Oznaka: recenzija tv

  • Liza.

    Liza.

    Zgodilo se je par tednov nazaj. Šla sva na pico in pri mizi zraven se mi je zazdelo, da… Kaj pa če je… Ona? Je? Ni? Je? Ni? Pa mislim, da je. Ja, res je. O, fak. Ne, ne to, da je ona, ampak dafaq!!! Saj nisi najstnik. Pač je. Tu. Na pici. Ker ne, nisem en tistih, ki bi v gostilni obračal vrat in premeril klientelo. No, že, ampak zagotovo pa ne, če je kdo tam…. Znan. Ali slaven. Okej… Ker slaven?

    Biti slaven je že dolgo lahko tudi ne ravno zmerljivka, ni pa to, kar je nekdaj bilo. Ko so slavni jemali dih. Zdaj stisneš selfie, jaz ne, bog ne daj, ampak v trenutku, ko stisneš selfie, je 50:50. Si in so tu. Niso na oblakih. Pa pustimo Andija in njegove minute slave. V Sloveniji se šteje to v sekundah, je pa res, da nas je tako prekleto malo, da pridemo skoraj vsi na vrsto. Pa ne samo enkrat. Itak. Ma, kaki Fitzgerald pa Gatsby pa tista jajca, da »v Ameriki ni drugega dejanja/priložnosti«. Nismo mi Amerika. V Sloveniji pač ješ pico poleg nekaj kakor zvezde.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ker ja. Ona je zvezda. Ker je tako dobra v tem, kar dela, da vidiš ne nje, ampak njen lik. Podoživiš – vsebino. Ne vem, kaj je slava za vas, ampak zame je to. In to je nekaj, kar se, vsaj meni, ne vem za vas, redko zgodi pri nas. Ko vidiš Bojana Emeršiča, vidiš – Bojana Emeršiča. Pa ne, da je s tem kaj narobe, sploh ne, tip je kralj, poleg tega je Emeršič odigral toliko vlog, fasal Zmaga Batino in dosegel nekaj, kar sicer bolj godi standuperjem, da lahko skoraj igraš neko verzijo sebe.

    No, Liza Marijina na tisti pici ni igrala.

    Skratka, bila pa je ona. Liza Marijina, ki sicer igra. Dotlej sem jo poznal samo iz filma Prasica, slabšalno ime za žensko. In tam je bila tako drugačna, vizualno mislim, pač res ono, maska, frizura, kretnje, gestikulacija, govor vse tako prekleto drugače, da sem jo komaj prepoznal. Pa nič narobe. Res. Eh, kje. Kompliment. Saj, to je vendar igra, ne? Da igraš.  V bistvu me je očaralo, kako zelo drugačna deluje v živo. Tam, prek Drave, na eni izmed dveh naj pic v Mariboru (kdor ve, pač ve, ne me cukat za rokav), se mi je zazdelo, da moram najti prevod za »starstruck«. Pa ne samo zaradi krasne istoimenske britanske serije na novozelandsko podlago. Ne. Ampak tak. Res ustrezen prevod. Da ni samo »zvezdnozadet«. Čeprav… Niti ti tako švohotno, ne? Zvezdnozadet? Da ti je skoraj nerodno, ker si pred lastno drago… Malo… Očaran. Zaradi tega, ker te je nekdo prepričal z nečim, kar dela. Glede na sedanjo formo NK Maribor, ni šans, da bi pomislil na zadnjo tekmo. Je pa drugače, ko vidiš Tavaresa ali Zahota. O, ja.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Kakorkoli; Liza Marijina je že tako ali tako »zmagala« v filmu Prasica, slabšno ime za žensko. Je. Saj o tem sem pisal. Ampak potem jo vidim nedavno na ekranu še enkrat, pa še enkrat spet isto. Kot tedaj na pici, le par tednov prej. Je? Ni? Je? Ni? Pa bemomast, da… Je! To je – ona! Pa spet total drugačna. In to v seriji, kjer pa je res ne bi pričakoval. V Ja, Chef! Najbolj gledani seriji na platformi Voyo. Zdaj z Ja, Chef! je nekako tako, kakor ponavadi je s takimi popkulturnimi hiti pri nas. Bolj je hit, manj je kritiško pogledan in hvaljen. Ono, vsi gledamo? Fuj. Pa dobro, saj tv kritikov praktično nimamo. Morda teoretično, ampak to bo prej padlo v kaki diplosmki na FDV kot AGRFT. Ampak saj po svoje je logično: Ja, Chef! je pač obrt, zabava, povrhu narejena po (ruski?) licenci, kar naj bi v štartu zmanjšalo kakršno koli avtorsko genialnost.

    Pa saj, da ne bo pomote. Ja, Chef! ni genialna serija. Je pa serija, ki ve, kaj mora narediti, da zadovolji občinstvo. Kar je bil kar hud izziv, če ne veš, kako zadovoljiti občinstvo, ki gleda vse živo in milijonkrat bolje financirano. Eni snemajo v gigantkih studiih, drugi pa poleg trgovine s pohištvom. Kot fuzbal: kdorkoli gre pri nas na tekmo in potem ujame angleški fuzbal. Uh. Ampak tu se potem ločimo, pa ne po »tujega nočemo, svojega ne damo« ločnici. Ne.

    Po petih sezonah je pravzaprav fenomen in prekletstvo hkrati, da ima Ja, Chef! takšno gledanot. Slej ko prej bo Voyo, kar Branko Čakarmiš in ekipa ne le vejo, temveč je Čakarmiš to tudi napovedal za Sobotno prilogo dela v začetku leta, ko je govoril o večih serijah na leto (!), potreboval še kaj zares izvirnega in prepričljivega. Pot do zvestih in številnih naročnikov je ne le dolga, ampak pri nas finančno tvegana, ker je trg pač tako prekleto majhen, zdaj pa že lep čas tako razpršen, da nekdo na drugi strani vaše stene niti približno ne gleda podobnega kot vi. Vsaj ne pri takih vsebinah.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Ampak nazaj k stvari. Ja, Chef! je serija, kjer težko zmagaš, če pa je že itak naj, naj, naj v svoji lastni kategoriji. Če nisi pozoren, boš samo telebnil – pa ne tako, kot je napisano v scenariju. Liza Marijina se v Ja, Chef! pojavi kot Katja, hči glavnega kuharja Ljubomira Bohinca, kar bo nekje vmes postala najboljša vloga Jurija Zrneca na televiziji, ki je mase niso videle in ker Voyo pač ne more imeti takega efekta kot Jezero ipd.

    Liza Marijina – primarno Liza Marija Grašič, ampak Liza Marijina je najboljše ime po Ita Rina, saj to se strinjamo, ne? – prileti s klobučkom, navihano zvedavim pogledom, superduper modernim znanjem molekularne kulinarike (pomislite na injekcije in vakuum), za znoret karakternimi rdečimi ustnicami in še bolj trmoglavo predzgodbo, ki zamaje že tako majavo kuhinjo, povrhu pa sebe, goste in zaposlene.

    Ni veliko serij, ki bi zdržale koliko toliko do pete sezone na način, kot to počne Ja, Chef! Še enkrat: ja, licenčno. Humor je bazičen, gre za igralsko obrt, toda po svoje je prav to tisto, česar pri nas prepogosto zmanjka. Osnov. In Ja, Chef! je tista serija, v bistvu test, ki pokaže, ali igralci to imajo. In kasting je poskrbel, da so našli točno take, ki vse to imajo. Felerjev je malo, želja igralcev pa dovoljšnja, da še Matej Puc z veseljem jeclja že pet let.

    In nekako je Klemen Janežič v vlogi Luke Čeha pač potreboval še kakšno mladostno protiutež, saj je vse ostalo večinoma odpadalo ali se poparčkalo in je zgodba kdaj tudi malenkost zašla, če ne kar liki v celoti (Tina Vrbnjak kot natakarica Saša, a je bila odločitev glede na njeno vlogo v Gospod Profesor smiselna). Ampak Liza Marijina je kot Katja več kot to. Čeprav zgodbo bolj začini kot zares prelevi in obrne na glavo, ker Chateu de Philippe bo pač naposled vedno pod nadzorom njenega očeta, vnese takšen zanos, da požene peto sezono malenkost dlje od doslej videnega. Da ne napišem naveličanega.

    Slika: Voyo [zajema zaslona]

    Zato je Liza Marijina najboljše, kar se je lahko zgodilo Ja, Chef! Še bi. Ker vnaša nemir in ker ima eno tistih zajebanih fac, ki te hkrati pritegnejo, ampak se ne dajo. Neukročena trmoglavka pa to. Milenijka, ki to po svoje prav zares ni, ampak tudi je. Ve, kaj hoče bolj kot to, česar noče. Zato ji ta vloga silno koristi, čeprav se predvsem kaže, kako zelo potrebuje raznolike vloge. Kamera jo ima tako prekleto rada. Ona je v peti sezoni uspela narediti lik Ljubomira Bohinca širši, pa čeprav Jurij Zrnec pošteno gara, da serija stoji in pade z njim.

    Komedija postane mestoma drama – pa ne zaradi končnih naukov, ki so najšibkejši del serije, ki ima sicer vrhunsko izbrano glasbo, mimogrede – , ker za to poskrbi Liza Marijina. Prekletstvo pa je, če te ima v Sloveniji rada kamera. Ker boš bolj malo ljubljen, če pa boš, tega ne moreš vračati, pa še favš ti bojo za tiste redke trenutke.

    Ampak njen prihod v eno tako že vsega vajenega kuhinjo, med precej stereotipne like, je bil tak, da pač pogledaš, kdo na pici sedi mizo poleg.

  • Nedosegljivi naj komentator

    Nedosegljivi naj komentator

    Po svoje še dobro, da bomo vedno imeli Antona Borkoviča. Naj komentatorja. No, v narekovajih. Žogo brcno, brcno žogo. Leti naprej, leti. Gremo, gremo. Zaj! Ja, vedno bomo imeli Antona Borkoviča. In zgodbe. Ja, še včeraj sem za enim šankom slučajno ujel spet eno od anekdot. Ki so povedane tako… Doživeto.

    Svoj čas sem mislil, da obstaja najboljši komentator. No, da lahko obstaja. Kot neke vrste tv Zevs. Sedi na svojem tronu, nekem posebnem, gotovo mojstrsko oblazinjenem kavču in tam pripoveduje, komentira, spremlja, poroča o fuzbalu. Kot neke vrste polbog. Fuzbal svinga.

    Najbrž zato, ker sem se, kot del generacije, ki je bojda vse najboljše zamudila, naposlušal. O Mladenu Deliću. O siru, obrambi, Bolgarih. Pa potem kmalu še tiste, ki so prišli za njim in hvalili vsak svoj vzor. Večinoma iz tujine. To je bil čas, ko so eni gledali HTV, drugi ORF, tretji Italijane. Večina pa, ker so bili taki časi, TV Slovenija. Kolikor in kaj je pač prenašala.

    Ker pri nas… Vemo, kako je bilo. Recimo prvo polovico samostojnosti. Andrej Stare in njegova nova očala. Ivo Milovanovič in njegove »igrajo v modrih oziroma temnejših hlačkah«. Potem je prišel sveži Igor Bergant in njegov potres, ki da bi lahko edini preprečil zmago Sloveniji, ki je potem seveda remizirala. In nato so prišle komercialne televizije: prvič se ni najbolje obneslo, čeprav zanosa na SP 2002 mladi generaciji, ki do Kolodvorske ni prišla, na Kanalu A ni šlo očitati. Ko je angleška liga preko, em, Prva TV, počasi prihajala k nam, je prihajal Dejan Obrez. Nato s špansko ligo Goran Obrez. In z italijansko Tomaž Lukač. Takrat smo, no, sem temu še sledil. Potem je prišlo vedno več kanalov, vedno več tekem, vedno več komentatorjev. In nato je prišla še Arena TV ob Sportklubu in Šport TV in zdaj včasih dvakrat premislimo, katera liga je na kateri televiziji. Ali tekma. Ja, velja tudi za slovensko prvo ligo.

