Privilegij je, pa hkrati izziv, včasih prepir. Kaj je nacionalni šport, šport številka ena? To bi bile kolumne posebne sorte. Knjige. In so šank debate, no, šanki bodo kmalu izumrli, vsaj takšni hripavo glasni. Prej internet komentiranje. Smučanje proti fuzbalu, košarka in kolesarstvo, rokomet in veslanje, odbojka in atletika, jasno, pa hokej, pa judo, pa celo deskanje, pa … Ne prideš do konca. Potem so tu tradicije od Planice do večnega derbija. Pa milijavžnt uspehov. Ampak letos sem se, kurc, staram se, familija, to in ono, zalotil, da res radi gledamo skoke.
Saj to ni nič novega. Skoki so pač naš šport, v njem smo izredno uspešni, je pa res, da so uspehi prišli za alpskim smučanjem. Vendar so res nacionalni šport. Zakaj? V Kobilju visi slika, kjer so pubeci v času črnobele fotografije, torej dooolgo nazaj, skakali s smučmi. Ja, v Prekmurju. Pod Pekrsko gorco v Mariboru je bila celo mednarodna tekma, gledalcev pa so našteli v petmestni cifri. Pa Jablance imajo skakalnico, nedaleč od Maribora. In še jih je. Že res, da so najbolj uspešni praviloma Gorenjci in tisti rajon, četudi je Timi Zajc iz bolj vzhodnih koncev, tam, Žalec in to.
Ampak saj ne gre toliko za zgodovino, četudi seveda gre. Uspehi so še kako bistveni, za skoke toliko bolj. Malo je športov, ki jih gledamo le zato, ker imajo neko čast in draž. Miting v Zürichu, atletika, recimo. Marsikatero državno prvenstvo je celo v finalu izgubilo na vplivu in pomenu. Ja, tudi v hokeju in košarki. Derbi v fuzbalu je imel tudi mrke dni, kar štiri leta ga v prvi ligi ni bilo, še ko se je vrnil, je trajalo, da je spet postal nekaj več. Skoki pa vemo, kako je bilo, vse tiste oddaje, kako se v Planici samo pije in kozla, enim od veselja, drugim pa od žalosti, ko se je podrla Bloudkova velikanka.
Vse to so zunanji faktorji. Nekako so bili časi, ko so bili skoki daleč za smučanjem. Spet, uspehi. Po Primožu Ulagi je bil Franci Petek. Po njem z malo pavze Primož Peterka, potem pa dolgo noben, vse do Petra Prevca. In zdaj to traja. Skoki so s Planico na čelu postali naše jedro. Preganjalci dolgih zim. V tem športu smo tako prekleto uspešni, da v recimo mešani ekipni tekmi srebro pač … Ne da nismo veseli, samo mi bi zlato, ker smo zlati bili že večkrat. In vsi ti prevci. Tista slika, ko se Cene, Nika in Domen s kavča odrivajo, Peter pa jih gleda, tista slika bi morala nekje še posebej viseti in je vredna gigamuzejskih evrov. Je.
Skoki so sicer šport s čelado, tako da vedno ne vidimo obrazov tekmovalcev. Ampak ne za dolgo. Ko čakajo na rezultate, snamejo očala, nato še čelado. Vemo, kako so videti naši in ker so naši iz zime v zimo dobri, gledamo in gledamo in vemo, kako je videti Stefan Kraft, denimo. Skoki so šport, ki se je potrudil za malo več poštenosti, vetrna izravnana in vse te točke smo sprva čudno gledali, potem je pa prišel »modrinček«, ki ga zdaj čakamo in nekako razumemo, čeprav prav zares pravil ne poznamo. Zakompliciranih pravil, pa potem še vsi ti dresi in norveška afera, ki jim utegne spet čisto uničiti skoke.
Toda bistvo je prav v tem, da so skoki potihoma negovali tradicijo. Saj skušajo še kam, se širiti in vse to. Govorim lahko le kot analfabet. Skoki imajo to prekletstvo, da skače tako malo držav in se pojavi vedno legitimen argument o konkurenčnosti. Tako kot tista, da je lažje biti svetovni prvak na srednji skakalnici kot najboljši fuzbaler v svojem bloku. Kar ni prav. Toda zdaj, ko so naši vedno nekje blizu, ko čakaš celo na Niko Prevc, potem ko tudi mi nismo bili brez afer in odmevov, pa najsi je šlo za Timija Zajca ali tisto nesrečno zmago Jurija Tepeša, skoki so nekako skoraj meditativni. Vredu, odvisni so tudi od komentatorjev, kar je tema zase, nihče ni popoln, Andrej Stare ni bil, Aleš Potočnik je prekleto glasen, Miha Mišič navijaški. Ampak če to odmisliš, skoke lahko mirno gledaš. Je tak higge sport. Saj je napeto in vse, vedno lahko tudi kdo grdo pade, toda to dričanje s puklov … In praviloma je vsega konec v, kaj, poldrugi uri, mogoče dveh? Toplo ti je, ko oni zunaj skačejo. Zdaj šele razumem, zakaj imajo ta šport ljudje tako radi.
Čeprav spada med redke športe, ki jih mi, navadni smrtniki, pač res ne moremo izkusiti. Še vesla lahko vsak, igra tenis, gre na golf, še reli se lahko greš magari s svojim avtom, vse borilne veščine, atletika večji del z izjemo kake palice ali kladiva, da ne omenjamo vseh športov z žogo. Dobro, bob, ajde. Pa biatlon, pogojno. Ampak skoki? Ne vemo, kako je. In to jim ohranja moč, čudovitost, izraznost. V tem športu je vprašanje o »občutkih« res legitimno. Še sami ne znajo vedno povedati. Kako bi? Na živce mi je šlo z leti, kako obstaja tak šport, kjer si leto, mogoče dve, redki pa tri res najboljši, potem pa te ni. Kar tako. Ne da si kar tako zglajzal. Poškodba, gostilna, zasebno življenje. Ne, ne. Ni te. Stoch, Schlierenzauer, Ammann in taki. Nekoč nepremagljivi, potem pa skačejo, ker se pač skače. Tam, petnajsta, dvajseta mesta. Kot da bi se Federer, Nadal in Đoković zajebavali še v zadnjih letih za mogoče drugi krog grand slama. Mogoče. Ali da bi Modrić igral spet za Zrinjski kot posojen nogometaš. Saj so jabolke in hruške, smuči in žoge, že že.
Toda skoki so, z uspehi seveda še bolj, šport, ki ga šele sčasoma bolje razumeš. Pa čeprav se spomnim, kako sem prišel tisti ponedeljek ali torek, v vsakem primeru pa med tednom, iz šole, pa je v Innsbrucku navdušil nek skakalec, ki so ga naglaševali kot Petêrka in šele zatem Péterka. Pri čemer je Primož Peterka tisti, ki ga je lovila Nika Križnar (Vodan), ulovila pa le Nika Prevc z dvema kristalnima globusoma. Edini zares tak zvezdnik, ki ga nismo ulovili sproti in nismo razumeli in se nismo ujeli. In je, kjer je. So države, kjer ti je prav vse oproščeno. Še če si čisto zapit, kot je veljalo za Georgea Besta ali Paula Gascoignea. Ne rata vsem tudi v življenju.
