Oznaka: slovenija

Srce

Bilo je tam malo naprej od Celja. Ni lilo. A-a. Žleht, nesramno, v brk, v faco, v šoferšajbno je lilo, pršilo, težilo. Tam nekje, malo po polnoči. Takrat, ko kilometri porajajo smisel življenja. Forrest Gump je temu rekel, da je deževalo »še od spodaj gor«. Jesen je prišla tako naglo, da je poletje zbežalo. Ko iz klime prešaltaš na ventilacijo. Iz prešvicane kratke majice v kam-sem-jo-te-dal jakno. Ko se drugič v enem dnevu voziš na relaciji Maribor – Ljubljana, tuhtaš. Pa prehitiš poljski kombi in ti gre na smeh. Če bi cesta bila igrišče, pa ni, bi šel in ga prehitel po Jojotovo. Saj veste, saj ste videli, kako zvito, prefrigano, božansko, nonšalantno je podal. Z zunanjim delom stopala. Podaja, s katero je upognil čas, prostor, fuzbal vesolje. Buškal bi se bil po glavi, kot Slovenci in Poljaki v Stožicah, če bi ne bil šel na to tekmo. Bil bi greh. Blasfemija. Tvitano bi penil čez tv komentatorja in nato evforično v hladilnik tiščal tiste dodatne, vesele, žejne piksne, ki se jih na tekmah reprezentance ni pilo že kaki dve leti, tri, štiri, pet. Kdo bi štel. Tam, saj veste, od one tekme s Švicarji. Po tisti tekmi, ko se je rodil podcast Ofsajd.

Matjaž Kek, selektor, ki ne govori, temveč pripoveduje, je povedal, kdaj je vedel, da bo šlo. Na aktivaciji. Torej na ogrevanju. Ha? Baje je to videl na obrazih. Na facah. Mhm. Videl je, kako se držijo, mimika in je vedel. Hm. Da bo 2:0? Mi ostali smo to lahko videli tam nekje sredi druge minute. Ko je bil še dvom. Poljaki, ki so navalili, so imeli še drugo priložnost, prosti strel, Slovenija stisnjena v kazenski prostor, Jasmin Kurtić besen, ker ni mogel vedeti, kakšno tekmo bo dopuščal ruski sodnik Sergej Karasev, ki je piskal, kar je bilo pretrdo, ne pa vsega, raje je dopustil trd fuzbal, v katerem poka.

To je neki čisto drugi nivo, skoraj drugi šport od tistega, kar gledamo v živo v prvi slovenski nogometni ligi. Pa ne da bi jo dajali v nič. Sploh ne, daleč od tega. Ampak tokrat so tisti, ki fuzbal gledajo bolj ali manj le preko televizije, najboljše, oh in ah lige, videli nekaj, česar so vajeni. Videli so resen fuzbal. Videli so, kaj je to klasa. Zato so ti tipi profiči. Zato. Ker so se znali prilagoditi. Slovenci bolj kot Poljaki. Zakaj? Baje zato, ker jim je tako pisalo na obrazih. Tako je vsaj rekel selektor. Če je bilo kaj omahovanja, če je Jure Balkovec še sprva malo tuhtal, če je Miha Mevlja še izgubil kako žogo, če je Petru Stojanoviću enkrat nekdo ušel, mu drugič ni. Fuzbal je bil tokrat zares ekipni šport. In srce.

Igralci, ne igralec tekme
Objela sta se, stisnila svoja gola trupa in napela mišice. Gledal sem ju. Kakšno veselje. Andraž Šporar in Benjamin Verbič. Igralec tekme objema soigralca, ki je dal, kar je pač lahko, na tekmi, kjer je bilo enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst igralcev tekme. To je to. To je ta razlika. To je srčni fuzbal. Tako lahko Slovenija zmaguje. Ko kapetan Jan Oblak omeni ekonoma. Ko selektor Matjaž Kek vidi, kako se veseli njegov pomočnik Igor Benedejčič. Ko glasno falango skoraj profi navijačev Poljske posediš. Samo sedli so. Še pred koncem tekme. Zakaj? Ker so popoldan Slovenci na televiziji gledali Slovenca. Če lahko »onadva gonita po Španiji«, kot je rekel Kek, lahko tudi »mi«. Zato je Twitter lahko kul. Ker Marcos Tavares komenira Goranu Dragiću, ki je hvalil Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. In ker si znajo priznati svoje napake. Ko so si krivi sami. Ko si niso lagali ali iskali izgovorov za »grozno« tekmo v Avstriji, kakor je rekel tudi Kek. In ker so vedeli, kaj so naredili narobe, so šli naprej. Skupaj.

Ko selektor reče, da o posameznikih ne bo govoril, potem je vse jasno. Nima smisla. Jojotova podaja podaj? »Tisto žogo je nekdo vzel, nekdo mu ji je podal, on je podal in nekdo je zaključil vse skupaj,« je odgovoril Kek. Iličić pač samemu sebi ne more podati žoge. Ob Šporarju in Verbiču je prav Iličić, naslednji igralec tekme v tekmi, kjer ni bilo igralca tekme, videl nekoga na tribuni. In mu nesel dres. Gotovo zamazan. Zelo zamazan. Saj ga ni bilo takega, ki ne bi imel »fsranega« dresa. Saj so ga imeli tudi Poljaki. Sploh oni, ko je praskal po tleh, ko ga je Jojo šikal malo tu, malo tam.

Fantje, ki so postali možje
Šporar ni hodil z igrišča. Lebdel je. Poskusil je pljuniti, ko je šel proti slačilnici. Če sem dobro videl, mu je pljunek pristal na bradi. Pa kaj. Taki, moški hrakl. Fantje, ki so postali možje. Ekipa, ki je postala reprezentanca. Moštvo, ki je postalo eno. Vse je pa itak povedal Matjaž Kek. Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Razen če si novinar. Potem vztrajno drži roko v zrak Andrej Miljković iz Ekipe, ki skuša najti in izbezljati še kak odgovor, razmišljanje in filozofijo selektorja. Ker to je filozofija.

Ker ni govoril o taktiki, sodnikih, minutah. Saj veste. Ni floskul. Povedal je, kar bi lahko tudi mi, ampak je čisto drugače, če to pove on. O, kot je rekel na koncu konference, fuzbalu. Ni pozabil na genezo, evolucijo, darvinizem slovenskega nogometa. Vrsta obstane in napreduje, če ima dobro obrambo. Brez te ne gre. Ne štiri v vrsto, o petih je govoril. Tudi o Janu Oblaku.

Petkrat manjše, pa hripav
Še več bi povedal prav Oblak, upravičeni kapetan, zdaj ko je Bojan Jokić manjkal zaradi kartonov, pa je v bučnih Stožicah izgubil glas. In s tem povedal vse. Še ekonoma je hripavo omenil, kako da se je veselil. Ekonoma. Človek igra za Atletico Madrid, finale lige prvakov, ovo ono, ampak hripav je tukaj. Ne na Wandi, ki je petkrat večja. Tu. Tu mu je riknil glas. In vsi, s selektorjem Matjažem Kekom na čelu, so ponavljali, da jim je zelo koristilo, pomagalo, dvignilo, ker so popoldan gledali televizijo. Onadva, ki sta gonila po Španiji, kot je ponavljal Kek. Slovenec vidi Slovenca na televiziji, kaj zmore in – rata. Pade Poljska. Ni to ena leva ekipa, kot je poudaril Šporar. Ni.

Poljaki ne samo, da niso oddali nobene točke, niti gola še doslej niso dobili v tej cik-cak skupini, kjer vsak trmari po svoje, v Stožicah pa je Aljaž Struna stegnil nogo, Šporar pa stisnil »uhice« Lukaszu Fabianskemu, ki jih oba še lep čas ne bosta pozabila. Poljskega selektorja niso morili s tem, zakaj je izbral golmana, kot je. Ker ni imelo smisla, je sam povedal, da ni bilo dobro ne v napadu, ne obrambi, ker so vsi mislili že na prihodnje poletje, na Euro, ne pa na to, da bi morali večkrat po bokih, ne pa po sredini. Saj je Kek lepo ocenil pred tekmo. Iz izkušenj. Da včasih zadaneš, najboljši v 99 odstotkih, ostali, manj uspešni, kamor je ponižno dal sebe, človek, ki so ga na Reki prosili, naj ostane in mu risali murale, grafite in slogane, pa so nekje pri 60 do 70 odstotkih. Kek je bil tokrat precej višje kot Brzeczek, ki je prav tako pravilno ocenil, da pet točk ni kazalo realne moči Slovenije.

Če je Pep Guardiola rekel, da naj novinarji ne pišejo o Lionelu Messiju, naj ga raje samo gledajo, je pri Keku drugače. Za Keka komaj čakaš, da bo povedal, kako je videl, kar smo videli vsi. Ravno zato, ker pove še bolj preprosto tiste najbolj zahtevne stvari. Zakaj je šlo? Ker so povezali linije. Kako? Ker ni igral posameznik. Igrala je Slovenija. Pa ne tistih štirinajst. Nak. Igrala je, kot je rekel, Slovenija. 15,231, kolikor jih je prišlo v Stožice. In še ostali. Vesel je bil selektor, ker je reprezentančni nogomet za 95, 100 minut v ospredju. Ni dodal, da končno v lepem, pozitivnem, fajn smislu. Mu ni bilo treba. Ker ga ne zanima, kaj ne gre in kaj ni šlo. Drugače je, ko Kek reče, da mu »gre na živce, moti me«, da bo imel Izrael, ki pride v ponedeljek, dan več počitka. Ni jamranje. Je pač dejstvo, ki ga opiše človek, gospod, ljudina.

To ni slavospev, še zdaleč ne. Ker ne more biti. Ker ni. Ker ni evforije. Tako je omenil selektor, tako je poudaril kapetan. Je zmaga, so tri točke, je osnova. Ki lahko veliko da v ponedeljek, ampak ničesar ne zagotavlja. Ker si lahko velika budala, kot je Kek rekel za Televizijo Slovenija. Tekmo je že dal v spomin. V ponedeljek ne bo prav nič štelo, kako nemočno je gledal Robert Lewandowski. Bayern? Kaki Bayern?

