 20-letnico prvenca Id, odločila za bolj pozne, kasnejše komade. Nenazadnje, iz Norda je bil samo en komad (Na Soncu), čeprav tudi drugi album skupine letos obhaja svoj okrogli, dvajsetletni jubilej. Mogoče najboljši komad na špilu, pa ne zato, ker je skoraj najbolj znan. No, bom pustil za konec. Iz Rh- sta bila vsega dva (T.H.O.R.), iz ID-a nobenega. S čimer ni absolutno nič narobe, čeprav se je že na zadnjih koncertih zgodilo, da je izpadla B Mashina, kar je zdaj zgodilo še z Ring, ki skoraj nikdar ne manjka. Siddharta je tako nagovorila tiste, ki so se priključili kasneje ali računala, da bi tisti, ki so Pot v x, Samo Edini in Napoj slišali že prevečkrat, radi slišali še kaj drugega kot zicerje.

    Tako so se tradiciji zoperstavili kar trije komadi iz Sage (Narava, Napalm 3, Vojna idej) in cela plejada komadov iz Infre (Do konca, Ledena, Piknik) in Ultre (Nastalo bo, Volk Q Ovce, Calvi, Korakamo), ki so v bistvu tvorili jedro špila. Kar je nekoliko začudilo, je bil le en komad iz zadnje plošče Nomadi (Jaz), pri čemer se je morda prav ta najbolje spojil z bistvom takega špila. Sporočilnega, zgodbenega, vesoljskega.

    Siddharta je že preigravala nenazadnje tudi Srečka Kosovela in Antona Podbevška v Človek(a) z bombami. Igrala je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v akustični in nestadionski verziji, od koder formalno prihaja Novi svet, ki je bil naslovni komad špila. »Dober večer, pomlad je tukaj, dobrodošli z nami v vesolje. Dober večer na povsem drugačen način kot ponavadi. Naredili bomo nekaj posebnega, premaknili se bomo majčkeno bolj v intimo.«

    Ta del, ko se je koncert izklopil in je band hitro in precej bolj svetlo sedel z akustiko v rokah, je bil tokrat, vsaj zame, najboljši. Zakaj? Okej, v prvi vrsti zaradi zvoka in ker je Do konca dobil odličen aranžma, kar je nakazala že plošča Izštekani. Koncertu je morda odvzelo nekaj ostrine, toda ni delovalo kot neizogiben premor do glasnega konca. Ne. Delovalo je primerno za band, ki ima več plati. In ki je z leti dosegel, da so Rave, Ledena, Piknik in Nastalo bo čisto legitimni koncertni hiti. Nimajo nostalgije, okej, z izjemo Rave, niso tako na prvo žogo, okej mogoče Piknik, ampak imajo pa še vedno tisto zmožnost zavedanja, da je Siddharta znala vedno gledati naprej.

    »Spoštovana publika pri nas in povsod. Po svetu na tem planetu in vesolju: tukaj smo z vami v živo iz Noordung centra med prelepimi gorami v mestu Vitanje, kjer smo preživeli dva lepa dneva in večera samo zato da se lahko javljamo k vam, ker drugače na žalost ne gre. Peljemo vas v vesolje v živo na zelo poseben način. Upam, da vam bo v užitek, ne bi se pa radi navadili. Peljemo vas v vesolje, ki je hladno in neizprosno.«

    Resda je Tomi to povedal nekoliko bolj zgodaj v koncertu, toda primerno je tudi za konec. Saj je res, da je Na Soncu najbolj prepoznaven komad. Tudi zlajnan. Seveda je. Morda celo deluje kot obveza. Nikdar pa na silo. Sploh pa je tisti prepevajoči refren z leti prerastel v množične karaoke, ko se Tomi sprehodi med publiko v prvih vrstah in jim ponudi, samo ta večer, samo tokrat, da v mikrofon zapojejo »ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce«.

    Tomi je z leti začel vokalno samo še rasti. Dovoli si absolutno več. Saj si je vedno, še tam od Farmerja prek Rooskie, da ne omenjam štiklov Eboran (prebrano nazaj), Bonsai (izmišljen jezik) in podobno. No, v Na Soncu se gladko sprehaja, modulira, vozi se skozi milijonkrat slišan refren. Ravno takrat, ko bi naj peli skupaj z njim.

