Ko sem bil v tretjem letniku gimnazije in vse bolj ihtavo izgubljal upanje v to, da bom kadarkoli imel punco, sem dobil zadnjo veliko priložnost, upanje, možnost, šanso. Da mi bo ratalo še pred izpitom za avto. Ki sem ga potem povrhu delal trikrat. In takrat sem, po moje skoraj edinkrat, izkoristil možnost, da kot predsednik razreda (in, khm, ravnateljev sin) povem, kam da bi šel naš razred, 3.b, na teden OIV. Nabor je bil: vukojebina pod hribom, vukojebina za hribom in vukojebina ob hribu. Zato sem se obrnil na idole. In eden teh, tri leta starejši tip, ki sem mu kaka tri leta na Hvaru služil kot izgovor za »maaaamiiii, mi daš nekaj kuuuun, da Jaaašo peljeeem na sladoled«, torej za štiri hajnije, mi je razlagal, skupaj s sestro, njegovo sovrstnico, da kaaaako so se imeeeliiii oniiii faaaajn na OIV tednu. Aja, kaj je OIV? Obvezne izbirne vsebine. Ultimativni oksimoron. In kam ste šli, sem ga vprašal. »Stari, Bohinj. Kak je blo noro, vse smo spili, parfum, čistila, alkohol, tekoče milo, vse.« Ker se je večini drugih v klasu fučkalo, smo seveda šli v Bohinj.
Tam je, tiste jeseni 2003, potem prve štiri dni tako scalo, da smo delali gozdne vaje z omarami v kleti, potke Triglavskega narodnega parka smo spoznavali na diapozitivih in VHS kasetah in našo sobo, torej štiri tipe, ki so alkohol tovorili v torbah z dvojnim dnom, so obkrožili vsi profesorji, ki so morali takrat z nami. Še najboljši je bil stari za filozofijo, ki je rekel, da je poslušal vse Gunse, Metallico in to za nazaj. Nad Slovenijo se je zguznil neki tržaški ciklon, lilo je tako noro, da se je na eni točki vodjem program v CŠOD tako zmešalo, da so nas nagnali po kanuje in smo se šli vozakat po Bohinjskem jezeru in seveda se je spet ulilo in so kar od nekod, Bohinjci pač, privlekli iz riti lavorje, da ne bi utonili. Če bi to bilo danes, bi bili vsi na teveju. No, Svet na Kanalu A, ampak vseeno.
Ker je šele v četrtek, predzadnji dan, posijalo sonce, so nas nagonili na vse, kar smo zamudili, in smo šli na Vogar, kamor je sošolec Jan tovoril višinomer, sam samcat, vsi smo bejžali od njega, ker je tako piskala tista naprava. Za nagrado smo se zahvalili sosošolki (paralelka, za Nemariborčane) Špeli, da je leto prej padla in tako prva dopolnila osemnajstko in smo lahko imeli žur. Ker smo zaloge spili in spraznili, smo nekaj še nekako nabavili, ampak ne mi, temveč e klas, hvala fantje, da niste spizdili keša in spili vsega sami, nabavili pa smo seveda sam poceni ološ, pa saj, ko si dijak, piješ kot lijak, tako da bi bilo vse fino in prav, če se ne bi moj sošolec Ž. tako nacuzal, da je zaspal pod tušem. Ker se tam ne moreš utopit, ni take sile, ne? Ne. Lahko je še huje. Ž. je stuširal sebe. Dobro stuširal. Nato je stuširal celo kopalnico, a ker je bil tako priden, je stuširal še pol naše sobe, cel hodnik in tepih sobe, v kateri je bila naša razredničarka.
Jaz sem takrat pod pogradom, ker slabo pležem, poslušal Metallico, album S&M. Da je razredničarka v sobi, sem ugotovil med solažo instrumentalke The Call of Ctulu. Pesem traja kakih 8, 9 minut, skratka celo večnost, nato sledi Master of Puppets, ki spet traja celo večnost in mislim, da smo bili že pri Fight Fire with Fire, ko sem videl, da stara rohni, kriči, kriči, kaže na tla. Ne, nisem imel noise cancelling slušalk, ker teh takrat še ni bilo. Je bil pa nad mano sošolec L., ki je prav tako nekaj poslušal, dremal, moralo je biti okrog polnoči. Ruknil sem ga, pokazal s prstom, vprašal je, kaj je, in si dal slušalko nazaj not. Stara se je drla, pizdila, šrajala, skratka cel halo. Da bomo vsi dobili ukore, da saj je vedla, da ne gre z nami na maturantskega, da smo katastrofa. Imela je svoje zelo dobre razloge, ni nas pa, začuda, pretirano žalila. Pa bi nas gladko lahko.
Nato je šla in čez kakih 679 ur je Ž. prišel ven iz kopalnice. Pogledal je na tla in vprašal: »Zakaj so te brisače po tleh?« Takrat ga je L. skoraj zadavil.
Da, tak je bil Bohinj. In verjetno bi vsi dobili ukore pred izključitvijo, če ne bi na enem drugem taboru, v neki drugi vukojebini brez jezera, en drugi sošolec, A klas, ponoči nahrulil neko prfokso, ki je spremljala drug razred. »Ti nas ne boš jebala!« ji je kričal. Ni je motilo, da ji jebal vse po spisku. Ubilo jo je to, da jo je tikal.
E, na to sem tuhtal, ko se je končalo Jezero, nadaljevanka, ki ne bo nikdar najboljša, ker pač ne, ker krimič in oh in ah, ker ne znamo snemat nadaljevank, kar bo naslednja fama, ampak ja, ni bila najboljša, smo se pa lahko o njej pogovarjali – še posebej z onimi, ki serije niso pogledali kaj več kot kader, dva. Ampak je bilo luštno. Prav ta »skupnost«. Jezero je doseglo, da smo se spomnili, da imamo domače dnevne sobe, tečne nerazumne sosede, nacionalko, televizijo in različna mnenja.
Razmišljal in obujal sem tisti Bohinj, tisti pogled razredničarke in sošolca. In se spomnil na nespretnega in tumastega blejskega direktorja za turizem, ki je telebnil z izjavo, da naj Slovenci na Bled raje (poleti) ne hodijo, če se želijo ogniti gužvi. Zdaj ima še enega aduta. Jezero in njegovo izjavo, pravzaprav Golobovo, ki je mojstrsko sklenil z:
»Veš kaka je razlika med morjem in jezerom? Ob jezeru je vedno vonj po trohnobi, po blatu, po mahu. Morje celi rane, Jezero jih pa odpre.«
Vse od tete Pehte nismo imeli lika, ki bi tako v nulo zinil, povzel, sesul.
Tako. In to je to.
Le da tega ni dahnil, zašepetal, skrivenčil Taras Birsa. Nak. Ves čas smo gledali vanj, čakali, ali se bo zlomil, se repenčili, ker tako govori, mrma, žlabudra sebi v brk in jakno in pulover in volvota. Ves čas smo skušali rešiti primer skupaj z njim, le da smo morali reševati še njega, pa sodelavce, pa policijo, pa ljubezen, pa družino, pa… V bistvu nič več in nič manj kot Slovenijo in svet. Ves čas smo mislili, da vemo, kaj gledamo. Ali da vsaj vemo, česa ne gledamo.
Na koncu je udarilo tam, kjer ne bi pomislili, zato pa je Tadeju Golobu s krimič romanom Jezero po svoje uspelo. Ker na koncu je skoraj vse skupaj kliše. Ni bilo nekih zarot, narko kartelov, domačih zblojencev, skoraj zombijev. Ne. Na koncu je umor, star kot čas. Najstarejši motiv. Ljubezen-ljubosumje. Ko smo že mislili, da vemo, kako in kaj, smo vedeli še manj. Vedel je patolog Cvilak nekaj, samo njemu je bolj pomembno v šestih delih spiti tri flaše viskija, kot povedati nekaj, kar bi dejansko pomagalo Birsi in njegovemu primeru. Vedela je urednica, ki jo vrhunsko skinila v nulo Karin Komljanec, da ena novinarka manjka in da je šmirala s tipi, s katerimi ni dobro šmirat. Vsi so vedeli vse, pa hkrati nič. In ko se potem kaj zgodi, je vse jasno. Najprej to, da je žena gladko bila ljubica, tudi če tebe ni bilo zraven. Da kar naenkrat, ko je Alenka odgovorila tako, da niti volvo ne more pomagati, ni pomembno, kje je hči, s kom je hči, zakaj ne na smučanje.
Taras Birsa je pač tip, ki je pasivno aktiven pri svoji aktivni pasivnosti. Ja, ima talent, nos, ovo ono, samo vseeno tista iz uvodne, da »bi priznali še tisti, ki niso ničesar storili«, ne bo držala. Taras ni raziskal niti svoje žene, prijateljev, ni vedel, da ga bodo nasadili na Odmevi. A hkrati je kao in sploh bog kriminologije. Ampak to ni nujno slabo, v bistvu sploh ne, tak, konflikten lik, je bistvo takih serij. Le da ne moremo vedeti, ali je režiserki par Luzar-Dvornik to želel namenoma ali se jima je, po domače, usralo.
Na koncu je Jezero nevarno tonilo in se zapletalo, trupel je bilo vse več, prav tako vprašanj, afer, ljubic in likov in povezav, odgovorov in rešitev pa vse manj. Na koncu smo bili že »pa dobro, pizda, kdo pa je potem odrezal glavo, kdo ubil mulca?«. Še tisti, ki smo prebrali knjigo in se nekje v petem delu spomnili, kdo da je bil, pa vseeno nismo spojlali, ker tudi vsi nismo brali Georga R.R. Martina in bi bila Rdeča poroka toliko manj krvavo šokantna. In tako je bilo tudi v Jezeru. Na koncu je zadelo iz več razlogov, ampak pomembno je, da je zadelo ravno takrat, ko smo se že naveličali povsem pasivne Tine Lanc in absurdnih dialogov Brajca in Osterca in vprašanja, ki je bilo še najbolj napeto, kdaj bo lahko, za božjo voljo, šel Cvilak v penzion. To je bil pravi misterij, to, da bi specialci uleteli na ZPIZ, alo, roke gor, kako kaže izračun, to je rop!
Serija Jezero je veliko obetala v pilotu, nato pa se zapletala ravno tako kot smo se tisti, ki smo brali knjige, praskali po glavi, zakaj so tako dolge, a se ne da povedati na 200 straneh. Ne, ne da se. Poanta je ravno v tem, da se dolgo ni dogajalo nič, je pa problem, kako to, da se nič ne dogaja, pokazati na teveju. Dandanes. Kako pokazati notranje monologe, mimobežno afero, na pol zapito ženo, na pol propadle sodelavce… Ja tako, da daš vlogo psu, arhivarki, hčerki, njenemu tipu, natakarju, forenziku, Bohinjcem, odvetniku, Eriki Žnidaršič, skratka kar vsem lepo po spisku, čim več jih je, boljše bo. Ker to je realen lajf, čeprav je težko uganiti ali zadeti, ali je Jezero ciljalo na to, da bi prikazalo čim bolj realističen lajf nekega kriminalista in vseh, ki krožijo okrog njega. Svet sicer tako deluje, a ga redko posnamejo. Jezero je bilo serija o Tarasu Birsi, ki ni želel niti na novoletno zabavo, potem pa je še fasal primer, povrhu med zalimi gorami, da je bilo še toliko huje, ker bi on najraje na svetu spet plezal. In, če smo iskreni, spet pil alkohol. Ja, saj ga, tako daleč gre, da cuzne enega, niti en štamperlček, pa ga že vozijo v kliničnega. Pa gre tečt in vse skozla. Ker za to gre. Za kozlanco. Tam je rešitev. Ali kot smo brali lahko včeraj na MMC-ju, kjer so se spraševali, kako blizu smo bili prohibiciji v Sloveniji, in izvemo, da ga je že Ivan Cankar tako najebal kot Taras Birsa (in sošolci razreda 3.B), ko so ga poslali na terapijo z vodo in mlekom v Kranjsko Goro, od koder jo je že prvi dan romal nazaj v Ljubljano, kar je pojasnil z: »Vsi me vidite ob vinu in puncah, nihče pa me ne vidi, ko cele noči hodim gor in dol po sobi in kujem stavek na stavek. Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec.«
Točno to. Noben od nas ni kriv, da je Slovenec. Zato ne moreš biti obsojen. Si pa lahko sodiš sam, kar je vedel že dobri stari Ivan. Še zlasti, če si v bistvu ti najboljši lik, zgodba, vse v neki življenjski epizodi. Ker to, kar je pripravila Nataša Barbara Gračner je življenjska epizoda in epizoda življenja. Ljudje, pa ona je glavni lik. Če bi gradil kontra in spisal akcijski krimič, bi Golob morda še bolj raztural. Morda je Karin Prelc glavni lik. In vse ljubice, ki jih je nažvakal njen mož Rajko Prelc, ki je imel samo to nesrečo, da so ga klicali Rajc, kar je preblizu Prelc in smo včasih že, tepeč se po glavi, skoraj zamešali, kdo je kdo. To bi bila štorija! Seveda je obrat rahlo politično nekorekten, ker je Prelc, Rajc, karkoli že, resda velika moška svinja v pilotnem delu, ampak je potem tako krhek na operacijski mizi, ko ga zadane možganska kap, ker je imel visok pritisk, da je na koncu žena tista, ki je grda, ker ni prenesla, da je umrl njen sin, em, Bojan, Borut, nekaj takega, on pa se je flodral po drugih, kar je še šlo, dokler ni prišla osemnajsta ljubica, taka lepa, fina, blont, novinarka, povrhu noseča. E, takrat se je pa gospe Prelc snelo. Vse je pretrpela, to bi bilo pa tumač. In bi bilo vse okej, ajde, rezanje glave, ker bi rad vrgel nago truplo v reko, ni okej, ta je res adijo, še bolj kot tista, da je gospa Prelc bila nekoč skoraj gospa Rajmond Debevec, tako dobro je šicala, da bi, kdo ve, morda nastreljala medaljo. In bi pač bilo ženska vs. ženska in zdravo, če ne bi mimo še lazil tipček, ki je lazil za novinarko, ker je zlazil in zgazil svoj lajf. Če to ni bedna smrt, ne vem, kaj je. Ker si pač »šel mimo«. In bum šus.
