Dobra stara klasika, ne? Alfi ob polnoči. Ko ne veš, ali bi se najprej poljubil, raje odprl penino ali prižgal iskrice. Ampak klasika je vseeno klasika. Čeprav se vse bolj zdi, da bo Silvestrski poljub nekega dne zapel Andrej Šifrer. Ampak Alfi je vseeno Alfi. Samo, da je. In to ni bila edina klasika silvestrovanja nacionalke v letu 2020. Kar je bila, kot smo izvedeli, njihova najbolj gledana stvar lani. Ko smo pač bili vsi doma. Kar pove veliko. No, vse.
Alfi je dobra klasika. Biblično in arhaično deljenje na te in one pač ni. Razen na nacionalki. Kjer je pač očitno vedno nujna ločnica. Med tem in onim.
Maja Martina Merljak reševala
Na nacionalki so do skrajnosti namreč prignali prakso »za vsakega nekaj«. Zakaj do skrajnosti? Ker so razdelili silvestrski program na posamezne dele, ki se nikakor ne smejo mešati med seboj. Joj ne. Bog ne daj! Ob osmih je bil tako relativni paradni konj razvedrilnega programa Kaj dogaja, kjer ima Tilen Artač priložnost kariere, potem ko je Jonas dokončno uvidel, da se stari časi nikdar ne bodo zares vrnili. No, vsaj ne zlati dobri stari časi. Če bi Jonas želel biti Jonas, bi se moral transportirati nazaj v Videošpon. Ali Milijonarja.
Vmes, v sendviču, je potem priložnost dobila voditeljica Maja Martina Merljak in glede na videno bila daaaleč najbolj »telegenična«, saj je znala vnaprej posneti silvestrsko vzdušje brez preveč ali premalo dretja. Nekako ravno prav. Za konec pa še, jasno, Blaž Švab, ki se je poslovil s Slovenskim pozdravom, ne da bi kdo pretirano jokal. Le nekako… Hitro gredo leta, koliko je bilo, šest, sedem, več? Ampak saj brez skrbi. Če kaj, zna nacionalka klonirati svoje Dolly.
Kitara in harmonika? Bog ne daj!
Ampak kar je res skrb zbujajoče, je dejstvo, da bo očitno samo Narodnozabavnemu rocku, torej Kalamarom in Roku Žlindri dovoljeno, da se spečajo med seboj različni žanri. Električna kitara in harmonika. Vsi ostali? Ne gre. Kitara med deveto in deseto, harmonika pa do polnoči. Saj se spomnimo, da Brizgalna brizga ni začela brizgati na nacionalki, ki je pač bila nekoliko zadaj, ko je naprej prišprical turboharmonifolk?
Še bolj do skrajnosti je bila biblična delitev prignana pri Merljakovi: fantje, khm, komiki, ki vedno izpadejo okorno in niti slučajno smešno, ker jim ni dana ta možnost, le postavi se jih in bodite smešni, kot da bi dobesedno nekdo skušal razumeti »stand up«, so tekmovali zase stoje, dekleta (Mateja Logar, Ana Roš, Katarina Čas) pa so se, seveda sede, pogovarjale. Bolj stereotipno in arhaično in pratuzemsko skorajda ne gre, pri čemer je bil pogovor žensk dejansko presežek in to celo na silvestrski večer. In dokaz, da sodelujoče v Zadnji besedi še zdaleč niso edine, ki bi zmogle tak vsebinski koncept.
Prav interdisciplinarnost treh gostujočih sogovornic je bila tista, ki je pritegnila, končno lahko hkrati vidimo sposobne, uspešne, znane ljudi. Dasiravno je kratko kakopak potegnila Logarjeva, ko se je morala skoraj opravičiti, ker da jo je nekoč zanimala matematika in da je inštruirala nekdanjo premierko Alenko Bratušek. Prav to bi lahko bilo seksi in nemalokrat se zgodi, da imajo celo osebe kalibra Roš ali Čas tremo pred tako strokovnimi, da ne rečem pametnimi ljudmi. Merljakova je postala povezovalka in ne zgolj voditeljica, okoli katere naj bi se vse vrtelo, kakor si nacionalka razlaga razvedrilo.
Glasbeniki se ne smejo mešati!
Izbor glasbenikov je bil takšen, da je bilo seveda za vsakega nekaj, vendar še vedno lahko poleg razparceliranosti jezi tajming. Hamo, Rudi Bučar in ta mladi Mrfy in Joker Out nimajo šans, da bi prišli še lep čas blizu Alfiju Nipiču in Andreju Šifrerju. Kar je razumljivo. Nič narobe. Vsaj na Kolodvorski, kajti čez cesto na Tavčarjevi s tem nimajo problemov. Tam gre vse skozi in to mislim v dobrem smislu.
Kot nima nihče, ampak res nihče težav ne s harmoniko, ne z Luko Basijem in njegovo verzijo Carpool Karaoke, le da Basi vozi taksi, torej skuša metaforično še kaj zaslužiti oziroma je treba za vožnjo pač očitno plačati (za razliko od Jamesa Cordna), ne z zvezdniki, ki skušajo biti večno mladi, ko prepevajo Ne bom pozabil na stare čase, mi pa se skušamo spomniti, kdaj smo jih kje nazadnje res slišali ali videli (Tinkara Kovač je svetla izjema). Pa še enkrat: nič ni narobe, da nacionalka skuša narediti neke vrste Madame Tussauds slovenske popularne glasbe. Kot tudi res nič ni narobe s harmoniko, še zlasti, če gre za dediščino Slavka Avsenika, ampak čemu potem Švabovo dretje in hitenje? Saj se nam nikamor ne mudi, ne?
Komaj dvojka
Kar pa je narobe, je to, da nacionalka prepogosto še vedno ne ve, kaj naj stori tedaj, ko konkurenca mirno spi. In se potem hvali, ker da je imela rekordno gledanost. Ko smo MORALI biti doma. In ko nihče drug v slovenščini na tvju ni odšteval do silvestrovega. Ne Pop ne Planet nimata nobenih pomislekov, kaj narediti za silvestrovo. Filmi in zdravo. Pri čemer so na Popu najbrž zmagali, ko so se odločili za Petelinji zajtrk. Zato si silvestrovanje na nacionalki 2020 zasluži komaj dvojko. Zaradi Maje Martine Merljak in truda ekipe Kaj dogaja. Mogoče še malo tudi zato, ker Blaž Švab res verjame in rad to dela. Ampak za vse ostalo pa…
Prišel bo dan, ko nacionalka ne bo več vedela, kje naj najde drugo plat, ki jo rada išče tako v informativnem kot razvedrilnem programu. Ker hodi po tankem robu. Pretankem. Tokrat je namreč delovalo, kot da si nacionalka ni mogla privoščiti več Nine Pušlar. Kaj šele Jana Plestenjaka. In se je potem reševala s posnetki. In napisi, ki so šibali spodaj. Kot da smo leta 2001.