    Mogoče je to moja izrazito subjektivna presoja, ampak zdi se mi, da je komentator ravno zaradi eksluzivnosti pravic postal… Ne vem. Se premaknil nekoliko v ozadje. Kakor da pač pride s pravicami. Ker je taka narava poklica in poslovnih praks. Ostaneš tam, kjer si. Ne seliš se s pravicami, ki pa slej ko prej se selijo. Čeprav se tudi komentatorji, kakopak, saj to ni v medijih nobena izjema, seveda selijo. Če je nekako bilo samoumevno, da je Dejan Obrez komentiral angleško ligo, brat Goran pa špansko, je bilo svoj čas za Tomaža Lukača, da komentira italijansko ligo, zdaj pa že lep čas tudi ligo prvakov. Potem ko je res predano tri sezone komentiral slovensko ligo, ko je Pro Plus dvignil renome in nivo ne le medijske obravnave fuzbala, temveč posledično najbrž celo fuzbala. Ker so vzeli nekaj in iz tega naredili, pa naj se sliši še tako biznis profano, produkt.

    Na neki točki lahko tudi komentatorji postanejo… No, skoraj produkt. Ko presežejo svojo osnovno vlogo. Učbenika, takega pravega, pri nas ni. Stili so različni. Načeloma pri nas gotovo nihče ne govori premalo. Ali pretiho. Joj ne. Predvsem bi veljalo, tako po dolgem in počez, oceniti komentatorje kot poznavalce, ki v prvi meri jemljejo komentirajo resno. Pripravijo se, spremljajo, pogledajo. Vsaj ko gre za večje lige in tekme. Vse ostalo je potem stvar pristopa, stila, osebnosti. In posledično okusa. Pri Andreju Staretu vemo, kaj bomo dobili. In vemo, da se ne bomo strinjali, kaj je (ne)dopustno. Ker prav tisto, kar dela Stareta posebnega, je spolzko. Podobno velja tudi za druge.

    Ampak v tem eseju želim izpostaviti nekaj drugega. Želim izpostaviti Tomaža Lukača. Njegovo komentiranje lige prvakov je z leti postalo… Več kot le prepoznavno. Prav sinoči, ko je Inter grizel, a se samopokopal proti Liverpoolu, je znova pokazal, da lahko približaš vsako tekmo gledalcem. Lukač vselej »pade noter« v tekmo. V fuzbalu preprosto uživa. To se sliši. Kako? Nemogoče je pojasniti, ampak se. Lukačev prodorni glas bi lahko bil njegova hiba, pa ni. Ker ne kriči ali podkrepi vokala samo zato, ker lahko. Ali ker bi bilo prav. Ne, zato ker to začuti. In daje možnost, da gledalec to naredi skupaj z njim. Lukač me tako vsakič znova spomni, zakaj je včasih bolje gledati tekmo – doma. No, tako tekmo, kjer imaš bolj malo možnosti, da boš šel v živo na stadion. Ker se ti zdi, da tekmo bolje začutiš. Akterje, dogodke, zgodbo.

    Slovenski film in televizija praktično ne poznata naratorja. Sila redko se ga uporablja, kar je po svoje škoda. Tomaž Lukač pa je neke vrste ta manjkajoči narator. Že v skupinskem delu mu uspeva iz tekem, ki še niso dramatične in nujno odločilne, delati zgodbe. Ko gre na izpadanje, pa dela drame. Take. Napete. Kjer se praviloma ne postavlja na nobeno stran, vsaj sam ne dobivam tega občutka. Lukač ne rabi niti povedati, da mu je »vseeno«, kdo zabije gol. Ker poznam kolege novinarje, ki se pohvalijo, da »niso za nikogar«. Kar ni enako. Predpogoj za dobrega komentatorja takih tekem je nevtralnost, ki sem jo pri Lukaču cenil že v prvi ligi, čeprav vem, da se nihče ni strinjal, je pa imel po svoje tudi to srečo, morda celo privilegij, da je polovica rekla, da je naklonjen Mariboru, polovica pa, da je itak za Olimpijo.

    Tomaž Lukač je glasen, včasih tudi preglasen, ampak takrat, kadar je to popolnoma upravičeno. Več kot le dobrodošlo. Komentira za one, ki redno spremljajo fuzbal, in one, ki uživajo bolj ali manj občasno v dobri tekmi velikih klubov. Lukač zajema z mogočnim glasom dogodke, ki so tega vredni. In večinoma deluje predvsem, kar se najbolj ceni, iskreno. Če tekma ne bo najbolj kvalitetna, bo to povedal. Nima česa izgubiti. Morda je drugače v naši ligi, pa vendar. Gledalci čutimo, kadar komentator »drži štango« vsebini samo zato, ker pač mora. Zaradi odkupljenih pravic. Seveda tudi Lukača kdaj zanese, koga pa ne, ampak deluje, kot da mu je, po domače povedano, pol oproščeno.

    Vem, da Lukač ni večinsko sprejet za naj komentatorja. Ker nihče ni. Ker nam je to nekako vsajeno. Sploh pa Lukač ne komentira nacionalnih zgodb, ker nas pri ligi prvakov pač ni (več) zraven. Drugače je, denimo, komentiranje košarke na olimpijskih igrah. Uh. Zelo. Ampak tudi tisto ima svojo specifiko in terja neko povsem svojo oceno. Medtem ko sem se včeraj, ko je tekma Liverpoola in Interja šla h koncu in je bilo vse bolj jasno, da je vprašanje samo še, kako bodo Milančani izpadli, vprašal ravno to. Kako. Lukač včasih reče točno tisto, kar se mi zdi, da sam razmišljam. In to tudi pove. Izpade, kot da je tako preprosto. Pa ni. Potrebuješ občutek, znanje, talent.

    Zato sem izpostavil Tomaža Lukača. Ne trdim, da je najboljši. Ne. Lahko bi se zatekel k tisti, da je najboljši pač po moji presoji/okusu. Pa ne gre zato. Gre za željo, da bi spet sledil takim tekmam. Ki sploh niso ravno neke klasike. Ko nekdo začuti stvar in je to, kar je. Nič več, nič manj.

    Saj zato pa je, na povsem drugem koncu, Anton Borkovič požel svoje warholove minute. Ker je bil iskren, predan, zagnan. Ne primerjam ga z Lukačem. Želim samo povedati, pohvaliti, izpostaviti, da je Tomaž Lukač z leti postal… Liga prvakov. Kot komentator. Ja, zato ker jo pač on komentira, ko ima pravice Kanal A, ki si jih tako ali tako deli s Sportklubom. In marsikoga tudi moti. Ampak upam pa si trditi, da bi redko kdo oporekal mnenju, da je Lukač res predan komentator. Vreden tega, da se to tudi pove. In zapiše.

  • Vem, tisočkrat, vem

    Vem, tisočkrat, vem

    Kviz Vem je po tisoč izvedbah kviz o fazi vašega življenja. Ni sicer nujno, lahko pa je. Namreč, kviz Vem vam lahko pove, koliko ste stari. Ne v smislu EMŠA. Če ne veste, koliko ste stari, potem kviz Vem absolutno in itak ni (še/več) za vas. Kviz Vem je pa vseeno neke vrste anketa, popis, statistika. Če ga seveda spremljate na teveju, kadar je na sporedu. Torej od ponedeljka do petka ob 18.20 na TV Slovenija 1. Po risankah in pred Dnevnikom. Nič pa, mimogrede, narobe, če ga gledate za nazaj, ampak po mojih izkušnjah nima niti približno enakega učinka. Če kviz Vem gledate, lahko redno, lahko pa tudi zgolj občasno, potem ste ali pa bi radi bili človek, ki ima rad nekaj miru.

    Vem, kako to zveni. Pavšalno in nekonkretno. In nekorektno. Skoraj premamljivo, bi se celo samopokopal s senzacionalistično, ampak glede nato, da tega ne bo bralo pol Slovenije, ni tako premamljivo, da bi bilo res. Ker itak ni res. Seveda ni nobenega pravila in niti določila. Gledanje Vem-a ni določno. Ni, bog ne daj, zmerljivka. Ali kultna hvala. Gledanje Vem-a ali negledanje Vem-a nima nobene konotacije. (Ni)ste (ne)kul. Eh, ne gre za to. Nismo več v časih, že dolgo ne, ko je bil tv kamin, čeprav kviz Vem nezadržno še vedno razume televizijo, kakor jo številni še vedno razumejo. In je tako prav.

    Kviz Vem je bil, ko je prišel, neke vrste tujek. Ko je prijadral 2015, je deloval, no, tuje. Že zato, ker je dejansko bil, saj je od tam tudi prišel (iz Francije). Vem ni nastal v Kolodvorski, ni ga možganskega trusta, ki bi se tega loteval. Kot tudi Joker ni naša, temveč turška pogruntavščina. Kar je, seveda, po svoje žalostno, kajti prav RTV Slovenija naj bi razvijala domačo produkcijo – četudi razvedrilno. Ja, absolutno je to povezano s stroški, zaposliti danes človeka, ki »dela kvize«… Lahko si samo mislimo, kaj bi (vladajoča) politika preko medijev s takim človekom storila. Bil bi strelovod.

    Foto: zajem zaslona

    Ampak tako je v kvizu Vem nacionalka našla nekaj, o čemer se bi nekako še politika strinjala. No, strinjala. Oddaja ima dobro gledanost, ugibam, da tako dobro, da prekaša celo tisto, kar sledi, torej Dnevnik. In hkrati je nezahtevna, nekonfliktna, pazljiva. Toda ne za ceno zabave. Vem sicer ni kdo ve kaka zabava. Vem je prej oddih. Če imate ob 18.20 približno dobre pol ure časa, potem je Vem oaza, akvarij, pivo, tek, fitnes, pogovor. Karkoli želite, da je. Če vam zapaše malo oddiha, potem je Vem točno to.

    Ja, Vem seveda kasira en konkreten ne toliko protiargument kot kritiko. Da je premalo zahteven. Ja, je. Ni Potjera na HTV. V kvizu Vem ne zmaga nujno najbolj »pameten«, niti ne tisti, z največ sreče. Ampak oni z največ hitrosti. Je kar barbarsko, kdo bo bolj in hiteje vžgal po gumbu. Pri čemer to niso hitri prsti iz Milijonarja. No, ne povsem. Edino, kar oddaji škodi, je pritiskanje na gumb, kadar so odgovori na tisto prvo vprašanje tako lahki, da zmaga tisti, ki je najhitrejši. Ali pa naj bi bil. Ker tudi sam bi, pa ne kot ljubitelj teorij zarot, podvomil, če ni moj gumb nemara bolj znucan od sotekmovalčevih. Ker kako se tolče po teh gumbih! Uuu! Še Marcel Štefančič, ki je nedavno povedal, da stolče štiri do pet tipkovni na leto, še on tako ne tolče. Pa glih tako tolče med drugim za denar. Ne pa nujno na čas.

    Toda Kviz Vem, ki je prišel včeraj do svoje tisoče izvedbe na TV Slovenija, je dosegel neko pomirljivo enotnost. Vem, kako se to sliši, o, vem. Kviz Vem je nekaj, kar bi naš aktualni predsednik pokazal kot primer dobre prakse, poštenosti, konsenza, prijaznosti. Ko smo vsi skupaj in četudi se ne strinjamo, gremo. Eni sicer le s tetrapakom soka, drugi pa z bonom za trgovino. Pri čemer Vem ni tako iber marketinško agresiven. Ni. Reklame med Vem-om so absolutno bolj, ker še vedno živimo v tv barbarskih časih, kjer moraš vsakič med oglasi iskati daljinca, da znižaš jakost oglasov. In potem spet višaš, ker si medtem kakopak oglušel. Zato gre tako vprid ogled za nazaj na aplikaciji RTV Slovenija oziroma v arhivu, kjer oglasov ni. So izrezani.