    Kar mu je uspelo tokrat, je morda samo dodatni pokazatelj, v kakšni neverjetni formi je tudi zdaj, ko niti ni pogojev, da bi kdorkoli bil v formi. Vesoljska verzija Na Soncu. Ve-solj-ska. Od totalnega rock’n’rolla pa tja do šepetanja. Res. Do golega, skrajnega, decrescendastega šepetanja. Ustavil je komad. Razmontiral ga je. Pa je še vedno delalo.

    In to je nekaj, česar na koncertu, ono, kakršni so bili, nikdar ne bi slišali. Naj bo še tako dobro ozvočenje, najsi bi še tako poslušali. Ni šans. Šele tokrat je Na Soncu, ki bo za nekatere med nami vedno oskubljen brez Cenetove saks solaže, postal to, kar je. Nagovor. Ljubezen. Direktnost. Romantika. Večna mladost. Jaz in ti. Nenazadnje se začne z »jaz ne morem več v temi živet, jaz bi hodu na soncu, jaz bi hotu tebe met«. In v refrenu je »rad bi te videl v telo«. Jaz, jaz, jaz. Ti, tebe, tebe. Saj je itak le tolažba, kako tega v živo ne bi mogli nikdar doživeti. Takega šepeta. Take doze. Take demontaže. Takega komada. Je. Ampak je vsaj dobra tolažba. In še kaj več.

    Siddharta je imela res specifičen koncert. Kdor je fan, ve, zakaj bo ostal fan in šel takoj na prvi špil, ko bo priložnost. Zato so lahko sestavili tako podobo, ki je šla od črnobele do barvne, zato je bilo režirano tako, da skoraj nikdar nismo videli celotnega banda, in zato je bil repertoar takšen, kakršen je bil. Drzen, poglobljen, mestoma tudi zahteven, kot so sami priznali. In tako je, po svoje prav. Predvsem pa je prav to Siddharta.

    XXIII
    T.H.O.R. (Rh-, 2003)

    Volk Q Ovce (Ultra, 2015)

    Korakamo (Ultra, 2015)

    Calvi (Ultra, 2015)

    Jaz (Nomadi, 2018)

    Do konca (Infra, 2015)

    Narava (Saga, 2009)

    Napalm 3 (Saga, 2009)

    Vojna idej (Saga, 2009)

    Novi svet (Siddharta & Simfoniki, 2013)

    Rave (Rh-, 2003)

    Ledena (Infra, 2015)

    Piknik (Infra, 2015)

    Nastalo bo (Ultra, 2015)

    Na Soncu (Nord, 2001)

  • Bogova ljubezni: Gušti in Polončič

    Bogova ljubezni: Gušti in Polončič

    Lahko bi bila floskula. Bi. Gladko. Nak. Ne na ta večer, ne na ta dan, tik pred novimi omejitvami in ob vsej negotovi sedanjosti, kaj šele prihodnosti. Katera floskula? Tista misel, da je rock’n’roll najboljše zdravilo za te čase. Rock’n’roll ni bil medikament, rock’n’roll je ponavadi goltal medikamente. Ne zdaj, ne več, ne tu. Ne, če dva tipa brenkata na akustične kitare. Zato je bilo res. Zdravilo. Hit na hit. Pesem na pesem. Beseda da besedo. In zgodi se: vrhunski koncert.

    Najprej sta Gušti in Tomi v Narodnem domu kakopak previdno povedala, da sta prišla z rdečega območja. »Skoraj bi si upal reči, da so to za te čase najbolj primerni špili, ki še grejo skozi. Na ta četrtek. Mešani občutki. Po eni strani vesela, da sva lahko tukaj, po drugi strani pa ne vemo, kaj bo v prihodnje.«

    Vemo, kaj bo. Rock’n’roll. Uro in pol kasneje poslušalci v maskah in na razdalji niso zdržali več. Vstali so. Namamila jih je Nisem več s tabo, prepričala Na Soncu. In še bi. »Moramo domov. Kdaj že pride virus? Opolnoči?« sta se nasmejala Tomi Meglič in Miha Guštin – Gušti. In pokasirala resno konkreten aplavz, ko sta se poigrala z mislijo, da bi za štirinajst dni ostala v (ta večer še) oranžni coni.