Foto: RTV Slovenija

Kako vrniti organizirane navijače? Tako, da jim bo še žal
Da bi rad da se kadi in poka. Tako je rekel Matjaž Kek, ko se je vrnil na slovensko klop, ko so ga vprašali o organiziranih navijačih. Ampak samo od sebe ne bo šlo. Nihče ne ravno da noče narediti prvega koraka, ker je izkušenj, takih in drugačnih, kjer imajo vsi prav in vsi narobe, pač zadosti. Ampak tako se bodo vrnili. Tako, da jim bo žal. Tako, da lahko napišeš »da ne bo potem ni vedela«. Ker jih ni bilo tam, ko je bilo vse tako lepo. Tako se bodo vrnili. Z rezultati. Da manjkajo, da pač ni ravno fajn, ko Poljaki tresejo Stožice in dokazujejo, da znajo biti prekleto akustične, če si enoten, če imaš prakso in enotnost.

Ampak tudi to je Kek omenil. Ni mogel mimo. Da so jih z dvema štikloma utišali. Ljubljano si bodo zapomnili po pivu, ne po fuzbalu. Ravno obratno kot slovenski navijači. Od Šporarja do Oblaka, vsi so ponavljali, da bi radi imeli organizirane navijače. Ampak to bo šlo le spontano. Naj se Miha Penko, uradni špiker, še tako trudi, naj NZS poskuša z didžejem, ki bolje kot v Celju ve, kako vrteti »pravo muziko,« šlo bo le organsko. Tako, da si bodo navijači, ki pri nas od Lendave do Izole, od Kranja do Krškega gojijo navijaško kulturo v skladu s svojimi zmožnostmi, želeli na tekmo. Ko bodo šli na pumpo in kupili karto. Ali pa našli dogovor. Enotnost. Željo. Voljo.

Podaja na repeat
Seveda ni bilo optimalno v Stožicah, kaj optimalno, čudaško, bizarno in neprijetno je, ko ti v prestolnici preglasijo domače navijače, seveda je bolje, če ljudje stojijo v vrsti ali klikajo po spletu, kot da dobijo karte od sponzorja. Ampak prišli so. Stiskali pesti. In dobili, kar so čakali in čakali in čakali. Reprezentanco, ki se vrže na zobe, ki bi se sfockala in ki ji je mar. Ko je Oblak, sicer tih, miren, preudaren tip, hripav. Ko se Domen Črnigoj vrže na zobe in se v par minutah žal poškoduje. Ko se skače v objem. Ko ni, kot je rekel Kek, pomembno, kdo je od kod, kdo igra in kdo ne. Rene Krhin v tej sezoni še ni brcal resnega fuzbala. Pa je pospravil Poljake na sredini. Miha Mevlja je menjal klub, da bi končno spet več igral. Pa je s Struno pohrustal na koncu poljski napad. Petar Stojanović, krivec za gole s pikicami na zemljevidu, ni imel težke naloge, da bi imel najboljšo tekmo v reprezentanci. Zdaj je letvico sebi dvignil zelo visoko. In še in še.

Da se Josipa Iličića posebej itak ne opisuje. Nima smisla. Pogledaš podajo. Prvič, drugič, osemindvajsetič. Pa. Kako. Je. To. Podal. Ne le to, borbal je, šel po izgubljene žoge, to je garaški fuzbal. In kako sta se žogala s Šporarjem. Špoki, Špoki so kričali tisti, ki niso pozabili, kako je zabijal za Olimpijo, v pol leta postal prvi strelec lige. Ampak predvsem so kričali Slo-ve-ni-ja. Ker so imeli za kaj.

Ker to je reprezentanca. To je njeno bistvo, srž, draž, vse. To. Ko sploh Slovenija ni imela večino časa žogo v nogah. Štirideset posto. Nič zato. Slovenija najbrž nikoli ne bo imela najboljšega igralca na svetu. Nenazadnje, najbolj norih golov nista zabila (le) Zlatko Zahović in Milivoje Novaković. Sta jih tudi, jasno, ampak nikdar ne bom pozabil, kaki hakl je zabil Valter Birsa v Bratislavi. In na svetovnem prvenstvu. Kot se je za Siol res dobro spomnil tudi Zlatan Ljubijankić na tisto noro tekmo z ZDA, ko je imela Slovenija s Kekom na nogi osmino finala. Pa Dedič, Pečnik, Koren, Rudonja, Ačimović, Osterc… Ter zdaj Struna in Šporar. To. To je to. Da ni pomembno kdo. Samo da je.

Josip Ilicic gives that assist.
God says: “How many proofs you want about me?” pic.twitter.com/vdnN7y47Qv

— Tancredi Palmeri (@tancredipalmeri) September 6, 2019

Ponos za ponedeljek
Zato si Slovenija zasluži podporo tudi v ponedeljek. Ker si jo je prigarala. Ni pa zaman Kek opozoril, da zna biti Izrael mestoma še bolj nevaren od Poljske. Ker vprašanje, če bodo še eno ekipo tako omejili, pospravili, posedli, pošolali in preborbali.

Morda se himna Siddharte nikoli ni zares prijela, ampak nekaj pa ima. Da ne samo da Dviga Slovenija zastave. Ampak da jih dviga v ponos. In to je to. To je bil ponos fuzbala slovenskega. Za to greš tudi dvakrat v Ljubljano v enem dnevu. Ker ja.

7. septembra 2019
Pet ugotovitev: Poljska – Slovenija [1:1]

Dober vtis, zelo kompaktno in predvsem rezultat

Ko so prišla prva poročila, da bo stadion v Vroclavu razprodan (na koncu kar neverjetnih 40.119 gledalcev), smo se zbali za Srečka Katanca. Pa ne, ne v tistem ciničnem smislu, temveč dejansko. Zanj in za njegove fante. Da bodo tekmo podcenili. Poljaki so namreč tekmo vzeli hudo zares: najprej z obiskom na tribunah, nato pa z o(j)štrim pristopom, ki ga, kdo bi bil vedel zakaj, nizozemski sodnik Björn Kuipers ni ocenil za (pre)ostrega. Ampak nič zato, bolj so Poljaki grobo in na trenutke tudi nešportno tolkli po Slovencih, bolj so ti strnili vrste in pokazali najboljšo predstavo na prijateljskih tekmah po remiju brez golov na Švedskem.

V svoji oceni tekme s Poljsko na Malti se je namreč selektor (na koncu neusodno) uštel v tem oziru, da je to le »tekma za vas novinarje… lestvico Fife«. Bila je kar konkretno več od tega, saj je Katanec – poleg Poljakov, ki so se ornk potrudili, celo garali, da niso izgubili – lahko videl, kar smo opozarjali, namigovali ali pa spodbujali dalj časa. In ne, to nismo bili, ono, »mi novinarji«. Ne, želeli smo poudariti, da ima ta reprezentanca zelo globok kader, ker to ni več Slovenija 1.0.

Danes se ne čudimo več, ko Miha Mevlja podstavi nogo proti Poljakom, ko odloči Rok Kronaveter proti Slovaški, ko se v standardnega igralca prelevi Benjamin Verbič in odloči proti Malti. Slovenija nima le enega igralca, ki kreira, in ostale, ki garajo. Ni tako preprosto, čeprav bi posplošeno šlo tudi tako. Pa ni. Slovenija ima celovito reprezentanco, ki je končno sprejela, razumela in predvsem implementirala Katančeve želje – ta pa se je tudi nekoliko prilagodil po turbolentni jeseni

»Fantje so voljni, željni, imamo atmosfero v redu, to je najvažnejše. Upajo si igrati, tehniko imamo dobro in to je to, na kratko,« je Katanec povedal Anžetu Bašlju po tekmi v Vroclavu. Ni sicer mogel, da ne bi ob omembi turbolentnega leta (ki je bilo v tem kontekstu mišljena kot pregled ne zbadljivka) tudi medijev, vendar se je sam hitro preumeril tja, kamor vsi želimo, da bi šla slovenska izbrana vrsta. Najprej k napredku in nemara tudi/celo v Rusijo. Ta portal sicer še ne bi rad na to namigoval, toda po Litvi in Kamplu in vsem, kar se je dogajalo, se reprezentanca ni sesula. Ravno nasprotno. Strnila je vrste. Katanec največ prostora za napredek vidi v dobri fizični pripravi ne le za eno tekmo, temveč za dve v treh dneh, na kar poudarja od začetka in ga razumemo šele zdaj. Ko ima rezultat. In tega ima. O, ja.

Prejeti gol? Vreden take rotacije

Še leto nazaj bi se sklepna postava v obrambi – Koprivec, Sikošek, Mevlja, Delamea Mlinar, Jović – zdela… No, nihče ne bi niti pomislil na take kadrovske rošade. Ki pa to niso v slabem, negativnem ali podcenjevalnem oziru. Nak. Niti malo. Strokovni štab je dal prestavo višje, upa si več in je na Poljskem zaigral tudi na dušo tistih, ki ne opozarjajo zaman, da imamo kvalitetno prvenstvo. Če je davek rotacije v obrambi prejeti gol, tudi prav. Nič zato.

Vid Belec je znova pokazal, da smo narod vratarjev. Že proti Švedski in Turčiji je deloval, kot da ga vidimo večkrat. Pa ga ne, šele četrtič je stal med vratnicama in se tik pred menjavo izkazal s pravočasnim tekom iz vrat. Nekoliko bizarna je bila morebiti menjava z Janom Koprivcem, vendar če jo pogledamo iz demokratičnih vzgibov naj vsi dobijo priložnost, jo lahko podpremo, čeravno je bil tajming zelo spolzek: Poljaki so poslali svoja prva orožja, a več od dveh poskusov proti Koprivcu niso zmogli. Skratka, Jan Oblak ostaja prvi golman, tu ni nobenega dvoma, vendar znova vemo, da če iz katerega koli razloga ne bi (z)mogel stati med vratnicama, imamo več kot le suvereno zamenjavo.

