Tomi Meglič je kar direkt priznal. Če ga je pa zanimalo, koliko je ura. »Tolk’, kt’ učeri ob istmu cajtu!« je lahko slišal od kolegov iz banda. Moj bog. Oldie goldie! Ta štos je pa res prekoronski, najbrž še, tam, iz časov španske gripe. Samo tako pač je, da včasih železno, zimzeleno, tisto dobro staro pač najbolj paše. Zdaj najbrž toliko bolj. Ko bi radi, da bi bilo, kot je bilo.
Mislim, da je štos priletel od Primoža. Ali je mogoče bil Tomaž? No, kakorkoli, ura je bila 22:23. Pa ne, da bi kdorkoli res gledal na uro. Če je vprašal, si pač pogledal. So itak taki cajti, da te žal zanima samo, če je že 21:00 ali ne. Je pa Tomi vseeno z razlogom vprašal, koliko je ura. Ker ko si na daljavo… Pač skušaš nekako vzpostaviti stik. Magari z uro. Tomi je vprašal, ti si pogledal na uro. Torej… Še ni vse zavoženo. Še komuniciramo, no, vsaj približno.
»Prešvicani smo. Gremo nekam, kjer je vroče. Močno upam, da čim manj časa tole traja. Ker šele zdaj vidim, kaj zamujamo in pogrešamo. Več tisoč, več desettisoče vas gleda. Boli vas za sosede, na tri štiri zakričite: rock’n’roll familija!« je nato zakričal.
Če je cifra držala, potem je bila res impozantna. Več tisoč, več desettisoč? Pa saj ne, da je vse v cifrah. Ker ni. Zdaj pa sploh ne. Tudi če bi poznal uradno cifro, okej, za hip bi morda začutil to rock’n’roll familijo, ampak le za hip. Še vedno ne bi spremenilo osnovne scene. Ekran, zvočniki, kavč. Dom. Kot vsak dan. Saj vemo, kuća poso.
Do zdaj smo najbrž že res pogledali več kot dovolj koncertov na daljavo. Po svoje so vsi enaki, po svoje niso. Ker se je takega špila lotila Siddharta, je to naredila, em, drugače. Če beseda karkoli drugače sploh kaj pove. Predvsem to, da Siddharta težko dela karkoli na malo. Kar je logično, razumljivo in prav. Iz koncerta je naredila zgodbo. Kam naj bi šli? Na prazen stadion? Plac za vaje? Šli so v Vitanje v Center Noordung. Na (letošnje) enakonočje, 20. marca. Nekaj so razkrili, ne pa vsega, ker ipak je to Siddharta. Saj vsi do zdaj vemo njihove priimke, ampak uradno se jih še vedno krajša. Takšni pač so in prav je, da so.
Doslej me je najbolj na rit ne toliko vrgel, ker to ne gre, vsekakor pa prilimal še bolj v kavč, med vsemi spletnimi koncerti nastop Luke Šulića ob izteku lanskega leta, ko je v mariborski dvorani Union res naredil mega šov. Bum, bam, šus, dras. Ni, da ni. Večino ostalega, kar se je dalo videti, so bili ali klasični koncerti, kjer se pač snema oder, s čimer ni nič narobe, ali pa malo bolj napredne opcije, kjer se kamere, produkcija in režija pač bolj potrudijo. Pa naj bo Narodni dom ali Kino Šiška ali kaj tretjega.
Siddharta je svoj e-špil, koronakoncert, lockdown rock’n’roll, kakor vam pač zapaše, naredila bolj… Ne vem, če je utesnjeno prava beseda. Mogoče ni. Ampak vsekakor niso bili niti postavljeni kot klasičen band. Saj vemo, band na odru, tri plus tri ali pa Tomi spredaj in ostali zadaj ali kakorkoli. Itak se to pri Siddharti z leti in postavo menjava. Kar je bilo toliko bolj pogumno in drugače, je bila vseeno res postavitev in vsaj sodeč po videnem postavljenost v eno tako »komoro«, najbrž dvorano, ki je zastekljena. In skoraj nikoli nismo videli celotnega banda.
Na neki točki, precej zgodaj, ko je bila tehnika povsem črnobela, se mi je zazdelo, da gre za metaforo. Za raketo, za Hermana Potočnika Noordunga, za vzlet. »Naš namen je, da prijajamo iz teme v vedno več svetlobe. Še par zahtevnih, pol se pa mal razbremenimo,« je Tomi povedal relativno zgodaj. Zdaj… Koncerta nismo slišali vsi enako. Stvar tehnologije. Meni se je zdel zvok pri nažigaških komadih malo suh, sploh pri Boštjanu so bobni zveneli malo mehko, kitare suhe, še najboljše se je ujelo Tomaževe klaviatursko vesoljske presežke in občasno Janijeve bas grmljenje. Nič narobe, pač stvar posameznih ušes in okusa. Itak T.H.O.R. ne more delati v dnevni sobi kot za Bežigradom. Pozabi.
Ampak prav na tej točki si morda pomislil na vse tiste špile. Mogoče je lilo, mogoče je bila zimska gužva, mogoče si mislil, da nikoli ne boš imel punce, kaj šele tako, ki ima šalco z napisom »dajem ti strup v čaj«. Pir voden, pred tabo neki trimetrski košarkar, scanje na dixiju ravno, ko je tisti tvoj štikl. Nič od tega. Doma pač ne. Ampak pogrešaš. Uf, kako pogrešaš. Na špilu si pač ne moreš nastaviti bolj na glas. Eh. Špil, taki, ko greš nanj, je pač nepovratna izkušnja. Ko si tam, si tam.
Siddharta se je, potem ko je obhajala predlani 20-letnico prvenca Id, odločila za bolj pozne, kasnejše komade. Nenazadnje, iz Norda je bil samo en komad (Na Soncu), čeprav tudi drugi album skupine letos obhaja svoj okrogli, dvajsetletni jubilej. Mogoče najboljši komad na špilu, pa ne zato, ker je skoraj najbolj znan. No, bom pustil za konec. Iz Rh- sta bila vsega dva (T.H.O.R.), iz ID-a nobenega. S čimer ni absolutno nič narobe, čeprav se je že na zadnjih koncertih zgodilo, da je izpadla B Mashina, kar je zdaj zgodilo še z Ring, ki skoraj nikdar ne manjka. Siddharta je tako nagovorila tiste, ki so se priključili kasneje ali računala, da bi tisti, ki so Pot v x, Samo Edini in Napoj slišali že prevečkrat, radi slišali še kaj drugega kot zicerje.
Tako so se tradiciji zoperstavili kar trije komadi iz Sage (Narava, Napalm 3, Vojna idej) in cela plejada komadov iz Infre (Do konca, Ledena, Piknik) in Ultre (Nastalo bo, Volk Q Ovce, Calvi, Korakamo), ki so v bistvu tvorili jedro špila. Kar je nekoliko začudilo, je bil le en komad iz zadnje plošče Nomadi (Jaz), pri čemer se je morda prav ta najbolje spojil z bistvom takega špila. Sporočilnega, zgodbenega, vesoljskega.
Siddharta je že preigravala nenazadnje tudi Srečka Kosovela in Antona Podbevška v Človek(a) z bombami. Igrala je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v akustični in nestadionski verziji, od koder formalno prihaja Novi svet, ki je bil naslovni komad špila. »Dober večer, pomlad je tukaj, dobrodošli z nami v vesolje. Dober večer na povsem drugačen način kot ponavadi. Naredili bomo nekaj posebnega, premaknili se bomo majčkeno bolj v intimo.«
Ta del, ko se je koncert izklopil in je band hitro in precej bolj svetlo sedel z akustiko v rokah, je bil tokrat, vsaj zame, najboljši. Zakaj? Okej, v prvi vrsti zaradi zvoka in ker je Do konca dobil odličen aranžma, kar je nakazala že plošča Izštekani. Koncertu je morda odvzelo nekaj ostrine, toda ni delovalo kot neizogiben premor do glasnega konca. Ne. Delovalo je primerno za band, ki ima več plati. In ki je z leti dosegel, da so Rave, Ledena, Piknik in Nastalo bo čisto legitimni koncertni hiti. Nimajo nostalgije, okej, z izjemo Rave, niso tako na prvo žogo, okej mogoče Piknik, ampak imajo pa še vedno tisto zmožnost zavedanja, da je Siddharta znala vedno gledati naprej.
»Spoštovana publika pri nas in povsod. Po svetu na tem planetu in vesolju: tukaj smo z vami v živo iz Noordung centra med prelepimi gorami v mestu Vitanje, kjer smo preživeli dva lepa dneva in večera samo zato da se lahko javljamo k vam, ker drugače na žalost ne gre. Peljemo vas v vesolje v živo na zelo poseben način. Upam, da vam bo v užitek, ne bi se pa radi navadili. Peljemo vas v vesolje, ki je hladno in neizprosno.«
Resda je Tomi to povedal nekoliko bolj zgodaj v koncertu, toda primerno je tudi za konec. Saj je res, da je Na Soncu najbolj prepoznaven komad. Tudi zlajnan. Seveda je. Morda celo deluje kot obveza. Nikdar pa na silo. Sploh pa je tisti prepevajoči refren z leti prerastel v množične karaoke, ko se Tomi sprehodi med publiko v prvih vrstah in jim ponudi, samo ta večer, samo tokrat, da v mikrofon zapojejo »ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce«.
Tomi je z leti začel vokalno samo še rasti. Dovoli si absolutno več. Saj si je vedno, še tam od Farmerja prek Rooskie, da ne omenjam štiklov Eboran (prebrano nazaj), Bonsai (izmišljen jezik) in podobno. No, v Na Soncu se gladko sprehaja, modulira, vozi se skozi milijonkrat slišan refren. Ravno takrat, ko bi naj peli skupaj z njim.
Kar mu je uspelo tokrat, je morda samo dodatni pokazatelj, v kakšni neverjetni formi je tudi zdaj, ko niti ni pogojev, da bi kdorkoli bil v formi. Vesoljska verzija Na Soncu. Ve-solj-ska. Od totalnega rock’n’rolla pa tja do šepetanja. Res. Do golega, skrajnega, decrescendastega šepetanja. Ustavil je komad. Razmontiral ga je. Pa je še vedno delalo.
In to je nekaj, česar na koncertu, ono, kakršni so bili, nikdar ne bi slišali. Naj bo še tako dobro ozvočenje, najsi bi še tako poslušali. Ni šans. Šele tokrat je Na Soncu, ki bo za nekatere med nami vedno oskubljen brez Cenetove saks solaže, postal to, kar je. Nagovor. Ljubezen. Direktnost. Romantika. Večna mladost. Jaz in ti. Nenazadnje se začne z »jaz ne morem več v temi živet, jaz bi hodu na soncu, jaz bi hotu tebe met«. In v refrenu je »rad bi te videl v telo«. Jaz, jaz, jaz. Ti, tebe, tebe. Saj je itak le tolažba, kako tega v živo ne bi mogli nikdar doživeti. Takega šepeta. Take doze. Take demontaže. Takega komada. Je. Ampak je vsaj dobra tolažba. In še kaj več.
Siddharta je imela res specifičen koncert. Kdor je fan, ve, zakaj bo ostal fan in šel takoj na prvi špil, ko bo priložnost. Zato so lahko sestavili tako podobo, ki je šla od črnobele do barvne, zato je bilo režirano tako, da skoraj nikdar nismo videli celotnega banda, in zato je bil repertoar takšen, kakršen je bil. Drzen, poglobljen, mestoma tudi zahteven, kot so sami priznali. In tako je, po svoje prav. Predvsem pa je prav to Siddharta.
Moje ime je … Moje ime ni pomembno. Sem pa leta 1999 bil star štirinajst let. Šti-ri-najst. Šel sem v osmi razred. Osemletke. Dvajset let to pač naredi mlademu človeku. Da že moraš, hudo nerad, kaj pojasnit. Kot da bi biil že imel vnuke. Da smo »nekoč« hodili osem let v osnovno šolo. Nekoč. Ko je Tomi Meglič bil še star 22 let. Leta 1999, ko se je, mimogrede, ravno začela uvajati devetletka. V dvainštiridesetih šolah. Leto, ko se je zdelo, da vse gre skozi, da se vse da, da je vse mogoče. Ne zato, ker bi Slovenija res postaja(la) druga Švica, ko je februarja postala pridružena članica EU. Je pa Bill Clinton v Ljubljani na Kongrescu med tistimi marelami, v katere smo zijali na teveju, špilal saksofon. Komaj, kaj, piškavih šest, sedem let kasneje se je Edi Pucer na FDV nonšalantno nastavil na mizo in nam, študentom, ki smo se prepozno rodili, razlagal, kako je prav on Billu postavil vprašanje na Brniku. Ja, lahko si ameriškega predsedika nekaj vprašal. Takrat. Ja, že tako kmalu se je očitno vse t(ist)o zdelo… Nenormalno. Daleč. Stran. Kot Tomaž Humar, slava mu, večna tudi v B Mashini, s tistimi mogočnimi besedami, ki je novembra preplezal južno steno Daulagirija. Pa papež je še drugič prišel v Slovenijo. V Maribor, kamor sem šel kasneje delat svojo prvo reportažo, že leta 2003, kaj je ostalo od tistega. Danes je tam koruzni labirint.
V naš Maribor je prišel, Maribor, ki se je še bolj kot Slomšek med blažene dvignil iz fuzbala, ko je -hvala Ante, hvala Stipe – butnil Lyon in splezal v ligo prvakov. Surrealno je bilo tam mahat, sredi Ljudskega vrta, s tisto ogromno zastavo s tistimi črno-belimi zvezdami. Še danes, kot da ne bi bilo res. Poln ljudski vrt, narod drži gor koreografijo, tam je postava Lazia, ki te še danes sezuje. Ti pa na sredini. Mahaš. Še generalko smo imeli dan prej, neki Šved nam je razlagal, kak naj mahamo. Ker kot da ne štekamo, kot da ni za nas. Pa je bilo. Aja, pa foter je pozno jeseni zgubil stavo. Nisem rabil šparat ko butl. On je plačal. Hvala bogu. Zelenobeli reprezentančni dres. Desetka. Priimek? Zahović, kdo pa. Bilo je leto, ko ga je Mile Ačimović, ko sem mogoče celo edini na glas zakričal »pa neeeee … jaaaaa«, za Bežigradom zabil iz Šiške. Ali pa Šentvida, če hočete. Saj se, večina vas, spomni, ne? Darja Švajger je na Emi spet zmagala, ko je pela Še tisoč let. Na Popevki je slavila senzacija. Naj pada zdaj dež so dehtele Tanja, Mirna in Maja.
In bilo je leto, ko je izšel Id. Nekje tam, maja. Ne da bi kdo zares dobro vedel.
K nam domov je prišel, ker si je foter vnaprej kupil slavo. On ga je prinesel, nekje je slišal, nekje prebral. Kot pač vse. Saj ni pomembno, kje, kdo, zakaj… Samo. Daj. Sem. Daj meni. Ne, daj meni. Ne, meni. Maaamaaaa. In se je začelo. En diskman, brez antišoka, in dva froca. Brat in sestra. Starejša, jasno. Pa si zračunaj. Sploh ko ti, ko kar ne nehaš gušit, zine »jaz sem rojen otrok, to edino dekle v familiji!«, pa ti nič ni jasno. In si pač čakal, da si prišel na vrsto. In poslušal, bral, gruntal, kaj vse to pomeni.
Kot vseh dobrih stvari, sem se Id-a najprej – bal. Pa poglejte naslovnico albuma. Halo? Tisti špegl je zgledal tak resnično, ampak ono v špeglu pa. Kaj te to je? In ko ti še kdo reče, pa, eh, kaj boš to razumel, kaj pa ti veš o Freudu, pa psihoanalitični teoriji osebnosti, pa… Še dobro, da je Siddharta prišla k nam preko Videospotnic, kjer je Pot v X mislim da bil v tistem letu kakih šestinpetdeset tednov na prvem mestu. Si vsaj malo bolj poštekal, recimo, čeprav se v spotu vse tako bliska, Tomi pa zgleda, kot da živi samo ponoči. Pa konkurenca takrat na Videospotnicah ni bla švoh, o, ne.
Težava je bila le, da se o Siddharti, o Id-u dolgo nisem imel s kom konkretno za pogovarjat. Slovenščina pač ni bila kul. Rock tudi ne. Vsaj ne taki. Sploh pa si bil za vse skupaj premlad. In sploh taka slovenščina. Ljubljanska. Kao. Sicer so to bili časi, ko si prišel s Smelt Olimpija v četrtek v šolo, dan potem, ko si v Tivoliju videl, kako je Dušan Hauptman pokazal Saletu Đorđeviću, da mu niti bog ne more pomagat. Pa so te sošolci gledali, kot da si četrti Hanson bruder. In tisto šilt kapo mi je, častna, nekdo maznil. Ja, na mariborski osnovni šoli. Danes me sicer ne bi namahali, bi pa bil najbrž »zvezda« instagrama. Cela šola bi me fotkala, po moje.
Indija Črnobelo Alive* Pot v x Farmer Live and Let Die* L.E. Siddharta Creep* Le Mavrica Stipe Enter Sandman* Nespodobno opravilo … Lunanai Epic Killing in the name* Ledena
Sošolcev zatorej ni zanimala, če si pa Siddharto omenil kaki punci, pa itak adijo. Kako je Tomi lep, pa kako si lahko barva nohte, samo res, kako je mističen, kako je to in kako ono. Zato si s Siddharto komuniciral sam. Miza, slušalke, diskman, cd in knjižica. Kot vidite, je moj Id zlizan do amena. Kaj manjka? Cd, itak. Ko so mi v Ljubljani, tam gori, na Bratovševi, kjer je megla še posebej debela in kjer se nič ne zdi tako kot v Sreči na vrvici, kakih sedem let nazaj maznili cliota, po koncertu Whitesnake, od vseh špilov, je to mogoče najbolj bolelo. Ker je bil cd Id v oni torbici s cdji. Originalni Id. Druga izdaja, prve, modre špilje ali kaj so fantje razlagali pri Karoliju, itak nima noben. Zraven je bil tudi Nord in šele takrat sem ugotovil, da sem ga polomil, ko sem med legendarne, kultne, nepozab(lje)ne v serialu za sobotno prilogo Večera raje izbral Nord kot pa Id, ker je pač bil toliko bolj oh in sploh in ah in oh. Saj je bil, ko gre za prodajo, itak.
Ampak zgolj Id je imel tisto patino. Itak je album na koncu že tu pa tam malo poskočil – pa ne, ne pri poskočnem Farmerju –, ker je bil tako zdrajsan. Toda tisti skoraj ritual, ko je album šel od začetka do konca, večkrat in skoraj vselej, ko si se kmalu nadudlal vse tiste tekste, nekatere za vse večne čase narobe (»le jubam ti vesno« v Le Mavrica recimo). Upam, da kdorkoli je avto maznil, vsekakor za dele, da je imel vsaj soliden okus za glasbo. Ja, če mi mazneš avto, se lahko razpravlja o okusih.
Id je bil zato album, ki ti je res sporočal, da »že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam«. Bil si sam. Pa nisi bil.
In, tak. Dvajset let je mimo. Kar tako. Pride maj, pride obletnica izida in pride en, pa potem še drugi napovedani koncert za Cvetličarno. Za oktober. In je razprodan prvi, pa drugi, pa… Ne, tretjega žal ni. In upaš pač na najboljše. Da mogoče. In se zgodi. Čudo. Da bi rad popisal, ker si popisal toliko. Od prvega špila na Piše se leto 2000 dalje. Časi, ko je Siddharta špilala še po svetlem. Mhm. Ko je imel Tomi nekaj kakor rdeče lase, ob sebi pa poleg brata Boštjana in šiltkapastega Primoža ter harmoničnega Tomaža še Primoža na basu, ki je bil še na plakatih za Nord včasih tako podoben Tomiju, da si mislil, kot da je to njegov brat, in pa Ceneta na saksofonu. Tistem saksofonu, ki sem ga sam šprudlal nato med gimnazijo, po osmih letih klarineta v osnovni. Saksofon, zaradi katerega sem Siddharti pisal na mail, ko smo približno že vedeli, kaj maili so. Ja, časi Matkurje in domene email.si. In mi je Cene napisal, da se da tudi z alt saksofonom zaigrati kul stvari, ne rabiš tenorja. Ampak Cene je pisal prepozno, takrat sem se že učil štikl Siddharta na akustično kitaro. Če ne bi sekina sošolka L. pozabila klump klasične kitare, se je najbrž ne bi naučil okoli. In čisto možno, kaj možno, skoraj ziher, da tudi teksta ne bi bilo. Pa mi je seka, ki je rada in dobro pela, dala neki list z akordi in – zdravo. In kmalu, ko sem zgruntal, kako in kaj, sem ugotovil, kaj je to solo. In sem poskusil, na akustiko pač, ravno s Siddharto. Ono, remek delom od duple solaže. In ugotovil, maaamiiiii, da rabim še električno. In potem solažo skinil, kakih, em, petnajst let kasneje.
Siddharta je bil band, ki si ga gledal z bazena na Ptuju, med koncertom katerega si neki sosošolki v hangarju v Slovenski Bajstrci roko čez dve vrsti folka tiščal roke v gate, kamor si prvo punco peljal na Štuka, ki je bil poln tako, kot baje ne bi smel več bit, ker smo mi generacija, ki je vse dobro zamudila. Saj veš, ti prideš z Orion Lady na ustnicah, naučiš se Eboran na pamet, potem pa ti sosošolki, obe v črno oblečeni, taki, ko misliš, da mogoče pa bi kaj vsebinskega o Siddharti, začneta razlagat, kako si poceni in naiven, ker ne veš, kdo je bil Primož Habič in kako ne poznaš štikla Lep dan za smrt, potem pa je leta, em, 2011 ali kdaj na tvojem rojstnem dnevu po čistem naključju Aleš Češnovar, basist Niet, večna slava mu. Kolega Matija je šel delat reportažo, the reportažo, za Bežigrad na the špil in me peljal zraven v rdeči renault devetnajstki, ki bi morala že takrat v muzej, po tem špilu pa še bolj. Vem, da sem takrat, med tistih 30 jurja folka, nekje naletel na Guštija, ki pri zdravi pameti ni mogel vedet kdo sem, pa mu rekel, da bi to lahko ali morali biti tudi oni, Matija pa je, če dobro vem, napisal to ali pa vsaj mojo izjavo, da kako nor špil je to. Saj je bil. Rh- mi je sicer šel na živce, ker je za stadionom povozil Id, le Pot v x in, ironično, Siddharta sta se zguzila na setlisto.
Ampak takrat je bila Siddharta tako velik band, da ti je bilo, kot novinarskemu praktikantu in kmalu še študentu, nerodno, ko si moral kaj vprašat, ko so prikazali dokumentarec o špilu, kakršnega ne bo več. Špilu, ki je dobil svojo relativno čudno ponovitev s krstom v Stožicah, kjer sem tudi bil in kjer sem pomislil, da se mogoče pa vseeno nekoliko staramo. Ampak vmes, sploh na Štuku, ponavadi takrat, ko je snežilo, si videl Siddharto, kako poje, vmes pa Pandorice ob štangi izvajajo svojo prelestno poezijo. Ali pa slišiš, po sto letih, Le Mavrico. In ugotoviš, da si senilna pizda. In greš napisat reportažo v Berlin. Zakaj? Ker lahko. Ker ti ne da miru, zakaj Siddharti ni nikoli zares ratalo. Ko si v bunkerju, še v Šiški, pa jih to sprašuješ, preden so se preselili v Detroit. Pa kako je bil maraton, ko so zašpilali vse do, em, 2008 v Tivoliju tako dolg, da si se ga lahko dvakrat nacedil. In se spomnil, kako te je seka v Križankah, leta 2002, okarala, ker si hotel spit drugo pivo. Ja, to je bilo še preden je Dušan Keber imel ideje. Prvih Križank ne pozabiš nikoli, tudi če nisi bil na Novem rocku 1982. Jani Hace je takrat pokazal, kaj lahko narediš z basom in to zdaj ponovil v Le Mavrici. In potem so prišli intervjuji, pa noro dobra predstavitev Sage v Orto baru, pa možnost, da si naprej slišal celotni VI. V živo. Ti kot edini poslušalec.
Pa takoj, ne vem, če sem ga dvakrat videl v živo na špilu, je odšel najprej Primož, Tomija so kmalu postrigli na balin, približno ko sem ugotovil, da mi starši nikoli ne bodo dovolili na Rock Otočec, potem pa itak ni bil več, kar bi lahko bil. In sta prišla Infra in Ultra, ko sem spisal oceno vseh komadov in se, dripec kot sem, cmeril doma za nekaj totalno trivialnega, ko mi kolega na prvi večer na Štuku napiše »Stari, posvetili so ti Le Mavrico, ti pa doma, jaaao!«.
In potem, kar naenkrat, je leto 2019. In ugotoviš, da je Andrej Karoli še vedno z razlogom naveden v večini bookletov, spremnih albumskih knjižicah. Ker je posnel zgodbo o Id-u, za katero si tako veselo favš. Imel sem sicer kakih gilijavžnt vprašanj tudi sam, zabezecan intervju tu v Mariboru, ljubi bog, pa za vikend fasal virozo. Kako že gre? Ubijali so le povabljene? Hehe. Pa res.
In saj res. Spremna knjižica Id-a. Ne vem, če sem kdaj videl boljšo ali pa se mi je pač zdela najboljša, ker drugih dotlej nisem poznal. Ampak še danes je najbolj noro to, da je na prvem mestu naveden Jure Grgurevič, ravnatelj Gimnazije Šentvid, ki je bandu zrihtal plac za vaje. Ravnatelj. Še je šansa, da je/bo tudi moj foter, ravno tako ravnatelj, tako kul, kar sicer takrat ni bil, sem pa poslušal, kako dober ravnatelj da je bil, dokler ni prišel nazaj, ko sem šel jaz v drugi letnik, in za zgled fasal takoj, do novembra, tri graje in ukor razredničarke zaradi šestih neupravičenih (vse zaradi zamujanja, ker če imaš v drugem letniku v petek popoldan pouk, se to pač zgodi). Ampak ja. Ravnatelji so lahko zelo kul. Ko si bral tisto zahvalo, v bistvu še danes, napisano bolj na drobno kot niti najboljši švinglci (beri: plonklistki, za one na oni strani Trojan), vidiš, koliko ljudi so potrebovali, kdo vse je bil zraven, da je to sploh izšlo. In koliko so morali našparat, nakelnarit in napraskat, da so v dveh delih posneli, dvakrat po štirinajst dni, z enoletnim razmakom, plato, na katero so čakali štiri dolga leta od prvega špila, ker jim je prvič pobegnil producent in kako so imeli, če se dobro spomnim, težave tudi z založbo. Ker samo tako si si lahko pojasnil, zakaj je poleg zadnjega komada Stipe pisalo »bonus« in ni bil naveden kot enajsti komad, temveč kot dodatek, s plusom. Pa se nenadoma spomniš, kako ti Aco Razbornik potisne v roke Tivolski pomp, na vrhu katerega je bila med dvajsetimi izbranci, od katerih danes poznam samo še Babewatch, kjer sta brata Šalehar potapljala ladjice, prav Siddharta z Lunanai.
Po vsem tem pride četrtek, 24. oktober 2019. Cvetličarna. Najprej, tudi ko sem prišel v Ljubljano, petnajst let tega, sem seveda vse zamudil. Kot da že to, da je Emkej kot sovrstnik in sosošolec v Tekochee Kru na Adijo stari, kaki scenarij repal, kak mu je »muka it na Štuka«, ni bilo zadosti. A-a. Ali pa da si dobil Dandrough šele, ko so ga vsi slišali in si zgrešil lajf. Pridem v Ljubljano in samo poslušam. Zamudil si Kra kra. Zamudil si Hound Dog. Veš, da je Tomi včasih kelnaril tam? Ja, ta Tomi. The Tomi. Baje ona teta zjutraj v Hombreju na Viču še reče najboljšim študentom, nekje okrog pol šeste, naj samo, prosim lepo, dvignejo noge, da pomete, potem pa kar dalje žingajte, ampak tudi to si najbrž zamudil. Ja. Tudi Ljubljana je bila zamujena. Pa si pač odkrival in vmes videl tudi Siddharto v Cvetličarni. Najprej kot bogove, ko so imeli release party Petrolee, tega nesrečnega albuma, med katerim ni veliko manjkalo, pa bi tole zdaj bil reunion, ne le pogled nazaj za skok naprej. Nato pa še še kot res mastno dober rock band, ko je bila Cvetka še taka, kot smo jo imeli najraje. Virk Žerdinova je tam ponavadi najavila band, da bi to vsak naredil boljše, ampak seveda ne bi, ker noben od nas nima take karizme. Potem so jo prenovili kot so tudi vse drugo. Prej so imeli najbolj mean, nesramne cuba libre, zdaj imajo za štiri deci nizozemskega pira ceno 3,5 evra in namesto sorodnic Toneta Kregarja, ki sta bili najboljši garderoberki obeh strani Trojan, pač neke tri študentke, ki ne da se jim ne da, samo pač počasi že zebe, zdaj je garderoba zunaj, dva evra in pač del programa. In ni več del zgodbe. Pa okej.
Nič zato. Je pa bilo jasno, da bo nabito. Če je razprodano. Saj veste, koncerti v Sloveniji so lahko res dobri ali pa razprodani. Ne, ne. Šalo na stran. Najprej te seveda vse moti, ker pač nisi star šestnajst, ko sploh nisi vedel, da se nekdo rine ali da se ti rineš in butneš v koga. Takrat si bil. Zdaj pa pač slišiš tipa in, to najbrž res lahko slišiš samo v prestolnici, brez zamere, kako ti reče »opravičujem, vračam se na svoje mesto, veš«. Vem. Razen če si član banda, nimaš svojega mesta, dragi. E, samo to si rabil, pa si se spomnil, zakaj je to tak fajn. Da ti je vroče. Da imaš mokre lase. Da si zašvican. Ker ko vse to ponotranjiš, potem tisti komadi delajo. Ampak, moj bog, Cvetličarna, ventilacija so torej odprta vrata do kadilnice oziroma predprostora. Ampak spet. Dokler ne ponotranjiš Emša, nimaš šans. Ko ga, potem ugotoviš, zakaj. Zakaj si sploh tam.