    Ena na ena!

    Gušti in Tomi, ki sta le eden od petih tandemov iz cikla glasbenih dialogov 1na1 ljubljanskega Siti teatra, bi morala v mariborskem Narodnem domu nastopiti že 29. marca, a je bil koncert prestavljen zaradi koronavirusa. Seveda je bil. Zdaj sta mu, tako se je zdelo, ravno še pravočasno ubežala.

    Oder je bil pričakovano, no, skoraj gledališki. Dve kitari, dva stola, dva kovčka, dve kupici. Akustični večer, kjer šteje povedano med komadi skoraj toliko kot komadi sami. »Polovica je Guštijevih komadov, ki jih je naredil v četrt stoletja, polovico mojih. Priredila sva jih za dve kitari in dva vokala,« je uvodoma skoraj preresno nastavil Tomi Meglič, sicer pevec skupine Siddharta.

    Namenoma preresno, da je Gušti, nekdaj član in avtor skupine Big Foot Mama, nanizal, koga so v bistvu poklicali iz Siti teatra. »Povedali so ima, da imajo ta koncept 1na1 in me vprašali, kdo ima še toliko hudih komadov kot jaz. In sem razmišljal, hm, kdo? Razen, em, mogoče ta kolega na moji levi. Poklical sem ga in – ni dvignil. Pošlje mi sms, da je v New Yorku z novo punco in če je kaj nujnega, naj mu hitro napišem. Napisal sem mu ‘jaz, ti in akustične kitare’. In mi je nazaj poslal samo srček. Ni bil pa rdeč, haha.«

    Jaz sem bog ljubezni

    Za začetek sta krenila v Klinik potihoma, skoraj mistično, tako, kakor to ponavadi počne Siddharta. Nato pa je začelo padati. Že za Črn tulipan je Gušti razložil, kako je pevcu Gregi Skočirju za vse petke in sobote dal možnost, da začenja večere z »jaz sem bog ljubezni«. »V bistvu pa je komad bil napisan za mojo ženo,« se je pošalil Guštin.

    Prvi del koncerta je skoraj povsem razvedrilen in predrugačen: Mala nimfomanka zveni povsem v molu, ampak nič zato, če Guštin pove, kako, kje in zakaj je nastala. Če morda niste vedeli: Gušti je bil zadnja generacija slovenskih fantov, ki so še služili vojsko JLA. »V Banja Luki, kjer sem bil tankist, si me predstavljate s tisto kapo na glavi?« In komad je nastal prav tam, ker je bilo, uganili ste, toliko lepih punc.

    Ja, kelnar je bil

    Prav takšni koncerti, kjer si dva avtorja z resnimi hiti podajata top komade ter ustvarjalno preteklost sem in tja, ravno tako, kakor je Tomi nalival Guštiju konkretne špricerje, pokažejo in še bolj spomnijo, za kakšne komade je šlo in še vedno gre.  

    In kako je bilo še v bistvu niti ne tako dolgo nazaj vse drugače. Da, bili so časi, ko je Big Foot Mama bila vse, za Siddharto pa še nihče slišal ni. Nenazadnje, ko je Gušti razlagal, kako je prepričeval preostale člane Big Foot Mame, da so pristali na Led s severa, ki je potem pomagal napolniti Križanke kot prvemu slovenskemu bandu, je Meglič iskreno priznal, da je bil na tistem koncertu. Takrat je bil zgolj tip z rdečo bradico. In ne le to. Tip, ki je bil vesel, da je Guštiju natočil pivo.

    »Ko smo bili z Big Foot Mamo že zelo popularni, sem bil pred špilom doma in sem ob petih, pol šestih gledal televizijo in na TV Slovenija 2 je bila ponovitev oddaje Pomp. In zagledam enega modela z rdečo bradico. Gledam, poslušam in me pritegnejo zvok, komad, pretresla pa me je suverenost pevca z rdečo bradico. Bil je prepričan, da ima super komad, dober band in nisem mogel verjeti, da se je kaj takega lahko zgodilo v Sloveniji.