»Če sem čisto iskrena, sem mislila, da boš prišel prej,« je serija, zaradi katere bi se Taras Birsa moral morda sam zabrisati v Jezeru. Tu ga je najbolj fasal. Da ga ena taka gospa Prelc tako žali? Uf. No, saj, scenarij ji ni pomagal, ko je potem dodala, ko je vse pojasnjevala: »Začetniška sreča, ne precenjuj me, glede tega sem popolna amaterka.« Razen če bi morilka imela tak spič pripravljen, je malo verjetno, da bi kdo kaj takega zinil, kadarkoli. Ampak kar je zadelo, je bila mračna iskrenost, pa zatohla maščevalnost in morilska sla, v kateri je sicer vse črno in zlo, toda Jezero je dobro, četudi srhljivo prepozno, v tem, da na neki točki gospo Prelc celo razumemo. Lahko se postavimo v njeno kožo, ne da bi jo opravičevali, ampak da bi bili empatični, ker pač to znamo, ker naenkrat je bila gospa Prelc in žrtev in storilec hkrati, kar je resna jeba. In ko se to zgodi slovenskim likom, ostane le še ena. No, dvoje, kar sem že pisal. Črtomir je šel v Akvilejo ali kam, za mašnika, oznanjat vero na sveti. Gospa Prelc se je odločila za drugo opcijo. Tisto, našo. Tisti odgovor iz Kajmaka in marmelade, ko se na pizdarjenje klasičnega soseda, da kdo se vozi z jugeci zadere, tip z naglasom zadere »vi pa delateeee samomoreee«. Delamo še huje. Umore s samomorom, kar je, v luči nedavnih dogodkov, preveč realno in boli, četudi je to tv serija, ki bi naj bila, v neki svoji osnovi, razvedrilo. Kot je tudi ultimativni citat, eden od dveh, ki si ju bomo mogoče zapomnili (mimogrede, v seriji je “fukaš” z mojim možem, ne “seksaš”)
In Jezero je bilo točno to – razvedrilo. Po naše, a na tuj način. Bila je serija, ki si je upala dovolj, da si je zagotovila nadaljevanje oziroma dve. Zasluženo? Pa ja. Da, bil sem navdušenec nad tem, da imamo nekaj, za kar si je nekdo, pardon, cel kup ljudi upalo zastaviti besedo (okej, in denar iz rtv prispevka, vseeno ne pozabimo). In za to pokasiral nekaj smeha, večinoma pa itak ni bilo Jezero tako zelo pomembno. Je pa šest nedelj poskrbelo, da smo si vzeli čas, da je Nika Rozman naučila Sebastiana Cavazzo zavezat kravato.
Kar je dobro, je to, da se pogovarjamo lahko o vsebini, pa četudi ima ta luknje, ker se izkaže, da je Birsa lovil toliko napačnih sledi, pa farmacevtska industrija (aja, em, zakaj so že ubili dekana, kaj je že bilo tisto, eeem?), pa domačini, pa prastari arhivski problemi, pa iskanje rešitev na, od vseh placov, britofu (noben še primera ni rešil na britofu, znajo pa pomagati sedmine, čeprav se bodo Žale še vrnile Birsi, mimogrede, da namamimo za naprej) da se je, khm, zaplezal, kar glede nato, da je planinec, vodi k temu, da naj mu nekdo izbije iz glavo planinarjenje, ker se zna povzpeti le še na, em… Potrebovali smo Jezero, tudi tako serijo, ki je imela proti koncu vedno več lukenj in tudi scenarij, ki mu je šlo morda celo na roko, da ni bilo še kake epizode več. Potrebovali smo ga, da vidimo, če znamo. In, ja, znamo. Jezero ni popolna serija, ni idealna, je pa lahko izjemen začetek – kot že kaka prej. Le da tokrat dejansko je, ker bo sledil Leninov park.
Jezero je bilo, kot pove Birsa na koncu, ledeno mirno. Da ne ostane nič drugega, kot da greš najprej na »eno močno kavo«. Še zlasti, če nekdo, kot tokrat Tina Lanc, reče »jaz častim«. In Tadej Golob, ki je napisal trilogijo, zaenkrat. Težava edina je ta, da je Leninov park še bolj konfuzen in da je Dolina rož morda boljša. Ampak… Boljše to kot nič? In to ni le boljše kot nič. Jezero ne bo na vrhu slovenske popkulture, je pa dalo vedeti, da lahko imamo popkulturo, kjer dejansko konzumiramo vsebino. In že to je ogromno. Zato, bravo.
P.S. Hvala vsem, ki ste brali in sledili povzetkom po vseh šestih delih. Bom vesel odziva. Hvala!
Prišel bo (em, v bistvu že je) dan za Taras Birsa, s.p. Naj bo to, za zdaj, zadosti. Da se ne bomo skupaj zaleteli v spoiler (kvarnik). Vse ostalo je itak že v Dolini rož, tretji knjigi Tadeja Goloba. Ampak, ja, prišel bo dan, ko bo Taras Birsa imel le en sendvič v predalu družinskega volvića. Prišel bo dan, ki si ga višji inšpektor itak že zdaj želi. Da bi bil sam. Da bi vse rešil sam. In da bi, daleč najraje, rešil sebe. Najbolj in predvsem sebe. Ampak do takrat, najprej, mora Taras Birsa rešiti primer Jezero. Več je sendvičev, več je trupel. Zdaj že drugo, tam, v pravljično morilski bohinjski belini. In več je trupel, več kot je sendvičev, (še) boljše je Jezero. Zdaj, po tretjem delu, legitimno top serija.
Pustimo, za hipec, da je bil kar malo ciničen tisti oglas za slušne aparate med (edinim, hvala bogu) oglasnim blokom, ki je, povrhu, zelo slabo tempiran. Dejanski oglas, ja, za slušni aparat, čeprav se je že Jure Mastnak dobro pošalil po prvem delu, ko smo ugotovili, da bo Sebastian Cavazza momljaje razdiral razklano nrav Tarasa Birse. Pustimo to. Pustimo tudi, da je bila akcijska scena na Metelkovi, kjer je maestralni Petja Labovič v vlogi narkomana plazil gori nad, em, če se dobro spomnil, Channel Zero (ali pa se mi je samo dozdevalo, po svetlem se Metelkove spomniš še manj kot punoč, dokler te škifi na peciklu ne ustavijo in napihaš za 300 evrov, polovička), posneta tako, kakor so pač pri nas posnete akcijske scene. Malo se vidi in še slabše sliši. Ampak saj to ni poanta Jezera. To ni akcija. Nobenega yipikaieeee madafakaaa. Nak. To je resigniranost s pištolo, značko in kofetom.
Poanta Jezera, v skrbni režiji Klemna Dvornika in Matevža Luzarja, ob še bolj skrbni scenaristični pomoči, ki je rezala previdno (Taras in Alenka imata le eno hčer, denimo, v knjigi imata dve, kar še bolj utesnjuje Tarasa), je razreševanje sebe skozi razreševanje umorov. To je ta skandinavski princip, prestavljen na alpski noir. Ali pa na Jesenice, kjer se seveda noben primeru na svetu ne bo rešil (še manj na Koroški Beli, ki, bajdevej, Brajc, ni na Koroškem), pa čeprav morajo, če morda niste vedeli, številni na Jesenice. Tudi iz Kranja v bolnišnico, denimo. Saša Pavček se v vlogi Simone Natek briljantno znajde, kraljuje med policami, kjer Osterc in Brajc seveda ne bosta rešila primera. Bosta pa šla po sledi, primer se je začel razreševati tako, da bo mapa še bolj debela, vmes bo Brajc ruknil enega za na pot pa enega za zdravje, nato pa na sled za izginulimi otroki, kužki, narkiči in dekani. Aja, pa punci brez glave.
Seriji uspeva držati zgodbo, vendar ne vselej linearno in nikakor predvidljivo. Poanta je, da moramo ves čas ponavljaje vedeti, kako se vse vrti okrog Tarasa, četudi on noče, da bi se. Niti malo. Zdaj, koliko empatije ima tip… Ne veliko. Joj ne. Saj mu je žal za ženinega sodelavca Rajka Prelca (Matjaža Tribušona), ki je živel polno življenje, preganjal študentke dokler je šlo (in šlo je!), ampak saj ne more niti ženi res stati ob strani, če ga že doktor, ki je ravno malo prej rekel, da Prelc nima nobenih šans, da preživi trombolijo (ali nekaj takega), sprašuje, ali je že našel morilca. Doktor. Minuta prej »pokličite reanimacijo«, zdaj pa tole. Fiši-fiši, ni kaj. No, vseeno pa to ne pomeni, da v familiji Birsa odpade družinski Bad Kleinchircheim, ta metafora, simbol, sinonim za nedosegljivo življenje. Smučanje? Ne. Nasankali bodo, če bo šlo tako naprej, vsi.
Ker gre za tedensko serijo, je treba delati zraven Jezera. To ni kokice fest. Slovenske filme in serije, tu se dela zraven. Mhm. Se spomniti, da je bil avto, tisti zasneženi, parkiran pred hišo gospe (Marije Stropnik), ki je tudi našla truplo. Brez glave, če ste slučajno že pozabili. In ko izvemo, čigav je avto, da ima stvar predzgodbo, spet droge, spet fiši fiši liki, in ko se gre znova iskati dekana faksa, se stvar premakne. S šusom v glavo. Tako to je pri nas. Če boš kamen samo gledal, ne bo nič. Pošlataj ga in si na sledi. Premakni ga? Uf. Ampak Taras Birsa lahko kamen, em, tajnico samo pogleda. Pa bo vse povedala. Tudi zasebni naslov brunarice. Mhm. Seveda, gospod Birsa, takoj. She gigles, bi pisalo v angleških podnapisih. Kako je že rekla žena Alenka v pilotu? Da bi vsi priznali, tudi tisti, ki niso ničesar zakrivili. Mhm.
Itak je pa motiv, tagline, moto, slogan te serije tisti kleni, domači, naš. Saj veste, kateri. Tiha reka bregove dere. No, siva brada, sivi lasje, fejst jakna in genialni občutek za tajming itak pomagajo. Golob je ustvaril Birso, ki bi skoraj bil kliše, pa v zadnjeh hipu nikoli zares ni, Cavazza je to zaštekal in zato se ženski liki topijo. Ravno dovolj je pizda, ravno dovolj odsoten in tih, nemo bolščeč nad Ljubljano (scena s kavo nad bloki je nevarno blizu koncu mega bondijade Skyfall), da ko za hip pokaže kanček empatije, goli minimum, e, takrat hara, vse mu jédo iz roke. Da, tudi Tina Lanc. Dokler je bila, kar v bistvu je, dobra, marljiva, študiozna, profi, kolegialna kriminalistka, je neomajna. Se je Taras, vajen drugačnih časov, skoraj boji.
Kaj šele Osterc in Brajc. To je v knjigi opisano bolj na široko, vsaka kava, vsak pogled, vse premika moške like v post #metoo čase. Ampak ker nenadkriljiva, sijajna, perfektna Nika Rozman navdušuje, kaj, zmaguje, uspeva lik Lančeve kot poosebljeno zrcalo (tako, sferično, Kosovelovo) odsevati partnerja Birso. Na njej se vidi, kdaj Tarasa žre in kdaj bo, em, žrl. Kupi jo, skoraj, s sendvičem. Po sendviču iz folije, saj vemo, smo frendi. To je kolegialnost. Seveda nista šla na Gorenjskooo, kjer goreeee soooo na končni izlet, ampak za hip pa sta ugotovila, da sta vedno več časa skupaj. Na samem. Ko je ravno Taras pomislil, da gospodična Lanc pležejo vsaj 2% tako zavzeto kot on sam, ga ona milenijsko ob vem-nadmorsko-višino omembi prvega brega zakolje z: »Ne, Peakfinder«. Ja, aplikacija, ki pove, kateri hrib gledaš. Aplikacija, Taras, ne nos in odrgnjena kolena. »Ne bi ti Peakfinder pomagal v steni pri minus 25!« je bumerang, s katerim si pri milenijcih težko uspešen.
