»Zaljubiti se je plod domišljije; zaljubiti se skozi dopisovanje, je plod dvojne domišljije.« Ko se večer, ko bi naj obiskal tri okrogle mize, ki v bistvu, če pomislim dobro, sploh nimajo mize, začne s takim citatom, ne more biti slabo. Eh, kaj slabo! Mamo mi to! Mamo. Mi. To! Ker taki so ti naši mali petki, avtohtono domorodni četrtki, ko že šlataš vikend za pecelj. To je Maribor. Ljudje, dragi, kaj imamo mi v tem mestu. Imamo najboljšo voditeljico. Da nisem poznal Mojce Pibernik, me je lahko samo šmentano sram. Fujmebodi. In da je to bil šele moj prvi obisk Ožuljenega jezika. Kaka scena! Taka, da nisem mogel nehat lupetat.
Ampak gremo lepo po vrsti, ne? Maribor je mesto, ki ne more it’ na en pir ali špricer. In takisto ne more imeti enega literarnega dogodka. Eh. Tudi ta scena deluje po šank principu: em, jaz bom to, pa daj še tu, kaj bojo. Ampak, hej, zgodil se je koledarski napredek in teoretično, vendar zgolj teoretično, bi lahko bil poetični človek obiskal tri okrogle mize minuli četrtek, 19. januarja 2017. Seveda vašemu kroniku kronistu to ni uspelo. Jebiga, opravičo gre Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti. Ni mi zneslo do KBG-ja. Kriva sta Josip Jurčič in Rudolf Maister, kar bosta kmalu tudi izvedela.
Že v sredo je Salon uporabnih umetnosti, kot že prejšnji teden ko sta iz tesnobe naredili žur vselej mično zgovorna Dijana Matkovič in flegmatično izpraševalska Darja Potočan, sekica naredila kar fajn uvod, ko je mislila mlada glava Nine Medved, zverinske mb pesnice. V Salonu so pogovorni večeri skorajda še večji adut kot glasbeno programje. Ne vem, zakaj, ampak ko zicneš, prisluhneš, četudi nimaš pojma, kam si sploh šel, se počutiš pomirjeno, bistro, radovedno. Ekvivalent sprehoda po parku, recimo. Le da ne peljete cuclja ali celolit na sprehod, temveč svoje možgane in srce. Vem ja, kičasto.
No, v četrtek se je v Maribor pripodil Matthias Rambaud (ja, tudi jaz sem najprej mislil, da je bil Arthur njegov prapraprastric, pa ni, manjka i v priimku), kulturni ataše na Francoskem inštitutu v Ljubljani, ki ga je v Slovenijo pripeljala, kakopak, Ljubezen z velikim L, tako velikim, da se je priučil klene slovenščine v nulo in pokazal, kako bagetkasto in krosonasto lahko zveni slovenščina, da se res stopiš poleg. Gospod Rambaud deluje, vsaj od šanka na deset metrov, relativno še mlado, čeprav je sam to zanikal. In zrelo. In pretkano. In smelo. In zgovorno. Kaj ne bi bil, ko pa je nedavno izdal prvenec O bivanju in krajih, ki je preveden tudi v slovenščino. Saj vem, še kar držite roko pred ustmi, ker bralci Ubrani.si zelo urbano zehate, kajti ko ste slišali »kulturni ataše«, vas je morebiti bilo prilimalo na zic. Nak. Ataše Rambaud (kako filmsko, jamesbondovsko se to sliši, a?) je uletel v Maribor tako, kot se v Maribor uleti. Ajnfoh in aufbix! Bum! »Takih lokalov, kot je Salon, v Ljubljani ni!« je izrekel uvodoma in dobil prekotrojanski kulturni štempl v naš potni list. Bravo!
Zdaj… Tovrstne debate lahko grejo v kakršno koli smer. Mi smo bolj ljubitelji sproščenih (kakršno sta, še o tako tesnobni temi, butnili Matkovićeva in Potočanova) kot to, kar je zastavila moderatorka Slavica Turniški Simionova (upam, da sem to pravilno odsklanjal). Nič narobe, nič ne bentimo, nič ne šimfamo. Ne, ne. Pač, tako si je gospa zastavila. Najprej je odpiafala neki uvod v francoščini in vse tudi zelo skbrno prevedla, za one, ki nas je skoraj infarkt, ker nam je francoščina pač neka provansalska vas, za katero smo presodili, da je previsoka za naše estetske die-der-das-jebe-nas standarde.