    Ko sem šel v kombi z bandom, sem povedal, kaj sem videl, govorim o Siddharti in en član banda reče, češ, pojma nimam kdo so ti. Gremo na špil in se hitro vrnemo v Ljubljano, najbrž smo igrali v Postojni ali Logatcu. In če prideš s špila, ne moreš domov še ob enih zjutraj, ne spodobi se. Šli smo na pivo pri Kinu Šiška v lokal Hound Dog in si naročimo pivo in prinese mi ga točno ta model z rdečo bradico. Ja, kelnar je bil.«

    Pesem, ki jo je takrat Gušti slišal in ga je očarala? Pot v x, prvi single Siddharte, kakopak.

    Izgubljene akorde našla na internetu

    Tisti »kelnar« je nato napisal tudi pesem Platina, še danes dobro znano balado. Pesem je že znana, manj pa njeni zaguljeni akordi. Teh je, vseh tistih gis-molov in Dis-duri, res veliko. Dovolj, da jih je Tomi, ki je sčasoma pesem s Siddharto le pel in prepustil akorde kitaristu Primožu Benku, pozabil. Še dobro, da jih je Gušti, kakor je priznal, našel na internetu.

    In tako je to šlo. Pesmi so seveda z dvema kitarama povsem bolj neposredne, oskubljene vsega, kar jim daje produkcijsko moč; naprej stopijo besedila, v bistvu pa je to najboljši način za vpogled v osnovni ustvarjalni proces dveh rockerjev. Zdaj sta v zrelih letih, ni pa težko zamenjati odra Narodnega doma za najstniški sobi, polni upanja. Tomi je tako (iz)povedal nežno zgodbo o tem, kako je namesto v vrtec z babico hodil okrog po nekdanji Jugoslaviji k dedku, ki je na filmskih scenah skrbel za zvok.

    Ko je babica bila že v letih in bolna, ji je Tomi prinesel Nord, drugi album Siddharte. Razumel je, da vse s plošče ni bilo zanjo, mu je pa kasneje njen sin, njegov oče povedal, da si je zaželela pesem za svoj pogreb namesto klasične Tišine. Pesem? Samo Edini.

    Izvolite albume, ki jih takrat niso hoteli

    Koncert 1na1 je zastavljen in predvsem do zdaj že dovolj utečen tako, da poslušalcu ponudi paleto čustev. Od severnjaško ledeno ljubezenskih zgodb (Led s severa, Ledena), prek erotično nabitih štiklov (Kloner, Garbič) pa do pesemi, ki s predzgodbami in gestami dobijo nek povsem drug vidik. Skoraj obrnjen. Gušti je razložil, kako je skoraj po naključju uspel najti Polono Kasal in kako se mu je posrečila skladba Vedno zame, ki je bila sprva plod marketinške želje teleoperaterja.

    In kako so mu poslušalci, kupci albuma, zamerili, ker na kompilacijo Dolce vita, kjer je sodeloval takrat tudi Tomi, enako Polona Kasal, ni uvrstil pesmi Vedno zame. Ta, mimogrede, je nalezljiva še danes. Zato mu je zgoščenk ostalo, kakor je rekel, za eno nepremičnino. Vstal je s sedeža in kot čarovnik privlekel na plano dve škatli albumov. Za pubkiko. Izvolite, vzamite. Narod je kasneje navalil. »Gušti in Polončič,« se je nato zasmejal Tomi, ko je moral peti prirejeni del, ki ga je pela Polona Kasal.

    Ne zadnji, občutek pa, kot da je bil predzadnji

    Nedavno smo se spraševali skupaj z mariborskimi organizatorji, kdaj bo na vrsti zadnji mariborski koncert. Ironično, enako sta se tudi prekaljena glasbenika. Le da s pošteno dozo optimizma. Nobene jeze, nič o maskah, razkužilih, omejitvah, ukrepih, zaporah, bolezni. Nič od tega. Za uro in pol. Veste, kako zelo to, preprosto, paše?