    Ampak ni pa isto. Nimaš občutka, da gledaš to skupaj s »pol Slovenije«. Kar je (pre)drzna trditev, seveda je. Toda v času, ko več nič ni takrat, kot bi naj bilo ali je nekdaj bilo, je Vem neka stalnica. Pozabili smo že, kdaj so bile risanke, ker se je vmes toliko zamenjali. Najstarejši gledali pomnijo, da je bil tv dnevnik ob osmih. Mislim, da še črnobel. Sam sem odraščal v času, ko je bil ob pol osmih – da, tudi po nastanku Pop TV. nato se je vse premikalo in tako tudi risanke, potem je prišel Svet na Kanalu A in vsa popoldanska poročila, da sploh ne omenjam vseh možnosti na zamik… In zgodilo se je, da več ne gledamo vsega skupaj istočasno. Kar je težko. Meni vse bolj. Rad bi se pogovarjal s starši, sestro, v.d. tašče, kolegi, sorodniki, kelnarjem o nečem, kar tudi oni poznajo. Da je to vse težje, je druga stvar. Ampak še bolj pa v prazno odleti nabijanje, kaj vse je treba pogledat in ko ima vedno nekdo občutek, da se pogovarjajo v tunguzijščini.

    Foto: zajem zaslona

    Vem je zato nekaj, kar si narediš nekako sam, nimaš pa nikdar občutka, da ga gledaš sam. Lahko v dvoje, lahko s familijo, ugibam, da ponekod gledajo hudiča celo skupinsko – no, vsaj dokler je to bilo možno. Vem ima občutek, za tiste pol ure, da se nekdo drug ne ravno muči, ampak upa, da mu bo tisti dan nekaj uspelo. In se skoraj nihče ne jezi, no, vsaj ne tako kot lahko razjezi domala vse, kar potem sledi med 19. in 20. uro na kateri koli televiziji z informativnim programom.

    Voditelja Anže Zevnik in Aljoša Ternovšek sta si po svoje dokaj podobna v samem stilu, ločijo ju malenkosti. Oba sta pač šolana igralca. In oba sta, no, moška. Škoda, da nacionalka ne poskusi tudi s kakšno voditeljico – velja tudi za Male sive celice –, saj spomin seže le precej nazaj do Violete Tomić in najšibkejšega člena. Je pa res, da so kvizi še vedno, ko gre za voditelje pri nas, nasploh moška stvar. Ampak v kontekstu Vem-a je najbrž dobrodošlo, da Zevnik denimo ponudi izziv gledalcem in ob navodilom za prijavo na kviz omenja imena prosto po spisku (»Marina, Zafa, Nikolina,« prijavite se), Ternovšek pa sprašuje tekmovalce, če poznajo to in to besedo.

    Kar je najšibkejši člen kviza. Ne, ne Ternovškovo testiranje, ki sicer deluje kočljivo, kakor tudi delujejo vprašanja tipa »opišite se« (vsaj zame, moja punca denimo rada posluša, kaj imajo tekmovalci za povedat o sebi). Pač pa sam besednjak, saj kviz uporablja, kot je zapisano v odjavni špici, »prosti slovar žive slovenščine Razvezani jezik«. To je edino, kar lahko ujezi, saj ne samo, da včasih pomislimo, okej, tega pa nihče ne reče ali piše, temveč naj bi RTV Slovenija pač skrbela za jezik, karkoli že to pomeni.

    Sicer pa je primerjava Zevnik vs. Ternovšek čisto stvar okusa. Ki se povrhu lahko tudi zamenja, ja, je možno. Meni je sprva šel Ternovšek na živce, no, malenkost bolj, zdaj me ujezi, če Zevnik preveč mede finaliste, ko jih v tistih 60 sekundah »šeta« po križanki in napoti na novo geslo, še preden bi sploh vedeli, kaj se dogaja.

    Foto: zajem zaslona

    Kviz Vem je tako po 1.000 oddajah nekaj, kar je garalo, da je postalo tako… Skoraj povprečno. Vem je nekaj, ko predahneš. Ne, ni tako premeten kot Potjera. Ne terja (pre)več, kakor bi bilo med šesto in sedmo priporočljivo. Je to dobro, slabo? Prav, narobe? Ne vem.

    Vem samo, da je Vem nekaj, kar s punco res rada gledava. Tudi za nazaj. Prav omejitve povsem nezahtevne oddaje so nekaj, kjer morda najdeš nek interni štos. In nenazadnje malo piliš tudi svoj besedni zaklad, znanje, hitrost. Pa da ne bo pomote, Vem ni nekaj, kar bi nas naredilo megapametne. Ni tako narejen, sproti pozabimo, kar smo izvedeli. Itak ni televizija medij, ob katerem bi doktorirali.

    Je pa Vem v tisoči oddaji pokazal, da je ponosen na to, kar je doslej dosegel. Pa ne, ker bi dosežek bil sam po sebi tako velik. Ker ni. Nenazadnje oddaja deli denar. Seveda ne zastonj, ker tudi tekmovalci pridejo tja zastonj. Sam vem, da če bi izpadel takoj, bi spil celi tisti sok. Ono, evo vam… Hehe. Ampak itak ga potem ne bi. Ker bi zmrznil. Toda poanta oddaje je, da nikdar skoraj ni preresna. In to je v teh časih nemara dobro. Zato pride toliko bolj prav v krajših dnevih.

    Kviz Vem je tisti del, ko se nacionalka lahko upravičeno postavi z gledanostjo. Pri čemer je škoda, da ne razvija lastnih tovrstnih oddaj. Ker je z igranimi serijami zdaj že pa res vsem in še, kar je najtežje, sebi dokazala, da zna in zmore. In ve. In Vem ve. Zato… Ne bom rekel, da še na tisoč oddaj. Vsekakor pa je Vem primer, ko se je v skoraj mrtvem terminu, kjer je bila nacionalka mrtva, pokazalo, da se vztrajnost obnese.

  • Vsaj 25 let prepozno

    Vsaj 25 let prepozno

    Slovenija je, kot vemo, sanjala o tem, da bo enkrat druga Švica. Potem je z Evropo prišel nov dan. In Slovenija je, kar vsak dan živimo, boleče spoznala, da ne bo nova Švica. Karkoli že smo si pod »druga Švica« sploh predstavljali. Vsekakor ne Švice. Tako je prišlo do preobrata. Edino, kar je Slovenija lahko, je Slovenija. Ker navodil, kako biti Slovenije ni, če izvzamemo ustavo, je vse skupaj kot sestavljanje pohištva. Gre, dokler ne gre.

    In ko ne gre, najprej pizdimo, obračamo navodila, se jezimo, zakaj smo sploh hudiča nabavili, ter nato premeteno skušamo zrihtat nekoga, ki nam bo omaro porihtal. Seveda zastonj. Ker tako pač je. To je tista »prava« Slovenija. Iznajdljiva, ljudska, vsakodnevna. Karkoli že to pomeni.

    Toda tudi Slovenija, ki zna s cenjeno, včasih precenjeno zdravo kmečko pametjo in predvsem spretnimi rokami, onimi pari rok in nog, ki še niso šli v Avstrijo, sestaviti omaro in predstavlja deske, šraufe in matice te države, se je vmes spremenila. Ali pa vsaj predrugačila. Slovenije ne moreš več kar tako trofit – še najmanj pa popkulturno.

    Edini, ki jim še koliko toliko uspeva ne le predvideti reakcijo ljudstva, temveč spoznanja vnovčiti, so v politiki le župani. S svojo ekipo. In listo, poimenovano po sebi. Ker na lokalni ravni je pač vse kao drugače. Čeprav je vse manj. Morda je Ljubljana lahko za vse kriva, drugačna, boljša, lepša, ampak ostali ujemajo zaostanek, če je marsikaj dejansko sploh zaostanek. Eni imajo pač raje mir in sonce kot gužvo in burger na biciklu.

    Foto: Urša Premik

    In v ta čas, ko Slovenija spet predvsem ve, česa noče in to drgne iz dneva v dan, volitve pa utegnejo prinesti razočaranje, ker je bila izbira spet tako švoh, je priletela tv serija Za hribom. Če kaj, edino, pa še to povsem nehote, je zadela res le čas. Zadela je neke vrste sodobni predpreteklik. Prišla je v času, ko spoznavamo, da nas drugo leto čakajo res resne volitve. Trojni paket, mega volilno leto. Zagotovo bomo dobili novega predsednika republike, marsikje se bo menjal župan, vse pa nas zanima, kaj bo s parlamentom. V tem oziru je Za hribom, sicer gola situacijska komedija, ki sloni na »zabavnih dogodivščinah in nerodnih pripetljajih«, kar je evfemizem za zatohlost, konservativnost, stereotipe, šovinizem, ultimativna politična oddaja.

    Ni »boljša« od Tarče, Ena na Ena, Odmevov, Skupaj naprej. Je pa svojevrstni dokumentarec, ampak le za del političnega telesa. To je Slovenija, ki nikdar ni zares vladala, ne tako, kot so si, ugibam, predstavljali. To je Slovenija, ki načeloma predstavlja desni pol. Ampak to je tudi Slovenija, ki ne voli več strank, ki bi bile tako odkrito, em, ljudske. Ti časi so nezadržno mimo. To je sicer serija za SLS, SKD čase. Za srednja devetdeseta, za čase gasilskih veselic, za svojevrstno ruralno tranzicijo. Ko tolarjev nikdar ni zmanjkalo, ko se je žuralo, ko je šlo vse samo gor – mi pa tudi.

    Ampak Za hribom ima ključno, nepremostljivo, groteskno težavo, ker ni posneta tako, kot da bi bila v devetdesetih. Skuša slediti Pr Hostar, toda s povsem drugačnim prijemom. Za hribom je video uprizoritev tistega, čemur so rade smejale lokalne, kasneje pa tudi največje komercialne radijske postaje. To so tisti vici, mame manke, policaji, blondinke, žena, tašča, varanje. In tudi s tem ni prav nič narobe, če ne bi bila serija tako zgrešila časa, ki mu vendarle pripada. Za hribom ni St. Moritz. Nima ne smučišča, ne standarda, ne politike.

    Foto: Urša Premik

    Oddaja Za hribom, ki bi kvečjemu lahko poskusila kot predstava za amatersko gledališče, kjer pa bi jo morali pošteno predalati, da bi dosegla amatersko raven, je relikt časa, pri čemer niti toliko ni minilo, da bi temu rekli polpretekla zgodovina. Za hribom je zapoznela popkulturna reakcija. Če so Modrijani zajahali val, ki ga turbo folk ni zdržal, ter si rezervirali petkov večerni termin na TV Slovenija za očitno vsaj poldrugo desetletje, je predvsem Pr’ Hostar pokazal, da lahko greš res bogu za hrbtom, na vas, v hribe, v hosto in posnameš film, ki ga urbani del države gleda kot igrani dokumentarec, periferni pa skoraj kot resničnostni šov.

    No, Za hribom ni Pr Hostar. Nima nobenih kapacitet, da bi to bil. Pa ima zgledno platformo, kar je Voyo vmes res postal. Res. Ko sva s punco krenila v Voyo, sva imela kaj videt. LP Lena je še vedno presežek, V dvoje ima tako ali tako svoj status, Ja, Chef je tista nadaljevanka, ki vam jo vsi priporočajo, Truplo je tako bizarno spregledan, da je grozno škoda. Potem so tu Najini mostovi, Reka ljubezni in Usodno vino, ki je ne le imelo, ampak ohranjalo, celo nadgrajevalo publiko. Skratka, ni da ni. In še sem kaj spregledal, ker sem šele dodobra zakorakal v redne recenzije slovenskih tv stvaritev.