Skoki ti čez vse te vikende dajo vedeti, da ti pa morda ni tako težko. Pomirijo te. Iz serije v serijo, iz pukla na pukl, od skakalca do skakalca. Iz zime v zimo. Starejši, kot si, bolj te zajame tradicija poznih vikend popoldnevov.
Tam, na drugem koncu sveta, sta se skregala dva na vrhuncu ene zgodbe. Oba dokazana nadkvaliteta. Najprej sta si povedala drug drugemu, no, bolj en drugemu. Ampak sta si. V ksiht. Za zaprtimi vrati. Tja, kamor se ne hodi, no, razen če si predsednik, ki rad čisti kopačke in javno podobo. V slačilnici. In potem sta oba šla dalje dvignjenih glav. In oba predvsem stopila pred javnost. No, en je imel najbolj kultno tiskovko, drugi pa je tiščal voziček s šilt kapo obrnjeno nazaj po letališču.
Zlatko Zahović je šel dalje, a se nato še vrnil. Za reprezentanco je zabil še tri gole po Šmarni gori. Srečko Katanec je najprej odvodil prvenstvo do konca. Seveda je. Ni kar spakiral in zbežal. Do konca, poraz, poraz, poraz in potem odšel. Trije porazi, pa kaj. Oddelaš. Oba sta povedala svoje, najbolj pa je molčal, no, zamočil predsednik zveze. Da je sploh šlo tako daleč. Edino, kar mu je šlo na roko, da je imela podobne težave Irska (Roy Keane). In da se je v bistvu samo okrepil stereotip o fuzbalu, kjer predsednik lahko dvigne roke, ker pač ne more nadzirati čustev in odločitev posameznikov. Sta se pa oba slej ko prej vrnila. Zahović je še brcal za reprezentanco, Katanec je kasneje spet prevzel Slovenijo. Rudi Zavrl je bil blizu, da bi šla Slovenija z Bojanom Prašnikarjem še na Portugalsko. Ni šla, Dado Pršo je namesto šraufanja avta našel Mladena Dabanovića na krivi nogi in adijo. Prišel je Branko Oblak, šlo se je v Celje, fuzbal pa skoraj nikamor. Morali so priti novi ljudje. Povsem novi ljudje.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Zdaj pa gre en (Timi Zajc) na Instagram, drugi (Gorazd Bertoncelj) pa skozi zadnja vrata. Zajc je sicer še povedal v kamere, v petek pozno popoldan, da ne ve, zakaj je tako slab. Da je »malo zgubljen« in da »naj trenerji povejo, oni me trenirajo«. Bertoncelj v kamere ni povedal kaj prida veliko. Ker nikoli ne. Deloval je kot da bi skoke gledal, kakor vsi mi. Ni pomagalo veliko, kakor tudi sicer ne, da TV Slovenija ravna izjemno z občutkom z zimskimi športi pri nas. Zajc je Poloni Bertoncelj vrgel bombico, ona pa nič. Rekel ji je, med vrsticami, da so trenerji krivi. Nobenega podvprašanja. Nič. In je šel fant na Instagram.
Kar je tako ali tako najslabše, kar se lahko dandanes naredi. Naši »orli«, kakor se jim reče, naj ne bi bili kot mi. Ki lahko pišemo vse in o vseh. Nekaj mitskega naj bi bilo na skakalcih, no, letalcih. Oni letijo, mi pa sedimo doma na kavču. Letos ploh. Ne pa to, da beremo, kaj sami menijo na – Instagramu. No, še slabše je ravnal Gorazd Bertoncelj. Preprosto odšel je. Ne odšel, še huje. Umaknil. In je na sceno stopil Ljubo Jasnič, en tistih železnih ljudi, ki bi naj iz nekih drugih časov vedeli, kako se reši takšno stvar.
Ampak takrat je bilo že zdavnaj prepozno. Od četrtka do sobote je šlo narobe vse.
Planica 2020 ni Šmarna gora 2002. Ker Timi Zajc in Gorazd Bertoncelj nista ne zvezdnika, ne nadkvaliteta, ne presežek. Oba sta prišla “zadaj”. Prišla sta, ko je bilo najbolj luštno. Timi Zajc ima eno zmago, dvoje stopničk in zdravo. Za slovenske skoke je to povprečno. Preveč uspešni smo, da bi Zajc bil ikona. V skupnem seštevku doslej daleč od najboljših.
Gorazd Bertoncelj je pa napaka, ki jo zveze ponavljajo ena za drugo. Gorazd Bertoncelj je Tomaž Kavčič, Gorazd Bertoncelj je Rade Trifunović, Gorazd Bertoncelj je povrhu celo Primož Gliha. Gorazd Bertoncelj je všečen, nekonflikten, marljiv, tih kader. Takšne imajo pri nas radi še zlasti po tem, ko pridejo uspehi, z uspehi pa denar, slava, status, sloves.
Skupna točka naštetih so vodstva, ki bi rada vodila in organizirala, ko je vse tip top. Ko pa zagusti, pa glavo v pesek. Takrat ne vedo, kar naenkrat, kaj bi. Vsa tista požrtvovalnost kar naenkrat skopni. Pa smo še tisti, ki skoke spremljamo res površno in na daljavo, videli, da škripa. Dovolj je bilo pogledati samo različne postave na dosedanjih tekmah in cincanje, ker bodo v Planici lahko nastopili samo štirje. Slovenski zimski šport ima z redkimi izjemami tako ali tako težavo, ker pridejo (pre)pozno v formo. Vsi bi imeli uspehe februarja in marca, kar je krasno, ko gre za velika tekmovanja, ki padejo v tisti čas. Ne pa, če gre za klasično sezono.
Foto: TV Slovenija [zajem zaslona]
Igralci in trenerji, športniki in selektorji so se kregali. In se bodo. Ampak je razlika med Planico in “Šmarno goro”. To ni bilo na drugem koncu sveta. To zdaj je tukaj. Na prvenstvu, ki naj bi bilo pač za silo, brez gledalcev, kjer niti ni takih zgodb. V Planici. Ponosu države. Doma. V športu, ki ga izdatno podpiramo, ker je del identitete naroda. Sramota.
Ni prvič, da imajo pri nas selektorji težavo s svojim osnovnim delom. Ne treniranjem, ne psihologijo, ne ugajanju vsem možnim interesom. Ampak s – selektorovanjem. Torej z izbiranjem. In nato, ko je že z izbiro križ, še bolj z določanjem vlog. Najboljše to vedo košarkarji, kjer je šele Igor Kokoškov zares zadel psihologijo slovenskih športnikov in zgradil šampionsko ekipo okrog kapetana, ko je bil za kapetana res izbran tak, ki je bil traku vreden. Kaj se lahko zgodi, ko selektorji kljub uspehom zgrešijo navade slovenskega prostora, je lahko spoznal Veselin Vujović.