    Vesela, kot nekdanja najstnika, da lahko igrata svoje komade za publiko. Ki te komade še vedno prekleto dobro pozna. Včasih se namreč na takih koncertih pritihotapi občutek, kakor da je to že res nekje vmes postal klasični rock, kjer poznaš precej več komadov, kakor bi nemara pričakoval. In ko se koncert res zdi ne morda kot zadnji, gotovo pa vsaj kot predzadnji. Vreden vsega. Ko se za dobro uro in pol, tudi če sediš narazen in dihaš skozi masko vse zdi, kakor da četudi ni, kot je bilo, morda spet kdaj bo, kakor smo vselej želeli, da bi bilo.

    ***
    OKVIR

    Seznam komadov

    1. Klinik

    2. Črn tulipan

    3. Mala nimfomanka

    4. Pot v x

    5. Garbič (hip hop med nogami)

    6. Platina

    7. Vedno zame

    8. Moj svet

    9. Kloner

    10. Samo Edini

    11. Led s severa

    12. Ledena

    Bis

    13. Nisem več s tabo

    14. Na Soncu

  • Naj… Pada.. Zdaj.

    Naj… Pada.. Zdaj.

    Prišla je gimnazijska prfoksa. Prišla je top psihologinja. Prišla je najbolj luštna hipsterka. Prišla je tista, ki vedno pride. Prišli sta največji mb fanici. Prišle so. Prišlo (jim) je. Enim, drugim, vsem. In priklonili so se. Jap. Še preden so sploh začeli. Dejansko, brez zajebancije, ni neres. Priklonili so se. Feršterkarija je zujila, okej, predskupina je svoje naredila, ampak ja. Nič se še sploh zgodilo ni… Oni pa… Kar drugi naredijo na koncu, Mrfy ne naredi samo drugače niti po svoje. Ker Mrfy. Nič prav, nič narobe. Mrfy. Koncert, ki mu lahko damo gladki ZU. Zelo uspešno. To je upanje. To je ta mladost. Zlasani kreativci. Čeprav bi lahko bilo glasneje. In boljše. In to pa ono pa tretje. Ja. Bi. Je bilo pa tudi tako… Top. Zu. Pubeci, hvala za taki špil.

    Morda je bilo še najboljše tam nekje po dobri uri, ko je petek postal pomlad in je en tip rekel drugemu, tam nekje bolj zadaj, če seveda MC sploh ima zadaj, kjer smo stali spomini v upanju po sedanjiku, čisto zares: »Stari, tolko o hipsterjih, ne?« Retorika, ki jo stisneš kot piksno pira, v njej pa sntntn. Ne pove vam vsega, če samo tako preberete izjavo. Vem. Pove premalo. Intonacija je bila namreč tako jebeno ironična, skoraj cinična, predvsem pa mastna. Kaj je bilo med vrsticami? Nič tako velikega. Samo ta špil. In čas. In vse. Skratka, hipsterji niso le izgubljeni občutki, oblečeni v babičine tapete. Ne. Ne Mrfy. Hipsterstvo nima pa res prav nič s tem. Že zato, ker so ploščice v emsiju dovolj zlizane, dovolj so že dale skozi, da bi narejenim, umetnim, zlaganim zdrsnilo že na vratih. Ker MC je še plac, kjer se par prešverca na »samo na wc bi šla, prosiiiim«. In varnostnika vesta. Dobro vesta. Nea me fopaj, bi rekel argo. Ampak je treba fopat. Še so špili, na katere se šverca, čaka, predprodaja.

    Šokiran sem. Najprej zato, ker sta dve kolegici, znanki, punci dveh kul frendov, za katere bi naj bilo vse to že mimo, dejansko iber top fanici. Sta mojih let oziroma nista vrstnici banda. Prestari bi bilo kar malo grdo, ampak ja. Itak ne moreš, sploh v živo, kot sta rekli sami, oceniti, koliko so točno ti tipi stari. Mladi so, samo ko smo mi bili mladi, ni bilo tako žleht brčic. Čupe so predolge, bobnarjeve mišice prenapete, kitarist in basist pa z ravno prav resnima facama, da ti nič ni jasno. Ker to je Mrfy. Indie rock, strogo gledano. Znajo zveneti, če želite, kot Arctic Monkeys, lahko zvenijo kot The Tide, če vam to kaj pove. A predvsem zvenijo.

