Prišel bo (em, v bistvu že je) dan za Taras Birsa, s.p. Naj bo to, za zdaj, zadosti. Da se ne bomo skupaj zaleteli v spoiler (kvarnik). Vse ostalo je itak že v Dolini rož, tretji knjigi Tadeja Goloba. Ampak, ja, prišel bo dan, ko bo Taras Birsa imel le en sendvič v predalu družinskega volvića. Prišel bo dan, ki si ga višji inšpektor itak že zdaj želi. Da bi bil sam. Da bi vse rešil sam. In da bi, daleč najraje, rešil sebe. Najbolj in predvsem sebe. Ampak do takrat, najprej, mora Taras Birsa rešiti primer Jezero. Več je sendvičev, več je trupel. Zdaj že drugo, tam, v pravljično morilski bohinjski belini. In več je trupel, več kot je sendvičev, (še) boljše je Jezero. Zdaj, po tretjem delu, legitimno top serija.
Pustimo, za hipec, da je bil kar malo ciničen tisti oglas za slušne aparate med (edinim, hvala bogu) oglasnim blokom, ki je, povrhu, zelo slabo tempiran. Dejanski oglas, ja, za slušni aparat, čeprav se je že Jure Mastnak dobro pošalil po prvem delu, ko smo ugotovili, da bo Sebastian Cavazza momljaje razdiral razklano nrav Tarasa Birse. Pustimo to. Pustimo tudi, da je bila akcijska scena na Metelkovi, kjer je maestralni Petja Labovič v vlogi narkomana plazil gori nad, em, če se dobro spomnil, Channel Zero (ali pa se mi je samo dozdevalo, po svetlem se Metelkove spomniš še manj kot punoč, dokler te škifi na peciklu ne ustavijo in napihaš za 300 evrov, polovička), posneta tako, kakor so pač pri nas posnete akcijske scene. Malo se vidi in še slabše sliši. Ampak saj to ni poanta Jezera. To ni akcija. Nobenega yipikaieeee madafakaaa. Nak. To je resigniranost s pištolo, značko in kofetom.
Poanta Jezera, v skrbni režiji Klemna Dvornika in Matevža Luzarja, ob še bolj skrbni scenaristični pomoči, ki je rezala previdno (Taras in Alenka imata le eno hčer, denimo, v knjigi imata dve, kar še bolj utesnjuje Tarasa), je razreševanje sebe skozi razreševanje umorov. To je ta skandinavski princip, prestavljen na alpski noir. Ali pa na Jesenice, kjer se seveda noben primeru na svetu ne bo rešil (še manj na Koroški Beli, ki, bajdevej, Brajc, ni na Koroškem), pa čeprav morajo, če morda niste vedeli, številni na Jesenice. Tudi iz Kranja v bolnišnico, denimo. Saša Pavček se v vlogi Simone Natek briljantno znajde, kraljuje med policami, kjer Osterc in Brajc seveda ne bosta rešila primera. Bosta pa šla po sledi, primer se je začel razreševati tako, da bo mapa še bolj debela, vmes bo Brajc ruknil enega za na pot pa enega za zdravje, nato pa na sled za izginulimi otroki, kužki, narkiči in dekani. Aja, pa punci brez glave.
Seriji uspeva držati zgodbo, vendar ne vselej linearno in nikakor predvidljivo. Poanta je, da moramo ves čas ponavljaje vedeti, kako se vse vrti okrog Tarasa, četudi on noče, da bi se. Niti malo. Zdaj, koliko empatije ima tip… Ne veliko. Joj ne. Saj mu je žal za ženinega sodelavca Rajka Prelca (Matjaža Tribušona), ki je živel polno življenje, preganjal študentke dokler je šlo (in šlo je!), ampak saj ne more niti ženi res stati ob strani, če ga že doktor, ki je ravno malo prej rekel, da Prelc nima nobenih šans, da preživi trombolijo (ali nekaj takega), sprašuje, ali je že našel morilca. Doktor. Minuta prej »pokličite reanimacijo«, zdaj pa tole. Fiši-fiši, ni kaj. No, vseeno pa to ne pomeni, da v familiji Birsa odpade družinski Bad Kleinchircheim, ta metafora, simbol, sinonim za nedosegljivo življenje. Smučanje? Ne. Nasankali bodo, če bo šlo tako naprej, vsi.
Ker gre za tedensko serijo, je treba delati zraven Jezera. To ni kokice fest. Slovenske filme in serije, tu se dela zraven. Mhm. Se spomniti, da je bil avto, tisti zasneženi, parkiran pred hišo gospe (Marije Stropnik), ki je tudi našla truplo. Brez glave, če ste slučajno že pozabili. In ko izvemo, čigav je avto, da ima stvar predzgodbo, spet droge, spet fiši fiši liki, in ko se gre znova iskati dekana faksa, se stvar premakne. S šusom v glavo. Tako to je pri nas. Če boš kamen samo gledal, ne bo nič. Pošlataj ga in si na sledi. Premakni ga? Uf. Ampak Taras Birsa lahko kamen, em, tajnico samo pogleda. Pa bo vse povedala. Tudi zasebni naslov brunarice. Mhm. Seveda, gospod Birsa, takoj. She gigles, bi pisalo v angleških podnapisih. Kako je že rekla žena Alenka v pilotu? Da bi vsi priznali, tudi tisti, ki niso ničesar zakrivili. Mhm.
Itak je pa motiv, tagline, moto, slogan te serije tisti kleni, domači, naš. Saj veste, kateri. Tiha reka bregove dere. No, siva brada, sivi lasje, fejst jakna in genialni občutek za tajming itak pomagajo. Golob je ustvaril Birso, ki bi skoraj bil kliše, pa v zadnjeh hipu nikoli zares ni, Cavazza je to zaštekal in zato se ženski liki topijo. Ravno dovolj je pizda, ravno dovolj odsoten in tih, nemo bolščeč nad Ljubljano (scena s kavo nad bloki je nevarno blizu koncu mega bondijade Skyfall), da ko za hip pokaže kanček empatije, goli minimum, e, takrat hara, vse mu jédo iz roke. Da, tudi Tina Lanc. Dokler je bila, kar v bistvu je, dobra, marljiva, študiozna, profi, kolegialna kriminalistka, je neomajna. Se je Taras, vajen drugačnih časov, skoraj boji.
Kaj šele Osterc in Brajc. To je v knjigi opisano bolj na široko, vsaka kava, vsak pogled, vse premika moške like v post #metoo čase. Ampak ker nenadkriljiva, sijajna, perfektna Nika Rozman navdušuje, kaj, zmaguje, uspeva lik Lančeve kot poosebljeno zrcalo (tako, sferično, Kosovelovo) odsevati partnerja Birso. Na njej se vidi, kdaj Tarasa žre in kdaj bo, em, žrl. Kupi jo, skoraj, s sendvičem. Po sendviču iz folije, saj vemo, smo frendi. To je kolegialnost. Seveda nista šla na Gorenjskooo, kjer goreeee soooo na končni izlet, ampak za hip pa sta ugotovila, da sta vedno več časa skupaj. Na samem. Ko je ravno Taras pomislil, da gospodična Lanc pležejo vsaj 2% tako zavzeto kot on sam, ga ona milenijsko ob vem-nadmorsko-višino omembi prvega brega zakolje z: »Ne, Peakfinder«. Ja, aplikacija, ki pove, kateri hrib gledaš. Aplikacija, Taras, ne nos in odrgnjena kolena. »Ne bi ti Peakfinder pomagal v steni pri minus 25!« je bumerang, s katerim si pri milenijcih težko uspešen.
Na tej točki bi Jezero skoraj padlo in postalo karikatura, ko Lančeva prosi »a me boš enkrat peljal na Triglav, da bom postala prava Slovenka?« (se je še kdo spomnil na dalmatinsko tako mlada, pa že Slovenka?), vendar prav to potrebuje, tu sta Dvornik in Luzar zmagala, ko sta presekala njuno romantiko. Najprej Taras pove, da je Triglav le še Disneylandl. Potem pa… Pištole ven! Ja. Dekan je hin. Šus v glavo. Luknjica v sencah. Papa, sendvič. »Ne bi moglo bit’ boljš’,« odgovori Taras svojima cenjenima kolegoma Ostercu in Brajcu. Seveda je Lančevi, ki se je skozlala (ne da bi si pokozlala lase, impresivno) nerodno, lahko le upa, da bo pingo sok, če ga je Taras nabavil, rešil situacijo.
Tretji del Jezera je pokazal, koliko si je ustvarjalna ekipa upala in kakšno zaupanje je dobila ter upravičila. 750 jurjev (za celotno serijo, šest delov) ni tako majhen denar za naše razmere, seveda je v svetovnih čisti drobiž, kjer en tak del košta 500 jurjev na, em, Danskem, ampak gre zato, da je tretji del pokazal, da Slovenija vse to zmore in zna. Zna. Je tako mega oh in sploh dobro kot v tujini? Ne. Seveda ne, saj ne more biti. Ni še vse Prešeren, čeprav tudi je, kot smo ugotavljali prejšnji teden. Jezeru je vseeno uspelo, da z dodajanjem likov in lokacij ne odzvame bistva serije, ki ji vestno slediš iz tedna v teden. Dejstvo, da število gledalcev po podatkih, ki jih imam, ni padlo (obakrat po 230 tisoč gledalcev), veliko pove. V tujini bi takoj naročili drugo serijo (Leninov park) z možnostjo tretje (Dolina rož). In bilo bi vredno, ker bi vse to radi gledali še. Morda se zdaj »malo preveč vleče«, ampak bo toliko bolj vredno v drugi polovici, ko se bo zgodilo vse, še več in še več zatem.
Jezero ni toliko serija o razreševanju umora (no, zdaj umorov), kot serija o odnosih, hierarhiji, delovni (ne)profesionalnosti, razliki med urbanim in suburbanim ter, najbolj od vsega, o tem, kako ti lahko »kredit, služba, usi frendi so šli tako al drugač« vzamejo severno triglavsko steno. In v tem se lahko, iz nedelje v nedeljo vedno bolj, najde vsakdo od nas. Do naslednje nedelje pa… Naložite si Peakfinder, tecite do (vašega) Zaloga in, za božjo voljo, ne jemljite kredita.
Oče in hči trenutek
Mojca: »Kje si laufal?«
Taras: »Do Zaloga pa nazaj.«
Mojca: »U, dolga!«
Taras: »Trinajst pa pol!«
Mojca: »Dober si.«
Taras: »Kar uredu. Lohk bi šla kdaj z mano, a?«
Mojca: »Mogoče enkrat pa res, čeprav po moje sem prehitra zate.«
Taras: “Se bojim ja.”