Za največjega šampiona se je v celotni zgodbi tokrat izkazal le – Peter Prevc. Ko je v četrtek spoznal, da ga ne bo na tekmi, je več kot le športno priznal športno realnost. Da je bila odločitev fer, ker so si drugi bolj zaslužili eno od štirih mest. Tako je povedal. Koliko toliko, no, ne ravno nasmejan. Ampak bil je Peter Prevc tudi, ko že lep čas ni Peter Prevc. Priznal je, da bo trajalo kakšno uro, dve, da se bo s tem sprijaznil. In odšel kot šampion. Pa ne na Instagram. Ne do zveze. Vsaj ne, da bi mi kaj o tem vedeli.
Vsem drugim je, na daljavo, bilo nekaj kakor nerodno. Vajeni smo, da lahko v Planici skačejo v nacionalni kvoti številni fantje. In da bodo eni skakali, nekdo pa bo gotovo poletel. Gorazd Bertoncelj pa je govoril, da je bila odločitev, da Prevca ne bo v ekipi, sicer lahka, ampak da je šok, ker ga ne bo v Planici med četverico. Če to reče selektor, je konec. Selektor tega preprosto ne more reči. Če je namreč šok zanj, potem je neveden selektor. Kot da je čakal, do zadnjega, da bo nekdo magično skočil 250 metrov. Da če že gledalcev ni in ne sončnega vremena in ne pozno marca, bo nekje priletel čudež. S Tamarja ali od kod že.
Ampak kar je najhuje, je sama lokacija. Saj bi bilo kjerkoli enako – narobe. Ampak doma? Planica? Ki bo tako ali tako delala zgubo, ker ni navijačev in ker se šport dela pač na silo? Tu, kjer je praktično Slovenija doma. Pod Poncami, kjer je identiteta te države. In noben niti malo ni pomislil na to. Ne Zajc, ne Bertoncelj, ne zveza. Noben. Razen Prevc. Spoštljivo je odšel. Ker še ve, kako je bilo, ko je Slovenija tam norela. Zdaj nori, ampak iz povsem drugih razlogov. S Planico se pač tako ne ravna.
Resnično nisem prepričan, da na TV Slovenija dejansko vedo, kaj in kako z Andrejem Staretom. Res nisem. Bolj kot se delajo, pretvarjajo, mežikajo, da je Stare pač… Saj veste. Pač. Stare. Ampak bolj kot je, takšen, kot je, večji problem imajo. Več Stareta, več cirkusa. Toda nekje, enkrat, nekako je smeha konec. Saj se režimo, hihitamo, tvitamo, fejsbukamo, stiskamo pluse in minuse. Stare je, se strinjamo, lik. Dober, uporaben, ljudski lik. Faca.
Gre pa stvar tu in tam predaleč. V bistvu… Vsakič dlje. Ampak da ne bo pomote: tako ali drugače je Andrej Stare postal živa komentatorska legenda. Mož, ki ga je MMC skupnost preimenovala v Doktorja. Komentator, produkt nacionalke, ki ima dejansko svoj vzdevek, karizmo, stil? Itak. Nadcar, bog komentiranja, iberkvaliteta? Nak.
Nacionalka ni vajena, da ima kakšen komentator oboževalce
Glavna težava za TV Slovenija, ki ima vse raje povprečje, obrtnike in na-take-se-lahko-zaneseš karakterje [poglejte samo razvedrilni program], je pač ta, da je kaj takega, kar je Stare, čisto tumač. Nacionalka ni vajena, da bi (še) imel kdo oboževalce. Sploh pa, od vseh ljudi, športni komentatorji. Niso ti… Bolj oni, ki nam grejo na živce, ljudje, ki zdrsajo tipko za premik kanala ali tipko “mute”?
Ti časi, ko so bili voditelji tv dnevnika naši največji kolegi, ki so spoznali naše prve punce in fante, so že zdavnaj mimo. Ivo Kores ali Igor Bergant nista moja kolega. Ne vesta, ali ležim ali sedim na kavču. Tanja Gobec in Elen Batista Štader me ne spomnita, kje in kako živimo. Pa Stare? Uuuuuu. Aaaaaa. Oooooo. On pa! Stare je oni najbolj glasni tip v gostilni, ki najprej ni glasen, pa veš, da bo. Oni, za katerega veš, da bo povedal nekaj nenadkriljivo nepozabnega. Štos, anekdoto, vic. Nekaj. In kaj je najboljše? Stare najbrž to prekleto dobro ve! O, ja. Čaka na ta svoj štos. Kar zalet vzame. Z najvišjega zaletišča prileti. Vse bolj.
Stare skače s svojim naturščik stilom preveč na polno, da bi lahko zabremzal
Z leti je postal legenda preprosto tako, da je ob svojih vse bolj s primarnimi medmeti, ljudskimi reki in popolnoma kavč/pavšalnimi opombami, ki špancirajo nekje med komplimenti in žaljivkami, sproti pogledal, kje je meja. In kaj je ugotovil? Da je meja vsekakor dlje kot pri 244 metrih. Stare še kar leti. Leti, leti, leti… Doktor, pač. Ironično, Stare počne natanko tisto, v kar se je vrgel/je bil pahnjen [odvisno od vašega zornega kota] – Jurij Tepeš. Stare skače s svojim naturščik stilom predaleč, preveč na polno, brez pomisleka, da bi lahko kje vmes zabremzal. N šans! Ne more, ker gre v tej svoji ipični želji preprosto prehitro. Sto na uro in še več. Na račun koga? Kvalitete in osnovnega bontona. Zmoremo bolje in več? Zmoremo, itak! Ni sicer povsem jasno, kdo je potem v tej zgodbi Peter Prevc. Vsekakor to ni TV Slovenija.
Upam, da v tem (pre)dolgem tekstu ne bom žugal s prstom, ker je to zadnje, kar bi rad v tem trenutku naredil [če bom, se vnaprej opravičujem]. Ampak vse skupaj je šlo zdaj pa že reeeees preeeedaleč. Še hudo dlje, kot je skočil Jurij Tepeš v Planici. Po Staretu, Miljkoviću in anonimnih komentatorjih smo skočili vsi prek 250 metrov – razen Prevca v Planici [cinični: haha iz Simpsonov s kazalcem]. Čez 300 metrov. Prek 500 metrov je šlo. Vsi skupaj smo skočili v – gostilno. Direkt za šanke, naravnost na kavče. Brez telemarka. Ocene? Podn od podna. Švoh. Slabo. A nekako drug drugemu šenkamo ocene, da se zguramo v naslednjo serijo, do naslednje tekme. Medtem pa padata kvaliteta in okus.
Začel bom zatorej raje kar na koncu. Pri Staretovi izjavi [mimogrede, ni šans, da bi iz mojih ust šla ven “Doktor”, žal še ne gre, pa se zeeeelo trudim] za Tednik je en sam samcat problem. Kateri? Da je prihrumela na dan, ko je informativni program vehementno in z jajci stopil za oddajo Utrip Jelene Aščić z besedami: “Zato so sovražni in žaljivi komentarji še toliko bolj obsojanja vredni, tako kot tudi njihovo širjenje. Vsaka oddaja in vsebina na javni televiziji je predmet javne presoje, vendar pa morajo tudi kritike upoštevati osnovne meje dostojnega in spoštljivega.”
