Oznaka: slovenska reprezentanca

  • Oni pa še kartajo!

    Oni pa še kartajo!

    Oni pa še kartajo. Da bo ja še bolj napeto. Ker kot da ni dovolj.

    Klemen Prepelič je pred kamerami zgledal resno zdelan. Kaj zdelan. Zgaran, povožen, »fertig«. Kot da bi Španija povozila Slovenijo, ki da je dobila Američane v četrtfinalu in gremo domov. »Ne, da je veselje zadržano,« je rekel v mikrofon TV Slovenija v Tokiu. »Ful sem utrujen.« Kot da se bo zdaj, zdaj vlegel.

    Nato je dobil še vprašanje za torkovo četrtfinale: raje Italijani ali Nemci. Prle je deloval, kot da je samo še potreben masaže, postelje in prostega dneva. »Edina želja je, da ostanemo zdravi,« je še dahnil. In postal. Za hip. Ne zato, ker bi moral prijaviti še kaj smešnega. Čeprav je to on. Prle, ki zadeva trojke »s parkinga«. Prle, ki se vedno reži. Klemen Prepelič Prle. Postal je, pa prijavil. Ne, ker mora, ne, ker je prav. Ampak ker lahko.

    »In da bom imel še jaz danes malo sreče pri kartah!«

    Nasmeh, vreden vsaj četrfinala, čeprav se je bleščal kot medalja.

    In oni? Ah, oni. Ja, oni pa še kartajo. V prostem času. Za zabavo. Ker jim ta triler, imenovan košarka, pač ni zadosti. Oni kartajo, da je še malo bolj napeto. Pa snemajo, kdo bo na treningu žogo čez celo igrišče brcnil v koš. Ja, brcnil. Ne, preden vprašate, ni Luka Dončić. Nogometna zveza Slovenije je na spisek dodala Eda Murića. In Dončić? Ker on te bo namazal v pingpongu. Njim je vse to fajn. Nikdar dovolj. Njim. Skupaj. Množina.

    Dihamo? Še dihamo? Komaj, samo po zmagi… Taki zmagi? Vsaj ne sopemo. Bila je ena tistih tekem, saj vemo, kakšna. Tekma, ki je prestavila nedeljska kosila. Tekma, ki je v nedeljo preganjala sobotnega mačka. Tekma, ki je donela v kampih, apartmajih, hotelih, stanovanjih, hišah.

    Gledaš, za vsak slučaj preračunaš, kam bi zabrisal tv skozi okno. Hkrati pa še veš in nekje globoko v sebi upaš. Da kaj pa če. Čeprav pregovor pravi, da je upanje tisto, kar te ubije.

    Gledati tekme slovenske košarkarke reprezentance je zabavna reč. Dokler ni. In predvsem, kadar gledamo te tekme, kakršna je bila ta še sveža s Španijo, v bistvu ne gledamo v ekran. Gledamo v ogledalo. Povej mi, kaj komentiraš, in povem ti, kdo si. Kdo od nas ni bentil? To ni vprašanje optimizma in pesimizma in koliko vode, da je v kozarcu. Kozarec je že odletel v steno, samo v bistvu ni, če pa bi, ga takoj zložiš nazaj in se opraviš, ker veš, prekleto veš, da ni konec. Ne samo dokler, kakor rečejo v operi, debela gospa ne zapoje, ne dokler ni zadnje sirene, ne vse do tedaj, doklej nisi prepričan, da res ni več možnosti.

    Slovenija ima, vsaj v košarki, še vedno nekje možnost. Kako, od kod, saj niti ne veš. Končno malo prednosti, vsaj piškava točka bolje kot nič, pa kar naenkrat spet zaostanek. Ko stiskaš pesti, grizeš nohte, preklinjaš komentatorja, sodnike, trenerje, košarko, vreme, se skoraj skregaš z vsemi okrog sebe in še s sabo, pa je zaostanek izničen, zdaj bo, zdaj nam bo uspelo, skupaj, v prvi osebi množine. Pa spet nove trojke, novi favli, nove izgubljene žoge. Začetek prve četrtine slab, začetek tretje še slabše.

    In Luka Dončić, fant, s katerim smo zmagovalci še, ko jemo isti sendvič kot on, je imel relativno slab dan, čeprav njegov slab dan je tak, da ima tri osebne napake v prvi četrtini, pa doseže dvojni dvojček nekje nevidno vmes, ker pobere vse skoke. ena podaja več, pa bi imel trojni dvojček. Ampak saj je rekel, da ni šel v Tokio po rekorde. Osebne gotovo ne. Podajal je, ker mu kaj drugega ni ostalo. Španija je skušala narediti vse, da bi nekdo pri nas dobil potrditev, da brez pravega Dončića ne more Slovenija premagati niti Madžarske. In so naredili vse. So. Dejansko. Samo potem je bil čas, da najdejo svojega Dončića.

    E, ko je šlo najbolj zares, ga niso našli. Večni čudežni deček Ricky Rubio je zgrešil ključne mete. Saj vemo, tiste, ko zapremo oči, ker si tega ne bomo delali. Ne bomo si delali grdo, ne? Saj slišimo, ko pade v mrežico. E, ni.

    Slovenija pa ni našla novega Dončića. Ni ga rabila. Ker Luka Dončić za to reprezentanco je, pa naj bo tak kliše, stereotip, arhetip, karkoli že, slovenski Luka Dončić je celotna reprezentanca. Žiga Dimec je danes vsem tistim, ki so s prstom kazali nanj, da kot orjak ne more niti »kucnit«, pokazal, da ne le, da zna zabiti, ampak da si lahko gremo to vrtet. In da doseže koš, ko je najbolj treba. Morda Jaka Blažič ni imel dobrega dne v napadu, ampak v obrambi je šel Špancem strahovito na živce. Pa vsi odprti meti, zgrešeni na obeh straneh, ko smo mislili, da če ne bo trojk, vsaj ne toliko kot španskih, nimamo kaj upati na zmago.

    Pa smo upali. Nekako, nekje. Po dveh tako suverenih zmagah nad Argentino in Japonsko, ko je bila glavna dilema, no, vsaj na koncu, bili sta konkretni tekmi, kdo bo dal za rundo, ker je dosegel stoto točko. Potem pa pride taka tekma. Kot je bila ta s Španijo. Kot da bi vedeli, da nam Španci, ki so nas povozili na poti do groznih kvalifikacij za SP, kjer se nam očitno niso povsem oddolžili za polfinalni poraz v Beogradu 2017.

    Bila je… Evropska tekma. Na taki tekmi ne moreš prodati hot-doga, skočiti po pivo, poklicati kolega. Ali likati, obešat perila, čeprav, ko je sila, ko je tako napeto, nekateri gremo obešat perilo. Vsaj vmes, med minuto odmora, medtem ko veš, da bodo sodniki šli gledat tv in bodo poskrbeli, da ti ne boš več gledal tvja.

    Nak, še tvitnit nimaš časa. Hop, pa je že spet nekaj narobe. Pa favl. Pa avt. Pa se žoga odbije narobe. Pa prestop. Pa prosti met ne gre not. Pa sodniki, o sodniki, ki vedno, kadar smo zadaj, sodijo proti nam. Pa kriki, zakaj ni menjav, zakaj ima Dončić tri osebne v prvi četrtini, pa zakaj Prle včasih s parkinga, potem pa niti zicer ne gre noter. Pa izgubiš upanje, eh ne bo, lepo je bilo, bomo nabasali na Američane, saj to ni nič slabega, prve igre, ohoho, nobenega z Balkana ni tam, saj ni skromno… Ampak ne. Pride ekipa. Dončić je sedel. Med reklamami nam je govoril »mažemo zmažemo«. Pa so Španci mazali naše. Dobro, ne pošteno, ker je bila tekma, kjer je šlo toliko mimo.

    Ker tako je, ko res šteje. Pa je bil le skupinski del na tekmovanju, kjer še res ne vemo, kdo je najboljši. Američani bi naj bili, samo kaj je bilo tisto proti Franciji?

    Tekma, ki nas je spomnila, kakšna drama, infarkt, travma je lahko tekma slovenske košarkarske reprezentance. Kot da smo nekje vmes že pozabili na vse tiste krute drame. Ko so medalje šle mimo nas, v kaj, dveh, treh dneh. Ko si je Jure Zdovc drgnil obrv, mi pa z nohti lica. Ko je bilo konec, še preden se je začelo, ker se je preštevalo, kdo pride in kdo ne. Vsa tista prazgodovina od tistega meta Zdovca, ko se je žoga kotalila po obroču, pa Slovenija ni šla v Barcelono 1992.

    Zdaj pa… Celo tekmo zadaj, na koncu pa Edo Murić zabije še trojko, ko Špancem nikakor ni bilo jasno, kje so zapravili skoraj dobljeno tekmo. Muriću so žogo dali, češ, na, malo jo imej, počakaj, da mi pogruntamo, kako in kaj.

    Proti Sloveniji ni kaj gruntat. Ker naj gre toliko skoraj vse narobe… Se na koncu izide. Skoraj komot. Za objem, za slavje, za zgodovino.

    Pa je bila »le« tekma v skupinskem delu. Ampak prekleto pomembna tekma. Proti svetovnim prvakom. Ki so bili šokirani. Oni so bili še pri vprašanju, kako, če pa je imel Donke tri osebne. V prvi četrtini. Slovenija je bila spredaj, skakal je Dimec, skakal je Mike Tobey, skakal Aleksej Nikolić, ki mu v napadu ni šlo, a je tudi on zmajal kolena Špancem.

    Slovenija je v četrtfinalu olimpijskih iger. Kot nosilec. Kot ekipa. To je njena največja odlika. Košarka je, na tej ravni, pač ekipni šport. Vedno bil, vedno bo. In morda ta košarka ni lepa, nima veliko vrhuncev, ogromno je napak. Ampak tako košarko si pač zapomnimo. Jo imamo radi tudi, ko ona prekleto fejst nima rada nas.

    In jo bomo imeli spet radi v torek.

  • Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Pet ugotovitev: Slovenija vs. Makedonija [1 : 1]

    Spet nov začetek. Spet 1:1. Spet (le) točka.

    Ena. Dve. Tri. Štiri. Pet. Ali, kot štejemo v Sloveniji: Ciper. Norveška. Bolgarija. Izrael. Makedonija. No, Severna Makedonija. Morda so tekmeci vmes spremenili ime, slovenska reprezentanca rezultata pač ni. Ena ena. Očitno je, še naprej, kalibrirana na 1:1. Svojevrstni bizarni rekord reprezentančnega nogometa mora biti tole. Ne samo razlika v tekmah v četrtek in nedeljo, vseh pet tekem je pokazalo, kaj je tisto, kar nogomet dela ne samo zanimiv, ampak prekleto zanimiv. Pet istih rezultatov, pet različnih občutkov. Od jeze, besa, ponižnosti, razočaranja, upanja, realnosti. Pri čemer je bil remi na Cipru, ki je začel ta niz oktobra lani, en korak naprej v zgodbi, ki je šla po dva koraka nazaj. Slovenija je pred tem, ne pozabimo, pod Tomažem Kavčičem trikrat izgubila. Je pa tudi zdaj že s tretjim selektorjem – pa pustimo, da je bil Igor Benedejčič vmesna rešitev – prišla do prav enakega rezultata. Istega, ne samo enakega. »Morali bomo zmagati, če bomo želeli kaj narediti,« je bil odkrit Matjaž Kek.