Brajc & Osterc »A se nisi mogu u drugmu štuku ustavt, saj si vedu, da te boma dobila.« – Zadihani Brajc narkomanu med lovljenjem
»A vidiš tole? Če ga boš sral, bo tle not po nesreč še nekaj z najine zaloge padlo, tako da ne bo dost za Celje, ampak direkt za na Dob.« Nezadihani, ampak fejst na meji vsiljiv Osterc
»A ti si seronja!« Brajc, ki je stopil v pasji drek, kužku, avtorju pasjega dreka
Samo nekaj ni bilo okej. Vse drugo je bilo… Več kot okej. Kaj več kot okej. Tole? To-le? Bil je… Spektakel. Fenomen. Odlika. Presežek. Nadstandard. Ampak nekaj pa ni bilo okej. Samo nekaj. Ni bilo okej, da najbrž toliko in toliko ljudi, grdo rečeno »ciljne publike«, tega, kar je uro in pol na nacionalki na silvestrovo počel, ušpičil, naštimal Klemen Slakonja, ni videlo. Kar gre razumeti. Za silvestrovo pač veliko mularije ni doma. Vsaj ne te, urbane. Te, ki naredi to gromozansko razliko za fenomen Eme, recimo. In prav škoda je, da najbrž toliko »folka« ni videlo, kako je Klemen Slakonja, ki je enkrat to že naredil z Emo, ko je presegel vse galuničaste postulate, posnel najboljši silvestrski šov, kar smo jih imeli v zadnjih, kaj pa vem, poosamosvojitvenih letih. Klemen Slakonja se je tako zabrisal v silvestrski program, da je posnel novo desetletje. Televizija Slovenija je dobila več, kot je najbrž plačala. Dobila je 2020-ta.
Pustimo, za hip, to, da MMC res obožuje Slakonjo in da so se, podobno kot Jezera, lotili tudi pokrivanja njegovega zadnjega remek dela: novega štikla, tokrat o Luki Dončiću. Si Slakonja vse to zasluži? Če naredi tak šov, kot ga je za silvestrovo 2019, potem ga hvalijo še premalo. Kot Dončića.
Klemen Slakonja je tip, ki ve, da mora biti igralec, da lahko tako zelo ljubi televizijo, jutjub, zeitgeist. Koketira s popkulturo. Tip poseksa kamero in, če zadeva res rata, poseksa še vse, ki jo gledamo, da mi poseksamo drug drugega skozi našo, domačo, kleno popkulturo na način, da smo »in«, moderni, sodobni, ker zraven zmečemo še Eda Sheerana, A Star is Born in srce-bije-za-pesmi-Hrvatije (Oliver, Gibonni etc.). Klemen Slakonja je tip, ki je vreden tega, da Zala Kralj prav pri njemu prvič pokaže post-viktorijanska gola ramena, sleče puli in se odene v tako prelestno belo obleko, da na koncu še Raiven tako v nulo zapoje Slovenija, od kod lepote tvoje, da se ti milo stori.
Raiven je tako dehtela, brstela in blestela, na koncu odeta z bleščečim pokrivalom narodne noše, da je Slakonja povozil vse, kar je sledilo. Darja in Blaž sta se, v razprodani dvorani Tabor, trudila in trudila, dala sta vse, tja do polnoči, kar dajeta vsak petek tistim, ki jim je to pač petek (in nič narobe, da njim je), ponudila vse, povabila vse s Čudežnimi polji vred, vsak je zapel vse, kar se mora zapeti, z V dolini tihi vred.. Ampak nista imela šans. Nobenih. Niti z Artačem ne, ki je hodil manj kot drugi po tanki liniji med tem, kar je še smešno in tem, kar je žaljivo. Razlika je bila taka… Em… To je bilo Maribor vs. Liverpool v Ljudskem vrtu, polčas 5:0, konec 7:0. Dokrajčil je Slakonja vse in o vsem. Po tem se več ne da, zdaj ne moreš več nazaj. Posnel je silvestrsko oddajo, v kateri je povzel desetletje s tistimi, ki so dejansko zaznamovali desetletje. Posnel je 2010-ta.
Kako? Tako, da je najprej bil Kalinov deček s piščaljo (ali dvema piščalma, kot mi je nekoč navrgel Peter Poles, ko je še delal na nacionalki). In nato zapel Kekca. In se zabrisal skozi Ta noč bo moja v obliki Ta noč je zadnja ter tako spomnil, med drugim, da je Janez Bončina Benč še živahen in agilen in posnel Biografijo. Benč ni kar tako, ni izkopan fosil, ni nekaj, kar daš samo zato, ker moraš dat. Zato ni bilo klasičnega Silvestrskega poljuba. Prvič, prezgodaj, drugič zlajnano, tretjič… Štofa je še pa še, samo najti ga moraš.
Klemen Slakonja v nobenem trenutku ne pristane obupaje na to, da vsega tega ne počne v Londonu ali New Yorku. Ampak to ne pomeni, da se sprijazni z omejenim budžetom in realnimi okvirji časovno-prostorskega kontinuuma. Eh. Raje si omisli »Loopkota« in se z njim igra, zajebava, pleše, ustvarja. In poka štose o Lovšinu, erteveju, honorarjih… Ko je začel z Edom Sheeranom, je bilo sicer nekaj strahu. Tipaje je bilo. Da bo nagovoril res zelo ozko publiko. Kdor namreč ve za Sheerana, ni nujno, da ve za RTV Slovenija. Vsekakor generacija, ki bo, ko bo prišel čas, pogledala na položnico (12,75) in naročnino za Netflix ali Apple Music/Tidal/Google Play/Spotify. Ampak prav Slakonja je adut, ki ga mora negovati RTV, ker Pro Plus, ki se dovolj ubada sam s sabo, še ni pogruntal, kam bi ga dal. Ne more ga dati. Slakonja ne more, ne paše, ne gre v koncept licenčnih oddaj. Štrlel bi. Bil bi zvezan kot Patrik Greblo (kooooočno!) v njegovi oddaji. Ubilo bi ga. Umor s (samo)zadušitvijo.
Slakonja je pokazal, ko je po Sheeranu obdelal še Billie Jean in Michaela Jacksona najbrž predvsem to, da lahko obdeluješ domače šuse ravno tako kot tuje. Morda je zato bil začetek nekoliko bolj previden, okoren, skoraj štorast, dokler ni Primoža Grašiča, prvo našolano kitaro v državi od leta, kaj pa vem, tam kakih 25 let nazaj, nahecal, naj zaigra karkoli. S tem je pokazal več kot celotna pr služba, zakaj in kaj pomeni Big Band RTV Slovenija. Ni je boljše reklame kot to.
Nato se je lotil vsega po spisku. Od nosljastega Kreslina in Od višine se zvrti (boljše tako na silvestrovo kot na Rock Radiu v originalu ob enajstih zvečer, kar ni ravno silvestrski material, vsaj ne pred polnočjo, bajdevej) ter skupaj s Tomažem Gajštom, prvo trobento v državi, obdelal Silvijo ter Samo ljubezen. Lotil se je politike, vendar z njo ni zamoril ali se samozabodel, marveč je Oliverja Dragojevića počastil z meddržavnimi odnosi tako spoštljivo, da je bilo že v duhu dobrososedskih odnosov pietetno. Kje ste, brati Slovaki!
Znal je razdrmati tako, da ni Plestenjaka obdelal s Sobo 102, temveč raje z Naj stvari so tri, prvim slovenskim rap komadom, kot pravi slovenska urbana muzičarska zgodovina. Jan Plestenjak tega seveda bolj ali manj več ne obuja, zato je bilo top slišat, kje, kaj in kako smo začeli. Kakšna so bila devetdeseta. Ja, Slakonja je predrmal desetletja, komadi so bili skoraj iz vsakega desetletja, s 50. in 60. vred.
Kar je bil le uvod v duete, v katerih Slakonja legitimno parira, četudi nikdar ne bo pevec, ono, pevec-pevec, ampak z Nino Pušlar je gladko bil gardedamski, z Senidah totalni mišić, v top kostumu (obleke, kapo dol, maska je edino stekla prekmalu dol, morda bi Klemen lahko imel namazano tistih osem plasti, ki jih je imela Darja), se naskakal s Challetom Salletom, narepal z Zlatkom ter nato, kar je hiperempatija posebne sorte, odstopil prostor – Tadeju Tošu. To je… To je… Ne vem, kaj. Ampak to je. Ogromno. Medtem ko je Toš brundal po naše, štajersko, z naglasom, kakršen mora biti, če se greš Vat a vanderfol vorl’, je Slakonja pel zadušeno trobento. Ge-ni-al-no! Sploh zato, ker sta se, v bistvu konkurenta, začela tikat v oddaji. Nič več gospod Toš, nič več gospod Slakonja.
»Ali želiš, da odgovorim po scenariju, ali po pravici?« je Toš na vprašanje, ali je Svet res lep, kot pravi Zlatko, odgovoril z vprašanjem. In ko bi počasi naj oddaja začela spuščati, saj nas praktično ni spustila, takšen šus, doza, dramaturgija, da so bili oglasi skoraj nekaj kakor dobrodošli, se je Slakonja presegel. Samega sebe. Ne le, da je »skinil« Bradleyja Cooperja in Lady Gaga v nulo, njun Shallow, ampak v oskarjevski komad vtaknil noter še Ša la la. Ja. Čuke. Ja. Potrebuješa, ki se je kasneje smejal z Artačem, pa ni tako ratalo niti originalnemu Čuku. Začuda komadov ni bilo nikoli preveč, zato bi skeč lahko vse uničil, ker za silvestrovo imaš tv resda še bolj na glas, ampak dialogov na veliko ne boš poslušal, kar je nekaj, česar Silvestrski pozdrav niti slučajno, žal, ne razume, ko se prilagaja ugibanjem, kaj naj bi starejša populacija poslušala.
Slakonja je naredil tako Melanijo, da ti pade torta Melanija z rok, če jo imaš v rokah. Noro. No-ro. Sjevnca. Končno je lahko zavil proti svojim krajem, Slakonja. Posnel je, kar so po inavguraciji zaman iskale domače in tuje kamere. Posnel je mini dokumentarec o tranziciji, o upanju, o domačijah in o tujinah. Reklama za Sevnico, da dol padeš. In če že ne moreš imeti Melanije, lahko samo stopnjuješ zvezde.
Vprašanje sicer, ali je največja zvezda, ampak glede nato, kje je igral v zadnjih par letih, večjega od Luke Šulića poleg Senidah in Magnifica, mogoče še Laibach, ajde, Umek in Gramatik, potem pa se spisek počasi konča, večjega od polovice 2Cellos ni. Kje je ta tip vse špilal, kaj vse razprodal. In tako je Slakonja naredil 2Modellos. To, da nekdo gode na violončelo na silvestrovo, in se vrtimo po dnevnih sobah? Halo? To. To je presežek. In da je končal klasično, se je postavil še ob Janeza Lotriča. To je tako, kot da bi se šli žogat z Luko Dončićem ali šli streljat penal Janu Oblaku ali nahecat Primoža Rogliča, kdo prvi pribiciklira na najbližji hrib. Nessun Dorma in šal Slovenija, ta večna želja Slakonje, da bi Slovenci zmagali (na Emi, v lajfu, v športu, kjerkoli). In smo zmagali. S takim silvestrskim programom smo zmagali. Ali kot sta zapela Janez in Klemen:
»Za domovino gremo v tujino / s sabo mamo vino / da koj nazdravimo / ko zmagamo / zmagamoooo!«
Tu bi bilo preveč, tu mač, za zjokat se od ginjenega domoljubja. Ampak kaj, ko sta si zapela Zala in Gašper spet »vedno se ne vidi zvezd / sam ostani sebi zvezd / ne govori mi oprosti«, nato pa pokasirali Gibonnijev – Oprosti mi! In to s Perpetuum Jazzile.