Ne vem za vas, ampak jaz nisem šel po spomine. Vem, kako zgleda leto 1999. Lahko zaprem oči ali pa, kot je dobro napisal Boštjan Kljun, v Mariboru vidim table firm, ki še imajo šestmestno telefonsko, ki se začne z 062. Ni šlo zato. Lahko tudi poslušam Id. Primem album. Nisem šel niti nujno zato, da bi videl, kako bodo komadi zveneli zdaj. Mogoče za to. Ampak ne. Šlo je samo zato, ker me je zanimalo, ali mi je ratalo v lajfu. Njim, onim na odru, seveda je. Živijo od tega, še so frendi, špilajo kje in kdaj hočejo. Zato sem jih lani šel gledat po Tivoliju, ki so ga skoraj zlomili, še prvi pravi špil turneje Nomadi v – Ljutomer. Kjer je špricer 90 centov. In je bilo. Seveda je bilo. Kot je bilo tudi v Žički kartuziji, kjer so podrli rekord, ko gre za obisk in kjer je bilo… No, tako.
Zanimalo me ni, kako se kaj ima Id. Ima se dobro, mimogrede. Pri dvajsetih težko rečeš, da se stara, ker bo večno mlad in večno posnet z napakami, kot so povedali njega avtorji. Zanimalo me je, kako se ima tisti štirinajst, petnajsletnik, ki doma drajsa in piči ta album. Ugotovitev? Ni je. Ker ko je, sicer ne dovolj naglas, pripičila frula Indije in je zagrmel bas, sem ugotovil, da bi dal levo jajco za Ceneta na saksofonu in Primoža na basu. Pa saj sta bila na maratonu, oba. Tam smo slišali vse, da, tudi Id, ampak Id ga je tam, se mi zdi, najbolj nadrajsal, ker je bilo pač treba vse preigrat in je lažje žagat tisto, kar žagaš večkrat.
Ampak poznalo se je. Samo da se je Tomi namestil. Band nastavil. Tomi je zgledal, majke mi, vsaj deset let mlajši. Skoraj tako kot na oni VHS kaseti, kamor sem posnel špil iz RTV Slovenija. Bela majčka. Z nekim napisom. Črni pas. In sunburnt gibsonka. Ter, pazi, kapica. Ta frdamana kapica. Ta. Ta bo. No, ta pa nenormalno dober glas. Primož je pritiskal na wah-wah, Jani je vesoljsko zvijal ta debele strune, Tomaž, ki je prišel med snemanjem Id-a, da bi po Andersu Kallmarku, ki je nekaj že ustvaril za album, posnel, čakaj, kako je že rekel, ma, ne bom se spomnil, skratka, recimo temu, poceni klaviature, potem pa ostal, ker ja. In Boštjan? Boštjan se je učil bobnov, ker je brat tako rekel. In četudi sem kdaj slišal kako kritiko, ma pozabite. Ste normalni? Odpihne ti glavo, kaj dela v Indiji. Ja, še vedno.
»Ne pusti jim prostosti,« je zapel pesnik. Napisal? Primož M. Ja, prvi basist. Najbrž tisti tip, ki je, nesramno ugibam, prvi prebral Hermana Hesseja in njegovo Siddharto. Ko sem doma rekel, da sem knjigo prebral, sta staradva samo zamahnila, srednješolcu, da so to včasih že v osnovni šoli brali. Ampak ja. Indija. Ta mistika, ta tuj svet, ta mol in ta tekst. Upor, boj, strah in trepet. Ne klanjaj se postavam! To pot gostiš ti ta ples! Ja, to je štikl, vreden klicajev. Manifest. Komad, po katerem, ker smo tako albume poslušali, ni več bilo poti nazaj. To je zdaj to. Dober dan, to smo mi. Gromki Tomijev glas, še vedno. Razkav. Za to ne rabiš pira in čikov, sicer najbrž pridejo prav. Nucaš idejo. Nucaš puzanje. Kjer strelski vod in zanka, zastreta vsak pogled. Ljudje.
Indija seveda nikdar ni mogel biti hit. Je pa takšen šus in kitarsko šprudlanje. Ja, je manjkal Cene? Ja, meni je. Ornk. Ker sonični zvok, ki te prestavi do Koromandije, je dal ravno tisti podton. Gromoglasni. Ampak tudi tako je šlo. Tem, ki jim ni prostosti.
Nato se je takoj pokazalo, da to ne bo klasično preigravanje albuma. Več možnosti je. No, v osnovi so tri. Prvič, lahko odšpilaš album tako, kot je narejen. Kot hiše v Trsti. Em… V Sloveniji to nima smisla. Ne, ker ni fajn ali ker smo celo mi preveč poštirkani. Ne, ne. Nima smisla, ker so to naredili že Zmelkoow s Čiko Pajo in Pako. Zagotovo še kdo, ampak tako kot Zmelkoow? Sam sem imel čast v mariborskem Klubu MC, kjer ne verjamem, da sem enkrat samkrat slišal Siddharto, pa so imeli prek ceste prvi mariborski špil, ki se ga celo še spomnijo, ampak ja, tam je Goga pokazal, kako se to dela. Odšpilali so album točno tako, kot je posnet. Nič posebnega? Ne bi bilo, če album ne bi imel dveh favš mašil, eno pavzo in en skrit komad. Šli so dol z odra in tako kot na plati, prišli po enako, v nulo enako odmerjenem času ter odigrali Lotusov cvet, skriti komad. Zato… Nima smisla. Druga varianta je, da album, če si dal najboljše na začetek, obrneš in odšpilaš v obratnem vrstnem redu. To je naredila Metallica ob 20-letnici črnega albuma in sodeč po živi izkušnji v Vidmu je bilo res primerno, ker so tako dvignili album nazaj do mesta, kjer mu je, em, mesto.
In potem je še ta, tretja možnost. Da komade zabrišeš gor in dol, pa kaj bo – bo. Ampak samo s tem bi za en fuzbal polčas, brez podaljška, zmanjkalo šestnajst sekund. No, v živo gre itak čez. Za kako uro in zdravo. Nekaj bi nemara manjkalo. Igrati še kaj, kar je potem šlo na Nord? Ne. Bilo bi švinglanje. Doping. Zato je bil ta koncert svinjsko dober. Ker je bil Id razstavljen. Sigmund Freud bi dal za rundo najdražjih gin tonicov. Kajti po Indiji je priletelo Črnobelo. Kot vsak, je tudi ta na Id-u štrlel. Včasih sem ga preskakoval, včasih si dobil na internetu verzijo, ki je trajala, kdo ve zakaj, kako dobro minuto. Intro na bobnih je taka razpaljotka kot pri Nirvani, da, hej, niso zaman bojda ravno Šentvidu rekli ljubljanski/slovenski Seattle. Če bi živeli v politično hiperkorektnem okolju, bi se tista »prasica«, ki se ji »jebe zame«, bolj slabo postarala, ampak glede nato, da je Črnobelo najbrž prequel štiklov Klinik, Neon, Nespodobno opravilo in Samo edini, je bolj pomembno, kakšni so bili časi, ko je Tomi pisal takšne tekste. Nobenih piknikov, dolgih poti domov, narave, tralali. »Vzamem belo … na steno / pristavim les v okvir, čisto ob njej. / Krivijo … se roke na njem, / v črnino zre, zre…« Toliko o svetlem 1999.
Morda je na tej točki bilo še premalo na glas. Smo se pa gužvali. O, ja. Cvetličarna ima pač, po prenovi, ta peh, da je zelo hitro lahko idealna za sponzoriranje Ete in onega mroža na konzervah. Pa dobro. Saj gre, saj bo. Maš to. Dihaj. Če gre. Če ne pa… Bo že.
In je bilo treba vdihnit. Kajti potem je Tomi povedal. Da bodo zaigrali še kaj. Malo verjetno zato, da večera ne bi bilo prehitro konec. Malo pa zato, ker pač. Zakaj pa ne. In bom zato kar na tej točki. O priredbah. Ja. Priredbah. Siddharta je včasih pridno žingala priredbe. Kateri band pa jih ni in jih še vedno ne? To pač moraš dat skozi. Kako boš dal skozi in če boš dal skozi pa je tisto, kar bande loči. Na one, ki bodo bandi dve leti, in na one, ki bodo šli delat avtorske štikle. Siddharta je že v osnovi izbirala itak najbolj prepoznavne priredbe. Kdo pa jih ne bi, če bi rad žagal orto rock? In to, kar so izbrali, pardon, ponovili, je prva liga. Liga prvakov. Zdaj, to so priredbe, ki ne želijo biti niti malo avtorske. Ker so jih v nulo skinili, je edino, kar ima smisel analizirati in primerjati, kako se Tomi znajde in počuti v teh štiklih. Svojih vzornikov, idolov banda. Takole gre: več jih je bilo, še bolje je bilo. Alive je bil kot komad, ki ga preigraš, da vidiš, če vse štima. In štima? Ja. Bolj kot Eddie Vedder ima Tomi zmožnost noro dobrih kitarskih solaž, ki jih je bilo vmes na nekaterih albumih in turnejih (pre)malo. Live and Let die je bil odigran zato, ker je tudi Tomi bil nor na Guns N’ Roses. Hej, še moja mama je bila nora na Gunse. In namesto Sweet Child O’Mine, ki mu najbrž res ne bi ležala, je izbral priredbo priredbe, ki je bila še najbližje Siddharti.
Nato je pa prišel Creep. Kaj si je Thom Yorke vmes mislil o komadu, dolga leta, vemo. Niso ga igrali. Pa ga spet. Ne moreš, da ne bi. Ker ja. In oni srednji del, ko moraš zavijugat, ko je treba resno zapet, je Tomi ftrgal gate. Kaj je delalo puncam. Na faking priredbo, ki jo Rock Radio zaigra ob 08.44, 11.12, 14.54 in 17.12. Se vidi, zakaj je šparal za kitaro, zakaj se je po tonih piflal November Rain in pokazal Primožu, kaj zna. In če je Enter Sandman iz prej omenjenega črnega albuma Metallice zaigran zato, ker je Primož B. samo letos šel šel štirikrat ali kolikorat na Metallico (na Dunaju so ga res noro fejst fajn žgali, upam, da ni razlog v tem, ker je James Hetfield zdaj v rehabu), je moral biti vseeno odpet. Oponašati Jamesa Hetfielda niti ni tako težko, če je publika milo, mikrofon pa tuš. Nekaj drugega pa je v polni Cvetki. Je šlo? Je. O, ja. Da ne omenimo, kakšen fris je imel Primož, ko je lahko po kaj, sto letih, odšprudlal wah-wah solažo. Če mu ni prišlo, mu najbrž še bo. In hvala bogu. Naj. In potem sta bili po setlisti še dve. Dve, za kateri se mi sanjalo ne bi, da ne samo, da bi Siddharta kdaj to igrala, temveč da to je igrala.
Epic od Faith No More? Me vi zajebavate? In ja. Tomi je to zdemoliral. Ka-bum! Najboljše od vsega. Zakaj? Ker je pokazal, zakaj »zajec v grmu« zacvili v Le Mavrica. Tomi ima več vokalnih person, okej, zna peti v rikverc (Eboran), žlobudranščino (Bonsai), bizarščino (Kloner) in še in še. In če lahko tako odkričiš, odrimaš in odpiliš Epic. Potem si to. Epic. Da ni čudno, da ti malo zmanjka sape in ugotoviš, zakaj je Zack de la Rocha iz Rage Against the Machine tako jebeno neponovljiv. Killing in the Name? Še enkrat: se vi zezate? Vi to resno? In je šlo. Upam samo, da bo tudi na drugem špilu danes, ker tako odkričati ponavljajoče se verze in na koncu sredinčasto še zarohnet »madafakeeeer!«.
Priredbe so bile tam kot, em, recimo temu fillerji. Morale so biti, ker Id praktično nima fillerjev. Nima mašil, nima štiklov, ki so pač tam zato, da albumu lahko rečeš album in da si nafilal cd vsaj približno do konca. In priredbe so bile zato, da so prišli avtorski štikli. In ravno take priredbe, liga prvakov od njih, jebeni mozart in beethoveen rocka, pokažejo. Kdo in predvsem kaj si.
Siddharta je Siddharta. Ko je šla delat svoje komade, je šla svojo pot. Še kasneje, ko smo izvedeli, da so Na Soncu, Apokalipsa, Opice in, od vseh, Ledena nasta(ja)le že v času Id-a, je bilo jasno, da je Siddharta imela tisto nekaj. Ne več. Imela je vse. Ni se bala zapodit v studio, najet tipa za introt in za producentsko mizo posadit praktično vrstnika, ki je o vsem skupaj najbrž vedel le malo več kot oni sami. Mogoče sploh niso vedeli, so pa trofili. Pot v x. Raztegnili so ga, uvodoma tokrat. Ampak samo da je Boštjan nastavil činele. Se spomnim, ko mi je sošolec Kamil v Brezju pokazal, v čem je finta. Ne samo, da je simpl ko pasulj. Eh. Na, tu maš. Pa me ni dol spravil, ker sem mel tisti orgazmični izraz na faci, ko sem pol ure drajsal eno pa isto, da se je ovemu skoraj zmešalo.
Pot v x je še vedno hit. Aham. Vidi se, zakaj. Ja, ker tekst. Ja, ker ga poznamo. Ja, ker ja. Ampak dela, ker tako gradi, raste, kliče. Ker je vsaka stvar že takoj zvenela kot »klasični rock«. Za marsikateri band bi tu bilo tudi vsega konec. Kako boš to presegel? Verz »v sobani poet sedi«, ki gre takoj skozi. Gre, ker je, kot je povedal Dejan Radičević, Siddharta nazaj prevedla v komade. Iz angleščine v slovenščino, pri čemer je Tomi ohranil spevnost angleščine. Bi radi dober fix ali le pot v x pa vprašanje, ki so ti ga, da ti je bilo nerodno, postavljale prfokse, ki so skušale biti kul, pa niso štekale, da samo sranje na police filajo. Tisti »sam je pravil, da je pisal, kar je čutil« pa je še vedno treba odkričat. Ne gre drugače. Zdaj sicer ne zapiska kitara, zdaj že Tomaž nastavi E-dur in a-mol tone, mater, komad si podajajo ko fuzbal žogo. Krik, oni, oktavski Tomiju mogoče ne znese več, zato pa publiki. Ne vedo iiiiiuuuujeeee. Saj res. Publika! Po starosti? Mešano na žaru, kar nekaj tudi takih, ki se z Emšom zlijejo z obletnico albuma. Samo da so. Da ni tam lažnivih, ki bi dobili denar, ki samo sranje na policah filajo. Nenazadnje, tik pred vhodom sem videl tri tipe, med katerimi je en silovito razlagal, da ja, da ima on to, da valjda, da so na guesti, pa, žal, ni zneslo. Ker je bil taki naval.
Slišat ne toliko Pot v x, ampak vse ono, česar ne boš slišal najbrž spet kakih dobrih deset let. Farmer, ljudje! Na poskok, mu pravi Tomi. Še »Joooužeee!« je zakričal na mali plošči Lunanai, kjer je živi posnetek totalni ska, tokrat pa so vseeno ohranili ritem, kakršen je na Idu. In hvala bogu. Pa ne da bi jim norca bril, ampak ker ti zdrav razum in sama logika dost’ dobr’ vedet’ da, da še farmer sam prekopaval bi zaman, o, pa naj bo še tako pregnan. Farmer je komad, ki ga je morala Siddharta posneti. Morala. Da je dala ven iz sebe komade treh akordov, kjer je tekst tako bizarno narobe prav, da ga še danes, ne da bi vedel, znaš na pamet. Kot zna Tomi solažo in band transpozicijo gor na B.
Ne vem za vas, ampak mene sta zanimala predvsem dva komada. Tista, ki ju skoraj nikoli ne igrajo. Ajde, L.E. se da slišati na že omenjeni mini plošči. In brez Ceneta je komad skoraj nekaj kakor pust. Je, jebiga. Če pa manjka solaža. Uf. Soprano saks. Pa tisto besedilo. In eye of the tiger kitarski moment. Do tega tedna sem bil zatrdno prepričan, da L.E. pomeni inicialki. Neke hude bejbe, take, ojštre, ki ji minuta smeha ne bi bilo zaman. Ne. Bi. Bilo. Zaman. Če kje, je tu Siddharta mene odpeljala, kot štirinajstletnika. Ni veliko opisljivih tekstov tipa »sam po mestu hodim / kolega srečam, a pravi / da ima doma otroke, ženo, hišo in še psa«. Takrat je bil Tomi star 22 let. Ja, leta 1999 so njegovi kolegi že vse to imeli, česar eni še pri trideset-in-nekaj niti slučajno nimamo. Ker »le krila misli me neso«.
Foto: Marko Alpner
Tam, v Cvetličarni, sinoči, tam sem šele razumel, kaj pomeni. Le. Krila. Misli. Me. Neso. Zdaj šele. Tomaž je zadaj praskal po klaviaturah, Primož je spomnil, kako je včasih motiv dajala kitara, in kar naenkrat si videl, kako nisi edini, ki imaš na ustnicah slovo »pride čas, ko zaživim v vetru / saj vse predolgo že lovim, ta prave si ljudi zlahka ali pa težko / samo da vse fino je«. Enjambement rock. Miselni preskok. Ko se besede prekopicajo iz enega v drugi verz. Moja želja, če bi bil kdaj dokončal slovenistiko na filofaksu, je bila napisati diplomsko s prekleto fajn droljastim naslovom »Nominalni slog Siddharte na albumih Id in Nord«. Albumih, ko smo eni vztrajno, s pešico v brk, kričali, kako vse samo fino je, ne da bi priznali, da nimamo pojma, o čem govorijo Tomijeva besedila. Ker da niti ne moremo vedeti, ker da niti on ne ve. O, ja. Se ve. L.E. Long Enough. Zdaj vemo.
Kot vemo, zakaj ni bilo tako megalomansko, ko sta Primož in Tomi razmišljala, da bi bil prvi spot za komad – Siddharta. Valjda najdaljši na albumu. Zakaj pa ne. Šest minut in pol, poljane, gore in band, ki se ga snema od zgoraj, torej iz helikopterja. Čisto resno, imate vse na Valu 202. In morali bi. Morda kdaj za nazaj. Čeprav… Mogoče pa ni treba. Mogoče je bolje, da Siddharta ostane za posvečene. Tam, skrita v morju, potopljena v svet Dalantika, kjer je klan malih ljudi sklenil svoja verovanje. In se vidi, smeh ujet med utopije utrganih pojav in ideje kvazi velikih ljudi. Kakšen test. Kakšni trije akordi. E. C. D. Kako to dela. Vsaka roka in lice in telo, vsaka pamet gre v nebo. Ko se se nemir ovija, ko se mir ubija vsem zaznamovanim. Če to ni načitanost, potem ne vem, kaj je. Naj se vidi. Naj. Naj se vidi Svet ujet. V srcu malih, ne na steni.
In potem solaža. Primož pravi, da je to moment, ki je najbolj topel, ko se spomni snemanja. Pa kako se ne bi. Ta solaža? Dvojna? Ko kitari mistično napišeta ep? Ko si poješ tone zraven? Ko se spomniš, zakaj. Zakaj vse to. Ja, ravno v tistem trenutku je, ja pa seveda, ravno predme stopil tip z ono mobilno kamero, hd ultra 4k qled ali kaj je. Pa se nisem motil. Air guitarsko sem risal solažo po luftu. In se spomnil. Vsega. Zakaj ima vse to smisel. Lajf. Ti. Jaz. Mi. Hesse, jebeni Hesse. Zato ime banda. Zato. Zato so ga upravičili. Ne ker bi bili pretenciozne pizde. Zato. Zato, da bi še leta kasneje pisali ime banda z enim d, s h ali z kdo ve katero tipkarsko še. Zato. Ker o hej, hej, hej ti v črnem, ti v zelenem, ti v belem. Zakaj ubijali so, ubijali so le povabljene.
Zato je šlo. Ubijali so le povabljene. Sicer je na koncertu prišla kasneje, ampak ubijalo je Nespodobno opravilo. »Tretjič smo ga mogoče danes igrali,« je povedal Tomi. Tretjič. In če sem dobro razumel, je v angleščini nosil naslov Human Price? Ali nekaj takega? Hm. Bo treba preverit. Je pa zdaj jasno, da je inspiracija film Nespodobno povabilo. So raje malo spremenili naslov, saj veste, avtorske, kaj pa mlad band ve. Eden od dveh akustičnih je ta. Nakazal je Nord. Nakazal klanje, ki bo sledilo in ki bo skelelo kasneje v Keltveku in Naivnem plesu. Nespodobno opravilo je najbrž najbolj Id-ovski štikl. Ja, ker psihoanaliza, ampak tudi zato, ker se začne s krikom, bolestno nemočnim, ter verzom »strah v slovo duši libero zaspi«. Še enkrat: strah v slovo duši libero zaspi. In v temi nad rjuho. Udari v glavo. To so teksti tekstopisca, ki je prekleto, frdamano, mogočno vedel, kaj želi povedat. Če pa sam vmes prebije četrti zid in zakriči: naj ponovim še enkrat. Ko dere se naglas, pleza na drevo, v momentu pade dol, ko ju vidi v rokah. Vse je zaman, vse je zaman, zaman, potem ko je bil lep kozarec, noter vino, samo kaj, ko je roka drsela za vrat, ker vse to je videl le spomin. Ker ne vidi vse, kar se zdi. Le misli si. Hm.
Zato pa ni bilo treba prav nič tuhtat pri paketu Le Mavrica in Stipe. Kako si ta dva komada ne bi mogla biti bolj raznolika, vsaksebi, nasprotna. Le Mavrica je trpeče, orientalsko nizanje, zgodba, roman, ep o dekletu, o katerem se samo slabo sliši, v očeh modro nebo, v duši pa vse drugo je kot zlo. Divje oči, noro telo, ne vem, kako na nogah stojim? Ubit razum, kako zabilo mi je srce, samo še danes sem tak, a drugi dan znorim. Zvečer junak, zajec v grmu sem v temi. Potem pa sanje. Njen obraz, njen obris, le glas iz ust njenih lovim, do nadaljnega komaajda živim. Kako. To. V. Živo. Dela.
In potem verzi verzov. Me rana skeli. Zaledenela me kri napaja. Za-le-de-ne-la. Ljudje. Zaledenela. Ni čudno, da »preveliko dozo lepega sem dobil«. A ko pomislim le, da v bistvu sem srečen, v barvah je naenkrat spet vse… V barvah. Takšna črnina, poprej. Modro nebo le v očeh, vse drugo tema, norost, divjina. Potem pa se komad, ko Jani iz basa naredi vremensko napoved, tako, lepo, odpre. Kot cvet. Ja. Kliše, poceni, lajna. Ne, ne. Ker ni vse lepo. Komad se nazaj zaprej, potem ko mavrica, ta lepa lepa mavrica, vse bolj bledi, se pojavi par, ki z rokami se zdravi in so res roke v ustih bile, ker nič ne boli, je le način, ki polepša ti dan in spomin. Le juban ti besno. Juban. Ljudje. Juban. Kdor ve, ve. Kdor čuti, čuti. Daj še ti. Ampak kaj pa… kaj pa… Če zame je arest azil?
Ni. Ker je tam zunaj realen svet. Le Mavrica je samo to. Je le mavrica. Čeprav je več, tisti hip, tam, v Cvetki, ko ti luči rišejo roke, usta, način in nebo, je potem tudi realen svet. Je svet, kjer potrebuješ Stipeta. Kolega, ob men. Pred mano je stal par, kjer se je punci trgalo, mešalo in po prvi kitici Stipeta, komada, ki ga sploh ni bilo na prvi izvedbi ida, komada, ki je dodatek, čeprav nikoli ni, komada, ki ga je folk fehtal tako zagreto, da je band res nucal varnostnike, med tem je ta punca z roko uprizorila »na gobec«. Mhm. Čisto zares. Stipe sicer nima saksofona, ja, žal, takšno je življenje, ima pa zgodbo, večno zgodbo o primitivcih, o življenju, ki na ulici mimo gre, kjer šut v ta malo njen bratec zabije in gre. Ampak prej še reče. Nekaj kakor. Dej denarja meni, denarja meni. Denarja. Siddharta v svoji ulični različici. Brez zob in z zadahom po vinu. Pred mano grozi. Tam nekje, za vogalom.
Pa še nekaj vemo. Da bo komad …, ki se izgovori kot tripike, vselej najbrž ostal tako zapisan. In vselej v angleščini. Čeprav bi lahko bil drugače. Pa ni. Ker gre za resnično zgodbo. »Še vedno skrit naslov,« je izdavil Tomi. Ni pa izdal. Kdo, koga, komu. Resnice tega kilometrskega komada, ki ga je tako nedavno pohvalil Tomaž, sam na prelomljeni poti do resne akademske kariere iz slovenistike in anglistike. Ne ravno zato, ampak kljub temu, da angleščina ni tako prepričljiva. Ker deluje prepričljivo, iskreno, avtorsko. Ne naučeno, ne napihnjeno, ne nadudlano. Tripike bi bil že v materinščini zajeban komad s tako opisljivim, doživetim, zgodbenim, odkričanim, prepričljivim, ampak v taki angleščini? V zgodbi o izgubljenem in najdenem? Prav je. Zares prav. Da bo zgodba, morda za vselej, ostala izpovedana, ne pa povedana. Saj sta se na koncu našla, band je spet našel ta komad, zakaj bi potem še sploh kaj povedali?
Tako je ostala le še skladba, za katero je Tomi nedavno rekel, da ima vsega preveč. Pa dve kitari, pa saksofon zraven, pa double time ritem, pa bridge, pa efekti, pa ska, pa uvodi različni, pa še kaj? Aja, dajmo še Vlada Kreslina zraven. Morda. Ampak Lunanai bo ostal hit. Meni brez Kreslina, ki ni prav nič manjkal. Bo hit ne zaradi četudi, ampak zato, ker ga je zajebano igrat. In četudi ima preskoke, pa dvojni bas boben, pa backvokale, pa nima Ceneta. Manjkal. Damn. Je pa Primož nadel klobuk. Ne vem, če je isti, kot na viktorjih, kaj, em, 2000, ampak eni smo se spomnili, kako je band v Cankarjevem domu, kot se je videlo potem v videospotu, znesel nad inštrumenti. Morda jim tisti kostumi, alufolijasto vesoljski niso najbolj sodili v koncept in kontekst komada, pa dobro. Bili so mladi in kaj narediš, ko dobiš te, ki ti dan kradejo, te prevarante.
Komad, v katerega si lahko spravil ne le staršev, prfoksev, prvih in predzadnjih ljubezni, kasneje šefov, sodelavcev in kaj vem koga še vse, najboljše, prav najboljše pa to, da si lahko v komad dal tudi sebe. So mi dejali, da sam bom ostal. Ne lirskemu subjektu, ne Tomiju. Ne. Meni. Ne mine namreč dan, ko ne nosim okov. Ja, prihodnost je takrat delovala freh zajebano, ampak v vsem je podton, upor, je to, kar Id je. Podzavestna borba. Če boš premagal sebe, svoje notranje dialoge, če boš kričal, da mi Lunanai posije na mesto izgubljeno, le takrat potopil bi vse, kar izdalo bi me. Seveda je komad mračen. Lahko se bere tudi kot zadnje sporočilo. Če pa gre tudi za slovo. Ampak dokler je še retorično vprašanje, dokler Primož in Jani pomagata, pa mi zraven, ej, le do kam znal bi? Ej, le do kam sam si?. So dejali. Da sam bom ostal. Pa tisti osamljeni stol. Še je.
Še. Zicleder se mu reče. Stol ni bil, kot se je izkazalo, tisti v šoli. Marveč oni doma. V otroški sobi. Stol, na katerega sedeš. Najprej misleč, da gre za kazen. Za domačo nalogo. In potem si sedel. Ja, Id se je poslušalo sede. Diskmani še niso imeli antišokov, vsaj ne taki, ki niso stali pol bajte. Zato je, evo, šlo. Za to. Za sedenje na tistem osamljenem stolu, za pesnika v sobani, za klan »malih ljudi«, za Stipeta, za zaladeneli arest azil, za vse to je šlo.
Predvsem pa je Id album, ki je imel zalogo. Bil je arhiv, skrinja, skrinjica. Ni ne Pandora, ne Dorian Gray. Ni dal le komadov, ki so nato dobili mesto na Nordu. Ne. Saj vemo, kako gre. Le kaj v tvojih je očeh… Ledena. Ledena je komad, ki je Siddharti ne toliko rešil, kolikor na novo naredil, osmislil, podaljšal in polepšal kariero. To je največji zaklad. Lepo je Tomi povedal, kako se je Ledeno, sicer bog ve v kaki verziji, dalo slišat. Dalo. Nekje tam. Do Vrhnike. Dlje demo posnetki, bootleg kasete, na črno, ki so si jih od Šentvida dalje talali tisti, ki se niso prepozno rodili, niso prišle. In tam je tudi bil komad, ki ni bil nikoli izgubljen, vselej zgolj in samo najden. »Čisto za konec imamo še en komad, ki mu ni bilo usojeno, da pride na prvo plošči in niti na drgo, da ne govorim o tretji, četrti, peti in šesti. Šele tam nekje na sedmo, osmo?« ni Tomi niti dobro vedel. »Zaprla se je za skoraj 20 let, pa se ni čisto ohladila.« To pa drži.
Ni se. Tudi Id se ni ohladil. Ni čudno, kako je šlo fantom, možem, očetom, stricem na smeh. Tudi in morda še zlasti Tomiju. Videl, da je nekaj naredil prav. Da je Id dal skozi. In ga ni šel ponavljati, čeprav smo ga cukali, pa fehtali, pa gurali, pa kritizirali, pa, to še najbolj, neutrudno primerjali. S samim sabo. Ampak Siddharta je šla naprej. V dobrem in slabem. Pa ostala. In se vrnila ter pokazala, dokončno, zakaj je morala naprej.
Nenazadnje, tudi Herman Hesse ni napisal samo ene knjige.
Zdaj vem. Id je klan “malih ljudi”. Je podzavest. Je nezavedno. Je “neorganiziran del osebnostne strukture, ki vsebuje človekove osnovne, instinktivne nagone. Je vir telesnih potreb, želja, želja in impulzov, zlasti njihovih spolnih in agresivnih nagonov. Id vsebuje libido, ki je glavni vir nagonske sile, ki se ne odziva na zahteve resničnosti. Id deluje po “načelu užitka” – psihična sila, ki motivira nagnjenost k takojšnjemu zadovoljevanju kakršnega koli impulza.”