Na tej točki bi Jezero skoraj padlo in postalo karikatura, ko Lančeva prosi »a me boš enkrat peljal na Triglav, da bom postala prava Slovenka?« (se je še kdo spomnil na dalmatinsko tako mlada, pa že Slovenka?), vendar prav to potrebuje, tu sta Dvornik in Luzar zmagala, ko sta presekala njuno romantiko. Najprej Taras pove, da je Triglav le še Disneylandl. Potem pa… Pištole ven! Ja. Dekan je hin. Šus v glavo. Luknjica v sencah. Papa, sendvič. »Ne bi moglo bit’ boljš’,« odgovori Taras svojima cenjenima kolegoma Ostercu in Brajcu. Seveda je Lančevi, ki se je skozlala (ne da bi si pokozlala lase, impresivno) nerodno, lahko le upa, da bo pingo sok, če ga je Taras nabavil, rešil situacijo.
Tretji del Jezera je pokazal, koliko si je ustvarjalna ekipa upala in kakšno zaupanje je dobila ter upravičila. 750 jurjev (za celotno serijo, šest delov) ni tako majhen denar za naše razmere, seveda je v svetovnih čisti drobiž, kjer en tak del košta 500 jurjev na, em, Danskem, ampak gre zato, da je tretji del pokazal, da Slovenija vse to zmore in zna. Zna. Je tako mega oh in sploh dobro kot v tujini? Ne. Seveda ne, saj ne more biti. Ni še vse Prešeren, čeprav tudi je, kot smo ugotavljali prejšnji teden. Jezeru je vseeno uspelo, da z dodajanjem likov in lokacij ne odzvame bistva serije, ki ji vestno slediš iz tedna v teden. Dejstvo, da število gledalcev po podatkih, ki jih imam, ni padlo (obakrat po 230 tisoč gledalcev), veliko pove. V tujini bi takoj naročili drugo serijo (Leninov park) z možnostjo tretje (Dolina rož). In bilo bi vredno, ker bi vse to radi gledali še. Morda se zdaj »malo preveč vleče«, ampak bo toliko bolj vredno v drugi polovici, ko se bo zgodilo vse, še več in še več zatem.
Jezero ni toliko serija o razreševanju umora (no, zdaj umorov), kot serija o odnosih, hierarhiji, delovni (ne)profesionalnosti, razliki med urbanim in suburbanim ter, najbolj od vsega, o tem, kako ti lahko »kredit, služba, usi frendi so šli tako al drugač« vzamejo severno triglavsko steno. In v tem se lahko, iz nedelje v nedeljo vedno bolj, najde vsakdo od nas. Do naslednje nedelje pa… Naložite si Peakfinder, tecite do (vašega) Zaloga in, za božjo voljo, ne jemljite kredita.
Oče in hči trenutek
Mojca: »Kje si laufal?«
Taras: »Do Zaloga pa nazaj.«
Mojca: »U, dolga!«
Taras: »Trinajst pa pol!«
Mojca: »Dober si.«
Taras: »Kar uredu. Lohk bi šla kdaj z mano, a?«
Mojca: »Mogoče enkrat pa res, čeprav po moje sem prehitra zate.«
Taras: “Se bojim ja.”
Brajc & Osterc »A se nisi mogu u drugmu štuku ustavt, saj si vedu, da te boma dobila.« – Zadihani Brajc narkomanu med lovljenjem
»A vidiš tole? Če ga boš sral, bo tle not po nesreč še nekaj z najine zaloge padlo, tako da ne bo dost za Celje, ampak direkt za na Dob.« Nezadihani, ampak fejst na meji vsiljiv Osterc
»A ti si seronja!« Brajc, ki je stopil v pasji drek, kužku, avtorju pasjega dreka
Najbrž bo, draga, cenjena, “naša” Ana, “pismo” res še najboljša oblika. In to v tej, e-obliki. Ker dobro, saj v bistvu niti ni pismo. Ker… Pač. Že zato, ker ga ne bova brala samo midva ter poleg naju še ona navihano firbčna gospa na pošti, ki si krajša čas z odpiranjem kuvert, medtem ko narod s položnicami čaka v vrsti in si kupi še one zadnje čunga lunge, da bi bil svet malo bolj… Znosen. Pa… Veš, kaj? Svet je zaradi takih ljudi, kot si ti, ne samo znosen. Svet zna biti kot preval, ki ga spontano, po sto letih za štos narediš, čeprav veš, da imaš preveč kil in da boš vmes prdnil, si nategnil trtico in pošobal parket. Ti si, Ana, ta preval, ki ga nisem naredil sto let.
Prekucnil sem se. Hopla. Glej, kako lahko je. Ni popolno, eh. Narediš nekaj, na kar si pozabil ali pa nad tem obupal. Pa je… Tu. Vselej. In se počutim preklemano dobro, ker verjamem, da bi ga ne samo moral, ampak da ga dejansko bom. O, ja. Ti si, draga Ana, moj preval.
Saj ne rečem. Lahko bi te, kaj pa vem, povabil, sfehtal, nakičkal za intervju. Sem ipak ta kaliber, da bi te res. Morda… nekoč, nekje. Z veseljem, če boš za! Ko se bo vse malo umirilo. Ko boš, kot zdaj pred Pohorjem, nekje v Avstriji, tri dni daaaaleč stran [mimogrede, Avstrija je tudi zate očitno rešitev tako kot za večji del Štajerske)]. Kar pa, joj, prosim, ni enako kot: bom počakal, ko bojo vsi drugi pozabili nate. A-a.
Prej bolj dvomim, da se bo umirilo do točke, ko bi najin intervju res – ratal. Iskreno? Bojim se namreč, da nama ne bi. Zakaj? Uf. Težko in nefer bi bilo, če bi sodil le po tvojih mini, flash intervjujih na TV Slovenija s Polono Bertoncelj ali pa s Slavkom Bobovnikom direkt v živo za TV Dnevnik. Ali pa z vsemi časopisnimi kolegi, ki jih poznam, pa mi nikoli niso omenili tebe in tvoje zgodbe. Itak pa ste vsi, ki takoj po vožnji daste intervju, za moje pojme iber carji. Ljudje z adrenalinom v glavi.
Sam sem smučal le v osnovni šoli in to tako slabo, da… Če bi mi kdo rekel, naj še pred celo državo kaj povem o tem, kakšni so moji občutki… Bi prosil za lavor vode, šestnajst pirov ali nekoga, ki bi vsaj nabavil vso to mojo opremo, lahko za bakrene kovance, kupite, nesite, ker se jaz tega več ne grem. Predragi musklfiber!
Pa še en drug problem bi imela. Ne vem, kako bi sploh prišel do besede! Ha! Pa hvala bogu. Toliko športnih intervjujev sem naredil, ko je bilo treba vleči iz sogovornika. Pridevnike sem si lahko bil narisal. Ti pa… Dras! Šus, nič te ne ustavi. No, če si slučajno že doslej dobila občutek, da mislim, kako ful na veliko govoriš [in kao nič ne poveš]. Eh! Kje pa! Govoriš resda kot navita, ampak s tistim tonom, da se mi zdi, kot da sem v gimnaziji in si ti naša blagajničarka, ona sošolka, ki že novembra šopa s podrobnostmi maturantskega plesa. Ne ker bi bila hudobna ali pedantna. Ne. Ker želi biti dobra. In v tem je poanta. Zdi se mi, da te nekaj kakor poznam.
Ne samo, ker si rojena, tako kot jaz, v Slovenj Gradcu in to skorajda natanko mesec dni za mano. Morda ima kaj to s tem, ono, nadvesoljsko. Hm… Ne verjamem v te stvari, sploh pa to ni pomembno. Zakaj se mi zdi, da te poznam? Ker o tebi ne vem skorajda nič, pa sem nekaj kakor že slišal zate. Kako vem, da si rojena v Slovenj Gradcu? Ker sem te kakopak poguglal. In, zanimivo, o tebi kljub temu da cela Slovenija zdaj ve, da Ana Drev dobro smuča, nisem našel kaj prida veliko, res pa je, da nisem šel na “Page 2” pri zadetkih, ki jih je našel striček Google o tebi. Nisem baš ekstra voajer. Preklikal sem tri povezave, našel nekaj malega informacij, skušal najti tvoj facebook bilokaki profil [ne tvoj osebni], da bi izvedel še kaj o tebi. Pa nisem. Razen tega, da si bila na filofaksu. In da si, aja, ta me je res bolela, bila deveta na veleslalomu na olimpijskih igrah v Torinu.
Ni finta, da meriš sebe po uspehih Tine Maze
Pismo! Jaša! Tale zadnja me je res povozila, ker sem tiste igre dokaj pozorno gledal. Ampak spomnim se – poleg Pavarottija – samo tega, kako nefer se mi je zdelo, ker Jure Košir ni dočakal slovesa na igrah — kar bi si v vsakem primeru zaslužil. Ampak dobro. Ker sem že klikal tebe, nisem šel gledat, kje je bila na tisti tekmi Tina Maze. Okej. Ne takoj. Bolj me je zanimalo, koliko ti je zmanjkalo za kakšno mesto višje. In šele nato sem opazil, da je bila Tina Maze tri mesta za tabo. Tri. Za. Tabo. Hm. In to me je… dokončno povozilo. Ne v slabem smislu. Ni finta, da meriš sebe po uspehih Tine Maze. Itak da ne. Samo.. Ti, Ana, si bila deveta! Vau!
Ampak nič od tega ne bi bil vedel, če ne bi bilo tvojega Flachaua dobra dva tedna nazaj. Ravno tisti dan, ko si ti vozila prvi tek, sem jaz peš lazil gor na Pohorje. Po tej progi, ja. In se spraševal, pismo, bo letos sploh kdo prišel, pa tudi če bo, ali bo sploh sneg… Takrat je ravno pritisnil dovolj mraz, da so lahko bruhali sneg. In ko sem prišel dol, prečekiral mobitel, sem drvel domov, v center Maribora, da bi prižgal tv. In potem ti! Vau! Veselil bi se, če bi taka uvrstitev uspela hologramu. Ali nekomu, ki je ponaredil slovenski potni list.
Glej, smučanje spremljam relativno površno. Prihajam bolj iz fuzbala, kjer se na skijanje, saj veš, gleda malo… Postrani. Pa skušam biti čim bolj športno, kulturno, družbeno razgledan. Ja, sem tvoj letnik, zato sem se kot mulo čudil, zakaj poslušamo o Križaju in Stenmarku, ko pa so se dogajali Lillehammer, vražje Slovenke in Primož Peterka in kasneje hokej… Zdelo se mi je, vselej, kot da imam smučanje kao premalo rad. Ker je bilo zame smučanje dokaj kruto.
Dal sem skozi osnovni tečaj smučanja v drugem razredu osnovne šole, ko so bile zime še take, da si s prstom začudeno kazal na snežni top ne pa na naravno plato snega. Ker je mama po moji smučarski diplomi, ki sem jo ponosno prinesel domov, rekla, da ni šans, da gre na smučke, je foter vzel svoje stare dile, za katere bi še Križaj v svojih cajtih ubijal, ker bi bil nažgal vse. In sva šla z atejem smučat. Z gondolo na vrh Pohorja. Foter ni vedel več točno, kam in kako. Meni se je “bejbika” zdela preenostavna in prepoložna, ker smo jo prevozili že na tečaju. “Grema tu!” sem hrabro pokazal fotru. Kaj naj bi ata? Rekel ne? In sva šla dol po Bolfenku, vzporedna proga dobri stari “fiski”, kjer je bila originalna Zlata lisica. Ne vem, koliko si slišala o njej. Vem pa, da je zmagala že vsaka, ki je sploh prišla v drugi tek. Strmo za popizdit! No, in po skoraj taki, črni, vratolomni progi sva šla dol jaz in foter. Grizla kolena, plužila, se ubijala s progo… Ono, ko imaš rad ateja, on tebe, a čutiš, da sva razočarala drug drugega. Ne vem, če bi sam zmogel kaj takega za svojega sina, če bi ga imel. Da bi bil pred njim neroden in pred mano? Hm. Čemu? Da bi si dokazala, da sva kaj bolj… Slovenca?
Nikoli nisem smučanja niti približno osvojil. Ko sem se dal v smuk prežo, sem vedno pogledal med noge, če sem si slučajno tam pri riti strgal kombinezon. Drsal sem dve zimi ornk, da so me vabili že v hokejsko ekipo, pa me je bolj mikala fuzbalska žoga. Ampak ja. Ko smo šli v tretjem razredu osnovne šole na Ribniško kočo, so nam frocom prepustili odločitev, da izberemo težavnostno skupino. Ker se je meni vseeno navkljub vsemu zdelo, da je moj ata Ingemar Stenmark, jaz pa Bojan Križaj, sem šel v nadaljevalni tečaj. Za ateja! Za familijo! Za narod!