Zadevo je včeraj namreč lepo napovedal in izpeljal Ivo Kores v TV Dnevniku. Končno! V novinarstvu se namreč žal prevečkrat zgodi, da uredniki v bistvu niti ne vedo, kaj točno kdo dela, samo da je narejeno, potem pa nekdo v želji po fenomenalnem prispevku s težo in jajci gre čim dlje in nastane to, kar je nastalo. “Kaj si pa pisal/govorila!” in take se sliši kasneje, ko imaš občutek, da si dejansko Al Pacino v Botru, ki ni našel pištole za kotličkom in je dejansko prišel s tičem ven iz hajzla jebat dva škifa. Skratka, Aščićeva je naredila, vsaj za moj okus, fenomenalen Utrip. Kot se nam pač v tej državi pripeti, je nato priletelo. Kot vedno z one druge strani. Ker vedno je druga stran. Enkrat leva, drugič desna. Klasično kičkanje, pač. Kar je v celotni zgodbi dejansko pohvalno, je resnično to, da je nacionalka stopila Aščićevi v bran. Javno. V etru. Direkt. Ne damo se. Mi smo RTV Slovenija, kar se končno sliši… Kot nekaj tehtnega. Pohvalno. Že zato, ker je imela septembra nacionalka najnižji ugled v javnosti sploh, ko je moral na zdaj že kultni tiskovki generalni direktor Marko Filli groziti, da je pozivanje k neplačevanju RTV prispevka kaznivo dejanje, medtem ko sta Ljerka Bizilj in Jadranka Rebernik pokazali, da ne obvladata niti komunikacije z novinarji, kar je sicer, spet ironija, njuna (trenutna) služba.
Toda vsa novinarska in uredniška kompetenca je ob še enem totalnem avtogolu s škarjicami v rašlje piarja RTV SLovenija [sicer prijetna ekipa, ki se lepo odzove tudi na ostre kritike] pogrnila v naslednji uri, ko je Stare povedal, kar je povedal: “Tisti, ki Juriju Tepešu zameri lansko Planico, je budala.” Ja. Budala. SSKJ besedo označuje za ekspresivno, v razlagi pa ponuja “omejen, nespameten, neumen“. Četudi bi Stare besedo omilil oziroma rajeponudil katero od treh sopomenk… Bi bil efekt najbrž precej podoben. Ali še hujši. Saj pri Staretu budalo oprostimo, če bi rekel, da so nekateri omejeni ali neumni… Bi pa mislili, da dejansko resno misli. In v tem je finta. Kako, kaj… Ni to podobno kot pri… ne bi s politiko, ampak že na twitterju me je nekdo opozoril med Kulmom, da je finta pri Staretu podobna kot pri Karlu Erjavcu. Ali Stareta jemljemo sploh (še) resno? Če ja, kdaj? Ga poslušamo zato, ker čakamo, da bo izustil kako “svojo”, ki se ji bomo vsi režali, eni zares, drugi zahec, na koncu pa ugotovili, da je šel komentator morda le preeeeedaaaaaleč.
Andrej Stare ni zaposlen na TV Slovenija. To je znano. Ampak med prenosi in v javnih nastopih predstavlja TV Slovenija, sploh če da svoje mnenje o nečem, kar je sam komentiral, imel za to pogodbo in bil za to tudi plačan. Stare je torej kar lepemu kosu občestva v Tedniku rekel, da so budale. Hm. Ni to… Ni to… Žaljiv komentar – kot tak? [za opombo naj povem, da je Stare skoraj vedno dosegljiv za intervjuje in komentarje, vsaj sam sem imel take izkušnje z njim]. Torej, ko gledalci žalijo Aščićevo [ja, šli so dlje, ne rečem], je to slabo. Ko to počne Stare, je pa to… No… Smo vsi tiho? Dvojna merila? Kdorkoli?
Ne pomeni, da Tina Maze hodi po vodi.
Ne bom se pretirano, upam, spuščal v celotno zgodbo okrog Planice. Veliko je o tem povedal tisti komentar Andreja Miljkovića, ki je v bistvu zagnal ves cirkus, v katerem je nekdo padel iz trapeza brez varovalne ograje direkt na tla. Kabum! Ja, vmes so bili pa spektakli. Moulin Rouge, Cirque du Soleil… Na to temo je slabo leto kasneje trezno, odkrito in direktno še več povedal Peter Prevc. V intervjuju z Miljkovićem za Ekipo, kar je bil eden najboljših intervjujev v slovenskem športu in širše sploh ter dokazuje, še enkrat več, da gre športno novinarstvo prepogosto edino tja, kamor zlasti politično nikakor ne upa/ne zna. Športno novinarstvo je – kar je potrdil tudi zelo dihtintervju z Goranom Janusom – precej bolj … Hm. Ne, ne bom rekel “resno” z leti vzelo komentarje pod članki, na facebooku, fotke, parodije, gife… Ne. Je pa prisluhnilo publiki. Jebiga, nekateri dejansko verjamejo, da bi lahko Tepeš zabremzal. Naj. Vse o tem ve itak le, zgolj in samo – Jurij Tepeš, povrhu iber nevajen takega pritiska.
Ne, niti slovenski športniki take galame niso vajeni, kaj šele Dušan Mramor ali, ko je šlo že predaleč, tisti ravnatelj. “Maš vprašanja? Nimaš vprašanj?!” je bil v blooperjih 24ur ob koncu leta nazoren prikaz drugačne Tine Maze, ki je skorajda nikoli nismo videli, smo pa nekateri o njej slišali in težko verjeli ter jih poslušali, ker nismo verjeli v gigajunakinjo. Kar Mazejeva je, da ne bo pomote. A to ne pomeni, da hkrati hodi po vodi. Ali da ima Andrea Massi vselej prav, ko govori, kdo naj gre k frizerju in kdo je posušena sliva.
Foto: RTV Slovenija
Vzemite za primer Samirja Handanovića. Golmana Interja in reprezentance. Šel se je bojda velikega kapetana, o čemer je nekaj v intervjuju za Ekipo skušal povedati tudi takratni selektor Slaviša Stojanović, ki so ga očitno – še bolj kot Matjaža Keka in Ivana Simiča pred njim, pa je bila tudi tam galama, neke vrste Rožnik v primerjavi s Šmarno goro – zminirali nosilci reprezentance ali pa tisti, ki so mislili, da bi morali biti nosilci. V vsakem primeru pa so ga v guzo našutirali po ševi tisti, ki jim je Kitarist najbolj zaupal, ker jih je treniral še, ko so bili neznani pamži. Jap, že pred tekmo v Skopju je fejst gorelo, žal še najmanj Aleksandru Čeferinu, predsedniku NZS, ki je ignoriral strokovni nasvet in se za Stojanovića nenazadnje odločil sam. In nato se je zgodilo…
Agim Ibraimi je na prijateljski tekmi v Skopju (2:3) pomeril s 35 metrov. Slabo pomeril, nič posebnega. Šusek, nobena granata ali borba. In “Sarma” ga je fasal. Kdo je bil zdaj, khm, čigav – bratranec? Ja, takrat je Samir še dajal izjave za medije. Kmalu po Skopju in kasneje pa ne več. Klinc pa mediji. Molk je bil v njegovem primeru svojevrstno zlato, ker je ugotovil, da ga je govorjenje stalo nenazadnje kapetanskega traku, kar je bilo več kot dovolj in se je nekako znal ustaviti. In je pač vselej odkorakal mimo. Robert Koren, recimo, je raje odkorakal kar tja dol, v Avstralijo.