In v Id-u, prosto po Freudu, ni ničesar, kar bi se lahko primerjalo z negacijo … Nič ni v id-u, ki bi ustrezalo ideji časa.
Freud je imel res prav.
Ne gre za čas. Gre za nadčas. Aaaa, to je torej – Id.
Tja. Ra. Ri. Zdaj šele vem. Zdaj. Od kod, zakaj in kako. Tjarari. In kaj pomeni. Koliko šteje. Ta. Brezskrbni. Tja. Ra. Ri. Vse, kar potrebuješ, je Žička kartuzija. No, to in dobre ljudi.
Bilo je desetletje, ko si ne bi, nikoli, ne gre, ni teorije, predstavljal, da bo Siddharta napisala, kaj šele posnela pesem, v kateri bo Tomi Meglič zapel »tja ra ri«. Pa kje. Ni sile ni d’narja in ni ga vladarja. Ni treba žlice gret in žret vseh teh tablet. Je zame arest azil. No, zdaj jo ima. Táko pesem. V bistvu … Himno. Pot v x je našel svoj cilj. Piknik. In bilo je desetletje, ko si prav tako ne bi predstavljal, da bo Tomi Meglič tako mastno, življenjsko in trpko zaklel. Naj se trese je postala izpoved. Govoril je, pred skladbo Dolga pot domov, če parafraziram, kako te življenje pelje, ko vozi ljubezen. In je lepo. Dokler ni. Dokler ni ovinek prehud. »Ker včasih,« se je nekaj kakor zataknilo Tomiju Megliču, »včasih … Včasih pa ti ljubezen da po pički.«
Po. Pički.
In pride tema. Hm.
Ampak zato pa potem pridejo. Dobri ljudje.
Dvignili so roke. Pomahali. Zapeli, ko sploh še ni bilo spremljave. Rimali s pesnikom izpod klobuka. Vroče poletje, voda hladi, senca zavetje. Eden tistih dni. Čisto brez skrbi. Tjarari. Ko življenje zakrije zobe, pridejo iskre in dobri ljudje.
Čisto zadaj so najbolj dvignili roke, v čisto zadnji vrsti, tam, kamor niti cesta več ne zapelje, ker je Žička kartuzija pravzaprav zadnja postaja neskončne enosmerne ceste življenja, kraj, do koder prideš, postaneš in kreneš po poti, kjer si prišel. Ampak ne greš nazaj. Nisi več enak. Nisi isti. Ni več, kot je bilo. Ko narediš tam obrat, ga res doživiš. Morda se zato tam ljudje tako radi poročajo. Mogoče že zato, ker se je Otokarju prikazala bela košuta, kot pravi legenda o Žički kartuziji. Da so se dolgo lovili, dolgo potovali, a na koncu le prišli semkaj, je povedal tudi Tomi Meglič. Kako ne bi. Debelih osemsto let star kraj, ki je hkrati kičast in naraven, obenem uglajen in sproščen. Prostor, kamor eni pridejo v štiklih in kiklicah, drugi z odejo in čipsom. Kjer se pije pivo iz majhne pločevinke (za, khm, 2,5 evra) ali sreba izbrano penino ali vino. Kjer se sedi, leži ali stoji. In kjer pade ograja. Da. Sredi špila. Ker bi bilo eboran. Narobe. »Da se ne gledamo skozi rešetke. In obratno.« Najprej so mislili, da je to signal, naj vendar vstanejo. Ne. Kar sedite, lezite, objemite se. Bodite. In na koncu so vstali. Ne, ker se spodobi, ne, ker bi bilo prav, ampak ker Ledena.
Že na Sagi je Siddharta začela peti o Naravi. Naredila je preobrat. Začela je peti bolj okolje kot občutke. In že v času Petrolee izdala svoj album Izštekani, kjer se je izštekala v akustiko, ker se je zdelo, da z elektriko težko povedo še kaj več. Kar seveda ni držalo. Pa saj. Že na prvencu Id (1999) je zadehtela akustika. Tako ali tako v štiklu …, ki smo mu eni rekli tri pike, drugi brez naslova, tretji pa »oni angleški«, je imel ves potencial sveta, da je naposled pokukala iz labirinta osnov tudi Ledena, pa tudi v Le Mavrica, kjer se je elektrika pretopila v akustiko. In spet. Kot se je v Križankah 2001, ko je Jani Hace pokazal, kaj je to bas solo v baladi. Takrat je samo pokazal. Zdaj je to izvedel. Eno polnoletnost kasneje.
Da, slišali smo najdaljšo verzijo komada Le Mavrica. Komad, ki je na Id pokazal, kam vse lahko Siddharta zavije. Imel je vse, kar je kasneje imela Siddharta. Elektriko, akustiko, besedila o meni, tebi, njej, naravi, mavrici. O boju, preboju, porazu, zmagi. Ker kaj je mavrica. Le juban ti besno. Karkoli že to pomeni. Še danes pravzaprav ne vem. Prav Le Mavrica v skoraj, koliko, dvajsetminutni izvedbi, je pokazala, kakšno dolgo pot je band prehodil. Danes je komad daljni spomin. Ali nekaj novega za tiste, ki so bolj novi. Zdelo se je, da štikla ne bo konec. Da ne bo obrata. Da bo samo nevihta, dež, oblaki. Ne. Ne. Ne. Do nadaljnega sicer komaj še živim, rana skeli, zaledenela kri napaja, preveliko dozo lepega sem dobil.
Kajti… Ko pomisliš le, da v bistvu si srečen.
V barvah je naenkrat spet vse.
In kakšne barve so to bile. Ko lučkar ve, kaj dela, potem ve, da je vijolična tista barva, ki ti lahko, khm, Moonlight, prinese celo oskarja. V primeru Siddharte ti prinese kuliso, vredno oznake edinstvena. In zgodovinska. Ker se nikdar še na njihovem akustičnem špilu ni zbralo toliko ljudi. Rekord. Beseda, ki zna biti pusta, če jo samo zapišeš, ne pa tudi doživiš. To ni bil dosežek. To je bila izkušnja. Ležeča, stoječa, objeta, pokončna, vesela, radostna. Hej, nekdo je celo tridesetko praznoval. Ker to je zdaj Siddharta. Tam nekje vmes, na dolgi poti domov. V petek zvečer je seveda tudi band za žur. Čeprav to ni žur. B Mashina, ki je tako (ne)opazno manjkala na jesenski dvoranski turneji, je še bolj post-industrijska balada. Balada, da. Če so Izštekani preoblekli še en hit Klinik, ki je zdaj manjkal, potem so Nomadi dokončno preoblekli tudi B Mashino.
Še zlasti, če pride po komadu Naiven ples. Za Bežigradom se je zdel skoraj preveč topel, svetel, lep. Saj je lep, ampak temačno lep. To je komad, ob pravi osebi, za solze. Trpljenje, ki pije znoj in solzi oči. Drugi komad, po Nastalo bo. To je čisto svojevrsten uvod. Zdaj umiram na dežju, nikogar ni nikjer? In krvavo bo meso spomin ohranjalo na jesen, ko mu je dih ustavilo? Naiven ples. O, kako naiven. In to med stebri, ki še pomnijo, kaj so »grozljive slike pred ime« in »koder tema je kraljica saj«. Mističen kraj za mističen band. Človek bi skoraj slišal piščal, s katero je žile rezal Cene Resnik (da bo treba zdaj, zdaj kupit zadnje karte za jesensko obletnico prvenca ID).
Ampak Siddharta ves čas grize, rine, hoče naprej. In to je presežek tega koncerta. Ne to, da je tako markantna, mrakobna, oprijemljiva predelava štikla Rave, kjer je še bolj »finis mundi«, ali da je Na Soncu še vedno hit. Ne. Hit so novi štikli. Novi in malo manj novi. Toda Strele v maju so tako prekleto delale. Tudi brez Urbana. Ali da je Spet otrok dejansko presežek na plošči, ki je šla skoraj povsem v pozabo (ampak VI vsaj ima svoj štikl, Petrolea ga edina nima). Zmaga je Jaz. Ni se šlo na pivo. Nak. Mobiteli v zrak. Kdo bi si mislil. Saj sta tudi A.M.L.P. in Lej lej lej zelo delala. Ampak Jaz? Neverjetno. In to na takem prizorišču, v taki preobleki, v petek. Trpka, skoraj jedka, črna, ampak ne pa brezupna izpoved.
Ker to je Siddharta v svoji akustični preobleki. Besedila so porinjena povsem naprej. Preostala peterica – da, peterica, na tolkalih piruete in bisernate dodatke dodaja večni profesor Martin Janežič Buco – nudi oporo, osnovo in harmonije, še zlasti Tomaž O. Rous na klaviaturah, medtem ko Primož Benko na zvesti kitari ter Boštjan Meglič z ravno prav odmerjenim bobnanjem skrbita, da je podoba komadov kot slika, ki je dolgo nismo videli, a jo zdaj vidimo z drugačnimi očmi, kot se temu reče.
Ker za šegavost gre. Šegav. Beseda, ki jo ima Tomi Meglič zelo rad. Besede. In ko je tako osebno, da se mu ustavi pri Dolga pot domov, cmok v grlu, priložnost v zraku, hvaležnost v duši, se mu ustavi še pri Ring. Da, Ring. Druga kitica. Kar je bil fak-pozabil-sem-kaj-delam hec na Prešernovem trgu 2006, je zdaj še večji hec. »Pa ne že spet«. Ni šlo tako narobe. Ladja še na suhem potonila bo. In dobri ljudje to razumejo. Kot so se nasmejali, ko so klaviature odžvižgale Mission Impossible temo. Ker ja, misija nemogoče je tudi Eboran. Kreativni potencial zasedbe, ki je, samo zato, ker je lahko in ker je fajn, šla brat tekst nazaj.
In tam, zadaj, našla Ledeno. In sebe. Medrevesa je nadaljevanje, je idealno stičišče človeške bližine v njenem naravnem okolju. Da posije Sonce, če se je že narisala Le Mavrica.
Ker nekaj sije v ljudeh. Sije, sije. Rokenrol je lahko tudi nekaj povsem drugega. Je lahko ravno to. V naravi. V petek zvečer. Drugačni petek. Tam.
Odprite okna ponoči. Dajte. Kar dajte. Tam, v torek in sredo. Sredi noči. Zima gor ali dol. Odprite. Takrat, ko študentarija lazi domov. Ali pa za vikend. Dajte. Aj der ju. Ofnajte. Kar kar. In prisluhnite! Kajti… Na poti domov se bodo zdaj peli drugi komadi. “Morali” bi se. Ja. Morali. O, ja. Bodo bodo. Po takem šusu in žuru in eksploziji. Ja. Dobili smo namreč spomenik. O, ja. O, ja. O, ja. O, ja. Taki pravi, bronasti, ogromen, taki, kot jih hodimo fotkat v tujino. Tamladi bodo šklocali selfieje pred njim. In so. Ampak imamo ga!
In… Imamo jo! Slovensko hišo slavnih rock’n’rolla. Jap. Hol of fejm. Muzej rock’n’rolla. Ker to vse smo dobili za debeli dve uri v petek, 9. decembra 2016. Ki bo šel v zgodovino, itak, kakorkoli bomo tole zasukali, prešlatali in prepili. Ker ja. Tole je bilo nepozabno… Dobesedno, ker ne moreš pozabit. Bil je kompo paket, kuponska akcija: bežigrajski stadion in lanske BFM Stožice v enem. Slovenski rock v takšnem šusu, kakor smo mislili, da nam nikoli ne bo izprašil src, oči, ušes in duše. Gigantski, odkričani, odzažvaljeni, živalski špil. Ko vidiš mamke, strice, kolegice, srednješolke, pare, ločene pare, kelnarje, osebje, organizatorje… Kako se jim trga. Ja, trga. Od čustev. Od vseh praznovanj ob 25-letnici države, je to imelo najmanj veze s tem. In največ za novo generacijo. O, ja. Kakšna šansa bo to zanje. O. Moj. Bog.
Za tiste, za katere je to bil nemara celo prvi koncert v življenju (in na videz se mi zdi, da jih ni bilo malo), je še upanje. Pa ne le zanje. Stožice, Ljubljana in Slovenija sta v najmanj pričakovanem paketu in na res (pred)zadnji pričakovani lokaciji končno dobili to, kar smo mislili, da se ne da, da ne gre, da saj to pa ne pri nas. Praznik in čisto pravi, ornk, konkretni koncert. Ampak tukaj in zdaj. Naše. To je res naše? Je to pri nas? Pismo, nekaj smo pa očitno vseeno v samostojnosti očitno naredili prav. Nekaj pa nam je ratalo. Ne samo na športnike in kakega znanstvenika. Tole gre ob vse olimpijske medalje, fuzbale in košarke.
Narodu se je namreč peglalo. Trans. Ponos. Mladost. Kričalo, ihtelo, pozibavalo je od prve vrste pa tja pod strop stožiške kupole. Kamorkoli si se obrnil. Nasmeh na obrazu. Objemi, stiskavac in pol. In petje, koliko frdmanega petja! Verz na verz. Refren za refrenom. In pričakovanje, kaj za vraga bomo še slišali, kaj bosta spravili skupaj še Big Foot Mama in Siddharta v tem edinstvenem in vprašanje če še kdaj ponovljivem paketu. Slovenci smo, ko daš dva taka banda na oder, res narod, ki mu nekako ne rata tisto, kar rata drugim in potem pač uvažamo ali si sposojamo. Talenti in to, nak, na televiziji tega ne dobiš. Ne. Kajti včasih se pa spomnimo nečesa, kar se očitno lahko spomnimo res samo tukaj.
Pa Ritem mladosti, če smo iskreni, ni bil ravno na najboljšem glasu. Res ni bil. Nihče, vsaj od sodelujočih ne, ni tega nikoli povedal na glas, čeprav pred koncertom Boštjan Meglič ni pozabil izpostaviti, da je bolje in izziv, ker je glasba na Ritmu mladosti stopila v prvi plan. Na parkingu BTC-ja pač ni mogla. Ko imaš literco, pvc vrečko in pet evrov preveč… Če stvar zastaviš tako, na takšen način, boš pač dobil to, kar si vložil. Parking žur z muziko. Kjer je glasba v drugem planu. Lahko pa vseeno vztrajaš do desete izvedbe in narediš vse skupaj tako, da lahko še najbolj očitno korporativni žur izpade… No, zgodovinsko. Ker tole je bila, ne pretiravam, zgodovina. Že zato, ker je narod moral kupiti karto. Kar ni majhen zalogaj za tako prireditev, miselni preskok in to. Stvar lahko narediš na parkingu ali pa v predemenzionirani dvorani. In razlika se bo poznala. Mora se. In se je. O kako se je. O madona. O bog. Kaj takega!
Stožice so potrebovale nekaj, vendar nihče očitno ni vedel, kaj točno. Poskušali so levo (Rammstein), desno (Boccelli, Carreras) in po sredini (One Republic, Sting, Elton John) in še z marsičim. Pa smo videli morda res le dva nepozabna koncerta in to enega izvajalca, ki se je v Stožice celo vrnil: Leonard Cohen. Vse drugo… Na Big Foot Mami sicer nisem bil, zato vzemite z rezervo poprej zapisano, vendar sem slišal znova prežvečeni očitek: ozvočenje je katastrofa. In je doslej še vsakič bilo, kar morda preneseš na OneRepublic, težje pa pogoltneš pri Marku Knopflerju. Pa ne samo to. Stožice še vedno nimajo mestnega pridiha (grmičevje in koruza pred dvorano sta se med Eurobasketom težko skrila), ker je to plac, kamor turistična noga ne stopi. Pa saj tudi ljubljanska bolj redko, vsaj ko gre za dvorano, če pomislimo na košarkarje Uniona Olimpije, ki bi itak najraje šli nazaj v Tivoli. In Stožicam toliko manjka, arhitekti pač niso redni obiskovalci ne koncertov ne športa.
In tako so bili v parterju znova nekje zadaj dixiju, kar je ponižujoče in bi se morala arhitekta za kaj takega javno opravičiti tistim, ki so čakali v vrstah tudi v petek. Čeprav, da ne bo pomote, je organizacija štimala v nulo. Res v nulo. Prehodi parter-tribuna so bili super dostopni s stopničevjem, pri čemer je žal davek plačalo kar nekaj osediščenih vrst, potisnjenih nazaj. Še nekaj, česar arhitekti očitno sploh niso predvideli. Tudi postrežba je bila zelo solidna, pivo sveže, koktejli perajt in kelnarji koliko toliko okej. Koliko toliko.
Edino, kar je koncertu res odvzelo nekaj duše, je bil konstantni prepih v dvorani. Saj ko se je napolnila – nekje okrog pol enajste, kar je napredek za Ljubljano in nenavadna praksa za evropske standarde -, je še nekako šlo. Vendar je pošteno zeblo, če si prišel prej in slišal eno najboljših voženj, ki so jih spravili skupaj predvozači Zgrešeni primeri, punk rokiš pubeci, ki jim je čisto na otročje vrglo, čeprav ustvarjajo že od leta 2001, ter skupino Adam, ki se je malo zakalkulirala z aranžmaji in izborom komadov, saj so vmes že pošteno zabluzili in ni čudno, da je redkokdo želel prepevati z Damirjem Lisico »Je sredi Ljubljane še dovolj muzike za vse?«. Če so Zgrešeni primeri ravno prav izpadli za Ritem mladosti, ker so imeli ritem in mladost, je Adam zmanjkalo kanček ravno pri ritmu, dva do pasu slečena pubeca pa iz banda še ne bosta naredila Biffy Clyro. Pa da ne bo pomote, Adam so se vrgli na glavo v špilu, Peter Dekleva je garal in garal, vendar so prepozno skužili, kakšen folk imajo pred sabo. Primarno žurerski. Tole ni bil koncert za progresivnost. Tudi, seveda, nenazadnje za eksperimente, ampak ne pa za take ekskurze. Nihče pač ne gre s Collegiumom/Mondialom v Tate Gallery. Nak. Grejo žurat, ne?
Ampak so pa Adam zastavili pravo vprašanje. Je sredi Ljubljane dosti plesa in muzike za vse? Pa ne le retorično. Najprej je, ker smo pač taki koncerti folk, sploh ko gre za večje domače koncerte z obletnicami vred, ki so v bistvu stalnice pri nas na takem nivoju, bilo vse skupaj še kanček zadržano. Ker smo pač taki. Ne znamo trofiti tajminga. Ali se napiješ prehitro ali prepozno nikoli pa taman. Pohvale gredo organizatorju, da je na letake napisal spored, čeprav tudi vnaprejšnje opozorilo ne škodi. Ni namreč res, da bodo ljudje prišli točno ob 22:15, če boš takrat napisal začetek. Ne. Dejansko folk potem zna zadeti tajming. Če pa predvideva sam po sebi »eh, saj bo akademsko rockerskih tričetrt ure zamude«… Zna biti pa hudič.
No, tokrat ni bil. Z malenkostno zamudo sta za uvod dva voditelja (ugibam da povezana z Radio Antena) napovedala koncert tako, da nista izpadla kot zaadnja dva gumbca. Saj jih poznate, tiste animatorje, ki pač morajo biti tam in so tako faking anojing nadležni, da bi najraje zalučal pir vanju, spakiraj in daj muziko. Ker ti samo špilaj. Ne, dejansko sta izpadla okej. Tudi zato, ker sta pustila, da sta se banda predstavila sama. Lahko bi razmetavala in onanirala s pridevniki »legendarni, zgodovinski, kultni, največji, tralalala«. Pa nista. Spakirala sta in pustila zaslonu, da je opravil svoje, pri čemer je to bil morda še najbolj nedodelan in nivoju nezadosten element koncerta. Video ni bil namreč nič posebnega, plus računalniško odštevanje v angleščini pač ne dela tako, čeravno da občutek globalnosti dogodka, ono, kaj si nor stari, to imamo pri nas, Stožice, slovenska muzika, faking praznik… Že res, ampak vsi rock bandi so kričali v materinščini, zato bi odštevanje v slovenščini morda sedlo še bolj.
Pa saj. Ko je video opravil svoje in so zasijale luči, je bilo pomembno samo še to, kako fejst se ti bo snelo. In strgalo. In odlomilo. Full on luči, snop zgodovine, sijaj truda in dva banda. Big Foot Mama desno, Siddharta levo. In en akord. Polna moč. Đumbo đet, A380, spejs šutl. Vzletelo je, ker je tako huronsko enormno pripalilo, da – ne pretiravam, majke mi – mi je pihalo v lase. Jap, tako so prikričali decibeli. Lahko bi bila finta, klasično prepucavanje tonskih tehnikov, češ, ajmo navijemo muziko do amena pa bo walda zgledalo še večje. Ne. Ni. Kajti dolg akord je nato premoknil in nato se je začelo. Najkrajši 135-minutni koncert, kar smo jih imeli. Kako je to laufalo, kako je to delalo, kako je to šlo. Nepozabno, dejansko nepozabno. Samo šibalo je. Ravno prav so fantje skrivali, kako točno bo to dejansko zgledalo.
In ta nepričakovani moment je tisto, kar je podpisalo bežigrajski koncert (je to možno pri nas?) in bfmjevske Stožice (od kdaj slovenski bandi filajo velike dvorane?). Če je kdo mislil, da bosta banda igrala izmenično, pa kakšen duet in zdravo… Joj ne. Tam v Detroitu, v tistem predelu Ljubljane, ki ga ima tako rad Andrej Košak, ker pooseblje neke druge čase, no tam so fantje iz obeh bandov tole res gulili, vadili in žulili. Do onemoglosti očitno. Lahko bi vzeli vse skupaj kot veseli december, kuhanček, pirček, medica, bomo malo vamo-tamo in bo ratalo. Nak. Priredba na priredbo, kolaboracija, pogum. Da Siddharta zna znati žgati Big Foot Mamo, smo ugotovili na Gospodarskem razstavišču leta 2005, ko so zažgali in prežgali Neki sladkega. In ponovili vajo. Ampak da bo pa tako… Da bo naredila BFM iz štikla Ring ven Sympathy for the Devil? Da bo Alen Steržaj razmontiral bas kitaro v B Mashini? Da bo Grega Skočir zmogel Klinika tako odkričat, da smo si praskali ksihte in stran glejte vsi? Da zna Siddharta preigrati tri akorde iz Male nimfomanke tako, da bi šli nazaj v Hound Dog, na njene prve špile? Da bosta Jani Hace in Tomaž Rous spomnila na najboljše čase Videospotnic v skladbi Oklep?
Sodelovanja, prehajanja prek odra so bila totalni bromance med dvema bandoma, ki hvala bogu nikoli nista šla tekmovat drug z drugim. Čeprav gotovo ni bilo lahko Skočirju, ko je skakal in plezal čez ograjo na bežigrajskem stadionu, kjer sem takrat, kot totalni mulo, ogovoril Guštija sredi parterja, kjer je gledal enako kot mi: čudo. In ravno tako ni bilo lahko Siddharti leto, dve kasneje, ko so videli, kako lahko Big Foot Mama zamenja enega ključnih članov in piči dalje svoje brez pritiska. Vsi skupaj pa smo še vedno gledali, kako v Zagrebu in Beogradu tamkajšnji bandi filajo dvorane velikosti Stožic a i šire. In da se je zdelo, kako bosta Parni valjak in Plavi orkestar vsaj dočakala vse zadnje koncerte in penzijo vsaj pri nas, če je že Goran Bregović do zadnjega odlašal z vsem skupaj. Kaj potem še ostane? Študentski žuri? Niti ne, tam harata Dubioza Kolektiv in S.A.R.S., malo prej še TBF in Edo Maajka. Pa nič, res čisto nič »proti« bandom in izvajalcem iz bivše skupne države. Toda šele koncerta BFM v Stožicah in Mi2 v Tivoliju sta pokazal, ej, pa stari, saj bo folk prišel tudi na domače bande.
Razlika je, da so za to nucali kar nekaj let. Da se je sploh kdo spomnil nanje ali da so se sami gurali gor in dol po državi, kar vse bolj počne tudi Siddharta, ko gre v Idrijo, Sežano, na Ptuj… Slovenski rock je vseslovenski rock v tem oziru in Ljubljana bi v tem oziru morala biti sidrišče, center, tempelj, kjer bi se zgodilo največje. In evo. Zdaj se. Zakaj ravno zdaj, ko mularija zija v telefone, suče youtube in tako naprej… Kdo bi bil vedel. Ampak Ritmu mladosti je uspelo zamenjati eno celotno generacijo in ji pripraviti tako vstopno točko za domači rokenrol, da je vanjo zdaj položeno upanje, brez izgovorov, kako lahko nekoč, nekje najdemo novo Big Foot Mamo in Siddharto. Seveda zdaj to izgleda in deluje tako samoumevno.
Pa ni. Zakaj? Zato, ker je kar sredi špila uletela priredba skladbe Črnobelo v verziji BFM. Komad, ki ga je Siddharta nazadnje špilala kdo ve kdaj. Najbrž na maratonu. Pa še tam skrajšano verzijo. Ravno v tistem delu koncerta sta dva lepo oblečena pubeca (lepo oblečena = usnjena jakna, ki je fejk znucana) v spremstvu staršev skomignila z rameni. Kako bi poznala, če se pa še rodila najbrž nista, ko je izšel Id. Morda so Iskre bolj nove, štiri leta stare, toda ravno tako ni klasičen hit. Ki nemara sploh ne bi spadal na tak špil. Ampak Siddharta je v tem oziru najpogumnejši band, kar jih imamo. Tudi Elvis Jackson z Radio Friendly, najmanj radiu prijaznem, a pogumnem žaganju, so, vendar pred deset tisoč ksihti, ki drži v luft telefone in gleda skozi lečo kamere z največjimi možnimi željami in pričakovanji?
Takrat se ni za hecat. Nak, ni. Pa je bil takšen hec, v tem je ravno finta. Rock’n’roll. Vse povedo bpm (udarci na minuto), ki sem jih dobil na setlisti. Pod 128 je šel itak le Samo edini, ampak ker je bas zamenjal klavir, je tudi to tako presneto delalo. Če vas je kdaj zanimalo, kako bi se zamenjali največji baladi dveh bandov, e, ste slišali tukaj. Led s severa je Siddharta preoblekla v mamljivo psihadeliko, z dovolj prostora za taki duet, da smo dočakali še večji, bolj pričakovani bromance kot v mash-upu Voda/Male roke med Tomijem Megličem in Dušanom Jovanovićem Tokcem. Skočir in Meglič sta komplementarna, ker sta si bolj različna v svoji podobnosti, kot bi pričakovali. Oba rada govorita in napovedujeta komade na svojstven način – Meglič s poveličevanjem dogodka kot takega, kar ni moteče, čeprav smo nucali malo, da smo se navadili njegovega krika »arena«; Skočir pa z metaforiko, simbolizmom in komparacijami, kar je delalo bolje pred Sam’ prjatla kot pred Ring – in oba sta rock zvezdi v tem, da jima dol visi za vse – razen za band in muziko. Šla sta dlje tam, kjer bi drugi vprašali, če se to sme in ali bo to sprejemljivo.
Zdaj vemo. Je. THOR se še vedno trese, da je Stožicam pokrov skoraj odneslo. Meglič je šel tja k Rammstein, kamor Laibach ni želel. In Garbage je še vedno najboljši seks s porom (mimogrede, videospoti na zaslonih so bili dobra ideja; škoda le, da smo videli le en večji LED zaslon, ne bi škodilo, če bi bil še kakšen, ampak okej, muzika je bila bolj v prvem planu, kot bi kdo pričakoval), najbolj poredna rock masturbacija med nogami, hiphop. Siddharta in Big Foot Mama sta si pa v tem večeru dala najboljši kompliment, kar si jih lahko zamislita. Nič več ne rabita povedat. Tomi, vaše mnenje o BFM? Izvolite Slab spomin, kakšen šus, dras dras DRAS! Grega, vaš povzetek Siddharte? Nastalo bo. Nič več. To je to. Sploh ko je bil zraven s svojo šilt kapo še Primož Benko.
Poimensko izpostavljanje posameznih članov obeh bandov pa je nekaj, za kar je še Bruce Springsteen v svojem SWSX govoru rekel, da ni več možno. Ker ni. The Boss je namreč rekel, da je U2 zadnji band, kjer zna našteti vse člane na eks pamet. Danijel Gregorič in Zoran Čalić sta prinesla v Slab spomin k Siddharti tisto dozo marshallovskega žaganja in drajsanja, ki je Big Foot Mami dajal svobodno voljo garažnega rocka, ki se, tako se zdi zdaj, zanalašč ne spremeni. In zanalašč sta Boštjan Meglič in Jože Habula, ritem mojstra, zaigrala na bobne uvod v Garbage, kjer se je vseeno pokazalo, zakaj dvojna kompleta ne bi delala tako, kot bi nemara pričakovali in želeli.
Ritem mladosti bi lahko bil precej manj, pa bi še vedno bil »zgodovinski«. Kjer bi pač pisali o tem, hej, dva banda, naša banda, sta na karto, pred Umekom, žagala v Stožicah. Je to že dosežek sam po sebi? Je, seveda je. Priložnost, ki jo je imel Radio City pod Pohorjem, pa jo je raje podaril folku in dal folku tisto, za kar misli, da bo drl pri poceni karti. No, Ritem mladosti je letvico zdaj postavil do nezaslutenih razsežnosti. Ne bomo rekli, da so ravno Žigi Zoisi in meceni, toda za turistično agencijo in komercialni radio komercialnih radijev, bi lahko priredili čisto nekaj devetega. Pa bi tisto ravno tako delali, kot je tistih deset sodobnih anteninih hitov pred špilom, ki so bili seveda en in isti hit.
In ja. Večino zaigranega od obeh bandov smo slišali tudi pri nas že milijavžntavžnkrat. Smo. Vendar nikoli v takem kombo paketu. Tole je bila gigantska pokovka, huronska kokakola. Film, ki smo ga želeli videti, pa vedno le s podnapisi. Ne tokrat. Nobenih podnapisov. Ne nucaš. Ne ob Rola se. Ali Ledeni. Kar je bilo pred bisom že na 130% od pričakovanj. Rola se je zlajnan refren, ki pa ga lajnaš z veseljem. Ledena pa je pokazala, kako čustvena populacija je slovenska koncertna scena. Od Rola se, adolescenetnega kričanja, pa do Ledena, najbolj sodobnega rock komada, ki ga je Siddharta posnela po Sagi in ujela hkrati preteklost (forza, ID) s ščepcem sodobnosti (produkcija dela kot šus in sam satan).