Zato je ni lepše od Slovenije, od kod lepote tvoje. Zato. Zato je Klemen Slakonja posnel novo desetletje. V 80 minutah. Zato je bil to najboljši možen uvod. Pustimo, da so denimo na HTV štancali vsaj tja do enajstih (potem sem vsaj sam šel ven) in raje več peli kot govorili, kar je nekaj, česar na nacionalki še vedno ne razumejo najbolje. Ampak dokler bodo razumeli, da Klemen Slakonja potrebuje prostor, ustvarjalni kisik, bo vse okej. Tako bomo lahko vstopili v 2020. Srečno, Slovenija, zmagamoooo!
Taras Birsa: »Ne vem, zakaj sva 20 let scala kri, če je tvoj foter tri dni pred smrtjo sam’ zarad’ tamale vse tako [tleskne s prstmi] zrihtal. Ne vem, zakaj sem jaz nehal plezat, recimo.«
Alenka Birsa: »To te žre? Pa daj, prebol’ že.«
[wp-review id=””]
Daj. Prebol. Že. In glej dalje turški film. Tri ure dolg turški film. Z naslovom: Zimsko spanje. Ah, šment. Ko bi le šlo tako zlahka. Zdaj vemo, tipi. Če si žena sposodi tri ure dolg turški film – film, ne nadaljevanko – potem sledijo resna vprašanja. Najprej tisto, joj ne, »če te lahko nekaj vprašam«. In ne, ne da se izvleči z »a bo pomagalo, če rečem ne?« Mogoče pa bi bilo res boljše, če bi Taras Birsa kot ga z kdo ve katerim kozarcem vina v roki vpraša žena Alenka varal z drugo. Ne pa z… goro. Sploh pa… saj je že pesnik vse (na)povedal. Kaj in kako z Bohinjem. Boljše zate, res boljše, da tam v tistih koncih zmagaš. Sicer te ne čaka nič drugega kot hude osebne dileme, stiske, jeba. Taka, čista, eksistencialna.
Premagan pri Bohinjskem sam jezéri
stoji naslonjen na svoj meč krvávi,
z očmi valov globoki brezen meri,
strašne mu misli rójijo po glavi,
življenje misli vzet si v slepi veri.
No, spoiler alert, Taras Birsa se ne fenta. Tudi Črtomir se, kot vemo, ni. Vsaj ne fizično. Se je pa samozaštihal drugače. In Taras Birsa je na dobri poti, da se razpara podobno. Prav rine tja, kamor ni treba. Ker če ne more Taras na goro, si nakopiči goro problemov.
Ker Krst pri Savici še ni postal slovenski Game of Thrones, je vsaj roman Jezero, (ne)hot(e)na svobodna interpretacija narodnega epa, moral postati tv serija. Moral. Zakaj? Zato, da lahko vidimo, kako fejst žleht je Tadej Golob, ki je v sivi Ljubljani pisal o belem Bohinju. Zakaj žleht? Zato, ker je Tarasa Birso poslal ravno tja. Borit se. S samim sabo in valjhuni moderne dobe. Pod Triglav, pod vršace, pod stene. Tja, k svobodi. Tako pač je tam, v tistih krajih, v TNP-ju. Saj Taras ni prvi. O, ne. Bohinj, voda, življenje… Se je snelo že Črtomirju, ko je najprej kričal, da je bolje umreti za svobodo, kot živeti in biti suženj – potem pa po mesarju postal, prosto po interpretaciji, ravno to. In ta zgodovinski, ponarodeli nauk matra, muči, ščipa tudi Tarasa Birso. Le da njegova Bogomila ni iz mesa in krvi. Je iz sedimentnih kamnin na južni strani Alp. Saj Taras gre in laufa, ko je hudo, ampak laufanje? To ni to. Ne za Tarasa Birso. On mora plezat.
Črtaj mir. Če kaj, bomo po Jezeru, seriji, v kateri (ne)zavedno gledamo sami sebe, ker je Golob marsikaj »našega« vtaknil, da je iz skandinavsega naredil alpski noir, morda malo bolje razumeli, zakaj alpinisti, hribolazci, goreljubci tako rinejo tja gor. Tudi po tem, ko jim odmrznejo prsti ali ko prezgodaj štejejo, na koliko pogrebih so bili (Golob je povedal za Zgodbe na Valu 202, da je izgubil štirinajst prijateljev planincev, vmes nehal hoditi na pogrebe, a se nato spomnil, da »na pogrebe hodiš zaradi živih«).
Pa bi ti tipi še kar rinili. Saj ne gre za razum. Eh. Je bil Črtomir razumen? Najbrž ne. Razklan je bil. Nemiren, ker to, v kar je verjel, ni šlo več skozi. Zato je, kot pravi dobra stara misel, moral začeti spreminjati vse, da bi stvari ostale enake. Zato pa: črto-mir. Črtaj mir. Pa-pa. In nemara bomo še bolje razumeli, kaj se zgodi, če/ko iz takega ali drugačnega razloga Črtomirji ne pležejo več. Nauk? Če ne moreš plezat po vršacih, pležeš navkreber v ali po družbi. Pri miru ti tipi pač ne bojo. Ne. Taras Birsa ima v sebi ogromno Črtomira, Valjhunov, ki bi radi pokupili in neoliberalizirali vse po spisku, pa tudi ne manjka. In potem je tu še truplo brez glave v družbi, kjer bi bilo treba rezati glave.
Večplastna ena plast Kar Jezeru zelo zavidljivo uspeva, je to, da je glavni lik Tarasa Birsa večplasten v tej svoji eni plasti. Oksimoron, ja. Tarasu Birsi gre, potihoma, skoraj vse na živce, tako ga vsaj res dobro, tiho, kako-kričim-navznoter upodablja Sebastian Cavazza. Mogoče pa zato občasno momlja, da komaj kaj ali sploh nič ne razumemo. Morda ni mišljeno, da bi bili razumeli. Introvertiran tip do amena. Ker kaj pa navzven? No, poglejmo njegovo situacijo. Tega primera punce, ki ni bila zadeta, napita, bolna ali športnica, mogoče pa je bila pevka, ampak em, tudi to ne, sploh ni hotel, pri čemer mu sploh ni bilo za silvestrovat tam v Bohinju, zaradi česar je fasal primer. Noče imeti nove sodelavke, noče poslušati šefa in vsekakor, zagotovo, ni šans, noče biti zares doma. V bistvu, če dobro razumemo, bi najraje bil tam nekje gori v steni, saj končno slišimo retorično vprašanje, zakaj je sploh nehal plezat. Sam.
Taras Birsa bi bil po vseh kriterijih v hudi krizi srednjih let in vse kaže, da tudi bo, ko bo ugotovil oziroma se sprijaznil s tem, koliko je star. Noče biti star toliko, kolikor je. Je prestar in premlad hkrati. Spil je že očitno vse, kar se je spiti dalo, zato zdaj žuli kavo za 30 centov, po drugi strani pa ga še vedno ščipa, ko vidi, kako šef objame njegovo ženo, čeprav sam vozi volvića, ki mu ga je ta ista žena omogočila.
Taras Birsa noče živeti konvencionalnega življenja, a je vseeno pristal na svojevrstne, tudi gnile kompromise. Deloma uspešno pa skrije, da vseeno rad nosi ziher drago jakno, lep pulover. Na to veliko ne da, ziher ne, ni bila njegova izbira, je pa lepše, bolje, srečno. Ali pa je tako vsaj videti. Navadiš se na luksuz, ne?
Krimič(i) Zato Taras Birsa ni (več) tip za službo. Njegovi najboljši časi, ko se je moral boriti za preživetje, so mimo. V sekundi, ko je tastek porihtal, je bilo konec. Zdaj živi le še za poslanstva. Saj tudi hribolazenje pravzaprav za tiste prave, romantične, nostalgične plezalce nikoli ne more biti služba. Ni. Pika. In tako je za Tarasa tudi, ko je v vlogi višjega inšpektorja. Če ga vrh (brez glave) zanima, potem jupiii. Če pa naleti le na Rožnik ali Šmarna gora… Pozabi.
Zato je Golob, še bolj pa avtorji serije, tako zastavil zadevo, da smo vriskajoče lahko srečni, ker primer ženskega trupla brez glave Tarasa vsaj pogojno zanima. Kot da je še dobro, da je Jezero naplavilo kadaver. Ker nekaj pač mora počet. Sicer bi gledali, em, klasični slovenski film, kjer bi se Taras nemara na koncu res fental. Ampak njegovo zanimanje gre skupaj s potrpljenjem le do neke mere. Če gre čez. Joj ne. Zato pa je mulcu glavo tiščal v sneg, da se tamau ni zgolj uscal, temveč je zmogel tudi gastrološki rigoleto, nato pa kot razvajeni mulo poklical atija, ta pa odvetnika in tako ima Taras problem, ki ga sploh niti ni želel imeti na prvem mestu. Ali pa je želel imeti problem?
Če bi lahko, bi Taras Birsa bil James Bond. Zagrenjen tip, Daniel Craig tip Bonda, ki mu je vse odveč, vsega ima dovolj, ampak brez tega zares ne (z)more. Birsa bi vse probleme, če bi šlo, rešil sam in se odrešil vsega, kar ga mori. Pa svet tako ne funkcionira, kar Birsa, intelektualec, ki gleda sposojene turške filme, ve, zato se grize navznoter, zdaj, ko je že vse spil.
Njegova zvesta sodelavca sta 50-50 njega. Zoran Osterc (Matej Puc) je bolj mirne sorte, tihe, ampak kot da nima njegovih genialnih veščin, medtem ko je Pavle Brajc (Gregor Čušin) ostal takšen, kakršen Birsa ni več mogel biti. Ergo, herzinfarkt. Tako mu ostane, pardon, pristane le še Tina Lanc. Ona je svojevrstni pravi glavni lik – poleg notranjih monologov Birse. Ona je vse, kot smo izvedeli prejšnji teden, kar je nekoč bil Taras, preden je postal gospod Alenka Birsa. Šele ona mu ponudi bondovske odgovore, ko ga vpraša, zakaj ne bi opravili pogovora na faksu kar preko telefona. »Rajši gledam v oči, ko mi lažejo,« sikne Taras. E, to je to. Tako se govori. Gremo jih zdaj vse razfukat. Ja pa ja.
A res? Hudo. Srečen je lahko, da ga karakter ne stane službe. Ne še, do Odmevov in Erike Žnidaršič še pridemo. Tina Lanc je prva, ki mu reši rit, ko ga ne zašije pred odvetnikom Borisom Petanom (zlovešče kvaliteten Branko Jordan) in se raje zlaže, da ni bilo nobenega tiščanja glave v sneg. Zakaj? »Dolžn si mi pivo,« je njen mimobežni, milenijski odgovor. Ko jo pa Birsa odloži pred njenim stanovanjem in skuša imeti intimen pogovor, kakršne imajo policisti-partnerji v avtih, ko ji reče, da je »na devetki stanoval pred petindvajsetimi leti«, ga ona gladko odpravi z »a res? Hudo«. Takrat se mora Birsa počutiti star dovolj, da bi ji bil foter.