    Ni mogel biti zadovoljen s točko. Ne doma. »Vidi se, da naša točka v Hajfi ni bila tako brezveze,« je lahko pristavil, potem ko je v tej skupini doslej šlo Izraelu in Makedoniji boljše na račun Avstrije in Slovenije. Toda točka z Makedonijo niti čez čas ne bo ne delovala ne učinkovala bolje. Slovenija je zapravila dve točki. »Manjkajo zmage, zmagovalna miselnost mora priti v igralce same,« je Kekovo razmišljanje. Taktika je bila postavljena, čeprav je selektorja razočaral vnovičen padec v pobudi. Jalova, ji je rekel. Niz remijev je problematičen. Kot je tudi naivno prejet gol, prislov, ki ga je Kek sam uporabil. Analiza je znova bistra, odkrita, jasna. Kot je, žal, tudi pogled na lestvico. Toplo-hladno se nadaljuje, le da igralci s takimi rezultati kljub zelo svetlim trenutkom vse manj verjamejo vase. To lahko Keka najbolj skrbi. Da ne bodo mislili, od Oblaka do Iličića, da je 1:1 njihova realnost. Trenutno res je. Žal. Vsaj ko gre za tekmece, ki v Sloveniji še vedno vidijo možnost skalpa, Slovenija pa v njih tekmo, ki bo pognala »zadevo«. Ni je. Ne še.

    Potrpljenje je, očitno, mati vseh golov
    Pol ure. In to ne kakršne koli pol ure. To je bilo pol ure garanja, ampak še bolj potrpljenja. Pol ure znojenja, pol ure trpljenja. Slovenija je imela od začetka tekme težavo že zadržati žogo, kaj šele, da bi lahko kontinuirano, z več časa, gradila svojo igro. Makedonci so navalili v vsak duel, nalepili so se na hrbte, že prva linija, celo Goran Pandev, je pritiskala. Slovenija je bila lahko srečna, če je žogo spravila do polovice. Četrte, pete podaje domala ni bilo. Agresivni, hitri, malo tudi živčni in trdi so bili Makedonci. V Stožicah. Začutili so, da je to njihova priložnost. Igor Angelovski, njihov selektor, je šel tako daleč in rekel, da rezultat ni pošten, da bi si zaslužili zmago. Morda. Morda, bolj verjetno, pa tudi ne.

    Kajti ko je Slovenija dočakala priložnost, ko so Makedonci malo popustili, je takoj, nemudoma, ekspresno, igrivo, to-je-zdaj-naš-moment šlo. Z eno tistih akcij, ki jih lahko dajo sponzorji v oglase, ko vabijo na tekme, kjer se takšne akcije potem zdijo kot PlayStation. Benjamin Verbič je takoj dal žogo Josipu Ilićiću. Skoraj nikjer ga ni bilo pred tem. V bistvu nobenega od te dvojice. Pogledal je, podal Andražu Šporarju. Surovo, močno, borbeno se je Šporar otresel branilca in jo predal neoviranemu Mihi Zajcu. Ki ga v 90 minut v Izraelu in še 30 minut v Stožicah ni bilo nikjer. Po tem, ko je bil najbrž edina svetla točka mračne lige narodov. Zajc je bil luknja v sistemu 4-4-2, ki je bil 4-2-3-1, ki je nato bil 4-2-2-1-1. Praviloma je bil prav on tisti, ki je premikal te cifre sem pa tja. Iskal je prostor, pa ga ni našel. Zdaj je bil pa točno tam, da je 9.782 gledalcev dvignilo roke, še preden mu je žoga padla na glavo. Krasen zadetek, akcija, kakršnih tudi v Izraelu ni manjkalo in kakršne je Slovenija ponujala celo v mračni ligi narodov. Ta gol je pokazal, da je nekaj narobe, če je ta ekipa, če so ti fantje v zadnjem rangu. To ni D skupina fuzbal. To je precej več.

    Ampak za kaj več je treba zabiti tudi drugega. Matjaž Kek pa je zdaj videl, da je ta izziv še (pre)daleč. Slovenija lahko razmišlja o drugem golu, ampak ne za 2:0. Samo in zgolj za 2:1. Kajti Makedonija je takoj pritisnila, imela resno priložnost dve minuti po golu in še enkrat več se je pokazalo, da Slovenija ne zna zadržati vodstva. Napredek je, da ga vsaj ne lovi, kot ga je proti Cipru in Bolgariji. Slovenija zdaj ni več reprezentanca, ki bi morala krpati luknje. Je pa problem, da se sama zaleti v ledeno goro. Imela je dovolj priložnosti, znova, da bi zabila drugega. Šporar je imel dve, obe znova nepričakovani, ko ga je žoga bolj presenetila kot kaj drugega (ampak prav na tak način je zabil prvenec v Hajfi!). Zajc je imel v drugem polčasu na glavi zicer, pa mu je branilec odnesel drugi gol na tekmi. Verbič se v dobri situaciji ni znašel najbolje, znova. In Iličić? Ko Sloveniji zmanjka tistega zagona, ki ga očitno zmore do 60. minute ali približno do takrat, ko ima Verbič še ideje, Šporar pa energijo, potem se zateče k prekinitvam in strelom z razdalje, pri čemer je znova nabasala na tekmeca, ki se je ogradil, zacementiral in zaprl, toda dovolj elastično, da bi tudi Makedonija lahko imela tisti zadnji kot, prosti strel kot Izrael. Treningi pred naslednjim ciklusom bodo morali biti posvečeni še kakšnim drugim načinom, kako doseči gol. Lepe akcije so krasne, ta je zagotovo bila, vendar očitno niso dovolj. Morda bo Kek moral več tvegati oziroma prilagoditi sistem ter raje uporabiti dva napadalca v resda bazični, skoraj primitivni miselnosti, da več napadalcev morda zabije več golov.

    Petar Stojanović je pokuril vse bonuse
    Če kaj, Slovenija ni narod levih bočnih. Zato bi pričakovali, da bi bili problemi tam. V bistvu nenehno pričakujemo. Toda Bojan Jokić iz tekme v tekmo dokazuje, kaj pomenijo ne samo izkušnje, ampak pristop. Vselej se mora dokazovati na novo in prav to tudi počne. Čeprav pušča dober vtis, kapetanski vtis, bo na naslednji reprezentančni akciji najbrž znova nekaj negodovanja, kako to, da boljšega nimamo. Trenutno, vsaj sodeč po videnem, res nimamo.

    Zakaj torej o levem bočnem, če pa je Jokić opravil zgledno, zadovoljivo in temeljito svoje delo? Zato, ker ima Slovenija višek igralcev na desni strani obrambe, toda praviloma očitno takrat, ko desna stran obrambe niti ni glavna stvar, največji problem. Tokrat je bil. Pa ne samo tokrat. Kek je imel prav, ko je po ovinkih povedal, da ne gre vse zvaliti na enega igralca, nogomet traja 90 minut, igra ga 22 igralcev in ni kriv tisti, ki je bil izključen v Lizboni ali si je v žamet odel avto. Petru Stojanoviću v prid najbrž govori predvsem njegova neizprosna želja, da bi upravičil najprej svoja nato pa še pričakovanja vseh ostalih. Kek, ki je videl tudi dobre stvari, ki jih je naredil Stojanović, mu je v dveh tekmah ponudil veliko priložnost. No, ponudil. Glavna konkurenta sta manjkala: Nejc Skubic, ki se ga je najprej potihoma, na koncu pa vse bolj na glas, je manjkal zaradi privatnih razlogov, o katerih nihče ni povedal nič konkretnejšega, zato ne bomo namigovali. Ni ga bilo, manjkal je. Pika. Kot je manjkal tudi Martin Milec, ki je za Maribor odigral prvo tekmo šele prejšnji vikend na derbiju in ga odigral, za nekoga, ki je tako dolgo manjkal, zelo dobro. Potem ko je nazadnje resno brcal julija. Kek se takih vratolomnih poskusov pač ne gre in je upanje položil v Stojanovića. Ni ga uničil z menjavo (prave opcije tako ali tako zares ni imel), temveč mu je dal priložnost. Stojanović je zaspal pri golu v Hajfi, v Stožicah pa premedlo krenil v dvoboj z Alieskim in Slovenija je prejela gol. Že na osmi tekmi zapored. Kar pomeni, da ne gre vsega zmetati na Stojanovića. Je pa res, da je imel možnost za dva, tri predložke, da bi pokazal in dal tisto, česar Skubic praviloma nikdar ni dal. Še bolj pa se z vsako tako tekmo pokaže, kaj je reprezentanci pomenil Mišo Brečko. In kaj ji še vedno pomeni Bojan Jokić.

    Iskati igro in/ali osvajati točke?
    Še najboljša novica za Slovenijo je, da ima Poljska šest točk. Tudi Keku to ni ušlo. Ampak do obračunov s Poljsko je še daleč. Obe bosta jeseni. Prej Keka in ekipo čakata še dve gostovanji: najprej Celovec, kjer bodo Avstrijci igrali najprej za nujno točke, nato pa še za čast, in zatem še Riga na tekmi, ki jo Slaviša Stojanović čaka že kakih pet let oziroma vse odkar ni več selektor. Uf. Tekmi, kjer se bo pokazal karakter. Slovenija je namreč v zadnjih treh ciklusih zmagala samo na Malti in v San Marinu. Tako ali tako je nazadnje koga iz uglednega ranga premagala zdaj že dolgo tega, ko je Rok Kronaveter zabil proti Slovaški oktobra 2016 (1:0). To ni samo dolg niz, to je celo več kot trend. Morda to preprosto »je« slovenska reprezentanca. Časa za uigravanje začne prekmalu zmanjkovati, praviloma neobhodno takrat, ko začne primanjkovati točk.

    Matjaž Kek je zdaj v tem ciklusu v situaciji, ko bo cilj rezultat. Sredstva kmalu ne bodo več pomembna. Odnos je pravi, kot trdi sam, pristop tudi. Toda dober občutek kmalu izgine ob pogledu na lestvico. Sloveniji je, kot je rekel sam, cilj uvrstitev na Euro 2020, kamor neposredno pelje tudi drugo mesto. Dodatnih kvalifikacij ni, zato je Aleksander Čeferin, ki je bil znova na tekmi v Stožicah, preko prsta ni izpustil še nobene, odkar je predsednik Uefe, naredil ligo narodov, kjer si je slovenska reprezentanca bila »grdo storila«.