Veste, kaki enjambement je to? Neverjeten, hraber, ojšter. Med Ledena sem s konca parterja (šetal sem od prvih vrst pa do zelenega ringa) ozrl po tribunah. Ne, dame in gospodje, če pridejo Coldplay in U2 in Guns ‘N Roses k nam ne bo takega leska v očeh. Morda bi bila pričakovanja večja, filing in vse. Ampak ne more tako delat kot v materinščini. In ne, nočem biti zapečkarsko zaplankan, globalno neprepusten. Sploh ne. Ampak ta krik? Ledena, ledena, ledena? In verzi tipa »ne morem stran od srca, bojim se da bi šla«, ki ga prepevajo horde in horde deklet, mladih in še manj mladih? To ni bil čas za selfieje. Prav čekiral sem. Telefoni so za marsikoga ostali v žepu. Raje so se objeli in sprejeli trenutek kot takšen. Veličasten! Veliki briljantni valček! So tvoji biseri v očeh pretemni za ta greh? In spet naenkrat ne najdem besed, ko te vidim, da greš mimo mene, a ne morem te objet?
Foto: Marko Ocepek
In takrat, nekje med Ledeno, pred bisom, ko so rock koncerti, ki so seveda izgubili čar bisov, ki to po klasični definiciji niso, takrat sem videl, da na šankih ni gužva. In da sem po dolgem času popolnoma sam na koncertu, ne da bi s pogledom iskal karkoli drugega razen – koncert. Bil sem sam v najboljši možni družbi. Ledena, ledena, ledena. Dekleta so Tomija in trenutek resnično požirala. Vsi očitki, vsa očitna štancarija o tem, kaj vse je Siddharta in kako je to do tega prišla. Pozabite. Tega se ne da kupiti, narediti, nabavati, skokipejstati. Hvala lepa za rokenrol, se je zahvalil Tomi.
In rokenkrol je res bil. Bis je namesto na klasične štikle pokazal, kaj vse sta ta dva banda počela v karieri. Morda Petrolea res ni bila neka iber plata, so pa Homo Carnulo radijske postaje rade vrtele v času, ko se je zdelo, da nihče ne mara Siddharte več. In v živo štikl še dela. In nekaj se je še bolj videlo: dame in gospodje, Sam’ pr’jatla je točno tako večno srednješolski štikl, kot mora biti. Skočir ima deco, zrajsan fris, Big Foot Mama dolgo brado. Pa pozabite. Preprosto pozabite. Po hodnikih se je frocovje lovilo, punce so fantom rekle »ne morem, ker sva Sam prjatla«. V tistem enem songu se je pomlajšal trenutek, slovenski rock, slovenska publika. Ena cela nova generacija. Ritem mladosti, ferdamt. Res. Pomislite na to besedno zvezo: ritem mladosti. Seveda je kdo pogledal v kozarček in je bilo marsikaj tudi ogabno pijano, marsikaj, kar je bil še par pirov prej marsikdo. Ampak če že, v tem slabem momentu, kot bi ga videli puristi, se skriva doza izkušnje, ki bo iber dragocena za to generacijo. Rojeno po tem, ko je prilezel ven Sam’ prjatla. Komad, kjer lahko mirno poveš, da se boš ob drkanju obrnil stran.
Vidite, to je napredek, ki bi ga zadnjemu pripisali Ritmu mladosti. Raje je odrastel skozi komade. Garbič, hop-hop med nogami. Ko pa zatem prileti še Platina, ima domovina svoje nove stare junake. H koncu gre namreč leto, ko smo praznovali 25-letnico države in, majke mi, da je to bilo za »tamlade« najboljše možno praznovanje države, ki najraje sama sebi hrakne v fris. To je bil drugačne vrste pljunek, masten hrakelj. Sporočilen hrakelj. Ker to vse smo lahko tudi mi. Vem jaz sem bil platina, a hotla si bič. Refren je šel okoli po dvorani hitreje od nadležnega prepiha. Bilo je, kot da bomo večno mladi, kot da ne bo nikoli konec tega tukaj in zdaj.
Foto: Marko Ocepek
In ko misliš, okej, kaj bi še za konec? Lahko bi pirotehnika (te ni bilo, iz stropa so se tu in tam malo podili ogromni baloni, ki pa večjega efekta od scenografskega niso premogli) razpalila in dvignila moment do onemoglosti. Ne. Zakaj bi, če pa je nekaj boljšega? In to kaj. Pitch Perfect, Glee, Perpetuum Jazzile, Talenti, Ema, Misija Evrovizija v enem! Stari, v enem! Kakšen mash-up! »Prijatelji eno veliko, veliko spoštovanje, za vse kar smo lahko naredili nazaj. V čast in veselje nam je, da smo lahko sprejeli vašo energijo, ki je enormna,« se je Stožicam poklonil Tomi. »Zdaj pa… Ostaja samo še ena stvar. Veliko se vrtimo okrog ljubezni, veliko se vrtimo okol’ prijatlov, o rolanju, o tresenju, o soncu in nisem več s tabo, mogoče?«
Pa je pripalil »the riff«. Ta-ra-ta-ta-ta. Oba banda hkrati. Na polno. Ne rabiš, ne nucaš ognjemeta. Nič drugega kot to. In je šlo do refrena, ko bi vsi kričali »ne ne nisem več s tabo«. Nak. »Ker ne verjamem v telo, rad bi te videl v srce!« je prevzela Siddharta. Kakšen spoj komadov, transpozicija, kompliacija, mešap! Saj je Skočir na Siddhartinem maratonu v Tivoliju brundal Na Soncu in pozabil tekst, prehitro skočil in se zgubil (nekaj kar je pri Lunanai spodrsnilo v Križankah tudi Vladu Kreslinu). Ne tokrat. Prepomemben trenutek, da bi se zajebavali. Že v Samo edini je Skočir pokazal, četudi z nižjo linijo, da ga je treba sprejeti takšnega, kakršen je. On. Za katerega mi je Tomi Meglič povedal, da bi bil Na Soncu idealen komad zanj in za njegov band. Bolj kot za Siddharto. In zato je bilo podajanje verzov kot žogo na malem fuzbalu pefektno, že do bipolarne točke, na meji epileptičnega napada. Začutil si preskakovanje nevronov iz leve v desno polovico možganov. Ja, možganski trust od spoja dveh iber giga hitov.
Ni šlo za to, kateri band je večji. Res ne. Če že, okej, jasno, Siddharta je šla tja, kamor ni šel noben drugi band. Na stadion(a). Pa ni šlo zato. Siddharta in Big Foot Mama sta pokazala, kaj lahko dosežeš ob premišljeno garaško izpeljani ideji, si podaš roko in sodeluješ. Skupaj, ne narazen, ne vsaksebi, ne drug mimo drugega, mimobežno. Na takšen način je možno vse. Peti »ne ne nkol več nkol več« na podlago Na Soncu. Da Meglič poje prek Skočirja. Eksplozija petindvajsetnega slovenskega rocka, ki se je na najmanj pričakovani prireditvi in najmanj opevani/prepevajoči lokaciji spremenil v veliki pok nas samih in naše rock glasbe. Ne samo, da so bila vsa (negativna) pričakovanja presežena. Nak. A-a. Šli smo kako dimenzijo višje, drugam, odpihnjeni. Čeprav je to bil širše koncipiran dogodek, Umek in to. In čeprav pri nas nikoli ne bo štimalo tako, da ne bi bilo kiksov (faking dixiji)… Je pa to, kar imamo, ne samo dovolj. So mašine, dvignjene v nebo, k nam, ki smo šli v Stožice. Marsikdo, tudi jaz, iz firbca. Prireditev, namenjena mladim, kjer leta niso imela prav nič s tem. Res ne. Ni neka piar finta to, da bi Ritem mladosti zvenel kot Woodstock, joj prejoj, bognedaj.
Foto: Marko Ocepek
Ampak ta ihta, kriki, solze, objemi, pecanje, poljubljanje in neprestani ples so pokazali, koliko pomeni, če je to »naš« žur. Domovina je ena sama in to. Ker je. In to je bila domovina, kot jo izžura in izgavda neka generacija, o kateri bolj malo slišimo, vidimo in sploh ne vemo veliko o njej. Seveda bi bilo idealno, če bi jim iz odra dol peli generacijski vrstniki. Vendar pri tempu sodobnega rocka, ki se raje mladi kot odpira vrata, bodo otroci članov bandov (in otrok v teh dveh bandih je za tri ornk rock bande in za pet punk rock bandov) prej stali in kričali pod odrom kot videli svoje vrstnike. Pa nič hudega. Boljše pozno kot nikoli, ne? Kdor iz kavča po svoje razumljivo jamra, eh, kam pridemo, da Siddharta in Big Foot Mama žurata z mladimi… Je pač tam. Na kavču. V pričakovanju česa novega, svežega, drugega. Ali pa z daljincem na nacionalki in Modrijanih, ki imajo čisto svoj žur.
Namesto da bi jamrali, kako mediji, nacionalka in vsi skupaj ne naredimo dovolj, da bi pokazali še na kako dobro vsaj Melodija kitaro, tako ornk znucano, ne pa samo na harmoniko, no namesto da bi jamrali, senilno in bedno, se je zgodilo to, kar se je zgodilo v Stožicah. Spomenik. Pa ne oni monolit iz Kubrickove Odiseje, okrog katere bi skakali kot tiste opice. Nak. Ne. Lepo se vede lepo se obnaša. Kdor je otožno čakal, da bodo Avseniki in Slaki dobili svoj poklon, so nabasali na Atomik Harmonik, šele nato na Modrijane. Kdor čaka na Pankrte… No, lahko gre drugo leto v Stožice, kjer bodo za vsakega – celo za Big Foot Mamo – precej večja pričakovanja kot so bila doslej. To resda ni bil »klasičen« koncert, seveda ne.
Pa kaj, če ni bil. Bil je neverjeten žur. In bili so koncerti pred Ritmom mladosti 2016. In zdaj bodo tisti po njem. Nekaj je jasno, kdor je bil na tem špilu, ga ne samo ne bo pozabil. Mirili ga bodo kolegi, ko ne bodo nehali blebetati, kako je Big Foot Mama igrala Ring (ta bo res vedno iber carska) in kako se je Tomiju odfuzlalo v Mali nimfomanki. Pa sta rekla banda, da ne bosta igrala hita drug drugega (kaj sta potem Klinik in Mala nimfomanka!). O tem ne moreš nehat govorit. Morda bi še tak zategnjeni kritik lahko videl štanc kulturo hitov. Pa ne. Progresija priredb ni bila niti malo švoh (več o priredbah bom pisal za Sigic, vabljeni k branju), ravno obratno, neverjetno globoka obdelava štiklov, kjer sta banda prav tekmovala v tekmi, ki je bila prijateljske sorte, kjer se obrambe ni igralo.
Taki. All star. Basket recimo. NBA. Kjer je res tekma v drugem planu. Ne pa tudi košarka. In tako je bilo v Stožicah, 9. decembra 2016. Tole gre med top pet doživetij, ko gre za večje zgodbe na naši koncertni sceni. Imamo ga torej. Spomenik. Ki ga banda nista postavila drug drugemu. Niti jima ga ni postavila korporativna logika, ki je naredila nekaj, česar nista sama ali še kdo poprej (Stožice so pokazale Siddharti, koliko in kaj je bilo drugače za Bežigradom). Skupaj bo lažje, pregristi vse tiste nepotrebne sestanke, garati za piar. Ampak kot rečeno, spomenik ni domača glasba dobila zaradi bandov samih ali organizatorjev. Ne. Zaradi publike. Zaradi nas samih. Ker nisi niti na poti domov dobro dojel, če se je vse to res zgodilo. Dve uri in petnajst minut je šlo keks, ajns, cvaj, draj mimo. In đuboks v glavi, ko si kar sam delal mash-up. V vsakem primeru pa…
Koncert leta? Morda ne. Dogodek pa absolutno, sedemnajstkrat podčrtano. Deset tisoč ljudi v Stožicah namreč ni več zgodba sama po sebi. To ne. Takšno zadovoljstvo in energija in predvsem poplesavanje. E, to pa je. To je bil špil, ko nisi mogel obstati. Nak. Si se zibal. Na zelenem ali rdečem ringu ali pod stropom. Bilokje. Kjerkorkoli. Plesal si. Se zibal. In niti za sekundo nisi mogel biti sam. Ne. To je bil lepo-je-biti-v-naši-domovini-mlad za to generacijo. Ima priložnost in vstopno točko, ki je moja generacija ni imela. Upam, da jo izkoristi v nulo. In da najdejo čez 25 let taka dva nova banda in s tako glasbo in tako energijo.
Ker vse to smo mi. Na Soncu. Koncert, po katerem se bo na poti domov, še tako pijani, še tako prepozno, prepevalo Sam prjatla, Na soncu, Nisem več s tabo, Ring. Upamo. Res upamo. Držimo pesti. Ritem mladosti je naredil svoje. Zdaj bo zanimivo videti, kaj bo naredila mladina. Nasvet je preprost. Ti. Samo. Špilaj. In pridi tja, kjer je plesna muzika. In imamo jo. O, ja. Samo upamo lahko, da bo mularija pobrala inštrumente v roke in videlo, hej, saj se da tudi tako. Ajmo. Kaj takega!
Bis. Arhitekti dvorane se lahko še tako hvalijo s kupolo in postavljajo z njo. Za katero pa so, ugibam, predvidevali, da bodo obiskovalci zapirali vrata za sabo? No, niso jih. Pihalo je v dvorano, da je bilo kar lepo mraz. Še dobro, ker kakšna bi bila šele potem gužva v garderobi. V Stožicah tudi nihče ni pomislil, da bi kakšen evro še zaslužil s hrano. Kelnarjem pa nasvet. Če je pivo po tri evre in naročiš enega, daš petevrski bankovec in slišiš, a kovančkov pa ne bi bilo… Ne se čudit, če te nekdo otera v tri krasne.
Da. Vem. Vem, kaj boste rekli. Ne, ne tisto, da “ki se ti je te to dalo delat, pa kaj si munjen malo“. Se je dalo. Uf. O, ja. Ampak ne. Mislil sem na nekaj drugega. Da. vem. Maraton je že bil. Vem. Sem bil tam, v Tivoliju. Tiste štiri, pet, šest ur. Tako dolgo so ga žgali, da se ga je človek lahko dvakrat napil in trikrat streznil. Ali kakorkoli pač že. Da sem nenavadno čuden, da imam nek specifičen odnos do najstarejših komadov Siddharte, sem ugotovil že za Bežigradom, besen, srborit, nergaški, ker ni bilo Le Mavrice. Ampak okej. To je hit. Da pa pizdiš, ker vsi komadi niso bili zaigrani v celoti, ker si dobil minimundus verzijo štiklov Nespodobno opravilo in Zoo 69? Fan, novinar? Ne. Ljubitelj tega, da je Siddharta delala in še dela – muzike.
No, danes bi Maraton nanesel še… Za en maraton zraven. Uf. Daljši bi bil za celo Sago [z veseljem], VI [bil najprej na vajah v Šiškiv Stožicah, pa nekako ne bi še enkrat], Infro & Ultro, ki sta se na TV Slovenija v živo zelo konkretno obnesli, Nomade, ki želijo najti še kakšen Novi Svet se najde vmes, Livingstonov poslednji poljub… Ni, da ni.
Okej. Gremo k bistvu. Razvrstiti vse komade je seveda, povem že kar vnaprej, povsem subjektivno, povrhu glasba seveda ni tekma, ne glede na popularnost Eme, kamor upam, da se Siddharta nikoli ne prijavi [je pa z Belim labodom popestrila Misijo Evrovizijo v spremljevalnem programu]. Ali dejstva, da je bil Lunanai na prvem mestu Tivolskega pompa [1998], kjer se je band pravzaprav prvič resneje predstavil. Kriteriji za razvrstitev so bili vendarle… Mislil sem na čim več elementov s zeitgeistom vred, pa nalezljivimi Videospotnicami, številom klikov na YouTubeu, ali je šlo za singel ali ne, kako so se komadi prijeli v živo od leta 1999 dalje, koliko so zlajnani in kako so bili po vrstnem redu uvrščeni na ploščo…
Vse. Čisto vse. Tudi to, kdo je komad napisal – večino seveda Tomi Meglič, kar nekajkrat mu je pomagal Primož Benko [Apokalipsa, Et tu, Indija, Ring…], z leti vse več tudi Tomaž O. Rous [Orion Lady, Gnan, Rave, Etna Ciklon Orka…], medtem ko je Primoža Majeriča [Opice] na basu leta 2002 vplivno zamenjal (solo) avtor Jani Hace [Domine, Mr. Q., Baroko, Do Konca, Onna, Premladi…]. Seveda sta tukaj še Cene Resnik, nepogrešljiv na celem Id-u, nadizrazit na Nordu, brezsaksofonski na Rh– in odhajajoči na Petrolei ter tisti, ki vse povezuje na bobnih: Boštjan Meglič.
Primarno je prišla v poštev studijska verzija, a sem preposlušal tudi še vse ostale diskografske ali druge verzije [Križanke, Bežigrad DVD, Maraton, Stožice, Izštekani, Cankarjev Dom…]. Marsikaj pa tudi iz golega spomina, kako je kaj delalo v živo v vseh teh letih. Da, tudi angleške verzije nekaterih komadov, ki sem jih v živo slišal v Berlinu v SO36 leta 2012, kjer sem v paru intervjuval cel band, ki si je najprej vzel še drugič čas v svojem starem placu za vaje, nato pa še v nemški prestolnici. Žal mi je, da še nisem preveril, zakaj Siddharta bojda tako prekleto dela na Poljskem.
V osnovi sem torej preposlušal, še vsaj enkrat, pred petkovim in sobotnim koncertom Siddharte v mariborskem Štuku [to bosta njen jubilejni deseti in enajsti koncert v tej dvorani], vse komade iz studijskih plošč Id [1999], Nord [2001], Rh- [2003], Petrolea [2006], Saga [2009], VI [2011], Infra [2015] in Ultra [2015] ter, aprila 2019, še Nomadi [2018]. Ni pa to čisto vse. Tukaj so še take in onake priredbe, Dviga Slovenija zastave [2008], Od višine se zvrti [2002], pa gledališčni Livingstonov poslednji poljub [2010] in večkrat obdelani Autumn Sun [2002], pa singel Novi svet [2013]…
Seveda pa to niso čisto VSI komadi Siddharte. Tu sta naposled prišla v poštev 102 komada. Sto. Dva. Ja, nabira se. Za primerjavo, na maratonu je bilo skupaj 56 posnetkov [nekatere skladbe so dane skupaj in v venčku štete skupaj kot en komad]. Manjkajo seveda priredbe in remiksi z albuma Silikon Delta [2002], celotna Rh- angleška verzija [2003], v katero je kakopak všteta Y More, ki je bila igrana na maratonu [super štikl, ki je Od višine se zvrti 2], spregledane so akustične predelave na Izštekani [2008] in na živem albumu s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v Cankarjevem domu [2013],celotna VI angleška verzija [2011], angleška kompilacija albuma Songs [2012], projekt Človek(a) z bombami na Rock Otočcu [2012], ki je bil zanimiv, avantgardni, iskreno kreativen poskus, srečati Srečka Kosovela in Antona Podbevška, tam, ob Krki.
Mimogrede, priporočam klik na Neki sladkega, ki je takrat v Gospodarskem razstavišču tako vžgal, da bi kmalu nadmudril glavno točko večera: Big Foot Mamo. To. Mi. Delaj. Siddharta oziroma Tomi je nastopil(a) tudi na nekaterih državnih proslavah [A me boš kaj rada mela / Svatje], Tomi je pa med drugim zapel tudi komad Praslovan ob odprtju EPK, kar, vsaj zame, ni bila ravno najbolj posrečena kombinacija. Morda je Rok Golob želel preprosto preveč avantgarde…? Kakorkoli… Tomi je seveda gostoval tudi v popularni Od ljudi za ljudi z Muratom & Joseom, pa nedolgo tega pri Los Ventilos z Vanilijo…
In ja, preden me ali pa sebe še enkrat vprašate, zakaj bi nekdo sploh šel delat nekaj tako gigantskega, mamutovskega… Zakaj? Zato, ker me zanima, kako njihovo glasbo spremlja vsak od nas. Vsak odziv bo dobrodošel, že zato, ker je tako neopisljiv občutek, ko se res lahko pogovarjaš o njihovi glasbi. Magari se do jutra kregaš o tem, ali je boljši Kloner ali Rooskie, kje je Boštjan bolj konkretno bobnal, na Id, Rh– ali Nordu. In to z ljudmi, ki imajo doma praktično vse albume. In se vozakajo širše po regiji in državi, da bi spet videli band v živo.
Nisem še preštel, kolikokrat sem sam videl ta band v živo. Res nisem. Morda bi zdaj bil čas… Prvič, vem, da sem Siddharto videl na Piše se leto, na Snežnem stadionu, leta 1999, ko je bil Id še čisto zelen, nohti še sveže pobarvani, ura pa sedem zvečer in sonce še sploh dol ni šlo. Naslednje leto [ali leto zatem] je band sfiniširal ta festival, da se je oder skoraj podrl, naroda pa za eno celo morje.
Ja. Takšen šus je bil, ko je tole prišlo ven. S(m)o ljudje, ki smo morali kupiti drugi izvod prvenca Id, ker smo prvega znucali od silnega preigravanja v diskmanu [še v onem brez antišok protekcije:D]. In se skorajda milo razjokali, ko so v Ljubljani avto ukradli s ploščki Id, Nord in Rh- [imam pa še ovitke]. Čakali smo na tisti Nord. Tako čakali, da sem rekel fotru, naj avto ustavi, ko je prišla B Mashina kot prvi singel na radio. Gušil sem sestro, da bi šli v Križanke. Kjer, priznam, nisem takoj še sprejel Janija Haceta [še bolj debelo smo vsi gledali, kaj te Silikon Delta je], ki je sicer raztural s svojo iber predelavo Apokalipse, itak je posnel na Nordu vse razen skladb Opice in Na Soncu. Nisem. Primož Majerič, ki je šel uspešno potem v čisto druge vode in se je bandu pridružil na Maratonu, je bil skrivnosten, zanimiv, indie tip. Sedel je v sliko ravno zato, ker je bil neizstopajoč.
Fotra in mamo sem moledoval še na Nord turneji, da bi lahko kliznil, potem ko sem dan prej prišel prepozno z Lenta domov, s starejšimi kolegi, ki so me, fazota, napili dan prej, na Ptuj, kjer je ob bazenu žagala Siddharta svojo drugo ploščo, mi pa smo se zraven še kopali. Epsko! Enako v hangarju v Slovenski Bistrici leta 2001. Ružiklo je. In ja. Kako smo se nekateri kar po facah žvalili za Bežigradom [setlisto najdete tukaj], vedoč, da zamujamo vsaki delček spektakla, ki je podpisal rast in upanje pred vstopom v EU. O, ja. Bežigrad. Cel dan v Ljubljani. Spili vse pivo. In nekateri stopili do članov Big Foot Mame in kot totalni bebci vprašali, zakaj niso oni šli v kaj takega. Ne žleht, sploh ne. Pač. Ker se je pri Siddharti vse to zdelo skorjda samoumevno.
Novinarsko sem Siddharto prvič intervjuval za Večer ob promociji albuma Petrolea v Cvetličarni, kjer se je – resda ne preveč očitno – videlo, poznalo, namigovalo, da morda pa vse res več ne štima. In to ravno, ko sem jaz vstopil v ta svet. Ampak ja… Bil sem med tistimi, ki so rahlo zbadali, zakaj bandu ni ratalo v tujini. Lahko bi band sedel na riti in jokcal ali pa posnel, recimo, šus kritiko Homo Carnula. Koncert na Kongresnem trgu ob koncu 2006 [gledal po tv, nisem bil tam] je skušal marsikaj popraviti, še bolje je to nato uspelo Maratonu, kjer je band želel pokazati, kam točno naj damo Petroleo.
Še dobro, da ni šlo vse skupaj zugrund [žal je odšel Cene, katerega saksofon je, vsaj zame, zelo pogrešan, pa ne samo v starih komadih, kjer je Cene pustil svoj pečat], ker sicer ne bi nikoli bilo Sage, še danes najbolj progresivne plošče, ki je – ne glede na premeteno Infro – pokopala kakršne koli upe, da bomo še kdaj doživeli indie šok Id-a. Ross Robinson je bil golo naključje, kakršno je bilo tudi uspešno tavanje Dejana Radičevića, da je poslušal Radiohead in naredil Siddharto. Nihče spet ni vedel, kaj točno bo ratalo. In je ratalo. Že na promociji v Orto baru me je skozi zvočnike skoraj odpihnilo, ko je sledila še promocija v Kinu Šiška, v živo, ne iz zvočnikov [morda je to bila napaka Petrolee v Cvetličarni?], kaj šele resna razpaljotka v Dvorani Tabor, kamor se je Siddharta upala samo v sklopu vsesplošne evforije ob Rh-. Koncert je bil top!
Morda imajo, kaj pa vem, Stožice resen urok. Za vse. Košarkarji so na domačem Eurobasketu 2013 medalji pomahali, a jih je narod vseeno nagradil z aplavzom. Nogometaši so predsedniku NZS povedali, da bi raje spet igrali v Ljudskem vrtu, ker da Stožice pač… Ne delajo. In so šli raje dodatne kvalifikacije z Ukrajinci brcat v Maribor in… Vseeno izgubili. Zdaj se trudi ljubljanska Olimpija, tista nogometna, da bi kaj ratalo. Dvorana se je slabega renomeja losala šele po Rammstein, dokončno pa lani, ko je šla tja Big Foot Mama [Siddharto to še očitno čaka].
Skratka, koncert v Stožicah [setlisto najdete tukaj] morda ni imel pravega momenta, že zato ne, ker Siddharta takrat ni imela resnega stadionskega, niti radijskega hita. Posneti celo ploščo v živo na stadionu, čeprav smo prej vse komade slišali v studijski verziji? Pa dobro. Zanimiva finta. Se pa spomnim tiskovke pred koncertom, kjer band ni bil najboljše volje. Morda slaba karma in še slabši spomini, saj so kasneje on the record iskreno povedali, kaj vse so jih mediji spraševali tik pred koncertom za Bežigradom. In kako jim je šlo to na živce. Tomi mi je kasneje opisal, da je po koncertu spil pivo, dve, morda tri in šel spat. Domov. V Gunclje, v svojo otroško sobo. Noro, ne?
V Stožicah je bila Siddharta že drugačen band. Tu so otroci, partnerke, roadiji, vsi, ki so povezani z bandom, pa sponzorji, radijske postaje… Ni bilo več tako izi, tako simple. Ampak Siddharta je šla v ta hec sama. Sami so se za vse to odločili. Ni ga banda, ki bi se upal kaj takega – z Modrijani vred. Da karte niso bile poceni [vsaj ne tako kot za Bežigradom, kjer se je karte dobilo tudi v DM trgovinah], je bil legitimen očitek. Kot je bil tudi legitimen odgovor, da so fantje v koncert vložili praktično vse. In šli naprej.
Če VI ni ratal… Je pa ratala ideja o lastnem placu za vaje, ki je hkrati studio. In to v top okolju. Saj ne, da zaklonišče zgoraj v Šiški ni bilo okej. Samo tam so sosedi bili lingvistična šola, zaklonišče pa pod nepokošenim travnikom. Ni ravno kdo ve kako kreativno okolje, ne? Plac, kjer so zdaj, pa že zgleda kot naslovnica. Recimo, podobna tisti na Nordu. Sosedi? Slovenski prvokategorniški rock bandi. Vedno se najde nekdo za pivo, špil ali čvek. Siddharta je potrebovala skoraj dvajset let, da si je postavila svoj dom. In si za rojstni dan podarila dva albuma. In žge naprej. Če je VI skušal narediti ducat singlov, sta Infra in Ultra ti-samo-špilaj moment, ki ga res že dolgo ni bilo. Na novo so našli Ledeno. Naredili Piknik, šli na Dolgo pot domov. Prinesli novo Platino ali Le Mavrico v Calvi. Povabili so najbolj pronicljivega avtorja srednjih let na tem prostoru Damirja Urbana in izstrelili Strele v maju. Njihova zgodba gre več kot le naprej. Gre. Teče. Skače. In se ne ustavi, nikoli jim ni dovolj, zato so prišli ven Nomadi.
In ta petek in soboto [18. in 19. marec 2016] pride znova na Štuk. Še vedno. Z novo glasbo in kar dvema koncertoma. Seveda je to band, ki je imel po osamosvojitvi največ medijske pozornosti. Z naskokom. A v nedavnem Spetku je Miho Šaleharja na finto vrgel Tomi, ko ga je spomnil, da je bila Siddharta predskupina njegovi skupini Babewatch. In kako se je po Ljubljani raztalala njihova demo kaseta. Seveda so krožile tudi druge zgodbe. O avtobusih navijačev, ki se jih je vozilo z bandom po državi, da bi band zgledal večji. Pa Heroes del Silencio. Pa kako je, kar je Šalehar zadel v nulo, vsak, ki je imel pet minut časa, razlagal, da je on odkril Siddharto, jo naredil in – ostal zadaj. Češ, fuj jih bodi. Potem pa jih srečaš, spoznaš, fašeš v roko piksno piva, katerega koli, samo da je.
Aco Razbornik, producent, se dobro spomni, kako je med sto (!) posnetki, ravno Lunanai izstopala med vsem, kar se je takrat rolalo. Brez pomoči takih prekaljenih mačkov… Ne bi bilo nič. Tudi brez Miše Molk ne, ki je požegnala Videospotnice, zgodba, v kateri sem Siddharto spoznal jaz in s sestro čepel na kavču, upajoč, da ne bomo gledali Tv Dnevnika, temveč Pot v X 318-ič.