In to z vsemi oonimi. Ki so imeli ta boljše pancarje, vezi pa take, da se je smučka odpela, če si plosknil. Uf. Jaz sem šele dobil prva smučarska očala, oni so že imeli blindirana. Jaz sem smučke tiščal z rokami skupaj, oni so imeli oni elegantni trakec. Iz Avstrije. Isto kot v šoli. Meni so se lomile one voščenke Duga, oni so nastavljali dolžino z Jolly.
Njihove palce so snegu rekle “hvala lepa”, meni je sneg rekel “ko te jebe”. Mislim, da je to bil moj največji polom v prvem delu osnovne šole. Travma. Še danes. Kaki focn v fris. Vsi so me čakali, se guzili s svojimi perfektnimi zavoji [to je bilo še pred curving smučkami] in mi vselej pobegnili. In ko so me zehajoče in živčno čakali v vrsti, sem se praviloma zaletel naravnost vanje, ko se je mentor, ki je sicer videl, da se mučim, a ni imel srca rečt “alo pubec, ti si bolj za sanke al pa vrečko”, potrudil z “Jaša, saj ti gre, samo daaaaaaj….” Je že bilo prepozno. Jebiga. Dras! Direkt vanje!
Ko smo imeli nato v četrtek — saj veš, v petek greš iz šole v naravi naposled domov — še sklepno tekmo in sem jaz tekmoval v, kot bi se temu profi reklo, “prvi jakostni skupini”, sem izbral položnejšo progo. In bil… Ne vem. 52, 68, tam nekje. Groza. Nekje na pol proge se mi je zdelo, da je nekdo stopil za mano in me potisnil. In ker sem za klic domov na telefon na žico prišel na vrsto ravno v četrtek, sem nekako komaj zadrževal solze, tam, za šankom, prav spomnim se koče in vsega… Nisem imel srca povedat’, da bi najraje smučke polomil. Raje sem, ko smo prišli domov, povedal, kako smo v naši sobi postavili ultimativni rekord. “Pa kaj ste čisto zmešani? Kak se niste zadušili?” je kričala mama, ko sem ji povedal, da smo imeli vsi v naši sobi ene-te-iste zokne skoraj celi teden in da smo bili solidni drugi, ker so nas prehiteli v sosednji sobi, kjer si zoknov baje nikoli niso sezuli. Le na radiator smo jih dali potem tretji dan, ker so bile nogavice že vse preperele.
Kasneje se nikoli več nisem oglasil, ko je šlo za smučanje. Na športnih dnevih sem praviloma smučal sam in imel raje dirke sam s sabo. Na sedežnici sem si lagal, kako bom pa zdaj pravilno zavijal. Kot oni v reklami za Nekermann cote. Dejansko pa sem si mislil: “Dvakrat še sedežnica, pol pa hot-dog!” Užival pa sem res iskreno, ko sva šla z atejem na Roglo, saj sem ga imel cel dan zase. Med tednom je delal v Ljubljani in… To je bilo nekaj, kar je bilo najino. Nisva znala smučat, najbrž so se nama vsi režali in kazali s prstom na naju. Ampak jebiga. Pač. Ko sem dobil tisti hot-dog ali pico… In mi je ata razlagal svašta… Sem užival na polno. To je bila moja zmaga! Ata in jaz. Še najbolj pa, ko sva se peljala domov, osvobojena trdih pancarjev in sva poslušala muziko in mi je ata tumbal o Catu Stevensu, Woodstocku in tem. Pancarji? Poslednjič sem jih sezul pozimi 1999/00, v osmem klasu. Ne spomnim se ne dneva, ne trenutka, ne nič. Pa sem nagnjen k velikim gestam. Saj si lahko misliš. Kot ti v Flachau. Ko ti končno rata!
Ko sem jaz obupal nad smučanjem, si ti šele začela!
V gimnaziji sem nato vselej trdil, da je bolje zapravit keš za feršterker in kitaro kot za smučanje. Ker pač… Nisem imel tistih glej-kje-smo-vse-bili izkušenj, ki jih ima folk, ki smuča med gimnazijo in sploh kasneje na faksu. Grejo v Badkleinkirhajm in Francijo in… Potem poslušaš vse tiste zgodbe, ki ti nič ne povejo, oni pa se režijo kot kreteni. In se počutiš, ne vem, kot neki polulani mešanček poleg samih dobermanov. Šele na športnih dnevih v gimnaziji, ko sem šel vselej na pohod [alternativa: smučanje/drsanje], sem našel svojo sredino. Užival sem v tistem lazenju gor. Na borovničke! Ha! Nisem imel špeglov, nisem imel neke posebne bunde, nisem imel vsega tistega, kar bi te naj delalo kul. In takrat nekje, leta 2001, si ti prvič štartala na FIS tekmi, kolikor pravijo podatki in kolegi novinarji. Ko sem jaz obupal nad skijanjem, si ti šele imela iber upe.
Kasneje me je bilo najbolj strah, da bom naletel na punco, ki smuča. Jaz pa kao ne. In ja, tisti dve, resni, sta dejansko smučali. Ampak, hvala bogu, s starši. Ne s tipi, ki so Bode Miller ali Ted Ligety. Ali Boštjan Kline. No, vsaj tako sta mi povedali. Tebi se najbrž zadnji sanja, kako je, če si z nekom, ki smuča, ti pa ne. Groza. Počutiš se impotentno, nesocializirano, neslovensko, revno… In še in še. Če ne smučaš, nisi naš. Ali nekaj takega. Zato sem vse bolj previdno spremljal vsaj smučanje po tvju. Ko sem potem študiral v Ljubljani, sem si posebej naštudiral posebne rituale za januarske presežke, ki so praviloma povezani sicer z moškim smučanjem. Adelboden. Wengen. Kitzbühel. Schladming. Za Adelboden sem recimo sprejel dejstvo, da bo Urban Laurenčič imel vedno raje smučanje kot fuzbal. Da se najdejo taki ljudje. Pazi, jaz. Prisluhnil sem mu… In kupil zgodbo!
In potem Wengen. Tega sem si želel gledat s fotrom in mi je večinoma ratalo. S prstom sem kazal v tv, ko se je vlak peljal čez oni most! Za Kitzbühel pa… Vse odkar je Kristian Ghedina takrat naredil tisto akrobacijo — ko je bil zadnji skok še takšen, kot je bil — , sem se zaklel, da tega ne bom zamudil. Pa sem zamudil tudi kdaj, ne rečem. Ampak še dobro, da sem si to bil rekel, ker če si ne bi… Ne bi nikdar tako zavzeto spremljal Schladminga. Ko sem bil v Ljubljani, sem se naučil nekaj skuhat med obema tekoma. Praviloma v ponvi. Ali pa v toasterju. Pač nekaj. One zmrznjene cordon blue! Ha!
Zato sem našel ljubezen do smučanja, počasi, nazaj. Po svoje. Imel sem travme, saj si lahko misliš. Že zaradi Ribniške, pa potem zaradi dveh punc. In to jaz, ki se spomnim, da je imela Katja Koren številko 66! In vsega kičkanja Tombe in Koširja. Kako sem navijal! Uf! Nikoli pa nisem šel na Zlato lisico. No. Skoraj nikoli. Priznam. Me je sram? Ne, niti ne.
Mi se itak samo štulimo poleg
Ker nisem s tem gor rasel, ker nisem imel te druščine… ker sem znal samo plužit, ker nisem imel prave bunde… Nisem hodil. Do lani, ko sem tja moral službeno [novinarsko]. In ja, na veleslalomu je res bilo krasno. Bog ne daj zato, ker je Tina Maze pred vsemi nami padla na ksiht in si v tisti mučni parsekundni tišini slišal, kako bus #6 speljuje tam pod vzpenjačo… Ne. Zato ker… Je Lisica kao… Pač. Naša. In je res. Pod nosom jo imamo. Zato ko mi je Ana Kobal v nedeljo odgovorila na tvit, da ono, kak lahko gledaš po tvju, sem se ji na pol zlagal, da prebolevam angino. Pa saj jo res. Lahko bi bil tudi mariborski dasa in naknadno nalagal, kako sem itak vedel, da bo slalom odpovedan. Želel sem prit’ v soboto. Res. Pa sem moral na Brnik nekoga pobrat’. Sem pa zate, ne moreš si niti mislit, kak’ hudo fejst, navijal v avtu z Valom 202. Drl sem se, kričal, ihtel. Ni, da ni.
In nato isto doma. Ampak ne, nisem navijal (samo) zato, ker je pač Lisica. Eh! Ne. Tista sobota, tisti 17. januar 2016… Me je… Ne vem. Spremenila? Naredila? Predrugačila? Ko si tam stala in zadrževala solze in je Tomaž Hudomalj nizal tvojo biografijo [in to zelo dobro, mimogrede]… Me je… Prevzelo, oblilo, napalilo. Bila si tista sošolka, ki je bila marljiva, pridna, naravna, nenarejena, iskrena, naša, pa ji je naposled ratalo. Kdo ne bi jokal? Pa za drugo mesto. Kaj šele, če bi zmagala… Pustimo, ja. Viktoria je super dobra. Manjkajo Anna, Tina, Mihaela… Pa jebeš to. Kogar ni… Ga pač ni. Nič manj ni štelo tvoje veselje.
In potem si začela dajati izjave. In… Nisem te poznal. Vedel sem za “Ano Drev, ki tekmuje in je baje še najboljše, kar imamo po Tini Maze, samo niti približno tak dobra”. Ampak to je bilo toooooliko več. Govorila si, ja, z vsakim intervjujem bolj kot navita. Ti. Taka, kot si. Nič narejeno, nič “medijsko zaspinirano”. Ti. Intervjuval sem kar nekaj športnikov, med drugim tudi Elvedina Džinića, svojega soigralca v mladinski šoli NK Maribor [skupaj sva bincala sedem let], ki ga je Matjaž Kek peljal na svetovno prvenstvo. Recimo, Cristiano Ronaldo je najina generacija. Ampak nikoli nisem dobil tistega občutka, veš, hej, ta oseba je pa toliko stara kot ti. Zdi se mi, kot da nisem hotel na obletnico mature. Potem pa pridem tja, po 15 letih, in vidim, vpijem, začutim tvoj uspeh. Ki je samo tvoj. Mi se itak samo štulimo poleg.
In potem slišim, berem, vpijam tvojo zgodbo. Talent. Še večji talent. Rezultati, ki obetajo. Poskušaš še slalom. In potem poškodba. Dva meseca na berglah? Bil sem dva dni na berglah, pa sem mislil, da se mi bo zmešalo. In bolj, kot je uspevalo Tini Maze, so se pojavljala vprašanja, kaj bo pa za njo? Cele plahte v cajtngih, teme v Odmevih in ta jajca. Kdo bo rešil slovensko smučanje oziroma, bolj slovensko, kdo ga je bil zavozil. Mene bi ta pritisk ubil, pa ne v smislu, da bi se zabubil, temveč bi vse oteral v tri pičke materine. Že zato, ker ko danes slišiš “Smučarska zveza Slovenije” najprej pomisliš na kravato, drago mizo in neke žnj tipe, ki jim je pomembno, da so sklepčni, ne pa na sneg, pobočja in smučarke. Ti pa… Si gurala. Pa voziš samo jebeni veleslalom. Jebeni zato, ker je osnovna disciplina, ki jo kao vsi znajo. Si kot zadnji vezni v fuzbalu, ki kao zna nekaj, pa v bistvu ne. Si Sergio Busquets Barcelone. Recimo. Dobra. Samo noben v bistvu ni prišel gledat tebe. Ali pa Denis Rodmann v Chicago Bulls. Pomemben člen, ki mu vsi rečejo, da je pomemben. Ti lepo skoči, poberi žogo, podaj in pol si idi zaradi nas barvat lase ali brcat kamermane.
Za mene nisi niti neposušena sliva
Zato si me pritegnila. Ker si zgodba. In potem še pojava. Športniki ste, jebiga, tudi pojave, kar vam itak najbolj tumbajo sponzorji. Morda ti je Andrea Massi naredil reklamo, ko ti je rekel, da si kot posušena sliva. Ne vem. Za mene nisi sliva. Si višnja, ki jo najdeš med češnjami. Sladka, redka, bordo.