    Še bolj pozitivna plat, kot sam odnos, je Kekov stik z realnostjo. Ni se hudoval nad sodnikom, čeprav so sploh slovenske veziste po Izraelcih tudi Makedonci krepko kloftali po nogah. Ni razglabljal o tem, koga ni. Okej, saj so itak skoraj vsi. Na vprašanje o Kevinu Kamplu, ki je najbrž res precej manjkal, da bi Slovenija imela nekoga, ki bi se bil sposoben obrniti na sredini, stopiti na žogo in dati občutek varnosti, ki ga Jasmin Kurtić in Rene Krhin skupaj žal ne premoreta, ker pač nista tak tip igralca, je Kek spet rekel, da imamo najboljše. Da prosil ne bo nikogar. Reprezentanca je kadrovsko konsilidirana, kar zdaj potrebuje, je več stika z realnostjo. Bolj se morajo tudi sami približati javnosti. NZS je zdaj na maksimalnih obrambih, kar zadeva marketing in promocijo. Nogomet so približali pač najširši javnosti, v Televiziji Slovenija ima partnerja, ki je vesel, da je v tem razmerju in komaj čaka na naslednji zmenek, čeprav se potem pogovarjajo, zakaj »tema dvema še kar ni uspelo«. Vendar ni dovolj, da pridejo ljudje z zastavami Kozje, Ilirska Bistrica, Šempeter itd. Priti mora prva liga. In igralci morajo dati občutek, da dihajo z reprezentanco. Na igrišču, da ne bo pomote, dajejo res vse od sebe, naj bo to še tako zlajnano, toda nato grejo in zdi se, da jih do junija ne bomo ne slišali ne videli. To bi veljalo spremeniti. Sploh ker utegne imeti reprezentanca, če se bo NZS smelo lotila projekta Avstrija, v Celovcu dobro podporo. Zaradi borbenosti si jo gotovo zasluži.

    Podpora s tribun je, ampak…
    Ni veliko selektorjev, ki bi rekli, na novinarski konferenci, pa sploh ne prvič, da bi ponovili, da bi radi, da poka in se kadi. Toda Keka gre razumeti. Če na Kantridi in nato na Rujevici ne bi grmelo in pokalo, ne bi Rijeka nikoli osvojila naslova. In enako ne bi Rusov stisnilo, ko smo cepetali, grmeli, kleli, kričali na tisti nadtekmi v Ljudskem vrtu. To nogomet, vsaj na tem prostoru, na koncu dneva je.

    NZS se z vsemi kadri, načini, pristopi in idejami trudi, da bi iz tekem naredila… No, spektakel. In to počne na raznotere načine. Ima Trigija, ima oglasne panoje po celi državi, ima Miho Penka, ki je dober spiker na stadionu. In med drugim se (po)trudi tudi tako, da pošlje med navijače, tiste, ki pridejo dovolj hitro, da jih ne zdela gneča pred Stožicami, animatorja. In ga je tudi tokrat. Fant je res dobro opravil svoje delo, sploh ko je bil stadion še uro pred tekmo slabo obiskan, in našel navijača, ki je dobil, očitno, doživljenjsko vstopnico za tekme reprezentance v Stožicah. Bolj kot to, kaj pomeni za nagrajenca, če bodo tekme še kdaj kje drugje (pa že dolgo niso bile), je presenetilo, kaj je navijač rekel na vprašanje, kdo je njegov najljubši navijač. »A to iz Slovenije?« Hm. Verjetno, ja.

    Nič ni narobe, fuzbal je pač globalni šport, toda to je bil nazoren primer, kaj se zgodi, ko se fokusiraš na najširši krog, pozabiš pa na morda manjšo, toda pomembno skupino. Najbolj pomembno. Aleksander Čeferin je prinesel, ustvaril, postavil Brdo. In odnesel organizirane navijače. Vprašanje, kaj bi izbral Kek, če bi lahko izbiral. Hipotetično, seveda, toda gre za to, da ima reprezentanca vse pogoje, nima pa bistva. Trigi ne bo nikdar Lipko. Če se lipkota kakopak še spomnite. Ampak, skratka, NZS skuša imeti dance cam, iz tekme reprezentance dela šov, ljudje se, za boga, kušnejo pred celim stadionom. Toda v nogometu je ta specifika, da ko se enkrat tekma začne, je animatorja treba najti med ljudmi. In tega nobena maskota ne more narediti. Zato bi Kek rad slišal organizirane navijače. To so trenutki, ko se Viole in Green Dragons, moralo bi se še Terror Boys in Black Gringos, pa Nuclear Power Boys in Small Faces, ki tvorijo redno navijaško sceno v Sloveniji, navijačev pač ne moremo pripeljati iz tujine kot ne moremo niti nogometašev.

    Nogometni zvezi ne bo krona padla z glave, če bo prva kontaktirala navijače. Trenutno pač bolj potrebuje navijače kot oni reprezentanco. Preporod v vzdušju je tukaj, Kek je pohvalil »navadne navijače«, ki so krepko zakričali, a mu niti ni ušlo, da so h kulisi dobre tekme pripomogli tudi gostujoči navijači, ki jih je bilo, znova, mestoma precej boljše slišati kot domače. Slovenija take podpore pač nima. Ne še. Ne več. Jo pa nujno potrebuje. Vsaj ob koncu tekme bi jo, ko so začele pojenjati moči.

     

  • Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Od 1 do 10: Iličić kreiral, Struna grizel, Stojanović pa…

    Jan Oblak 7/10 Pri nobeni od večjih priložnosti Makedonije, pa tudi pri zadetku, mu ni ostalo drugega, kot da se je čim širše postavil, da bi zmanjšal kot. Ob koncu tekme zbran in še naprej poveljnik obrambe. Nekoliko se še pozna, da ni povsem utečeno iznašanje žoge. Ena mu je, do Iličića, v prvem polčasu zelo uspela. Kakšna mu pa tudi ni.

    Petar Stojanović 3/10 Pokuril je vse bonuse. Po slabem pokrivanju v Izraelu mu je tokrat ušel Alioski. Pa ne samo on. Ni znal najti ravnovesja med napadom in obrambo, pokazal je točno tisto, kar je, od vseh, ravno Srečko Katanec ponujal kot razlog, zakaj mu ni dajal priložnosti.

    Aljaž Struna 7/10 Stabilna, skoraj izstopajoča predstava, v kateri je pokazal, da mu štopersko mesto ne samo leži, temveč zna biti glasen, do sodnika neizprosen in tak, da tekmečev napad pošteno najeda. Pomagal Krhinu, pomagal Mevlji, pomagal v bistvu komurkoli.

    Miha Mevlja 6/10 Še vedno se bo od njega pričakovalo (ne)upravičeno največ. Ni še poveljnik obrambe, ki je znala znova zapaničarit.

    Bojan Jokić 7/10 Znova pokazal, kaj naredijo izkušnje in, še bolj, pravi pristop. Po njegovi strani se ni prebijalo, sam je poskušal, a ne zaletavo. Garancija za cele kvalifikacije, a potrebuje prvoligaški klub tudi jeseni.

    Rene Krhin 6/10 Tekma, v kateri je pokazal, da se zna učiti, čeprav se še vedno uči med tekmo, kar je nevarno na kateri koli poziciji, na zadnjem veznem v sistemu 4-2-3-1 pa še toliko bolj. Še vedno se ne zateče k prekrškom, ko bi to bilo nemara bolj modro. Izbijanje pri golu Makedonije je bilo dobronamerno, a škodljivo. Sicer suverena, a mestoma še vedno negotova predstava.

    Jasmin Kurtić 5/10 V večjem delu tekme neviden, sploh v drugem delu, kar je zanj morda, sploh v tej vlogi, sicer bolje, toda ni še našel svoje igre. Za večje uspehe bo Slovenija na tej poziciji potrebovala več.

    Miha Zajc 7/10 Tekma v Izraelu ne samo, da mu ni uspela, temveč je bilo vprašanje, če je plačal največji davek selektorske menjave oziroma menjave sistema. Tudi prve pol ure tokrat ga ni bilo nikjer. Nato pa je bil tam, kjer celo tekmo ni bilo skoraj nikogar več. Do konca polčasa je imel še dve dobri situaciji, vendar ni več našel tiste lanske magije. Na nogi je imel, ne pozabimo, najlepšo priložnost za 2:1.

    Benjamin Verbič 6/10 Želel je. Zelo je želel. Saj vedno želi. Borba, borba, borba. Odkrival se je, v drugem polčasu imel vsaj eno dobro situacijo, je prejemnik Iličićevih idej, toda v tej Kekovi akciji je vselej nekaj zmanjkalo.

    Josip Iličić 8/10 Kaj še zapisati? Ko dobi žogo Iličić, se že v zraku začuti ideja, šmek, vic. To je fuzbal. To je poteza več. Kar Iličiću še manjka, je nekdo, s kom bi lahko svoje ideje delil do te mere, da se ne bi zdelo, kako to počne vsakič znova.

    Andraž Šporar 6/10 Po prvencu v Hajfi bi gladko lahko na tej tekmi zabil še dva. Je pa res, da mu tokrat dve dokaj nepričakovani podaji (sploh prva, a tudi druga) nista uspeli tako, kot tisto darilo za prvenec v Izraelu. V nadaljevanju ga je poskralo. Še vedno pa v tem trenutku prvi napadalec za Kekovo filozofijo.

    ***
    MENJAVE
    Robert Berić 6/10     Zamenjal je Andraža Šporarja po 71. minutah. Dobil je en predložek, skušal pritiskati s tekom na zadnjo vrsto Makedonije, čakal na žogo, a je ni dočakal.

    Domen Črnigoj -/- Čakal, iskal prostor, vendar ni vplival na igro.

    Luka Zahović -/- Drobiž minute, morda krepko prepozno

  • Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Pet ugotovitev: Izrael vs. Slovenija [1:1]

    Odnos, vtis, pristop, priložnosti
    Na kratko – v eni ugotovitvi? Gre kar z izjavo Matjaža Keka: »Nismo razočarali, potencial je.«

    Merilo. Za merilo gre. Če je merilo kalvarija, ki jo je Slovenija dala skozi zlasti v drugem delu druge ere Srečka Katanca, ki se je zavlekla v sedmino Tomaža Kavčiča, potem je tekma z Izraelom precejšen uspeh. Ne v rezultatskem smislu, točka, niti v gosteh, ne more biti razlog za proslavljanje (bolj so z njo, sodeč po izjavah, zadovoljni Izraelci), kar se je videlo že takoj po tekmi v izjavah tako Andraža Šporarja, ki je zabil prvenec, a obžaloval izplen, kot izkušenega Bojana Jokića, za katerega je bil pozitivni del pristop. Vsemu temu Matjaž Kek, ki s točko prav tako ni zadovoljen, po remiju v Hajfi pravi potencial. In ima prav. Čas, še bolj pa razplet v skupini bo pokazal, kako (ne)uspešna je bila tekma v Izraelu.

    Slovenija je, kot Slovenija počne vse odkar ni padla Ukrajina za Euro 2016, tekmovala sama s sabo in je, takšen je občutek takoj po tekmi, v tem (samo)boju po dolgem času prvič zmagala. Ali pa, če želite, vsaj ni izgubila. Osredotočenost je zdaj uperjena najprej na igro, nato na rezultat, kar je, glede nato, da bo novembra desetletje, odkar se je reprezentanca kam uvrstila, edina normalna pot. Lahko bi ven jemali zahtevo Aleksandra Čeferina, ki je Keku za pogoj postavil uvrstitev na Euro 2012 in ga zaradi tega tudi zamenjal, ni pa enakih kriterijev postavil Katancu. Vendar nič od tega, nič iz zgodovine, ni pomembno. Prav nič. Nemogoče je sicer delati reze in menjavati knjižnice. Ne. Slovenija je pač tudi ena knjiga s svojimi poglavji. Kajti ob predstavitvi postave se je zazdelo, da je vse enako, le selektor je… No, še on ni nov.