Foto: siddharta.net
Prvi koncert v Hound Dogu, kjer je Tomi, ki je hodil vsak dan gledat električbo kitaro, za katero je doooolgo šparal denar, kelnaril. Hound Doga več ni. Marsikaterega placa, kjer so gor rasli, ni več. Vmes je prišel internet… napster, emule, torrenti… Radijske postaje, ki krajšajo solaže [Leo Oblak in Tomi sta izmenjala kar nekaj ostro argumentiranih debat]. YouTube. Apple Music. Shazam in Soundhound. Časi so povsem drugačni od tistih, v katerih je Siddharta gor rasla.
Ampak je ostala nekako… Eden redkih rock bandov, ki pelje svojo zgodbo dalje po lastnih pravilih in pogojih. Ne ozira se na nič razen na lastno kreativnost. Seveda jih kdaj trma v takem okolju udari po lastnih bučah. Ampak ostajajo optimisti, pozitivci, kreativci. Ki delajo muziko. Primarno delajo to. In igrajo, čeprav ne več toliko, kot nekoč, ker so se pač okoliščine spremenile: tako zunanje kot njihove. Če gre Mi2 v vsako vas [hvala bogu!], gre Siddharta bolj premišljeno okrog. Seveda so bili manjši koncerti, kot je bil recimo tisti na Ptuju leta 2001, ko je bil band toliko bližje – tebi. Ampak Siddharta je vse to prerasla. In gre naprej. A nekaj je jasno. Kamorkoli pride… Folk kriči te nenavadne, svojevrstne tekste, povrhu velikokrat naštimane na podlago, ki sploh ne gre sprva v uho. Kamorkoli pridejo so večji od vsega, kar je tam bilo prej. V Ljubljani sem jih videl v Križankah, Orto baru, Cvetličarni, Stadion za Bežigradom, Stožicah, Platoju pred Telekom Slovenije, Parkirišču pri železniški postaji, Kinu Šiška… V Mariboru na/v Štuku, Snežnem stadionu, Ljudskem vrtu, Dvorani Tabor, Trgu Leona Štuklja, Trgu svobode… Še vedno. Grejo, kamor drugi niti ne pomislijo. Ker so… Siddharta.
Za lažjo orientacijo, kam pes taco moli, še moja osnovna, subjektivna razvrstitev albumov:
9. VI [2011]
8. Nomadi [2018]
7. Petrolea [2006]
6. Infra [2015]
5. Ultra [2015]
4. Saga [2009]
3. Rh- [2003]
2. Nord [2001]
1. Id [1999]
In pa še koncertov…
10. Ljubljana [Stožice, 2011]
9. Ljubljana [Cvetličarna, 2010]
8. Berlin [So36, 2012]
7. Maribor [Štuk, 2004]
6. Maribor [Piše se leto, 1999]
5. Ljubljana [Tivoli, 2007]
4. Maribor [Štuk, 2011]
3. Ljubljana [Bežigrad, 2003]
2. Ptuj [Terme, 2001]
1. Ljubljana [Križanke, 2002]
P.S.: Iskreno hvala Rosviti, Danaji, Matevžu in Matiji, ki Siddharto, verjemite, poznajo v nulo, da so prispevali vsak svojo top 10 osebno lestvico, ki je pomagala pri razvrščanju komadov.
P.P.S.: Od 112 do 20 je povezava do komada zunanja, ker sicer stran žal predolgo nalaga.
112. Road [Ultra, 2015]
Ne, ni najslabši. Je pa edini Siddhartin, ki dejansko ni Siddhartin. Ni. Je pa iskrena finta. Darilo za 20 let. Zakaj pa ne bi eno odpeli kar roadiji? Pa dajmo še to. Še en dokaz, da Siddharti nikakor ne zmanjka idej. To je majbrž najboljši vpogled v to, kako bi bilo, če bi nas Siddharta peljala na rojstni dan. Pa res dobra finta, kako lahko booklet pravzaprav kar odpoješ, je pa res, da neke silne glasbene kvalitete štikl nima. Saj. Kaj bi bilo, če bi jo imel?;)
Že Rh- nas je navadil, pa četudi na silo, da pridejo komadi, ki jih band rad žge, ker tako išče svojo novo kreativnost. Če je Indian Boy [ali pa Ciklon Orka, Venom E, Brezokoff] nujno sredstvo za dosego cilja… Naj še nekako prodre naprej. Ampak z angleščino? Hm. Do te točke, do leta 2011, je bilo Siddharti, z lastno založbo in pred selitvijo v svoj plac, svoj studio, že tako ravno, da… Smo Indian Boy pretrpeli pač v Stožicah. Manj pa tisto, da je takoj sledila še Malishka. Še dobro, da je potem prišla Platina.
Okej. Rooskie je delal. Da. Brezokoff je bilo “ponovimo vajo”. Tomi Meglič kot profesor, ki skuša videti življenje iz korenov? Pa ja. Razumemo štos. Spet band zveni zelo uigrano, povezano, pri stvari. Skorajda preveč se trudi, da bi Brezokoff šel čim dljeeeeeee. In je šel. Predaleč.
Tomijev štikl, ki je odkrito želel najti bistvo Id-a in ga pripeljati v novo desetletje, stoletje, tisočletje. “Kaj bodo rekli, je ta minuta že bila?” pa je spodletelo retorično vprašanje. Da. Ta minula je že bila. Aha. Il a Modras ali Črnobelo 2 ali Apokalipsa 2 se utaplja v močnih, težkih, debelih kitarah, vendar mu zmanjka pri tistem catchy momentu, ki ga Tomi ne zmore prinesti niti v refrenu. Sicer pa je Il A Modras anagram za “modra sila” [hvala Dušanu za popravek, op. a]“. Meni osebno še najbolj intrigantno dejstvo pri celotnem komadu.
Še dobro, da je Etna šla na konec Rh-. Kjerkoli vmes, prej, kakorkoli bi za ziher pokopala album, čeravno je to skoraj že prej uspelo Sim Hae. Etna je nekaj, kar bi morda v tistih letih celo zmagalo na Emi, saj izpolnjuje tiste obskurne pogoje: ima, recimo temu, nalezljiv refren; je v angleščini; ima tista Eurosong godala. Dajte to Nuši Derenda in boste videli, kaj in kako bodo delala njena pljuča. To pa je tudi vse, ko gre za Siddhartine komade. Prepočasno, premalo ojštro, ne glede nato, da je Tomi vokalno dal vse od sebe. Kako smo tole preboleli za Bežigradom, še danes ne vem. Vrsta za pivo se je najbrž podaljšala ravno takrat, je pa res, da med Orion Lady in Platino bi delala tudi harmonika, če bi se Siddharta zanjo odločila.
Poleg Stampeda najbrž “najtanjši” komad na Sagi. Jap. Je. Razumemo, vidimo, slišimo, povsem nazorno – res ni težko zgrešiti, kaj bi band v bistvu želel, a v tem primeru to nujno ne uspe, ne glede nato, da se vidi, da je treba v Ameriko, če želiš prolazit s takim komadom na tako zastavljeni ploščo. Alarm je resda šibka točka Sage, očitno mašilo, a gladko preseže marsikaj, kar se je na Petrolei razumelo kot adut. Band je trd, celovit, punkovski, garažni. In Tomi kričeč, tanek, drugačen. Komad, kjer je Robinson vseeno izvlekel hudo več kot to, kar bi skupina najbrž posnela doma. Distorzirane fabr’ke fantazij in preskok v refrenu, kjer Siddharti cinizem tekstovno iber uspe [“koga najbolj peče rit, se vidi na obrazu sklonjenih”], komadu pa vseeno nekaj zmanjka.
Zakaj sem tega izbral in če sem tega, zakaj ne potem še vse na albumu Silikon Delta? Zakaj? Zato: da bo Siddharto slej ko prej zaneslo, poneslo in odneslo, se je pokazalo, ko se je na koncu Norda zgodila še ta… Psihadelična, indijska, zmiksana verzija Eboran, kjer je čudovita Anita Kay pokazala svoj neskončni razpon, Siddharta pa je izvedla prvi ekskurz, ki se je kasneje zlil v Silikon Delta in še kasneje v Izštekane. Eboran je že v osnovi bizaren štikl, duh časa pa je pokazal, da zat ta komad res ni meja in z remiksom kot legitimnim štiklom na Nordu je Siddharta dala vedeti, kako široko obzorje ima.
Bodimo iskreni. Ruski trg ni za Siddharto. Ko se je Malishka, ki je že natipkal nihče ni prav, za začetek, skušala ušunjati na radijske postaje… Se je zdelo, da gre Siddhartina želja po dokazovanju novih žanrskih ekskurzov vendarle nekolikanj predaleč. Izključno Tomijev komad, kjer se je videlo, da je frontman na tekočem z idejami post indie rocka ali kakorkoli že imenujete glasbeno početje Arctic Monkeys in Franz Ferdinand.
Težava z Rh-, ena bolj očitnih, je, da nima Orion Lady ali Platine. Venom E je to skušal biti, ampak na povsem nov način. Kot finta. Ne. Ne na nov način. Venom E je želel biti strup, ki bi ugonobil ljubezen. Venom E je komad, v katerem bi v refrenu lahko pomagal celo Omar Naber, ki je takrat prodiral na sceno. Le da je komad tako nor, zmešan, poje o cvetlicah, lovšinovsko kriči “men/nam je dost”… Vse na Rh- pač ni ratalo. Škoda, da namesto Venom E slovenska verzija Rh- ni pokasirala Y More. Tisto je bilo bolje.
Ne vem. Pa sem za potrebe reportaže sedel spodaj, v zaklonišču, v Šiški, ko je band tam še žagal. Oni, torej band in jaz. Samo zame. V garaži, priznam, je delalo. Ko pa daš to v Stožice… Glasbeno zanimiv, pester, siddhartovski komad, ampak manjka pa udarno sporočilo, tisto nekaj. Besedilno je VI najmanj močen, pardon, daleč najšibkejši album kljub nekaterim izstopajočim tekstom [Sam, Spet otrok, Postavi se na mojo stran]. Noraterra je potonila v iskanju bolj udarne melodije. Nihče ne pravi, da mora vsak komad Siddharte biti za požvižgavat dober. Sploh ne. A včasih kakemu komadu manjka malo… Tega.
102. In Levitation [Ultra, 2015]
Hm. Niso bile Tri Pike […] doslej že resna izkušnja, da Siddharta po osmih, devetih komadih v angleščini zveni…? Hm. Ja. Bil sem v Berlinu. Kjer so žgali v angleščini. In potem, takrat, tam dela. Ko pa pride en komad v angleščini… Je to skorajda drug band. Kar ni nujno dobro. Razumem, da In Levitation skuša pokazati, kaj vse Siddharta zmore. In ne samo Siddharta. Tudi Uroš Umek. Ja, tisti Umek. Dj Umek. Ki se je pojavil že na Silikon Delta. Hm. Angleščina res ni bila njihova “jaka” stran. Če že, bi prej vrnitev saksofona (Cene, kje si?) ponudila neko res deja vu dozo, ki bi delala. In Levitation je obrtniško dobro oddelan komad, band se sprosti in pripali, vendar… Šus, ki izstopa. Pa ne v najboljšem smislu. Je pa filmski komad. To pa. To pa se pozna. A če se spomnimo, kaj vse je ponudila Silikon Delta… Hm.
Arenast poskus po stadionskem hitu. Ratalo? Nekje do polovice, da. Brez teksta je tale komad na vajah v Šiški tako prekleto delal, s tekstom pa do konca refrena “Dovolj besed, dovolj ljudi, dovolj skrbi, dovolj!” nekako tekst kot da zamuja s sporočilom, kot da bi zavrteli komad še enkrat, da bi našli nekaj, na kar bi vezali tisti iskreni poskus krika “dovolj!”. Pa ga, nekako, ne najdemo. Arena se je želela morda imenovati Stadion. A izpade bolj Garaža? Morda. Ni švoh, ni pa… To to.
100. Love Love [Infra, 2016]
Ultra ima sicer še več takšnih gibajočih štiklcev, kot je na Infri pričujoči LoveLove. Disko? Če smo slišali salso, zakaj pa ne. Otročje petje se ne obnese tako, kot recimo v live predelavi otroškega pevskega zbora RTV Sloenija v Eboran, ni pa slaba ideja. Kaže na to, da se Siddharta znajde v vseh žanrih v iskanju novega, svežega, čeravno še tako retro. Ni pa Love Love neki resen konkurent obstoječemu repertoarju.
Kar se tiče uvodov, tale še zdaleč ni slabo. Ker tole bo vedno bolj uvod v Stožice DVD kot pa zaključek albuma VI. Morda je res kriv DVD? Ne vem. Šepetanje “vi” je vsekakor lucidna finta, že zato, ker vidimo, da je band s takim naslovom plate vseeno bolj mislil na nas kot pa na dejstvo, da je to njihova šesta (če radi štejete po rimsko, zdi se, da Siddharti manjka zdaj še samo naslov v obliki matematične enačbe, saj smo imeli Rh-, 01, …, Zoo 69) plošča. Je pa malo ironično, da je bila VI edina posneta v studiu, ne pa na stadionu, kjer smo bili “vi” v bistvu “mi”. Sicer pa tehnično VI sploh ni šesta studijska plošča, glede nato, da je bila posneta v Stožicah. Pa razumi, kdor lahko.
Našli so se, ob izidu, kritiki, ki so v Disco Deluxe našli najboljši komad na Petrolei. Ne, sam nisem bil med njimi. Ampak je točno takšen komad, da. Za kritike. Res dobro dovršen, izpeljan, vidi se, kaj želi skupina povedati, pokazati, sporočiti. Pozna se, da sta se mix (Nemčija) in master (Francija) delala v tujini in da je Siddharta želela videti, kako jih vidi tujina. In to je produkt. Disco Deluxe. Dober? Da. Iber dober? Ne. Po predpisih, odkljuka vse kljukice, igračkanje z Liquido – Narcotic kombinacijo sploh ni slaba.. Te pa ne vrže na rit, pete ali na gobec. Petrolea, pač.
Redko se temu bandu primeri, da se naslov ne ujame najbolje s sporočilom. Dobro, kitarski intro riff je… Stampedo. Ampak… Stampedo je v refrenu prenežen, obut v copate, razvlečen v pižami. Se je pa nabobnal Boštjan s prehodi, kakršnih prej ni bilo, pa bi gladko bili. Od tako naslovljenega komada bi pričakovali več krikov, teka, tako pa se tekst ne ujema ravno s premalo udarno glasbo. Sicer pa bi to lahko bila himna, ki jo je Siddharta spisala za NK Maribor. Zakaj? Poglejte te uvodne verze: “VIJOLIČEN DIM, NEKAJ JE V ZRAKU, NEKAJ TLI, NA ROBU NEBA, ZBIRAJO SE ČUSTVA ČUDEŽNA.”
Da je to legitimni štikl, je Siddharta določila sama, ko je komad uvrstila na svoj Maraton v Tivoliju. Seveda je bila gromozanska razlika med tistim, kar lahko slišimo na Silikon Delta, in med pričujočo akustično predelavo, predstavljeno tudi na Izštekanih. Na Silikon Delti so se pokazali obrisi, ki so se kasneje zgodili na Rh-, akustična verzija pa je nakazala, da bo naslednjič Siddharta s simfoniki elektriko raje pustila doma.
Nazaj prebrana besedila. Okej. Za en album orkestra. Okej. Angleščina. Okej. Salsa? Hm. Tumač? Gnan ima tisti evropski moment, blizu tistemu, kar je nemara počel nemški band Guano Apes? Pa… Ne nujno. Gnan je garažni v svojem bistvu, a v svoji produkciji vendarle… Dobra osnova, ki je želela preveč. Tempo upada, kot kriči Tomi? Ne, zato poskrbi salsa. Ja. Salsa. Dafaq. Sicer pa, saj je vedno daaaaleč najdlje odneslo ravno Tomaža, solo avtorja komada. Komadi, ki so se očitno morali zgoditi, da je band obstal.
94. Blizu [Nomadi, 2018]
Če ne bi bilo pesmi tipa Ring, Tria, Et tu in še kakega komada, celo …, potem bi Blizu bila (še) bližje. Tako trenutno na youtube še nima svoje besedilne video verzije, ker se to najde na albumu, kakor koli že pridemo tja. Blizu je pesem, kjer Tomi Meglič vodi Siddharto skozi svoja čustva, svojo skoraj bolečo resigniranost, ker je blizu, a tako daleč. Preko brezen. Svet, mrzel za ljubezen. Ogenj vodi preko brezen. Blizu bo ostal, bližje, vendar ne dovolj. Hm. Če bi poznali ozadje, bi najbrž tole bilo vredno biografije.
93. Terminal [Ultra, 2015]
Premeteno so pobje počakali, uporabili napovedi v angleščini, klic terminala in to. Potem pa pripali. Ta, saj ne vem, nekaj, kar je blizu punku? Ja. To je punk. Poslušajte, pa se vprašajte, če je to še Tomi? Kateri Tomi? Razbijava vse, kar imava, in kradeva, kar imava rada. Bum, dras, kleptomanrock. Bonnie & Clyde? Morda. Rockerska doza, ki bi na VI bila najboljši komad že zaradi verza “a greva res na luno scat?” Če je kdo pogrešal Stipeta… E, to je to.
Dobrodošel Rh-, kod si hodil do zdaj? Okej, hec na stran. Bel labod je še en poskus iskanja stadionskega zvoka. Morda je bila v tem razlika? Da sta Rooskie in T.H.O.R. ratala najprej v studiju, šele nato na stadionu? Bel labod pa skuša obratno in mu ne uspe, čeprav se Tomi konkretno razpoje, ko nam pravi, kako je sfalil vso ljubezen. Iskreno, nepopustljivo, siddhartovsko, a vendarle v duhu celotnega albuma VI nekje nekaj zmanjka.
Kje se bo ustavilo vse to. Vprašanje je zgolj, kaj boste dali za ločilo. Vprašaj? Klicaj? Podpičje? Nenavaden je nekoliko izbira naslova, saj se je Tomi Meglič že pojavil v Sam. Toda to morda sploh ni Tomi Meglič. Kaj če je to pesem, ki jo je napisal Klinik, preden so ga spržili? Saj ni mogel več nikamor, ne? Seveda je 17 let razlike skoraj ena cela polnoletnost. Jaz je dovolj zrel komad, da se antijunak zaveda, kako prekleto bolan da je. Zato je Jaz, v tem kontekstu, res dober štikl, vendar mu manjka še malo več ostrine. Siddharta je posnela videospot, četudi tega štikla ni zaigrala na predstavitvenem, uvodnem špilu turneje Nomadi.
“Čudovito življenje in svobode dovolj.Dokler general je rock’n’roll.” Vprašanje sicer, kdaj nastopi ta Spinal Tap točka, ki se primeri vsem velikim bandom, ko neposredno pojejo o rock’n’rollu, namesto da ga žagajo, kakršen je… Ko poješ, da je general rock’n’roll, zna biti res kriza v državi. Pa saj. Za Bežigradom je rock zmagoval, v Stožicah se je pa krčevito reševal. Če ne bo Siddharta, kdo pa bo? Ampak nič zato. Štekamo sporočilo, kakor koli nazorno je. General je seveda rahlo preočiten, skorajda banalen tudi-to-smo-enkrat-napisali občutek, vendar tudi to se je moralo zgoditi. Očitno. Če ne… Stožic ne bi bilo. Bežigrad nikoli predelan. In kdo ve. Bolje, da je rock’n’roll general kot desetnik, ne?
89. Matador [Nomadi, 2018]
“Ne vem, s kom uživa / in ne morem tja / se gola poliva / je omamljena,” so kar hude besede. Ni edini komad na Nomadih, kjer se preteklost opisuje s sedanjikom. Hm. Tomi Meglič pravi, da postaja vse bolj nor, v njem pa se matador boji zaman. In to v skladbi, ki je absolutno, priznam, prenizko na tej lestvici. Matador se je zatekel k basu, nekje v ozadju praskajo kitare, Tomi pa nad vsem tem čuti. Skoraj trpi. Blazni. Krvavi iz ran. In ran je na Nomadih kar nekaj. Morda bo z leti to komad, če ga bo kdo našel, višje. Ne samo zato, ker lepo s kitarskimi motivi zadiši po Nordu.
88. Volk Q Ovce [Ultra, 2015]
Uvod, še preden pripali Šaleharjev tipično jebivetrski glas (kar je kompliment, da ne bo pomote), je… No, zveni tako, kot da bo nekdo začel na veliko hip-hopat in drmat rime. Ampak namesto 8 Mile ali Klemna Klemna slišimo – Mihija. Ko oddela on svoje, tako kot se zagre in naredi, pripalijo kitare in komad, ki je – prosto po mojih Proustovih magdalenicah – neka kombinacija Etne in še kakega Rh- štikla skupaj z željo, ki jo je Saga bolje izpeljala kot Petrolea. Verz je še en ekskurz, ki meni osebno ne leži, saj je Siddharta orientske finte najbolje izvedla že v Eboran, ampak kombinacija s čisto direktnimi kitarami in sintič melodijo… E, to pa je že bolje in že dela. Najbrž najboljši uvodni komad med vsemi, ker skuša največ ponuditi, nas pripraviti na ploščo. Je pa zanimivo, da je pristal na Ultri in ne na Infri.
Nismo to nekje že slišali? Ne, nismo. Če pa smo! Ne, nismo. Okej. Mogoče. Malo ostanka še Petrolee in Rh-. Ampak ne. Band gre naprej. Ne postane, ne vijuga, ne išče nekih zasilnih kreastivnih izhodov, trilčkov, efektov ali lingvističnih čudežov. Siddharta v Nevarnem mestu deluje tako trdno, povezano, prepričljivo, čeravno štikl nima epskih razsežnosti, ki rahlo spominja celo na zdaj že davno pozabljeni Nord. Kar ne pomeni, da parira kakšnemu Kliniku ali Apokalipsi. Bog. Ne. Daj. A spet. Zmore vse tisto, česar Petrolea ni.
Siddharta se očitno ni veliko naučila iz … [Tri Pike] na prvi plošči. A če je bil … komad, ki res ne bi deloval v prevodu in smo nenazadnje vsaj dobili nek dokaz o tem, kako (ne)izvozni produkt je Siddharta, je Marslander odkrit, nesramežljiv in na pol obupan poskus za tuji trg. Legitimen in skrbno premišljen, še danes se prepozna, koliko je skupina s Petrom Penkom delala na produkciji, da bi bil Marslander tisto “nekaj več”. Ampak hkrati marsikaj tudi pove dejstvo, da Marslander ni bil zaigran za Bežigradom.
Da je Narava sploh izšla kot singel, četudi zadnji, globoko v letu 2011, je povedalo marsikaj. Da je odprla Sago, je povedalo še več. “Sedim na bregu reke, sam z mislimi…” je bil Tomijev način, da je stopil na žogo. Vesolje ne ponuja takih lepih slik. To je skladba, ki je ne takoj, temveč šele sčasoma spremenila našo percepcijo Siddharte, a je bil zato potreben cel album, da smo videli, kako je Siddharta požgala, a hkrati pobožala vse. Narava je vsebinski enjambement, miselni preskok. Obstaje še več od ljubezni, trpljenja, zgodb. Narava.
84. Vzhod [Nomadi, 2018]
Nomadi se začnejo tam nekje blizu Marsa, ko gre Siddharta “kar od tu naprej”. Konča se tako, da jo zanima vzhod. Po noči, ko se odhaja. Saj… Od tu do večnosti, zato pa je Vzhod na turneji sledil Na Soncu kot štikl pred udarnim bisom. Zakaj? Ker je tako prekleto udaren tudi konec Vzhoda. Nepričakovan. Trd. Masiven. Pa tako lepo je bilo. Ne. Ne tokrat. Niso vsi konci nujno lepi. Vzhod se v dvorani, ob masi ljudi, dejansko kar dobro obnese. Malo verjetno je, da bodo ljudje besedilo znali na pamet, ampak saj ni nujno v tem poanta.
Eden tistih komadov, ki je preveč raztegnil Rh- in ga naredil za revolucijo, ki žre lastne otroke. Ciklon Orka deluje kot nedokončan komad: v kitici zelo blizu koncu osemdesetih in EKV, v refrenu pa nažigaško kričanje. Kontrast, ki je v Rooskie še vžgal, tu ne deluje, pa ne glede nato, da Jani Hace ponudi take pejsaže, da bi se vsi basisti šli zjokat v kot, ker si niso sami zmislili takih pejsažev. A tudi Orko je band izpustil za Bežigradom. Z razlogom. Upravičeno legitimnim.
Čeprav so časi singlov pravzaprav mimo, saj stojijo sami, je zeeeeelo pogumno, da je Kripto tretji singel iz Nomadov. Ker je, bodimo iskreni, kar bizaren komad. Saj ne, da jih nismo vajeni od prej, ta spisek jih navede, z utemeljenim razlogom, kar precej. To je komad, kjer ni ovir, ni “ne” pri uporabi efektov. To je lovljenje spiritum movensa, zeitgeista, skratka, trenutka. Zanimivo, da Siddharta poje “manjka nam sijaj”, ker “digitalni raj”, saj “kripto mani, mani, mani(jak”. Refren skoraj žaluje za angeli, ki v raju grejo domov. Kriptovalute so vmes padle, že skoraj pozabljene, bitkojn ni zamenjal bančnega sistema. In Kripto ni zamenjal želje po, no, čem drugem.
Da je bila Petrolea svojevrstna muka, kjer je bil band v dolgih treh letih po Rh- najbližje temu, da se tega heca in cirkusa ne gre več, je znano zdaj. Takrat seveda ni bilo. Spomnim se release partyja v Cvetličarni, kjer se je dalo novo plato v cd player in gremo. Če je Axl Rose, denimo, javno gobcal, kako želi pokopati Appetite For Destruction in je naredil manično prevelik Use Your Illusion, je Petrolea želela fajt, pošten, ornk s ploščo Id, po kateri so nas dajale skomine. “Radi bi naučili naše fene, da je rock koncert tudi kulturni dogodek, ne samo žur,” je nekoliko okorno povedal Primož Benko preden se je odrolal koncert na Prešernovem trgu na nacionalki. Štekam, kaj je želel povedati, itak, ampak je vendarle malo okorno. Vredu, smo kupili in poštekali Rh-. Če je delalo na stadionu, bo tudi v naših ušesih. Ampak a ne bi še kake Le Mavrice ali Siddharte? Odgovor? Ne! Ohm je med vsemi uvodnimi štikli vseh plošč daleč najšibkejši, čeprav kriči in ponudi bas-kitara-kitara-boben šus in zelo soliden tekst. Ni delalo. Po Rh- je bilo tole še večje “kaj te to je?” preizpraševanje. To je demokratični band, kjer so glasbo kar naenkrat pisali vsi. Tole je od Janija Haceta.
80. Onna [Infra, 2015]
Ona… Ona… Pa ona no. Ona. Donna iz Trsta. Je prevarala. Ona se igra. Kičkanje usod, le da morebiti po dolgem času preveč premočrtno. Kje so dnevi, ko smu tuhtali, kdo je L.E.? Zdaj pa Donna. Onna. In igra se tudi band, precej bolj dodelano in manj mučno, kot bi se s takšnim komadom desetletje prej med snemanjem Petrolee. Onna premore bolj izpiljen refren, več zgodbe in neko oprijemljivost, s katero se zdaj band precej lažje izvleče, ne da bi moral iskati kakršne koli gumbe ali tipke.
Šu-bi-du-bi. Ko gre skozi uvodni riff, pride disko Siddharta. Pa ne Disco Deluxe [Petrolea]. Eh, ne ne. Tole je čisto nekaj drugega. Oh, da bi se pubeci oblekli v glam rock ali pa disko band. Kitica je taka, da bi še Rod Stewart vprašal, ali je lahko sexy in bi mu Boštjan, Jani, Tomaž, Primož in Tomi pokroviteljsko prikimali. Vendar tudi v tem komadu, ki bi lahko šel po vrstnem redu kam nižje na ploščo, se zgodi melanholičen, a še bolj sporočilen refren. Ja. Smo seksi, smo disko, smo šubi-du-bi, smo: “Razgaljen do obisti bom obiral tudi vraga / ti si gola, a jaz nor…” Hudo, ne? Ampak kaj, ko potem pride moralni: “Premladi smo… da (ne) bi… gorel… da (ne) bi oživel… Rabite še kaj? Aja? Ekstra solažo, največji drm-šus po Neonu?
78. Do konca [Infra, 2015]
Štikl, kjer band natanko in prekleto dobro ve, kaj bi rad povedal, kako se to dela in kako se to izpelje. Še en komad Janija Haceta, pa saj njegove komade zdaj že prepoznate po tem, da se Tomi daje z močno bas linijo, zadaj pa Tomaž niza pravljico ob občasnih Primoževih motivih. Do konca je krbno narejen komad, ki pa z vsakim poslušanjem nekoliko izgubi na svoji primarni šus ostrini.
77. Da Sedere [Infra, 2016]
Raje sem gol kot nesrečen je verz, ki bi pokosil konkurenco, če ne bi Da Sedere imela takšnega uvoda. Najlepša jutra so narisana, ki z otroki so podpisana. Že Spet otrok je skušal pokazati zrelejšo plat Siddharte, ampak se je precej bolj mučil, dajal, trgal. Ni znal preprosto reči: “Tako je življenje, ne rabim biti bogato oblečen, tako je življenje, raje sem gol kot nesrečen!”. Zato je Da Sedere v bistvu krik vsem tistim, ki so s Siddharto gor rasli in imajo že otroke. Naslov je dobra igra besed, vendar si ga ni tako lahko zapomniti, kot bi pomislili. Da Sederemo Na Glas, tako si jaz zapomnim komad. Ali pa “oni, ko damo roke gor v zrak”.
Priznam, da sem za Bežigradom med tem komadom trpel. V iskanju piva. Vrste vse daljše. Ni stadionski komad, ker je že tempo takšen, kot da bi se razvlečeno zavlačevalo in trpelo. Komad, ki ti naprej pove, da boš dolgo čakal na pivo. V iskanju čim bolj polifoničnega refrena je vrhunec komada vendarle želel preveč, kitica pa je nakazala, da vsako besedilo tudi ne rata. Vsaj zame komad, ki bi lahko mirno ostal za kasnejši čas. Pa saj. Google pravi, da v korejščini “sim hae” pomeni “dolgcajt mi je”. In ja. Dolgčas. Ampak zanimivo, da je band nazadnje v studiu TV Slovenija komad znova uvrstil na setlisto. Hm. Na tujem štekam, ker te tak komad res loči od vseh drugih… Ampak to ni nujno vselej dobro.