Vselej občudujem frankofile, frankoljube, frankofone, karkoli že so, ki se neskončno zaljubilo v francoščino in vse francosko. Jaz sem se uspel zaljubiti le v Mari-Wenn, ki sem jo spoznal na vlaku iz Lillea v Pariz, ko sem bil videti, kot da bom potegnil zasilno zavoro in se šele potem, ko bo vlak vozil 4 km/h, vrgel podenj, pa je brala Šagrinovo kožo gospoda Balzaca, ki je naštancal 40 romanov (faking štirideset!) in sem jo vprašal, če ima za domače branje, pa me je pogledala, kot da sem neki kroson iz vrečke, kasneje pa sva šla v Parizu na kokakolo za 4 evre po glavi in si pomahala na podzemni in Pariz je bil nato z izjemo par lepih slik en velik pogreb. Zato me tako čudi, ko recimo prebiram Mimi Podkrižnik v Delu, kako so nekateri do konca zaljubljeni v Francijo. Pa res, da ne bo pomote, zavidam jih, ornk favš sem jim.
In to bi lahko bil tak večer, pa nemara ni bil. Ravno zaradi gospoda atešeja. Smejal se je, sproščen, res, izgledal je kot Michael Fassbender, če bi bil Fassbender, no, Francoz. Moderatorka je precej ojštro zastavila ton (ko je iz publike dobila prijazni popravek, da je Aleš Berger oznanjen kot dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo in ne za literaturo ter da bo nagrada šele podeljena in ne osmega, temveč sedmega februarja, nas je premerila z ra-ta-ta-ta pogledom), čemur se je gost vrhunsko ne ravno zoperstavil, ampak saj veste kaj mislimo. Povedal je, priznal, da je plačal večni davek prvenca: »Želiš pokazati in dokazati preveč.« Njegovi citati, ki jih je naflodral projektor, so bili več kot le prijetni. »Zaljubiti se pomeni biti izkoreninjen; zaljubiti se v tujko pomeni biti dvojno izkoreninjen.« Luštna, taka, greatest-hits, ne? Je! Priznamo! Na vprašanje, kakšna se mu zdi slovenska, ljubljanska kulturna scena, ni želel podati generalnega odgovora (»glede nato, kako majhna država je, ima Slovenija veliko kulture«), prav tako ni želel jamrati in bentiti čez globalizacijo, raje je ponudil res plemenit odgovor:
»O, ne vem, če bi želel soliti pamet. Verjamem, da mora biti vsaka kultura odprta, temeljiti na nacionalnih značilnostih, ne sme se pa prodati in vdati globalizaciji ter se izgubiti v svetovnem toku. Še zlasti majhne držav ne, kot je slovenska. Braniti je treba vaše značilnosti. Hitro se lahko zgodi, da boste sicer izgubljeni v tem toku.«
Bumf. Spet, dobra, ne? Gospod ni želel razpredati o veri, je pa dognal – samo v Mariboru – da je nenavadno vraževeren, ampak je hkrati to navezal z dejstvom, da se mu vse to, da govori slovensko, da živi s Slovenko in hčerko, v Ljubljani, zdi nekaj kakor magično, kar baje veje tudi iz njegovega prvenca, ki se glede na slišano zdi kot zabaven, smiseln nakup. »Včasih, ko sedim v Ljubljani z ženo in hčerko, imam občutek, da to nisem jaz. Ne vem, če povem to, kar nameravam. Moje življenje se trenutno dogaja v drugi dimenziji,« je nastatavil in dobil iz publike nenačrtovano vprašanje, če misli, da je tega kriv jezik. »Seveda! To je ključno!« je navdušeno odvrnil.