Ampak se ne, zato ker Birsa res zaživi, ko rešuje primer. Rad zafrkava tajnice zato, da lahko še bolj zafrkava šefe. Če že ne more biti v steni, lahko namreč pleza po slabi vesti zajebane tajnice, ki bo branila šefa dokler bo šlo, razen če bo šef, kar Brane Mihelič (Ivo Ban) vsekakor je, zelo nasrkal. Ker je malo zarjavel, ga tajnica lepo zašije, ko mu na podvprašanje, kje da je šef, v Moskvi, odgovori: »Moskva, Rusija ja.« In to ga grize, grize ga, ko ga ob devetih ne pokličejo, ko takoj misli, da je nekaj »fiši-fiši«, pa ni toliko, da bi pogledal, če je letalo iz Moskve res pristalo (Adria je sicer imela probleme nekoliko kasneje, kot je Golob pisal roman, pa vseeno).
Tako pridemo do ugotovitve, da kadarkoli se Taras Birsa – podobno kot Črtomir – sam loteva stvari, kot se je poskušal žene Alenke, njenega šefa Prelca, nasnifanega mulca, fanta od hčerke, zajebanega odvetnika, bogataša Miheliča, skratka kogarkoli že se loti sam, se samozaštiha. Bolj je sam, več problemov ima. Zato ne more in sme biti sam. Kot tam gori v steni, kjer je fajn biti sam, ampak je tudi malo noro, čeprav je Golobu, ironično, kot je povedal v petek za Mladino, padel drug plezalec na glavo in ga kar precej nalomil. Jezero bo na glavo Birsi vrglo druge izzive.
Družinski selfie Jezero si v drugem delu vzame dramaturško še več časa kot v prvem. Skoraj še bolj se ustavi (nenazadnje je bil tokrat le en reklamni blok). Zavije tudi dvajset let nazaj, če je treba, k primerom, ki te najbrž le zavedejo zaradi lokalnega bizarneža – če so nemški turisti prešteti, potem tudi vaški posebnež ne more rešiti problema. Jezero ni Pr’ Hostar. Ne bo se rešilo z “Kako zginva?” ali z “a n”. Škoda, a tako je.
Takšen je vsaj občutek, kadri niso nič manj krajši, nič bolj eisensteinovsko epileptični. Zato je Jezero dobra, počasna, skoraj dolgočasna serija, kaj dobra, vrhunska, ko se primerja z domačimi predhodniki. Ker si vzame čas, lahko likom vdahne vsaj nekaj življenja, iz vsakega dialoga skuša gledalca potopiti v serijo toliko, da nimamo tistega klasičnega prsta, uperjenega v tv, ko vidimo kako znano lokacijo (oooo, glej, McDonald’s v Šiški!) ali znanega igralca (aaa, Branko Jordan, aaa Vlado Novak). Tina Lanc lahko gladko piše s flumastrom po tabli in vse to vidimo. Družinski selfie je daljši in lepši kot reklama za mobilnega operaterja.
Druga epizoda je prinesla zlasti dinamiko odnosov, od katerih se lahko odbija Birsa, malo manj žal to uspeva drugim, ki so bolj enoplastni, kar kaže na to, da se Jezero sproti še uči zakonitosti res dobrih tv seriji. »Sam, če je bla ta Miheličeva, je morala bit pa dobra, em, em, em…« se zažene Osterc, skoraj pokaže air-sise, ko se mu zdi, da je Tina Lanc »pravi ded«. Ne gre za to, gre za 2010-in-nekaj leto, ko je pač tudi v službah drugače. Kar lahko počnejo šefi, ko tuje žene objemajo za rame in stiskajo k sebi (svoje bivše), sodelavci ne smejo, še zlasti ne v javni službi.
Javno vs. zasebno Ker za to tudi gre. Za javno vs. zasebno, kot na koncu ugotavljata Mihelič in Birsa. »Tega luksuza, da bi kaj nekaj verjel, si v svojem poslu ne morem privoščiti,« se Birsa loti Miheliča, ko ga ta zelo okorno prosi, če lahko neha »drezati v slepi rokav«, torej v to, kaj so vsi skupaj, farmacevti, dekan, študentke naklepali v Bohinju. »Žal, tukaj sva si čisto podobna, tudi jaz si tega ne morete privoščiti,« mu odgovori veliki šef. Ki pogleda na uro točno, ko Birsa dobi klic o tem, da je Brajca kap. Ali vsaj tako smo razumeli iz slušalke. Morda sploh nima smisla, da bi razumeli. Tole bo dolgo trajalo, še štiri tv ure ima Birsa, da reši problem.
V drugi uri je med drugim na mizo nesel dve skledi solate, še preden je slekel res kulsko jakno. Solata za mulca, ki ima mogoče predober avto, ne bo pa nikoli dober za njegovo malo Mojco. Ne more namreč pozabiti, da sta imela komaj kaj z Alenko in da sta puzala, se mučila, drobižila, potem pa je tri pred smrtjo njegov tast poskrbel za erbanje, ki poskrbi za vrhunski flet, volvića in smučarijo v Avstriji (očitno toliko tudi ni imel, prava smučarija, če se želiš preseravat, je v Franciji, luksuzna pa v Švici). Vse to Tarasa muči. Zelo muči. Dovolj, da ne ve, če v spanju govori o truplih brez glave in podobno. Zato so odvetniki, šefi, mediji tako nepomembni.
Taras Birsa rešuje tisto, kar je vredno reševati. Kot da bi še vedno bil v neki steni. Zaplezan, utrujen. Tik preden se pojavijo rešitev, upanje, možnost. Ampak zaenkrat še nismo tam. Zato pa je to na-da-lje-van-ka. Ne film. In hvala bogu. Dovolj časa še je, da mu “v prsih NE umrjejo nekdanji upi”.
TOP 3 CITATI
»A ni boljše, da te jaz zbudim, kot da te prostata daje?« – Taras Birsa patologu Cvilaku
»Enga pa še bom. Kaj je? Če ješ mastno, morš pit, da razrešč, to vse usak. Da se ti žile ne zamašijo.« – Pavle Brajc kolegu Zoranu Ostercu
»Mal ljubezni še nbemu ni škodl.« – Pevka o razmerju s starejšim tipom
LOVSKE
Je Zoran Osterc prvi slovenski policist, ki je pokazal značko?
Glede nato, kako zelo v nulo je Tadej Golob raziskal navade, profesijo in nrav policistov, mu lahko verjamemo, da slovenski kriminalisti/inšpektorji najraje pijejo kavo iz plastičnih kozarcev. Ono, cenejšo verzijo. 30 centov. Prejšnji teden so brali tudi Ekipo (na veliko veselje dejanskega uredništva), radi pa jejo domače stvari (Osterc + Brajc).
Tajnica. Minoren lik, a takšen perpetuum mobile. Če bi se kdaj našla Golob in Gorkič, bi morala posneti grozljivko/psihotriler Tajnica. Nujno.
A še kdo meni, da bolj kot je star, bolj bi moral Ivo Ban posneti biografski film o Ivanu Zidarju z naslovom Tranzicija?
Pa imamo povezavo med Ekipo Bled in Ekipo Bohinj! Gaber Trseglav je bil Ferdo, zdaj je Anton Štefe. In spet ima dober nos. Typecast? Zakaj pa ne.
Jezero tu, Jezero tam. Najboljša slovenska tv serija vseh časov? Em… Em… Em… Najbrž ne. Ne še. Ne vemo. Pustimo to, ker tu je vse od kultnega Dekamerona do nepozabnega Teatra paradižnik. Da ne pozabimo, em, TV Dober dan, Strasti, Naše male klinike, Vrtičkarjev, Mame, Ekipe Bled in še in še in še. Za vsakega nekaj, nekoč, nekje. Dobro, manj dobro, slabo in presežki. Recimo Življenja Tomaža Kajzerja ali V dvoje, ki sta nazadnje najbolje ujela duh zelo urbanega časa. In potem je tu še tista večna, tista grda, tista površna, da Slovenci že filmov baje ne znamo snemat, kar sploh ne drži, kaj šele, da bi snemali dobre, sodobne, take-kot-na-Netflixu tv serij. Nije žvaka za seljaka, ne? Je, še kako. Če lahko Hrvati spravijo Uspjeh, kjer je briljiral Borut Veselko, mimogrede, na HBO, ali Srbi svojo zgodovinsko akcijsko dramo Sence nad Balkanom, v kateri je Balkan poharal Sebastian Cavazza, pridružil pa se mu je še Vlado Novak. Ja… Potem pa lahko tudi mi. A, n?
Videli, slišali, brali smo o Jezeru, se je zdelo, že vsi. Vse. Ampak zdelo se je, kot da so hudiča videli že vsi – samo »mi« ne. Tekstov, prispevkov, vsebin… Ni da ni (bilo). Pa o gostovanjih na festivalih, pa podcast, pa oglasi, pa prispevki, pa… RTV Slovenija se takšne PR kampanje ni lotila najbrž vsaj od Misije Evrovizije, če odštejemo milijonske projekte Maria Galuniča. Ker Jezero kot tv serija, ki je hkrati kultura in razvredilo, ni Ema ali fuzbal prvenstvo ali olimpijada ali zima ali Mostovi-Hidak, je s tem tvegala. Zelo tvegala. Ker sami radi priznajo, da ne znajo najbolje prodati najboljših vsebin. No, Jezero so prodali. Zelo prodali. Špricalo je od vsepovsod, hej, Bohinj je ratal večji od Bleda. Kaka kremšnita, pokaži mi, kje je kadaver brez glave.
Jezero je zatorej, uvodoma, trenutek, na katerega so mnogi že pozabili, da so nanj nekoč čakali. In je prišel. In je tu. Zdaj je, kar je. In to, kar je, je dobro. Precej dobro. Zelo dobro. Ne idealno, eh, kje pa. Je pa zeeeelo dobro.
Kadar se sliši. Em. Ja. Slabo se sliši, odvisno sicer od televizije, zvočnikov, domačega kina ali računalnika, telefona, tablice (na slednjih se sliši bolje, mimogrede). Sploh Cavazzo. Em. Škoda, zagotovo, še zlasti, kadar se Birsa pogovarja zunaj, na prostem. Se sliši (pre)slabo. Pilot, morda pa tudi celoten sloves serije, bo po vsem pompu tako morda zreduciran na dvoje: vau, Slovenci znamo posneti dejansko tudi krimič serijo, super kadre, saj imamo lepo deželo, o, Bohinj, direktor fotografije ve, kaj dela, tudi scenograf in kostumografinja, tako se dela, ja ja. Nato pa pride drugi del. Tisti, ki dela serijo, no, serijo. Našo, slovensko serijo. Del, ko dobijo liki imena, priimke, vloge, službe, preteklost, sedanjost, prihodnost in, ja, dialoge. Tu smo pa tanki. Ne samo zaradi Jezera. Tanki smo, ker niti nismo vajeni gledati serij ali filmov brez risank. Pojdite v kinu gledat kak slovenski film, ni jih malo, vedno več jih je, nekaj tudi zelo dobrih, je pa tudi nekaj zelo podpovprečnih. Pa boste videli. Bolje že kot slišali. Tako malokrat gledamo igrane stvari, da je tako, kot da bi bilo prvič. Kar je relativno bizarno. Ampak ne tako, kot tista, ki je vzklila v komentarjih, da bi Jezero nujno potrebovalo, wtf, podnapise (te sicer Televizija Slovenija omogoča, mimogrede, preko teleteksta). Ideja, ki je tako žalostna, da bi Prešeren stal od mrtvih in šel vse, kar je spisal v slovenščini, prepesnil v tuj jezik, takrat nemščino, danes angleščino, originale pa zažgal in zdravo. Pardon, na zdravljenje!