Ko se je ta skladba znašla na setlisti v Cankarjevem domu, kjer se je band z akustiko znova združil s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, je to bilo, milo rečeno, presenečenje. Tom Waits for Me znova osami Tomaža in Tomija. Kdaj smo to nazadnje slišali? U. Tako doooolgo nazaj. V… Ja. Orion Lady. Seveda ne pride blizu ta komad, pa niti ne želi. Tole je slovo, ampak samo do naslednjič, ko se spet srečamo. Saga ne bi mogla imeti boljšega konca, saj te pomiri. Da ti vedeti, da bo vse dobro. Da nič ni narobe, če bo Siddharta zdaj stvari počela… Drugače. Po svoje. Ker… Pač. To hoče. Vse. Bo. Vredu.
Okej, že Nord je imel specifičen intro, celo Indijo s svojimi “frulicami” lahko tja štejemo. Ampak Rh-? Rh- je že z naslovnico povedal… Ne ravno vsega, je pa namignil na veliko. Da bomo videli nekaj, česar še nismo nikoli videli. Ne le pri Siddharti. Če sta bila Id in Nord A, B, AB in 0 krvna skupina nekaj, kar vsi relativno poznamo, je Rh- takoj nakazal, da o tem nimamo pojma. In kdor se pusti presenetiti… Bo nagrajen. In kdor se je znašel med vsemi izdajami [Special Edition, Bloodbag Edition, English], je najbrž vseeno videl skozi krvničke. Rh- je imel velika jajca. Ne takšne, kot recimo Saga, ampak ja. Dati orkester na začetek. Metallici z S&M to ni najbolj ratalo oziroma so jih dobili po grbi. Siddharti pa je to ratalo.
Poglejte kdaj Tomija in Janija med tem komadom! Poglejte ju! Res! Neskončno uživata! Tako jima je všeč, da ga je band dal celo na Izštekane. Mr. Q je začetek dobrega prijateljstva, vendar tako kot Casablanca nima nadaljevanja, ga tudi Mr. Q vsaj v takšni obliki nima. To je pesem, ki jo ima večina najboljših bandov. Mr Q. je neke vrste tisti “jaz” v B Mashini. Dela? Dela. Le da so violine zdaj zamenjale klaviature in vijugast vokal. Eden zadnjih velikih krikov Ceneta Resnika. Cel band gara v tem komadu in zato je uvrščen tako visoko, ker se je band v tistih letih resno lovil, Cene je kasneje šel… Ampak Mr. Q pa ostaja. Redno. Tako električno kot akustično.
72. Gianna [Infra, 2016]
Ne glede na vse hece, štose in vice, je Siddharto še vedno težko videti kot band, ki se resno zajebava. Kar ni najbolj fer, res je, ampak pobarvani nohti, severnjaška mračnost, skurjeni ogenj, lingvistični izumi, temačne scene… So naredili svoje, čeravno smo videli roza pujse, peli o ska farmerjih in se radostili erekcije. Gianna je šla še dlje kot Ledena. Če je bil Orion Lady rezime Nord-a, je Gianna štos na račun Pot v X. Resen štos, ki se ga vseeno da kupiti. V sobani poet spet sedi. In se gre punk, San Remo in še marsikaj.
Novi svet je bil najbrž najbolj pogumen poskus, da Siddharta spremeni celotno naše dojemanje singlov, radijske politike in kreativnosti vobče. Daleč od tega, da komad ni dober. Sploh ne. Je. Ima pa vendarle gledališčno teatralno željo po narativnosti, ki jo je band tako očitno in strastno doživel v Livingstonovem posljednjem poljubu. Toliko teksta… Uf. Nemogoče je tole peti zraven, v živo pa ima komad skorajda preveč dinamike, da bi samo poslušali odprtih ust. Novi Svet ima vse, kar je imela Narava na Sagi, vendar ima hkrati več. Pesem za posebne priložnosti. Take. Za Cankarjev dom. Tam to dela. Drugje ne.
70. Korakamo [Ultra, 2015]
Izi, izi. Dihajte. Ja. Vem. Uvod zveni kot nekaj, kar smo že slišali nekje poSagi, pač nekje. Ampak potem se ustavi. “Korakamo, ker nas ne vidijo.” U, bemtiš! Končno je Tomi spet ujel ta ritem slovenščine. “Nam gotovo bo lepo in katerim prehudo.” Bemtiš! Kako je lahko slovenščina dobra, če trofiš takt. In nauk: a ni predaje za nas, ker mi smo znali potrpet in razumet, a zdaj dovolj je tega. Najbolj militantna Siddharta po Vojni idej. Ziher. Itak. Navajeni smo na karneval, korakamo, da bi nas videli, a ne dovolj za kriminal. Če rabite skladbo, da se najdete, osamljeni, ponižani, povoženi… E, je to ta štikl. Še ljubezen bo dobila pravila, če ne bomo rekli ne, so svarili v Vojna Idej. Zdaj pravijo, da dovolj je tega. Korakamo. Jap. D song. Kitaristi vljudno vabljeni, da skinejo sklepno solažo.
69. Phatyuppie [Infra, 2016]
Štiklc, ki želi dati legitimnost vsem tistim ekskurzijam, ki si jih je Siddharta privoščila vse tam od Nespodobnega opravila naprej. Pa saj že naslov je tak. Igriv. Podjebavanja poln. Spet najdemo motiv vina, ki naj bi šlo direkt v žilo. Devil je sam tam ne brani mej, je dobra igra besed, ki pa ne deluje tako dobro, ne glede nato, kako vneto se skuša prilegati na riff. Med najšibkejšimi komadi na Infri, a podobno kot velja za mašila na Sagi, ki povozijo marsikaj na Petrolei, velja enako za Infro v primerjavi z VI.
Napisati himno po naročilu… Ni lahko. In ko je Siddharta zamenjala Lovšin-Predin-kreslin trio In [Slovenija gre naprej]… Sprva še ni bil tak cirkus, a sčasoma so bile kritike vendarle vse močnejše. Kvečjemu bi morale biti uperjene na Nogometno zvezo Slovenije, ki je pač iskala močen PR element, a je Siddharto za kaj takega najela hudo prepozno. Leta 2008 je Siddharta prebolevala Petroleo in se pripravljala na Ameriko, slovenska nogometna reprezentanca pa je pripeljala Matjaža Keka, da bi se nekako rešila dna, na katerega je padla z Brankom Oblakom. Ko se je Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo dve leti kasneje, je bila Dviga Slovenije zastave nekako sprejeta pri navijačih, je pa res, da ni bil komad, ki bi ga kdorkoli spontano zapel. Zato je bil toliko večji šok, ko smo tole slišali v Stožicah na stadionu. Saj. Kje, če ne tam, kajne? Morda bi ga marsikdo uvrstil na precej manj ugledna mesta, a ko pogledamo, kakšno košarkarsko himno sta spisala Zoran Predin in za njim še Big Foot Mama… Je tole nadkvalitetno.
67. Diamanti [Infra, 2016]
Da bo Siddharta zamenjala ploščo po dvajsetih letih in upočasnila ritem, ponudila kombinacijo takih bobnov in viskoznih klaviatur… Kdo bi si mislil? Diamanti deluje kot rahlo postarani Nord, pa ne nujno v slabem mislu. Sploh ne. Diamanti bo test morebiti dočakal v živo? Ne vem. Bomo videli. Zaenkrat večja neznanka, kako bi splošna publika sprejela takšen komad. Bodo Diamanti kdaj predstavljeni? Na TV Slovenija so bili ob predstavitvi Infre in Ultre izpuščeni. Kaj se s takimi komadi zgodi, ste doslej že videli.
Šele ko dobiš cel paket, celo plato, vidiš, zakaj Siddharta izbira single tako, kot jih. Nastalo bo je v bistvu najmanj izstopajoč komad v smislu artistične drznosti. Ima pa vse, kar singel mora imeti. Nadaljuje tam, kjer je konec maja zakurila Ledena, štiklc še iz časov prvenca Id. Nastalo bo je dober stari old-school, ki želi biti ravno to, zato, ker je včasih fajn pogledat nazaj, vendar z vsemi izkušnjami in idejami, ki so prišle vmes. Nejasno? Pa… Saj… Boste videli. Itak pa najbolj slišan komad doslej. Vam ne bo ušel, slej ko prej. Pa videospot je zeeeelooooo zgovoren.
Vem. Nekateri (bo)ste kar zaškilili. Tehnično gledano se seveda tale dva, ki ji dajem v eno, sploh ne bi kvalificirala kot komada… Ampak ne! Pazi! Siddharta je dala Intro dejansko na setlisto na Maratonu! Čisto res! Pa saj, zakaj ne? Vendarle skupaj naneseta za več kot tri minute, kar je že legitimno… Že Intro je ponudil… Ta nek bizarni odklon, piš, hlad, sivino, mraz in vprašanje, če bi bila Apokalipsa taka, kakršna je bila, če ne bi bilo neskončno hladnega piša vetra. Outro je imel še neko finto, če se prav spomnim, v kolikor si album poslušal tako, da si ga vtaknil v cd-rom. Kakorkoli že… Outro pa je dal Cenetu možnost, da je po L.E. vnovič pokazal, zakaj mu je bilo še dovoljeno tako soliranje v legitimnih komadih na Id-u, Intro pa bandu, da pokaže svojo mračno plat.
64. Livingstonov poslednji poljub [Anton Podbevšek Teater, 2010 • Siddharta in Simfonični orkester RTV Slovenija 2013]
Skladbo, ki je sicer del gledališke predstave, v sodelovanju z Anton Podbevšek Teatrom, je Siddharta vključila v Cankarjevem domu v nastopu s simfoniki, kjer je vidno mesto ponudila Ireni Yebuah Tiran, Katarini Štefanič Rožanec in Brini Nataši Zupančič ter pokazala, da bi nekega dne band lahko šel po poti dvojca Silence. Zanimivo je, da Siddharta še nima konkretnejšega skoka v film, čeravno je izdala že več DVD-jev in se je v videospotih precej izkazala. Livingstonov poslednji poljub je seveda edinstvena stvar, a se je v Cankarjevem domu – poleg otroškega pevskega zbora RTV Slovenija v Eboran – izkazala za enega večjih presežkov. Siddharta na tej točki ni več potrebovala stadionov. Je pa ostal filing isti. Če ne verjamete, poslušajte.
Daleč od tega, da Japan ni dober komad. Je. Ampak dati ga takoj na začetek, po uvodni Rh-? Nima ne šusa Apokalipse, ne nalezljivosti Pot v X, saj je bil vokal Tomija nekaj, na kar smo se morali navaditi. Da ne omenjam violin, večglasja in povsem drugačne produkcije. Japan je “prevelik” komad, da bi imel tako vidno vlogo. Japan se je sčasoma vrnil na setlisto, saj nehote pač spomni na največji trenutek banda…
Kako je luštno, fino, fajn, ko refren zavije v točno tiste akorde, ki jih pričakujete. Tomi, delaj. To mi delaj! No, bolj ali manj, ipak je to Siddharta. Flip je skladba, ki tvori – vsaj zame – osrednji trojček plošče. Začne ga. Morda, ker Tomi spet poje zelo prvoosebno…? “Danes sem tiste volje, ko verjamem, da spet živim / in gledam tja gor v vesolje, v meni kerozin in kadim.” In Jani Hace s tako poredno dobro bas linijo… Uf. Siddharta kakršne še ni bilo? Možno. Vsekakor pa ne že dolgo. Terce kitare? Check. Solo? Check. Odrezane ritem kitare v bridgeu? Check. “Zdaj je čas, da vstanem in grem” sicer deluje kot nekaj, kar že poznamo, vendar Tomi pove, da je čas, da “se ne predam, da zajadram v nov dan, da ni besed za vse, kar not v meni vre.” O, ja. Flip. In potem kriki, zborovski na koncu, ki sicer niso čisto dobro razločni, a prekleto dobro delajo. Coldplay finta, ki jo je Siddharta nucala in se približala v Dviga Slovenija zastave.
Nisi pravi rock band, če nimaš resne instrumentalne epopeje. Od mraka do zore je Siddhartin “… And Justice for All” moment. Prepustiti se Rossu Robinsonu najbrž ni težko. A prepustiti se, kot na začetku komada pove Tomi, za deset minut? Korajžno. Od mraka do zore je komad, kjer Siddharta prvič ni rabila povedati ničesar. Niti tega ne, da se ji jebe za besedila, za tujino, za karkoli. Ti. Samo. Špilaj. Če ne bi bilo Vojne Idej in naslovne Siddharte, bi to bilo največ, kar je instrumentalno spravil skupaj kitarski del Siddharte, ki je tako zružil kdaj poprej. Je pa škoda, da je ta komad bil odigran v živo le enkrat – na predstavitvi Sage v Kinu Šiška.
Če je imel Nord en “kaj-te-to-je” moment, pri katerem nismo dobro vedeli, ali je to dober ali vendarle “tumač” ekskurz… Je bil to pri 01. Sploh, ker se je Outro morda še bolj vtisnil v spomin. Po Nespodobnem opravilu drugi komad, kjer slišimo v kitici še oktavo nižje, a hkrati še oktavo višje, nato pa brutalni refren… Skladba z bizarnim naslovom in še bolj bizarnim sporočilom. Tomi je na maratonu spomnil, da tega pa že reees sto let niso igrali, pa še v starih časih ne pogosto, čeprav zakaj je potem za Outro band ponudil ravno to podlago?
Komad, ki je bil vse, kar recimo Etna na Rh- ni bila. Ni jih malo, ki so v Neznano slišali spet znano Siddharto. Tisto, ki smo jo pogrešali po Id-u. Če se je kje poznalo, da je to vendarle že četrti album, je to v tem štiklu. Ki ima vse, kar imajo, recimo, Male roke ali Homo Carnula, a je radijske postaje, hvala bogu [kot Le Mavrico], nikoli niso zlorabile. Neznano se je povrhu skorajda preveč prekrivala s Homo Carnula in je zato ohranila nek svojevrsten status anonimnosti, kar pa ne pomeni, da se je s tem zakrila kvaliteta. Se ni. Niti malo.
En. Dva. Tri. Štir. Če bi šel pisat o tem komadu v duhu banda, bi šel s komolcem po tipkovnici. Recimo takole. fghjl,kjhytredrw8 u89p13ruyhruipejčbnerčwbrfhroie ouerhujwn po. Še malo? opuyweg iuwevkndfghjkl iuwjklmrw. Bonsai. Trala tum pa loja oi1ej. Bonsai. oiw1hfn. Jasno? Ne? Sam najdem, razberem celo: “Delaš tuuuu, jem na bon laaaa-laaa-laaa!” Kje je zdaj ona punca, ki je prva pretikpala Eboran? Ha? Zdaj bi jo nujno rabili :D. Hec na stran, Bonsai je celo med boljšimi komadi na VI, kar veliko pove o tem, kako pomembni so bili na tej plošči teksti. Morda ne bi bilo slabo, če bi takrat Tomi tako žlobudral še v kakšnem drugem komadu…
Če bi celotna plošča Rh- potrebovala predfilm/trailer/spoilerje, bi bil Keltvek najboljša varianta. Piščali Boštjana Gombača so… Šok. Od kod se je to vzelo? Vprašanje, kaj bi si sicer mislili o Napoju, če ne bi bilo Keltveka? Mešanje prog rocka z odkritim šmekanjem metala, pod katerim pa se skriva nežna akustična duša – mimogrede, avtorji sta brata Meglič in Primož Benko – je odprla pot do Naivnega plesa, Et Tu, Rave, T.H.O.R. in še česa. Bas Janija Haceta pa ni iz tega sveta. Ne. Ni. Kot tudi ni zaslužena verzija z orkestrom za Bežigradom, ki jo prilagam. Konec je vsega in konec vseh pa je še bolj udarna apokalipsa od Apokalipse.
Morda ste nekateri kar debelo pogledali, ker je ta štikl tako visoko? Pa kako ne bi bil, če se Tomi sprašuje, kaj pa, če… Lahko sem dios? Lahko sem bog? Producentsko izpiljeno, trdno, čvrsto, bodi zemlja, ogenj, voda, zrak. Bodi angel iz pekla. Glejte, koliko nasvetov nam ponuja skupina! In to na take trde kitare. Bu! Buuu! Bu! Dios, vsaj zame, Infro res dobro odpre, pokaže, brez okolovratenja, kam pes taco moli.
Opice imajo ta resen peh, da je živalski vrt v uvodu predolg, če jemljemo komad sam po sebi. Če bi bil šus, kakršen bi eden najstarejših komadov Siddharte lahko bil… Vprašanje. Tako pa Opice deluje kot najbolj očitno prebolevanje Id-a v iskanju Norda. Da pa ne bo pomote…. Tekst ima ostro sporočilo, kakršnega je band v takšni obliki in vsebini ponudil šele precej kasneje na Sagi. Preprosta struktura pa kaže vendarle nato, kakšen vpliv je imel soavtor komada Primož Majerič. Že v Križankah je band zlepil komad skupaj s Stipetom, a je na maratonu vendarle odigral komad, kakršen je bil mišljen v originalu. Je pa Tomi opozoril, da “kdor se kaj spozna na muz’ko, ve, da je ta komad zelo daleč 4/4 taktu”. Nič zato. Dela.
Madam je – sploh, če jo poslušate takoj za Vojno idej po vrsti na Sagi – še večji šok kot desetminutna nažigancija Od mraka do zore. Od kod pa zdaj tole? Madam je šla tja, kamor Plastika ni zmogla, znala, želela. Saj tu in zdaj… Je življenje. In pa po dooooolgem času slišimo aaaaaa backvokale. Še nekaj, kar je postregla Saga. Madam. Štikl, ki bi si zaslužil vidnejše mesto, zato pa ga tiščim tako visoko. Zaradi sproščenosti. Še pomnite, kako izi je bilo vtakniti Farmerja ali Zoo 69? E. To.
Najbrž “najlepša skladbica” na celotnem VI. Kar je čudno, saj ko pomisliš na to ploščo, najprej slišiš, pa ne vem, zakaj, nažiganje. Pri Petrolei pa ravno obratno. Noro, ne? Še bolj noro je, da je Tomi našel tako urbano tematiko za balado, česar pri njem nismo vajeni. Ja, smo vajeni Thora, B Mashine, Apokalipske, Klinika… Močan motiv Siddharte, z leti vse bolj in bolj, je motiv objema in letenja. In leteti čez napis Hollywood je… Filmsko. Dovolj za dobro oceno komada, spodaj dajemo verzijo z Laro Baruca, a vendarle bolj sede originalna verzija, ne glede nato, da je Tomi spisal tekst za oba spola.
Ko se na Nomadih po uvodnih treh komadih išče tisto nekaj, tisto, kar je iz Infre in Ultre naredilo dober, jubilejni paket, pridejo Moderne Dame. In ni tisto, kar bi nemara pričakovali. Moderne Dame imajo svežo, aktualno, brutalno tematiko in govorijo o tistem, s čimer se Siddharta sooča v 2018. Glasbeno je komad čisto okej, kot dan v službi, čeprav to seveda ni službo, premore nekaj iskrive kreativnosti, ko želi povezati kitico in refren, v bistvu pa je pravi refren drugje. Zaman je spreminjati dame, ustvarjajo probleme, previdno roke vstran – lepote ponuja tudi njej. Takšni časi so. Politično (hiper)korektni.
Z naskokom najbolj izstopajoči komad na prvencu. Pa ne nujno v dobrem smislu. Glasba, igriva, plesoča, reggae na plošči, ska v živo [sploh na Lunanai EP lahko slišite, kaj je Siddharta s tem komadom vse počela v živo, da ne bi tako pretirano štrlel], nikakor ne sledi ostremu sporočilu, ki se resno, predtajkunsko sprašuje, kdo je zdaj tu kmet. Birokrati so v devetdesetih v metaforah še celo jemali motike v roke, danes bi se jih z njimi moralo pokončati. Farmer je napovedal tajkune, a je v najbolj durovski maniri sporočilo smelo ali pa ne zakril. Mimogrede, ta komad je Primožu Benku najbrž predstavljal največji izziv, kar se petja backvokalov tiče.
Tako trpečega, krutega, osamljenega komada ni bilo vse od… Neona. Le da ima Sam seveda povsem drugačno sporočilo. Nobenega šusa v glavo, nobene krste, nobene trume ljudi. Nič ni narobe, če smo sami. Hej. Saj nas lovijo neveste! Noro, ne? Meni se je komad bolj vtisnil po res depresivnem koncu in me refren vsakič znova preseneti, kar je ena najlepših lastnosti Siddharte. Da tega niso izgubili in to pokaže ravno ta komad. Od vseh verzij [singel, album, simfoniki] je daleč najboljša albumska, posneta v Stožicah, ker ima Tomi že pošteno načet glas. Tak. Osamljen. Sam.
Pujsi! Roza pujsi! Se še kdo najprej spomni na roza pujse? In na band, ki je bil še včeraj dijaški, potem pa pustil faks in odrastel? Ampak zakaj potem – pujsi? In takšno poigravanje, skorajda igračkanje s kitaro? Nič narobe. Vse prav. Le da je skok v tem, kako bi prevara elito napolnilo z vero… Hm. Če ne bi bilo tistega molovskega refrena, bi bila Plastika po Farmerju najboljša zajebancija. Tako pa… Dobre kitare kar nekam odbluzijo, refren pa pride vsaj enkrat premalokrat okoli.
Ker je prišel kasneje še Kloner, to ni najbolj seksapilen komad Siddharte. A je nekoč bil. O, ja. Zajčki, zajkle, gremo migat. Ker to je oni ples… Pester, dinamičen riff ob dobrem vokalu, ki še vedno kaže, kako preprosto se je zdelo, da je Siddharta snemala plošče, kjer praktično ni bilo mašil [ne še] in kako celovit zvok, koncept in idejo je fural band. Igranje s kitarami najbrž ponazarja igranje s čustvi in seksom. In pa zelo dober refren. Prilagam albumsko verzijo, ker je bil komad kasneje skrajšan tako v Križankah [skupaj s Črnobelo] in na maratonu [v paketu z Nespodobnim Opravilom in Y More]. Zoo 69 bo vedno imel enega tistih riffov. Ki se ga hitro naučiš in ga peglaš celi božji dan. Top štikl za tiste čase in pooseblja zagnano mladost.
47. Dolga pot domov [Ultra, 2015]
Če je bil Piknik tista Siddharta, ko lahko cel band proda čepke za ušesa, si nadene klobuke in piči akustiko, je Dolga pot domov njegovo nadaljevanje. Akustika. Imam občutek, da je tole narejeno tudi malo z mislijo na vse tiste, ki Siddharto lovijo na radijskih postajah. Dolga pot domov – v tem se vsi najdemo, ne? Preprosto je, že malo plaža poletno na momente, vendar so odprti akordi in prasketanje strun vendarle še vedno par nivojev nad tistim, kar imajo radi računalniki na postajah, ko lovijo komade, kamor paše njihov jingel. Tu za jingel služijo violine, kakršnih nismo slišali vse od – ja, lahko omedlite – Et Tu. Kar je tam bila “vsaka moja žalost tebi da sijaj” je tu “daleč sem od strahu, z mislimi že na dnu, dušo pokriva čas, umirava…” Tudi Dolga pot domov kaže, zakaj so besedila, karkoli že pomenijo, tako močan faktor pri prepoznavnosti in svojevrstnosti Siddharte. Že res, da se je danes njihove refrene težje naučiti [razen Nastalo bo in Ledena], a je zato trud poplačan.
Bodimo iskreni. Tri pike, kakor komad imenujejo sledilci Id-a oziroma ga predstavlja band, je bil zelo dober poskus, ampak je kljub najbolj hvalevrednemu trudu vendarle pokazal, kaj je bistvo Siddharte – slovenščina. Saj ne, da tekst, ki ga je bojda Tomaž, študent anglistike, izpilil, ni epsko zanimiv. Je. Zelo. Ampak nekako se sliši google translate [še preden je obstajal google translate]. Vprašanje, kaj bi bilo s …, če bi dobil slovenski prevod? Vprašanje. Problem je tudi, ker je … uvodoma akustični, nato pa glasen komad in je že kot tak ultimativni konec [Stipe je vendarle bil dodan kasneje kot bonus na ponovni izdaji]. Tomijeva angleščina je marsikom pokopala upe, da bo Siddharta naš veliki izvoz. Ni pa vzela volje bandu. Poslušajte pa vseeno krike, ko je ta komad na vrsti na Maratonu. Imel je in ima top fenice.
Že v skladbi Tria je Jani Hace pokazal, da lahko na Siddharto zalepi balado, ne da bi ji odvzel karizmo ali podton. Baroko ima – kot vsi singli razen Vojne Idej – ta problem, da je singelska verzija čistejša, kar v tem kontekstu dobro dela, čeprav drugje morda ne bi. Stacato odrezana kitara v drugem verzu, ki zveni kot violine iz Rh-, bi res lahko povezovala Baroko z Rh-, ki po garažni Petrolei dejansko tu in tam pokuka ven. Ker saj. Šla bova iz mesta nad nebesa. In pa vijuganje glasilk, ki smo ga tako pogrešali.
Največji grunge moment, kar jih je Siddharta kadarkoli imela. Boštjan je uvodoma skušal ponuditi nekaj, kar bi lahko bil tudi In Bloom [Nirvana]. Ornk, zverinski šus, ki ga je na Nordu kar pošteno manjkalo. A vendarle je to post-grunge komad, ker v refrenu noče biti niti pretirano speven niti premalo. Je šus, ki je s kitarsko agresijo nakazal, kam vse bo še band popeljalo [začenši s T.H.O.R.]. Tekstovno še eden večjih presežkov, saj ponuja zgodbo skozi čustva ene same osebe. In kaže silno jezo, bes, srd. Zadaviti? Ja, zakaj pa ne. Saj vsi iščemo belo – po silni črnini, ne? Črnobelo.
Križ. Še zdaj si nisem čisto na jasnem. Je to hit, kritika, jamranje ali pač še en štikl? Iskreno, ne vem. Dur. Nežna kitara. Nežni klavir. Potem pa pa šus, tresk, melodija. V posmeh vsem njim? Homo Carnula, tako Google, naj bi pomenilo “ničvredni monarh”. Kako lahko vpliven pri ljudeh, sem tarča za posmeh? Morda je bila Siddharta res prenažrta obilne kuhinje, sita davkov in carin… Ampak Siddharta tarča za posmeh? Da. Njihov legitimni poskus preboja v tujino je legitimno propadel. In Slovenci znamo biti žleht, sploh do nekoga, ki je razprodal Bežigrad. Homo Carnula je v tem četudi preveč skritem oziru najboljši fuck you, ki ga je band kadarkoli posnel. Težava je, ker Siddharta ravno takrat ni nujno dihala parfuma, ki plava med drugačnimi ljudmi.
Morda ne bi tega pričakovali, vendar Postavi se na mojo stran v živo prekleto dela. Najbrž zaradi refrena? Ne najbrž. Zaradi refrena. Pika. Komad, ki se še vidno navezuje na brezskrbnost Sage in je najmanj obremenjen s takratnim časom in prostorom. Je pa krik, ki je povabil, da vsi skupaj stopimo k Siddharti, ker na drugi strani… Dajmo kitare na glas in udri. In še danes na plošči dela, čeprav bi bil komad iber boljši, če bi Ross Robinson pustil zvok 10.000-glave publike v Stožicah. Ki je ni niti v spodaj prilimanem official videospotu. Škoda. A vseeno, se ni težko postaviti na njihovo stran.
Kako preprosto deluje Angel Diabolo v primerjavi z vsemi trdimi štikli na Petrolei. Noro. Vse od Stipeta, prvega komada sploh, ni bilo takšne svete kitarske preproščine, ki jo seveda dopolnijo Tomaževe klaviature. Je pa to eden tistih komadov, kjer vseeno pogrešamo Cenetov saksofon. Ampak dobro. Vražji angel, ki je najboljši približek za tiste, ki so bili na tej točki še kakorkoli nostalgični. Saj. Zato pa Tomi rohni: “Poglej, vse to sem jaz!“.
Do osme studijske plošče se že navadiš. Da bo, ko se Siddharta predstavi na albumu, novi zgodbi, starih ran, ali pripalilo ali pa zadehtelo. Ali pa indikoromandilo. No, Halo Nomadi odpre Nomade z naslovnim štiklom, česar nismo nujno vajeni. Morda Rh-, če tisto šteje? . “Gremo kar od tu naprej,” je refren, s katerim se Siddharta ne ozira na pričakovanja ali okolico ali, v bistvu, kogarkoli. Pravijo, da pristajajo na Mars, iščoč dom, kar pomeni, da so že Zemljo davno zapustili, kaj šele Slovenijo. In grejo še naprej, v drugo osončje? Koncept, vreden sicer premisleka, toda kasneje na plošči ne tako udejanjen, kot bi, sodeč po krikih, ki režejo ušesa, pričakovali.
Prvi komad. Sploh. Stipe je bil na ponovno izdanem Id-u bonus komad, ki ga je Siddharta dodala ob menjavi založbe, ki bi, če se spomnim prav, kaj kmalu pokopala vse upe in razvoj banda. Stipe je v živo ponujal igranje Tomaža na sintiču in je predstavljal razvojni šus. Duhovito. Zgodba nekega varnostnika. Malo, a ne majhno. Punk spozna sintič. In eden tistih štiklov, kjer se vidi, kaj je Cene dodajal s saksofonom. Indie. Iber indie. Če me kateri komad najbolj spomni na moč Id-a, me najbrž Stipe. Ker se spomnim koncertov in dejstva, da sem po koncu tega komada še enkrat stisnil play. Gremo. Še. Enkrat.
Rad bi bil spet otrok, tra-la-la. Siddharte je bilo z leti seveda vedno več, podmladek vse številčnejši. Da. Deca pride tudi na vaje. In dece ni malo. Slej ko prej se je morala zgoditi tudi pravljica. Če je na … Siddharta gledala naprej, skoraj tja do penzije, se je v Spet otrok prvič resno ozrla nazaj. Popeglana studijska verzija je seveda precej boljša [in bolj zlajnana], zato je zanimiva albumska verzija, kjer dobimo enega redkih stadionskih občutkov, da je to, nekoč, nekje, enkrat junija, donelo v Stožicah. Komad, kjer je prvič Tomijev klobuk dobil logično pojasnilo.