Nekaj je še povedal o svoji petletni zaposlenosti z doktoratom, o državni pomoči za kulturo, tema, ki nikomur ne diši, še zlasti ne v četrtek zvečer, in ko so nekje priromali do Andreja Gideja (kako sem to pravkar brutalno narobe sklanjal), me je ura opomnila, da je čas za naslednjo rundo. Pot pod noge in to. In ja, ataše Rambaud je pokazal, kako lahko združiš dve kulturi, morda sicer plačaš dvojni davek dvojne razklanosti, vendar Rambaud deluje kot pisec, ki dobro hendla svoj lajf in nima niti kanček tistega, čemur mi rečemo »dela se Francoza«. Eh. Prijeten ataše. E, stavek, za katerega nisem mislil, da ga bom kdaj bil naklepinil. In, ja, moderatorka je s profesorsko skoraj strogostjo spomnila na šolske čase, vendar nič hudega, smo prav uživali in bi še, Odprte horizonte in mariborsko knjižnico pa je za pohvaliti, ker najde publiko, v bistvu starše, ki pripeljejo celo na tako relativno zahteven večer tamalo otročad, pa je ta zbrano poslušala in celo sama brala knjigice. Pa to je Danska, ljudje, Aarhus, ne Maribor. Danska, ljudje, Danska!
Na poti gor po Gosposki sem ugotovil, ko si nisem šel po pico, da se v Mariboru res najde iznajdljiv folk. V pekarni Drava, kjer imajo premastni burek, idealen, če ste ful premačkani, mjav mjav, so si šajbo, skozi katero se nič ne vidi, lagano prelepili z onim debelim, rjavim selotejpom. In piči, miki. Ni to carsko? Meni se zdi. Samo da je. Jebeš, kak zgleda, samo da je fajn.
Ko sem pricepljal do Vetrinjskega dvora, sem pospešil korak. Kar sipal se je folk. Je to zaradi Ožuljenega jezika, devete izvedbe? Res tak hit? Saj sem slišal dan poprej, je Medvedova Nina prikukljala, kako je na pesniškem slamu tudi pogosto gospa, tam, blizu osemdesetih, yo. Ampak ne. Niso šli slemat. Nak. Šli so gor, v ta zgornjo dvorano, karkoli že so tam imeli. Aaaa, sem že bil videl, druga ekipa, naša ekipa, se je zbirala pri ognju, ki ti da občutek Bronxa, ki bi ga res rad videl, ono, New York sedemdesetih in osemdesetih. Marko Brumen in Borut Wenzel sta se ogrevala, pa še dve tamladi kreativni dijakinji, ostali pa so že rintali skozi Wetrinsky (lokal) v veliko dvorano, ki ima najboljše bordo/škratne zice, kar jih boste kdaj videli. Zice iz Nove Gorice! Ha! Res, na tem se morate kdaj zarolat. Kakšno smo rekli, seveda čez občino, nato sem za šankom zganjal cirkus, ker sta Sara in njen kelnarski kolega, katerega ime sem že večkrat pozabil in se prav priletno opravičujem, tako prikupno uigran tandem, ki ti, če še posebej gušiš ob naročilu, dasta celo popust, najbrž na opazko »tako je tu osebje, levolevjeroko« ali kaj podobnega.
Da je to bil moj prvi slem, ki sem ga šel zgolj gledat (me pa mika, da bi kdaj kaj prebral, čeprav so moja leta poezija končala, ko me je MMC cenil kot pesnika dovolj za uvrstitev v dve pesniški zbirki), me je bilo odkrito sram. Kaj pomeni odkrito? Da sem to želel povedati vsem. Najprej Tonji, ki je pobirala trievrsko vstopnino za moderatorje, fotoekipo, plišastega petelina, nagrado (to je – plišasti enooki petelin). Tonja mi je prilepila roza štempl na vrhnjo stran dlani in ne ona ne jaz nisva pogruntala, kaj točno naj bi grafični emblem v bistvu ponazarjal.