Nacionalka ima rada reprezentančni nogomet – že zato, ker nobenega drugega nima
Pa je to fuzbal. Najbolj popularen šport. Kdor ga igra do nivoja Handanovića in Korena, ve, kako in kaj. Handanović nenazadnje igra pri Interju, pa ga je pritisk slovenske javnosti, ki ne pozna La Gazzetta Dello Sport tipa novinarstva in gigantskih naslovnic… No, ne ravno zlomil. Ga je pa – v trdni prepričanosti, da mu nič ne more do živega, niti en šusek Agima Ibraimija – ranil, zato se je raje tega pritiska “losal” po svoje. Srečko Katanec, recimo, te možnosti nima, ker kot selektor mora biti na voljo novinarjem. Naloga, ki je odkrito ne mara, če že ne kar prezira. Tiskovne konference so prava muka že, ko pove seznam, pa če je to novi nacionalni center na Brdu ali pa baročno ozaljšana Slovenska filharmonija. Če bi bila tiskovka pri Katancu doma, bi bilo vzdušje enako. Slabo, napeto, živčno. Pa ne zato, ker bi bili novinarji tako žleht. Nis(m)o. Pač… Vprašanja. Upravičena vprašanja, ki gredo Katancu feeejst na živce.
Na živce mu je šel Luka Potočnik, na žulj mu je stopil Anže Bašelj. Če je bil derbi že na igrišču, smo vsi skorajda komaj čakali na cirkus takoj po tekmah. TV Slovenija je počasi začelo zmanjkovati kadrov, ki bi selektorju dejansko ustrezala. Ker da ne bo pomote – nacionalka ima rada reprezentančni nogomet – že zato, ker nobenega drugega nima. Okej, a da Katanec dejansko nekaj na medije da [in zato to omenjam], se je videlo po tisti saj-ne-moremo-zgubit tekmi v Baslu, ko je 0:2 nekako ratalo 3:2 in so v studiu Kolodvorske padale težke besede. Od vseh ljudi sta se dajala celo Sašo Udovič in Branko Zupan. Žal prvemu manjka besedni zaklad, drugemu karizma, tako da smo slišali od Udovića “nabij žogo prek St. Jakob Parka do Nemčije, če je mogoče” od Zupana pa, “gre za strokovne in taktične rešitve v igri, o katerih bo Sašo težko sodil, ker ni vodil nobene tekme kot trener. Ko nasprotna ekipa pritiska, je treba vedeti, kako se vzpostavi ravnovesje v napadu, zvezni liniji in obrambni vrsti.”
Vse skupaj je takrat pospremil Saško Jerković [če ga RTV kliče Saško, ga bom tudi jaz], ki je v zelo dobrem podcastu Številke povedal, da resnično stremi k objektivnosti in poudaril, da se strinja s tisto, da slovenskim fuzbalerjem, košarkarjem, skratka športnikom ne bi smeli reči “naši” [mene to pretirano ne moti, je pa res, da smo pri zmagah nato žal takoj “mi”, pri porazih pa “oni”]. Debata je iz studia očitno do naslednje priložnosti prišla nekako do Katanca, ki si je, ko mu je to ustrezalo, medije izposodil za komunikacijo z Zupanom. Težava Zupana je ta, da je z leti sicer zelo napredoval kot učitelj strokovni komentator, saj je nacionalka res veliko upanja položila vanj, a je bil pač ta peh, da po Matjažu Keku ni strokovnega komentatorja, ki bi znal razložiti fuzbal na kavču [in obratno], ker je Zlatko Zahovič prehitro obupal, medtem ko se Mile Ačimović [proti Ukrajini se je zelo izkazal v studiu] žal ne želi preveč pojavljati v medijih.
Skratka, če ima že nogomet takšne težave z medijskim pritiskom in pritiskom javnosti [včasih je to eno isto, velikokrat pa tudi ne], da je Katanec po porazu z Ukrajino v Ljudskem vrtu najprej rekel “A Vekić? Ti si še tu? Še delaš?”, in če je Božidar Maljković dejansko ena-na-ena osebno, a zelo neuspešno žalil Francija Pavšerja v Kaunasu na sklepni tiskovki EP 2011, ker mu je Pavšer v kolumni upravičeno očital, da je bolj za v muzej kot za ob parket… Kajti ko novinarji vprašamo bolj ali manj tisto, kar vidi celotna Slovenija in to tudi (anonimno) zapiše, gremo hitro zeeelo na živce selektorjem. Ste opazili, kako nihče od teh športnikov, ki to govorijo, ne bere komentarjev, vejo pa, kaj v njih piše? Porniči na suho, torej.
Uf. In piarovcem. Njim gre takšen pristop še posebej na živce, ker so plačani zato, da bi se vsi bojda bolje razumeli, še posebej ob porazih ali cirkusih z elektriko in slabim fuzbalom, kot je bila tista tekma z Litvo. Zanje bi bilo recimo vprašanje, zakaj Katanec ni vpoklical Andraža Šporarja za tekmi z Ukrajino [prvi strelec lige, dober v mladi reprezentanci, tik pred rekordnim prestopom], preveč osebne narave, zajebavanje, igra lobijev, metanje polen pod noge, trojansko trojanski konj, kavč selektorsto in podobno. Tu je problem. In tu se vse izgubi ne s prevodom, temveč s šumi v komunikaciji. Če bi Katanec ali zveza v takem vprašanju videla nezaupnico Novakoviću in Ljubijankiću, je to njihov problem. Vprašanje je pač legitimno, ker je Katanec ugotovil, da je 27-letni Roman Bezjak fajn fant. Kakšni so odgovori na tovrstna vprašanja, vemo. Osebno napadalni, užaljeni in čustveno zamegljeni. Za vse bi morali biti krivi novinarji. In javnost. Kaj šele navijači, ki si drznejo žvižgati, ker proti Litvi, megatekmecu, ni bilo zmage. Fuj nas bodi. Fuj.
No, če je takšen cirkus v fuzbalu, si lahko samo predstavljamo, kako je šele potem, ko se to zgodi v skokih. In Planica je… Šmarna gora, graben v Vancouvru, završka riba in meso, Petkovškov avstralski sestop, legendarni polet iz Južne Afrike in zahteva po nagradah fuzbalerjem, Maljovićeva ročna zlata ura, spor Kunca in Massija, Zormanova kritika kavč selektorjem, Tuškov šus, Subotićeva jeza nad novinarskimi ugibanji, kdaj bo reprezentanca šla domov, jokanje Majdićeve… Vse to v enem. Planica je tisto najgrše v nas. Domobranci, partizani, levi, desni… Saj vem, sami delamo te grand canyon razlike. Na koncu bo šlo pa zgodovinsko tako daleč, da dejansko kmalu ne bo na koncu skoraj nihče vedel, da je Jurij Tepeš na tisti tekmi 22. marca 2015 v Planici zmagal.