    Pri čemer, ker bi ta tekst, napisan bolj ali manj takoj, uro po špilu, objavljen pa na deževno nedeljo, ko se ti zdi, da taki petki ne pridejo ravni vsako leto, rad bil recenzija, bi špil lahko, ne, pardon, moral zveneti bolje. Pa to ni kritika, ono, šimfanje tonskega tehnika. Ni šans! Ni teorije! Ni variante! Mrfy ima najbolj kul tonskega tehnika, kar smo jih kdaj jemali, pa jih imamo v Mariboru – saj veste, Jakopanec, Bezjak, Popi, pa ovi s Štuka, ki je v bistvu še vedno z Radgone, preštejte se – cel haufn. In to dobrih. Ampak tako odpičeni tonski tehnik? Čakaj, čakaj. Pazi to. Ko je pevec – do njega še pridemo, brez skrbi, pupe – rekel, da se bo tonc javil po slušalki, smo mislili, da se zajebava. Ne. Tip je dejansko imel slušalko. Pa ne bluetooth, wi-fi, kurci palci. Ne ne. Tip je imel dobro staro slušalko. Ono. Na žico. Belo. Preveliko, pretežko, polno vsega, kar smo nekoč držali v rokah, upajoč, da pogovor ne bo pretežek. In ne samo to. Pa je malo zvrcnil. Med koncertom je potelefoniral tja nekam tako daleč nazaj, eno polnoletnost nazaj. Tonc desetletja je spustil – Dež. Ne katerikoli dež. Ne Nine Pušler, eh. Ste smešni. Ne, ne. Kaj šele Demolition Group. To je ta generacija, ki to… Kje to najde, vraga? Dež. Foxy Teens! Dame in gospodje. Peli smo. Naj padaaaaa zdaj dž namaaaa v slovoooo. Naj izjočeeee se neboooo. Nevideno, ljudje. Ne-vi-de-no!

    Pa to še sploh ni vse. Mrfy je četverec, ki ga ne preštevaš. Sploh ne na prste. Niti ne najdeš, ker megla tako pripali. Seveda gledaš v pevca, frontmana, brkota. Gregor Strasbergar je rock zvezda. Pika. Rock. Zvezda. Resda v času, ko ni rock zvezd, ampak je. Ne zaradi vsebinskih brkov, zgodbene čupe ali oblek, ki se ga skušajo oprijemati, vendar mu mlahedravo visijo iz z željo prežetega telesa, pa vso mesto, vsega njega zavzame njegova neizprosna želja po predajanju sporočila. E, to. »Nate gledam bom drugače,« je rohnel, dehtel, debatiral v uvodni Drugače.

    Resda se zaradi narave prostora in, bodimo iskreni – pa, Ramiz, to ni kritika placa, hvala za akreditacijo, kapo dol – bolj skromnega ozvočenja, da bi lahko tisti, ki tekstov ne poznamo, zapeli zraven. Ker da bi se jih naučili. Ja pa ja. V tem je ravno vse tisto, kar bi, pa nočem zveneti tisti model, ki obžaluje, da se svet ni ustavil, ko si prvemu placu, kjer si dobil prvi pir đabe, rekel pisarna, naj bilo vse, kar si predstavljamo pod oznako »koncert«. Ker to je bilo to. Koncert. Vsaj ko se je folk enkrat zguzil v emsi, dovolj hitro, da je bil občutek nabitega špila, čeprav je bilo še več kot dovolj prostora. Vendar bi ga najbrž zapolnili – in ga nemara kdaj kmalu tudi bodo – vsi tisti, ki bodo prišli zato, ker »to moraš prit«. Ne tokrat. Pa je Mrfy v Mariboru dal skozi že več kot zadosti. Udarnik, pa ne samo enkrat, Mladinin oder, MC, bla bla. In zdaj še tisto, kar je bolelo tudi mene samega: Mrfy so žagali kot predskupina Siddharti jeseni na turneji Nomadi. Priznam, da je šlo nekaj kakor mimo. V Ljutomeru in Mariboru. Morda zato, ker so tisti gabariti preprosto preveliki, v bistvu pa, še bolj, generacijski preskok. Ne gre zato, da to ni ista liga. Sploh ne. Mrfy pač potrebuje drugačen prostor, bolj alternativno publiko, karkoli že to pomeni. MC Pekarna je gotovo takšen plac. V bistvu so si ga, podobno kot Koala Voice ali Repetitor, naredili sami. Tja zvabijo vse tiste, ki sami zvohajo take špile. Nerodno bi bilo reči, da pride »pravi« folk. Saj ne gre za prav in narobe, ne? Ampak ja. Tam se, če je to petek, na katerega čakaš, naleti na folk, ki ti da občutek pripadnosti. Folk, ki pade v špil.