    Je pa novo nekaj drugega. Pred, med in po tekmi se večina ni ubadala z javnim nastopanjem selektorja, nihče skoraj ni omenjal medijev (razen v prevelikem fokusu na to, kdo bo kapetan, kar je bila preokupacija z napačnimi deli reprezentance), ničesar o vodstvenih strukturah NZS, kaj šele o lokalnih peripetijah tipa Maribor vs. Ljubljana. Nič. Že to je velik napredek, ker ni mučno spremljati reprezentance. Ni tesnobno, ni depresivno, ni jezno in ni ključno, kaj bo selektor povedal po tekmi. Iz tega vidika je delo Igorja Benedejčiča, ko je prišel na samem koncu samotne agonije, bilo smelo in smiselno in dovolj uspešno, da je povprečen navijač najbrž pozabil, s kom »smo se sploh tako mučili v tistem pokalu, ligi nacij ali narodov ali kaj je že«.

    Kek ima prav: najbolj pomemben je odnos. Saj v ligi narodov odnosa, borbenosti in želje tistim, ki so seveda prišli, ni šlo očitati. Še to je bilo: Kevin Kampl je skoraj neomenjen, poškodovanih, sicer redkih, Kek ni vlekel na plano, ni naredil celotne analize slovenske nogometne realnosti, ni jamral čez potovanje, premalega števila treningov, vremena, sodnika niti omenil ni, pa bi ga lahko, ipd. »Za odnos si fantje zaslužijo kompliment,« je po tekmi za Televizijo Slovenija povedal Kek. In to je tisto, kar se da odnesti iz Hajfe. Slovenija je domov prinesla točko, na kateri lahko gradi. »Če bomo doma premagali Makedonce, potem je točka dovolj,« je še bolje povedal Jokić. Kapetansko. Morda ni naravni kapetan, ampak nima kapetanskega traku samo zato, ker je »najdlje zraven«. Ne. Jokić, ko je treba, kar je pokazal tudi v tekmah, ko smo pričakovali, da bo najbolj trpel, pokaže, da ni tam samo zato, ker je bil od nekdaj zraven in ker bi Slovenija doživela kolektivno amputacijo na levem bočnem. Ne. In ima prav. Kar reprezentanca potrebuje zdaj, je vnovična podpora navijačev v Stožicah. Ti reprezentanci niso obrnili hrbta niti, ko je bilo najhuje. Ampak za kaj več pa mora NZS delati več. Ne samo na oglasih, socialnih omrežjih ipd. Ne. Vsak dan. Na renomeju fuzbala kot takega. Kje se to začne, pa tudi vemo. Doma.

    Na novo vse po starem ali staro po novem: izhajanje iz obrambe
    Morda je, glede nato, kako in kaj je izbral, šlo razumeti, zakaj je Matjaž Kek pustil nekatere stvari nejasne do konca. Naj se pokaže na igrišču – to je njegov moto. In pokazalo se je. Enajsterica Slovenije je bila komaj kaj spremenjena, v nekatere spremembe je bil Kek povrhu prisiljen (desni bok), druge so bile posledice tega (Struna), tretje so bile pa selektorjeve lastne zamisli (sestava napada in osrčja sredine ter zamenjave). Kek ni naredil globokega reza v reprezentanco. Razlogov je (lahko) veliko: od najbolj očitnega (to je najboljše, kar imamo) do najbolj špekulativnih (Kek tako neposredno tekmuje s predhodnikoma). Ampak kakorkoli že, Slovenija ni doživela pretiranih kadrovskih sprememb.

    Petar Stojanović je dobil priložnost od začetka, prodiral, igral zelo odprto, skoraj (pre)drzno, a s tem puščal prostor in upal, da bo Struna »poflikal«, kjer bo treba. Večinoma tudi je – razen pri golu Izraela. Na drugi strani je Bojan Jokić, ki običajno nekje do drugega polčasa zavrne vse negativne kritike z borbenim, pametnim, izkušenim pristopom, s katerim Slovenija po levi počasi pride prek polovice, odigral kapetansko tekmo. Centralna branilca Miha Mevlja in Aljaž Struna sta imela, ko so Izraelci pritisnili, nekaj težav in se še iščeta, pri čemer bo to ključni ciklus zlasti za Mevljo, da pokaže, če je sploh prvi štoper reprezentance, kaj šele potencialni gradnik ekipe. Kolektivni razpad sistema pri prejetem golu gre na rovaš celotne obrambe.

    In potem je tu Jan Oblak. Dve, tri bravurozne parade, po katerih smo se spomnili na Vida Belca, od katerega se je nekako upalo, da mu bo to uspevalo. Večinoma mu ni, pri čemer je bilo nepošteno pričakovati, da bo, no, Oblak. Ta pravi Oblak je naredil veliko razliko, morda največjo. Dal je Sloveniji zagotovilo. Že s tem, da je tam, daje tekmecem vedeti, kako in kaj. Občutek je bil, da Izraelci drugega ne bi dali. Ker bi bil tam Oblak. Pri golu ni mogel prav nič, a prav tam se tudi vidijo nekatere frustracije. V Atleticu, kjer so na novo izumili 1:0 fuzbal, je drugače in vselej bo. Če bo Kek uspel Oblaka prepričati morda celo, da bo ključni mož celotne obrambe, torej v celotni peterici, Sloveniji za remije ne bo treba trepetati. Že zdaj ji ni, čeprav so se nekatere kronične težave – kot je zlasti živčno consko premikanje, ko ima tekmec žogo v slovenskem kazenskem prostoru – še vedno vidne.

    Sploh pa ne bo treba trepetati za remije, če bo osrednji tandem, na katerem ne gradi samo Kek, ampak tudi, ne pozabimo, Olimpija in Maribor, ki prav tako večinoma igrata z dvema zadnjima vezistoma, opravil, kar mora. Jasmin Kurtić in Rene Krhin sta hudo trpela nekje na sredini prvega polčasa. Že drug drugemu nista bila v oporo, kaj šele, da bi zmlela Izraelce in ponudila žogo, na katero so čakali Ililić, Zajc, Verbič in Šporar. Kar četverica je bila odvisna od dvojca. Uf. Oba sta želela žogo spraviti čim prej naprej, za vsako ceno, vendar kaj, ko sta ob tem puščala preveč prostora, ki bi ga kakšna druga reprezentanca surovo izkoristila. Nobenemu od obeh ne gre oporekati truda. Ampak prvi polčas je bil nevarno povprečen. Bili smo, kjer smo že bili. Videli, kar smo že videli. »Prvič sta po dolgem času igrala skupaj v paru,« je bil milostljiv Kek. Prav je, da je bil. Moral je biti, kajti Krhin je v drugem polčasu odigral eno najboljšim tekem ali pa, no, vsaj polčasov. Razdelila sta si naloge, Krhin se je žrtvoval in začel onemogočati tekmece. Postal je destrutkor. Postal je borec. Postal je igralec, ki klizne, če je treba. Pri čemer na instagramu še ni profila »destruktor«. Ja, Krhin je (ne)upravičeno trpel kritike. Sploh tista, da še ni odigral resnega fuzbala, je imela v sebi nekaj boleče resnice. Kek mu je vseeno zaupal, dal mu je čas in Krhinov primer je dokaz, kaj Kek ima. Znotraj tekme lahko zagotovi s svojo taktiko, da lahko kdo napreduje. Lahko pa, kot je bil primer Zajca, nazaduje. Ampak ob vsem tem so – ekipa. Za takšno miselnost Kek potrebuje potrpljenje, kakršnega premore sam. Kajti klop ni tako kratka, še zlasti ne, če ima kdo povprečno predstavo, kot jo je imel prav Kurtić.

    Toplo-hladno iskanje težišča
    Selektor je temu rekel toplo-hladno. Mi bi temu rekli iskanje težišča. Slovenija je naredila eno zelo dobro stvar (dala je gol za 0:1) in eno zelo slabo (dobila ga je že čez sedem minut). Saj se je še zgodilo seveda »vse« vmes, toda Keku ni ušlo, da so tehnične karakteristike moštva tisto, kjer bo potrebno delati korak po korak. Slovenija je pač zdaj že lep čas reprezentanca, ki bo delala napake. Drage napake. Napake, ki odnašajo točke, če se jih poveže dovolj, pa še selektorje in če niti to ne zaleže še igralce. To je zaenkrat očitno neizogibno, kar pa gre jemati z rezervo, saj je bila prva »resna resna« tekma ne samo za selektorja, ampak tudi za reprezentanco, ki je, vseeno ne pozabimo, v ligi narodov padla na dno dna.

    Predvsem je, ko Josip Iličić ni imel svojih vrhunskih potez, zaskrbela kombinatorika. V celih fazah obeh polčasov Slovenija ni zmogla sestaviti več podaj, sploh druge podaje, kot je takoj izpostavil Kek. Ker so reprezentanti dobili precej njim prilagojeno taktiko, če že ne sistema, v kateri je velika večina lahko bila to, kar tudi sicer je, je jasno, da Slovenija ne zmore igrati nogometa »za žogo«. Ko so poskušali stati na svoji polovici in čakati na protinapade, se je gol Izraela celo prej pojedel kot zavohal. Zato čaka Keka ključno delo ravno v sredini: nič ne bo narobe, če bo Slovenija izgubila žogo ali dve ali pet, ampak morala jo bo takoj dobiti nazaj, saj brez nje pušča luknje zlasti na bokih in vedno Jan Oblak pač ne bo zadoščal. Ne gre zato, da bi se Kek moral iti Guardiolo ali totalni nogomet, za kaj takega bi potreboval bolj kompletne igralce. Bo pa moral najti več prostora. Zdi se, da je bil Miha Zajc večkrat bolj na poti soigralcem kot tekmecu, enako je kasneje veljalo za Benjamina Verbiča. Z menjavami (Črnigoj, Bohar, Bijol) se je Kek zadovoljil s točko, toda to je storil kot posledico, ne kot vzrok. Prav v menjavah je še najbolj pokazal in razkril svoje osnovno poslanstvo, ideje in ocene zmožnosti te reprezentance. Globoko v drugem polčasu je Kek torej ugotovil, da Slovenija, ki je imela kar nekaj zelo lepih priložnosti, še ni zrela za zmago. Je pa zrela, da razmišlja o njej. Že zato, ker ima Iličića, katerega podaje in igrivost so še naprej tisto, kar Slovenijo lahko in skoraj mora popeljati višje.

    Prvenec Andraža Šporarja
    Resnici na ljubo sta izraelska branilca z golmanom vred iz podaje Reneja Krhina naredila priložnost. Ampak nič zato, Andraž Šporar je ponujeno z veseljem izkoristil in zabil svoj težko pričakovani in prigarani prvenec. Ni malo tvegal Kek, ko se je raje odločil zanj kot za Roberta Berića. Obneslo se mu je, ker je Šporar zadel. Je pa res, da je Slovenija imela vsaj tri še bolj konkretne priložnosti, ki si jih je priigrala sama in ni rabila čakati na napako tekmeca.