To je prva in glavna poanta Jezera. Zdravi nas. Zdravi to bolezen, da smo nekje vmes že skoraj obupali, da bi gledali domače serije in jih skušali ocenjevati kot domače serije, kar je danes seveda nemogoče. Zato je Jezero in vsi in vse okrog njega pošteno freh, pogumno freh, serija z jajci. Kajti že vnaprej (!) si upa postati »popularen«, karkoli že to pomeni. Ni ponižen. Ni siv, no, je, ampak zaradi scene, ki mora biti siva. Ni pa žgoljav in beden. Je nečimrn. In to tako, kot nam gre, tistim, ki pač požiramo vse najboljše, kar pride iz tujine, vse to zelo hitro in zelo fejst na živce. Zakaj? Ker je naše. Ker smo morda, nekje globoko v sebi, tudi malo favš. Sami sebi. Poteptamo tisto lepo, kleno, domače v sebi.
Ker… Kdo pa ni favš Sebastianu Cavazzi? Najbrž nihče drug ni bolj idealen za vlogo Tarasa Birse kot on. Ni. Najdimo ga. Saša Tabaković? Em, ne. Matej Puc? Blizu, ne, dalje. Vladimir Vlaškalić? Mogočeeee, ne. Niko Zagode? Ja, če bo Jezero komedija. Primož Bezjak? Blizu, samo… Ne. Ne. In ne. Sploh glede nato, kaj vse o njem pišejo na Balkanu, kjer je v Sencah nad Balkanom (prva sezona pri nas na Planet TV) tako haral in briljiral, da še zdaj izkoči kakšen tvit, kjer kakšna Srbkinja moleduje, naj ji zaplodi otroka. Jezero je zbobnalo na kup večji del tistega najboljše, svežega, aktualnega in dokazanega, kar premoremo. To seveda ni naš Game of Thrones, niti Borgen ni, niti noben od skandinavskih noirov. Ni. Je slovensko, je to, kar imamo, je tisto, kar pilijo, gulijo, študirajo ti ljudje, ki so se nad vsemi tujimi pogruntavščinami navduševali ravno tako kot mi.
Zato je Jezero bilo tako zajebano že za Tadeja Goloba, njegov prvi kriminalni roman, ker je raje, kot da bi se pehal za kresnika, začel delati tako, da je lažje plačeval položnice. In Jezero plača položnice in prav je, da jih. Golob je v romanu seveda vzel vse tisto najboljše, iz česar so Skandinavci naredili industrijo. Pustimo, da Islandci preberejo več knjig kot mi prospektov in jumbo plakatov, ampak Golob je vzel najboljše, kar imajo, in prevedel, prenesel, prilagodil na naš prostor. Saj to je počel, nenazadnje, tudi France Prešeren. Še poseben štih mu je bil prevesti Lenoro. Potem pa je krenil še bolj pogumno po svoje in po naše.
Ampak ker je bilo Jezero zajebano za Goloba, je še bolj zajebano za Matevža Luzarja in Klemna Dvornika, režiserja serije, ki bo imela šest nadaljevanj. Zajebano zato, ker sta oba, sploh pa Luzar, vse bolj dvigovala lasten rating, ustvarjalnost, pilila, čakala in še malo čakala in postopoma dokazovala, kaj vse se da narediti pri nas. Dekleta ne jočejo je bil tak Luzarjev zelo gledljiv, ampak zelo mimobežen tv film, recimo, prav tako celovečerec Srečen za umret. So stvari, ki so pri nas šle, žal, mimo. Denimo prvi slovenski proper vestern Stekle lisice, kjer je Jure Ivanušič posnel ne le pohorski, ampak slovenski Deliverance.
Vsi, ki v Jezeru nastopajo, rišejo, pišejo, oblačijo, premikajo, postavljajo, so bolj ali manj najboljše, kar imamo na sceni, če bi Golob napisal še več likov, bi najboljših zmanjkalo. Boljšega pravzaprav res skoraj nimamo. Okej, seveda je igralce še in še, nekaj jih bo še prišlo, ampak če Timona Šturbeja, igralsko prihodnost, tiščijo v sneg in če Igor Samobor igra še bolj obskurno vlogo ali če vidimo Iva Bana le na varnostni kameri… Zato je Jezero serija, v katero je položenega toliko upanja. Predvsem zato, da bi se kaj premaknilo, da bi prišli časi, kot je v intervjuju nedavno spomnil Vlado Novak, ko je bil mesečno (!) na TV Slovenija igrani film. Mesečno, ne letno. Vsak mesec. Dvanajst produkcij. Zato se Jezero bori. Za naklonjenost in pozornost gledalcev.
Ampak prav v tem je problem, izziv, jeba. Jezero se bori s standardom, ki ga je plejada zlasti urbanih gledalcev posvojila iz tujine. Radi bi videli Borgen, The Killing, ovo ono. Na naš način. Bi bilo lažje posneti novega Komisarja Rexa ali Gorskega zdravnika? Najbrž. Morda ne. Posneti taki krimič, ki za razliko od drame terja še tako pozornost gledalca, ki noče ali se mu ne ljubi prebrati knjige, da bo do 26. januarja, torej debeli mesec dni, šest nedelj zapored čakal in si mogoče celo grizel nohte, kdo je revici z urejeno frizurco tam spodaj šel odrezat glavo. Posneti to? Jebena jajca. Velika jajca.
Še zlasti, ko vemo, kako je s piratiziranjem v Sloveniji, kar ima dolgoročne širše posledice – med drugim tudi to, da je tuje vedno bolj dostopno kot domače. So fenomeni, tipa Pr Hostar, ampak so zgolj to. Fenomeni. Ne stalnica. In tako je z vsemi ocenami, pompom, pričakovanji Jezero krenilo v nedeljo, 22. decembra 2019 ob 20. uri na prvem programu Televizije Slovenija. Kar ni mala stvar.
Jezero ima zaradi vložka ta privilegij, da lahko skoraj vedno pokaže tisto, kar mora pokazati. Ne govori, pokaže. Torej truplo, ki sicer ni tako nazorno ne v jezeru ne v mrtvašnici. Če je treba nekomu glavo zakopati v sneg, se mu glavo zakoplje v sneg. Edino »bruhali nismo« skupaj. Vse ostalo pa. Če se morajo voziti z avtom in tam debatirati, se vozijo z avtom. Če je treba debato zvozit pri kafe avtomatu, tudi. Ali pa na ulici, ko se mora nova okrepitev na hitro preoblečt.
Serija gre v pilotu linearno, kolikor pač mora, glede na strukturo romana. Mora že zato, ker se bo selila med Bohinjem in Ljubljano, med dvema stanjema Tarasa Birse. Morda ga je v pilotu še preveč, še zlasti, ko za mizo, kar je en bolj močnih momentov, a morda s kamero prevečkrat fokusiran prav na Birso, izvemo, da je Birsa v bistvu tako zajeban kriminalist, da bi priznali še oni, ki niso ničesar naredili. Poanta serije je, ko gre za njeno naracijo, ravno v tem, da je počasna. Raje bi imela off, notranje monologe, tam se dogaja vsa tista genialnost, ki jo je Birsa fasal že takoj, ko je prišel na šiht, ker je imel, kot izvemo, res dobrega mentorja. In dobro ekipo, ki jo bomo še spoznali. Pri čemer bo Ekipa Bohinj drugačna od letošnje Ekipe Bled, ki se je zaradi tujca (ki je prišel iz Ljubljane) poenotila. Tina Lanc, ki jo ne le igra, ampak skoraj živi Nika Rozman, v kateri je že Tomaž Gorkič (Idila) videl še čisto malo več, kar je Vinci Vogue Anžlovar našel v Saši Pavlin Stošić (Več po oglasih), ne bo nujno poenotila te ekipe, v kateri bo Taras Birsa vedno soler, ne pa egoist, ker drugače pač ne zmore. Ampak da pridemo do te točke, se mora serija zelo upočasniti.
»Počasni« momenti serije so tisti, ko spoznavamo, kdo Taras pravzaprav je. Ali kdo ni. Žurer zagotovo ne. Najmanj na svetu bi rad bil na novoletnem žuru. Ne vemo, to je njegova šibka točka, kje bi sicer raje bil. Vemo pa, da ko ga je nazadnje »še malo probal«, ga je »še matralo«. Alkohol, kakopak. Ker je tudi na silvestrovanju partibrejker, ki se naceja z vodo, je prav škoda, da še nimamo »prequela«, torej dela, v katerem bi spoznali, kakšen je Birsa bil, ko ga je še žrl. Stvar golega ugibanja, ampak ali je bil še bolj tih, zagrenjen in, no, beden ali pa je spil meni po abecedi in nategnil, kar je lezlo in šlo. Obenem je neizogibno tudi družinski človek, ki ga morda to, da je družinski človek, po svoje še bolj matra. Še zlasti, ko žena Alenka (vrhunsko izbrana Jana Zupančič, ki je že v filmu Prebujanja izžarevala neko plast tako zelo, da si skoraj objemal ekran) po Bookingu išče apartma v Bad Kleinkircheiumu (»Super! To si na smučišču vzela? Dbest!«), kar je sprejeto precej bolje, kot da bi spoznal Simona, fanta njegove hčere, ki ji še po svetlem tako rad razkazuje vrhove, tako »kot te je oči učil«. S tem se kaže, da Birsa noče zares naprej, vsekakor ne na smučanje, še zlasti ne, ko ga matra primer, ki ga ne bi smel matrat. Nazaj pa tudi ne more, ker je svojo preteklost že popil.