    Foto: Urša Premik

    Za hribom seveda ni narejena za mladega, urbanega, sodobnega gledalca. S čimer ni prav nič narobe, prav je, da Voyo išče širši krog, saj lahko samo tako preživi. Toda glede na starostno strukturo uporabnikov storitev, kakršna je Voyo, je resno vprašanje, če bo cilj(a)ne gledalce tudi dosegel. Takšne, ki bi se radi smejali temu, čemur so se nekoč že? Ampak je isti vic res dvakrat smešen? Kaj če bi ljudje vendarle uvideli, da se ne smejijo likom, temveč sebi? In ali bodo tečnarili otrokom, vnukom, naj nastavijo Voyo, da bodo gledali nekaj, kar je, spet ugibam, smešno mogoče predvsem Dolenjcem?

    Za hribom namreč ni smešna. Edino, kar bi ji lahko še koristilo, je to, da bi bila tako slabo nesmešna, da bi jo to naredilo smešno. Pa ni. Po ogledanih dveh delih in pol (od desetih), vem, moral bi vsaj tri, ampak preprosto sem preveč neučakan, dasiravno kompletist, da ne bi delil, kako pod nivojem je serija, ki ni želela biti nad nivojem in bi bila v drugačni izvedbi celo dobrodošla. Bila bi predah, gledali bi dolenjsko vasico, kjer so svojevrstno robati in morda še bolj »vaški«, kakor ponavadi to pritiče nam, večnim butlom, Štajercem, kjer pa je redko dogajanje postavljeno na vas.

    Za hribom pa je tako poceni karikatura, ki pojasnjuje tisto, česar ni treba pojasnjevati. Preveč direktna je, didaktična. Vse, kar pokaže, gre razumeti, ker je tako zelo očitno. To je serija, v kateri boste slišali vse gostilniške štose. Še enkrat. In še enkrat. In spoznali, da je kaj takega smešno le v živo in v času in prostoru ne pa na zaslonu. Pa ne, da to pade na račun igralcev, sploh ne, ker so prav stranski liki tisti, na katerih serija ni totalna polomija.

    Serija sloni in pade z Tino Vrhovnik Potočnik v vlogi natakarice Tereze. Njena raba anglizmov, ki so totalni tujek, kaže na to, da bi ji bilo usojeno nemara zbežati iz sveta in serije. Kamorkoli. Ampak nikdar ne bo zmogla tega preboja, vsaj tako se zdi na začetku. Ujeta je v ta svet, izhoda ni. Ta svet bo večno ostal takšen, kot je. Zato ima takšnega župana, kjer Jernej Kuntner igra večino komičnih vlog še enkrat in to naredi obrtniško solidno, toda še vedno ne tako, da bi bil lider. Župan Karel Zabašnik je sinonim korupcije, nesposobnosti, nazadnjaškosti. Enoplasten je, kot vsi drugi liki. Edino, kar jih dela vsaj za hip ne tako primitivne, je čustvena plat, ki pa ne premore kanček empatije. Pri čemer pa liki niso brutalni, nimajo teh kapacitet. Sploh ženski liki ne.

    Foto: Urša Premik

    Tako enodimenzionalen, kot je lik podžupanje Erike Sodič, ki jo upodablja Karin Komljanec, je že skoraj mojstrsko narobe. Če bi imeli zlate maline… Škoda, ker igralka skuša z revnim, omejenim, joškastim materialom prav tako zbežati iz svoje kože, pa ne more. Ne s poroko ne z lucidnostjo ne nikakor. In to ni smešno, ne more biti, njena želja je, da bi ubežala, pa ne bo, zato se skozi prizmo ženskih likov tole lahko gleda kot grozljivka. Ker njena usoda je Jurij Babič, fuzbal trener z alfo romeo, ki ga igra Robert Korošec. Njun odnos je morda pristen in naraven, njuno delovanje gotovo ni.

    In v koga se polaga upanje, da bosta rešila vas, ki se je rešiti ne da, ker bo pač vedno Za hribom? Primarno v župnika Bineta Kočarja, kjer Rok Kunaver sicer deluje kot župnik, ampak ima tako malo manevrskega prostora, da mu ostanejo le pitje in pridiganje. Drugi, ki poskuša, je še županov nečak Lado Hojc (Gašper Markun), toda Za hribom niti v mladi generaciji nima prihodnosti. Zato je še najboljše v kraju, kjer je vsak tujec takoj osumljen, kot v drugem delu šofer tovornjaka, da greš v gostilno. Raje. Ker če ti bodo dali golaž, boš pojedel svojega konja in spil toliko metanola, da ne boš nič videl, nato pa spoznal, da se zastrupitev z metanolom zdravi z etanolom, kar je nekaj, ko bo Ivo Ban najbližje Dr. Houseu.

    Zakaj je Za hribom tako zatohla? Ker se bo večno utapljala, pila, smejala sama sebi. Za hribom je serija, ki bi jo kje drugje še bolj resno raztrgali. Očitali bi ji primarno hud šovinizem, ker drugače ne gre opisati kadrov, ko mlada dekleta napenjajo zadnjice v telovadnici, kjer sicer poteka maša. Tudi to, da se argumenti rešujejo s klofutami, pove pravzaprav vse o samem scenariju, kjer focn nadomesti nezmožnost vsaj malenkost bolj oprijemljivih prepirov. Tako je še najboljša stvar v začetku serije tradicionalna čokoladna potička, ki je seveda videti kot nekaj povsem drugega. Je drek v dlaneh, darilo nebu. Vsekakor pa ne darilo ne kanonu slovenskih serij, niti Voyotu ne.

    Za hribom je pokukala izza hriba mnogo, mnogo prepozno. Vsaj kakih 25 let. In je z naskokom najslabša stvar, ki sem jo letos gledal. Pa ne samo na Voyo, ki ima sicer zgledno in profi produkcijo. Pa saj ne, da Za hribom ni narejena profi. Je. Ampak je vse že videno, prežvečeno, slišano, obrabljeno. Včasih je torej celo bolje sedeti v gostilni in pozabiti, da imaš ženo. In pokasirati focn. Ker ob gledanju Za hribom boste nemara doživeli prav to. Dali si boste focn. In tuhtali, kje je še ta Slovenija. Je pa to serija, ki jo morajo nujno pogledati vsi, ki bi radi »izhajali iz ljudstva«. Ne zato, ker bi tako bilo, saj je serija spodletela satira. Ampak zato, ker nekateri še vedno očitno mislijo, da je tako.

  • Rešil, česar se rešiti ne da

    Rešil, česar se rešiti ne da

    Pogled je imel… Ne, ni ga imel. To ni bil pogled. To… Je bilo… Nič. Zlomljen pogled. Prazen. Skoraj nem. Ni gledal v kamero. In skozi do nas. Ne. Gledal je mimo, nikamor, stran. Ker to ni pogled. Ni. Ker ne gledaš. Iščeš tla. Brezno. Upanje. Življenje. Naj se sliši, kakor se sliši. Naj. Nič zato. Pogled je imel… Ne, ni ga imel.

    Oblečen povsem v črno. Črna srajca, črni suknjič, črna kravata. Črni okvirji. Kje drugje, kdo drug, kaj veš. Morda ne bi pomislili. Morda je bilo pa tudi le naključje. Ampak ker tako črno je bilo. Kdor je to gledal, ne bo pozabil. Ne moreš. Ne gre. Ne da se. V šoku si. Tam, pol Evrope stran. Zaradi – fuzbal tekme. Črno od črnega, ko tako strahovito upaš na svetlobo. Da ne bo najhujše. Ker pomisliš, v mini paničnem napadu, na lastno minljivost. Ne kot egoist. Ne. Kot človek.

    To, kar se je zgodilo v soboto, 12. junija 2021, pozno popoldan, je nekaj, za kar bi napisali, da ne bomo nikdar pozabili. Mi, ki smo gledali v živo prek ekrana, najbrž ne bomo. Ampak res bi bilo človekoljubno, da ne bi. Po moje ne bomo. Tako ali drugače. In ne bi smeli. Pa ne samo tega, kako se nas lahko nekaj dotakne. Ker se nas.

    Ampak bili smo tako v že tako kruti realnosti tako nesramno zmanipulirani. Ker smo gledali fuzbal. Degutantno posiljeni, ker se je režiser neke fuzbal tekme odločil, da bo, ko se bo zgrudil nogometaš sam od sebe, delal filmsko kariero. Da bo iskal dramo tam, kjer ni nič. Kjer je samo praznina. Kjer je le Tišina. Šok. Režiser je pa iskal še bolj zlomljen kader. Še več solz. Še več šoka. Še več trpljenja. Naslednjega, ki trpi, da bomo trpeli mi še bolj.

    Ni mu bilo dovolj, da so igralci obkolili soigralca. Ki je tam ležal. Nemočni. Storili so, kar so lahko. Ga skrili, mu dali vsaj malo dostojanstva. Gledalci, se zdi, tudi. To smo vsaj lahko videli. Bi bilo bolje, če ne bi. A vsaj to… Vsaj… Da so gledali stran. Niso buljili. Nikogar ni kamera ujela, ki bi držal kamero v roki. In snemal kaj takega. Razen režiser. Lahko bi storil pietetno stvar. Lahko bi storil, kar storijo, kadar nagec/ica prileti na igrišče. Če priletiš z reklamo, političnim sporočilom ali pač z golo tazadnjo, ni teorije, da te režiser spusti v eter. Ni. Ne. Najlažje je napisat, naj nekomu leti glava. Ne bo pomagalo, zdaj gotovo ne. Ampak boli. Skrbi. Reže. Tolče. Praska. Trga.

    To pa. Gledali smo enega najboljših danskih, kaj danskih, nasploh fuzbalerjev. Kako ga oživljajo. In kako to spremlja množica, pa noče. Z ženo vred, ki se ji meša. Narobe. Groza. Zakaj bi to nekdo gledal in, še bolj, prenašal dalje?

    Komentator tekme je pa pač govoril. Ker smo šli pri nas s komentiranjem v kvantiteto, kakor je pač duh časa. Kot drugje. Ker navodil, čeprav jih že dolgo ni več za nič, za to, kaj storiti in kaj se bi še naj spodobilo, čeprav je tudi to, kaj se spodobi, že zdavnaj odletelo, ni. Ni prvič, bile so tragedije še hujše. Ampak hvala bogu so tako redke. Nikoli pa še na tako velikem tekmovanju.

    In Luka Cotič, komentator Šport TV, ki ima tv pravice, je pač govoril naprej. Nekaj. Blebetal je. Svojo naracijo, svojo tekmo. To so komentatorji nove dobe, čeprav dob v našem komentiranju niti ni. Cotič je bil pred tem popoldan dober v studiu. Umirjen, pred kamero zadržan in preudaren. No, med tekmo, je dolgo, predolgo potreboval, da je ugotovil, kako resno je. Žal. Saj ni zdravnik, ni zraven, noben ne more vedeti na daljavo Iz jebene komentirnice ali kavča.

    Ne moremo ga soditi, ker, kot rečeno, navodil za kaj takega ni. In bilo bi v tem trenutku najslabše. V šoku reagiramo vsak po svoje. Ni »prav« in »narobe«. Vsaj naj ne bi bilo. Ampak bolje je v takih situacijah biti tiho. Manj je več. Delam sam zdaj enako? Možno, ampak rad bi, da preberete do konca in razumete, zakaj ta tekst.