Ja. Slovenci imamo radi skoke. Rekordno fejst, ko nam gre. Čeprav je res, da ima Planica skoraj vedno petmestne cifre obiska. Petmestne na dan in šestmestne za celi konec tedna, zagotovo pa več kot Kranjska Gora in Maribor skupaj. Lani je pač bilo enormno. Tumač. Vse je kulminiralo. Bila je druga Šmarna gora, očitno še višja, tam, pod Poncami. Le da nihče ni jokal pred kamerami, nihče ni kupoval nepremičnin. Počakalo se je. Jebiga, skakalci so drugačen profil ljudi. Potprežljivi tipi so to, očitno. Ljudje z živci. Če imajo srečo, skočijo dvakrat, medtem pa zlagajo in nosijo tiste gigantske in težke smučke. In če so najboljši…
Skakalci so, skratka, raje počakali. Ni bilo tiskovnih konferenc, nobenega kričanja v slačilnici, nobenega popivanja, nič.
Peter Prevc je za zmago na novoletni turneji prejel preko prsta približno tretjino tistega, kar so baje prejeli nogometaši NK Maribor za uvrstitev v ligo prvakov. Vsak nogometaš v povprečju. Pa je Prevc najboljši v tem, kar počne. Ampak da ne bomo zdaj o jabolkah in hruškah, kombinezonih in kopačkah… Skakalci so, skratka, raje počakali. Ni bilo tiskovnih konferenc, nobenega kričanja v slačilnici, nobenega popivanja, nič. Tepeš je upal, da bo Planica pač šla sama od sebe nekako mimo. Kar bi storil marsikdo od nas. Bo problem pač… Zginil sam od sebe. Šment. Večji kot je problem bolj bumerangasto ti prileti naravnost v ksiht. Kajti Tepeš je najbrž vedel že pred ekipno tekmo v Kulmu, da bo pritisk pač toliko večji, ker zdaj skače za ekipo.
Foto: Julia Piatkowska
Zaključek iz šanka/kavča je bil seveda jasen. Zase bi Tepeš skočil v kabinu k Staretu, za ekipo bi se pa še malo peljal visoko na hrbtišču skakalnice, ker se mu včasih baje zalušta tudi smučanje. In podobno. Je nekdo, ki to napiše, kar tako… Budala? No, je? Khm. Mislim, da ne. Svoboda govora ni svobodna le dokler nam kaka izjava ne paše.
Tepeša je vse skupaj tako zmlelo in sesulo, fanta, nevajenega takega pritiska, ker so to seveda skoki ne pa EMA ali tiskovka Srečka Katanca, da se je v veliki stiski, ker je stvar moral spraviti ven, vsedel za tipkovnico. In spisal, kar je spisal. Petra Majdič, recimo, tega ni storila. Šla se je takrat, leta 2009, silenzio stampa. In jok in stok. Pač. Kakor kdo. Ko je nato vse skupaj na postkulmski tiskovki Tepeš v mirnem tonu vse skupaj še enkrat podčrtal, smo videli, da v familiji Tepeš več kot očitno vse ne štima. Seveda ni lahko, če je ati na vsaki tekmi veliki dasa. “Ob takšnih trenutkih bi si želel, da očeta ne bi bilo v športu,” je ena najbolj skrušenih in krutih izjav ne samo v slovenskem športu, ampak nasploh. Ata Miran Tepeš je namreč kot tekmovalec dosegel marsikaj, pa tudi kasneje po tekmovalni karieri. Brez Mirana ne bi bilo Jurija. Že v tistem evolucijsko-kromomskem smislu ne. Pa najbrž še koga. Miran Tepeš je pomagal tlakovati zgodbo slovenskih skokov, kolikor pač vem o zgodovini našega športa. Ima srebrno olimpijsko kolajno [ekipno, op. a.].
Foto: RTV SLO
Kar je resnično skrb zbujajoče, je to, da se to, kar se dogaja zdaj s Tepešem, ne dogaja prvič. Spomnimo se Primoža Peterke. Vse je bilo super, dokler si ni kupil motorja. In ga nato polomil v Naganu, pri čemer sploh ni bil tako slab [kot nekateri drugi na tistih najslabših igrah]. Od tam je šlo pošteno dol in bil sem med tistimi, ki je, če se dobro spomnim, na tisti torek vriskal, ko je bil Peterka del ekipe, ki je v Salt Lake Cityju štiri leta kasneje osvojila bronasto ekipno. Uspelo mu je drugo dejanje, nekaj recimo, česar prosto po F. Scott Fizgeraldu Američani baje nimajo.
Debata je šla naprej, karavana tudi. Vsaj skušali smo vsi nekako naprej. Ni šlo. Kar je bil tisti tumač, je bilo to, da Tepeš najprej javno ni sodeloval pri vsem [že po Planici] in da je povrhu še neverbalno s trdo gesto v Kulmu reagiral, kot je pač reagiral. Šment. Od slabega na še slabše. Nekako nismo več vajeni, da bi naši športniki lomili vesla [Kauzer], sestopali z bradlje [Petkovšek], lovili avtmigece [Gorenc] ipd. Zdaj pa to. Ta je bila še za nazaj. Oni hakl, ko ga dobiš za neko finto iz sedmega klasa. Vse skupaj pa pred rekordnim številom gledalcem pred malimi zasloni. Tepeš je z roko pokazal… Ko vas šljivi, dajte mi mir. Slovenci pa smo tu malo sadisti. Radi gledamo, ko našim gre. In nam oči, grla in ušesa zalaufajo, ko našim ne gre. O, ja. In ne gledamo vsega tiho. Ne več, že dolgo ne. Poglejte število komentarjev na MMC pod teksti o Kulmu ali novoletni turneji. Stratosferično. Hvala bogu. Slovenci komentiramo po moje nadpovprečno veliko, če primerjam z The Guardian, ki ima večmilijonsko dnevno klikanost [MMC-ju nanese približno pol milijona na dan], pa razen v redkih primerih ne dosega takšnih cifer.
In v Kulmu se je vprašanje meja Staretovega komentiranja vse pogosteje pojavilo. Za nekatere legenda, za druge pa prenapetež, ki ne pozna meja. Pa ne v dobrem smislu. Andrej Stare ni Martin Krpan. Andrej Stare gre še dlje. Ne samo sol in lipa. Poseka drevo, stol cesarja, razbije mizo… Skratka, cel šus. Zato… Je Andrej Stare sodeloval pri vsem tem medijskem cirkusu. Okej, saj smo se vsi režali, ko sta z Jelkom Grosom [ta ob Staretu postane povsem drugačen, manj strokovni komentator kot ob, recimo, Alešu Potočniku] na četrtkovih kvalifikacijah v Kulmu počela vse živo. Izumila sta t.i. poklopnik, debatirala, koliko stopinj ima dejansko severni polarni krog, se pogovarjala o lastniku ribje restavracije v Trømsu, ki je, mimogrede, Slovenec, ultimativno pa je zmagal Stare, ko je za konec še oponašal angleščino Noriakija Kasaija.
Če bi Stare to naredil na javni televiziji, ki ima točno določene standarde, ki temeljijo na izkušnjah [ne pa na alinejah iz učbenikov], bi naslednji dan odletel. Delati se norca iz japonske angleščine bi Angleži in Američani označili vsaj za netolerantno, če ne celo za rasizem. Kaj šele za proste komentarje o žiriji, o tem, zakaj nemški in avstrijski sodniki vedno sodijo ne samo za svoje, temveč še namenoma proti nam.