Calvi. O, Calvi. Ima potencial… Platine. Kje? Kje, pišuka, je bil tale komad? Kje? To je komad, na katerega smo eni čakali… Ojojoj. Še tolarji so bili, o ja. Še fejst časi tolarjev. Tole je Joy Division/U2. Tole je najboljše, kar je Siddharta v smislu glasbene produkcije v spoju žanrov naredila po Le Mavrici. Ja. In pika. Je. Tole je Sgt. Pepper, je Revolver, je Exile On Main Street, je Pet Sounds. Tole je komad vseh komadov na tej plošči. Kje je Tomi Meglič iztaknil takle vokal, ki se res razlikuje od vsega ostalega odpetega… Blizu k operi, vidi se, da je Siddharta skinila tudi Kosovela [Človek z bombami] in Livingstonov poslednji poljub [Anton Podbevšek Teater]. Večje od življenja, večje od sporočila, večje od komada. Boštjanu Megliču je roko treba stisnit za takole udarjanje [še pomnite, dragi moji, Keltvek?]. Iz novih sanj se rodi novi svet, kjer se za dobro ljudi, meja ne gradi. Ha! Hudo, ne? In celoten band, vijuganje Tomaža O. Rousa na klaviaturah… Bemtiš! Fe-no-me-nal-no! Združimo znanje, konec tegob, sredi pomladi, dvignimo glave! Se kdo zaveda, kaj se bo zgodilo, ko ne bo meja? Le še Mi2 so sposobni tako listati Cankarja. Siddharta to naredi sporočilno, angažirano, a pri tem ne pretirava.
Kultni uvod. Tamtururu. Di-ri-di-ri. Če je kaj indie, je Indija indie. Piščal, bas, dr-dr-dr kitare. In potem šus. Resda daaaaaleč od OK Computer [Radiohead]. Zelo daaaaleč. Totalni avanturizem, komad, ki te posrka in poskrbi, da Id preposlušaš do konca. Besedilo je nenavadno kratko, skopo, ponavljajoče. Morda, ker ga je napisal Primož Benko. Vprašanje, zakaj jih kasneje ni napisal več. Nujna je verzija Indije iz Križank, ker še slišite tisti originalni krik. Tako banda kot publike. Gimnazija Šentvid in prve vaje se kar narišejo ob tem komadu.
Dajte Petroleo na Nord in imate enega največjih hitov sploh. Dajte ga na Petroleo in… Se porazgubi. Najboljši komad, ki ga je v Siddharti spisal Jani Hace. No, poleg Trie. Riff je sicer kje že slišan, vendar bolj na kitari kot na basu. Tomi Meglič je v Domine [in Plastiko] vokalno spravil vse, kar je imel v tistem momentu. Za nekatere je to bilo dovolj in Domine še danes kažejo, da je band želel podreti vse nas, ki smo upali na Id 2, podrl je pa skoraj band sam. Ampak videospot in celoten komad sta še vedno med najboljšimi kitarskimi stvaritvami. Bravo. Domine, ki bo z leti pridobival na teži. Boste videli.
Lej Lej Lej je med vsemi komadi iz plošče Nomadi tisti, ki se ga najbolj primerja v celotni diskografski druščini. Kam vraga vtakniti. Najbrž je komad za trideseterico najboljših, ampak začuda sploh ni bil izbran za singel, četudi ima potencial, da bi Siddharta lahko še bolj množično pokazala svojo nadgradnjo osnov. To je deja vu komad, ki te spomni, kaj je Siddharto delalo, no, Siddharto. Kitarska solaža, taka, viskozna, je nekaj, kar je predolgo manjkalo, besedilo, ki govori o ranah in se preizprašuje o tem, kdo se “danes ljubi z njo”, vseprisotna tema, kjer se zdi, da se boji v sebi in od sebe, pa Tomija Megliča znova približa ravno zato, ker je tako oddaljen. Igra prekleto igro, ki jo igramo vsi. Le da tokrat z akustično kitaro, pa ne tako, da bi šli z njo na piknik. Komad, vreden pozornosti. O, ja.
Kdo ali kaj je L.E. vedo najbrž le izbrani. Obstajale so teme na starih forumih, kjer se je v tem vijugastem iskanju oktav in punce, kolega, kogarkoli spraševalo, kdo za vraga je res ta L.E. Remek delo Ceneta Resnika je na plati dobilo še večjo težo, outro je najboljši saksofon v slovenskem rocku po Miladojki Youneed. V živo je bil komad precej bolj oster, zato ga tudi prilagamo iz Maratona, je pa še boljša verzija na Lunanai EP, imel je celo svoj Eye of the Tiger moment. Dialog, komunikacija in narativnost pokažejo, zakaj je bil Id tako preklemano prikladen, luciden in inteligenten naslov. Morda je L.E. prehitro na plošči, a vsekakor ne prepozno.
Kdo bi si mislil, da bo med vsemi komadi ravno balada [že spet], ki nima nobene povezave z garažo [že spet], band postavila na piedestal [že spet]. Seveda se je marsikaj spremenilo od Pot v X in Samo Edini. Radijske postaje so imele vse bolj svojo korporativno logiko, zunaj pa je Dan D imel tudi že kako leto in pol Katere barve je tvoj dan?, ki je Siddharti storil skoraj to, kar je Siddharta storila Big Foot Mami. Uporabila njeno finto, ampak našla nekaj svojega. Toda Male roke so se združile z Vodo in nastal je iber komercialni hit, da smo prav presenečeni, če slišimo tako Male roke kot Vodo.
Siddharta ni imela veliko komadov za nedeljsko popoldne. Res ne. Kdo bi si še na Sagi, ki je sicer ponudila migetajočo Madam, da bo Tomi Meglič kadarkoli zažvrgolel “tra la li”. Piknik je gotovo EMŠO komad, kjer band pride čim bolj lagodno in nehektično v srednja leta. Piknik. Le da vsem lepo je, ne? Resen hit, brez dvoma, le teksta je veliko, da bi ga množično kričala cela država. Morda pa je v tem poanta? Da res prisluhnemo in se med sijajnimi kitarami malo zaustavimo in pomislimo, kaj pa če nam, v vsem tem sranju, res gre na bolje?
Nekaterim je naj komad Nespodobno opravilo, nekaterim Et Tu, nekaterim pa Tria. Razlika? Slednjega je napisal Jani Hace. Nežni valček, v katerem iz dveh nastanejo trije. Remek delo ponudi na akustično podlago brez dvoma Tomaž s svojimi klavirskimi pejsaži. Če je kaj prišlo vsaj kanček blizu Le Mavrici, je prišla Tria. Že zato, ker se proti koncu ustavi, si vzame trenutek za razmislek o življenju. Ena pomenjivejših pavz. Aja, pa Tomi spet zavije malo višje z vokalom. Že dolgo ni.
Simfonija v malem. Kaj pa drugega? Rooskie ima od tistih ploskov do nenavadnega verza in še bolj orientalskega Tomijevega preigravanja z vokalom v treh minutah in pol ravno pravo mero bizarnosti, da refren še kako vžge, čeprav komad kot takšen skupaj deluje kot “imamo dober refren, dajmo se malo norca delat v kitici”. Če je kdaj kakšen preskok uspel, je uspel v Rooskie, ne glede nato, kako oster in nepričakovan je, če komada že lep čas niste slišali. Po verzu ga ne boste prepoznali, to je gotovo. Potem pa pride “in kar naenkrat sem nem, vidim jo, kako prihaja”... In je spet vse, kot mora biti.
Dobri stari Eboran. Ja, bili so časi forumskih skupnosti. Kjer so imeli nekateri po tisoč postov in več. In tam nekje, ko smo še čakali, da so naši modemi zružili svojo melodijo in se priheftali na net, smo našli prvo razkritje. In nekoga – mislim, da je bila neka punca -, ki je razvozlal, kaj za vraga je Eboran. Šlo je hitro, ko je prvi prebral nazaj naslov. Ampak dejansko preposlušat komad in ga pretipkat? In potem še tako noro besedilo. Fantje znajo povedati, da je bil g-durovski riff tako “narobe”, da je bil že prav in so kasneje namudrili eno bolj lucidnih pogruntavščin. Tomi tega teksta, zanimivo, do danes ni pozabil, komad pa je dobil ne samo svoj outro, temveč tudi mesto za Bežigradom in z orkestrom v Cankarjevem domu. Narobe? Ne. Eboran!
Verjeli ali ne, najdejo se tipi, ki kričijo, da bi band še kdaj zašpilal ta komad. Hm. Škoda, da so ga še na Maratonu ponudili le v obrisu, snipet, košček. Strah v slovo duši libero zaspi je najbrž eden najboljših Tomijevih verzov sploh. Quentin Tarantino moment, pravi Tomi sam temu. A ne vidim, kar se zdi, le mislim si, da je ta komad v bistvu zelo brutalen po svoji vsebini. Mešanje akustike in elektrike, krikov in norega intra je Dejana Radičevića še najbližje pripeljalo Radioheadom. Cel band diha, udriha, miga s komadom. Ogromno menjav ritma, motivov, ponavljanja. Ja. Siddharta je marsikaj najboljšega ponudila že takoj na začetku. Ni nujno izstopalo, je pa ostalo.
Ni bilo težko spregledati, ko je maja Medrevesa napovedal novo ploščo, da je bila izhodišče Ledena. Ne toliko zaradi njene zgodovine, temveč predvsem zaradi strukture, zvoka in vsesplošne podobe komada. Ima vse, kar je imela Ledena, vseeno pa nima toliko, da bi pustil dolgoročni vtis. Z leti bo najbrž med tistimi komadi, ki bi na taki lestvici počasi povzeli. Se je pa Siddharta znova izkazala v refrenu, našla produkcijsko sfero, v kateri lahko opisuje medčloveške odnose v tem mimobežnem času. Dober singel na relativno neizstopajoči plošči.
Vsaj zame je EP verzija tega komada mnogo boljša. Zdi se mi, da je imela tisto nekaj več, resda bolj popeglan, manj utrujen in razkav glas, ki ga je na koncu za ploščo posnel Ross Robinson v Los Angelesu. Tomi pride iz sobe na koncu resda pred nas, vendar zamolkel zvok pobere ognjenost, ki je tako vžgala na singel verziji. Osamelec, neki daleč planet. Kot je nekdo smelo pripisal na youtubeu: tokrat original zmaga. Jap. Napalm 3 veliko pove že s tem, da je “stran od ljudi mesto ostalo brez luči”. In tako lahko do nebese stopinje riše ples. S tem je bilo povedano več kot vsi intervjuji skupaj. “Nekaj je v tebi, kar sem vedno rad imel / a ostalo je samo navidezno”… Napalm 3 deluje kot odziv na Ring. Dober odziv. In tja grem sam. Ni več strahu, če greš sam. Kot v Ringu.
Zame med največjimi presežki Rh-. Pika. Basta. Et Tu je progresivna, drznejša, pogumnejša verzija kasnejšega sodelovanja z Dan D v Male roke/Voda. Ritmično poudarjen vrhunec “vsaka moja žalost tebi da sijaj” naježi kožo, predstavi Janija Haceta, nahripa Tomija, izvleče najboljše iz aranžmaja godal Roka Goloba in spomni na čase notranje komunikacije, notranje borbe, ljubezenskega samomora in mučenja. Glasbo je pomagal spisati Primož Benko, ki pusti velik pečat s kitaro, kar se je pokazalo tudi za Bežigradom. Tudi ti? Ja, tudi jaz zelo kupim ta komad. Za Bežigradom so komad povrhu plesalci še odeli v totalno klasiko s kostumi vred. In je bil kot tak predstavljen tudi na DVD-ju. Vr-fakin-hunsko!
Kloner bi bil album ali dva prej komot Na Soncu ali Pot v X. Pristop Petra Penka in želja banda, da ne ponudi direktnega popa v totalnem rocku, je vendarle kaj takega zaustavil, zato je Kloner pop štikl, ki to v bistvu ni. Gre prekleto v uho, ponudi pa najbrž največ ekskurzov pri igranju z efekti, inštrumenti, da je Tomaž kar pošteno zašvical med igranjem na vse tiste klaviature. In pa, ja. Najboljši komad o erekciji, kar jih imamo. Kar smo vsi ugotovili na stadionu. Na ta lep v meni je erekcija, je eden boljših žvižgajočih motivov sploh in je pokazal, kako sproščeno se je še tako na trenutke nesproščen, mističen, zatemnjen band lahko svetlikajoče, odkrito, flegmatično pogovarjal o nečem tako vsakdanjem, kot je – erekcija. Na. Ta. Lep. Dan. Top!
A. Mi. Lohk. Poveš. Skrajno subjektivno, toda to je tista skladba na albumu Nomadi, kjer lahko samo Siddharta najde svojo lastno oazo, h kateri stremi. In se odžeja, napoji, nahrani. Mračni verz pred udarnim, protokitarskim, old-school nažigaškim refrenom je simbioza albumov Nord in Rh-. Kitare, klaviature in mogočen, kričeči vokal, kjer v zraku obvisi retorično vprašanje “A mi lohk’ poveš?” V bistvu se zdi, da bi mu lahko, ampak ne. Ne še. Že klena ljubljanščina ob prodornem, zloveščem basu Janija Haceta se Siddharta, kar se je poznalo tudi na turneji Nomadi, spet dobro počuti v klasični električni podobi s krikom “spomni se name, ko svet krvavi!” Siddhartaše zna kaj povedati. O, ja.
Nič ne more nadomestiti občutka, ko tole poslušate prvič. Začne se kot morda tipični zadnji komad. Akustika, zasanjanost, megleno… Nato pa… Duet. Saj mi v jeziku istem sanjamo. Damir Urban je bojda tale verz nagruntal. Saj, da je to Urban… Se sliši iz aviona. Finta je, da Urban prevzame cel komad in ga sfura čisto na svoj glasbeni patos. In kako to Siddharti paše. Okej, brez skrbi, ni bojazni, da bi po novem bili Urban & 5 [Siddharta], vendar ponavadi ob takih sodelovanjih slišimo povprečni spoj tistega, kar je pač delalo doslej. Ne. Kreativno je tole največji podvig Siddharte na obeh ploščah skupaj ob proslavljanju njihove dvajsetletnice. Je pa to song, ki ga je stežka dati na koncert. Siddharta snema plošče in ima koncerte. Kar ne pomeni, da sta zadevi nujno ločeni. Vendar en sam album komadov, kot je Strele v maju… Uf. To pa bi bilo.
20. Naiven ples [Rh-, 2003]
Če se je kje godalno, simfonično, baročno sodelovanje z Rokom Golobom obneslo, se je v Naivnem plesu. Kar je Keltvek le nakazal, je Naiven ples zarezal nepričakovano in bolj globoko. Z nežnostjo. Brez distorzije, brez kričanja. Akustična kitara, malo sintičev in ogromno godal. In presunljiva zgodba, ki bi lahko bila tudi zaključek skladbe … iz Id-a. Cene Resnik je na Rh- skorajda v celoti odložil saksofon in zgrabil za piščal ter zmogel eno najboljših solaž. Da ti dih ustavi. Iz tega štikla bi v ZDA ziher posneli hollywodski film. Z enakim naslovom. Bi si komad to zaslužil. Naiven ples. Ne bi to bil top film? Itak!
19. Neon (Shusuglao) [Nord, 2001]
Balada, ki je daleč največji pogreb slovenskega rocka. Nikoli nisem vprašal banda, ali je zgodba, ki ima precej epskih motivov, popisana po resničnih dogodkih. Neon je album v malem, a je z leti padel za Samo Edini, čeprav ima podobno strukturo, le da nima klavirske osnovne podlage. Šus v glavo, ki resnično zaboli in nas spomni, kje in v kakšnem okolju živimo. Sliši se strel v srce, ki težko popusti, Tomi pa je po igranju z glasom na koncu še zmogel eno najbolj presunljiv, kompleksnih in zajebanih solaž. Šus. V. Glavo. In kruta igra besed. Neon in ne on. Kruto. Josipa Lisac je bila super izbira, vendar se kombinacija v Stožicah, bodimo iskreni, ni ujela najbolje. Če bi radi slišali, kdaj in zakaj je ta komad najbolj delal, pa kliknite. Bil v Križankah takrat. Uf. Nočem nazaj na to pot, a v bistvu hočem. Neon je najbolj črn komad v celotnem repertoarju. Pogreb. Na katerega bi, zato pa je Siddharta tako dober band, dejansko radi šli.
18. Od višine se zvrti* [Reklama / Martin Krpan*, 2002]
Zdaj je skoraj že pozabljeno, ampak Siddharta je v osnovi štikl posnela za reklamo za Mobitel. Jap. Pa še zelo dober spot je bil. Čisto drugi časi, ja. Kdo bi si mislil, da jim bo priredba tako ratala in to leta 2002, ko se je žagalo še Nord in razmišljalo o Rh-, vmes pa izdalo Silikon Delta. Od višine se zvrti je seveda remek delo Aleša Klinarja, toda kitarski riff je nekaj, kar smo žgali vsi, ki smo se takrat učili kitare. Še danes dela štikl in zacementiran je tako v setlisto, da zdaj vsi vemo, da bo sledil tudi originalni del s klavirjem in počasnejšim tempom. Kar nekoliko čudi, a da ima Siddharta resen nos za priredbe, je pokazala tri leta po tej priredbi na Gospodarskem razstavišču, ko je vrezala z Neki sladkega. Se pa porodi še večje vprašanje, kam so vse te kitare in ta sila šle potem na Rh-…. Aja, pa Vlado Kreslin se je za Bežigradom na glavo vrgel. Priredba, ki ni mogla na Rh-, je pa lahko ostala v setlisti. Noro, ne?
17. T.H.O.R. [Rh-, 2003]
Naj. Se. Faking. Trese. Če je bil kateri komad, ki bi Siddharto lahko resno izstrelil v tujino, je ta. Lahko debatiramo, prevajamo, poslušamo angleške verzije albumov… Ne. nak. Pustimo, da želi T.H.O.R. sprejeti kompromis in ponuditi diplomatsko srečanje Laibacha z Rammstein vse pa s podpisom Metallice in Nine Inch Nails. Vplivi so evidentni, ampak jih Siddharta vendarle izpelje po svoje. Edina je očitno sposobna zagrabiti to kladivo in ga zavihteti korajžno. Bolj, kot bi pričakovali glede na siceršnji ton albuma. Pa saj… T.H.O.R. bi izstopal na kateri koli plošči. Itak. Naj. Se. Faking. Trese. Če je Bežigrad naredil kateri komad, je naredil tega. Več kot upravičeno in zasluženo. Ne glede na očitne vplive. Razpaljotka, ki gori! Še danes.
16. Platina [Nord, 2001]
Če iskreno pogledamo, Platina naj ne bi bila hit. Ne, ker ne bi imela tega potenciala. Eh. Če ga ne bi imela, ne bi bila takšen hit. Ampak g-mol in vsi ostali akordi. Ni ravno poletni hit, ne? Bolj za konec poletja, pa še to… Morda je tako prepričala zaradi Tomijeve narativnosti, večglasnega refrena in moških rim [bič-hudič] ali pa preprosto zato, ker je nekdo končno zapel, da smo moški iz Marsa, ženske pa iz Venere? Stacato violine so kar klicale po orkestru, zato komad ni mogel manjkati ne za Bežigradom, ne v Stožicah. Preprosto pa je komad dober zato, ker ko enkrat znaš besedilo… Kričiš. Ker vem. Da… Lahko. Nekoliko te zmede sicer potem spot in Silikon Delta remix… Zato ponujamo originalno verzijo. Raje. Še kaj reči? Ne. So punce, ki jim je to naj komad in pika. Lep pozdrav njim.
15. Lunanai [Id, 1999]
Če se je kateremu komadu zgodila morda krivica, se je temu. Lunanai je vsakemu dijaku, šolarju, mladostniku predstavljala… Upanje. Da nisi v tem sranju sam. Da enkrat že bo. Že bo enkrat nastopil ta dan, ko ne bom več sam. Ej, le do kam sam si? To je bil in še vedno je komad, ki ga lahko s sredincem pokažeš vsem “onim”. Intro, solaža, saksofon. Ni, da ni. Zakaj je potem komad, v katerem je kasneje gostoval Vlado Kreslin na Viktorjih [mimogrede, Kreslin je komad nepotrebno postaral in v živo – poslušajte Križanke – brutalno preveč zamujal s skokom v bridge], ko se je razbilo opremo, kitare in ostalo, kar tako izginil? Videospot in singel, celo ep? Hm. Škoda. Ker komad je reees dober. In daaaaaaleč najboljši v originalni verziji iz albuma Id.
14. Klinik [Nord, 2001]
Stran. Glejte. Vsi. Uf. Kako se je tole kričalo. In se še kriči, še vedno. Najbrž celo najbolj popovski komad med vsemi molovskimi. Klinik ima raztrgano zgodbo, še ena na črno pomalana z zaveso zakrita tragična usoda posameznika. Kitarski orgazmi od wah-wah pedalov pa tja do capodastra, ki je mulariji paral živce. Če se dobro spomnim, je v videospotu Tomi igral na kitaro, ki jo je bojda podaril Jonas Žnidaršič. Aco Razbornik, Peter Penko in Žare Pak so v zadnjem bridgeu pred refrenom osamili Tomija, zmiksali cel čudež in pripravili refren, ki je svojevrstni dijaški upor. Koamd, v katerem se vsi izgubljeni vseeno nekako, nekje najdejo. Tretji singel Norda. Spodaj pa povezava do res brutalne verzije v Stožicah. Brez orkestra, brez preseravanja. Na. Polno. Stran. Glejte. Vsi.
13. Rave [Rh-, 2003]
Če je že Apokalipsa risala konec sveta, je svet poginil, umrl, gagnil z Raveom. Kakšen štikl! Kakšna rapsodija! Po vzoru Schindlerjevega seznama znova vidimo punčko, vendar namesto crkljaste rdeče jaknice nosi zdaj kruti napis Finis Mundi [konec sveta]. Mol, ki je popeljal Siddharto v enega njenih najbolj progresivnih komadov, povrhu res celovito in ornk sproducirano. rave na koncertih še vedno vžge, že zaradi kontrastov in ker radi kričimo, da konec je sveta. Rave. Siddhartina verzija norega žura. Črnina, tema, smrt. Manj Roka Goloba, več kitar. Dela. S spotom vred pa je itak že film. Ono. Seven. Tomaž in Tomi kot najboljše partnerstvo v danem trenutku. Če kdo, je očitno Tomaž odpeljal frontmana najdlje. Rave. Ja!
12. Apokalipsa [Nord, 2001]
Komad, ki je podpisal, sklenil in zapakiral koncert za Bežigradom. Pričakovano? Hm, iskreno? Zame je bilo to presenečenje, da. Da ni bil zadnji komad, ono, za veliki konec, iz Rh-. Apokalipsa seveda po svojem sporočilu spada na sam konec, ki se zgodi, ko postane vsak od nas vladar vseh planetov. Apokalipsa povru sodi med starejše komade, band ga je žagal nenazadnje na koncertu v studiu TV Slovenija še konkretno pred izidom Norda. Štiklu pa morda na albumu za razliko od live verzije zmanjka na albumu še malo več bobnarske ostrine, se pa pozna prvi večji podpis Janija Haceta, ki je na Nordu, kot rečeno, igral na vseh komadih razen v Opicah in Na Soncu. A nič zato. Kitare, backvokali. Ni, da ni. Komad, ki ima čisto vse. Predvsem pa dinamiko. In rime na -k in -t. Ha! Če kaj, danes v garaž preigravajo mladi bandi tole od Siddharte. Preverjeno. In vsi, en za drugim, spoznajo. Koliko več je v tem komadu, kot se morda zdi. Že usklajevanje dveh kitar. Pa top klaviature v ozadju. Backvokali. Bobnanje v nulo… Uf.
11. Siddharta [Id, 1999]
Če bi Siddharta naredila tako reklamo Prešernu ali Cankarju, kot jo je Hermanu Hesseju… Pa dobro, saj ne, da bi jo bil Hesse nucal. Itak da ne. Ampak štikl Siddharta je bil Id v enem samem komadu, resda z naskokom najdaljšem, 6 minut, 41 sekund. Ampak vredna je čisto vsaka sekunda. Najbolj progresivni komad z najboljšo solažo in predvsem z najboljšo ritem kitaro ne samo na plošči. Eden redkih komadov, kjer je muzika povedala še več kot sam tekst. Ki je bil ravno prav umeščen, pripovedovalen, udaren. Siddharta ni izpadla le v nulo načitana. Ne. Niti ni prodajala budizma, zena, new-agea. Daleč od tega. Pokazala in ponudila je svojo interpretacijo, svoj svet, v katerega smo vsi sicer vabljeni, ni pa nujno, da bomo vsi v njem uživali. Kitarsko je komad kasneje raje stavil na orkester [Bežigrad] ali violine [Izštekani], a je v originalni verzij še vedno… top! Pesem. Pesem z velikim P. Ni čudno, da so jo morali igrati za Bežigradom, kot je rekel Tomi, če pa jim je folk tako gušil. Top verzijo najdete tudi v Križankah, ampak najboljši je še vedno original. Kitare, kitare, kitare. Nikoli dovolj. Ni-koli!
10. Napoj [Rh-, 2003]
Eno boljših vprašanj je, zakaj je Siddharta začela stožiški koncert ravno z Napojem. Hm. Ker ima tako prepoznavni iz-aviona-ga-prepoznamo motiv? Pa… Ja. Napoj je piskajoči, žvigajoči, ptičji godalni šus, morda najbolj popiš štikl med vsemi, ki so izšli kot singel. Le namen biti mlad naj bo danes naš znak, tra-la-la. Videospot ni bil ravno med najboljšimi, saj je bilo igranje že z oblekami prevelikopotezno, kaj šele cela tista animacija. Bistvo Siddharte je vedno nekako očem skrito, Napoj pa je tako dobro povedal, naj vedo, kdo je to, ko se dvigal bo prah. In predstavljajte si. Siddharta je sama povedala “zdaj je to naš moment”, ko je dejansko bil. Zakaj? Ker ni potrebno bit’ lep. Ne do vratu zapet’. Vse, kar rabiš, je divje veselje in ples. Ker tu noben ne grozi, imamo vse, kar potrebno je. Ha! Nemalo pesmi je, kjer se besedilo in glasba tako učinkovito, zgodovinsko in nepozabno srečata. Ampak Napoj že v naslovu veliko obeta in niti za stotinko ne razočara. Če je kateri komad ohranil bistvo Id-a in Siddhartine osnove, je to Napoj, ker se je požvižgal na denar in koledar. Vsak problem lahko zamrzne. In potem pride piščal. S katero smo vsi lahko vrag. Dober vrag. Gori! Na stran bomo dali vse, kar nas teži. Če nas rabi kdo, naj mal’ potrpi. Ha!
9. Samo Edini [Nord, 2001]
Prelomni komad? Najbrž pa res. Prodaja Norda je po Samo Edini eksplodirala. V nebo. In čez. Kruta, osamljena, raztrgana, bolestna balada, ki vetrovno razpiha tisti severnjaški duh, v katerega se je ogrnil Tomi na Tomaževe tipke. Še vedno skladba, kjer dvorane po državi rohnijo in kričijo. Edino, kar z leti pogrešamo, je presunljiva Cenetova solaža. Čeprav so Videospotnice poskrbele, da se je komad zlajnal, ko smo ga ravno začeli pogrešati, pa so ga zlorabile še radijske postaje… Razlika? Spot je remek delo, že zato, ker se je band prvič povsem skril, prišel le malo pogledat in prepustil glavno vlogo nekomu drugemu. Samo Edini je zaklad in dediščina ne le tega banda, temveč vsaj generacije, če ne slovenske popularne glasbe. Tole bo preživelo vsaj nas, če ne še to državo.
8. Na Soncu [Nord, 2001]
Komad, ki bi ga “morala” napisati Big Foot Mama. Ne, tega ne pravim jaz. To pravi Tomi sam, kar vprašajte ga. Pa ne samo on. Tudi Primož, Jani, Tomaž in Boštjan bodo kimali. Aha. Ker ima ta preklop med verzom in refrenom, ki tako prekleto vžge. Pa še produkcija je tako… Radijska. Siddharta si z Na Soncu ni izmislila nič novega. Le ponudila je to tako, kot nihče drug ni. Z Big Foot Mamo vred. Najtoplejši komad na Nordu, z naskokom. Pa dobro, saj tudi hladni Švedi so nam dali Abbo, ne? A če so že verzi preprosti, je še bolj neposreden tekst… Tako neposreden, da ga je Tomi kdaj tudi obrnil. Tako. Za hec. Manj heca je bilo na maratonu, ko je Grega Skočir dobil priložnost, zapel štikl in … Pozabil pol druge kitice, ki jo zna pol države, haha. Nič zato. Vsakič, ko slišimo komad znova, se začudimo, kako poceni zvok ima začetek in kakšen šus je potem saksofon solo [še eno Cenetovo remek delo, ki se v solaži zelo dobro “tepe” z basom Primoža Majeriča] in kakšen razpon ima Tomi. Komad, ki je, vsaj zame, najbolj vžgal za Bežigradom. Dajmo. Daaajmo. Daaaaaajmo! Tista pesem Siddharte, ki bo večno mlada, skupaj z njo pa vsi tisti, ki jo znajo na pamet in po možnosti še akorde. Ker ne verjamem…
7. Orion Lady [Nord, 2001]
Orion Lady je tako dobra glasba, da tekst RES niti nima smisla. Ker ga res nima. Orion Lady je namreč le povzetek, igra besed, sinopsis celotnega Norda. Pa ni samo to. Več je. Ne glede nato, kaj je. Daj mi Orion Lady, ni le Di kar je Nord, spet je mer v eno smer? In na to smo vsi kričali, peli, dehteli skupaj z orkestrom v Križankah leta 2002. Komad je tako bizaren v svojem bistvu, da Tomi še blasfemično gobca med Tomaževim razlivanjem čustev po tipkah v kultnem Studiu 14, kjer je bila pesem posneta. Klepetanje med eno najboljših balad? Noro, ne? Komad, ki je podpisal Maraton več kot upravičeno. Kaj šele, ko so nabite Križanke leta 2002 same pele ob orkestru. Mravljinci. Zakaj? Ker nihče ne ve, kdo Orion Lady, ki se je prvič nakazala že v videospotu za Lunanai, sploh je. Nihče. Orion Lady. Zvezde, nebo, sijaj. Orion Lady je tako visoko in bo tukaj upam, da ostala, zato, ker vsak v tej gospodični vidi, karkoli želi videti.