    Cotiču je zmanjkal pristni stik. Govoril je o menjavi za Eriksena, ko človek nima menjav. Ne za lastno življenje. Ni mogel vedeti, ni. Lahko pa bi vedel, kako je, ko nekaj tako v živo dojemaš. Ne vem, kolikokrat je Cotič na stadionih, vem pa, kako je bilo med polčasom na White Hart Laneu, ko se je predstavil navijačem Tottenhama, ki je gazil NK Maribor, Fabrice Muamba, ki se je sam zgrudil dobrega pol leta prej in – preživel. Videti to v živo? Začutiš nogomet, kaj vse je. Več kot to, da gre žoga v gol. Več kot vse, kar drugi mislijo, da naj nogomet sploh ne bi bil. Nogomet ti da občutek kolektivnega. Da prijatelje, jemlje prijatelje. Je tu. Nekaj drugačnega ima. In ko se to zgodi…? Ugotovimo, kaj smo, nismo, s kom in kje.

    Zato je, za tiste, ki smo gledali ali delali zraven ali pač karkoli, nastopil trenutek, ko je trčila naša nevšečkana vest s sodobnimi to-bi-naj-bil-jaz navadami. Smo še pietetni? Nismo želeli gledati, pa nam je režiser dajal še in še in še. Dolge minute, da so morali zakriti igralca (!). Komu na čast? Komu? Navodil ni, če bi spraznili stadion, bi trajalo. Ampak trčili smo. Kot družba. Je to še spektakel?

    Danski in tudi finski navijači so, kar smo lahko videli, reagirali človeško. Jokali so. Gledali čim dlje stran. Vsaj tako je bilo videti in bolje bi bilo, če ne bi. Kdo bi pa rad imel kamero v operacijski sobi? V prometni nesreči? Na pogrebu? Kdo? Zakaj? Čemu?

    In v takem na pol deliričnem stanju je moral šov naprej. Moral. Najbolje bi bilo, da bi vse skupaj ugasnili. Pospravili. Za kak dan, dva, morda več. Saj je samo žoga. Saj je samo fuzbal. Samo denar, samo tv, samo način.  Pa ga imamo radi, o ga imamo radi, ta naš fuzbal. Ker je drama, ker ponudi življenje v dveh polčasih. Še pavzo dobiš, v življenju je ni. Še manj so v življenju drugi polčasi. Da obrneš. So, ampak če so, so tako redki, da so predragoceni.

    Nato je, po tem dolgem, mučnem čakanju, ko nas je tv prenos, kamera, zgodba povozila, nas naredila za voajerje, ki smo želeli gledati samo žogobrc, kakor da bi se zalotili, da so nekdaj gledali gladiatorje za zabave, nato nas je nagovoril Rok Grilec.

    Rok Grilec je tista spojina športa in novinarstva, kakršne ne moreš iznajti. Če jo, dobiš nobelovo za kemijo. Rok Grilec je tip, ki je iz ameriškega nogometa naredil spektakel. Do kamor je pač šlo. Vse ima svoje omejitve. Ampak je naredil. Kar so kasneje, denimo, na TV Slovenija končno naredili iz kolesarstva. Ko ti nekdo pričara bistvo športa, za katerega si lahko neverjetno netalentiran ali te sploh ne zanima. Pa ne način, ker so naši, ker moraš, ker nacionalni ponos. Ne, ne. Ne bom zdaj o zimskih športih. In o hruškah in kopačkah. Ne.

    Toda Rok Grilec je nekdo, ki obožuje govoriti pred kamero o športu. In, vsaj zdi se mi, še raje komentira. Ja, Roka dobro poznam, čeprav ga v bistvu ne. Rok je nekdo, ki bi moral, kakor bi rekel Emkej, veš kaj bi ti mogo. In je. Vse. Pa je prišel, kamor je. Rok Grilec je sininom za te čase. Da najboljši vedno ne dogurajo najdlje. Vsaj tu ne. Primerjav bi lahko bilo malo morje. Pa ni to poanta tega teksta. Grilec je vskočil nazaj na Šport TV za Euro. Prišel, pogledal, povedal, da nekaj ve o belgijskem fuzbalu, kjer dela, in čao. Nato pa se je zgodil ta dan. Ta trenutek.

    »Spoštovane gledalke, spošotvani gledalci dobrodošli nazaj v našem studiu. Žal zaradi tragičnega dogodka tekma med Dansko in Finsko vsaj zaenkrat samo prekinjena. Čakamo na uradni podatek, ali se bo tekma sploh nadaljevala ali bo vse skupaj odpovedano. Christian Eriksen se je tik pred konec prvega počlasa zgrudil, oživljali so ga na igrišču, potem odnesli in upamo, da bo z Dancem vse vredu. Če dobimo nove informacije, vas bomo obvestili.«

    In to je bilo bolj ali manj to. Povedal ni nič takega. V bistvu vse, kar smo vedeli, če smo že vedeli. In upali, da bomo izvedeli nekaj, ne pa tisto, česar ne bi radi bili nikdar izvedeli. Grilec ni uporabljal skorajda nobenega pridevnika. Ni nastopal. Povedal je. Kar je bilo težko povedati. Ko gre težko z jezika, videlo se je, kako ga je pretreslo. Kot nas je vse, ki smo gledali tekmo v živo prek televizije.

    Mediji s(m)o zadnji, na katere bi se naj mislilo ali razpredalo v takem trenutku. Zadnji. Kar pa ne pomeni, da to ne nosi odgovornosti. To je nekaj, kar je vnaprej… Ne ravno izgubljeno. Ampak tu je samo izguba. Nič drugega. Izguba toka, ki postane trenutek, ki spolzi nekam onstran. Dolgo na Otoku niso gledalci pozabili, ko je napovedalec ITV sporolič novico o princesi Diani, pa ni imel črne kravate, temveč šekasto/pisano. Saj vemo, da znajo biti Angleži hiperkorektni. Ampak imeli so prav. Nek standard bi naj še bil. Nekaj. Celo za našo generacijo, ki tvita, pozablja, izumlja, bolšči.

    Ampak Rok Grilec je storil nekaj, česar marsikdo ne bi. Komentator tekme gotovo ni. Režiser in kamermani še manj. Da so delali samo svoje delo in da so navodila prišla od zgoraj, kot vemo iz zgodovine, je najbolj narobe izgovor. Tako slab, da še izgovor ni. Ker za to gre. Rok Grilec je sicer uradno delal svoje delo. Ampak ni delal. Ni. Bil je. Ko nismo bili. In za hip je vrnil vero v dostojanstvo medijev, ki naj bi odslikavali tudi čas, družbo, kulturo, navade. Bil je človek. Ko tako pogosto nismo. Ko smo upali, da bo daleč stran še en človek. Da ne bo en manj. Da bo. Pa ni bil dolg. Bilo je kratko. In kasneje se je fuzbal nadaljeval. Studio tudi. Povrhu takšen studio, da je škoda, ker z Mladenom Dabanovićem nista reden tandem. Ampak žal je pri nas pač tako. In bo.

    Mediji smo najmanj pomembni v taki situaciji. Smo. Lahko pa ne škodimo še dodatno. Rok Grilec je tako na relativno majhni športni televiziji storil nekaj, česar pogosto seveda niti politiki ne. Ali večje televizije. Pokazal je sočutje. S tem, ko je pokazal čim manj. Zato… Je to nekaj, česar ne bi smeli pozabiti. In pomisliti, kaj in kdo smo.

    Rok Grilec ni rešil dostojanstva, ker se tega najbrž več rešiti ne da. Je pa bil človek. Za ljudi.

  • Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

    Kako je Vid Valič postal Phoebe Buffay

    Bilo bi skoraj prelahko. Ono. To pa res lahko vsak. Sedeš za tipkovnico, prisloniš komolec, rigneš ali zaspiš in se že kar samo od sebe napiše. Kajti nič, ono reeees nič ni lažje napisati, kot to, da ti gre Vid Valič na živce. No, na živce. Ne ravno na živce. Vid Valič… Je tip, ki… Skoraj se ne da najti pravih, izbranih, primernih besed. Za to se moraš potruditi. Res potruditi. Ne moreš kar nekaj ukucat v fran.si. Že zato, ker se on tako prekleto trudi. Da ti gre še bolj na živce, da ga že iz spoštovanja skoraj nekaj kakor moraš imeti rad. Da ga prav, ono, rad nekaj kakor mrziš. Zato ne bi bilo pošteno, da bi tipkaril in pisunil, kako gre Vid Valič na živce na povsem nov način.

    Do zdaj. Do serije Vse punce mojga brata. Ko je postal skoraj Phoebe Buffay. Še ena tistih Voyo zadev, ki jo moraš videti v celoti, da lahko vsaj približno poštekaš. Iz pilota pač dobiš premalo. Vsekakor ne prilezeš do izvrstne kemije med Valičem in Beti Strgar. Ko energija, seksapil, dajta-se-že-dol navijanje kar šprica. Torej med Vidom in Kiki v seriji, ki ima ravno dovolj kratke 20-in-nekaj minutne epizode. Dvanajst delov, ki bi jih lahko bilo tudi deset, ampak nič zato. Vse punce mojga brata je gledljiva stvar. Večinoma precej zabavna. Ko se enkrat navadiš. Ker ko gledamo slovenske serije, pač malo traja. Razen če greš na Voyo gledat serijo za serijo. Potem ti pride v kri. U, zelo. Ampak o tem kmalu. Ker sicer bi bila hitra ocena, da Vse punce mojga brata ne pride blizu seriji V dvoje. Ampak saj niti noče.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Predvsem si želiš, da bi bilo scen med Kiki in Vidom še več. Ker so njune glasne, podjebavanj polne izmenjave, četudi so nekatere skoraj copy-paste prevedene iz angleščine, kar se pozna, pa ne v dobrem smislu, tako mučne in močne. Da kar šprica želja po… Em… Po tem, da bi presegla, kako se že reče, narcizisem majhnih razlik. Ker, ja, podobna sta si. Itak. Sploh pa, ni ravno velikokrat, da bi si nekdo šel v slovenščini na ekranu tako prepričljivo na živce, da se vprašaš, če ta dva res samo igrata. Eno je namreč zamahniti, da Slovenci pa sitcomi ne gremo skupaj, drugo pa je, da kažeš s prstom in rečeš, da ti je nekaj kul ali ti gre pa na živce. Vse punce mojga brata premore slednje. V bistvu pooseblja Vida Valiča. Ko enkrat to vidiš, imaš mnenje. In to je uspeh.  

    Kiki in Vid se rada sovražita. Ne moreta, ne smeta, ne znata si priznati, da sta v bistvu za skupaj. Počneta vse, da ne bi bila skupaj. Ne da bi bila z drugimi, ampak da ne bi bila skupaj. Saj je serija tudi zato izrazito stereotipizirana. O, ja. Ampak v bistvu, ko se na predvidljive like in zaplete navadiš, je Vse punce mojga brata primarno pač zabava.

    Ne za najširši krog, zato pa tudi je na Voyu in malo verjetno je, da bi taka serija kdaj dočakala prime-time termin na tvju. Z razlogom. Če smo dovolj stari, pardon, mladi, potem je ključni zaplet nekaj, kar nam je lahko relativno blizu.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Dva brata, ta priden Domen (kakopak Domen Valič), ki marljivo uči v osnovni šoli in ima punco Anjo (Ajda Smrekar), ki je diplomirana slovenistka brez službe, ter Vid, ki je seveda vse, kar Domen ni. Jebiveter, luftar, znajdi se model. Saj vemo, takim prej rata, danes pa sploh. Vse punce mojega brata ne bi mogla biti dlje od recimo tega, kar v podkastu Špilferderber z generacijo 1985, ki ji pripada, vsaki drugi ponedeljek razpreda Jurij Drevenšek.