Miha Mevlja absolutno, Boban Jović morda, Gregor Sikošek ne še

Štiri mesece časa je do prvega od treh najbrž odločilnih gostovanj v kvalifikacijski skupini. Prvi bo v Glasgowu. Da Škoti radi napadajo prek bokov, ve fuzbal zgodovina. Katanec bo imel gotovo nekaj dilem, saj je preizkusil zdaj neverjetno inflacijsko število bočnih igralcev. Pri čemer nihče ni »podbacil« ali resneje razočaral.

Niti Gregor Sikošek, ki je dobil celotnih 90 minut. No, ni pa tudi kdo ve kako navdušil. V prvi vrsti zato, ker ni zaustavil poljskega napada, ki se je zgodil zato, ker je bila leva stran na vrhu prazna in je Jasmin Kurtić izgubil žogo. Že Josip Iličić je parkrat lucidno pogledal, če »bo kaj prišlo iz leve«. Ni, Sikošek je morda dvakrat pokukal prek polovice. Sicer se po naši levi/poljski desni praktično ni igralo: do prejetega zadetka. Tam se je pokazalo, da Sikošek še nima izkušenj, kar je legitimni argument v njegov prid. In niti najmanj izgovor. Vprašanje, ki se poraja, je, zakaj se Katanec ni odločil za Erika Janžo, nekoč že reprezentanca (sicer kot člana Domžal), ki je letos igral na vseh šestih evropskih tekmah Maribora, pripravil, če se dobro spomnim, vsaj eno asistenco, in zbral 540 evropskih minut.

Prav leva stran obrambe bo pozicija, kjer se utegnejo lomiti Katančeve izjave. Dejan Trajkovski je proti Malti več kot le pokazal suvereno predstavo do nesrečne poškodbe ključnice. Odkrito je konkuriral za mesto z Bojanom Jokićem, katerega prednost so izkušnje in dobre obrambne predstave proti Slovaški in Angliji, toda Katanec sam črta tiste, ki ne uredijo klubskega statusa. In tega Jokić nima. Še eno leto tvegati… Trajkovski se je izkazal dovolj, vprašanje je le, ali mu Katanec po eni tekmi z Malto lahko zaupa.

Na desni strani je Boban Jović imel morebiti premalo prometa, a je zato večkrat upal čez polovico in skušal kombinirati, kolikor se je dalo, z Nikom Omladićem. Nejc Skubic gotovo nima zagotovljenega mesta, še posebej ne, ko se bo vrnil Struna, ki je zdaj manjkal zavoljo kartona. Če bo težava na bokih takšna, kot je bila tokrat – pomanjkanje prodorov in prejeti zadetek -, bo im Petar Stojanović, hočeš nočeš, še naprej nerodno štrlelo iz seznama redkih, ki bi nemara lahko bili v konkurenci, pa niso.

Miral Samardžić in Miha Mevlja sta poskrbela, da si je Boštjan Cesar dejansko lahko oddahnil. Imamo drugi štoperski par, kar se je po odhodu najprej Marka Šulerja, nato še Branka Ilića, zdelo zelo spolzko. Oba sta zdaj drugi in tretji štoper (poskusi z drugim Struno se zdaj zdijo kot zgolj to: poskusi), pri čemer se Mevlji pozna, kaj prestaja z Rostovom v ligi prvakov. Veliko. Njegov zadetek je bil iznajdljiv, borben in nekaj, čeasr od štoperjev nismo videli (izvzemški Cesarja) vsaj od časov Milinovića in Knavsa. Mevlja je sicer imel tam nekaj sreče, saj bi za tisto posredovanje z roko vsaj v Sloveniji dosodili penal.

Vstop Antonie Delamea Mlinarja bi lahko bil tvegan, toda Samardžić je potreboval počitek. Prejeti zadetek gre na dušo najprej Sikoška, nato pa Mevlje in Delamee Mlinarja, saj je Lukasz Teodorcyzk preveč zlahka prišel do žoge in strela. Resda je po golu v vroclavski megli in mrazu vse bolj dišalo, vendar zadetek je bil vendarle nekoliko poceni.

Vendar po drugi plati: čeravno so Poljaki pogrešali Lewandovskega, so imeli v konici napada precejšnje težave prebiti žilavo slovensko obrambo. In to je velik kompliment proti reprezentanci, ki je v velikem naletu in je za vikend pohrustala Romunijo ter poslala močna orožja za izenačujoči zadetek. Za slovensko igro je to lahko samo kompliment.

Sredina, čakajoč Kevina Kampla

Težko se je odločiti, kako oceniti predstave Reneja Krhina. Katanec (in njegovi zagovorniki) v njem vidijo DNK selektorja. Drži, gotovo, ampak vsaj nas Krhinov lahkotni videz nekoliko vara. Krhin nemalokrat nevarno (p)od(d)a žogo naravnost tekmecu, kar še ni tako usodno kot nato njegovo izpadanje pri branjenju, ko pogosto zaluta, zamuja ali dela prekrške v nevarni coni za strele proti vratom. Za svetovno prvenstvo Slovenija potrebuje več stabilnosti in gibljivosti na igrišču takrat, ko ima tak igralec žogo v nogah. Krhin boljše deluje brez žoge kot z njo.

Česar mu ne moremo zameriti, saj je ostal na sredini brez tistega, ki je imel rad žogo – Kevina Kampla. To vlogo je nekoliko, se zdi, prevzel Jasmin Kurtić, ki ima žogo precej raje, vendar še vedno točno ne ve (ali on ali selektor), kako globoko naj se brani in kako visoko naj napada. Proste vloge v sicer kompaktnem, na trenutke rigidnem Katančevem sistemu, načeloma ne delujejo – razen, nemara, pri Josipu Iličiću.

Še najmanj smo morebiti pogrešali Valterja Birso, saj je Nik Omladić dobro, garaško in z vidnim napredkom po odhodu iz Olimpije za to raven zapolnil njegovo mesto. Morda ni imel tako natančnih podaj ali prodornosti, je pa utrujal Poljake in zapiral mesto na svoji strani in je blizu tistemu, kar je v reprezentanci ohranjalo Andraža Kirma. Katanec ima, če nam je to všeč ali ne, takšne igralce raje. Reprezentančni nogomet se namreč od klubskega ločuje v tem, kar je prikazal Rok Kronaveter. Daleč od predstave proti Slovaški, ki se zdaj zdi bolj izjema kot pravilo, saj ni pokazal konsistentne predstave in se je začuda slabše znašel kot klubski soigralec Miha Zajc, ki je znova pokazal, da mu manjka tekem na takih nivoju. V Olimpiji si evropskih izkušenj letos ni mogel nabrati za več kot dveh bizarnih obračunov s Trenčinom. Vstop Aleksa Pihlerja, ki je bil tako kot Šporar vpoklican naknadno, bo, upamo, mariborskemu vezistu služil kot krona za njegovo noro leto, ki se je začelo v Zavrču in mladi izbrani vrsti.

4-6-0 ob takem Iličiću sploh ni napačna ideja

Da še kakega napadalca pogrešamo na spiskih pred zbori na Brdu, smo se že navadili. Da pa ni nobenega »pravega« napadalca v postavi, pa je relativna novost. Josip Iličić seveda ni in ne bo napadalec, a se je zdaj znašel sam na vrhu postavitve. Slovenija seveda ni »tista« Španija, da bi s 4-6-0 prihajala v navalih do zadetkov. Toda Katancu in njegovemu štabu sta se postavitev in osnovna ideja precej posrečila. Iličić je dobro pritiskal, sodeloval pri redkih protinapadih, se je pa poznalo, ko je želel spraviti žogo naprej, česaj prav ni imel več komu podati, kar je davek takega sistema. Toda za tovrstne izenačene tekme, kjer je posest zgoščena na sredini, se ta sistem sploh ne zdi napačen. In kot pravi Andrej Miljković v zadnjem Ofsajdu: saj tudi Roman Bezjak ni igral v napadu, prej Benjamin Verbič. Zato ni čudno, da je Katanec še posebej med tistimi, ki zavijejo z očmi pri vprašanjih o 4-4-2, sistemih in taktiki.

Zadetek, spet zgolj enega, a tokrat to ne more biti kritizirano, je Slovenija dosegla po prekinitvi in po še eni podaji Josipa Iličića. Kdo je bolj zaslužen za zadetek, se bolj sprašujejo na Poljskem, saj je Branko Zupan med polčasom v studiu Televizije Slovenija tokrat razumljivo, zgovorno in nazorno pokazal, koliko prostora je izkoristil prav Mevlja.

Andraž Šporar je dobil skoraj celoten polčas v konici, vendar je imela Slovenija takrat že lep čas vodstvo in nekoliko drugačno idejo (od Šporarjevih želja), ki pa je vendarle dopuščala odigravanja po bokih in prek protinapadov. Tu se je Šporar zdel nekoliko odrezan in nepovezan. Ta portal upa, da bo Šporar dobil vpoklic tudi v naslednji akciji, ko se bosta, upajmo, vrnila tudi Roman Bezjak in Robert Berič. Presežek napadalcev je nekaj, kar je Katanca »jezilo« le v Litvi, vprašanje pa ostaja, kakšen bo status Milivoja Novakovića, ki bi se, kar je najbolj ironično v vseh teh permutacijah in kombinacijah, nemara celo bolje znašel v konici napada: sploh ob predložkih, na kar so Slovence omejili strnjeni Poljaki.