Kar gre seriji očitati vsaj v pilotu – počakajmo na razvoj likov pred (do)končno (ob)sodbo -, so neizogibno spolzki #metoo momenti, kjer lahko kreatorji serije seveda vedno vzamejo oguljeno izdajo romana in pokažejo, da »je tako že v knjigi«. Ja, drži. Ampak takšna družba pač smo oziroma smo vajeni, da takšna družba tudi smo. Tako kot sta se Rajc in Birsa pogovarjala na balkonu in ocenjevala, katera je bila včasih res »športna«, so se najbrž tudi gospe, ki jih vidimo, kako se hihitajo. Le da tega dela nismo in ne bomo slišali. Smo pa zelo dobro in nazorno slišali, kako je kolegica Lanc oblekla minič in petke, vendar se kolegica Lanc hrabro bori in se takoj postavi po robu Birsi, čeprav tisti, ki smo brali knjigo, vemo, da ji to vedno ne uspeva tako, em, gladko.Prav prihod Nike Rozman v serijo je tisto, kar jo požene naprej, vlije ji mestni utrip, pričakovanje, razvozlavanje. Tina Lanc je vse, kar je bil očitno Taras Birsa, sposobna, ima dve diplomi, ocene, kakršnih niti on ni imel. Je pridna pupa, ki se trudi biti še bolj pridna pupa, vendar če jo boste imeli za piflarko, em, ne bo dobro. Je kliše? Je. Je narobe? Je. Ampak tako je. Zaenkrat. Več kot bo Tin Lanc, drugačne ženske like bomo videli. Take, ki bodo v nulo povedale, da nisi nujno prostitutka ali vikend bejba, če si urediš frizurco tam spodaj. Je pa po drugi strani, kar bomo najbrž izvedeli, Alenka Birsa tista, ki omogoči smučanje v Avstriji, volvota, Bohinje in tako stanovanje kot iz reklame za Telekom ali A1. Obenem pa se le Karin (Nataša Barbara Gračner) na zabavi tako napije in nabije v vrata, da se vsi zdrznejo.
In šele na koncu, ko vidimo, kakšne klasične metode premore Birsa, če mu kdo stopi na žulj ali žali kolegico in poklic, ki je zanj seveda poslanstvo, se začne kriminalni del. Počasi, postopoma, nikamor se ne mudi. Šele ko Zoran Osterc (pulovrasti, skrbno izbrani Matej Puc) in Pavle Brajc (obvezno debelušni Gregor Čušin) prideta do posnetkov varnostne kamere v hotelu/gostilni, se spomnimo, da so nekomu dejansko odrezali glavo in da bomo iskali morilca, ne pa slovenske drame, vloge moški/ženske in podobno. To je kriminalna serija, ne Samorastniki, Na klancu ali Pod njenim oknom.
Poanta pilota Jezera sploh ni bila whodunnit, še zdaleč ne. Zato pa je nadaljevanka oziroma mini serija, ki bo trajala šest delov. Tudi roman ni kratek, se pa hitro bere, vsekakor hitreje, kot se serija zaenkrat gleda, vendar to ni nujno slabo za serijo, ki si vzame čas in ne podcenjuje gledalca. Da mu ravno toliko, kolikor potrebuje. In ker to ni gledanje na dušek (aka bingewatching), nujno potrebuje dobre napete momente (clifhangerje), kar pilot vsekakor prinese.
Lovske
TV Slovenija (Darja & Blaž) & Silvestrski poljub. Najbolj klišejsko silvestrovanje, ki ga najbrž na koncu praznujejo tudi tako fini dohtarji, ki so imeli prvi vikend v Bohinju. Aja, kje je pa biftek? Grda spozaba, grda.
Za gospo, ki se je preselila iz Maribora v Bohinj, ima Mojca Stropnik nekam čudaško kombinacijo dialekta. Mestoma še mariborsko, nikoli zares gorenjsko. Morda je Mojca Stropnik resda čisto stranski lik, tista, ki odkrije truplo, a je v pilotu morda med šibkejšimi liki. Še zlasti, ker naliva tako fin domači čaj.
Za tiste, ki ste bili večkrat na Ljubljanskem gradu od avtorja tega teksta: se res vsi tisti vrhovi vidijo iz gradu? Storžič in to? Meni se zdi, da ja, nisem pa siguren.
Ste videli, kako je Taras avto sčistil? Na hitrco? V nulo? In to volviča!
Komad Dan D? Sede. Še kar, ne?
Vlado Novak je v vlogi Cvilaka točno takšen, kot hočeš, da je. Sploh pa dobro ve, o čem govori, ko Birsi razloži, kdaj in zakaj (ne) v penzijo. In še bolj, ko si nalije enega še za tistim »samo tega še«.
Dialog ob kafe avtomatu
Zdravo.
A maš 20 centov?
Brajc spet nima drobiža.
A dej nehi, teh ključkov majo tolko, da jih kr prodajajo.
Greš dol na ulico. Z vprašanjem. Ne kakršnim koli vprašanjem. A-a. Z vprašanjem, ki ne bi moralo biti ne bolj direktno niti manj ozko. To ni za hiperempatične, vljudne ali politično hiperkorektne. Vprašaš »naključne mimoidoče«, kaj menijo. O spa-jih za moške. Ja. Spa-ji za moške. Čisto resno. Pa naj bi bili Slovenci nekako pregovorno zadržani. Razen do tujcev, seveda. Njim bi povedali vse. Vprašaš moške, ženske, stare, mlade, samske, poročene. Prvega in zadnjega, ki prideta mimo. In kaj dobiš? Če si član ekipe Nebuloze, dobiš najboljši možen štof. Dobiš presežek. Ker to so nebuloze. V letu, ko Toplovod praznuje petnajsto obletnico, si je Miha Šalehar z Nebulozami trasiral neko povsem novo pot. Pregnetel jih je. Ne samo, da lahko vpraša karkoli. Ima poslušalce, ki ta karkoli ne samo kupijo, ampak skoraj še prodajajo naprej. Zakaj? Zaradi anket. Zato. To so ankete vseh anket.
Snemanje anket na ulici je najbrž najbolj oldskul novinarska praksa, kar jih je. Sam sem imel vedno pomisleke do njih, nisem bil privrženec, v bistvu so mi nabile tesnobo, ker delujejo po popolnem naključju, ampak so obenem posledica tvojih lastnih odločitev: kje, s kom, kdaj, zakaj, kako. Kaj bi dobil, če bi šel na drugi konec mesta? Ob drugi uri? Če bi imel drugačen dan? Spremenljivk malo morje. Sploh, če si delal anketo za časopis. Ljubi bog. Če ni bilo zraven fotorepoterja, si ga pošteno nasankal. »Idi dol in na ulico vprašaj,« je postal novinarski anahronizem. Stara finta. Preživeta fora. Sploh zdaj, ko naj bi »ulica« bila na internetih in lahko vsak dela in sodeluje v anketi življenja.
Ampak prav dobro staro formo je vzel Miha Šalehar in v svojih sodelavcih – praviloma sodelavkah – našel zagnan, sposoben, veder, migetav in uspešen kader. Tak kader, ki je iz ankete naredil nekaj več. Forma ankete se v svojem bistvu nikoli ne bo spremenila, lahko pa jo narediš za žlahten in ne zlajnano znucan format. In greš na ulico – ne nujno vedno v Ljubljano, dobro bi bilo slišati še druge kraje, pojavil se je že Maribor, mislim, da tudi Koper – ter tam sprašuješ. Vse živo. Kaj je vse živo? Alternativna medicina. Priprave na penzijo. Influensertvo. Pametne blagajne. Partnerski bančni račun. Pravi moški. Razumsko izvajanje zakona. To je samo nekaj letošnjih primerov. In še vedno so se našli sogovorniki. Najbrž dobimo »zazipano« verzijo, ampak filter ni zastavljen ozkogledno. Marsikaj gre skozi. Od smeha do zgražanja. E, to je anketa. Zakaj? Ker to smo mi.
Foto: RTV Slovenija
»Nebuloze imajo prikrit namen. So format, skozi katerega skušam razkrivati stranpoti naše medijske prepariranosti, da smo skonstruirani kot prašiči na farmi potrošništva, ki imamo vcepljene poglede na svet, politiko, odnose. Nebuloze želijo na spreten način manipulirati skozi vprašanje. […] Ta izcedek kompletne debate se mi zdi največ vreden,« mj je Šalehar lani povedal v intervjuju za Večer [povezava sicer via Vestnik]. Nebuloze so postale ciljna debata o vsem, kar nam je pred nosom, pa o tem redko kdo, v bistvu pa na tak način le Šalehar, sploh poroča. Del nemedijske agende. Ampak zdaj smo – kot vabi letošnji SOF – vsi medij.
Še vedno pa se Šalehar z ekipo vnetih novinark, ki si zaslužijo svojo pohvalo, honorar in omembo, prekleto dobro zaveda, da Val 202 ni kar neki medij. Ne profanira nacionalnega radia. Iz tiste modre gobice s Kalinovim dečkom izvleče ves njen sloves. Ravno obratno: v oddajo pokličejo ljudje, ki se ne morejo zadržati, upreti, skulirati. In razlagajo, kot denimo danes nek model, o svoji g točki. V torek. Zjutraj. V živo. Ja. O g točki. Nebuloze seveda potrebujejo tudi klice v živo, vendar so najboljše ravno zaradi anket. Možnosti imamo slišati življenje. Ljudi, ki niso PR polikani. Ljudi, ki povedo tako, kot je. In to je tisto najbolj dragoceno. Te ankete. Ankete vseh anket.
Ziher mislite, da je Tim Kores Kori skoraj vse o sebi in iz sebe in za sebe povedal v pop’n’dekl štiklu Jaz sem Kori, ne? No, ni. Niti približno. Pa je, ja, vemo, tam povedal veliko. Res veliko. Naložil je… Marsikaj. Sploh pa… Korija ni tako lahko vjagat za intervju. Ker je gužvast. Ampak se je vseeno lepo opravičil, ko je minuli četrtek zamudil slabih petnajst minut. Kelnar, tisti najpočasnejši v mestu, ga je nemudoma in ekspresno v Isabelli (na Poštni v Mariboru) vprašal, kaj bo. Nič. Niti vode? Niti vode. Dajmo to porihtat. In sem bil prepričan, v nulo, da se mu bo mudilo. Pa si je vzel ohoho časa. Pa ne zato, ker bi tako živel za intervjuje. Eh, pravi, da jih ne bere, vsaj svojih ne. Mora pa vedeti, kje izidejo. Ker če ne so babica jezni, če kaj zamudi, čeravno ponudi res ojštre in hrabre in direktne izjave. Nažge po materialu, pa bo, kar bo. »Maja Keuc bi bila moja največja konkurenca,« mirno in udarno priznava pred letošnjo Emo.
Tja, čez Trojane, med junake zbrane gre drugič, potem ko je prvič le »odpel« in ni bil niti drugi, čeprav trdi, da v Sloveniji velja pravilo drugega, kot je ugotovil po X Faktorju, Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas… Še nikoli ni zmagal – razen na koncertih I vs. I, kjer pa v bistvu zmaga publika in (od)lom. Pa tu se časi Not’n’Vun, nažiganje Metallice, kar se zdaj, ko dela kot radijski špiker na Radiu Center, zdi skoraj diametralno stran od tega, kar počne in česa živi. Dobro živi, kot pravi.