    Čeprav je serija po svoje blizu tudi tegobam (pred)milenijske generacije. Vse punce mojga brata vzame namreč vprašanje stanovanja za ne nujno osnovni konflikt, vsekakor pa za gonilo odnosov. Kdo bo ostal v stanovanju. Kdo bo odrastel in kdo ne. Takoj, čez noč. Čeprav seveda ni čez noč. Prav za to gre. Za vprašanje, kdaj postaneš – odrasel. Karkoli naj bi ta beseda že pomenila. Statistika nam pri odseljevanju, ki mu pravimo »da greš na svoje, torej, da ti mama ne pere gat«, seveda v Sloveniji ni najbolj naklonjena. Razlogi, zakaj se končno odseliš, so različni. Vzroki tudi. Nemalokrat je razlog prav ljubezen in vse, kar (dobesedno) rodi. Šele potem nagruntaš vse ostalo. Če si seveda to lahko privoščiš.

    Na koncu ni ne Domnova ne Vidova krivda, da se morata bratsko pomeniti, kdo bo ostal v fletu, ker so najemnine tako svinjsko visoke. Prav tako nista kriva, ker sta njuni življenji drugačni. Čeprav očitki pričakovano letijo sem in tja. Bi naj ostal nekdo samo zato, ker ima fiksno službo, dopust, resno zvezo in debato o regresu pri kafe mašini? Ali pa naj se odselita fant in punca, ker sta pač dva in naj bi lažje napraskala keš? Še manj sta pa brata kriva, ker nista podedovala dveh stanovanj. No, saj že tega nista podedovala, najbolj groza ju je, ko, če se dobro spomnim, ata napove, da bi se lahko vrnil. Groza. In bi morali vsi ven. Vid, Domen in Anja. Če bi se to zgodilo, bi bilo serije konec. Pokaže pa, serija namreč, da je tudi to možno.

    Foto: Urša Premik

    Ampak ker lahko izbirajo, kar požene prvo polovico (prve) sezone, izbirajo na mnogotere načine, kako se bodo odločili. In v reakciji se »zgodi serija«. Konflikt med Domnom in Vidom je bistven. In po svoje uspešno komičen, kadar je resen, ker vsi odločitve ne jemljejo resno. Seveda je Domen uvideven do Vida. In Vid dokaj do Domna. Sta vendarle brata. Ampak vse bolj jasno postaja, da četudi med njima ni razlike v letih, se poznajo leta razlik. V čem? V izbiri karierne poti. Domen je šel po klasični poti. Do učiteljske službe. Do zveze. Do srajčke, miru, predvidljivosti. Vid pa… Življenje pač dojema sproti. Premosorazmerno. Zato se Domen ubada s tem, kako naj bi Vidu povedal za selitev. In seveda Vid razume, da se bosta selila Domen in Anja. Ko to spozna, pa ne ostane drugega kot ultimativni test.

    Zdaj… Omenil sem copy-paste prevode. Ki pogosto izpadejo prazno in vsiljeno. To v Sloveniji ne pali. Preočitno je. Saj kdaj tudi nasmeji, ampak na silo. No, ravno zato je tekma med bratoma nekaj najboljšega sploh, kar smo lahko doslej videli pri nas. Slovenija in akcija pač… Ne gresta najbolj skupaj. Pa saj ni akcija, četudi je. Ampak izbira šolske telovadnice in testa, ki smo ga dali vsi skupaj, torej za športno vgojni karton? Tisto tapkanje? Plezanje rikverc skozi one skrinje? Štemanje? Škoda le, da ni serija šla vse do merjenja kožne gube. Najbolj. Nor. Test. Sploh. Skratka, njuno miganje prepriča, ker je tako naše. Tega v Ameriki pač ne bi snemali, ker tega nimajo. Zato se Vse punce mojga brata mestoma tako obnese. Kakor je rekel Vid Valič za 24ur.com, ker sta z Domnom uporabila tisto, kar poznata.

    Serija sloni na osnovnem odnosu med dvema paroma. Enim, ki to je, in drugim, ki to noče biti. Sloni tudi na Vidovih odločitvah, Domen je statist v lastnem življenju, kar ga prav nič ne moti. Serija skuša namigniti, da je Vidovo življenje bolj zanimivo, ker Vid ne potrebuje nasvetov. Sam najbolje ve, kako se zajebat. Domen pa sprašuje svoje sodelavce, kako in kaj. In pri tem ne vidi, da se mu v zbornici ponuja sodelavka. Skuša slediti izdelani verziji svojega življenja, težava je le, da Anji prav to ni uspelo. Zato je skrita moč serije v ženskih likih. Kiki je najbolj močen lik, Beti Strgar jo suvereno upodobi, vbrizga ji karakter punce, ki se ne bo pustila, ki je neustrašna, ampak ne za vsako ceno. Sama nadzira svoj lajf, kolikor pač lahko. Ravno obratno kot Anja, ki bi bila najšibkejši lik, če ne bi bilo Domna. Anja po svoje pooseblja tisti del generacije, ki je pristal v škatli z napisom izgubljeno najdeno. Doštudirala je in ima resno zvezo. Ampak nima še prelomnega trenutka v življenju, da bi vedela, kdaj se je faks končal in odraslo življenje začelo.

    Foto: Zajem zaslona [Voyo.si]

    Kar je krasno. Pomensko in aktualno. Ker pokaže, da je meja tako zabrisana in specifična. Anja se trudi, čeprav se na trenutke še preveč. Letvica pričakovanj je postavljena očitno previsoko. Ni pa jasno, ali si je letvico postavila sama ali skuša slediti nekim družbenim normam. Jasno je samo, da spoznava, kako pridnim puncam vedno pač ne uspe. In da tudi pridne punce vedno ne ljubijo barab. Daleč od tega. Anja je ironično najbolj konfuzen lik, kar naj bi bil Vid. Pa ni. Vid vsaj ve, česa noče. Anja pa je povsem izgubljena, v vsaki priložnosti vidi usodni trenutek, pa naj gre za razgovore ali odnos s Kiki.

    Vse punce mojga brata je serija, ki izpolni svoj osnovni namen. Zabava. Ne vedno. Ni tako suverena, kakor bi lahko bila in kot se nakaže. Mestoma raje zavije, skoraj zbeži od ravno tistega dela, kjer je najmočnejša. Skozi situacije, ki niso nemogoče v realnem življenju. Bližje kot je realnosti, boljša je in bolj se tudi lahko nasmejimo. Humor je sicer velikokrat »Valičevski«. In ubira bližnjice, ko gre Vid naokoli po ogledih potencialnih najemnih stanovanj, ko naleti na najbolj očitne in bizarne primere. Nič narobe, le da seriji odvzame bistveno moč. In da kemijo med liki doživi le, kadar se v kadru ob drugih likih znajdeta Vid in Kiki.

    Najbolj stereotipiziane so sicer tradicionalne službe. Učitelj športne vzgoje (Nebojša Pop Tasić) ali policistka (Tijana Zinajić) sta tako očitna, da bi težko bila bolj. Pri čemer navduši zlasti Tijanićeva, ker premore večplastno banalnost. Ampak vse to so bolj »gagi«, občasni štosi, ki zapolnijo minutažo posameznih delov. Sicer so ti liki vselej le obrobni, nikdar ne bodo prevzeli pobude v meri, da bi zares zasukali zgodbo. Tako se Vse punce mojga brata zdi kot serija, ki je odvisna res predvsem od Vida. Ampak četudi se občasno serija izgubi, ker pozabi, kaj je osnovni problem, je morda prav zaradi tega tako aktualna. Pa naj bo to nor rojstni dan ali dejtanje.

    Solidna serija. Ni presežek, je pa čisto okej za konec dneva. Ni V dvoje. Ker tam je trojček, denimo, povsem drugače posegel v razplet zgodbe. Bo pa zelo veliko povedalo, ali bo Vse punce mojga brata dočakala drugo sezono. Številke (več kot 250.000 ogledov v prvih dveh tednih) dvigujejo palec gor.

    Bis. Nerad dajem trojke za oceno, res ne, ampak za prvo sezono je ravno tu nekje. Mestoma gre k štirki, tu in tam pade na dvojko.

  • Rwža še jma trn!

    Pogled ponavadi ponudi kombinacijo zgroženosti, osupljosti in vedrosti. Redkokaj je namreč primerljivo z obrazom nekoga, ki mu razkriješ skrivnost imena Ana Pupedan. Pri čemer precej pomaga, če oseba ve, kdo ali kaj je Ana Pupedan. Zdaj se to recimo zgodi, če v avtu poslušaš Rock Radio in je gor neizogibna baladna klasika Every Rose Has Its Torn. Pa začneš, po najboljših, v tem primeru štajerskih močeh, mrmrat kleno domačo verzijo. Wsaka ruoža jma twrn. Ali nekako tako. Ne moreš si pomagat. Enkrat twrn, wedno twrn.

    In tudi zato je dokumentarec Maje Pavlin iz serije Kdo se boji slovenščine: narečja v popularni glasbi tako dobrodošla, četudi (pre)kratka stvaritev.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Kmalu se namreč izkaže, da bi lahko šlo za večdelni serial, ki bo sicer ponudil še urbani del. Zakaj? Ker je toooooliko tudi samih ustvarjalcev. Pa ne le klasikov, ko gre za Ano Pupedan ali Vlada Kreslina ter medijske zicerje tipa Rudi Bučar in vse bolj tudi Emkej. Skoraj nujna bi bila vključitev Small Tokka in Iztoka Mlakarja, kar bi sicer težišče nagnilo izdatno na zahod države, toda saj bi jo Stekli psi in cela plejada koroških in štajerskih avtorjev poravnali. Zato je izbrala za pol ure pač nekaj, kar je bila smela presoja. In tudi uspešna, saj je izbrala tudi tolminsko Bakalino in belokranjske trapovce Klince.

    Dokumentarni filmi Maje Pavlin so živa in živahna reč. Vendar nikoli ne na silo, ne v stilu, ko se starejši zberejo in rečejo, da je treba narediti nekaj za mlade. Ali v tem primeru, da bi se prenaglila v akadamsko ali popkulturno smer. Še zdaleč ne, ubere ravno pravo pot, ko je namesto jezikoslovca raje izbrala antropologa.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Rajko Muršič sedi na mizi in samo za hip deluje kot zategnjen, šolski predavatelj, ki bi iz dokumentarca naredil nekaj, kar učitelji dajo tisto eno uro na letu, ko se gleda multimedijske vsebine.

    Kdo se boji slovenščine je seveda lahko tudi šolski pripomoček, ne boji se biti vzgojen in še manj vizualno zadržan. Ravno nasprotno, grafika je topla, vožnja po državi prikupna, zelo koristi mobilno testiranje dialekta na daljavo, ko se glasbeniki v narečju preizkušajo v njegovem razumevanju, toda dokumentarec je v pičle pol ure najboljši zaradi tega, ker lahko sogovorniki dejansko povedo, kaj mislijo. So, kakršni so. Kot da komaj čakajo, da bi še sami kaj pristavili. Pri čemer nihče ne dolgovezi, nihče se ne zgraža, nihče ne sodi, kar je pri narečjih sila spolzek teren. Saj vemo, kako je s sinhronizacijami, kako govori večina risanih junakov in kako govorijo tisti, ki niso najbolj brihtni. Tokrat pa ne.

    Foto: Zajem zaslona / TV Slovenija

    Kdo se boji slovenščine pravzaprav tuhta o narečjih, res razkriva njihovo bogastvo in pokaže na njihov izjemen kreativni potencial. Kot je rečeno: še boljše je, če je nekaj v dialektu, ker še bolj skušaš razvozlati besedilo. Ni za vsakega, a tiste, ki vztrajajo, nagradi.