Predvsem pa upamo, da bo v letu 2017 prostora za štiri napadalce na seznamu in da bo Josip Iličić padel v kvoto igralcev na sredini. Slovenijo bodo namreč v Rusijo pripeljale zmage, te prinašajo zadetki, te pa praviloma pogosteje zabijajo napadalci. Trenutno se po videnem spisek štirih imen zdi Bezjak, Berić, Šporar, Novaković. V vsakem primeru pa je obračun s Poljsko, v katerem ni bilo Oblaka, Cesarja, Jokića, Skubica, Birse, Berića, Kampla, Bezjaka, Trajkovskega, Črnica in zagotovo še koga, pokazal, kako širok bazen ima slovenski nogomet. In na to smo – poleg rezultat – lahko vsi zelo ponosni. Še posebej po takem letu.

15. novembra 2016
Pet ugotovitev: Malta – Slovenija [0:1]

Dobra plat: Slovenija v 2016 še brez poraza

En gol, tri točke, to je to. Osem pik skupaj, drugo mesto, čeprav še ne vemo točno, kako in kdaj se bo (še) poznal uvodni remi v Litvi. Ampak za zdaj je ocena res solidna štirica. Slovenska izbrana vrsta je za zdaj še povsem v konkurenci za Rusijo. Ker je, kar ni malo, brez poraza. Zdaj dobivata dodatno težo tekmi z Anglijo in Slovaško.

Okej, Slovenija je šla po dveh remijih [Litva, Anglija] in zmagi proti Slovaški zdaj še na Malto, tako da je bil ta dosežek [brez poraza] vsaj zaželen, če ne pričakovan. Pa daleč od tega, da je bila Malta švoh, nedorasel ali nekonkurenčen tekmec. Glede na padec slovenske igre po zapravljenih zicerjih, kar je Maltežanom ponudilo njihova dva zicerja, je 0:1 realen in delno tudi/celo (po)srečen rezultat.

Glavna prednost, ki izhaja iz »pratekme« z Litvo, vira vsega dobrega in slabega, Katančevega moštva v novem ciklusu je ta, da – ne izgubi. Najprej glave, nato še številk na semaforju. Tisti zaostanek v Litvi utegne biti nemara res ključnega pomena, o čemer je Katanec vztrajno ponavljal [in ima zdaj, retrospektivno, tudi vse bolj prav], vendar vsaj mi ne bomo pozabili dejstva, da se je z nepovezano in brezglavo igro četudi na umetni travi v zaostanek spravila reprezentanca sama, najbolj pa njen selektor, ki je očitno precenil sposobnosti nekaterih. Še zlasti za sodelovanje.

Toda odločilni zadetek na Malti, ki morda nima take teže kot tisti proti Slovakom – ti so s 4:0 povozili Litvo in zrelativizirali Katančevo mnenje o tekmecu, s katerim ima naša reprezentanca očitne težave -, je vsekakor velik napredek, saj je pri njem sodelovala kar četverica: Skubic, Iličić, Kurtić in strelec Verbič. Uigrana akcija, pospremljena v posnetku s kamero iz posebnega zornega kota, je pokazala, da fantje na Brdu ne igrajo le pepčka. Ne. Imajo ideje, ne igrajo le na navdih, na »dajte Iličiću«. Še zdaleč ne. Tekma z Malto res, niti malo, ni bila presežek, nakazala je povrhu predvsem na težave Slovenije, ko mora vnovčiti svoj… Okej, če že ne ravno pozicijo na lestvici Fife, ob katero se je znova obregnil selektor, pa vsaj svoj renome. Tekmi z Makedonijo in Litvo sta vsekakor nakazali, da se reprezentanca ne znajde najbolje proti na papirju »slabšim« tekmecem.

Slab(š)a plat: le pet golov v 2016 na osmih tekmah

Katanca gotovo lahko navdušuje, da ima Slovenija kar nekaj priložnosti. Res jih ni malo. Tekme Slovenije znajo biti tudi pestre, ampak bolj tiste, kjer igrajo vsaj z na papirju enakopravnimi. Imela je priložnosti proti Angliji in zapravila zicerja proti Malti. To se je vsekakor izboljšalo, toda učinkovitost reprezentance je sicer točkovno zadovoljiva, vendar je prav tukaj največ prostora za izboljšave. In sploh namreč ni nujno, da se bo vselej tako dobro izšlo, kot se je proti Angliji in Malti.

Slovenija je v letošnjem koledarskem letu zabila na osmih tekmah le pet zadetkov. Na kar štirih prijateljskih tekmah so stresli le mrežo Makedoncev, ko je na Bonifiki zabil odkriti Roman Bezjak po »periferni vid« podaji Benjamina Verbiča. In ta gol je prišel po že itak petih prijateljskih tekmah, na katerih reprezentanca ni zabila. Tekme s Severno Irsko, Švedsko in Turčijo so sicer bolj krepile moči na sredini in v obrambi, pri čemer je Milivoje Novaković zastreljal enajstmetrovko v Belfastu. V kvalifikacijah se je reprezentanca pobrala po zaostanku v Litvi, a sta bila zato strelca Rene Krhin po podaji s kota in v sklepnem naletu Boštjan Cesar, šesti najboljši strelec reprezentance vseh časov z desetimi goli (enako jih imata Tim Matavž in Primož Gliha). Proti Slovaški je zablestel s hitrim zadetkom po vstopu Rok Kronaveter. Joe Hart je poskrbel, da Slovenija ni zabila proti Angležem, Andrew Hogg pa, da ni dala še kakšnega proti Malti.

No, resnici na ljubo, kakor koli obrnemo, ima Slovenija v napadu težave. Ko to začudi Josip Iličić, gre pogosto v solo akcije. Kar je dobro in slabo hkrati. Golov pa ni. Okej, tista podaja Iličića po solo akciji proti Angliji, pa njegovo zapravljeno darilo zdaj še na Malti… Mu dajo tuhtati, kaj naj stori naslednjič: naj poda, upajoče, da bo kdo sploh »tam«, ali na silo pomeri? Potem so tu zicer Novakovića v Litvi, zastreljani penal v Belfastu in zdaj še zapravljeni zicer proti Malti. Slabo. Ja. Slabo. Vsi njegovi prejšnji goli gor ali dol. Slabo. Premalo. Prdvšoh. Kar se je pokazalo ob iskrivi, lucidni, luštni dvojni podaji ravno z Iličićem, ko je Novakoviću pošlo tudi nekaj lufta ali pa sreče.

Vstop Andraža Šporarja je pokazal, kaj in koliko lahko prinese mladost, čeravno Novaković skuša vse to nadoknaditi z vidnim trudom. Katanec veteranu namenja zavidljivo število minut [132] – resda je specifičen moment zaradi poškodb Romana Bezjaka [270 minut v kvalifikacijah] in Roberta Beriča [45 minut], toda že njegovi vpoklici, kjer po našem mnenju manjka vsaj en pravi napadalec, Iličić to pač ni, kažejo, da na Novakovića resno računa. Slej ko prej bo zanimivo videti, kakšne poteze bosta povlekla Katanec in Zahović: da, z njim, Novakoviću namreč poleti poteče pogodba z Mariborom, kjer se je na derbiju oddolžil za lanske zapravljene zicerje. Vpoklici Eneja Jeleniča, ki najbrž reprezentance ne bo nikdar več videl, pa se zdaj namreč zdijo zapravljena priložnost, ko bi priložnost lahko dobili drugi, ki se jim zdaj očita prav to: pomanjkanje minut. Katanec pa bi lahko bil tudi bolj konsistenten pri menjavah, saj je Novakovića – takšen je zgolj občutek – pustil v igri dlje kot je v preteklosti zlasti Berića.

Princip menjav, spremljanja igralcev, ponujanja priložnosti

Katanec in njegov strokovni štab sta imela doslej v kvalifikacijah nemalo (uspešnega) dela: nekaj zaradi poškodb, nekaj zaradi kartonov, nekaj zaradi šuma v komunikaciji. Katanec ima rešeno vsaj vratarsko pozicijo, čeprav je Janu Oblaku vnovič ena žoga nevarno ušla, Schembri pa je na njegovo srečo zgrešil, kot se je izrazil selektor, prazna vrata. Štoperski dvojec Cesar-Samardžić je počasi vse bolj uigran, čeprav je tokrat glavno vlogo moral prevzeti slednji (in to naredil z odliko), saj kapetan vse od tekme z Anglijo v klubu ni igral. Kar se je poznalo. Čeprav je Luka Krajnc navdušil proti Makedoniji, ga je Katanec zaradi pomanjkanja minut odpisal, in zanimivo bo videti [o tem beseda še kasneje], kako bo skombiniral štoperska para [najbrž dva?] proti Poljakom. Miha Mevlja je več kot le zanesljiva menjava, saj igra redno v ligi prvakov.

Prav kriterij »igra v ligi prvakov« Katancu dela preglavice na bokih. O katerih je sam spregovoril in nekoliko kontradiktiral samega sebe. Kako naj razumemo njegove mesec dni stare izjave tako o Petru Stojanoviću (poimensko) kot Nejcu Skubicu (posredno), da sta preveč napadalno usmerjena, nato pa po tekmi z Malto opozarja, pogreša in namiguje prav na – višek v napadu, ki bi ga bolje lahko ustvarjala bočna igralca. Dejan Trajkovski je imel do nesrečne poškodbe, ki očitno kosi na levem boku, res izjemno tekmo. Pozna se, da redno igra v Twenteju [letos že tri asistence na enajstih tekmah] in da je iz Domžal [če že v Mariboru ni mogel, kar je poleg Matica Črnica ena vidnejših zgrešenih ocen Zlatka Zahovića] ohranil svojo preudarno zagnanost, trmo, voljo in energijo na levem boku. Čeravno Bojan Jokić ne samo, da ni razočaral proti Slovaški in Angliji, temveč borbeno zaustavljal nalete, se ob težavah pri prenosu žoge v napad zdaj Trajkovski ponuja kot dobra in vsaj srednjeročna rešitev. Boban Jović je logična menjava (precej bolj kot Gregor Sikošek) in prav na »svojem« Poljskem bo lahko pokazal, če je še takšen, kot se ga radi spominjajo v Ljubljani.