Saj to ni poanta, poenta poentasta je ta, da sem se v trenutku, ko sem vstopil v taglavni plac, počutil sprejeto, živahno, multikultiš in v kurzivi. Ko se počutiš v kurzivi (nima nič z alkoholom, škodi pa ne), vidiš svet skozi sebe, zato je vse kanček poševno, si tangenta na splošno družbeno klimo, kar taki dogodki očitno si. En tip je imel klobuk. En je izgledal, kot da je vstal na Dobravi z groba. Punce so bile oblečene, kot so samo na valeti, maturi ali na prvem dejtu. Lepo. Krasno. Hvala bogu ne Desigual ali kaki taki mainstream štanc. Hvala bogu. Skratka, res vzdušje in pol, točka in pol, bi spesnil gospod Brecelj. Zakaj Brecelj? Ker si morajo na Ožuljenem jeziku oni, ki čitajo svoje komade (torej pesmi) in jih ne deklamirajo in interpretirajo in slemajo iz glave, na pamet, na dušek, no, si morajo nadeti takšen leseni klobuk, po kakršnih so helikoptersko šicali v Apokalipsi zdaj, saj veste: »Vsi, ki tečejo, so posrani Vietkongovci. Vsi, ki stojijo, so dobro naučeni vietokongovci, haha.«
Ne bom vam na dolgo in okoli opisoval, kaj je slam poezija. Ne bom. Pojdi, pridi, vidi. Pač. Prideš, poveš, interpretiraš, kar pa zadevo loči od, kaj pa vem, splošnega literarnega krasna-si-bistra-hči-planin večera, je gotovo več rund, turnir od poezije, glasovanje in telesna interpretacija, čeprav neke silne koreografije, razen občasnega dretja in seksualiziranja pand, niti ni bilo. Bolj je samo druženje tisto, kar iz slam poezije naredi prvinsko in prvovrstno izkušnjo. In pa voditeljica. In gost, Denis Škofič. In radovedna Helena. Uf. Nič jasno? Nič hudega, tudi nam ni bilo.
Stvar se je namreč začela »in medias res«, kar je starogrško za »eeee, to je to, štartali smo«. Denis Škofič, za katerega še noben (no, pod noben, mislim sebe) ni vedel, da je Denis Škofič, je namreč prišel na oder in zelo nežno, predano, hlastno prebral svoj štikl. Ni bilo švoh, ni bilo pa za dol past. Ampak ajde. Taki uvod. Za one, ki smo bili prvič (to pa garant nisem bil edini, ne, Urška in Tinkara), nam ni bilo pol kurca nič jasno. Kaj to je to? Ha? Halo?
Ne, ne. Kajti potem je na oder stopila ona. Spominja me na vsaj pet stranskih vlog v Friendsih in na prekrasno vlogo v prekrasnem fimu Don’t Think Twice, ki govori najbrž prav o takih puncah, kot je ona. Na oder je stopila perverzno intelektualna in improligaško driblerska Mojca Pibernik. O, Mojca. O, moja moja Mojca. Na glavi, poštrihani na najbolj odfukano soboto, je imela dva, saj ne vem, kako se temu reče, buhteljna? Cmoka? Žogici? Kot princesa Leja, samo ne ob strani, temveč na vrhu glave. Sicer pa, eto, slika. Kaj. Si. Malo. Nor. Vau. Na oder je vletela kot pomlad in poletje v enem. Če bi rad komu pokazal after party na Lentu, najboljši mali petek na Poštni, najbolj doživeto Piše se leto in vse, kar dobrega in odbitega in svojevrstnega premoremo, bi mu pokazal Mojco Pibernik. Punca, punca. Tako se to dela! Tako!
Ni čudno, da nisem mogel nehat dobacivat. Mojca Pibernik je uletela kot barvna televizija med neandertalce, dragi moji. Povedala je, kje smo, kdo smo, zakaj smo. In povedala, da smo imeli čast slišati Denisa Škofiča, moj letnik, pismo, pa je bil pubec nominiran že za Jenkovo in Kersnikovo nagrado (sem dobacil, da drugo leto pade Prešernova), da bomo imeli čast slišati štiri tekmovalce: Klavdijo, Gregorja, Matic in Tomaž. Zdaj, Tomaža in Matica si nisem kaj prida zapomnil oziroma bi ju težko ločil. En je komaj kaj pisnil iz sebe, čeprav se je videlo, da ga je v bistvu izdala trema in to totalno, drugi pa je čital izpod klobuka in pač čitanje na taki stvari deluje kot naši v tenisu, saj smo poleg, samo nas nikjer ni. Pa dobro, sta si pa upala in jima že zato samo skidam kapo in ploskam. O, ja. Pri Klavdiji in Gregorju pa se je videlo, da se bi utegnil razviti derbi. Pustimo, da sta oba zdaj že preverjena slamerja, kot se me bili podučili.