Stare je, kot vemo, seveda iz nekih drugih časov. Kar ve. Ampak za razliko recimo od Iva Milovanovića, ki se dela, kot da kritik na njegov račun ni oziroma čaka, da bo nepodpora njegovemu stilu narasla na 51 odstotkov [pri čemer je precej dobro komentiral tekme slovenske rokometne reprezentance na EP na Poljskem, vsaj za moj okus], ali Gorana Obreza, ki je rad občasno tudi razčiščeval svoja stališča vs. stališča kritikov kar v prenosih med polčasom, med tekmo, med goli z visokozvenečimi besedami “o tem bomo govorili enkrat, zdaj in nikoli več”, je Stare… Kako bi rekel. Arhivski, starinski, vintidž, retro. Stare prehiti MMC komentatorje, spredaj je, nažge vse, od prvega do zadnjega. Ravno zato, ker ima to moč, mikrofon, prenos v živo. Reče lahko karkoli. In to je res KARKOLI. Skupaj s tisto hokejsko, kako je od nekdaj želel povedati, da je hokejski pak tako podoben ploščici Gavrilovićeve paštete, kar je bil eden od razlogov, da so linije do Vilne bojda padle in je prišel Zoran Radosavljević. Sateliti so padli na glavo. Ja. Ne Andrej Stare. Sateliti.
Daj ga na gobec. In gotovo.
In tisto je bil šele začetek. Kar je Mihi Žibratu resnično zgolj enkrat nerodno spodletelo, ko je rekel “Smodiš, daj ga [Pietrusa, op. a.] na gobec”, je pri Staretu šele bil krog za ogrevanje. Zato resnično ne vem, ali se odgovorni na TV Slovenija, začenši z Žibratom, trenutnim odgovornim urednikom športa na nacionalki, zavedajo, kakšno moč in vlogo ima Stare med svojimi prenosi. Seveda ima vse to dve plati. Pozor, ne samo, da mu včasih epsko rata. Včasih gre Stare, ki rad bojda prebere kakšno Cankarjevo črtico pred prenosi, v zgodovino, med mite in legende. Recimo… Ko smo peli skupaj z njim, ko je Jan Muršak na olimpijskih igrah šel kaaaaaaakor vihar. Pa imel je nova očala na Euru. Očala, o katerih zdaj rad govori in se šali na svoj račun. In še in še. To je nekaj, kar daje gorivo najbrž tudi mladim, ko vse to kup(uje)jo. Itak, da kupijo. Sploh, ker je na nacionalki, kjer bi naj veljali še posebni standardi. In prav v tem je finta. Nacionalka ni namreč naredila še nič takega, kar bi nam gledalcem dalo vedeti, da so analizirali prenose, sestavili magari pravila na novo in konstruktivno pogledali, kje so vendarle meje komentiranja, kaj je še spremeljivo in kdaj se gre predaleč. Tega, se zdi, v tem trenutku ne ve nihče. Še najmanj Stare. On samo ve, do kam še lahko gre. Dokler ga RTV še kam pošlje, lahko tam v bistvu reče karkoli. Pa četudi meji na rasizem, hujkaštvo, (ne)privoščljivost, navijaštvo…
Ampak če nekdo žali žirijo, odkrito navija ali ugiba, kam bodo poleteli naši [pri čemer je Stare v Kulmu ravno pri naših skakalcih včasih zgrešil tudi za 50 metrov in več – napovedal je, seveda, preveč], bo to imelo na gledalce seveda dolgoročen efekt. No, vsaj na tiste, ki ne preklopijo na ORF,Eurosport, streame ali kam drugam. Nikoli nisem in ne bom kupil, kaj šele prodal argumenta, češ, če ti ne paše, preklopi. Mute, torej utišanje, to še sprejmem, logično. Ampak glede nato, da je RTV prispevek obvezen, je to bolj slaba rešitev za vse. Ker nam v kakšni drugi kategoriji ali situaciji to gotovo ne bi pasalo. Naj bo to slovenska kultura ali gospodarstvo. Bi šli, ne vem, v Zagreb, če vam na Tromostovju nekaj ne bi sedlo? Najbrž ne… Najslabša rešitev je zato ravno ta, da bi vsi množično prešaltali. Nič proti možnosti izbire, ampak ko gre za RTV je težava ravno v tem, da izbire nimamo [ja, vem, so tisti, ki znajo natanko povedati, kako se izogniti plačilu RTV prispevka, kar ni nezakonito, kot meni generalni direktor Marko FIlli, kot je povedal na tisti konferenci].
Foto: RTV
Andrej Stare je zatorej soodgovoren za tisto Planico in vse, kar se zdaj dogaja za tem. Je. Tu ni debate, čeprav tisto usodno nedeljo ni kdo ve kako hujskal, hvalil ali imel kakršnih koli subjektivnih izpadov. Najlažje je seveda stvar revalitizirati in zapisati, da smo vsi soodgovorni za tisto Planico. Oni, ki so šli pod Ponce, vsi, ki smo tvitali, vsi, ki so komentirali… Skratka, vsi, ki smo gledali. Najbrž pa še oni, ki niso. Deleži pri tej situaciji [raje napišem “situacija” kot “krivda”] so hudo različni. Nekateri s(m)o anonimni, drugi pač ne.
Težava torej je, da redko kdo dejansko želi priznati, da smo v tej zgodbi, sploh če jo elastično raztegujemo [in upam, da je sam nisem s tem tekstom], na koncu vsi poraženci. No, razen Tepeša, ki je na tisti tekmi zmagal – kar je piker kavč komentar, namenoma zapisan. Saj podobno počne Stare, ko se sprehodi skozi ocene sodnikov in takoj pogleda še državne zastavice ob ocenah, ki izstopajo, poleg tega pa se dve od šestih ocen itak izbrišeta, kar Stare premalokrat pove ob tem, ko nabija na tnalo sodnike.
Dokler so kritike anonimne, po svoje še razumem, da nacionalka še ni reagirala bolj konkretno. Njen velik problem je, da ima po Miši Molk za tovrstne pripombe in pritožbe redno zaposlenega, da bi točno te probleme reševal, pa ima varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija Lado Ambrožič bolj prazno stran: zadnji odziv/odgovor je iz 15. maja 2015, objavlja sicer redno mesečna poročila [tudi za december 2015 ga že najdete, je pa tam pri športnem programu TV Slovenija bolj stvar slovnice kot stila v pritožbah]. Varuh ni noben faktor, povedano drugače, noben ga ne šljivi. Tu bi lahko RTV šla bližje uporabnikom, ki pridno uporabljajo njen portal, pišejo in berejo komentarje, kar dviga klikanost in s tem tudi prihodke. Našla rešitev, kako goro pritožb in tudi pohval kanalizirati do ustvarjalcev svojih vsebin.
Razumem tudi, da potrebujejo kritike ime in priimek. Itak. Podpišem takoj. Tako imamo urejeno tudi na tem portalu [s facebook profili]. Ker je pa tega pri nas premalo… Imamo velike težave. Prva je ta, da pomanjkanje kritike ne sledi merilom. Zatorej noben ni slab in so vsi dobri [ta je še najbolje sprejeta, čeprav gre seveda tudi narobe]. Kadarkoli sem pisal tv kritike, sploh športne, so bili nekateri odzivi… Tudi zelo trdi, zelo osebni, zelo čustveni. Delno to razumem, jasno, ker sem tudi sam bolj ekstrovertirane in impulzivne sorte.