Drugače je z Nejcom Skubicem, za katerega se je med tekmo samo zazdelo, da so mu te izjave prišle do živega. Te o »napadalni usmerjenosti«. V Vilni je začel tekmo in jo tudi dokončal, vendar imel precejšnje težave in bil vidno izgubljen. Zdaj se to seveda ni zgodilo, ker je bila tekma drugačne narave, toda Katanec se bo moral odločiti, kaj bi raje imel. Stojanović je za Nogomanio lepo rekel, da pri Dinamu (kot so tudi pri Mariboru) od njega takšno igro zahtevajo. Napadalno. Če bi mu rekli, naj se brani… Bi se branil. Nogomet ni uresničevanje glasbenih želja in ni demokracija. Morda je s tem Stojanović posredno želel povedati, da Katanec ne ve, kaj točno bi rad? Dva za enega ima nemara res v Stojanoviću vsaj po našem mnenju. Ne ravno kuponko fuzbal, ampak nekaj takega. Le priložnost, tako pravo, naj mu da. In ne, tekme, kakršna je bila tista s Katarjem, ne štejejo. Za tekme s Škotsko, Anglijo in Slovaško ter tudi Litvo so na bokih seveda drugačne zahteve in potrebe kot za tekmo z Malto. Toda ne razumemo, zakaj Katanec ne verjame, da ima prav tako celovite lastnosti v nekaterih igralcih.

Na sredini skuša Rene Krhin delovati še naprej, kot da ima vse pod kontrolo. Vsaj eno akcijo je Maltežanom ponudil prav on. Brez Kevina Kampla je težišče slovenske igre na njem, kar je nezavidljiva naloga, poleg tega za Granado, ki tako ali tako zgolj sodeluje ne pa tudi tekmuje v primeri division, ni igral po tekmi z Anglijo. Njegovo poskakovanje, občasno tudi »šetanje«, če želite, morda na oko ponuja sigurnost, vendar včeraj ni zmogel povezati igre in ob protinapadih tekmecev ni točno vedel, kam naj se postavi. Podobno je sicer veljalo tudi za Valterja Birsa, da se je še enkrat več/spet potrdila tista, da z Josipom Iličićem ne moreta biti hkrati na igrišču. Odvisno od tekme, že res, toda te »svobodne« vloge so zgostile igro pred golom, zadaj pa puščale precejšnjo luknjo, ki jo je še najbolje zapolnjeval Benjamin Verbič. Ta fant počasi postaja redni, gotovi, ziher člen moštva, kar mu daje prepotrebno samozavest, grizenje in uspešneje kot Krhin pooseblja Katančevo borbeno filozofijo.

Enako velja za Nika Omladića, ki je dobil že drugo zaporedno priložnost za svoje marljive predstave v nemški drugi ligi. In Omladić je vnesel nekaj stabilnosti, ki bi jo sicer pri menjavi z Birso lahko vnesla tudi Rok Kronaveter ali Aleks Pihler. Prav višek igralcev na sredini je nekaj, kar lahko razreši tekma s Poljsko.

Želje za tekmo s Poljsko

To bo najkrajša od vseh ugotovitev. Namesto resda povsem legitimnega pojasnjevanja (beri: jamranja) nad poškodbami (Bezjak, Berič, Kampl, Jokić, Trajkovski) in kartoni (Struna) se tekma s Poljsko ponuja kot nova priložnost za konec na koncu uspešnega leta, kjer se je zgodilo najbrž največ od leta 2010 in uvrstitve na SP. Ukrajina je pozabljena, četudi bolj zaradi odnosa selektor-mediji, uspešne kandidature Aleksandra Čeferina in – še najmanj zanemarljivo – zelo pestrega domačega klubskega dogajanja, toda obračun z vročo Poljsko, ki je v tem trenutku boljši tekmec od Slovenije, prinaša lepo priložnost za nove ugotovitve. In dobro popotnico za pestre volitve predsednika NZS, ki bodo 15. decembra. Kar ni nepomembno.

Andraž Šporar seveda za Katanca sploh ni bil izbira, temveč pomanjkanje le-te, toda na Malti je pokazal, da si kot član Basla, ki prav tako »igra v ligi prvakov«, zasluži večjo minutažo. Si. Pika. Da je Miha Zajc prerastel okvirje ne le Olimpije, temveč celotne slovenske lige, ponavljamo žal vnemar, ko gre za njegove minute v reprezetanci. Igralcu bi tako zrasla cena in možnost prestopa, od česar bi (pa pustimo zakulisje tega, kam dejansko naj bi bil šel denar od prestopov Olimpije) imel precej celoten slovenski nogomet. Za Roka Kronavetra se je že pokazalo, da lahko igranje v reprezentanci nanj dobro vpliva, poleg tega je zbobnal pravi evrogol prejšnji vikend proti Kopru in je povrhu – za razliko od Zajca – v letih, ko potrebuje še kako dobro tekmo za »zadnji veliki« prestop v karieri. Nasploh, to bi bila gladko ugotovitev sama zase, so lahko na svoje (preteklo) delo glede na prikazano zelo ponosni v Ljubljani (vstopa Jovića in Omladića) ter še posebej v Domžalah (začela sta Skubic in Trajkovski, ki je vnovič obudil tisti prestop Erika Janže, ki pa je začuda obvisel ob vpoklicu Sikoška).

Katanec je še na Malti povedal, da so prijateljske tekme bolj za nas novinarje, ker gre za lestvico Fife. Takšne izjave so tiste, ki so zanj spolzke in ki lahko predvsem škodujejo vsem tistim fantom, o katerih je našel tako lepe in izbrane besede po zadnji akciji, ko so vsi, tudi tisti, ki so vedeli, da ne bodo igrali, trenirali na polno. Tekma s Poljsko je priložnost za vse, hej, še za oba rezervna vratarja, zakaj pa ne, Robert Lewandowski gor ali dol. Prav na prijateljskih tekmah bi lahko Katanec zgradil celovito ekipo, vzdušje, podporo, timski duh. Pa ne zato, da bi potem peli nazaj grede Sivo pot. Ne. To pride prav v tistih trenutkih, ko vztraja pri nekaterih odločitvah (četudi za vsako ceno ali predolgo), pa ga na klopi soigralci vseeno spoštujejo, soigralce pa spodbujajo. Tako se zgradijo klima, dobro vzdušje, sodelovanje. Tekma s Poljaki je možnost, da se Slovenija prikaže v široki, razviti in kvalitetni luči, saj ima – če je Katancu to še tako težko priznati – sodeč po videnem v klubih kvalitetno zasedbo, vse tja do triindvajsetega igralca. In še čez.

Čas je za menjavo, tu ni nobenega dvoma

Tehnične težave, ki so poskrbele, da je morala Televizija Slovenija opraviti začasno menjavo, ko je Aleš Potočnik vse tja do 32. minute zamenjal Iva Milovanoviča, so pokazale dvoje. Prvič, kakšna razlika je, če komentator v živo, na stadionu spremlja tekmo ali če komentira iz studia. Preprosto ni in ne more biti enako: ne glede nato, kdo komentira. Ponudi se celo tista primerjava z lizanjem sladoleda čez »šajbo«. Tu ni nobenega dvoma.

No, drugič pa se je pokazalo, da bi bil čas za menjavo na komentatorskem mestu počasi že nujen. Javno se je namigovalo, da se bo Ivo Milovanovič, kar so potrjevali neuradno tudi njegovi sodelavci, po Euru 2016 upokojil. Kar ne pomeni (nujno), da Milovanoviča pošiljamo v penzijo. Sploh ne, denimo komentiranje tekme Srbije in Avstrije v prejšnji reprezentančni akciji mu je dodobra uspelo. Fajn tekma. Vendar ko je na Malti v živo ocenil, da zadetek Verbiča »ni sodil ravno med lepše«, se je zmotil. Se. je. Zmotil. Že res, da je estetika v bistvu okus in da so ti pri zadetkih seveda različnih, vendar zadetki s peto v fuzbalu praviloma (in če ima kdo rad dobra stara pravila, je to gospod Milovanovič) veljalo za presežek, prefinjenost, skratka Potezo z velikim p. Ne samo to, Poteza Verbiča je najprej presekala, nato pa še odločila tekmo. Evrogol morda res ne, lep gol pa vsekakor. Tu ni nobenega dvoma.

Televizija Slovenija se pri pokrivanju slovenske reprezentance meče na zobe konkretno pripravi in vse skupaj tako tudi izpelje. Finala lige prvakov gotovo ne pokrije tako, pa ne samo zato, ker nima tv pravic zanj. Iz reprezentance delajo produkt in jim to, v dobrem in slabem, uspeva. Se pa na trenutke zazna, da ekipa uredniško ni vodena celovito in da konkretnih notranjih debat morebiti ni. Nič ni narobe, da so mnenja o selektorju, igri, igralcih, menjavah različna. Hvala bogu, da so, toda težko se je znebiti občutka, da je precej samocenzure pri tistih, ki so na koncu – leteči reporterji – vrženi pod vlak. Veliki intervju Anžeta Bašlja s Katancem po tekmah s Slovaško in Anglijo, kjer ni bilo konec slovenskega fuzbal novinarstva, je namreč pokazal, da vlada zanimanje za kritično, poglobljeno vsebino, ki je lahko prestavljane na nov način. Če se na nacionalki govori že o pomlajevanju vrst in menjavi generacij, bi lahko to počasi storila tudi na komentatorskem mestu. Tu ni nobenega dvoma.

12. novembra 2016
Pet ugotovitev: Slovenija – Turčija [0:1]

Precej (bolj) navdušujoča igra…

Če je bila marčna akcija bolj toplo-mlačno preizpraševanje bolj “kaj zdaj” ne pa “s kom zdaj”, je bila ta pozno pomladna s Švedsko [0:0] in Turčijo [0:1] ne samo zelo koristna, temveč tudi vsebinsko konkretna in zdi se, da je Srečko Katanec vendarle popustil, poskušal in naredil nekaj potez, s katerimi smo se končno vsi lahko bolj posvetili fuzbalu, ne pa samo temu, zakaj nekdo (ne) igra. Seveda so nekaj k temu prispevale tudi poškodbe, zato je kljub zelo solidni igri proti Turkom in povrh tega še rezultatski uspeh proti Švedom [ti so, mimogrede, včeraj razmontirali Wales s 3:0] še vedno nad nami vprašanje, kaj bo, ko bodo vsi zdravi [ja, s tem mislim tudi na Andraža Kirma].