    Bolj kot sam izbor Šporarja, ki je povsem legitimen in kaže na Kekov renome, s katerim se lahko odloči, kot želi in za to odločitvijo stoji, je presenetila taktika, v kateri Slovenija seveda ni igrala z dvema napadalcema. To ni 4-4-2. Niti 4-4-1-1. To je prej razvejani 4-5-1, pa ne da bi to bilo samo po sebi pomembno. Ni. Je pa Slovenija končala brez napadalca, Kek je še bolj v igro poslal »elastična« vezista, kakršna sta Domen Črnigoj in Damjan Bohar, katerih nogometne karakteristike očitno poosebljajo Kekov načrt v Hajfi: najprej do žoge, nato v napad. Obramba kot osnova. Kar je prav, saj tovrstni pristop lažje zagotavlja točko. Skrbijo pa lahko zapravljene priložnosti in, še bolj, individualni poskusi proti koncu tekme, ko je vsak želel nabiti žogo. Najbolj očitno Domen Črnigoj, a ni bil edini. Šporar in Verbič sta si prigarala svoji veliki priložnosti, a pokurila večino energije. Pri doseganju golov ima Slovenija največje rezerve. Sploh proti moštvom iz nižje rangiranih bobnov.

    Milenko Ačimović rešitelj (ne)kvalitete Televizije Slovenija
    Za nacionalko bo vedno drugače. Resda so dokončno, že lep čas, mimo tisti časi, ko se je še ne samo pričakovalo, temveč skoraj zahtevalo, da bo nacionalka prenašala ligo prvakov. Vendar že slabo desetletje prenaša tekme slovenske reprezentance, še vedno pa vztraja pri konceptu iz časov, preden je prišla konkurenca iz leve, desne in vsepovsod vmes. Resda je njena narava, da zaposleni rotirajo in dobivajo raznolike priložnosti, toda tam, kjer iztopa in nudi presežke, ima stalno ekipo. Dirka po Franciji, recimo, je tak, zelo dober primer, kjer rotacije ni. In hvala bogu, da je ni.

    Sama izvedba tekme, studia, izjav, komentiranja je bila nivo višje. Studio je končno bil, kakršen mora biti. Celo boljši kot v času svetovnega prvenstva, ko so se razkrili kronični problemi nacionalkinega tretmaja nogometa, za katerega potrebuješ temu posvečene, predane in predvsem izobražene ljudi. Komentator Urban Laurenčič vedno znova da občutek, da mu je nogomet všeč. Ampak ravno za to gre. Všeč mu je. Rad ga komentira, veliko mu pomeni, da je zraven. Kar je sicer dobro iz vidika angažmaja, lepo je videti, če nekomu je do nečesa. Ampak Urban Laurenčič ni povsem nogometu predan človek, ne zna prebrati igre in povrhu začne uperjati željati v mikrofon, zaradi česar je, pa naj ne zveni zlobno, tisti premor v prvem polčasu, ko je padla zveza, premor prišel nekoliko prav. Kajti Laurenčič sam bi bil nemara celo boljši kot v paru z Brankom Zupanom. Pri njem nacionalka absolutno predolgo vztraja. Mož je primarno dobrohoten, njegove reference morda res niso bleščeče, vendar vseeno več kot zadovoljive. Vse to že vemo, o vsem tem smo že pisali. Toda Zupanu televizija in javno nastopanje preprosto ne ležita. Morda je Zupan dober govorec v nogometnih krogih. Najbrž je. Ampak pri tekmah reprezentance – še bolj kot v ligi – nagovarja najširši krog ljudi. Laurenčič ima precejšnje izkušnje s komentiranjem v paru, toda v nogometu potrebuješ nekoga, ki zna igro prebrati, ki sam kaj reče in ki sam kaj nagrunta. Zupanu se je čas za dokončno priložnost, da pokaže, kaj zna, že zdavnaj iztekel in Televizija Slovenija nikomur ne dela usluge, da vztraja pri njem. Izboljšal se je v studiu, vsaj malo, toda že Nenad Protega je na derbiju pokazal, da mu vse to bolj leži.

    Kar je Televizijo Slovenija ne samo rešilo, ampak iz fuzbala naredilo nekaj več, potem je to bil Saša Jerković, ki mu teren dobro leži, saj je imel dobra vprašanja, ter studijski del. Milenko Ačimović je dober zato, ker ne, kot bi najbrž rekel sam, filozofira. Pove direktno. »Verbič je naredil napako že pri sprejemu« ali »Oblak tukaj ni imel šans«. Za takšne izjave je potreboval seveda tudi dobrega izpraševalca, za kakršnega se je izkazal Tomaž Hudomalj, ki ni želel izstopati in je prepustil Ačimoviću glavnino analiz, pri čemer je režiser skakal sem in tja zlasti po tekmi, vendar to dinamike ni zmotilo. Milenko Ačimović, tudi tega ne pišemo prvič, je še en kader, ki bi lahko za slovenski nogomet veliko naredil tudi v tej vlogi. In to čeprav njegova slovenščina še zdaleč ne dosega nivoja, vrednega nacionalke. Toda še enkrat več se je pokazalo, da je vsebina pomembnejša od forme. Slovenska nogometna reprezentanca je pač velika stvar. Ena največjih v slovenskem športu. Ker se ji ljudje ne odrečejo niti, ko resnično ne gre. In Televizija Slovenija ima pri tem eno največjih vlog. Tokrat je pokazala precejšnje izboljšave, toda če želi napredovati, se bo morala nekaterim zahvaliti za sodelovanje.

  • 12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

    12 izzivov, ki čakajo Keka ob igrišču

    Hešteg. Srce? Bije? #srcebije? Najprej se je debelo gledalo, kje je tu še kakšno srce. Ampak dobro. Novi časi. E-časi. Ampak to je bil še čas luksuza. Na koncu namreč niti onim, ki še imajo kaj srca, ni bilo povsem jasno, če jim ta še bije. Še zadnji poskus združevanja navijačev je morda na dolgi rok spodletel manj, kot je priletel sprva, ko je #srcebije delavalo prisilno in zgrešeno, predvsem zato ker je bil kičasti, pisarniški pristop k zelo terenski, čustveni zadevi. Seveda se je #srcebije prijelo, ker se take stvari na dolgi rok pač primejo. Ampak tudi Košarkarska zveza Slovenije je ugotovila, da je bil #junaki pač preveč velikopotezen hešteg. Če si na koncu peti, pač nisi junak. Še posebej, če igraš doma. Samo zato, ker si prišel, še nisi junak. In samo zato, ker si, še srce ne bije. Zato… Če so odpovedi, menjave selektorjev in slab obisk… Bi veljalo sestaviti nov, khm, ključnik.

    Dresi. Seveda je to predvsem stvar opremljevalca, ampak Slovenija je v zadnjih letih zamenjala toliko odtenkov, da danes noben otrok najbrž ne bi znal narisati takšnega dresa, kot ga je reprezentanca nosila na zadnji tekmi. Barva dresov je, najbrž res, najmanj pomembna stvar, ko gre za rezultat, ampak če pomaga pri poenotenju barv na polnih tribunah, je vredna razmisleka.

    Izbor (manjšega) stadiona. Ena bolj perečih, spornih, nevralgičnih točk. Akupunktura, ki včasih prekleto zaboli. Preden pridemo na debato Stožice vs. Ljudski vrt… V pokalu narodov bi Slovenija skoraj morala igrati kakšno tekmo v Kopru, kjer imajo radi fuzbal, kar so pokazali, ko je tretjeligaš gostil aktualnega prvaka v pokalu in je, sredi tedna, prišlo več kot tri tisoč ljudi na Bonifiko. Bonifiko, stadion, ki slovi po tem, da je idealni primer za naše razmere. Če odštejemo, da je zunaj stadiona županska plaketa, kako pa je, ko se v Sloveniji župani fuzbal, pa tudi vemo. Ko bo Murska Sobota dobila reflektorje, še ne bo imela – romantika gor ali dol – idealnih pogojev, ker še vedno nima najboljše zelenice. A bi veljalo razmisliti, da bi ena tekma, tu in tam, vseeno bila odigrana še kje drugje. Celje žal zaradi pogrezanja stadiona v zgodovino ni opcija, Nova Gorica pa zaradi bližine Kopra najbrž tudi ne.

    Povezava s PLTS. Da je reprezentanca največji produkt, je slogan, moto, bistvo, ki ga je v eno ponavljal Aleksander Čeferin. In vmes naredil Prvo ligo Telekom Slovenije, ki mu je kot produkt bolje uspel, kot reprezentanca. Ampak odnos med obema je kilav, kar toliko bolj preseneča, saj je pod eno streho, odkar ni več Združenja prvoligašev. Potem ko je naposled več vpoklicev in celo minutaže (Rudi Požeg Vancaš nazadnje), je preskok med obema prevelik, reprezentanca pa od klubov izjemno oddaljena. Nenazadnje, zadnje, o čemer bi razmišjali na derbiju, je reprezentanca. Kar ni dobro. Tako kot NZS oglašuje reprezentanco med derbijem, bi morala tudi med tekmami reprezentance. Nenazadnje, Kevin Kampl je edini, ki žogo ni brcnil na naših stadionih. Vsi ostali so začeli tukaj.

    Izbor glasbe. Katera je prava himna slovenske fuzbal reprezentance, nekako, globoko v sebi, vemo vsi. Itak. Je pa res, da je Matjažu Kek pesem Dviga Slovenija zastave še kar všeč in se mu zdi, kot človeku z izbranim okusom, še kar primerna. In veste, v bistvu tudi je, kar je Siddharta sama pokazala leta 2011, ko je igrala v Stožicah. Slovenija gre naprej bo pač imela največ čara, zanosa in tudi patosa, ker je precej bolj ljudska. Sicer pa bi veljalo pred tekmami, kjerkoli že te so, (še bolj) podomačiti glasbeni repertoar. Sestaviti takega, udarnega.

    Novinarske konference. Matjažu Krajniku, tiskovnemu predstavniku, ni moglo biti lahko. Sicer je bil zato seveda plačan, zaposlen, pa vseeno. Niti najboljšemu piarovcu ne bi bilo lahko. Srečko Katanec je sicer z mediji znal, ampak s tistimi pred iznajdbo facebooka in youtuba, približno takrat, ko je prvič odšel kot selektor, nasploh pa so Katancu živce parali komentarji pod članki bolj kot članki sami; Tomaž Kavčič pa je bil že s svojim izrazom na licu Mount Everest za katerega koli piarovca. Je pa tudi res, da je Krajnik – kot se to v našem fuzbalu rado počne – na konferencah sam deloval, iz sicer ravno prej napisanega, nekoliko živčno, prenagljeno in tesnobno. (Pre)hitro je padlo »še ima kdo kako vprašanje«, ko je bilo itak jasno, da ima cela država še kakih osem vprašanj. Novinarske konference so lahko luštna stvar, pa ne samo takrat, ko so rezultati izjemni. Še zdaleč ne. Manj je več še zdaleč ne drži, po drugi strani pa se da tudi z manj več. Če traja tiskovka manj kot deset minut, je nekaj narobe. Če traja za en polčas, prav tako. In seveda svoj del, zame vsaj polovico, nosi tudi novinarstvo samo. Keka čaka drugačna novinarska scena, ne tako drugačna, kot je pričakala Katanca, ampak vseeno. Na Hrvaškem se je naučil marsikaj, slovenska scena je manjša, bolj predvidljiva in tudi, preko palca, nekoliko mlajša.