6. Ledena [Infra, 2015]
O, kaj bi dal. Da bi lahko slišal, kako je to zvenelo v originalu! Kaj vse bi dal! Ker bi potem… Izvedel mit tega komada. Če je Vojna idej rešila električno, rockersko, bandovsko kreativnost, je Ledena najboljše darilo, ki ga je Siddharta najprej dala sebi, nato pa še vsem nam. Ni boljšega mahanju Id-u kot je tole. Ledena je med najstarejšimi skladbami, valjala se je okrog 20 let. Dvajset let. In potem pride tole ven? Če že Tomi ne najde besed, kako gre (pesem) mimo njega in ne more objet? Ja, nam je razbijalo v glavi in zvijalo telo in je bila slika v ogledalu nekaj, česar nismo razumeli. Zdaj razumemo. Ledena je… Vse. Je nov začetek. Je Id za tiste, ki so dijaki in band odkrivajo danes. Ledena je nostalgija in restart v enem. In je produkcijsko najboljši komad. Ki so ga posneli tukaj. Pri nas. Ne na drugem koncu sveta. Ledena je našla Siddharto, kjer jo je hkrati najtežje in najlažje najti, in jo pognala naprej.
5. Vojna idej [Saga, 2009]
Za trenutek odmislimo, da je Siddharta po vojni na naslednji plošči pela, da je general v bistvu rock’n’roll. Za trenutek. Odmislimo na vse drugo. Vzemimo Vojno idej kot vojno. Pustimo, kdo je zmagal, kdo zgubil, kdo so bile žrtve. Siddharta je dočakala svojo Ameriko, še preden je sploh šla v Venice Beach odživeti svoje iber sanje. Če so Male roke z Vodo rešile Petroleo vsaj, kar se radijskih postaj tiče [pa ne, da bi si band to nujno želel], je Vojna idej nadkreacija, big bang, veliki pok, trk vseh delcev banda. Največja bitka, ki bi se morala zgoditi na Petrolei, pa se ni.
Vojna idej je desetročno [da ne napišem single-handedly] rešila kreativno prihodnost skupine. Še najmanj zaradi videospota. Ali akustične verzije. Najbolj pa zaradi tega, ker je spomnila, da je Siddharta dober band na plošči, ampak odličen v živo. Sklepna granata v Stožicah in razbijanje inštrumentov… Je bilo Siddhartino slovo od mladosti. Bilo je dovolj vsega. Kam naj grem naprej? V malo, skrito vas, v bolj umirjen čas. Saj je Tomi vedel, da so zadaj zveri, gorile, vino. Refren “mojim sanjam bo raztrgala krila / in svoboda umre / še ljubezen bo dobila pravila / če ne bomo rekli ne” povozi. Res. Povozi. Epski zaključek bi lahko Vojno idej porinil tudi na konec Sage, s čimer bi skupina rekla, hvala lepa, mi gremo, od zdaj naprej, po svoje. Ne. Vojna idej je bila največja notranja bitka, kar jih je kdaj bilo. Gospodar prstanov, Stalingrad, Dan D, Termopile. Ampak v kreativnem smislu. Siddharta ni ubila sanj. Ravno zato. Doživela je nove. Pa ne, ne mislim na akustično verzijo tega komade. Vojna idej je bila trda, prepozna, žrtev polna bitka, ki pa je bila naposled dobljena.
4. Le Mavrica [Id, 1999]
Še danes se zaslišijo kriki, če se band odloči za tegale. In slišali boste tudi moj krik. Mladosti. Gimnazije. Devetdesetih. Da, ta je najbolj osebni izbor. Mlajši generaciji bo tale komad precej bolj zadaj. Daaaaleč zadaj. Vzamite na primer posnetek v Križankah. Tomi reče, da so bili popoldan na soncu. In vsi so mislili, aha, zdaj bo Na Soncu. Ne. Padel je dež. Za tem pa vedno posije… Le Mavrica. In šele potem so bili ornk kriki. Dobro, bilo je leto 2002, tako daleč nazaj, da se je Jani Hace dokazal z epsko bas solažo. Kar poslušajte. I dare you! A bilo je recimo tudi leto 2011. Štuk. Kjer je band končal ravno s tem štikom, ga vrnil tudi v Stožice, če ga že za Bežigradom ni bilo. Le Mavrica je naš krik odraščanja. Je J.D. Salinger Siddharte. Preskok iz trde, molovske, črne, deževne elektrike v sončno, diametralno… Mavrico. V barvah je naenkrat spet vse. A tudi lepa mavrica, tako redka… Enkrat izgine. Je zame arest azil pa je kombinacija dveh besed, ki shrljivo spreletita še tako lep komad. Pesem, ki ti je narisala zgodbo, v kateri se je našel vsak, ki je bil kadarkoli… Drugačen, poseben, človeški.
3. B Mashina [Nord, 2001]
Te dni je to komad, ki ga Rock Radio recimo rad izbere kot… Recimo temu klasiko. Pa saj. B Mashina je bil prvi singel, izšel je še pred izidom Norda in nakazal, da bo band, v katerem je bil Jani Hace še gost vse do februarja leta 2002, zavil že na drugi plošči v neko precej drugačno smer. B Mashina v malem ponazarja, da je Siddharta želela čimprej čim dlje od Id-a. Ampak ne samo želela. Ne. Šla je. Že sam zvok činel, pa violin, za katere je moral vskočiti Bojan Cvetrežnik [Terra Folk] in opravil nepozabno delo, celo najbolj zapomnljiv del, pa saksofona, pa basa, pa… Industrijska Siddharta, ki pa ni izgubila smisla za sporočila. Ravno obratno. Glas zdaj že pokojnega alpinista Tomaža Humarja je totalni presežek in pokaže, kaj vse je lahko našel band, kam vtaknil svojo glasbo in kaj vse še pridal. Naredil trenutek. Povečal čas in prostor ter ju ovekovečil za vse večne čase. Ko je v roke komad vzel še Laibach, prvič na Silikon Delta, kjer je komad tako izstopal, da bi si želeli celo plato takih priredb, in se pridružil v živo v Stožicah, pa se je videlo, kakšen poklon je dobil band. Veeeeeeelik. Ni sile ni denarja in ni ga vladarja, ki bi nas ustavil in zamenjal obraz. Kakšni verzi so to, ne?
2. Pot v X [Id, 1999]
Ck. Ccck. Ck. Ccck. Tam-ta-ra-tam. Tam-ta-ra-tam. High Hat in ride. A mol – C dur – F dur – G dur. V. Sobani. Poet. Sedi. Štirje akordi. Kitica. Bridge. Refren. Kako malo je včasih treba, kajne? Bilo bi kruto, če bi to izbrali za najboljši komad, ki ga je band kadarkoli spisal [našli bi se spet tisti, ki bi šli iskati primerjave s Heroes del Silencio]. Ampak Pot v X je kot prvi singel vendarle v tisti svoji biti ponudil… Izhod. Bila je pot v x, v katero smo vsi rinili, čeprav to ni rešitev. Pot v X je bil s preprostim spotom odrešitev časa in prostora. Sam je pravil, da je pisal, kar je čutil… Pa krik vseh tistih, v iemnu katerih je Tomi pel, band pa igral. “Ne vedooo…” pa je krik oktave, pisk generacije, ki je želela povedati, česa vse “oni” ne vejo. Ni lahko, če sam sebi postaviš tako visoko letvico top nalezljiviv štiklov, kot je to naredila Siddharta. Ko je enkrat prišla do X-a, je bila pot do Y in Z toliko bolj korajžna. Siddharta je morala v X, da je prišla do Z. Band je v enem komadu na eni plošči naredil preskok celotne scene in žanra. In nato naredil novega. Zdaj šele razumem poanto tega banda. Šele. Zdaj. Zato je Pot v X… Boljši Lonely Planet od Lonely Planet.
1. Ring [Rh-, 2003]
Ker sta najbrž vsi najprej skočili semkaj. In ne bo vas malo, ki se z izborom ne boste strinjali. Kar razumem. Je logično. Stvar okusa, o teh pa… Je Ring najboljši komad, ki ga je Siddharta kadarkoli napisala? Najbrž res ne. Band bo v pravem umetniškem duhu itak rekel, da je najboljši vsak nov komad, ker iz tebe izvleče novo dozo kreativnosti. Kar drži.
Kako bi pojasnil izbiro? Okej. Najprej, ni ravno fajn, če pevec nekajkrat v živo v drugi kitici prikupno fak-pozabil-sem-kaj-delam pozabi tekst [Prešernov trg, 27. 12. 2006]. A tudi Slash je enkrat, recimo, prijel intro v Sweet Child O’Mine prečko previsoko. V Madison Square Gardnu. Se zgodi. Aja, ko smo že pri kitarah, je poleg Pot v X uvodno kičkanje najbrž med najbolj prepoznavnimi. Okej. Gremo. Ring je najbolj klikan komad Siddharte na YouTubeu. Je med najbolj igranimi v živo, skorajda ni koncerta, kjer ga band ne bi igral [razen, če predstavlja novo ploščo/i, kot nazadnje v studiu TV Slovenija].
Ima tako baladne kot ostre elemente, orkestrsko foro na koncu refrena, slide in akustično kitaro. Pesem ledu in ognja? Najbrž. Dajem ti strup v čaj pa je bilo Tomijevo, kolikor vem, zelo osebno slovo in zato ima komad takšen šus v refrenu. Zanimivo je, da se je v Lunanai Tomi zaklinjal, kako so mu dajali, da bo sam ostal. Dajal je vtis, da se bo proti temu boril za vsako ceno. In cena je bila “nimam izgovorov / jaz sam ne bi rad na koncu sam ostal”. Komad, v katerem je odrastel tako band kot frontman kot publika. Predvsem pa nenavadno mračen, molovski, temačen komad, na katerega se da skakat. Ni prav to največji čar Siddharte?
Da je v rock dala globino, širino, sporočilo, zgodbo, a hkrati to naredila tako, da ob tem pojemo? Ring najbrž ni najboljši komad. Je pa pustil največji pečat za morda vsakega od nas, največjega pa za band sam, vsaj meni se tako zdi. Če se motim, nič hudega. Meni osebno je itak Siddharta najljubši komad. A se nasmejim, ko slišim Ring. Ki je v bistvu tako žalosten komad. Ni pa safer, ni bad. Je… Upanje skozi trpljenje. Bam!
“Nočne muce, jutranji mačkoni. Kakorkoli, mal’ sem v dilemi. Čez 28 sekund gre noč na pol. Situacija: obvladljiva. Na severu: trda tema. Na jugu: zmeren mrak. Zahod je že ipak lep čas v senci. Na vzhodu, bratje, na vzhodu je upanje. Ura je v tem trenutku nič-nič, nič-nič. Adijo včeraj; živjo jutri.”
Pa se je zgodil uvod vseh uvodov. Ja. Siddharta in njen nominalni slog. Samostalnik na samostalnik komad. Glagoli? Malo tu, malo tam. Poezija v prozi. Ampak ne! Nak! Ni Tomi Meglič tisti, ki začne Ultro, osmi studijski album. Nak. Ni on. Miha Šalehar je. Toplovodar. Aha! Prefrigano nas vrže v plato, ki je drugi polčas Siddhartine tekme ob 20-letnici, potem ko je Infra 12. junija ponudila prvo polovico. E, pol leta kasneje je tu še drugi polčas. O, ja. O, ja.
Najbolj angažirana plošča – po Sagi. Ziher, gotovo. Naravo, vojno idej, angele diabole in to zamenja… Nekaj čisto drugega. Tisti notranji krik. Pizdo mater, to moram spravit vun iz sebe! To! To mislim, to čutim, pa klinc gleda vse! Zato pa je spet toliko kitar, tistih res kitar, ki so že v Črnobelo na Id kazale, da bo Siddharta znala hoditi tudi po temnih, mračnih cestah. Pa ne, da je Ultra zamorjena plata. Ni. Eh. Dolga pot domov in Calvi samo povzameta vse, kar slišimo v Nastalo bo in Korakamo. Siddharta spet nekaj sporoča. Kaj? To pa najde vsak zase. Siddhartovsko.
Tole je recenzija po prvem, med drugim in tretjim poslušanjem. Zakaj? Ker živimo v časih, ko nas najprej zanima prvo poslušanje [ko najdemo čas zanj], potem pa vsi fenboji in fenbojke Siddharte itak premlevamo, kam, za vraga, dati vsak nov album. Ne da bi jih rangirali, ampak pač… Siddharta gre naprej.
P.S.: Hvala Urši Mravlje [Nika] za album in za povabilo za ponedeljkovo predposlušanje, ko žal nisem utegnil.
Prvi polčas…
1. Volk Q Ovce
Ne se, prosim, ustrašit. Ker ja… Uvod, še preden pripali Šaleharjev tipično jebivetrski glas (kar je kompliment, da ne bo pomote), je… No, zveni tako, kot da bo nekdo začel na veliko hip-hopat in drmat rime. Ampak namesto 8 Mile ali Klemna Klemna slišimo – Mihija. Ko oddela on svoje, tako kot se zagre in naredi, pripalijo kitare in komad, ki je – prosto po mojih Proustovih magdalenicah – neka kombinacija Etne in še kakega Rh- štikla skupaj z željo, ki jo je Saga bolje izpeljala kot Petrolea. Verz je še en ekskurz, ki meni osebno ne leži, saj je Siddharta orientske finte najbolje izvedla že v Eboran, ampak kombinacija s čisto direktnimi kitarami in sintič melodijo… E, to pa je že bolje in že dela.
2. Premladi
Šu-bi-du-bi. Ko gre skozi uvodni riff, pride disko Siddharta. Pa ne Disco Deluxe [Petrolea]. Eh, ne ne. Tole je čisto nekaj drugega. Oh, da bi se pubeci oblekli v glam rock ali pa disko band. Kitica je taka, da bi še Rod Stewart vprašal, ali je lahko sexy in bi mu Boštjan, Jani, Tomaž, Primož in Tomi pokroviteljsko prikimali. Vendar tudi v tem komadu, ki bi lahko šel po vrstnem redu kam nižje na ploščo, se zgodi melanholičen, a še bolj sporočilen refren. Ja. Smo seksi, smo disko, smo šubi-du-bi, smo: “Razgaljen do obisti bom obiral tudi vraga / ti si gola, a jaz nor…” Hudo, ne? Ampak kaj, ko potem pride moralni: “Premladi smo… da (ne) bi… gorel… da (ne) bi oživel… Rabite še kaj? Aja? Ekstra solažo, največji drm-šus po Neon Shusuglao?
3. Nastalo bo
Šele ko dobiš cel paket, celo plato, vidiš, zakaj Siddharta izbira single tako, kot jih. Nastalo bo je v bistvu najmanj izstopajoč komad v smislu artistične drznosti. Ima pa vse, kar singel mora imeti. Nadaljuje tam, kjer je konec maja zakurila Ledena, štiklc še iz časov prvenca Id. Nastalo bo je dober stari old-school, ki želi biti ravno to, zato, ker je včasih fajn pogledat nazaj, vendar z vsemi izkušnjami in idejami, ki so prišle vmes. Nejasno? Pa… Saj… Boste videli. Itak pa najbolj slišan komad doslej. Vam ne bo ušel, slej ko prej.
4. Flip
Kako je luštno, fino, fajn, ko refren zavije v točno tiste akorde, ki jih pričakujete. Tomi, delaj. To mi delaj! No, bolj ali manj, ipak je to Siddharta. Flip je skladba, ki tvori – vsaj zame – osrednji trojček plošče. Začne ga. Morda, ker Tomi spet poje zelo prvoosebno…? “Danes sem tiste volje, ko verjamem, da spet živim / in gledam tja gor v vesolje, v meni kerozin in kadim.” In Jani Hace s tako poredno dobro bas linijo… Uf. Siddharta kakršne še ni bilo? Možno. Vsekakor pa ne že dolgo. Terce kitare? Check. Solo? Check. Odrezane ritem kitare v bridgeu? Check. “Zdaj je čas, da vstanem in grem” sicer deluje kot nekaj, kar že poznamo, vendar Tomi pove, da je čas, da “se ne predam, da zajadram v nov dan, da ni besed za vse, kar not v meni vre.” O, ja. Flip. In potem kriki, zborovski na koncu, ki sicer niso čisto dobro razločni, a prekleto dobro delajo. Coldplay finta, ki jo je Siddharta nucala in se približala v Dviga Slovenija zastave.
5. Korakamo
Izi, izi. Dihajte. Ja. Vem. Uvod zveni kot nekaj, kar smo že slišali nekje po Sagi, pač nekje. Ampak potem se ustavi. “Korakamo, ker nas ne vidijo.” U, bemtiš! Končno je Tomi spet ujel ta ritem slovenščine. “Nam gotovo bo lepo in katerim prehudo.” Bemtiš! Kako je lahko slovenščina dobra, če trofiš takt. In nauk: a ni predaje za nas, ker mi smo znali potrpet in razumet, a zdaj dovolj je tega. Najbolj militantna Siddharta po Vojni idej. Ziher. Itak. Navajeni smo na karneval, korakamo, da bi nas videli, a ne dovolj za kriminal. Če rabite skladbo, da se najdete, osamljeni, ponižani, povoženi… E, je to ta štikl. Še ljubezen bo dobila pravila, če ne bomo rekli ne, so svarili v Vojna Idej. Zdaj pravijo, da dovolj je tega. Korakamo. Jap. D song. Kitaristi vljudno vabljeni, da skinejo sklepno solažo.
6. Calvi
Kje? Kje, pišuka, je bil tale komad? Kje? To je komad, na katerega smo eni čakali… Ojojoj. Še tolarji so bili, o ja. Še fejst časi tolarjev. Tole je Joy Division/U2. Tole je najboljše, kar je Siddharta v smislu glasbene produkcije v spoju žanrov naredila po Le Mavrici. Ja. In pika. Je. Tole je Sgt. Pepper, je Revolver, je Exile On Main Street, je Pet Sounds. Tole je komad vseh komadov na tej plošči. Kje je Tomi Meglič iztaknil takle vokal, ki se res razlikuje od vsega ostalega odpetega… Blizu k operi, vidi se, da je Siddharta skinila tudi Kosovela [Človek z bombami] in Livingstonov poslednji poljub [Anton Podbevšek Teater]. Večje od življenja, večje od sporočila, večje od komada. Boštjanu Megliču je roko treba stisnit za takole udarjanje [še pomnite, dragi moji, Keltvek?]. Iz novih sanj se rodi novi svet, kjer se za dobro ljudi, meja ne gradi. Ha! Hudo, ne? In celoten band, vijuganje Tomaža O. Rousa na klaviaturah… Bemtiš! Fe-no-me-nal-no! Združimo znanje, konec tegob, sredi pomladi, dvignimo glave! Se kdo zaveda, kaj se bo zgodilo, ko ne bo meja? Le še Mi2 so sposobni tako listati Cankarja. Siddharta to naredi sporočilno, angažirano, a pri tem ne pretirava. Najboljši komad obeh plat, Infre in Ultre.
7. Dolga pot domov
Če je bil Piknik tista Siddharta, ko lahko cel band proda čepke za ušesa, si nadene klobuke in piči akustiko, je Dolga pot domov njegovo nadaljevanje. Akustika. Imam občutek, da je tole narejeno tudi malo z mislijo na vse tiste, ki Siddharto lovijo na radijskih postajah. Dolga pot domov – v tem se vsi najdemo, ne? Preprosto je, že malo plaža poletno na momente, vendar so odprti akordi in prasketanje strun vendarle še vedno par nivojev nad tistim, kar imajo radi računalniki na postajah, ko lovijo komade, kamor paše njihov jingel. Tu za jingel služijo violine, kakršnih nismo slišali vse od – ja, lahko omedlite – Et Tu. Kar je tam bila “vsaka moja žalost tebi da sijaj” je tu “daleč sem od strahu, z mislimi že na dnu, dušo pokriva čas, umirava…” Tudi Dolga pot domov kaže, zakaj so besedila, karkoli že pomenijo, tako močan faktor pri prepoznavnosti in svojevrstnosti Siddharte. Že res, da se je danes njihove refrene težje naučiti [razen Nastalo bo in Ledena], a je zato trud poplačan.
Drugi polčas…
8. Terminal
Premeteno so pobje počakali, uporabili napovedi v angleščini, klic terminala in to. Potem pa pripali. Ta, saj ne vem, nekaj, kar je blizu punku? Ja. To je punk. Poslušajte, pa se vprašajte, če je to še Tomi? Kateri Tomi? Razbijava vse, kar imava, in kradeva, kar imava rada. Bum, dras, kleptomanrock. Bonnie & Clyde? Morda. Rockerska doza, ki bi na VI bila najboljši komad že zaradi verza “a greva res na luno scat?” Če je kdo pogrešal Stipeta… E, to je to.
9. In Levitation
Hm. Niso bile Tri Pike […] doslej že resna izkušnja, da Siddharta po osmih, devetih komadih v angleščini zveni…? Hm. Ja. Bil sem v Berlinu. Kjer so žgali v angleščini. In potem, takrat dela. Ko pa pride en komad v angleščini… Je to skorajda drug band. Kar ni nujno dober. Razumem, da In Levitation skuša pokazati, kaj vse Siddharta zmore. In ne samo Siddharta. Tudi Uroš Umek. Ja, tisti Umek. Dj Umek. Hm. Angleščina res ni bila njihova “jaka” stran. Če že, bi prej vrnitev saksofona (Cene, kje si?) ponudila neko res deja vu dozo, ki bi delala. In Levitation je obrtniško dobro oddelan komad, band se sprosti in pripali, vendar… Šus, ki izstopa. Pa ne v najboljšem smislu. Je pa filmski komad. To pa. To pa se pozna. A če se spomnimo, kaj vse je ponudila Silikon Delta… Hm.
10. Strele v maju
Nič ne more nadomestiti občutka, ko tole poslušate prvič. Začne se kot morda tipični zadnji komad. Akustika, zasanjanost, megleno… Nato pa… Duet. Saj mi v jeziku istem sanjamo. Damir Urban je bojda tale verz nagruntal. Saj, da je to Urban… Se sliši iz aviona. Finta je, da Urban prevzame cel komad in ga sfura čisto na svoj glasbeni patos. In kako to Siddharti paše. Okej, brez skrbi, ni bojazni, da bi po novem bili Urban & 5 [Siddharta], vendar ponavadi ob takih sodelovanjih slišimo povprečni spoj tistega, kar je pač delalo doslej. Ne. Kreativno je tole največji podvig Siddharte na obeh ploščah skupaj ob proslavljanju njihove dvajsetletnice. Je pa to song, ki ga je stežka dati na koncert. Siddharta snema plošče in ima koncerte. Kar ne pomeni, da sta zadevi nujno ločeni. Vendar en sam album komadov, kot je Strele v maju… Uf. To pa bi bilo.
Končno. Spet. Ornk. Solaža! Končnooo! E, to mi je prvo padlo na misel. Ob prvem poslušanju na slušalke, doma. Še vedno, ko se lotim novega izdelka Siddharte, v meni vlada tisti občutek… Leto 2001. Časi, ko je mariborski Radio City še vrtel BohemianRhapsody sredi dneva in ves teden napovedoval novi singel Siddharte. Prvega iz Norda. B Mashina. Taka ihta, da sem fotru rekel v avtu, naj niti pisne ne.
Okej, ta flešbek je pač naslonjen na dejstvo, da je Nastalo bo, novi spot in prvi singel iz prihajajoče sedme plate Ultra [11. decembra se bo pricedila kot drugi polčas, nadaljevanje albuma Infra], že dvajseti videospot. Uf. Kako. Grejo. Leta. Mimo. Mater, Siddharta je, ko prešteješ te videospote, res še iz nekih drugih časov. Videospotnice. Ko je uletel njihov prvi izdelek, Pot v X, se je v vsaki dnevni sobi na veliko kregalo. Takrat je bil še Dnevnik [in pa 24 ur] ob pol osmih. Videospotnice takisto. Bum, dras, bam. Kregali smo se za pilota? Morte mislit? Ne, nočem biti senilen in nostalgičen in tumbati, kako smo vse zavozili in kako je bilo boljše, ko smo bili mladi…
Mladi. E, to uspe Siddharti v Nastalo bo. Morda je kriva končno spet kakšna kitarska solaža, ki jo tokrat Primož Benko razlije po končno spet izstopajočih in iz aviona opaznih ritem kitarah. Pa wah-wah na koncu. Kot neke vrste hommage Pot v X. Bemtiš, kako gre čas naprej. Siddharta ima že 20 let, a ji vsaj z Nastalo bo ostaja ostajati mlada. In pa Tomiju Megliču je KONČNO spet ratal tekst, ki si ga že pri tretji ponovitvi refrena lahko mrmramo poleg. Refren, vreden tiste Siddharte, zaradi katere smo drli na Bežigrad in nekateri še na reprizo v Stožice. “Ostala boš ti, ostal bom jaz, nastalo bo tisoč najlepših pesmi… In najlepši čas.” Magično vrhunsko! Sploh, ker lahko kričimo čez klaviature tokrat ravno prav naštelanih klaviatur Tomaža O. Rousa. Kako spolzimo vsi skupaj čez. Še Jani Hace [bas] in Boštjan Meglič [bobni] sta v videospotu upravičeno “padla not”. In, ja, za nas orto spremljevalce kariere Siddharte. To je komad, kamor bi spet pasal tisti saksofon Ceneta Resnika.
Siddharta – Ultra
Nastalo bo je tako najboljši klasični rockerski komad, ki ga je Siddharta posnela po Sagi [AngelDiabolo, Vojna idej], čeprav distorzije ni manjkalo niti na VI [Postavi se na mojo stran] niti na Infri [Dios]. Nastalo bo pa bolj dela, bolj nastane morda ravno zaradi tako izstopajočega teksta. Ki ne gre iz glave. Še, pismo, riff si mrmraš. Pa solažo. Če se Dan D gre minimalizem, rahlo bolj obskurne sorte, se je Siddharta spomnila, da je nekoč pisala komade Stipe, Opice, T.H.O.R, Zoo 69, Črnobelo, Plastika, Domine, Mr. Q…
In videospot? Izi pizi. Tako se to posname. Ja, saj nas najprej pozdravi sopihanje konja. Vendar protestniška nota [“Na ta večer od daleč opazujem ljudi / lahko te vidim tudi kadar ni več luči”] se nato hitro pomeša z intimo v dvojini [“Ledeno mrzle roke hladijo srce / Le-to bo pregorelo od tvojih besed”]. Kaj nam torej ostane? Tukaj sva. Sama. Podeliva si telo. Kje je bil ta Tomi Meglič? Kdo, razen njega, še lahko v rock štikl uporabi stilistični blef, imenovan le-to? In potem že omenjeni refren? Vau. Res. Mravljinci in občudovanje. Že na Infri pesnik ni več sam v sobani sedel. Zdaj se je pesnik vrnil in vse napisal na novo. Bolje? Ne nujno. Drugače.
Siddharta z Nastalo bo počne tisto, v čemer je najbolj genialna. Ja, resda nas starejše fene, ki imamo popraskane Id-e in Norde, kjer ti zgornji del cedeja seveda pade narazen, ker se je cd že zdavnaj zlamal, nikoli več ne bodo tako navdušili kot v svojem primarnem, pionirskem šusu. Ampak! Velik ampak! Z Nastalo bo, takim štiklom, Siddharta ujame vsako novo generacijo, za katero mislimo, da je rock, kitare, črno pomalani nohti modelov, ne zanimajo ali da je passse. Nak.
Nastalo. Bo. Nastalo. Je.
TOP 5 VIDEOSPOTOV SIDDHARTE
5. B Mashina [Nord, 2001]
Ker je šele s Siddharto Ljubljana dejansko vstopila v novo tisočletje. Vzela je najboljše kulise [Cankarjev dom, TS3], se vozakala gor in dol ter vpletla v sicer futuristični komad eno najbolj prepoznavnih in oprijemljivih zgodb. Aja, pa rop banke? Top!
4. Domine [Petrolea, 2006]
Za balast podirajo domine / sol na prelomu libida. Hm. Kdo? Koga bi vi dali v videospot? Okej, bodočega Tomaža Kajzerja. Kul. Ampak, no, koga? Ja. Punce. Atletinje. Vrhunska realizacija, najbrž še posebej zato, ker so punce bele, Siddharta pa okravateno črna na plošči, ki ni tako ratala, kot so vsi mislili, da bo. Presežek? Sklepni podalpski kader Ljubljane.
3. Klinik [Nord, 2001]
Zdaj, za nazaj, Klinik deluje kot generalka za Bežigrad. Čisto resno. Plesalke… Uf. To. Je. To. Resda Tomi ni nesel na snemanje kitare, ki mu jo je podaril Jonas [nesel je gibsonko]. Ampak tukaj se je dokončno izdelala, vsaj za naslednjih pet let, podoba Tomija Megliča, ki je šel tipom na živce, puncam pa na srce. Koreografija v utesnjenem prostoru. Jap. Klinika. Let nad kukavičjim gnezdom 2.
2. Ring [Rh-, 2003]
Najbolj Tomijev videospot? Najbrž res. CGI in animacije in to. Tomi je postal – puzzle. Ena-na-ena dvoboj z mlado igralko… Jap, dela. Kdo pa bi na koncu rad sam ostal? Ampak, klinc, videospot je uspel pokazati, kaj je tisti strup, ki ga je v čaj nalil Tomi za eno najlepših in tudi najbolj trdih balad v zgodoviniu slovenskega rocka. Moja ladja še na suhem potonila bo. Ja, saj bi dal tudi Rave, ampak ima Ring več intime.
1. Samo edini [Nord, 2001]
Spot takih presežkov, ki tako zarine dušo nekam tja, do grozljive stiske… Spot takih razsežnosti, da je še Siddharta le statist v lastnem videospotu. Okej, ja, crossover med Ko jagenjčki obmolknejo in Dead Man Walking je več kot očiten. A dela. Ker je… Rahlo naš. Zdi se nam, ves čas, da ne samo, da obsojenca poznamo, ampak da bi se lahko, če bi se tako groteskno zaljubili, znašli na njegovem mestu tudi mi. Absolutni zmagovalec. Pika.