Prejeti prepoceni in prezgodnji zadetek bo zaslužil svojo ugotovitev, ampak po njem je Slovenija bila Turčiji vsaj enakovredna, delno tudi zato, ker so običajno vročekrvne Turke presenetili z bolj moško, trdo in grobo igro, ki pa so je vsi vajeni – razen italijanskega sodnika -, tako da je bila prava, konkretna tekma, prava generalka za jesenski začetek kvalifikacij za SP [zato pohvale NZS, da je izbrala takega tekmeca]. Slovenija zna zadržati žogo na sredini igrišča, če tega ne zna, ima tukaj Kevina Kampla, z naskokom najbolj suverenega, zagnanega in sposobnega nogometaša, ki vse bolj – že ob petju himne – postaja neuradni kapetan, na katerega se lahko vsi zanesejo. Kampl dokazuje, kakšna je razlika, če igraš za Bayer in resno konkuriraš za najvišja mesta v bundesligi ali če igraš v sredini ali spodnji polovici v Italiji. Žal. Tako je in to je vidno. Slovenija je, pavšalno gledano, znala sestaviti dve solidni tekmi, manjkal je le zadetek in malo več pazljivosti v obrambi [plavalo se je že proti Švedom, gol Turkov je bil tisto, česar Švedi niso zmogli]. Spodbudno za začetek kvalifikacij? Pa… Je.

… ampak letos so na štirih tekmah zabili le en gol

Slovenija ima, tu si ne moremo zatiskati oči, niti tega ne počne selektor, kronične težave z neučinkovitostjo. Lepe priložnosti, veliko držanje za glavo. Kar pa vsaj rojeva upanje. Hej, morda pa koga celo dobimo. Za zdaj še ne, ampak rojevajo se “mogoče”, “morebiti” in “morda”, namesto “eh”, “saj”, “itak”. Reklamam za glivice, luskavico in boleča kolena bi se lahko pridružila še ta: zabijte vendar ta gol. Okej, alarmantno resna kriza bi bila – in dovolj močan argument, da bi se selektorja lahko konkretno legitimno žagalo -, če priložnosti ne bi bilo, kot je bilo recimo na tekmi s Severno Irsko (0:1). Gol Romana Bezjaka proti Makedoniji je tako žal edino, kar je vknjižila reprezentanca na štirih prijateljskih tekmah in temu primeren je bil tudi izplen [zmaga, remi, dva poraza]. Če k temu dodamo še dejstvo, da je proti Ukrajini zabil samo Boštjan Cesar, ki je v minulih kvalifikacijah zabil še po en gol proti Švici (2:3) in San Marinu (2:0), je realizacija lahko resen problem. Sploh glede nato, da proti Švedom in Turkom ni bilo malo strelov.

Če je Bezjak dvakrat nastreljal Isakssona v Malmöju, se je tokrat v najlepši priložnosti, ironično, znašel Milivoje Novaković. Tisti penal v Belfastu in zdaj še ta refleksno odbojna priložnost… In bil bi le še dva gola do Zlatka Zahovića in bi vsi poškilili mimo, zakaj se ga tišči v igro in bi se s tem dejstvom ne samo sprijaznili, kdo ve, morda bi NZS izumila poleg #srcebije še bolj v oči vpadljiv hashtah #novinovarekord. Novaković je na stara leta postal postarani Gerd Müller tip napadalca, vendar ga je “killer instinct” očitno že nekje na Japonskem zapustil, kar smo lahko gledali to pomlad pri Mariboru, ko je takšne zicerje zapravljal enega za drugim. Lahko sicer pravi in se za Siol posipa s pepelom, da ni optimalno pripravljen, toda takšne zapravljene priložnosti imajo lahko tudi dolgoročne posledice – da ne omenjamo tiste v Lvovu, ko je prav tako zapravil zicer. Poleg dveh poskusov Jasmina Kurtića pa je to bilo to, Robert Berić in Roman Bezjak se še lovita, edina pozitivna uteha pa je tisti “če”, ko bo zraven znova Andraž Šporar. Ampak, ja, čeravno je na sredini bolje, je v napadu zdaj že resen problem. Sploh, ker bo prva tekma z Litvo, ko se pač pričakuje tri točke. Te pa prinaša vsaj en gol. In če Litva ne pade, gostovanje gor ali dol, se bo te zapravljene priložnosti vleklo na plano. Itak.

Prejeti gol posledica kombinacij v obrambi

Po odhodu Samirja Handanovića ima Slovenija nekaj težav s predložki, ko ni Boštjana Cesarja, pa s celotnim hišnim redom obrambe. Bodimo iskreni, vsaka turška akcija, ki je pokukala proti našemu golu, se je zazdela bolj nevarna od naših sveč in predolgih predložkov zlasti Josipa Iličića. Pa to ne gre na rovaš več kot le solidnega Vida Belca [ali Jana Oblaka, ki je v Belfastu preprečil še višji poraz], da je res škoda, ko imamo takšen presežek kvalitete ravno na vratarskem mestu. Pa dobro, saj tudi štoperji niso tako “švoh”: Miha Mevlja, ki bi lahko postal nova Katančeva tarča posmeha, je zelo solidno opravil svoje delo, če mene vprašate, je tekma s Turki pomaknila Aljaža Struno še mesto nazaj. Zakaj? Ker je Struna, ki sploh ni štoper po osnovnem poklicu, plaval že na Švedskem, tokrat pa ob povprečnem predložku kril bolj ali manj samega sebe, kar je hkrati počel še Jasmin Kurtić in Burak Yilmaz je naredil tisto, kar najboljše zna: stisnil nepričakovano komadčino.

Ko se bo vrnil Cesar, bo glavno vprašanje, koga dati obenj. Zelo se je izkazal Luka Krajnc [vprašanje, kakšni so načrti z U-21], tukaj je Miral Samardžić, odpisan ne bi smel biti niti Siniša Andjelković, pa zdaj še Miha Mevlja, poškodovan je Nemanja Mitrović… Tu nujnih težav ni. So pa, evidentne, na obeh bočnih pozicijah. Andraž Struna, ki ima težave z obvladovanjem žoge v reprezentanci, se je trudil v prvem polčasu, stal visoko, skušal kombinirati s Kamplom in imel dober polčas. Vendar na desni strani je konkurence veliko, ni pa še nihče ultimativno prepričal, še najmanj poškodovani Petar Stojanović, ki bi po neki fuzbalski logiki moral biti prva izbira, a je tu še Nejc Skubic, Katanec pa je videl, v kakšni formi je Boban Jović: za prvo postavo še ni.

Je pa kriza na levi strani, pa ne zato, ker bi Bojanu Jokiću, tokratnemu kapetanu, manjkalo kvalitete. Sploh ne. Jokić se je vnovič borbeno izkazal, za prav zelo solidno oceno, skušal je v prodore, dal dobro, kleno, fejst izjavo po tekmi o sposobnosti reprezentance, tako da bi veljalo še poskusiti z njim, sploh v trdih tekmah. Smo pa ob levi bok, če se odpre prostor. In tu bo štab moral najti kakšno rešitev, da ne bo potem tekla voda v grlo, če se Jokić poškoduje, dobi kartone ali si ne najde kluba. Vsekakor pa se bo moral Katanec odločiti za četverico, ki ji lahko zaupa, da ne bo prejela takšnih golov, kakršen je bil tisti fliper kičkuglasti v Belfastu in zdaj še to cincanje proti Turkom.

Koga na sredino?

Tekma s Turčijo je najprej pokazala, da reprezentanca ne stoji in pade z Renejem Krhinom. Iskreno? Blaž Vrhovec je po tak-tak predstavi s Švedsko odigral zelo solidno partijo v Stožicah, da je lahko še posebej Mariboru žal, ker ga ni pripeljal iz Celja. Kurtić ima še vedno preveč težav z napakami v obrambnih nalogah, da bi odtehtala njegova dva zelo solidna, še najbolj nevarna strela – sploh zato, ker ne gresta v gol. Zato je potem enačba jasna: Kampl = sredina. Da, pogrešan je bil Rok Kronaveter, ki bi raztegnil sredino, šel po levem krilu. Prav tako si še vedno nismo na jasnem, kam z Josipom Iličićem, ki po Švedski ni imel svojega večera, zato bi ga veljalo zamenjati z Miho Zajcem še prej. Ni namreč res, da je edina legitimna konkurenca Jojotu zgolj in samo Valter Birsa, katerega proste strele in predložke, bodimo iskreni, smo kar precej pogrešali v prvem polčasu, ko se je iskalo glavo Berića in Bezjaka.

Slovenija trenutno lažje igra z bolj gibljivimi napadalci a la Berić in Bezjak, ki sta, četudi manj nevarna [če odštejemo resno priložnost z glavo ravno Berića], imela več od igre kot Milivoje Novaković, zaradi katerega je moral Benjamin Verbič precej več teči, iskati prostor in je nepotrebno trošil energijo, medtem ko je Novaković čakal na priložnost, jo dočakal in zapravil. Slovenija lažje funkcionira s povezano igro, hitrimi preskoki, prodori in igro po tleh, ki jo zdaj Katanec tako čisla. Zato potrebuje takšno kombinacijo sredine in napada, pa naj bo to bolj prožni 4-3-3 ali centralno usmerjeni 4-2-3-1. Katanec je to pomlad uspel najti igralce, ki znajo zadržati posest. Zdaj bi bilo fino, če najde način, kako spraviti žogo do gola, pa ne samo tako, da se priložnost ponudi “slučajno” in se potem napadalcem zašibijo kolena. Dva tedna treningov sta se zelo poznala, reprezentanca je zadihala skupaj in dobila tudi podporo javnosti, ki zaploska, ko dobi priložnost Jure Matjašič, ki je do reprezentance prišel prek – Zavrča. Zasluženo? Ja.