    Flash izjave pomočnikov. Morda so izjave pomočnikov trenerjev res »nujno zlo«, s katerim se televizija pokaže v studijskem delu. Ampak s pomočniki pri nas nekako nimamo sreče, ko gre za javno nastopanje. Pri tovrstnih izjavah ni toliko pomembna vsebina kot sam nastop, saj pomočnik ponazarja duh slačilnice. Pomočnik ne more postati velika zgodba, ne more naštancati gledalcev, lahko pa naredi nekaj škode, če ima neizdelan, neartikuliran in podpovprečen nastop, kot smo videli tudi pri Robertu Englaru nazadnje. Potem bolje nič kot to.

    Tv oglasi. Ne bo škodilo, če se pri snemanju oglasov za nacionalko oziroma lastnika pravic, posvetujejo. Ker dajati Roka Kronavetra v oglas, pa potem ni vpoklican, ali Roberta Berića, pa ta ne igra, in podobno… Ne koristi nikomur. To seveda ni stvar selektorja, je pa nekaj, kar je bil svojevrsten marketinški problem.

    Navijači. Nisem prepričan, ampak mislim, da na koncu lige narodov nisem več videl napisa »Brkini za Slovenijo« in »Japodi«. Dva napisa, ki sta bila na tekmah reprezentance od vedno, za vedno. Saj kamera vedno najde kakega navijača, ki zaluta, ko je celo že vsega konec, v Sofijo – tem bi NZS morala podeliti častno in življenjsko sezonsko -, ampak pustimo zdaj bizarne primere. Združenih navijačev ni oziroma so združeni v tem, da komaj čakajo največje navijaške skupine – Green Dragons, Viole, Black Gringos -, da se vrne liga, kar še Angleži ne počnejo več tako zavzeto. Matjaž Kek je bil že v marsikateri situaciji: od lastnega metanja bakel do zaklepanja v pisarno. Ampak ti časi so davno nazaj, Armada ga je kvečjemu nosila po rokah. Kolikor se spomnimo, se Kek z navijači neposredno v prvi eri ni rabil ubadati. Kdor je bil na stadionu Tehelne Pole, e, ta ve. Kaj šele vsi tisti, ki ste šli v Južno Afriko. Kek je najprej prinesel rezultat.

    Cena vstopic in način prodaje. Še pod Čeferinom se je paketna prodaja izkazala kot siljenje navijačev. Ko si je NZS to še lahko privoščil. Za ligo narodov bi bila paketna prodaja preveč. Če želite videti Anglijo, morate še to-pa-to, je bilo eno, a tudi to ni bilo prav. To ni pošteno, pa ne samo do navijačev, ampak do kulta reprezentance same. Kaj je uspešna prodajna politika? Da pridejo ljudje gledati najprej svojo reprezentanco. Da je stadion razprodan, ne glede nato, ali igramo dodatne kvalifikacije ali San Marinom. Še huje je bilo ob gostovanju Bosne in Hercegovine in Albanije, ko smo de facto igrali v gosteh v – Stožicah. Cena kart ni nepomembna, NZS je dobro izvedla akcijo »družinski paket«, a bi, sploh takoj po žrebu, veljalo temeljito premisliti, kaj je bistvo reprezentance. To pa je bližina ljudem. Tudi s ceno. Glede na trenutne rezultate bi morala biti cena 20 EUR po glavi za odraslega navijača plafon. Seveda na koncu svoje pove trg, ampak če bo Slovenija igrala z renomirano reprezentanco in bo stadion razprodan, bo trg povedal, da je ljudem več do tuje kot domače reprezentance.

    Zbori na Brdu. Noben selektor na svetu ne bo spremenil navad nogometašev. Torbice, tatuji, frizure… Se ne da. Vprašajte Ernesta Valverdeja pri Barceloni. Nič ne pomaga, pa je dal šoferja, kuharja, budilko Dembeleju, pa je ta vseeno žrl pico, špilal igrice do jutra in prespal trening. Ampak sam zbor na Brdu je z leti deloval naduvano, pri čemer svoje pristavi še nosilec tv pravic (beri: Televizija Slovenija), ki je nogometaše pričakala vselej kot najmanj polfinaliste mundiala, ne pa kot ekipo, v kateri je na koncu ostal le en nogometaš, ki je dejansko igral na svetovnem prvenstvu, povrhu še med tistimi, ki so najbolj »klasični« fuzbalerji iz pred-instagram časov. Malo več ponižnosti, manj pozerstva. To bo eno bolj pomembnih sporočil.

    Napovedovalec + šov program. Miha Penko je okej. Mogoče še bolje izkoristiti zaslone, ampak ne pretiravati s programom. Tekma z Ukrajino je dobro izhodišče, res pa je, da je bil vložek na tisti tekmi pač drugačen, naboj pa posledično tudi.

  • Bog je (bil), tak’le ‘mamo

    Bog je (bil), tak’le ‘mamo

    Pet ugotovitev: Slovenija – Škotska [2:2]

    Vtis na koncu boljši kot rezultat
    Začelo se je z 2:2. In končalo z 2:2. Čeprav razlika ne bi mogla biti… Ne bolj očitna. Prej, če že, večja. Tistih 2:2 med bloki na umetni travi v Litvi je zaskelelo kot pa-spet-ne-gremo-nikamor poraz, čeprav je selektor Srečko Katanec, ki je bil v tistem hipu najbolj (na)vezan na predsednika Aleksandra Čeferina, skušal prepričati javnost, da je bilo trdo prigarano izenačenje uspeh. In da pač »takle ‘mamo«, mantra, ki bo podpisala njegov drugi ezoteričen mandat. Teh 2:2 proti Škotski, ki je v Stožicah igrala za mundial, je imel pridih tihe zmage. Vseh. Katanca, navijačev, novinarjev. No, razen Škoti. Oni so teh 2:2 po vodstvu in priložnosti za zmago videli gotovo kot poraz.

    Ko ni bilo več pritiska rezultata, čeprav je tudi Katanec športno še do konca pogledoval k matematiki, ko se je zdelo, da niti upanje ne umira več zadnje (četudi že dodatne kvalifikacije z Ukrajino niso dale naboja, češ, saj zmoremo, smo bili res blizu), se je Slovenija sprostila, še bolj pa povezala. To smo videli tako na Wembleyju kot v Stožicah na sklepni tekmi, ki bo šla v zgodovino kot tekma s karakterjem. Katancu so naposled preformacije dokaj uspele, s štabom je dobro pripravil moštvo na tekmeca, našel je svoje močne točke (Iličić, Verbič) in skušal zakriti šibke (individualne napake, posledica forme), čeprav se ne gre znebiti občutka, da je nekatere poteze in odločitve, ki jim zdaj sam kontrira, sprejel absolutno prepozno, nekatere pa preprosto napačno.

    Vrnimo se namreč, za hip, na prvo tekmo v Litvo. Tam sta Josip Iličić in Milivoje Novaković začela na – klopi. Katanec je dal priložnost Romanu Bezjaku in Robertu Beriću. Na slednjega ne računa več, prvega je moral za zadnjo akcijo še vpoklicati in ta se mu je – čeprav je lahko prebral, kako je bil tu, pa tam, pa Rijeka pa… – oddolžil. Z obrestmi.

    Rene Krhin, v katerega se je osrediščilo jedro problemov igre, ki ni vedela, kaj točno bi rada bila in je pohajkovala po igrišču, uživajoč v minutah, ki se jih v klubu ne da dobiti, in je dušila igro tako Jasmina Kurtića, še bolj pa Kevina Kampla (oba sta si lahko oddahnila), je zdaj nekdo, ki ni igral »fuzbala« že dve leti. Tako selektor, ki Miho Mevljo zdaj omenja kot dober primer. Kar je razumljivo, ker Mevlja je poleg Jana Oblaka najboljše, kar se je zgodilo v teh kvalifikacijah, ko gre za »pomlajevanje«, ki to sicer niti ni. Prej, bomo rekli, prenova. Kajti nihče ne teži po pomlajevanju samem. Ne. Česar Srečko Katanec v svoji drugi eri ni zmogel dojeti, je hitrost današnjega nogometa, pa ne toliko tistega na samem igrišču, temveč tega, da danes o nogometu vsi precej hitreje izvedo ali pa vsaj mislijo, da izvejo in potem nekaj več vedo. Verbič ni kriv, ker tvita. V Mariboru, recimo, je instagram velik hit. Enako velja za Olimpijo. Darko Milanič se teh hecov ne gre, Zlatko Zahović jih pogoltne, Marko Nikolić je drago spoznal, kakšno moč prinese hitrost informacij. Noben od njih nima – kot Katanec – facebooka ali tviterja. Ne vidijo razloga, da bi se s tem ubadali. Če se morajo, se. In sprejmejo, da je realnost takšna kot je. Noben od njih pa ne govori o časih, ko tega ni bilo. Bodisi to sprejmeš ali pa se umakneš.

    IMG_3753

    Kevin Kampl je bil svojevrstni problem, ki je nenazadnje v ključnem momentu povezal reprezentanco za najboljši tekmi s Slovaško in Anglijo, kjer je bil Katanec selektor, absolutno vreden tega mesta. Takrat mu nihče ni pod nos metal, da mu je zmago Slovaški priboril tudi Rok Kronaveter z najbrž najbolj pomembnih golom v teh kvalifikacijah. Kronaveter, ki ni mlad in je takrat še dejansko igral za Olimpijo. So pa to bile »rešitve«, o katerih selektor ni govoril.

    Ampak bolj kot nazaj skušamo gledati naprej, vse pa je povezano s Katančevim razkritjem, da so na NZS, ne da bi pri tem obvestili javnost – ki pa so ji odgovorili na vprašanja, kdo sta zakonca, ki merita bioenergetski potencial Stožic, igralcev in naroda -, sprejeli odločitev in pripeljali Tomaža Kavčiča kot naslednika, ki bo eno leto delal z igralci, medtem ko se bo selektor boril z nastavljenim hrbtom po katerem da udriha javnost, nato pa prevzel mesto. Kdaj natančno? Za kako dolgo? S kakšno pogodbo?

    Takšna poteza, vrnitev Kavčiča, se retrogradno zdi ne samo smotrna, temveč bi jo – vsaj na Urbani.si – pospremili kot dobrodošlo, saj ima Kavčič pregovorno dobre odnose z igralci, se ne ubada z medijsko podobo, ker nima, vsaj za zdaj, večjih ambicij po tujini in statusu zlasti v regiji. Zakaj tega NZS ni povedala javnosti, ki bi v Kavčiču, ki je bil tudi v Južni Afriki, kot je poudaril Boštjan Cesar, je zdaj brezpredmetno vprašanje. Kar je smiselno vprašanje, je vztrajanje najprej pri Niku Omladiću, nato Amadeju Vetrihu. Oba sta si zaslužila svoje minute, gotovo, toda sploh Vetrih avgustovske forme iz Domžal ni bil zmožen ponoviti. Čemu tako breme naprtiti Janu Repasu ne pa recimo Andražu Šporarju? Zakaj se odločajo za Rajka Rotmana, ne pomislijo pa niti blizu na Željka Filipovića? Ali Nika Kapuna, Petra Stojanovića, Dominika Maroha? Koliko je pri tem imel besede Kavčič? In kaj od tega, kar smo lahko videli, je izbral in začrtal Katanec in kaj Kavčič?