Ampak nikoli pa ne rečem, hm, dajte z imenom in priimkom, pa se bomo takrat dalje pogovarjali, nato pa bi tistim, ki bi to naredili, začel groziti ali jih zajebavati. S tem imajo težave zanimivo nekateri novinarji, recimo tudi Slavko Bobovnik na Twitterju, ko se je nazadnje spustil tudi v Bojana Požarja [ja, ravno vanj], ta pa mu je zelo na mestu vrnil, da je kalimero. Twitter ima morebiti to prednost, da smo medijski ljudje v njem praviloma predstavljeni pod uporabniškimi imeni z imenom in priimkom. Kar nato kritiziranim paše še manj in se tam se šele pozna, da smo majhni. In vidi se, da novianrji nimamo tako debele kože [sam priznam, da je nimam] kot bi terjali, da jo imajo drugi. Vzamimo za primer novinarje Dela, ki so te dni vsi po vrsti tiho, ko gre za imenovanje nekoga, ki več kot očitno nima kapacitet za glavnega urednika. Ti isti ljudje nato zahtevajo etiko in moralo, denimo, od politikov, sodnikov, gospodarstvenikov ipd. Pa Delo ni pri tem edino, še zdaleč ne, le najbolj svež in v tem trenutku primeren primer je.
Delno v tem kontekstu zatorej podpiram, da ostanejo komentarji anonimni, saj so lahko v skrajnem smislu zadnji ventil za tiste, ki se sicer ne bi upali izpostaviti. Ne vem namreč, kako bi reagirali vi, če bi vam starejši komentator v živo direktno grozil “samo enkrat še to napiši“. Nekateri bi se stepli, drugi bi upali na podporo urednika [na to raje kar pozabite, “kaj pa si pisal” boste slišali], tretji… V vsakem primeru pa ni dobro, če je anonimnost poligon, pomešan z realno željo po kritiki, a pod pretvezo, ki jo na koncu, kar je najhuje, nekdo še čisto zares vzame. Petra Majdič, Jurij Tepeš ali Andrej Stare. Mimogrede, resno vprašanje bi bilo tudi, ali komentatorji na TV Slovenija berejo komentarje na MMC in ali bi jih morali? Kajti tudi to je interes javnosti, karkšna koli ta javnost že je. Interes javnosti pa je tisto, kamor se v svojevrstni anonimnosti ravno za tovrstno komentiranje rado pravno skrije ravno – novinarstvo.
Kako pa je s programom za športne novinarje pri vas?
Vem, zelo dolg sem. Ampak samo v želji, da bodo morebiti to prebrali tisti, ki imajo možnost sesti in poskrbeti, da se ne bo zgodilo, kot se je na našem informativnem dnevu na FDV-ju, ko je Melito Poler in Marka Milosavljevića nek dijak vprašal, kako je kaj s tistimi, ki bi radi šli za športnega novinarja, pa s(m)o ga najprej že mi debelo gledali, za odgovor pa je dobil neke sicer zelo vljudne, resda informativne, a bolj površne floskule. Obstaja pa tudi kontra primer: na Sportklubu za šolanje in avdicijo novih komentatorskih talentov skrbi – Ivo Milovanovič. O izbiri ne bi, čeravno se mi z njo zdi vse okej, dokler bi Milovanovič vzel nekatere – tudi ostre kritike – za to, kar dejansko so. Kritike njegovega dela in ne njega.
Da pa ne bo vse zdaj padlo v en koš, na katerem bo nalepka Stareta s pir flašo in napisom “Grobar slovenskega športnega novinarstva”. Ah. Stare bo ostal legenda, le da se mu utegne zgoditi, da bodo bolj znane izjave, ne pa tekme, na katerih je komentiral.
Športno novinarstvo ima svoje številne presežke tudi pri nas, kar je nenazadnje pokazal z intervjujem s Prevcem ravno Miljković, ki bi sicer tudi mene težko štel za navijača. Tudi Goran Obrez ima svoj res dober dan, recimo poleti, ko je komentiral tekmo kvalifikacij lige prvakov Rapid – Šahtar. In Ivo Milovanović je prvi dve tekmi prvenstva komentiral, kot zna le on. Tomaž Hudomalj se je razvil v pravega komentatorja, ljubitelja smučanja, ki ne rabi nujno kričati, da bi nam vsilil ljubezen do športa, kjer nimamo več uspehov, kot smo jih bili vajeni [zelo dolžno spoštovanje do neuničljivo vztrajne Ane Drev] – kot to počne Urban Laurenčič, ki zna narediti iz tekme brez gledalcev narediti mega spektakel in povsem spati ob fenomenalnem dajanju Norveške in Madžarske za evropsko prvenstvo v fuzbalu.
Sanja Modrić, ki je na Eurobasketu le podpisala mladostni ton vse boljših Mihe Mišiča in Grege Nachbarja, postaja vse bolj obraz informativnih novic skupaj z Gregorjem Peternelom, Leon Andrejka bi formulo ena gladko komentiral brez povsem monotonega Nika Miheliča. Marjan Fortin za moj okus zna pretiravati, vsaj ko je šlo za Petro Majdič, je pa zato odlično komentiral uspeh odbojkarjev. In še in še [več tukaj].
Na Radiu Slovenija so našli rešitev. Spetek.
Za primerjavo bi dal kvečjemu še tole… Čez cesto Kolodvorske, na Tavčarjevi, so našli rešitev za tiste, ki so… Drugačni, posebni, subjektivni, ljudje s stilom. Andrej Karoli ima svoj šus v Popevki tedna,Miha Šalehar pa svoj odlični Spetek. Še več jih je šlo/nas je šlo na splet, v podcaste in drugam. Seveda Stare ne more drugam. Itak, da ne. Ampak če bi raje imel nek svoj kotiček, ki ga gledalci vzamejo kot žanrski preskok. Naj. Ali pa naj bo komentator. Tako pa…
Je prek Andreja Stareta, ki je s to zadnjo izjavo samo še podaljšal agonijo Tepeša, stvar eskalirala, v ozadju tega debakla, ki mu gostovanje v Tedniku ni prav nič koristilo, pa se seveda vse bolj vrti tudi Kalinov deček s piščaljo in modrobeli napis RTV Slovenija. Najmanj, kar si lahko želimo [da ne napišem zahtevamo], je, da se na Kolodvorski pogovorijo in najdejo rešitev. In da pišemo, govorimo, iščemo še bolj. Da najdemo ta nivo, na katerem je Peter Prevc. Daaaaleč pred vsemi nami je. Jap. Je. Do Planice je za zdaj še dovolj daleč, skoraj dva meseca. Najslabše bi bilo, če bi vse kulminiralo tam. Ali da bi Tepešu, Miranu ali Juriju, kdorkoli samo zato, ker se nis(m)o znali o zadevah pogovorit, na veliko žvižgal. Ker je to, na koncu, šport. In ne politika. Ker tam so šele… Budale?