Zdaj, slam deluje tako, da vsak prebere/pove en komad, nato pa ocenjuje publika. Kdo? Trije, ki so ujeli forčnkuki, onega kitajskega, pri čemer sem jaz domov odnesel dve modri misli, ne da bi mi sicer Urša ponudila kaj za pod zob, so nato glasovali, čeprav se je gospodič Boštjan, ki je sicer glasno nekaj še dobacival, glasovanju odpovedal. Ne vem, zakaj. Saj ni težko. Glasovala sta Urša, pesnik Denis in še nekdo izza stebra. Dobili so tablice s ciframi od 1 do 10, ampak ker je to Slovenija bi lahko enko, dvojko, trojko in desetko komot izpustili, ker Slovenci pač nikogar ne skurcamo in nikogar ne prehvalimo. pa dobro, je bilo kaj za enko? Ne. Za desetko? Ne. Bi pa kaka dvojka ali trojka tudi lahko padli. Ker je nihalo. Fejst je nihalo. Sploh ko so svoje naredili še mikrofon in zvočniki je bilo koga komaj kaj slišati, kar je v poeziji še tolikanj bolj kočljivo in zajebano.
Pa nič hudega. Gregor je na nas kričal. Je pa imel dobro finto. Boštjan se je, kakopak zaradi slabe vesti ob izogibu komisijske dolžnosti, javil, da bo tisti, ki bo Gregorju štopal, medtem ko bo on bral. Zdaj, jaz sem spektakularno pričakoval, da bo Gregor kot Zmelkoow v Kinu Šiška, uspel natempirati na točno, kaj pa vem, dve minuti. Ker to bi bilo za desetko in bi Gregorju dal za pir. Tako pa je uporabil bolj globoko finto in je med tem, ko mu je Boštjan štopal, dobri stari Gregor govoril, koga vse bi natepli z bikovko in koga vse posilili v tem času, ko bi lahko tudi poslušali poezijo (mamo, fotra, partnerja, sestro, otroke, skratka precej sick scena). Ni bila moja šalca čaja, po angleško, ampak ajde, je pa bil efekt. V finalu je Gregor bržkone zmagal z refrenom »zakaj naša panda noče fukat«, kar ga uvršča nekam med Bukowskega in Darwina, i guess.
Klavdija je ubrala bolj osebnoizpovedno pot in z Denisom, ki sem ga vmes spoznal, on je mene tako, ker da pozna naše pisunjenje po fejsbukih z Aljošo Harlamovom (Harlamovim najbrž ne gre sklanjat, ne Aljoša?), sva dognala, da ne bi bila rada pubec, ki je dal skozi te izkušnje. Ker Klavdija je bila resno ojštra, ampak tako dobro ojštra, da sem nekje vmes, ko sem se zaljubil v njeno resnicoljubnost, pridevnike, opise, doživetost in predvsem v seksi rdeč suknjič, začel resno navijati zanjo. Da sem po viski koktejlu, ki je bil precej kiselkasta izkušnja, ampak s popustom (hvaaaala!), segel še po dobro svetovanem kraft pivu, res pa je, da ni več daleč dan, ko bo prvi Mariborčan telebnil čez šank in rekel, da je to nateg za 6 evrov. No, ta pir ni bil, dasiravno hrvaški (ha, pastavek, gospa profesor, pa sem ga uporabil, dajte mi kruha, črnega, ha Cankar, nimaš za burek!).