    Tako Bučar kot Kreslin sta vse to že kdaj povedala, toda redkokdaj ju vidimo tako udarna. Enako velja tudi za Muršiča, ki gre najdlje, ko pove, kako je med vsemi najbolj provincialna prav ljubljanščina. In ne deluje profesorsko, še več, ko govori o Ani Pupedan, govori iz prve roke. In ko ikonični Simon Avsec ugiba, da gre narečjem bolj slabo, ker pač v pivškem koncu šolarji rečejo voda in ne woda, se dokumentarec ne razjoče, temveč Muršič optimistično pristavi, da se narečja ne bodo dala. In da itak jezik nastaja z vsako generacijo sproti.

    Zato je dobro naslovljen dokumentarec Kdo se boji slovenščine tako dober. Morda le prekratek. In nič ne bi bilo narobe, če bi kdaj podobne stvaritve dobile še boljši termin kot ob sicer razumljivem poznopopoldanskem. V vsakem primeru: dobrodošla, dobrohotna in dobra stvar je ta dokumentarec.

  • Najbolj. Seksi. Tarča. Sploh.

    Najbolj. Seksi. Tarča. Sploh.

    Tip z odprto srajco. Pred letalom. Z nalepko. Glasba že kar nasneta. Taka. Poredna. Bahava. Seksi. Tip nato plava z želvo. Ono, veliko. Rajska modrina rajskega morja. Lepe, zale, mlade dekline. Tip v banji. Zgoraj brez. Z radiatorji. Pet debelih linij koke. S podnapisi. “Sneg, sneg, sneg. Vse je snegec, ja.” Hoja po letališču. Jadrnice. Dragi avti. Vožnja s helikopterjem. Z naslednjo lepo punco. Objem na balkonu. Romantičen in drag. Aperitiv, tatu, mama in otoki. In za konec še veliki žur. V Mehiki.

    To ni bil film. To je bila Tarča.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Morda bo Tarča z Ivanom Galetom (p)ostala najbolj znana. Ampak vsekakor ni bila seksi. Okej, Kalinov deček je bil v kadru, kar redko vidimo. Ampak Tarča je v četrtek, 7. januarja 2021, postavila nek povsem nov nivo informativnih oddaj pri nas. Ne gor. Dol. Pri čemer je bil ves čas in vse bolj občutek, da so si poanto oddaje zastavili povsem drugače. Kar ni redka praksa pri nas, kjer še vedno skupaj s tv voditelji(cami) upamo, da bo minister, mladi poslovnež, politik, direktor ali kdorkoli pač že je na vrsti ta četrtek, vse skupaj priznal. In se skesal. V živo. Na nacionalni televiziji.

    Naslov, ne, ne ta, ki ga berete, bi se moral napisati kar sam. Zakaj? Ker je bilo tako rečeno kar v oddaji sami, da bi se moral. »Mladi fantje heroji – prihranili državi milijon evrov.« Če to ni dober naslov, kaj potem je? In kakorkoli noro, bizarno in nemogoče se sliši, bi takšen naslov dejansko šel skozi. Ne skozi. Z mastnimi, debelimi, izstopajočimi črkami bi se ga porinilo naprej. Stvar, ki jo na facebooku doplačaš, da jo vidijo še tisti, ki je ne bi. Pa niti ne bi bilo treba. Ker je naslov nesramno dober. Klikabilen.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Oddaja Tarča je nekje vmes v svoji stabilni karieri destabiliziranih razmer postala že marsikaj. Lanska oddaja z Ivanom Galetom bo najbrž šla v zgodovino – predvsem zato, ker je nacionalka že pristopila tako, da bi rada, da bi šla v zgodovino. Pa nočem zdaj v politiko oddaje same – in posledično v politiko. Ni Urbani.si namenjen temu. Namen te strani je, da obravnava slovensko popkulturo. In vse, kar približno tja spada.

    Oddaja z Galetom je bila televizijsko gledana solidna, močna, udarna, sogovorniki so bili pravi, kulisa pred Kalinovim dečkom top, edino bila je predolga. In mestoma tendeciozna.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Za oddajo, kot je Tarča, obstaja večen paradoks. Bolj je gledana, bolj gre nekaj narobe. Večja odmevnost, večje sranje. Če ni odmevna, teče debata o nečem sicer najbrž pomembnem, ampak ne bo nas konec, ne bo se nam zmešalo, ne bo protestov ipd.

    In po epizodi z Galetom je Tarča postala oddaja, ki ima sama sebe precej rada. S tem ni prav nič narobe, vsaj ne dokler ne želi aktivno poseči v samo dogajanje. Z Galetom je Tarča (ne)vede tvegala dvig rok tistih, ki so želeli vprašati, zakaj ni bilo takih primerov več, ker vsekakor maske in respiratorji niso bili prvi primer spornega državnega nakupovanja.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Ker prav za to je šlo. Kot je rekel nekdanji minister Tomaž Gantar v eni bolj lucidnih izjav katerega koli slovenskega politika. Taka izjava je bila, malo Erjavčeve šegavosti, Janševe (pre)drznosti in mogoče špepec Šarčeve telegeničnosti. Gantar je rekel, češ, ponavadi smo tu, ker se je nekaj domnevno preplačalo, danes pa smo prvič tu, ker smo za nekaj premalo plačali.

    Ta izjava je namen oddaje, ki je bila preveč prepričana sama vase, povsem razkrila in takoj zatem še sesula. Tarča je želela pokazati, glejte, ti mladi so sicer bebavo snemali sebe in svoj podvig, ampak v ozadju je še toliko in toliko več. In ja, če je tako predstavljeno, bo zadeva seveda stala. A s čimer Erika Žnidaršič ni računala, je bil nastop zlasti Klemna Nicolettija.

    Pričakovala je, tako je bilo vsaj videti, da se bo mlad poba povsem izgubil, skesal, morda celo rekel »mami, žal mi je, mami, mami.«. Nak. Niti blizu. Bolj je Nicoletti govoril, bolj se je zdelo, da je ali pa bi naj bilo nerodno Žnidaršičevi. Po domače, mali jo je scat peljal. Opravičil se resda je, pri čemer je deloval iskreno oziroma tako, da bi se mu dalo verjeti. Saj, če je pa Janko Jenko rekel, da so ga mladi poslovneži prepričali, da jim je posodil 800 tisoč evrov, pri čemer bi sam zaslužil 50 jurjev..

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Nicoletti je vrgel Žnidaršičevo iz tira, ko je naredil, kar mu sploh ne bi bilo treba. Povedal je, da se s tistim avionom sploh niso peljali. Nak. Samo fotkali. Dali gor nalepko in zdravo. In še več, povedal je, da so očitno za fotošuting z letalom, s katerim se niso sploh peljali, dali sedem jurjev. Za kaj več, panoramske posnetke, je zmanjkalo keša. Dobrodošli v slovenskem filmu, fantje.

    In nato je še radodarno dodal, če je že bil povprašan, kaj vse morajo odšteti od »sick deala«, remek poslovnega dela. Od 25 jurjev. Še malo je manjkalo, pa bi se nam fant zasmilil. Mojstrsko jo je obrnil, celotno zgodbo. Deloval je kot nekdo, ki je pač naivno verjel, da ne bo zaslužil z nečim tako arhaičnim kot je fiksna valuta, imenovana evro, temveč da bo poplačan s pozornostjo, ki jo je vsekakor dobil. Ampak ne nujno, kot bi si v poslovnem svetu želel. Vsaj ne v ligi prvakov biznisa. Zdaj je moral ob nekdanjem ministru celi Sloveniji pojasnjevati svojo poslovno prakso. Medtem ko njegov kolega iz Mehike razlaga, kako mu je vse skupaj koristilo – na njegovem YouTube kanalu. Na tej točki je uvodni del, na katerega je oddaja tako zelo stavila, razpadel in celotna oddaja je nihala nekje med bizarnostjo in farso.

    Eriko Žnidaršič sem v preteklosti zelo hvalil, ko se je prebijala skozi nedeljske in praznične tv dnevnike in neizprosno spraševala. S Tarčo je postajala vse bolj samozavestna, da je povsem v spomin utonila nekdanja Piramida. In predrzna. In mestoma vse bolj prepričana, da postavlja prava vprašanja, ki bodo dobila prave odgovore. S samozavestjo ni nič narobe, še več, dobrodošla je. Nujno. Toda ne tako, da je marsikateri gledalec lahko sam pri sebi pomislil, zakaj bi privatni poslovneži, četudi so se potegovali za državni posel, pojasnjevali komurkoli svoje poslovne prakse. S čimer pa Žnidaršičeva niti malo ni računala, je bilo to, kako prekleto odkriti bodo ti sogovorniki. In koliko materiala bodo navrgli.

    Prispevek Žana Dolajša je tako najboljša akcijska stvar, ki smo jo pri nas videli kadarkoli. Kaki Poker, kaki Tu pa tam, lepo vas prosim. Resda bolj ali manj le slike in slaba resolucija instagram videov, pa vendar. Slovenci pač ne moremo snemati napetih in eksplozivnih in seksi akcijskih filmov, ker ni denarja. Ni filma, ni producenta, ki bi imel denar za helikopter, privat letalo, Mehiko, drage razglede. Slovenski filmski center tega nikdar ne bo odobril. Ne rabi. Če želiš pa sam, pa kvečjemu v hosto. Z dobrimi štosi. Ta ekipa je vse to ponudila sama in vse to tudi financirala. Kot da bi nekje v ozadju Mitja Okorn kričal in delal, kar tako rad dela. Gledljive stvari. Če bi delili vesno za akcijske stvaritve, bi Dolajš gladko zmagal.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Tako je Tarča postala kot resna informativna oddaja skoraj parodija. Sama sebe. Oddaja, ki je zgrešila duh časa. Nicoletti je imel prav. Za marsikoga si pač heroj, če kričiš na tipa na letališču, ki najbrž, kakor je opazil kolega, sploh ni bil pravi. Je samo igral. Če niso leteli ali imeli namena leteti, zakaj bi nekdo prepovedal let? Mojstrsko. Naslednja vesna, za stransko vlogo. Nikakor oddaji ni pomagalo niti, ko je Rudi Dolšak, direktor zdravstvenega doma Ljubljana, vzel Nicolettija v retorični objem, ga potrepljal in rekel, kako zelo ima prav, da je lepo, da so se potrudili in da se fant pač ne rabi opravičevati. Ker da edino, česar so krivi, je njihov nastop. Krivi so, ker imajo Instagram, ker se radi snemajo, ker radi ali bi radi živeli na veliki nogi, čeprav ko je začel Nicoletti odštevati, ravno veliko ni ostalo.

    Ampak bistvo tokratne recenzije je, da je Tarča preveč verjela sama sebi in svojim nastavkom. Prav je, da je iskala politične povezave. In pohvalno je, da je našla pravzaprav vse relevantne sogovornike. Z Rokom Snežičem vred, ki bo odslej še bolj znan po tem, da v Instagram doda še eno črko in dobimo: instangram.

    Bolj seksi in bolj bizarne, mestoma razvratne Tarče najbrž ne bo več. Kar bi bila za gledalce celo škoda, po razburljivosti dobi ta Tarča dejansko gladko petko. Že dolgo ni bilo stvari, kjer smo čakali oglase, da pridemo k sebi in malo predahnemo. Ampak ko gre za resno informativno oddajo, je pogorela, ker je želela več, kot si je dejansko upala. Upala si je kadrirati male ribe, na velike pa le namignit. Če je že namigovala, kam vse naj bi posli šli, bi morala iti do konca in tvegati vse. Ne pa nekaj na pol. Težava je, da je iskala novega Galeta, pa ga seveda v tej zgodbi ni našla, ker tukaj nihče na koncu ni želel, da bi zanj risali grafite. Ravno kontra, sami bi ga napisali, če bi pomagalo. Gale in Nicoletti oba verjameta v nekaj in oba si zdaj lahko bolj malo pomagata s tem, da sta moralna zmagovalca.