Mene bi Massi, če bi bil v tvojih pancarjih, prestrašil. Sem glasen, znam rečt “ko te jebe”, samo Massi ima pač renome. Ampak ti si šla dalje. Do konca. Še enkrat: jaz sem se leta 2001 lepo zajebaval v gimnaziji, sanjal o niti ne vem čem, ko si ti začela v svetovnem pokalu. Petnajst let kasneje sem jaz tu, kjer sem, ti pa si…
No… Šel sem v soboto na razglasitev na Trg Leona Štuklja in žreb številk. Ko si skočila v zrak, sem vzel telefon ven. Kot veliki oboževalec. Pa sem, glej… Edwin van der Sar mi je stopil na nogo na Wembleyu. Slash mi je rekel, da lahko komot še predebatirava malo v Tivoliju. Videl sem štiri finala lige prvakov v živo, par sto koncertov blizu in daleč… Ampak vedno kot novinar. Nisem se prepustil čustvom. Nisem stiskal selfijev [razen, če so to želeli intervjuvanci oziroma njihovi piarovci] ali fehtal za avtograme. Nikoli. Drugi morda so, jaz nisem.
Ampak v soboto sem pa pismo… Dejansko pri sebi upal, da te nekje ujamem. Da ti vse to povem. Pa sem vedel, eh, kje te ma čas, plus, kaj bo te, Jaša, tebe poslušala, ima svoj lajf, svoj folk, svoje obveznosti… Jaz bi res bil en selfie v tvojem življenju. Zato sem raje šel domov. Gledat Tv Dnevnik na ta dobili-s(m)o-osem-medalj zgodovinski dan. In… Potem… Ti tam! Ne zadaj v bekstejđu, ne v VIPu, ne ne vem kje. Ti tam! Mizo stran, kjer sem stal še deset minut prej. In odgovarjaš na vprašanja Slavka Bobovnika. “Kaj pa nisi počakal!” mi je kasneje rekel foter. Vsi so me imeli za malo čudnega, ker sem zganjal tako evforijo zaradi — tebe. In to res jaz, ki sem moral odgovarjat na vprašanja “pa tebi je koncert Beyonce/Muse/Mumford & Sons še dejansko kul, ko jih tolko vidiš?” Razpičkan sem bil, ker ti nisem mogel povedati — vsega tega.
Hm. Pa zdaj, ko sem naflodral spet preveč teksta… Kaj bi ti v bistvu povedal v živo? Ma, bolj kot to, kaj bi ti povedal, bi se ubadal s tem, kako bi ti to povedal. Da bi res zaštekala. Ne bi te tikal kot novinar. Mi na pamet ne pade. Še Elvedina nisem, pazi, pa sva bila soigralca. Tako pa bi te… Tikal. In ti skušal dopovedat’, da… da… da… Da si moja/naša generacija. Da si vztrajala. Po svoje. Stran od vsega tistega cirkusa. Da si vozila svoj veleslalom. In da so vate verjeli ljudje iz Šmartnega ob Paki.
Aja, Šmartno. Enkrat smo tja, med pripravami kot mulci, šli gledat prijateljsko tekmo. Mislim, da so igrali člani NK Maribor ali mladinci ali pač nekaj. Če sem si dobro zapomnil, ima Bojan Prašnikar bajto za golom? Ali nekaj takega? Enivej, vsi so govorili samo o — Praletu. Ki je že takrat bil legenda, ker je bilo okrog lige prvakov in NK Maribor in to in si lahko misliš/veš hudo boljše, kot jaz. In si lahko mislim… Kako hudo težko je bilo. Nisi zvezda v Šmartnem. Kar je že dovolj velika jeba, da si lahko samo mislim, kako je Luki Prašnikarju, ki igra za Rudar Velenje. Potem pa še — Tina Maze?
Kot da bi navijal zase
Ti pa… Si vztrajala. Ne vem, kako. Ne vem, zakaj. Ne vem, čemu. Pa bi rad vedel. Ne ker bi bila boljši nasvet od vsakega horoskopa. Eh! Ampak že tam v Flachauu si bila… Tako stvarna, tako naša, tako… Prepričljivo realna. Saj ima tudi tvoja bunda milijon tistih sponzorskih flekov. Ampak tvoje solze, tvoje besede… In potem si prišla v Maribor in naredila, kar si naredila. Jaz sem rekel fotru in mami, da boš razturala. Navijal sem za tebe bolj, kot če bi bil pod Pohorjem. Ja, vem, v živo je vedno bolje, ampak lani na Lisici sem spremljal vse, samo poteka tekme ne. Enako v Planici. Slabše in manj vidiš. Drl sem se doma in navijal zate. Ker si… Kot da bi navijal zase. Pa ne sebično, temveč za svojo generacijo. Za nekoga, ki se ni šel medijskega cirkusa, ki se ni gural, komolčil, prepiral… Pa ne pravim, da je Tina Maze to delala, kot bi morda kdo razbral. Eh! Super zanjo, tudi zanjo smo kričali. Ampak ti? Ti si… Kot jaz? Boriš se, vztrajaš in verjameš.
Zato si mi ti dala nekaj več. Inspiracijo. Da bi našel nekak tvoj kontakt in te prosil za intervju… In upam, da te kdaj bom. In ja, vem, ne bo mi najbrž ratalo iz tebe spravit tega, kar nosiš v sebi. Morda vidim v tebi preteran ideal… preveč, preterano, prehudo. Ker vem, kako je, ko mene nekdo to sprašuje. Ne gre. Ni tako izi. Razen če osebi blazno zaupaš in verjameš in jo, po možnosti, poznaš še iz časov, ko si bil “niko i ništa”. In ti si to bila točno to za večji del Slovenije, kar vidiš zdaj, ko te poznajo/mo vsi, ki nismo vedeli niti blizu, da si bila prej najboljša dvaindvajseta v Mariboru. Zame pa… Morda si mi bila všeč ravno zato, ker… Ne vem. V tisti zeleni bundi. Brez make-upa. Ne vem, nisem modni guru. Pač, ne vem, zakaj bi v takem trenutku pomislil, da nujno rabiš stilista. Ne ti. Ti pa res ne. Ti rabiš samo ta svoj nasmeh in svojo iskrenost.
Ker si, še enkrat, tista sošolka. Pred nosom, pa je nisi videl. Naša generacija, ki nima glasu, prihodnosti ali neke vloge. Smo, pač. Dobri v nečem, ampak niti dovolj niti premalo. Guramo. Razmišljal sem po tistem tvojem drugem mestu v Flachauu o tebi. Ne tako pozorno kot ta vikend, ampak preizprašal sem se o svojih sanjah iz leta 2001. Kje sem bil, kdo sem bil, kaj sem bil. Torej moj drugi letnik… Zima… Hm. Želel sem si, da bi si nekaj res želel. Recimo ljubezen. Ali pa neko stvar. Kasneje sem našel novinarstvo in pisanje. In tudi ljubezen. In izgubil oboje. Zdaj pa iščem na novo. In veš, kdo mi zelo pomaga? Ti.
Spraševal sem se — in zato je tole pismo tako dolgo, kot je — , kako to dobit’ nazaj. No, potem ko sem enkrat nehal iskati krivce in to. Saj veš, kako je. Najbrž precej bolje od mene. Le da ti si vztrajala pri tem bolje in… Bi se te jaz kvečjemu na dolgi rok le “sposodil” za tekst, pismo, kolumno. Kot nek ideal. Kar vem, da nočeš bit. No, “vem”. Ugibam. Deluješ tako (nad)naravno, preprosto, iskreno. Zrelo? Recimo, čeprav vizualno res deluješ kar nekaj let mlajša — prosim, to vzemi kot iber kompliment.
Oprosti, da nisem podprl tvojega uspeha v Torinu
Predolg sem, oprosti. Pač, rad bi sestavil ultimativno pismo, ki bi ga prebrala cela država. Levi, desni. Mladi, stari. DIrektorji in brezposelni. Nosečnice in geji. Pikadomojstri in smučarji. Kar bi bilo sebično, ono, nabijal bi si rad klike na uspehu Ane Drev. Res ne. Reeees ne. Res. Ne. Rad bi se ti čim bolj priklonil in ti povedal vse tisto, kar sama itak veš in tvoji bližnji in tvoji orto feni in Šmartno in… Oprosti, da nisem bolj podprl tvojega uspeha v Torinu. Ne vem, kako bi takrat to storil, ampak ja. Moral bi. Deveto mesto ni švoh. Kot tudi drugo ni. Za mene si zmagala. Si pa lahko mislim, da bi rada dejansko zmagala. Kot Boštjan Kline, ki je bil nekaj časa res vodilni. In ni ratalo. Pa spet: pustimo, kdo manjka.
Zame nisi le številka. Nisi le slovenska alpska smučarka. Nisi le Ana Drev v zeleni bundi. Si… Več kot inspiracija. Si hkrati moj navdih, še bolj pa slaba vest. Garala in vztrajala si petnajst let [profi kariere plus še otroštvo]. Nočem te povzdigovat v zvezde in preterat, čeprav to rad počnem, ker še raje podaljšujem lepe trenutke.
Tisti, ki me kao poznajo, bi rekli, da sem se spet zaljubil kao. Eh. Kak. Če te ne poznam. Nisem se niti zaljubil v tvojo zgodbo. Objemam pa jo. Jemljem jo za svojo. Naspidira me. Morda bi rad vedel ozadje, pa v bistvu ne bi, ker ne bi rad zrušil ideala. Ker trenutno si točno to, draga Ana Drev. Ideal vsaj zame in za to, kar si jaz razlagam pod “naša generacija”. Ker smo morda Štajerci taki? Ne vem. Vem pa, da mi je par ljudi recimo namignilo, ono, zdaj, ko polnijo Tivoli, pa je band Mi2 pun keša… Kako naj bi jim pojasnil? Tudi če so, hvala bogu! Kdo, če ne oni. 20 let in jim rata? Še vsak bi jim moral stisnit petko! In enako velja zate. To je Slovenija. To smo mi. Kao. Jaz bi rad bil. In verjemi, si mi dala ornk štikl inspiracije. Rad bi… Ne bom napisal javno, kaj vse bi. Tebi je to uspelo. In si ultimativna inspiracija, navdih, zagon.
Zato… Bravo, Ana. Hvala, da si. Sem tvoj iber navijač. In si moja inspiracija. Si vse, kar bi lahko bil in kar še morda bom. Ne prenesem, ko poslušam „saj si še mlad“. Neee! Nehal bom iskat izgovore. Nehal bom zapravljat keš. Nehal bom bluzit. Nehal bom to, nehal ono. Tu sem že in to zna vsak. Zdaj si pa želje pišem na list. Kaj bom. Kako bom. Kdaj bom. Ker če lahko Ana Drev dočaka… Zakaj ne bi še jaz? Ne zaradi tebe. Zaradi… fanta, ki je imel rad smučanje zato ker… je z atejem jedel pico. Rad bi našel spet… tisto dobro. Tisto, zaradi česar vztrajaš.
In to je uspelo tebi. Ne nabit slabo vest. Ali mi dala neko tv inspiracijo. Ne. Nisem zdaj na kavču navdušen, dokler ne bomo vsi pozabili nate. Zaljubil sem se. Res ne vem, v kaj. V to… željo in voljo. Da nikoli ni prepozno in da je 15 let truda vrednih za par sekund sreče. Ki jo lahko deliš. Ti z narodom. Jaz pa upam da vsaj s tabo.
Resnično nisem prepričan, da na TV Slovenija dejansko vedo, kaj in kako z Andrejem Staretom. Res nisem. Bolj kot se delajo, pretvarjajo, mežikajo, da je Stare pač… Saj veste. Pač. Stare. Ampak bolj kot je, takšen, kot je, večji problem imajo. Več Stareta, več cirkusa. Toda nekje, enkrat, nekako je smeha konec. Saj se režimo, hihitamo, tvitamo, fejsbukamo, stiskamo pluse in minuse. Stare je, se strinjamo, lik. Dober, uporaben, ljudski lik. Faca.
Gre pa stvar tu in tam predaleč. V bistvu… Vsakič dlje. Ampak da ne bo pomote: tako ali drugače je Andrej Stare postal živa komentatorska legenda. Mož, ki ga je MMC skupnost preimenovala v Doktorja. Komentator, produkt nacionalke, ki ima dejansko svoj vzdevek, karizmo, stil? Itak. Nadcar, bog komentiranja, iberkvaliteta? Nak.
Nacionalka ni vajena, da ima kakšen komentator oboževalce
Glavna težava za TV Slovenija, ki ima vse raje povprečje, obrtnike in na-take-se-lahko-zaneseš karakterje [poglejte samo razvedrilni program], je pač ta, da je kaj takega, kar je Stare, čisto tumač. Nacionalka ni vajena, da bi (še) imel kdo oboževalce. Sploh pa, od vseh ljudi, športni komentatorji. Niso ti… Bolj oni, ki nam grejo na živce, ljudje, ki zdrsajo tipko za premik kanala ali tipko “mute”?
Ti časi, ko so bili voditelji tv dnevnika naši največji kolegi, ki so spoznali naše prve punce in fante, so že zdavnaj mimo. Ivo Kores ali Igor Bergant nista moja kolega. Ne vesta, ali ležim ali sedim na kavču. Tanja Gobec in Elen Batista Štader me ne spomnita, kje in kako živimo. Pa Stare? Uuuuuu. Aaaaaa. Oooooo. On pa! Stare je oni najbolj glasni tip v gostilni, ki najprej ni glasen, pa veš, da bo. Oni, za katerega veš, da bo povedal nekaj nenadkriljivo nepozabnega. Štos, anekdoto, vic. Nekaj. In kaj je najboljše? Stare najbrž to prekleto dobro ve! O, ja. Čaka na ta svoj štos. Kar zalet vzame. Z najvišjega zaletišča prileti. Vse bolj.