Mediji 1 – 0 NZS

Že bentenje čez organizacijo tekme, ko je nekomu padlo na pamet, da je v nalivu predčasno zaprl polprazno garažo, kaže, da NZS še vedno ni prišlo v kri organiziranje tekem v Stožicah. Ki so bile, to moramo poudariti, tokrat zelo solidno zapolnjene: 7.209 gledalcev za začetek junija je sicer še daleč od odličnega [za to bi morale biti take tekme v petmestnih cifrah]. Toda kakršna koli številka, tudi če bi bila petmestna, bo vselej imela estetsko napako: za golom. Če so Turki imeli štiristotnijo zvestih privržencev, se NZS, ki tako rada govori o navijačih, še vedno ni resneje in z rezultati lotila izginulih združenih slovenskih navijačev, za katere očitno misli, da se bodo vrnili sami po sebi – da se niso niti, ko je šlo prekleto zares, je pokazala tekma v Ljudskem vrtu z Ukrajino.

Da se tudi mediji v našem fuzbalu spreminjajo, pa je poskrbel Urban Laurenčič, ko je direktno vprašal in, najbrž nevede, seznanil Katanca tudi z govoricami, da naj bi se NZS pogovarjala z Ediyem Reyo. Katanec, ki mu vidno neko svetuje glede medijskih nasvetov, je povedal zelo iskreno, da lahko mesto tudi odstopi ter se na ta račun tudi pošalil, kar je delna zmaga tudi za selektorja, ki je imel prav z mediji takšne težave [in jih pred tekmami še vedno ima, ta del še mora izboljšati]. Edina, ki je v tem izgubila, je NZS, ki ne zna skomunicirati želja svojega predsednika, predčasno utišati govoric o Reji, ima tiskovnega predstavnika, ki na elektronsko pošto odgovarja z veliko zamudo. Do sedaj so bili mediji do tega obzirni. Težava je, da ljudje niso.

6. junija 2016
Pet ugotovitev: Švedska – Slovenija [0:0]

~~Mladi vs. Stari~~ = Boljši vs. Slabši

“Čaka nas še zelo veliko dela, da bomo imeli novo jedro reprezentance. Začel se je proces formiranja neke nove izbrane vrste, ki bo trajal več tekem,” je glavna ugotovitev, ki jo prinaša remi s Švedsko (0:0). Morda tekma, težka, klasična prijateljska, naporna, a tudi dokaj dinamična, sama po sebi ni prinesla toliko v smislu ene tekme, smo pa lahko videli, da tisti, ki jih je še pred tekmo Katanec označil za “škodljivce”, pač vidijo nekatere stvari razumljivo drugače od selektorja. Ker smo pač v državi z dvema milijonoma selektorjev.

Toda tudi Katanec po obračunu, ki je tako rezultatsko kot po igri zelo dobra spodbuda za naprej, ni mogel mimo nekaterih dejstev. Obramba je čisto okej funkcionirala proti trdim, surovim in komolčastim Švedom. Luka Krajnc že v mladi reprezentanci dokazuje, da bo imel Boštjan Cesar, ki smo ga pogrešali še bolj v napadu [skok] kot obrambi, več kot le legitimnega naslednika, Aljaž Struna je bil dokaj soliden v prvem delu, nato malo padel, a se je vnovič častno žrtvoval za skupno dobro. Zelo solidna je bila sredina, a je Kevin Kampl v drugem polčasu [kot proti Ukrajini] spet igral sam, ko se je Rene Krhin povsem izgubil in ni zmogel zadrževati Švedov kot destruktor – vloga, ki jo Katancu težko izpolnjuje. Rok Kronaveter je debitiral naravnost očarljivo, da je bil razgiban še Josip Iličić, prostor pa sta spredaj dobila žrtvujoči Robert Berić, ki je priložnosti prepuščal v sami špici Romanu Bezjaku, ki je imel dve krasni priložnosti, a žal ni šlo. Če smo iskreni, veliko manjkajočih nogometašev nismo niti toliko pogrešali, niti Jana Oblaka ne, saj se je Vid Belec v treh situacijah več kot izkazal.

Tako smo ugotovili, da ne gre toliko za golo pomlajevanje ekipe v smislu EMŠA. Prej gre za to, kdo je česa sposoben. Bojan Jokić se je požrtvovalno boril, vendar Slovenija je bila zaradi njegove kondicije [ali pomanjkanje le-te] ob levi bok. Ni res, da ni rešitev na levem boku. Da nimaš rešitev, lahko rečeš, ko tam igra… Golman [mimogrede, situacija z Jokićem spominja na tisto z Alešem Mertljem v letošnjem Mariboru]. Kronaveter, Bezjak, Krajnc, delno Skubic, Belec… So zdaj že več kot le izjeme. So dokaz, da imamo širino v kadru. Že res, da selektor pravi, kako daje priložnost toliko novim reprezentantom. Ampak končno smo lahko videli, da če ne gre, pač ne gre. In da če gre, imamo zelo gibljivo, stabilno in povezano “ekipco”, kot se je izrazil selektor.

Kronaveter pokazal Kurtiću, dokazal PLTS

Še v Velenju je med slavjem Olimpije Rok Kronaveter kar neposredno pisnil. Da je do zdaj praktično že obupal nad dejstvom, da bi ga bil selektor poklical. “Če me do zdaj ni…” se je zamislil najboljši nogometaš Prve lige Telekom Slovenije. V kakšni drugi situaciji, če bi Slovenija recimo šla na EP, bi Kronaveter v sekundi oplel. Začuda ne pri Katancu, ki po taki zlasti spomladi vezista Olimpije ni mogel pogledati mimo. In Kronavater se je oddolžil ne le njemu, temveč celotni ligi. Za tiste, ki spremljamo podrobno PLTS, se lahko Kronavetru le zahvalimo. Dokazal je, da je PLTS čisto okej liga, v kateri lahko v eni sezoni sestaviš sebe, svojo igro in svojo prihodnost.

Sam je s šmekom in pristopom praktično pokazal, da ni pomembno, kje igraš, temveč kako igraš, s čimer je imel selektor vnovič krčevite težave v zadnjem letu. Nejc Skubic je recimo na drugi strani pokazal, da selitev v tujino še ne prinese sama po sebi boljših tekem, da se nam je kar precej zakolcalo po Petru Stojanoviću. Kronaveter je bil gibljiv, zapiral prostor in odpiral prodore. Ko ga je zamenjal Jasmin Kurtić, pa smo videli, kje je reprezentanca tanka. Nedojemljivo je zlasti to, da se Katanec lažje prilagaja pri štoperjih in celo golmanih kot pa sredini, v katero tako verjame. Ampak… Počakajmo za sklepno oceno o sredini še na tekmo s Turčijo.

Staroselci. Veterani. Zacementirani.

Če Srečko Katanec išče poslovilni moment, taki, pravi, za Milivoja Novakovića, bi bilo najbolje, če bi organiziral prijateljsko tekmo z Nemčijo ali Japonsko in zdravo. V Kölnu ali na Dajnem vzhodu. In zdravo. Ne vem, kaj točno želi selektor ugotoviti z napadalcem, ki je v Mariboru na sicer štirinajstih tekmah zabil sedem golov [dober koeficient], a kaj, ko je zapravil največje priložnosti, zgrešil kar nekaj zicerjev, tudi onega proti Kopru, po kateri ne bi prišlo do slačenja dresov ipd.

Nihče noče Novakoviću jemati njegovih golov in njegovih zaslug. A te so, bodimo iskreni, iz nekih drugih časov. Razumem, da gre čas dandanes hitro dalje, ampak od svetovnega prvenstva v Južni Afriki je vendarle preteklo že šest (!) let. To je v fuzbalu cela večnost. In če je Novaković, ki je v odnosu do soigralcev očitno pozabil, da je zastreljal penal proti Severni Irski, lahko le krilil z rokami, ko je želel v napadu pokazati, kako “smo to včasih počeli”, se je Jokić boril v obrambi, še bolj pa sam s sabo, ko je raje pomagal štoperjema, kot da bi pobegnil po sredini.

Zato je težava pri Katancu ta, da vsi čakamo, kdaj bo “spregledal”. Razumem, da težko menja svojo nrav. Vendar počasi bi bil že čas, da poskusi še s kom drugim kot s Skubicem na desnem boku in da proti Turčiji za več časa kot le šest minut preveri, kako bi sredina funkcionirala brez Reneja Krhina. Da se ne bo potem klicalo Daliborjev Stevanovićev ali upalo, da bo Jasmin Kurtić kar naenkrat v reprezentanci pokazal tisto, česar očitno ne zmore.

Boljši PR, boljša energija

Anže Bašelj, ki se je nekje v zadnjih dveh letih prelevil v prvega fuzbal terenca nacionalke, je dobro opazil na treningu v Malmöju, da je na tribuni tudi “skrivnostni dvojec”. Zakaj je tam? Bojda skrbi za boljšo energijsko pripravljenost in pozitivno vzdušje. Pri vsem, kar ima NZS, naj ima še to, ker je absolutno nujno. Ab-so-lut-no. Nu-jno. Naj stane, kar hoče. No, dokler ne gre za šamanstvo, šalabjzerstvo, bioenergetski nateg ali kaj podobnega, kar zna zasenčiti osnovno bistvo.