Pod štikl Open Fire, sta se pri pripravi glasbe, besedila in aranžmaja, kot so zapisali na MMC RTV Slovenija, podpisala Jeff Lewis in Drew Lawrence. »Na Emi se bom predstavil z uspešnico, ki jo je pripravil svetovno znan glasbeni producent iz Los Angelesa Gerhard Joost, ki je bil nagrajen celo z grammyjem. Naslov pesmi je Open Fire in že kot demo se mi je takoj zataknila v ušesu. O sami pesmi pa ne bi govoril na dolgo in široko, ker na koncu šteje zgolj to, kar si mislijo ljudje, ko jo prvič zaslišijo.«
Med intervjujem sem ga seveda tikal, ker res ne bi šlo, če bi ga vikal, intervju sem trikrat iz tikanja pretvoril v vikanje in nazaj, pa na koncu naredil podobno kot pri pogovoru z Nikom Zagodetom in Majo Keuc. Polvikanje ali nekaj takega. Jutri vam pa posredujemo odgovore RTV Slovenija, zakaj so se letos odločili (ustrašili?) pustne sobote in fuzbalskega derbija ter finale premaknili iz sobote na petek. Vse urbanke in urbanceljne pa vabimo v mariborski top plac Wetrinsky v četrtek, 23. februarja, ob 20.00, na Pop T(ort)uro II: Hej, (gr)EMA?!, kjer bomo z Denisom Živčecem in Juretom Kirbišem, priznanima emologoma, predebatirali letošnjo bero in nasploh predebatirali vse o fenomenu Eme na Slovenskem.
Kori, boste zmagali? »Na vse grlo se bom potrudil, da bom. Veš da! Ne grem samo riti tja pokazat, nimam teh izgovorov. Ne ‘fumflam’. Če greš tja samo tak, da fumflaš, prideš domov s tako surlo… Zato, ja, grem zmagat. Če ne pa… bom šel pa domov s tako surlo.«
Kako ste pa šli na Emo prvič? Za prvič Once Too Many Times niti ni bil tako… tako… tako… Pardon, iščem besedo. No, ni bil tako švoh. »E, točno to! To je pa tudi vse, kar – ni bil. Ni bil švoh.«
Koliko je bilo nato iskrenih mnenj in kritike za prvič? Je razlika pred Emo in po njej? »V bistvu je razlika, ja. Najprej so vsi pametni, na koncu pa ugotoviš, da najbolje sam zveš, kako in kaj. Če mi nekaj tam reče Darja Švajger, je nekaj čisto drugega, kot če to nekdo reče kar tako mimogrede. Poleg tega je na Emi vsakič drugače – enkrat je predizbor, drugič ni žirije, tretjič bodo mogoče kar žrebali. Pred dvema letoma nas je bilo samo osem…«
Letos se vas za zmago poteguje kar šestnajst. Je to dobro? »Je in ni. Pozna se, da Televizija Slovenija iz tega letos dela res šov, kar niti ni tako slabo. Ampak si dobro sam zadnjič na facebooku napisal, da so morda premaknili zaradi fuzbala letos na petek.«
Še bolj skrbijo druge številke: ko je zmagala Eva Boto na koncu Misije Evrovizije, je zmagovalna skladba prejela 28 tisoč glasov, drugouvrščena 12 tisoč. Lani je zmagovalna dobila cca. 3.800, drugouvrščena 3.300. Precejšnja razlika, ne? Kako vi vidite Emo? »Ko sem bil mali, sem jo vselej spremljal, čeprav me je bolj zanimala glasba drugih žanrov. Nisem se zaprl, vse me je zanimalo. Seveda Ema ni bila del mojih otroških sanj. Glasbo delam ves čas: delam album, čaka me turneja s Siddharto, sploh pa Ema ni samo moj osebni projekt, temveč je ob njem tudi Radio Center.«
Zakaj? Ker bo voditeljica tudi Tanja Kocman, vaša sovoditeljica na radiu? »Ne, ne samo zato. Šli smo resno v projekt, jumbo plakati bodo v Celju, Mariboru, Murski Soboti, kjer bo z velikimi črkami pisalo E-M-A.«
Je kljub jumbo plakatom težko/lahko priti na Emo s skladbo skozi prvo sito? »Ne, sam sem bil prepričan, da mi bo uspelo. Ko so me nato poklicali, so vprašali, kako sem spisal takšen komad, pa sem jim povedal, da ga sploh nisem sam napisal in da sem ga v bistvu želel poslati že lani.«
Foto: RTV Slovenija
Ste se po prvi izkušnji naučili, kakšen komad je treba poslati na Emo? »Ja, naučil sem se, da moraš imeti bolj dinamičen komad, kajti v mojem prvem se je v refrenu preprosto premalo zgodilo. Če pogledal Maraayo, vidiš, kako je tam vse dodelano. Veš, zakaj sta onadva zmagala? Že po fotki si vedel, kako bo. Pozicija, diamanti, slušalke, scena.«
Vi ste pa stali na odru. »Ja, stal in odpel. On pa je bil za klavirjem, ona je imela obleko in one ogromne slušalke.«
Zakaj so tiste slušalke tako harale? »Ker je imela večerno toaleto in gigantske slušalke. Kontrast, kaj pa vem. Vse sta imela naštudirano. Ne pa jaz, ko sem poslal leto pa pol stare fotke. Poleg tega sem bil na odru takšen, kot sicer nikoli nisem. In sem se potem počutil še bolj čudno in nenaravno.«
Kakšen komad bo? Manj čuden, bolj naraven? »Ognjevit! Besedilo za Open Fire so napisali Američani. Ni čizi. Metaforično gre za pecanje bejbe, streljaš na punce.«
Kupidove puščice? »Ja oziroma če bi vzel dobesedno, bi bili metki, pa seveda niso.«
Je bilo kaj dileme med angleščino in slovenščino? »Najprej ne, dokler se ni oglasila moja babica. In na njeno mnenje res veliko dam. Vprašala me je, češ, zakaj bom pel v angleščini, da ona že ne bo nič razumela. Ampak tako je. Tako sem se odločil.«
So babice vaša ciljna publika? »Tako te bom vprašal: boš ti glasoval – pa ne zame, za kogarkoli?«
Ne. »No, vidiš. Saj jaz tudi ne glasujem in ta dva za mizo poleg tudi ne (pokaže na dva kolega, rahlo starejša od naju). Babice pa glasujejo, o ja.«
In kako babice vidijo Korija? »Po moje so to največje fenice in hkrati znajo najboljše pošimfati, povejo ti direktno, te vprašajo, zakaj si bil oblečen kot pajac. In podobno.«
Okej, Kori. Greva na gigahit Jaz sem Kori. V Mariboru smo te takega bolj ali manj vajeni. Recimo, da štekamo. Sodeč po youtube komentarjih pa te vsi ne. Kako te vidijo prekotrojanci? »Kak’? E, veš kak’? Tak’, da dobivam video posnetke folka, ki na ta štikl žura v Ljubljani v top klubih. Ne moreš verjet! Dafaq? Na Jaz sem Kori! Kako je to možno? Da v Parlament pubu in Topu pojejo to ‘neumnost’? Noro!«
Morda, ker predstavljaš tisto pop genezo Maribora po Sebastianu in Power Dancers? »Delno vseeno pazim, kako sem prezentiran v medijih. Pa ni lahko. Včasih imam totalno metalske kitare, globoko dol spuščene, to ruži, faking grovlanje in dretje, haram med čupastim folkom. Potem pa sem na radiu in delam budalaščine in pojem Jaz sem Kori.«
Kdo je Kori? »E, to je vprašanje.«
In odgovor? »Po tej pesmi ne moreš sodit. To je joke, štos, zajebancija. Povedal sem, kar sem pač povedal.«
Maja Keuc je res poslušala komad? »Bila je jezna.«
Fejst? »Precej, ja.«
Ampak zakaj ste dali na začetek: »Sem Tim Kores kitarist in pevc / včasih spal sem z Majo Keuc.« Vas to res tako definira, da ste dali potem prav to dejstvo na začetek? »Zato sem dal to na začetek songa, ker so me doooolgo tako opisovali, češ, ti si pa oni, ne, ko je bil z Majo Keuc? In mi je na eni točki začelo presedat.«
Ste želeli spisati, kaj, akrostih, Sonetni venec, Primicova Julja? »Ne, ne. Na Centru s(m)o nepopustljivi: želijo, da sem to, kar sem in da grem v tem do konca. Proste roke imam, delam lahko, kar hočem – vsaj občutek imam takšen. Morda je bila Maja Keuc edina, ki je bila užaljena, vsi ostali se derejo na moj račun. To je vse. Štos na moj račun.«
Pa je res? Ni vseeno malo Fredi Miler efekt? »Ne, mislim, da ne. Tega ne bom delal več, to je bil en tak song, napisal sem ga v nedeljo po goveji župi. In zdravo. Povedal sem, kaj in kdo sem, vsi mislijo, kako velik mariborski maderfaker sem, kako nažgem vse mariborske babe, kar niti približno ni res. Niti ne more biti res.«
Drži pa, da vstajate ob štirih zjutraj. Kako gre to? »Tak: glej (s prsti si potegne veke povsem navzdol). Nekje v sredo sem, če grem spat ob polnoči, kot zombi (zombijevsko iztegne roke).«
Tanja Kocman. Foto: RTV Slovenija
In ste vse bolj prepoznavni radijski špiker. In hkrati pevec. Malo me bega. Kako bi se opisali sami? »Veš kak’ bi se opisal? Pri meni je vsakič nekaj novega, nikoli ne veš, kaj boš dobil. Imam metal band, potem grem na x-traktor, imamo In&Out polomijo…«
Opa, počasi, izi. Polomija? »Ne, pač tako rečem. Šel sem v In&Out, da bi ugotovil, kakšen je slovenski šovbiznis. In naučil sem se, da danes, ko je glasba v taki poziciji, kot je, šteje to, kar rad igraš in kar izhaja iz tebe. Ne to, kar narediš za radio ali tv, temveč to, kar rad igraš. Glej, čisto konkretno, vem: Ema komad ni moj, je radio friendly, ne verjamem pa, da bodo ljudje zaradi tega hodili na moje koncerte. Če pa pokažem svoje demo posnetke za novo plato, pa vsi obolevajo zraven (naj bo uradno: po intervjuju mi je Kori odrolal dva posnetka in, to ni lezenje v rit, bila sta dih jemajoči šus). Folk bo prišel na koncert zaradi dobre muzike.«
Spomladi ste bili predskupina Siddharti na Štuku. Toda vsak komad se je zdel drugačen prejšnjemu, ni bilo neke celovite slike. Je pa delalo. »Zdaj ko delam ploščo za Nika Records, vidim in vem, da v živo Jaz sem Kori štikla ne bom igral. In pika. Čeprav mi je jasno, da bi sedel komad ‘pipikam’ pod odrom. Seveda bi jim.«
Je vaša kreativna hiperaktivnost primerna ravno za čas snapchata? »Razumem, štekam, kaj misliš. Marsikdo, ki je poslušal In&Out, je začel poslušati tudi I vs. I. In celo obratno.«
Okej, kdo so vaši feni? »Vsi.«