Stare skače s svojim naturščik stilom preveč na polno, da bi lahko zabremzal
Z leti je postal legenda preprosto tako, da je ob svojih vse bolj s primarnimi medmeti, ljudskimi reki in popolnoma kavč/pavšalnimi opombami, ki špancirajo nekje med komplimenti in žaljivkami, sproti pogledal, kje je meja. In kaj je ugotovil? Da je meja vsekakor dlje kot pri 244 metrih. Stare še kar leti. Leti, leti, leti… Doktor, pač. Ironično, Stare počne natanko tisto, v kar se je vrgel/je bil pahnjen [odvisno od vašega zornega kota] – Jurij Tepeš. Stare skače s svojim naturščik stilom predaleč, preveč na polno, brez pomisleka, da bi lahko kje vmes zabremzal. N šans! Ne more, ker gre v tej svoji ipični želji preprosto prehitro. Sto na uro in še več. Na račun koga? Kvalitete in osnovnega bontona. Zmoremo bolje in več? Zmoremo, itak! Ni sicer povsem jasno, kdo je potem v tej zgodbi Peter Prevc. Vsekakor to ni TV Slovenija.
Upam, da v tem (pre)dolgem tekstu ne bom žugal s prstom, ker je to zadnje, kar bi rad v tem trenutku naredil [če bom, se vnaprej opravičujem]. Ampak vse skupaj je šlo zdaj pa že reeeees preeeedaleč. Še hudo dlje, kot je skočil Jurij Tepeš v Planici. Po Staretu, Miljkoviću in anonimnih komentatorjih smo skočili vsi prek 250 metrov – razen Prevca v Planici [cinični: haha iz Simpsonov s kazalcem]. Čez 300 metrov. Prek 500 metrov je šlo. Vsi skupaj smo skočili v – gostilno. Direkt za šanke, naravnost na kavče. Brez telemarka. Ocene? Podn od podna. Švoh. Slabo. A nekako drug drugemu šenkamo ocene, da se zguramo v naslednjo serijo, do naslednje tekme. Medtem pa padata kvaliteta in okus.
Začel bom zatorej raje kar na koncu. Pri Staretovi izjavi [mimogrede, ni šans, da bi iz mojih ust šla ven “Doktor”, žal še ne gre, pa se zeeeelo trudim] za Tednik je en sam samcat problem. Kateri? Da je prihrumela na dan, ko je informativni program vehementno in z jajci stopil za oddajo Utrip Jelene Aščić z besedami: “Zato so sovražni in žaljivi komentarji še toliko bolj obsojanja vredni, tako kot tudi njihovo širjenje. Vsaka oddaja in vsebina na javni televiziji je predmet javne presoje, vendar pa morajo tudi kritike upoštevati osnovne meje dostojnega in spoštljivega.”
Zadevo je včeraj namreč lepo napovedal in izpeljal Ivo Kores v TV Dnevniku. Končno! V novinarstvu se namreč žal prevečkrat zgodi, da uredniki v bistvu niti ne vedo, kaj točno kdo dela, samo da je narejeno, potem pa nekdo v želji po fenomenalnem prispevku s težo in jajci gre čim dlje in nastane to, kar je nastalo. “Kaj si pa pisal/govorila!” in take se sliši kasneje, ko imaš občutek, da si dejansko Al Pacino v Botru, ki ni našel pištole za kotličkom in je dejansko prišel s tičem ven iz hajzla jebat dva škifa. Skratka, Aščićeva je naredila, vsaj za moj okus, fenomenalen Utrip. Kot se nam pač v tej državi pripeti, je nato priletelo. Kot vedno z one druge strani. Ker vedno je druga stran. Enkrat leva, drugič desna. Klasično kičkanje, pač. Kar je v celotni zgodbi dejansko pohvalno, je resnično to, da je nacionalka stopila Aščićevi v bran. Javno. V etru. Direkt. Ne damo se. Mi smo RTV Slovenija, kar se končno sliši… Kot nekaj tehtnega. Pohvalno. Že zato, ker je imela septembra nacionalka najnižji ugled v javnosti sploh, ko je moral na zdaj že kultni tiskovki generalni direktor Marko Filli groziti, da je pozivanje k neplačevanju RTV prispevka kaznivo dejanje, medtem ko sta Ljerka Bizilj in Jadranka Rebernik pokazali, da ne obvladata niti komunikacije z novinarji, kar je sicer, spet ironija, njuna (trenutna) služba.
Toda vsa novinarska in uredniška kompetenca je ob še enem totalnem avtogolu s škarjicami v rašlje piarja RTV SLovenija [sicer prijetna ekipa, ki se lepo odzove tudi na ostre kritike] pogrnila v naslednji uri, ko je Stare povedal, kar je povedal: “Tisti, ki Juriju Tepešu zameri lansko Planico, je budala.” Ja. Budala. SSKJ besedo označuje za ekspresivno, v razlagi pa ponuja “omejen, nespameten, neumen“. Četudi bi Stare besedo omilil oziroma rajeponudil katero od treh sopomenk… Bi bil efekt najbrž precej podoben. Ali še hujši. Saj pri Staretu budalo oprostimo, če bi rekel, da so nekateri omejeni ali neumni… Bi pa mislili, da dejansko resno misli. In v tem je finta. Kako, kaj… Ni to podobno kot pri… ne bi s politiko, ampak že na twitterju me je nekdo opozoril med Kulmom, da je finta pri Staretu podobna kot pri Karlu Erjavcu. Ali Stareta jemljemo sploh (še) resno? Če ja, kdaj? Ga poslušamo zato, ker čakamo, da bo izustil kako “svojo”, ki se ji bomo vsi režali, eni zares, drugi zahec, na koncu pa ugotovili, da je šel komentator morda le preeeeedaaaaaleč.
Andrej Stare ni zaposlen na TV Slovenija. To je znano. Ampak med prenosi in v javnih nastopih predstavlja TV Slovenija, sploh če da svoje mnenje o nečem, kar je sam komentiral, imel za to pogodbo in bil za to tudi plačan. Stare je torej kar lepemu kosu občestva v Tedniku rekel, da so budale. Hm. Ni to… Ni to… Žaljiv komentar – kot tak? [za opombo naj povem, da je Stare skoraj vedno dosegljiv za intervjuje in komentarje, vsaj sam sem imel take izkušnje z njim]. Torej, ko gledalci žalijo Aščićevo [ja, šli so dlje, ne rečem], je to slabo. Ko to počne Stare, je pa to… No… Smo vsi tiho? Dvojna merila? Kdorkoli?
Ne pomeni, da Tina Maze hodi po vodi.
Ne bom se pretirano, upam, spuščal v celotno zgodbo okrog Planice. Veliko je o tem povedal tisti komentar Andreja Miljkovića, ki je v bistvu zagnal ves cirkus, v katerem je nekdo padel iz trapeza brez varovalne ograje direkt na tla. Kabum! Ja, vmes so bili pa spektakli. Moulin Rouge, Cirque du Soleil… Na to temo je slabo leto kasneje trezno, odkrito in direktno še več povedal Peter Prevc. V intervjuju z Miljkovićem za Ekipo, kar je bil eden najboljših intervjujev v slovenskem športu in širše sploh ter dokazuje, še enkrat več, da gre športno novinarstvo prepogosto edino tja, kamor zlasti politično nikakor ne upa/ne zna. Športno novinarstvo je – kar je potrdil tudi zelo dihtintervju z Goranom Janusom – precej bolj … Hm. Ne, ne bom rekel “resno” z leti vzelo komentarje pod članki, na facebooku, fotke, parodije, gife… Ne. Je pa prisluhnilo publiki. Jebiga, nekateri dejansko verjamejo, da bi lahko Tepeš zabremzal. Naj. Vse o tem ve itak le, zgolj in samo – Jurij Tepeš, povrhu iber nevajen takega pritiska.
Ne, niti slovenski športniki take galame niso vajeni, kaj šele Dušan Mramor ali, ko je šlo že predaleč, tisti ravnatelj. “Maš vprašanja? Nimaš vprašanj?!” je bil v blooperjih 24ur ob koncu leta nazoren prikaz drugačne Tine Maze, ki je skorajda nikoli nismo videli, smo pa nekateri o njej slišali in težko verjeli ter jih poslušali, ker nismo verjeli v gigajunakinjo. Kar Mazejeva je, da ne bo pomote. A to ne pomeni, da hkrati hodi po vodi. Ali da ima Andrea Massi vselej prav, ko govori, kdo naj gre k frizerju in kdo je posušena sliva.
Foto: RTV Slovenija
Vzemite za primer Samirja Handanovića. Golmana Interja in reprezentance. Šel se je bojda velikega kapetana, o čemer je nekaj v intervjuju za Ekipo skušal povedati tudi takratni selektor Slaviša Stojanović, ki so ga očitno – še bolj kot Matjaža Keka in Ivana Simiča pred njim, pa je bila tudi tam galama, neke vrste Rožnik v primerjavi s Šmarno goro – zminirali nosilci reprezentance ali pa tisti, ki so mislili, da bi morali biti nosilci. V vsakem primeru pa so ga v guzo našutirali po ševi tisti, ki jim je Kitarist najbolj zaupal, ker jih je treniral še, ko so bili neznani pamži. Jap, že pred tekmo v Skopju je fejst gorelo, žal še najmanj Aleksandru Čeferinu, predsedniku NZS, ki je ignoriral strokovni nasvet in se za Stojanovića nenazadnje odločil sam. In nato se je zgodilo…
Agim Ibraimi je na prijateljski tekmi v Skopju (2:3) pomeril s 35 metrov. Slabo pomeril, nič posebnega. Šusek, nobena granata ali borba. In “Sarma” ga je fasal. Kdo je bil zdaj, khm, čigav – bratranec? Ja, takrat je Samir še dajal izjave za medije. Kmalu po Skopju in kasneje pa ne več. Klinc pa mediji. Molk je bil v njegovem primeru svojevrstno zlato, ker je ugotovil, da ga je govorjenje stalo nenazadnje kapetanskega traku, kar je bilo več kot dovolj in se je nekako znal ustaviti. In je pač vselej odkorakal mimo. Robert Koren, recimo, je raje odkorakal kar tja dol, v Avstralijo.
Nacionalka ima rada reprezentančni nogomet – že zato, ker nobenega drugega nima
Pa je to fuzbal. Najbolj popularen šport. Kdor ga igra do nivoja Handanovića in Korena, ve, kako in kaj. Handanović nenazadnje igra pri Interju, pa ga je pritisk slovenske javnosti, ki ne pozna La Gazzetta Dello Sport tipa novinarstva in gigantskih naslovnic… No, ne ravno zlomil. Ga je pa – v trdni prepričanosti, da mu nič ne more do živega, niti en šusek Agima Ibraimija – ranil, zato se je raje tega pritiska “losal” po svoje. Srečko Katanec, recimo, te možnosti nima, ker kot selektor mora biti na voljo novinarjem. Naloga, ki je odkrito ne mara, če že ne kar prezira. Tiskovne konference so prava muka že, ko pove seznam, pa če je to novi nacionalni center na Brdu ali pa baročno ozaljšana Slovenska filharmonija. Če bi bila tiskovka pri Katancu doma, bi bilo vzdušje enako. Slabo, napeto, živčno. Pa ne zato, ker bi bili novinarji tako žleht. Nis(m)o. Pač… Vprašanja. Upravičena vprašanja, ki gredo Katancu feeejst na živce.
Na živce mu je šel Luka Potočnik, na žulj mu je stopil Anže Bašelj. Če je bil derbi že na igrišču, smo vsi skorajda komaj čakali na cirkus takoj po tekmah. TV Slovenija je počasi začelo zmanjkovati kadrov, ki bi selektorju dejansko ustrezala. Ker da ne bo pomote – nacionalka ima rada reprezentančni nogomet – že zato, ker nobenega drugega nima. Okej, a da Katanec dejansko nekaj na medije da [in zato to omenjam], se je videlo po tisti saj-ne-moremo-zgubit tekmi v Baslu, ko je 0:2 nekako ratalo 3:2 in so v studiu Kolodvorske padale težke besede. Od vseh ljudi sta se dajala celo Sašo Udovič in Branko Zupan. Žal prvemu manjka besedni zaklad, drugemu karizma, tako da smo slišali od Udovića “nabij žogo prek St. Jakob Parka do Nemčije, če je mogoče” od Zupana pa, “gre za strokovne in taktične rešitve v igri, o katerih bo Sašo težko sodil, ker ni vodil nobene tekme kot trener. Ko nasprotna ekipa pritiska, je treba vedeti, kako se vzpostavi ravnovesje v napadu, zvezni liniji in obrambni vrsti.”