    Ker Mrfy je točno tisto, kar takšen band mora biti, ko začenja. Mlad. Brezbrižen. Jebivetrski. Ampak vse to počne v nulo naštudirano, perajt, uigran, profi. Res, četverec zruži, zropota, zašpila, da se ti odrola. Vežbali so, nimaš kaj. Mrfy je zares, zares, zares band, nosi sporočilo in je v živo, povrhu na prvem špilu Top Mont Tour, še toliko več kot na plošči. Prvencu, nenazadnje. In kljub prvencu lahko Strasbergar obrne mikrofon k publiki. Ono, ravno prav naduvano in rock prepotentno, prekleto prenahajpano vedoč, da bodo ljudje znali refrene. In res jih.

    In to kako premešani ljudje. Ciljna masa, gotovo, taka, ki bo razumela najboljši merchandise, em, kako se to prevede, izdelke skupine, trgovino. Em… Siddharta tole res dela na nivoju in ima res top punce, ki prodajajo vse živo. In so fajn. In lepe. In načitane. In krasne. Ampak to ni vse živo. Vse živo je prodajala ta mladenka za pultom, ki je poprosila, če lahko popazima s kolegom dve minuti. Ker lulat. Seveda sva. Lahko bi jo dali tudi na oder, da bi pela, zibala, delala vse, kar je delala čisto zadaj. Pa ni delala nič takega. Samo pokazala je, koliko lahko dandanes še naredi glasba. Tamala je Mrfy videla najbrž trilijontič, pa se je zibala, pela, zamaknjeno se je vrgla v pesmi. Kot da bi bila njihova muza, subjekt, esenca. Samo njo si pogledal, pa ti je bilo vse jasno. Rock te še premakne, zaziba, boki, ljudje. Neverjetno! Plus, Mrfy ima za mizo z artikli nalepljen na roko napisan logotip. Tri leta star. Ni naprodaj. Nak. Ne gre. So pa naprodaj, po ceni »prostovoljnega prispevka«, edinstveni izdelek: podpisan kitarski pedal, ki sicer ne dela, ali podpisan pomarančni artikel. Če to ni dober štos, izvirnost, ideja, ne vem, kaj je.

    Ampak vseeno Mrfy niti malo ni forma, ni objava, ni fotkica, ni hip, ni story. Ker Story, kot je naslov prvenca, je nekaj povsem drugega. Je njihova glasba. Je kričanje, so intervali, skoraj oktave, so vse te punce pod odrom. Ni čudno, da se Strasbergerju lahko med komadi tudi gladko odpelje. In si nekaj mrmra. Nekaj o tem, kako bi to počel sto let ali nekaj takega. Potem pa pisne: »Mater, saj zvenim kot Kreslin.« In da imajo svoj najljubši komad Rolling Stones. Sploh pa, saj priredijo Video Games. Ja. Lana del Rey. In to vrhunsko.

    Zato je bil špil Mrfy v MC Pekarni, v petek, 5. aprila – ne pozabimo, moramo, kliše je pač kliše, točno 25 let po smrti Kurta Cobaina, ki je umrl, preden so se ti pubeci pravzaprav rodili, ugibam –, špil, kakršnega ne samo, da ne pozabiš, ampak ga boš še nekaj časa iskal. Prekleto redki so.  Novomeški pubeci. Slovenščina. Mariborska scena. Najboljše rock punce. Plac, ki bi moral samo jamrati po zgodovini. Pa je dobil. Sedanjost. Bam. 

    Sedi, ZU.