Mojca je Ožuljeni jezik vodila kot totalna improligašica in vse skupaj res ni bilo tekmovalno – razen morda zame, ampak jaz tu baš i nisem neki faktor, čeprav sem ji, ko je pokazala enookega petelina, dobacil, naj vendar mu da ime (Stane) in nasploh preveč gobcal, da je rekla, da je Mojca in da se lahko kasneje kaj zmeniva na kavi (žal se nisva, ampak na spektakularni dejt v zlati gondoli, ki jo bodo naredili posebej za naju, še upam!). Vzdušje na slamu je bilo kot na kakem res kulskem rojstnem dnevu, še osnovnošolskem, ko starši za kako uro ali dve spizdijo, ti pa ugotoviš, da bobipalčke res lepo gorijo. Njen glas, stas, volja, štancanje dobre volje. Uf. Mojca morda ni material za špikerko v Ljudskem vrtu, bi pa denimo gotovo spravila v zadrego (in hvala bogu) že na Bošrtnikovem srečanju tiste, ki pravijo, kako odpri da so. Ker Mojca je mavrica, ampak da imajo mavrico radi pravijo tudi tisti, ki pizdijo že ob prvem malem dežju, brez dežja pa mavrico najdeš samo na hajzlu iz šestdesetih. Res, Mojca, Mojca. Ko je nekdo pesnil (ne vem več kdo), kako je bil sneg poln brozge in pasjega urina, je prišla na oder in zaključila: »Otroci, ne jest rumenega snega.«
Kaki vic. Kakšna improliga! Vaaaaau! Vmes sta radovedna Helena (pupa iz publike) in Denis opravila najbolj neroden, podpovprečen, ampak za priložnost idealen intervju, kar jih je, pri čemer je bilo nekoliko nerodno to, da je lepa Helena predstavila Denisa tako, kot bi predstavila ugrabitelja Parisa ena druga Helena. Brala je iz telefona, njen svež fant, ki ustvarja v Doljni Bistrici (točno na pol med Mursko Soboto in Lendavo, mi je bilo pojasnjeno), je marljivo odgovarjal, preganjali smo čas, ker imaš najprej občutek, da je po prvem krogu že konec, potem ti rečejo, da sta še dva kroga, in misliš, da bo trajalo cel božji večer, pa je potem res hitro vsega skupaj fertig (zato pa je mesečni ritem ravno pravi tajming!), no, Denisa smo nato napizdili, da je že malo zafristajlav, čeprav ne tako, kot Stekli psi, ker raje kot o sebi rapa o drugih. Ja, vidi se, da je bil malo okoli ta naš Denis. O, ja. Sfristajlal je kar konkretno. Nindri indri!
Finale je bil seveda odločilen (čutite napetost v tekstu, ne?). Klavdija je nizala svoj tekst in nadaljevala točno tam, kot da sploh ne bi bilo pavze vmes. Čisto noter. Totalno noter. Iber noter. Gregor je pa šel k pandam, na stiskavac. Jap. Kaj čemo. Imel je boljši nastop in čeravno sem želel terjati, da manjka za dobro staro EMA kuhno samo še Karmen Stavec, je treba priznati – naj gre težko z jezika ali ne – da je v sodnikovem podaljšku Klavdija zadela štango, žoga se je odbila čez pol stadiona in Gregor je dal gol. Po mojem mnenju iz ofsajda, z roko, brez gat, ampak okej, to ni pomembno. Pomembno je, da se tako ustvarja, bori, ker finale je bila jebena borba. Videlo se je, da grizeta do konca in to je najbrž poosebljalo bistvo slam poezije. Je. Intepretaciji v finalu sta bili tako prepričljivi, da se Gregorja poslej bojim, Klavdiji pa sem čestital za res doživet in izživet nastop in sva nato šla na šank (vredno zapiska zase, pride).
Matthias Rambaud je pokazal, da so kulturni atašeji lahko tudi pisani ljudje, ki nam dajejo poklon, ko tako marljivo plemenitijo in pleteničijo slovenščino v košaro jezikovnih dobrot. Bogatejši smo zaradi takih osebkov, prišlekov. Smo. Zaradi Mojce Pibernik pa je Maribor mavrično, svobodomiselno, leteče, psihadelično, sproščeno mesto, na katerega smo res lahko iber ponosni, še posebej, ko nas Slovenija pozna zaradi česa drugega in morajo dobiti ljudje, ki so zgolj prijazni, dobivati podporo (namesto novih gum). Nič zato. Nič hudega. Ožuljeni jezik je tako kreativna, popisana in prekrasna izkušnja, da bom gotovo še šel. Kdo ve, morda kdaj celo s čim nastopim. Finale mi ziher ne uide, tam pa mi potem vedno nekaj zmanjka. Upam, da v tem predolgem tekstu ni. Samo tak’ dalje, Mojca, Nina Medved in ekipa. Samo. Tak. Dalje.
Bis. Opravičilo, iskreno in duhovito, Jerneju Dirnbeku Dimeku in Dejanu Batisti, ker mi ni zneslo dol v KGB. Razlog je, da so zverine pol ure zamujale, potem pa bi se bil kaj kmalu poročil. Z Rudolfom Maistrom, ampak to ni pomembno. Drugič. Obljubim! Sicer pa… Domišljija, ataše Rambaud, res dela. Fejst. Tale listek me je pričakal v smsu. H. že ve, zakaj 😀