    To so tista vprašanja, ki so Katanca začela motiti, ker so terjala zgolj njegove profesionalne odgovore, strokovne in izkušene. Nikoli niso bili vprašljivi njegovi pretekli uspehi, čeprav se je sam postavil v čudne argumente, saj v njegovi prvi eri z izjemo Zlatka Zahovića številni drugi niso igrali v tujini, ki je bila takrat sicer prekleto trd kruh, saj so Slovenci še padli v kvoto treh tujcev. Tudi takrat niso vsi igrali. In število treningov na zborih je bilo enako.

    Katanec je proti koncu kvalifikacij vse pogosteje omenjal reprezentance tipa Islandija (ali Luksemburg). In končno priznal, da imajo sicer vsi enako število treningov, ampak da imajo na Islandiji boljši vpogled v igralce, ker ti redno igrajo. Ampak Islandija se je, kot je v Ofsajdu dobro povedal Janez Žilnik, ki je obiskal Islandijo, načrtno, sistematično in strokovno, z izobraževanjem in obiski ter seminarji, odločila, da bo… No, do konca desetletke na recimo temu fuzbalski Luni. Imeli so svoj JFK moment. Mi bomo v fuzbalu nekaj. To so se odločili in dosegli še pred rokom.

    Slovenija tega momenta v tem trenutku – ob takih rezultatih selekcij U-21, U-19 in U-17, nima, saj prosto po Katancu ni bil cilj uvrstitev, temveč prenova reprezentance. Ta je morala priti, saj so skozi kvalifikacije počasi odšli tisti iz Kekove ere in Afrike, od katere je minilo dolgih sedem let, v katerih smo videli najdaljše obdobje, v kateri se Slovenija ni uvrstila na nobeno tekmovanje, vmes pa doživela inflacijo uspehov v ekipnih športih, kjer bi naj formula sporočala, da je tujec na klopi prava izbira.

    Vtis v Stožicah je bil kljub temu… Ne ravno slovesen, je pa nosil nekaj v sebi. Željo in borbo. Povezanost in sodelovanje. Kot da bi se košarka, odbojka, rokomet in hokej malo pa vseeno ohranili v navijačih. Ja, Škoti so svojo himno odpeli za zjokat veličastno, vendar slovenski navijači so tudi skakali in navijali in prišli v lepem številu, čeprav vprašanje, kakšen bi bil obisk, če ne bi bilo škotskega desanta. A takšen je bil. Dober. V Stožicah je bila to tretja tekma, kjer je Slovenija igrala skorajda v gosteh (BIH, Albanija, Škotska), vendar se tokrat ni tako zlahka predala, temveč so navijači – tudi ob jubileju Cesarja in rezultatskem preobratu – začutili to reprezentanco. In dokler jamrajo nad njo, dokler so prepiri, dokler je situacija celo takšna, kot je bila na koncu, tesnobna, morbidna, napeta in izgubljena, kjer se selektor z novinarji ni mogel strinjati niti glede tega, da se ne strinjamo (se je pa opravičil, če je koga prizadel, kar mu gre šteti v plus)… Dokler je bilo tako, je vsaj še nekaj upanja. Kar kaže bolj sam vtis, torej borba in želja, vzdušje v slačilnici in na Brdu, ki sta ga pohvalila tako selektor kot kapetan, kot pa na koncu precej klavrno četrto mesto in občutek, da ekipa brez podpore domačih (tudi tistih domačih-domači, ki so jih peljali v Glasgow, kar se je na koncu sicer bolj kot ne zalomilo) v gosteh nikakor ni mogla biti… No, ekipa.

    In nenazadnje, Slovenija je bila v Južni Afriki edina reprezentanca med dvaintridesetimi, ki ni imela vzdevka. Še danes ga nima. Dobro, saj ga imajo v ekipnih športih samo hokejisti-risi, če odštejemo, da so košarkaji hešteg junaki naposled ulovili štiri leta kasneje, ko jih je za to samoproglasila košarkarska zveza. Srečkoti je vzdevek, ki bi se nekoč še lahko prijel. Danes o njem nima smisla razpravljati, ker Slovenije tudi v Rusiji ne bo in se je ta zdela še dlje kot Brazilija. Da se je bilo vmes lažje uvrstiti na Euro v Franciji, smo razumeli vsi razen selektorja. A to je v preteklosti. Srečko Katanec je še vedno selektor, ki je spisal tisto prvo pravljico z zlato generacijo, ki se tako ali drugače čuti kot del nogometa, kar dokazujejo tudi medijska aktivnost Mladena Dabanovića in Saše Udovića ter Marinka Galića, trenerske vloge Darka Milaniča in Aleša Čeha ter Amirja Karića, športnodirektorska vloga Zlatka Zahovića, Sebastjana Cimerotića in (vmes) Milenka Ačimovića ter Mirana Pavlina in Mladena Rudonje…

    IMG_3768

    Ko je Robert Koren za Nogomanio razlagal, da je le Milivoje Novaković dočakal pravo slovo, ki je bilo zdaj ponujeno tudi Boštjanu Cesarju, je imel prav. Ampak to je delo primarno za Nogometno zveze Slovenije. Ki mora biti bližje (tudi cenovno, lokacijsko, selektorsko) navijačem. Slogan »z nogometom izboljšujemo življenje« velja za igralce, ki odhajajo v tujino z različnim uspehom, sodnike, trenerje… Še najmanj za navijače, ki so bistvo nogometa. Zato je bil vtis tokrat pomembnejši kot rezultat. Katanec se je pohvalil, da se v petih letih nihče na treningu ni skregal, kar najbrž ni ravno hvalevredno, dokazuje pa, da so fantje povezani. Le občutek je bil, da je Slovenija po razkritju spiska zaostajala že z 0:1. Samo zato, ker selektor na nekatera vprašanja ni odgovarjal. Predvsem tista o spisku. Kakršno koli vprašanje, profesionalno in resno, ki je zadevalo vprašanja o njegovih izbirah, je bilo tisto, kar je najbrž začelo ta prepir, ki ga je glede na (ne)uspehe do konca zdržal zelo dobro (pre)plačan selektor. Ki je pristal sam na osebne intervjuje in je sam govoril o bionergetiki. Na ta vprašanja je odgovarjal. Na nekatera druga ni. Zdi se, da se je precej bolje znašel v 90 minutah ob igrišču kot ob prvem vprašanju na vsaki konferenci. Ključni moment je bil, ko je selektor sam rekel, da boljše ne zna. Kar je težko, a zavidljivo priznanje človeka, ki se je vidno mučil na tej funkciji in je po odhodu Čeferina ostal zelo osamljen. Takrat bi morala ukrepati NZS in tudi očitno je s prihodom Kavčiča, vendar je bila poteza premalo učinkovita.

    Po svoje bo premor dobro del, vendar po drugi strani bi dober novembrski zbor lahko dal nov veter fantom ob izbiri primernega tekmeca, saj prijateljskih tekem, klasičnih, kmalu ne bo več in bo v pokalu narodov prihodnje leto vsaka tekma štela. In čisto nič ni narobe, če Srečko Katanec ni zmogel bolje. Se zgodi. Vendar napovedi, kako bo težko tudi njegovemu nasledniku, kar je opravičevanje lastne pozicije, so kontraproduktivne in ne koristijo nikomur. Še najmanj Tomažu Kavčiču. Slovenija – kar so dokazali Gianni, Vujović in Kokoškov – ne potrebuje nekoga, ki bi razlagal, kako se nič ne da. Zato me je toliko bolj presenetila situacija po tekmi, ko je premier Miro Cerar z ministrico za šport Majo Makovec Brenčič komaj čakal, da spregovori s selektorjem. Tisti premier, ki je pokazal list, da naj ne jamramo, temveč iščemo rešitve. Katanec jih ni našel in je zdaj bivši. Gotovo se bo kaj iz njegovega mandata pokazalo tudi za kvalitetno, toda dejstvo je, da je po prihodu Aleksandra Čeferina Slovenija v reprezentančnem nogometu nazadovala.

    In ne, ni najbolj moderno v današnjem času, kjer je fuzbal kralj športov, kritizirati. Ne. Moderno je biti del vsega tega. Da, tudi na tviterju in facebooku. To poganja nogomet, mu daje denar in selektorju tudi plačo. In ko je ta selektor rekel delu navijačev, naj ostanejo doma, je pozabil, da se fuzbal igra za gledalce. Da je v osnovi igra. Za remi 2:2 ni bilo žvižgov. Ne. Bilo je, nekje daleč zadaj, tudi upanje. Da lahko gremo vsi skupaj nazaj. In Katanec je premogel reči, da je pripravljen pomagati z nasveti. Kakšen bi bil tudi dobrodošel, gotovo. Toda fuzbal že dolgo ni binarna stvar. Katanec je edini selektor, ki se je boril z vsemi kavč selektorji, ki so imeli v primerjavi s prvo ero tudi izdaten vpliv na medije. Pljuvati Katanca ni moderno. Niti ni in, kar kažejo številke medijev, saj je MOSS raziskava pokazala, kako je šla klikanost medijev gor ob uspehu košarkarjev. Noben medij ni šel tako daleč, da bi selektorja, beseda, ki jo je uporabil sam, označil za – budalo. Daleč od tega.

    Tudi sam sem šel na tekme reprezentance znova ravno zato, ker sem želel razumet, dojet, spoznat, slišat, videt, preverit. Ne zaradi naslade. Temveč zato, ker smo zagnali podkast – po naključju, ker se je tako izšlo – ravno po tekmi s Švico. Ker smo želeli bolje. In ga nato posvetili še ligi. Najboljša poslušanost pa je še vedno po tekmah naše reprezentance, ki naj bi bila odraz najboljšega, kar ponuja slovenski nogomet.

    IMG_1040

    Kdor igra, včasih tudi dobi
    Sloveniji je za zmago, ki bi bila predvsem simbolno močnega pomena, saj bi Slovenija prehitela Škotsko in končala kot tretja, spodletelo znova na koncu oziroma v trenutkih, ko se je začela počutiti dovolj udobno oziroma ko naj bi bila dosegla, kar si je začrtala. Do sem je Katančev model, to mu je treba priznati, vedno deloval – z izjemo tekme v Litvi. Slovenija je igrala kot reprezentanca, ki ve, česa noče. Ko se je namestila in opogumila ter tuhtala, kaj hoče, se je zgodilo pa tisto prvo. Česa noče.