Ampak če je pred tekmo še selektor, ki ga ta tekst pač še vedno čisto preveč omenja, da upamo, da bo kmalu tega manj, govoril o “škodljivcih”, ki to seveda nis(m)o, je bil v zelo dolgem intervjuju po tekmi odkritosrčen, bolj umirjen, ne sicer še spravljiv, ampak zavzet in poslušljiv. “Merodajnih je le 60 ali 65 minut na prijateljskih tekmah, potem smo opravili številne menjave. To je lepa popotnica za naprej. Imamo dobro atmosfero, fantje delajo zelo dobro. Ne zatiskam si oči, da je Švedska igrala brez Ibrahimovića,” je izjava, kakršno bi si lahko samo narisali še jeseni. Seveda je pripomoglo tudi dejstvo, da je Slovenija iz gostovanja z na papirju kar dokaj boljšo reprezentanco prinesla vsaj remi. Že Turčija bo nov boj, vendar Malmö je po dolgem času nekaj, kar prinaša dovolj pozitivnih izhodišč, da bi lahko NZS računala tudi na boljšo podporo v Stožicah. Kot smo pisali že v preteklosti: primarno pa to prinašajo dobri rezultati.

(Ne)pripravljenost TV Slovenije

Ravno včeraj dopoldan je priletelo PR sporočilo, ki je razkrilo, kaj bomo gledalci na nacionalni televiziji videli v novem velikem fuzbal projektu: Euru 2016. Khm. Pa smo tam. Težava nacionalke, ki jo je fuzbal v novem tisočletju ujel povsem nepripravljeno, je pri tem, ko se drži enih in istih imen, da tudi ta imena, ki se hkrati starajo in so že fasali vsak svojo oznako, da ima preprosto premalo nogometa za tako velike hece. Ker Euro je za TV Slovenija, ki je letos dobila lekcijo iz fuzbala, kako se dela domači fuzbal oziroma jo dobiva že lep čas od športnih televizij, pač prevelik hec.

Najbolj boleče se to pozna pri komentatorjih. Urban Laurenčič komentira naveličano, znucano in vsakič znova se nam zdi, da od zadnjega prenosa kaj veliko fuzbala ni videl. Tako da dobro komentira za tiste, ki so na fuzbal približno tako mahnjeni kot on. Spremljajo, ne pa v nulo. Kar se je poznalo, ko so Švedi igrali zelo moško, tudi čez mejo, vendar kričanje in začudenje Laurenčiča je porodilo vprašanje, ali je komentator pozabil, da je nogomet pač kontaktni šport in da tudi naši [recimo Jokić] niso bili povsem nedolžne ovčice. Tako se je v drugem polčasu Laurenčič ne samo izgubil v onaniranju na Zlatana Ibrahimovića, ki ga imajo, najboljšega strelca Švedi seveda radi, a so tudi nacija z drugim in tretjim mestom na SP, česar komentator ni omenil, temveč je tudi komentiral kot tisti derbi navijač, ki pride pač samo na večje tekme.

Ker je nogomet pač tako popularna stvar, da ne moreš dati glave v pesek, se skuša nacionalka na glavo vržti na prav vsaki reprezentančni akciji, da ob vseh prispevkih in kvizih in prepevanjih izpadejo… Smešno. Dobro je, da so se dokončno odločili v minulih kvalifikacijah za Nenada Protego, ki ima dober stil, in Branka Zupana, ki tehtno govori, in pri tem vztrajajo. Vsaj nekaj. To je naše in zdravo. Sploh Zupan je vse bolj artikuliran, a ga še vedno zafrkava premedel stil. Je pa dejstvo, da bo nacionalka po zares slabem svetovnem prvenstvu tako vnovič na največji sceni pokazala, ali se je kaj naučila iz številnih kritik, jih sprejela in se zavedala, da je fuzbal pri nas pač zelo gledan. Zadnje reprezentančne kolobocije, ko so se komentatorji v že itak maloštevilnih tekmah preštevilno menjavali, so pokazale, da se niso.

31. maja 2016
Ljudski, Ljudski vrt

No, to pa je presenečenje. Aha. Je. NZS se je odločila in dodatno kvalifikacijsko tekmo za Euro 2016 z Ukrajino premaknila/dala v Maribor. Ljudski vrt, torej. Ker je tam padla Rusija? Tudi, jasno. A stadion seveda sam po sebi še ne zagotavlja uspeha.

Dado Pršo je pljunil tisti gol za Bežigradom, ko je Bojan Prašnikar predvideval, da bo 1:1 iz Zagreba zadostovalo za pot na Portugalsko. Ma, jok. Ni. Bežigradu je v tretje spodletelo. Ali pa je manjkal tisti nori element, ki sem ga vsaj sam videl v živo. Oba. Razpaljotko Mileta Ačimovića proti Ukrajini s polovice in tista najboljša podaja proti Romuniji, ki jo je Milan Osterc kadarkoli ponudil. Tekme z Romunijo se spomnim po snežaku, ki smo ga naredili na bencinski na Dunajski nasproti stadiona. In po pretepu med Zdravljico med navijači.

Kot se tudi nore tekme z Rusijo v Ljudskem vrtu, v prvi vrsti na vzhodni tribuni, ko se mi je zdelo, da lahko Pavljučenka in druščino primem za dres in pomagam našim. O, ja. Kakšen dan. Bog je. Navija za Slovenijo. Zdaj v ljudskem, Ljudskem vrtu. Evo, zdaj pa pet ugotovitev ob tem, da je NZS izbrala Ljudski vrt.

Ljudski vrt: boljše vzdušje in/ali boljši rezultat
Dobro, proti Rusiji je res bilo neponovljivo. Ob prihodu na stadion si dobil občutek, pismo, ratalo nam bo. Mišo Brečko bo zgazil onega Žirkova ali kaj je že bil. Dedić ga je maznil, Handanović sanjsko branil in, e, šli smo na Euro. Kar pa ne pomeni, da se vzdušje naredi, ono, samo po sebi. Slovenija nima bundeslige mentalitete. Morda tega ne razumeta ne Srečko Katanec ne NZS. Lahko pa vidita, kaj piše Slavko Jerič [MMC RTV Slovenija]. Da ima Slovenija boljši izkupiček v Ljudskem vrtu.

Cena karte: 28 EUR
To ni malo. Še zdaleč ne. Sploh za vzhodni del države. Je, nenazadnje, skoraj dvakrat več kot za tekmo z Litvo. Pri čemer seveda to ni en in isti šmorn. Če bi igrali z Gibraltarjem za Euro, bi bila cena karte razumljivo višje. Za Mariborčane, od katerih se seveda toliko bolj pričakuje delež pri vzdušju, bo to velik zalogaj, a saj veste, pravi navijači menda vedno nekje spraskajo tisto zadnjo kinto za fuzbal se vedno najde. Ima se, može se? Mogoče ja. Nekje je pač NZS moral skompenzirat tistih 3.699 sedežev razlike.

Družinska karta: 20 (odrasli) + 10 (otroci do 14.)
Če kaj, je NZS zadela v polno z družinskim sektorjem. No, saj to si je zmislil Michele Platini, a pri nas je družino, prosto po Andreju Staretu ob vsaki prižgani baklji (tudi ob tistih, ki ne letijo na igrišče), iz stadiona pregnalo huliganstvo. Kar delno seveda drži, delno pa tudi ne. Cena kart ni nepomembna, kar so te dni pisali v Mariboru, ko so videli, da so karte za derbi v Ljubljani po 15 EUR [sicer so na voljo tudi vstopnice v Vijol’čni bajti po 5 EUR]. To je, za primerjavo, trikrat več, kot je veljala cena vstopnice v soboto na Areni Petrol v Celju. Ampak, če kaj, so družinske karte res top pogruntavščina.

Združeni slovenski navijači
Ja. Tu pa je težava. Če odštejemo tiste tradicionalne in vestne transparente (Japodi, Brkini za Slovenijo ipd.), je beseda združeni slovenski navijači že nekaj časa oksimoron. Ravno za golom, bodisi na jugu Ljudskega vrta ali severu Stožic, ponavadi zevajo prazne vrste stolov. Zgodba ima seveda doooolgo in siiiiivo brado, še tam, iz prvih Katančevih časov in zgodb, kdo je šel v Korejo in kdo ne. Pri čemer Katančevo ubadanje z žvižgi, ki jih je poslušal ravno v Ljudskem vrtu po Estoniji, ali pa retorično spraševanje, čemu z avtom v San Marinu, da se po dvajsetih Ampak to ni pomembno. NZS in navijači bi počasi lahko našli neko soglasje, koreografija pa bi bila skoraj nuja – da ne bo le, ko igramo s kom iz prvega bobna (a la Anglija). Če kaj, potrebuje reprezentanca ravno zdaj podporo. Kot je rekel že Boštjan Cesar: podprite nas. Bomo. A slej ko prej bo NZS morala stopiti bližje navijačem. In oni zvezi. Največ lahko pri tem naredi dober rezultat. Vsi si želimo, da bi našim uspelo. Takrat bo tudi hešteg #srcebije res imel smisel.

Končno boljši PR
Vprašanje, če bi se NZS odločila za Maribor, če ne bi bilo kavč selektorjev, MMC-ja, twitterja, facebooka in drugega… S tem je NZS pokazala, da posluša navijače. Ker nujno rabi boljši PR, kar je zdaj končno slišati tudi pri selektorju Katancu. Ki se seveda predrkavamo drug drugega in tekmujemo, ker smo Mariborčani baje vnaprej zafrustrirani z Ljubljano in Stožic, kamor navijači Maribora številčno hodijo na vsaj dva derbija letno, medtem ko Ljubljančani baje radi rečejo, da smo Mariborčani zafrustrirani zaradi Ljubljane. Ni pomembno. V torek, 17. novembra, bomo vsi Slovenci. Mi, Slovenci.

Vstopnice gredo v prodajo 2. novembra ob 12. uri. Več tukaj.

20. oktobra 2015

Oznaka: slovenija

Srce

Pet ugotovitev: Poljska – Slovenija [1:1]

Pet ugotovitev: Malta – Slovenija [0:1]

Pet ugotovitev: Slovenija – Turčija [0:1]

Pet ugotovitev: Švedska – Slovenija [0:0]

Ljudski, Ljudski vrt