Vse skupaj je takrat pospremil Saško Jerković [če ga RTV kliče Saško, ga bom tudi jaz], ki je v zelo dobrem podcastu Številke povedal, da resnično stremi k objektivnosti in poudaril, da se strinja s tisto, da slovenskim fuzbalerjem, košarkarjem, skratka športnikom ne bi smeli reči “naši” [mene to pretirano ne moti, je pa res, da smo pri zmagah nato žal takoj “mi”, pri porazih pa “oni”]. Debata je iz studia očitno do naslednje priložnosti prišla nekako do Katanca, ki si je, ko mu je to ustrezalo, medije izposodil za komunikacijo z Zupanom. Težava Zupana je ta, da je z leti sicer zelo napredoval kot učitelj strokovni komentator, saj je nacionalka res veliko upanja položila vanj, a je bil pač ta peh, da po Matjažu Keku ni strokovnega komentatorja, ki bi znal razložiti fuzbal na kavču [in obratno], ker je Zlatko Zahovič prehitro obupal, medtem ko se Mile Ačimović [proti Ukrajini se je zelo izkazal v studiu] žal ne želi preveč pojavljati v medijih.
Skratka, če ima že nogomet takšne težave z medijskim pritiskom in pritiskom javnosti [včasih je to eno isto, velikokrat pa tudi ne], da je Katanec po porazu z Ukrajino v Ljudskem vrtu najprej rekel “A Vekić? Ti si še tu? Še delaš?”, in če je Božidar Maljković dejansko ena-na-ena osebno, a zelo neuspešno žalil Francija Pavšerja v Kaunasu na sklepni tiskovki EP 2011, ker mu je Pavšer v kolumni upravičeno očital, da je bolj za v muzej kot za ob parket… Kajti ko novinarji vprašamo bolj ali manj tisto, kar vidi celotna Slovenija in to tudi (anonimno) zapiše, gremo hitro zeeelo na živce selektorjem. Ste opazili, kako nihče od teh športnikov, ki to govorijo, ne bere komentarjev, vejo pa, kaj v njih piše? Porniči na suho, torej.
Uf. In piarovcem. Njim gre takšen pristop še posebej na živce, ker so plačani zato, da bi se vsi bojda bolje razumeli, še posebej ob porazih ali cirkusih z elektriko in slabim fuzbalom, kot je bila tista tekma z Litvo. Zanje bi bilo recimo vprašanje, zakaj Katanec ni vpoklical Andraža Šporarja za tekmi z Ukrajino [prvi strelec lige, dober v mladi reprezentanci, tik pred rekordnim prestopom], preveč osebne narave, zajebavanje, igra lobijev, metanje polen pod noge, trojansko trojanski konj, kavč selektorsto in podobno. Tu je problem. In tu se vse izgubi ne s prevodom, temveč s šumi v komunikaciji. Če bi Katanec ali zveza v takem vprašanju videla nezaupnico Novakoviću in Ljubijankiću, je to njihov problem. Vprašanje je pač legitimno, ker je Katanec ugotovil, da je 27-letni Roman Bezjak fajn fant. Kakšni so odgovori na tovrstna vprašanja, vemo. Osebno napadalni, užaljeni in čustveno zamegljeni. Za vse bi morali biti krivi novinarji. In javnost. Kaj šele navijači, ki si drznejo žvižgati, ker proti Litvi, megatekmecu, ni bilo zmage. Fuj nas bodi. Fuj.
No, če je takšen cirkus v fuzbalu, si lahko samo predstavljamo, kako je šele potem, ko se to zgodi v skokih. In Planica je… Šmarna gora, graben v Vancouvru, završka riba in meso, Petkovškov avstralski sestop, legendarni polet iz Južne Afrike in zahteva po nagradah fuzbalerjem, Maljovićeva ročna zlata ura, spor Kunca in Massija, Zormanova kritika kavč selektorjem, Tuškov šus, Subotićeva jeza nad novinarskimi ugibanji, kdaj bo reprezentanca šla domov, jokanje Majdićeve… Vse to v enem. Planica je tisto najgrše v nas. Domobranci, partizani, levi, desni… Saj vem, sami delamo te grand canyon razlike. Na koncu bo šlo pa zgodovinsko tako daleč, da dejansko kmalu ne bo na koncu skoraj nihče vedel, da je Jurij Tepeš na tisti tekmi 22. marca 2015 v Planici zmagal.
Ja. Slovenci imamo radi skoke. Rekordno fejst, ko nam gre. Čeprav je res, da ima Planica skoraj vedno petmestne cifre obiska. Petmestne na dan in šestmestne za celi konec tedna, zagotovo pa več kot Kranjska Gora in Maribor skupaj. Lani je pač bilo enormno. Tumač. Vse je kulminiralo. Bila je druga Šmarna gora, očitno še višja, tam, pod Poncami. Le da nihče ni jokal pred kamerami, nihče ni kupoval nepremičnin. Počakalo se je. Jebiga, skakalci so drugačen profil ljudi. Potprežljivi tipi so to, očitno. Ljudje z živci. Če imajo srečo, skočijo dvakrat, medtem pa zlagajo in nosijo tiste gigantske in težke smučke. In če so najboljši…
Skakalci so, skratka, raje počakali. Ni bilo tiskovnih konferenc, nobenega kričanja v slačilnici, nobenega popivanja, nič.
Peter Prevc je za zmago na novoletni turneji prejel preko prsta približno tretjino tistega, kar so baje prejeli nogometaši NK Maribor za uvrstitev v ligo prvakov. Vsak nogometaš v povprečju. Pa je Prevc najboljši v tem, kar počne. Ampak da ne bomo zdaj o jabolkah in hruškah, kombinezonih in kopačkah… Skakalci so, skratka, raje počakali. Ni bilo tiskovnih konferenc, nobenega kričanja v slačilnici, nobenega popivanja, nič. Tepeš je upal, da bo Planica pač šla sama od sebe nekako mimo. Kar bi storil marsikdo od nas. Bo problem pač… Zginil sam od sebe. Šment. Večji kot je problem bolj bumerangasto ti prileti naravnost v ksiht. Kajti Tepeš je najbrž vedel že pred ekipno tekmo v Kulmu, da bo pritisk pač toliko večji, ker zdaj skače za ekipo.
Foto: Julia Piatkowska
Zaključek iz šanka/kavča je bil seveda jasen. Zase bi Tepeš skočil v kabinu k Staretu, za ekipo bi se pa še malo peljal visoko na hrbtišču skakalnice, ker se mu včasih baje zalušta tudi smučanje. In podobno. Je nekdo, ki to napiše, kar tako… Budala? No, je? Khm. Mislim, da ne. Svoboda govora ni svobodna le dokler nam kaka izjava ne paše.
Tepeša je vse skupaj tako zmlelo in sesulo, fanta, nevajenega takega pritiska, ker so to seveda skoki ne pa EMA ali tiskovka Srečka Katanca, da se je v veliki stiski, ker je stvar moral spraviti ven, vsedel za tipkovnico. In spisal, kar je spisal. Petra Majdič, recimo, tega ni storila. Šla se je takrat, leta 2009, silenzio stampa. In jok in stok. Pač. Kakor kdo. Ko je nato vse skupaj na postkulmski tiskovki Tepeš v mirnem tonu vse skupaj še enkrat podčrtal, smo videli, da v familiji Tepeš več kot očitno vse ne štima. Seveda ni lahko, če je ati na vsaki tekmi veliki dasa. “Ob takšnih trenutkih bi si želel, da očeta ne bi bilo v športu,” je ena najbolj skrušenih in krutih izjav ne samo v slovenskem športu, ampak nasploh. Ata Miran Tepeš je namreč kot tekmovalec dosegel marsikaj, pa tudi kasneje po tekmovalni karieri. Brez Mirana ne bi bilo Jurija. Že v tistem evolucijsko-kromomskem smislu ne. Pa najbrž še koga. Miran Tepeš je pomagal tlakovati zgodbo slovenskih skokov, kolikor pač vem o zgodovini našega športa. Ima srebrno olimpijsko kolajno [ekipno, op. a.].
Foto: RTV SLO
Kar je resnično skrb zbujajoče, je to, da se to, kar se dogaja zdaj s Tepešem, ne dogaja prvič. Spomnimo se Primoža Peterke. Vse je bilo super, dokler si ni kupil motorja. In ga nato polomil v Naganu, pri čemer sploh ni bil tako slab [kot nekateri drugi na tistih najslabših igrah]. Od tam je šlo pošteno dol in bil sem med tistimi, ki je, če se dobro spomnim, na tisti torek vriskal, ko je bil Peterka del ekipe, ki je v Salt Lake Cityju štiri leta kasneje osvojila bronasto ekipno. Uspelo mu je drugo dejanje, nekaj recimo, česar prosto po F. Scott Fizgeraldu Američani baje nimajo.
Debata je šla naprej, karavana tudi. Vsaj skušali smo vsi nekako naprej. Ni šlo. Kar je bil tisti tumač, je bilo to, da Tepeš najprej javno ni sodeloval pri vsem [že po Planici] in da je povrhu še neverbalno s trdo gesto v Kulmu reagiral, kot je pač reagiral. Šment. Od slabega na še slabše. Nekako nismo več vajeni, da bi naši športniki lomili vesla [Kauzer], sestopali z bradlje [Petkovšek], lovili avtmigece [Gorenc] ipd. Zdaj pa to. Ta je bila še za nazaj. Oni hakl, ko ga dobiš za neko finto iz sedmega klasa. Vse skupaj pa pred rekordnim številom gledalcem pred malimi zasloni. Tepeš je z roko pokazal… Ko vas šljivi, dajte mi mir. Slovenci pa smo tu malo sadisti. Radi gledamo, ko našim gre. In nam oči, grla in ušesa zalaufajo, ko našim ne gre. O, ja. In ne gledamo vsega tiho. Ne več, že dolgo ne. Poglejte število komentarjev na MMC pod teksti o Kulmu ali novoletni turneji. Stratosferično. Hvala bogu. Slovenci komentiramo po moje nadpovprečno veliko, če primerjam z The Guardian, ki ima večmilijonsko dnevno klikanost [MMC-ju nanese približno pol milijona na dan], pa razen v redkih primerih ne dosega takšnih cifer.
In v Kulmu se je vprašanje meja Staretovega komentiranja vse pogosteje pojavilo. Za nekatere legenda, za druge pa prenapetež, ki ne pozna meja. Pa ne v dobrem smislu. Andrej Stare ni Martin Krpan. Andrej Stare gre še dlje. Ne samo sol in lipa. Poseka drevo, stol cesarja, razbije mizo… Skratka, cel šus. Zato… Je Andrej Stare sodeloval pri vsem tem medijskem cirkusu. Okej, saj smo se vsi režali, ko sta z Jelkom Grosom [ta ob Staretu postane povsem drugačen, manj strokovni komentator kot ob, recimo, Alešu Potočniku] na četrtkovih kvalifikacijah v Kulmu počela vse živo. Izumila sta t.i. poklopnik, debatirala, koliko stopinj ima dejansko severni polarni krog, se pogovarjala o lastniku ribje restavracije v Trømsu, ki je, mimogrede, Slovenec, ultimativno pa je zmagal Stare, ko je za konec še oponašal angleščino Noriakija Kasaija.
Če bi Stare to naredil na javni televiziji, ki ima točno določene standarde, ki temeljijo na izkušnjah [ne pa na alinejah iz učbenikov], bi naslednji dan odletel. Delati se norca iz japonske angleščine bi Angleži in Američani označili vsaj za netolerantno, če ne celo za rasizem. Kaj šele za proste komentarje o žiriji, o tem, zakaj nemški in avstrijski sodniki vedno sodijo ne samo za svoje, temveč še namenoma proti nam.
Stare je, kot vemo, seveda iz nekih drugih časov. Kar ve. Ampak za razliko recimo od Iva Milovanovića, ki se dela, kot da kritik na njegov račun ni oziroma čaka, da bo nepodpora njegovemu stilu narasla na 51 odstotkov [pri čemer je precej dobro komentiral tekme slovenske rokometne reprezentance na EP na Poljskem, vsaj za moj okus], ali Gorana Obreza, ki je rad občasno tudi razčiščeval svoja stališča vs. stališča kritikov kar v prenosih med polčasom, med tekmo, med goli z visokozvenečimi besedami “o tem bomo govorili enkrat, zdaj in nikoli več”, je Stare… Kako bi rekel. Arhivski, starinski, vintidž, retro. Stare prehiti MMC komentatorje, spredaj je, nažge vse, od prvega do zadnjega. Ravno zato, ker ima to moč, mikrofon, prenos v živo. Reče lahko karkoli. In to je res KARKOLI. Skupaj s tisto hokejsko, kako je od nekdaj želel povedati, da je hokejski pak tako podoben ploščici Gavrilovićeve paštete, kar je bil eden od razlogov, da so linije do Vilne bojda padle in je prišel Zoran Radosavljević. Sateliti so padli na glavo. Ja. Ne Andrej Stare. Sateliti.