    Edino, kar je taka Tarča prinesla, je v popkulturnem smislu, ker že dolgo nismo dobili česa tako uporabnega. Mogoče vse od pogumnih Velenjčanov dalje ne. Saj vemo, kaj ti bo torba, če si kupil kolo. Ampak če je Požigalec nastal kot rimejk in to dober rimejk oziroma ekranizirana verzija, potem ga tokratna Tarča ne bo dočakala. Ker ga ne more. Vse je že posneto.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]
  • Jernej Damjan? Čista petka!

    Jernej Damjan? Čista petka!

    Za Garyja Linekerja se je vedelo. Da bo.

    Že ko je izjavil tisto, da je nogomet preprosta igra. Dvaindvajset mož teče za žogo za 90 minut in na koncu vedno zmagajo Nemci. Ni čudno, da je Gary Lineker vmes postal najbolje plačan človek na BBC-ju. Ker govori, piše in razmišlja o fuzbalu tako, kakor bi tudi mi, če bi dali skozi največjo sceno. Pa čeprav so se časi spremenili. Lineker danes najbrž več zasluži z govorjenjem o fuzbalu kot takrat, ko je brcal za Barcelono in Anglijo. Kar dosti pove o nogometu. In Linekerju.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Nima smisla Linekerja primerjati s komerkoli, ker že v Match of the Day nihče niti ne poskuša, da bi ga kopiral. Zakaj pa bi ga? Ampak nekaj drugega je. Ko so se pogovarjali na dan smrti Diega Armanda Maradone, je Lineker razlagal, kako so na neki prijateljski, dobrodelni tekmi na ogrevanju vsi gledali Maradono. Ne samo zato, ker je žongliral, ampak ker si je žogo nabil visoko v zrak, prekrižal v roke in nato spet nabil. In spet. In spet. In spet. Kdor brca, ve, kako zajebano je to. Hudo. Maradoni je uspelo trinajstkrat. Naslednji dan na treningu Barcelone (!) nikomur ni uspelo več kot trikrat.

    Ampak bolj kot sama zgodba in način Linekerjevega pripovedovanja je zmagalo nekaj drugega. Kako so ga poslušali ostali za mizo. Rio Ferdinand, kultni branilec in popkulturni maher. Michael Owen, nekoč največja zvezda, ko je šel v Real. In Peter Crouch, telegrafštanga, ki je polovila najboljše gole, zdaj pa ima nenormalno dober podkast. In kaj so delali ti trije? Samo poslušali so. Odprtih ust. Kako Lineker razlaga. Kot otroci.

    Tour de France zelo uspel

    No, to. Tega se ne da naučiti, plačati, kupiti. Ne gre. In na Televiziji Slovenija bi to morali vedeti. Ker imajo podoben primer. Iz Tour de France so naredili zgodbo. Še preden so prišli res nenormalni uspehi Rogliča in zatem Pogačarja. Ker se je nabrala ekipa, ki primarno rada kolesari in še raje govori, kako se kolesari. David Črmelj, Tomaž Kovšca in Martin Hvastija ter Miha Mišič so se več kot le ujeli. Iz Toura so nam pričarali vse tiste vzpone, šprinte, ekipna razmerja. Vse. Od tega, kdaj lahko dobiš še vodo, do tega, kakšne so prestave in zakaj se pri kronometru menja kolo.

    Uživali smo bežni spremljevalci in, kolikor vem, tudi tisti, ki se spoznajo na kolesarstvo. Kako ne bi. Vidno je bilo, da ekipa uživa v tem, kar dela. Ni kopirala, bila je pristna. TV Sloveniji se včasih kaj takega kar zgodi, nato podporne ekipe to podprejo in nastane zgodba, ki pa jo je težko obdržati ali kopirati. Lep primer je bila dolga leta košarka, ki jo je nacionalka zapravila, nato pa še izgubila tik pred največjimi uspehi.

    Foto: zajem zaslona [TV Slovenija]

    Če ima nacionalka zdaj v nogometu svojevrstno srečo, čeprav na tem ni prav nič srečnega, da se v domači ligi Planet TV zelo muči, Sportklub pa pač za vsebino namenja drobiž, ko gre za reprezentančne tekme, se je želela dokazati ob letošnji Planici. Ker letos kaj drugega tudi ne preostane, ko pa moramo vsi biti doma. In naredila, našla, izpeljala je neverjetno uspešno potezo.

    Za strokovnega komentatorja je pripeljala Jerneja Damjana.

    Obvladal več vlog hkrati

    Zdaj, Damjan še ni v penziji. Še skače. No, rad bi. Kar je dvorezno, ker je del ekipe in tudi ni. Ni preprosta vloga, saj bi radi gledalci slišali, kaj se dogaja v ekipi, sam pa gotovo ne bi rad povedal (pre)več. Sploh pa potem, ko se je zgodilo vse tisto s Timijem Zajcem, Gorazdom Bertoncljem in tako dalje. Ampak Damjan je bil na soboto, ko je nacionalka požrla knedl in se resno lotila zgodbe o razpadu slovenskega sistema, totalni presežek. Ker je bil prekleto iskren. Povedal je, da fantov ni obremenjeval, ni jih klical ali jim pisal. Je pa vedno dal oceno, kadar je bil zanjo povprašan. In to prvič v tako izpostavljeni vlogi, ko se je zgodila najbrž največja afera naših skokov. Znal je najti vrhunske, pa tudi domače primerjave, ko gre za spor med tekmovalcem in trenerjem. Da si še ženo izbereš sam, pa se z njo skregaš. Da skoki niso politika, kjer lahko kar čez noč nekoga zamenjaš.

    Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]

    Zato je bil Jernej Damjan nekaj najboljšega, kar smo videli pri nas, ko gre za šport na televiziji. Ni bil karikatura, ni bil nekaj, kar ni. Vse od nadimka »jajc« je vedno deloval, da je na hece, včasih morda preveč, ampak nikdar pa ni bil nekridibilen. Svojih rezultatov ni metal naprej, češ, jaz lahko zdaj govorim, kar mi pade na pamet, ker sem leta tega in tega dosegel to in to. Ne. Stopil je pred kamere, sedel na kavč in bil tako dober, da sploh ni bila težava, ker s Sašem Jerkovićem nista bila v Planici temveč v Ljubljani. Bil je glas razuma, govoril je hkrati kot tekmovalec, član reprezentance, kritik in navijač. Tehtno, preudarno, izbrano.

    Primerjava z drugimi

    Predvsem pa je bil obenem povsem svež veter in je vnesel dozo profesionalizma, ki je nekje vmes, ko sta Andrej Stare in Jelko Gros ugotovila, da lahko gresta (pre)daleč, že nevarno postala zabrisana. Kot so pokazali že člani ekipe na Touru. Leta nimajo nič s tem, tudi ne nujno predhodni uspehi. Ni predpogoj, da boš dober strokovni komentator, če si bil dober športnik. Pomaga pa gotovo. Vidimo, z leti, da se Matjaž Vrhovnik v smučanju hudo lovi, da pogosto Urban Laurenčič boljše vidi, kakšen čas bo nekdo dosegel. Nato je tu Branko Zupan, ki deluje počasi že, kakor da nas nacionalka trola. Pri čemer je nogomet pač toliko bolj delikaten. Ampak tudi skoki so. Še posebej Planica.

    In letos je nacionalki uspelo, da je Jernej Damjan postal ne le glas razuma, ampak nekdo, ki bi ga še poslušali. To je za slovenske studie v športu, kjer poslušamo prepogosto klišeje, ne pa mnenja in ocene, da si z reklamami dejansko kdaj oddahemo, absolutni presežek. Damjan je zato lahko pot. Mora biti. Kako to početi v bodoče, ko prihajajo nove generacije, ki se drugače spoprijemajo s sodobnim časom, instant mnenji, neskončnimi komentarji.

    Ocene

    Andrej Stare 2/5

    Andrej Stare bo vedno komentator, do katerega ne moreš biti indiferenten. Ne gre, ne da se. V bistvu me je imelo, da ga sploh ne bi bil številčno ocenil. Ker se ga skoraj ne da, ker je nekaj kakor izven konkurence. Ali si njegov pristaš ali ti gre na živce. Nekaterim se bo vedno dopadla njegova odmerjena robast, za druge bodo to nedopustni zdrsi, nevredni javne televizije. Ampak nekaj je gotovo: za Stareta je toliko časa, kot ga je preživel za mikrofonom, preprosto preveč. Sploh odkar so dodali še komentiranje poizkusne serije. Stareta že dolgo muči glas, s čimer gre sočustvovati, ampak pustiti ga tako samega, toliko ur? Ni čudno, da je bral elektronska sporočila, metal dovtipe, česar smo se žal morali privaditi, toda če že nacionalka gladko prenese njegove težave z glasom (za razliko od številnih kritik na MMC-ju v komentarjih), potem je nedopustno, da se je tolikokrat uštel, ko so skakalci že pristali.

    Včasih se mu preprosto ni izšlo s kontekstom, spet drugič je razlagal, kako lepo bi bilo, če bi kdo od naših skočil 240 metrov. Čeprav je bilo jasno, da bo 210 zalogaj. Kot da bi v nogometu po zaostanku 0:3 in enem zapravljenem zicerju rekel, da upaš, da bo 4:3. Seveda upaš. Samo to ni naloga komentatorja. Nihče ne more zanikati Staretove želje. Človek rad komentira, blizu mu je cankarjanski besednjak, obenem je kar javno pogrešal Grosa. Ampak tako kot so na nacionalki takrat naredili napako, ko so gladko gledali, kako se bo samopokopala Tanja Gobec, so storili tudi tokrat. In to ni prav.

    Polona Bertoncelj 2/5

    Če bi obstajal slikovni slovar tv športnega novinarstva, Polona Bertoncelj ne bi bila samo pri črki o (»občutki«). Bila bi najbrž tudi na naslovnici. Odvisno, no, za kako knjigo bi šlo. Polona Bertoncelj je nekje vmes, ko je znala biti smela, smotrna in prava odločitev, postala »good cop«. Ko ji je moral Jerković posredovati iz Ljubljane do Planice vprašanje, ali se Ljubo Jasnić čuti odgovornega za nastali cirkus, je bila njena vloga jasna. Dlje od vprašanjev o občutkih, žal, ne gre. TV Slovenija bi potrebovala ob športnikih bolj konkretne novinarje. Take, ki vprašajo, ko so kamere prižgane. Kaj konkretnega. Ko so podvprašanja. Zajc je že v kamere rekel, da so trenerji krivi, ker slabo skače. Bertoncljeva ni tam zato, da bi se mi počutili dobro, ker Planica. Ne. Tam je zato, da športnike vpraša, kako in kaj.

    Miha Mišič 3/5

    Miha Mišič rad sprašuje. Zdi se, da še raje posluša. Nepričakovano je v bistvu njegova vloga prerasla osnovne okvirje. Bil je tisti, ki je imel najboljši dostop do tistega, ki da naj bi bil vsega kriv. Za to je potrebno razviti osebni stil, slog, pristop, kar gotovo ni lahko, še zlasti, ko ni rezultatov. Potrudil se je, da bi dobil Bertonclja v soboto pred mikrofon, da bi dobili obe plati. Ni mu uspelo, kar ni bila njegova krivda.  

    Saša Jerkovič 4/5

    Če je bil petkov uvod saškast, torej predvsem razvedrilno naravnan, je bil v soboto z zgodbo o pravljicah, ki niso vselej krasne, pravi človek na pravem mestu. Čemernega obraza. Ne na silo. Ampak skrbno odmerjeno in brez njega tudi Damjan ne bi bil takšen, kakršen je bil. Morda bi v tako velikem studiu bilo bolje, če bi namesto hologramov dejansko povabili še koga – z omejitvami vred.

    Jernej Damjan 5/5

    Absolutni presežek letošnje Planice. Kot napisano v uvodu.