Dobro, čakajte, kako vsi? »No, ne mislim zdaj čisto vsi. Ampak zelo različna populacija: sam imam še vedno najraje metalce, ker povejo tak’ kot je. Se pa ta populacija, sploh rock publika, precej spreminja. Upal bi si trditi, da gre 80 odstotkov tistih, ki grejo na koncert Siddharte, tudi na koncert Jelene Rozge in Modrijanov. Ker takšen folk je. Kar niti slučajno ni narobe, da ne bo pomote.«
Ste se kdaj poglobili v sociologijo slovenske pop/rock publike? »Pri slovenski publiki ni recepta. Vsaj ni ga več, ker včasih si vedel, kako nagovoriti rock publiko. Danes pa…«
Kako je s slovenskim popom? »Ni ga. Ne pali, ker je narejen izključno za radio. Iz srca ne delam slovenskega popa. Potem imaš eno tako kombinacijo, kot je Rock Me od Modrijanov. Saj mi je rekel Blaž Švab, da so oni rockerji po duši, hkrati pa dodal, da to delajo s srcem. Ampak ne moreš tega združiti! Jaz sem rocker po duši, zato popa ne delam s srcem.«
Zakaj potem pop? Ker »mora« biti nekdo naslednji Jan Plestenjak? »Slišim tudi to, slišim pa v bistvu vse: špilaj taki pop rock kot Plestenjak, špilaj parodije, špilaj ovo, špilaj ono. In kaj delam na koncu? Tisto, kar mi je všeč. Saj ljudje ja pridejo na špil zaradi muzike! Zato so bili moji najboljši koncerti gotovo tisti z I vs. I. Tam je bil (od)lom! Če me pa pride nekdo gledat, ker sem na televiziji, hkrati pa ne pozna enega mojega štikla… Ni to to.«
Ampak prav to ni redek pojav. Poznamo imena in obraze »glasbenikov«, stežka pa naštejemo kak njihov komad. In tega sploh ni tako malo. Zakaj? »Ker ne pišemo več evergreenov. V popu se jih očitno ne da, v rocku gre to morda malo lažje. Mi2 imajo s Čisto jebo že zdaj evergreen in nasploh karkoli izdajo, hitro zaigra na prave note. Če si pa zavrtiš Stop od Omarja Naberja, pa… Zmanjka, ne? Edini, ki je to res znal, je Magnifico. Samo ljubezen si boš pel. Zato si pa ne boš pel marsičesa drugega, kar je zmagalo na Emi: pa Quartissimo, pa Kalamari…«
Kako ste doživeli Narodnozabavni rock? »Najprej sem se režal, potem sem se razjokal.«
Marsikomu je Ema vseeno vrhunec leta ali kariere. »Verjamem. Glej, jaz Eme ne rabim… No, ne nujno.«
Torej… Rabi Ema vas? »Ne, eh, taki nisem. Ne gre zato, kako naj pojasnim… Ni to moj ključni projekt, marsikomu pa je to rešilna bilka iz poplavljene gneče. Sicer pa je zanimivo vzdušje na Emi. Eni so bolj odprti, denimo Nuška Drašček, Alya, Nika Zorjan, BQL, vidiš pa tudi v očeh nekaterih, da te gledajo postrani ali da te vidijo kot konkurenco.«
Foto: RTV Slovenija
Še vedno niste odgovorili: ste radijec ali glasbenik? »Glasbenik, saj zaradi tega sem dobil službo na radiu.«
Sprašujem zato, ker recimo nekaterim je bil Ema le projekt in so potem iz glasbene scene odsihmal izginili. Anžej Dežan, recimo. Mora biti Ema »projekt«, če želiš zmagat? »Mora! Je pa tako, da če bi zmagal na Emi, verjamem, da bi imel koncerte po Sloveniji. Ko sem klical Aleša Uranjeka, ki rihta moje špile, je rekel točno to. Da te Ema lahko potisne naprej in dlje, je pa odvisno, če od tega resnično živiš ali pa če le rečeš, da živiš za to. Fajtam se, vse bom dal od sebe, da bi zmagal, ampak delal bom dalje. Preskrbljen sem, finančno ni težko, imam svoje stanovanje, nabavil sem vikend.«
Samo malo… Vikend? Kako prideš do vikenda zgolj z glasbo? »S trmo. Bil sem trmast kot strela, nisem se pustil jebat nikomur, niti fotra nisem poslušal. Razmislil sem, kako povečati svoje ime.«
Ampak le s pesmijo Jaz sem Kori? Moraš biti (samo)promotor? »Če bi se lotil načrtno znamko Tim Kores Kori, kot delajo Natalija Verboten in Rebeka Dremelj, bi morda bil večji. Ampak meni je moralno sporno, da bi pisal sam sebi članke, oprosti.«
Kaj naredite, ko greste mimo trafike? »Niti ene revije ne pogledam!«
Ne verjamem… Tudi če ste na naslovnici? »Pošljem nazaj odgovore, potem pa niti ne odprem niti ne pogledam. Res ne. Tudi če se kje dobimo in tam nekje cajtngi ležijo. Ne, hvala. Čez en teden bo nekdo drug na teh istih straneh. Da bi pa klical, kaj se mi je ‘zgodilo’ danes, samo zato, da bom v medijih? Da bi si zmišljeval stvari? Pa lepo te prosim.«
Kaj se vam je danes zgodilo? »Skoraj me je nekdo povozil na prehodu!«
Čakajte, res? »Ne, seveda ne. Bi ti pa lahko rekel, kako sem modela potem kresnil na gobec in kaka štorija je bila… Fuj.«
Ema je zelo znana po kulinariki. »(se zamisli) Ha? Kulinariki?«
Ja, »kuhinja«. »Aaaaa! Vsako leto je vsaj nekaj drugega na meniju iz tega, kar skuhajo. Kuhajo že leta, mi pa smo tisti, ki preizkusimo, kakšna je kaj hrana. Slišal sem marsikaj o tem, kaj naj bi se vse dogajalo: kako se je zaslon z rezultati resetiral, kako je bila Karmen Stavec po štirih sekundah teme kar naenkrat prva. To sem, poudarjam, le slišal, nisem bil tam. Kuhinja Eme pa je odprta od februarja in tja nekje do maja. In to je to. Ker, daj, povej mi tri izvajalce, ki so postali v zadnjih, hm, petih, desetih letih res prepoznavni na Emi in imajo še danes koncerte?«
Em… »Gruntaj, ne boš našel. Ni jih. Saj vemo za Evo Boto, Niko Zorjan, Manuelo Brečko, ampak kaj pa koncerti? In kaj smo ugotovili: če zmagaš na Emi, je slabo.«
Okej, to je treba malo pojasniti. Kako bi to naj bilo slabo? »Glej, do maja je super, verjamem – dokler ne greš v Azerbajdžan. Potem pa ne prideš v finale in jutri te ni več. Adijo, nasvidenje. Pozabijo te vsi, morda si zapomnijo ime, komada se pa ne spomni nihče več. Še enemu se ni posrečilo narediti velike kariere. Pustimo Tinkaro Kovač, ki je naredila na Emi comeback in nato krasno izginila. Kdorpa ima danes razprodane koncerte, mu na pamet ne pade, da bi šel na Emo.«
Kolikšno moč ima televizija za slovensko glasbo? Nekoliko neobičajno je, da sta največ iz talentov šovov naredila Maja Keuc in vi v sklopu In&Out, a nista zmagala. »V Sloveniji vedno velja pravilo drugega. Drži kot pribito! Ko zmagaš, dobiš na pladnju čisto vse, trgajo te na kose in kraje, nihče pa nima pojma, kaj bo, ko bo konec luči in blišča. In ne bi rekel, da so krive televizije. Ne! Demetra Malalan, oprosti, so si krivi sami, da ni šlo naprej. Vse operne pevke, pa Lina Kudozović in tako naprej. A misliš, da je meni kdo kaj pomagal? Me tiščal naprej? Kurac! Sam sem se tiščal naprej. Maja Keuc je vsaj izkoristila vse to in šla na Emo, čeprav je šla po tem na Švedsko, ker se ji tu z albumom ni izšlo. V Sloveniji ne rabiš in niti ne moreš vzdrževati enajstčlanskega banda, kot ga je imela ona.«
Govorite zelo odkrito, iskreno, ostro, brez zadržkov. Vas to nič ne tepe? »Kaj pa naj? Povem pač tak’, kot je. Saj vsi vemo, zakaj gremo muzičarji na Emo! Da dobimo promocijo. Seveda bi rad na tekmovanju zmagal, kdo pa ne bi, je pa res, da ni več takega nacionalnega naboja. Glej, lahko bi olepševal in se pačil in ne vem kaj. Ampak vsi grejo/gremo tja prodajati svojo rit.«
Kaj bi najraje odnesli od Eme, če je zmaga očitno slaba stvar? »Eh! Da zmagam, grem v Ukrajino, se tam uvrstim v finale in sem… dvanajsti!«
Kakšen pomen ima danes »biti na televiziji«? »Ne več takega kot nekoč, ampak še vedno nima majhnega. Če ne rečem babici, da sem na tvju ali v časopisih, je jezna. Sicer pa televizija odvzame 30 odstotkov tvojega performansa. Včasih je pa res štelo, če si bil na televiziji.«
Letos bo Ema znova na Gospodarskem razstavišču. »Kar ni slabo, so pa malo optimistični glede prodaje kart, saj za finale računajo 22 evrov.«
Preveč? »Daš še 20 evrov in še malo poleg in imaš karto za Queens of the Stone Age na Dunaju. Saj glej, všeč mi je, da visoko ciljajo, da so optimisti, hkrati pa najbrž prekleto dobro vejo, da bodo prijatelji, partnerji in familija pač kupili karte in bodo tako napolnili. Sploh pa, ko se začne Ema, se o vseh vse piše. Čas je za Alyo, pišejo, ker ko greš pa sedmič na Emo, pa je že tvoj čas. Baje Omar zdaj plačuje klošarjem pivo. Ki so zdaj seveda kar naenkrat žejni, haha. Oh, ja. Zdaj ko delam v medijih, predobro vem, kako je. Znam brati med vrsticami.«
Evo, ena manj med vrsticami. V bistvu skoraj najpomembnejše vprašanje: kako boste oblečeni? »Ne vem, ampak definitivno ne bom v reklcu, ker bodo vsi tipi v reklcu. Roko dam v ogenj, pa tega res ne vem, da bo Omar Naber v obleki, beli srajci, metuljček ali kravata. Roko v ogenj!«
Moški sicer itak težko zmagajo na Emi. Obleka gor ali dol. »Tipi že osem let nis(m)o zmagali, ja. Najbolj narobe je, da se oblečeš za Emo takšen, kot sicer nikdar nisi. Nočeš pa priti samo v kavbojkah in majici, ker lahko izpadeš kot seljak. Nočeš pa biti niti upicanjen. Ko sem bil pred dvema letoma… Joj joj. Potem pa pogledaš Eurosong in so tam vsi tako preprosto in vsakdanje oblečeni. Mi pa kompliciramo, cel pomp, pa plesalci pa ovo pa ono… Slovenci smo tako zadaj.«
Zdaj smo leta…? »Začeli smo 2011, srečnega in zdravega. Pevke zdaj tekmujejo, katera bo imela lepšo obleko. Pogovarjajo se, kdo bo kateri naredil obleko. Pa dobro no, ženska. Idi in poj.«
Če bi moral vzeti na samotni otok eno (zmagovalno) skladbo iz Eme, katero bi izbral? »Sestre in Samo ljubezen.«