Daj ga na gobec. In gotovo.
In tisto je bil šele začetek. Kar je Mihi Žibratu resnično zgolj enkrat nerodno spodletelo, ko je rekel “Smodiš, daj ga [Pietrusa, op. a.] na gobec”, je pri Staretu šele bil krog za ogrevanje. Zato resnično ne vem, ali se odgovorni na TV Slovenija, začenši z Žibratom, trenutnim odgovornim urednikom športa na nacionalki, zavedajo, kakšno moč in vlogo ima Stare med svojimi prenosi. Seveda ima vse to dve plati. Pozor, ne samo, da mu včasih epsko rata. Včasih gre Stare, ki rad bojda prebere kakšno Cankarjevo črtico pred prenosi, v zgodovino, med mite in legende. Recimo… Ko smo peli skupaj z njim, ko je Jan Muršak na olimpijskih igrah šel kaaaaaaakor vihar. Pa imel je nova očala na Euru. Očala, o katerih zdaj rad govori in se šali na svoj račun. In še in še. To je nekaj, kar daje gorivo najbrž tudi mladim, ko vse to kup(uje)jo. Itak, da kupijo. Sploh, ker je na nacionalki, kjer bi naj veljali še posebni standardi. In prav v tem je finta. Nacionalka ni namreč naredila še nič takega, kar bi nam gledalcem dalo vedeti, da so analizirali prenose, sestavili magari pravila na novo in konstruktivno pogledali, kje so vendarle meje komentiranja, kaj je še spremeljivo in kdaj se gre predaleč. Tega, se zdi, v tem trenutku ne ve nihče. Še najmanj Stare. On samo ve, do kam še lahko gre. Dokler ga RTV še kam pošlje, lahko tam v bistvu reče karkoli. Pa četudi meji na rasizem, hujkaštvo, (ne)privoščljivost, navijaštvo…
Ampak če nekdo žali žirijo, odkrito navija ali ugiba, kam bodo poleteli naši [pri čemer je Stare v Kulmu ravno pri naših skakalcih včasih zgrešil tudi za 50 metrov in več – napovedal je, seveda, preveč], bo to imelo na gledalce seveda dolgoročen efekt. No, vsaj na tiste, ki ne preklopijo na ORF,Eurosport, streame ali kam drugam. Nikoli nisem in ne bom kupil, kaj šele prodal argumenta, češ, če ti ne paše, preklopi. Mute, torej utišanje, to še sprejmem, logično. Ampak glede nato, da je RTV prispevek obvezen, je to bolj slaba rešitev za vse. Ker nam v kakšni drugi kategoriji ali situaciji to gotovo ne bi pasalo. Naj bo to slovenska kultura ali gospodarstvo. Bi šli, ne vem, v Zagreb, če vam na Tromostovju nekaj ne bi sedlo? Najbrž ne… Najslabša rešitev je zato ravno ta, da bi vsi množično prešaltali. Nič proti možnosti izbire, ampak ko gre za RTV je težava ravno v tem, da izbire nimamo [ja, vem, so tisti, ki znajo natanko povedati, kako se izogniti plačilu RTV prispevka, kar ni nezakonito, kot meni generalni direktor Marko FIlli, kot je povedal na tisti konferenci].
Foto: RTV
Andrej Stare je zatorej soodgovoren za tisto Planico in vse, kar se zdaj dogaja za tem. Je. Tu ni debate, čeprav tisto usodno nedeljo ni kdo ve kako hujskal, hvalil ali imel kakršnih koli subjektivnih izpadov. Najlažje je seveda stvar revalitizirati in zapisati, da smo vsi soodgovorni za tisto Planico. Oni, ki so šli pod Ponce, vsi, ki smo tvitali, vsi, ki so komentirali… Skratka, vsi, ki smo gledali. Najbrž pa še oni, ki niso. Deleži pri tej situaciji [raje napišem “situacija” kot “krivda”] so hudo različni. Nekateri s(m)o anonimni, drugi pač ne.
Težava torej je, da redko kdo dejansko želi priznati, da smo v tej zgodbi, sploh če jo elastično raztegujemo [in upam, da je sam nisem s tem tekstom], na koncu vsi poraženci. No, razen Tepeša, ki je na tisti tekmi zmagal – kar je piker kavč komentar, namenoma zapisan. Saj podobno počne Stare, ko se sprehodi skozi ocene sodnikov in takoj pogleda še državne zastavice ob ocenah, ki izstopajo, poleg tega pa se dve od šestih ocen itak izbrišeta, kar Stare premalokrat pove ob tem, ko nabija na tnalo sodnike.
Dokler so kritike anonimne, po svoje še razumem, da nacionalka še ni reagirala bolj konkretno. Njen velik problem je, da ima po Miši Molk za tovrstne pripombe in pritožbe redno zaposlenega, da bi točno te probleme reševal, pa ima varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Lado Ambrožič bolj prazno stran: zadnji odziv/odgovor je iz 15. maja 2015, objavlja sicer redno mesečna poročila [tudi za december 2015 ga že najdete, je pa tam pri športnem programu TV Slovenija bolj stvar slovnice kot stila v pritožbah]. Varuh ni noben faktor, povedano drugače, noben ga ne šljivi. Tu bi lahko RTV šla bližje uporabnikom, ki pridno uporabljajo njen portal, pišejo in berejo komentarje, kar dviga klikanost in s tem tudi prihodke. Našla rešitev, kako goro pritožb in tudi pohval kanalizirati do ustvarjalcev svojih vsebin.
Razumem tudi, da potrebujejo kritike ime in priimek. Itak. Podpišem takoj. Tako imamo urejeno tudi na tem portalu [s facebook profili]. Ker je pa tega pri nas premalo… Imamo velike težave. Prva je ta, da pomanjkanje kritike ne sledi merilom. Zatorej noben ni slab in so vsi dobri [ta je še najbolje sprejeta, čeprav gre seveda tudi narobe]. Kadarkoli sem pisal tv kritike, sploh športne, so bili nekateri odzivi… Tudi zelo trdi, zelo osebni, zelo čustveni. Delno to razumem, jasno, ker sem tudi sam bolj ekstrovertirane in impulzivne sorte.
Ampak nikoli pa ne rečem, hm, dajte z imenom in priimkom, pa se bomo takrat dalje pogovarjali, nato pa bi tistim, ki bi to naredili, začel groziti ali jih zajebavati. S tem imajo težave zanimivo nekateri novinarji, recimo tudi Slavko Bobovnik na Twitterju, ko se je nazadnje spustil tudi v Bojana Požarja [ja, ravno vanj], ta pa mu je zelo na mestu vrnil, da je kalimero. Twitter ima morebiti to prednost, da smo medijski ljudje v njem praviloma predstavljeni pod uporabniškimi imeni z imenom in priimkom. Kar nato kritiziranim paše še manj in se tam se šele pozna, da smo majhni. In vidi se, da novianrji nimamo tako debele kože [sam priznam, da je nimam] kot bi terjali, da jo imajo drugi. Vzamimo za primer novinarje Dela, ki so te dni vsi po vrsti tiho, ko gre za imenovanje nekoga, ki več kot očitno nima kapacitet za glavnega urednika. Ti isti ljudje nato zahtevajo etiko in moralo, denimo, od politikov, sodnikov, gospodarstvenikov ipd. Pa Delo ni pri tem edino, še zdaleč ne, le najbolj svež in v tem trenutku primeren primer je.
Delno v tem kontekstu zatorej podpiram, da ostanejo komentarji anonimni, saj so lahko v skrajnem smislu zadnji ventil za tiste, ki se sicer ne bi upali izpostaviti. Ne vem namreč, kako bi reagirali vi, če bi vam starejši komentator v živo direktno grozil “samo enkrat še to napiši“. Nekateri bi se stepli, drugi bi upali na podporo urednika [na to raje kar pozabite, “kaj pa si pisal” boste slišali], tretji… V vsakem primeru pa ni dobro, če je anonimnost poligon, pomešan z realno željo po kritiki, a pod pretvezo, ki jo na koncu, kar je najhuje, nekdo še čisto zares vzame. Petra Majdič, Jurij Tepeš ali Andrej Stare. Mimogrede, resno vprašanje bi bilo tudi, ali komentatorji na TV Slovenija berejo komentarje na MMC in ali bi jih morali? Kajti tudi to je interes javnosti, karkšna koli ta javnost že je. Interes javnosti pa je tisto, kamor se v svojevrstni anonimnosti ravno za tovrstno komentiranje rado pravno skrije ravno – novinarstvo.
Kako pa je s programom za športne novinarje pri vas?
Vem, zelo dolg sem. Ampak samo v želji, da bodo morebiti to prebrali tisti, ki imajo možnost sesti in poskrbeti, da se ne bo zgodilo, kot se je na našem informativnem dnevu na FDV-ju, ko je Melito Poler in Marka Milosavljevića nek dijak vprašal, kako je kaj s tistimi, ki bi radi šli za športnega novinarja, pa s(m)o ga najprej že mi debelo gledali, za odgovor pa je dobil neke sicer zelo vljudne, resda informativne, a bolj površne floskule. Obstaja pa tudi kontra primer: na Sportklubu za šolanje in avdicijo novih komentatorskih talentov skrbi – Ivo Milovanovič. O izbiri ne bi, čeravno se mi z njo zdi vse okej, dokler bi Milovanovič vzel nekatere – tudi ostre kritike – za to, kar dejansko so. Kritike njegovega dela in ne njega.
Da pa ne bo vse zdaj padlo v en koš, na katerem bo nalepka Stareta s pir flašo in napisom “Grobar slovenskega športnega novinarstva”. Ah. Stare bo ostal legenda, le da se mu utegne zgoditi, da bodo bolj znane izjave, ne pa tekme, na katerih je komentiral.
Športno novinarstvo ima svoje številne presežke tudi pri nas, kar je nenazadnje pokazal z intervjujem s Prevcem ravno Miljković, ki bi sicer tudi mene težko štel za navijača. Tudi Goran Obrez ima svoj res dober dan, recimo poleti, ko je komentiral tekmo kvalifikacij lige prvakov Rapid – Šahtar. In Ivo Milovanović je prvi dve tekmi prvenstva komentiral, kot zna le on. Tomaž Hudomalj se je razvil v pravega komentatorja, ljubitelja smučanja, ki ne rabi nujno kričati, da bi nam vsilil ljubezen do športa, kjer nimamo več uspehov, kot smo jih bili vajeni [zelo dolžno spoštovanje do neuničljivo vztrajne Ane Drev] – kot to počne Urban Laurenčič, ki zna narediti iz tekme brez gledalcev narediti mega spektakel in povsem spati ob fenomenalnem dajanju Norveške in Madžarske za evropsko prvenstvo v fuzbalu.
Sanja Modrić, ki je na Eurobasketu le podpisala mladostni ton vse boljših Mihe Mišiča in Grege Nachbarja, postaja vse bolj obraz informativnih novic skupaj z Gregorjem Peternelom, Leon Andrejka bi formulo ena gladko komentiral brez povsem monotonega Nika Miheliča. Marjan Fortin za moj okus zna pretiravati, vsaj ko je šlo za Petro Majdič, je pa zato odlično komentiral uspeh odbojkarjev. In še in še [več tukaj].
Na Radiu Slovenija so našli rešitev. Spetek.
Za primerjavo bi dal kvečjemu še tole… Čez cesto Kolodvorske, na Tavčarjevi, so našli rešitev za tiste, ki so… Drugačni, posebni, subjektivni, ljudje s stilom. Andrej Karoli ima svoj šus v Popevki tedna,Miha Šalehar pa svoj odlični Spetek. Še več jih je šlo/nas je šlo na splet, v podcaste in drugam. Seveda Stare ne more drugam. Itak, da ne. Ampak če bi raje imel nek svoj kotiček, ki ga gledalci vzamejo kot žanrski preskok. Naj. Ali pa naj bo komentator. Tako pa…
Je prek Andreja Stareta, ki je s to zadnjo izjavo samo še podaljšal agonijo Tepeša, stvar eskalirala, v ozadju tega debakla, ki mu gostovanje v Tedniku ni prav nič koristilo, pa se seveda vse bolj vrti tudi Kalinov deček s piščaljo in modrobeli napis RTV Slovenija. Najmanj, kar si lahko želimo [da ne napišem zahtevamo], je, da se na Kolodvorski pogovorijo in najdejo rešitev. In da pišemo, govorimo, iščemo še bolj. Da najdemo ta nivo, na katerem je Peter Prevc. Daaaaleč pred vsemi nami je. Jap. Je. Do Planice je za zdaj še dovolj daleč, skoraj dva meseca. Najslabše bi bilo, če bi vse kulminiralo tam. Ali da bi Tepešu, Miranu ali Juriju, kdorkoli samo zato, ker se nis(m)o znali o zadevah pogovorit, na veliko žvižgal. Ker je to, na koncu, šport. In ne politika. Ker tam so šele… Budale?