    Katančev sistem je deloval tako dokler, dokler pač ni več deloval. To velja za vsa tri glavna gostovanja (Škotska, Slovaška, Anglija) kot za zadnjo tekmo, kjer je četa prejemala gole v drugem polčasu. Sloveniji se je nabral skupek individualnih napak, kar ima brado še od tekme v Baslu s Švico, ko se je tekma zaradi zapravljenega zicerja (in ne nedosojenega penala, kot še danes vztraja Katanec) obrnila v prid tekmecu na škodo Slovenije.

    Če je bil ponovni vpoklic Aljaža Strune za večji obeh tekem z Anglijo in Škotsko primarno dobra poteza, se je obakrat izkazalo, na koncu, za tvegano. Menjati desnega beka ob polčasu je eklatantni dokaz, da se nekaj ni izšlo. Struna je pri prvem golu Škotov izpadel ne samo naivno, temveč kot nekdo, ki nima pravega tekmovalnega ritma. Povedano direktno, Struna je deloval, kot da v klubu ne igra. Kot da spada v kvoto tistih, zaradi katerih Katanec nima vpogleda v zmožnosti svojega kadra. Ampak Struna igra. V drugi italijanski ligi.

    Enako velja za Nejca Skubica, primarno prvega desnega beka teh kvalifikacij, ki je s svojo igro, poudarjeno na obrambi, Katancu dal razlog, da Petra Stojanovića – Napadalnega ne kliče in se, če že, raje odloči za Struno ali celo Sikoška. Tudi prav. Ali narobe, kot smo videli na Poljskem, ko je eksperiment Sikošek brutalno pogorel. Ne gre zato, da bi zagovarjali Stojanovića, toda podobno, morda manj očitno kot Struna, je pogorel tudi Skubic pri drugem golu Škotov, ki so imeli tudi priložnost za zmago po tej strani, ki je bila ves čas najbolj zadržana in hkrati varna. Bolj kot leva, kjer je Jokić proti Angliji doma pokazal, zakaj je bil član reprezetance pod Kekom. Mitja Viler ima še najmanj s tem.

    Če se napake pač pripetijo, ker se zgodi situacija ali trenutek nepozornosti, pa je drugače z Romanom Bezjakom. Že po tekmi z Ukrajino v Ljudskem vrtu ga je Katanec hvalil kot fanta, ki obeta. Že takrat je bil Bezjak star 26 let. Za (pomožnega) napadalca to še niso kdove kakšna leta, vendar Bezjaka je Katanec ves čas videl kot del prenove, pomlajevanja. Ob razkritju svojega zadnjega spiska je selektor namenil Bezjaku, ki je, ne pozabimo, začel z Robertom Berićem tekmo v Litvi (!), precej trde besede, češ, da ga pač mora poklicati, ampak da je ta izbira slaba. Bezjak se je oddolžil z dvema zadetkoma in imel priložnost še za tretjega ter tako na igrišču demantiral Katančevo lastno logiko, če tej sploh lahko tako rečemo. Povedano drugače, Skubic in Struna, ki igrata redno, sta naredila napake, kot da bi bila izven forme, Bezjak pa je zabil, kot da bi bil v top klubski formi. Verbič je driblal vsaj boljše kot na tviterju. Pa razumi, kdor lahko.

    IMG_3758

    Jubilejna Cesarjeva stotica
    Morda bo to postal kar model, šablona. Da kot branilec reprezentančno kariero skleneš z.. Rdečim kartonom. Vsaj Mišo Brečko jo je, ko je na povratni tekmi dodatnih kvalifikacij proti Ukrajini pokazal »srce«, skladno s haštagom aka ključnikom, in se zakadil v Ukrajinca, ko se je evropsko prvenstvo izmuznilo.

    No, Boštjan Cesar reprezentančne kariere, kot je povedal, še ni sklenil. Tudi on si bo vzel čas za razmislek, do česar je več kot upravičen kot kapetan in prvi, ki je prigural do stotih tekem. Kar je, če se ustavimo za hip, res velik dosežek. Če izvzamemo Valterja Birso (88 nastopov) in Bojana Jokića (87 nastopov) je od »mlajše« generacije, torej tiste, ki ni bila v Južni Afriki, naslednji na lestvici Josip Iličić, ki ima 49 nastopov. Torej pol manj. In tako kot je malo verjetno, da bomo do leta 2030 dočakali novega najboljšega strelca reprezentance, enako velja za rekorderja po številu nastopov. Pri čemer, to je cuker svoje sorte, je Cesar šesti (!) najboljši strelec reprezentance z desetimi goli. Dal jih je toliko kot Gliha in Matavž ter več kot Dedić, Osterc, Birsa, Ljubijankić, Iličić, Koren…

    Boštjan Cesar je ikona, za katerega lahko vsak selektor ve, kaj bo ponudil. Freh igro. In to je pokazal tudi tokrat, le da se je Katancu prav pri Cesarjevih uvodnih, zelo »jubilejnih« izbijanjih, ki sta nevarno pristali v kotu, zareklo tisto, da ne, kaj točno bo dobil. Ker Cesar ni več standardni član pri Chievu, kar tudi sam odkrito prizna in govori celo o Olimpiji. Toda pri Cesarju, ki igra vedno na robu konflikta, vendar še v športnem duhu tekmovalnosti, je ena pomembna razlika. Svoji izključitvi se je bil zmožen nasmejati. Pri četrtem sodniku je lahko izprosil, da je tekmo pospremil tam pri prehodu v slačilnico. To je pravi kapetan. Priznal je napako, odšel z igrišča. Ob vzklikih svojega imena. Škoda, da uradni napovedovalec ni pospremil njegovega odhoda z igrišča, ki je bil resnično ganljiv. Veliko o tem, kaj pomeni za reprezentanco in ta njemu, pa je tudi doma narejeni plakat staršev Cesar. Ganljivo, vredno, da Cesar ostane morda nekoliko dlje v reprezentanci kot so Novaković, Handanović in Šuler, ki so sami povedali, kdaj imajo dovolj, pa se zdi, da bi jih vsaj selektor, kot je Katanec, precej bolj potreboval, kar se je nenazadnje pokazalo tudi pri vpoklicu Mitje Vilerja, ki je debitiral v reprezentanci, ampak prinesel izkušnje in mir.

    Boštjanu Cesarju so lahko vrata Brda in reprezentance vselej odprta, že zato, ker je zamenjal več selektorjev (pet) kot predsednikov zveze (vse štiri). Ima neprecenljiv vpogled v različne klime, ki jih je vse preživel kot osrednji steber obrambe, tistega člena, ki Sloveniji v osnovi ne dela težav.

    IMG_3766

    Javnost je bila premalo obveščena
    Ključni tekmec Slovenije v teh kvalifikacijah niso bile Anglija, Slovaška, Škotska, Litva in Malta. Nak. Ključni tekmec je bila Slovenija sama sebi. Ključni zmagovalec tega ciklusa, če že, je absolutno Aleksander Čeferin. On sam. Slovenija od tega, da je predsednik Uefe, ki na Wembleyju mrkega obraza pospremi poraz svoje domovine, veliko nima, tudi če kmalu dobi tekmo evropskega superpokala. Ja, tudi če pride v Stožice Real Madrid.

    Kar je manjkalo in kjer je zmanjkalo, je bila komunikacija. Tu ni nihče zmagal in niti ni šlo za zmago in poraz, čeprav je bil selektor tisti, ki je delo medijev, ki jih izenači za javnost, označil za tekmo. Ampak če pustimo zgodbo s selektorjem. Že komunikacija pri izbiri domačih stadionov je šepala. Litva in Škotska sta bili sprva določeni za Maribor, o katerem so igralci govorili še pred Ukrajino kot o svojem primarnem izboru, vendar se od takrat v Ljudski vrt niso vrnili. S čimer samo po sebi ni nič narobe. Stožice se zdaj počasi zdijo kot neke vrste dom, pri čemer precej pripomorejo derbiji domačega prvenstva, ki so vmes postali večji magnet kot reprezentanca, kar se je ob začetku Katančevega drugega mandata zdelo še nemogoče. Sploh v Ljubljani. Na derbi pride vsaj toliko gledalcev, če ne več, kot je prišlo na tekmo z Anglijo (13,274), ki ni bila razprodana. Gotovo tudi zaradi cene vstopnic, ki ves čas zlagoma, a potihoma rastejo. Tekma s Škotsko je veljala 30 evrov. Že res, da je bila tekma tudi dobrodelne narave, vendar v marketingu in piarju so škotski navijači z donacijama slovenskim dobrodelnim projektom vložili lastni navijaški denar. Niso z njim potem razpolagali. To so naredili samoiniciativno in precej manj rigidno. In pomagalo je, da so igrali sami v roza dresih ter tako pripomogli k lepi akciji, ki je NZS sicer kar dobro uspela. V tem je zveza napredovala, prav tako v spletni komunikaciji. Kjer je problem, je tisti klasičen. Novinarske konference. In da so vsa vprašanja, ki so v sebi vsebovala nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, takoj označena za negativna.

    In potem je tu še sam občutek na stadionu. Težava slovenske reprezentance nikoli, vsaj ne zadnjih slabih dvajset let, nikoli ni bila v vratih. Je pa težava za njimi, konkretno na severni strani Stožic in/ali južni strani v Ljudskem vrtu. Prazno je. Združenih navijačev ni že dolgo, kar sicer v mikrokozmos obliki veliko pove o razklani državi, kjer se za reprezentanco najprej ni dalo povsem skupaj stopiti, zdaj pa sta dve največji navijaški skupini že (pre)dolgo indiferentni do reprezentance. Pustimo, kaj vse prinese s sabo derbi in da ima reprezentanca bolj severnjaški navijaški pridih ter da uspeva predvsem družinski sektor, kar je dobro za vzgojo prihodnjih generacij nogometnih navdušencev, ki jih v Sloveniji absolutno ne manjka.

    Nerodno namreč je, če ima Nogometna zveza Slovenija preko svojega selektorja, ki ni šel na nobeno tekmo Maribora v ligi prvakov v Ljudski vrt, takšen odnos do glavnih klubskih domačih promotorjev (čeprav selektor pride tudi na derbije). Kar Maribor in Olimpija absolutno sta. Prav je, da je Katanec videl zgodbo, talent in izziv v domžalskih nogometaših in jih vpoklical celo plejado (Dobrovoljc, Blažič, Vetrih, Balkovec, Firer, Repas, Širok, Vidmar…), svojevrstno dobrodošla je bila tudi akcija z b reprezentanco, vendar ko se spregleda standardno igranje Nika Kapuna in pred tem igre Erika Janže, je to sporočilo, ki si ga prva liga ne zasluži. Obenem se je oprijela Katanca oznaka, da domačim fantom z vpoklicom zmeša glavo, kar se je pokazalo pri Vrhovcu, Matjašiču, Zajcu in nazadnje Repasu.

    Še manj pomaga tolmačenje, da prva liga ni glavni »produkt«. Je. Kot je Maribor dobro s pismom za javnost opomnil Katanca, ki je nazadnje govoril tudi o »naj pokličem nekoga, iz ne vem, Celja«, da so vsi ti fantje morali nekje začeti. In da so z izjemo Kevina Kampla vsi začeli kariere doma. Tudi Jan Oblak. Tudi Josip Iličić. Tudi Miha Mevlja, o katerem Katanec govori, kot da bi bil njegov agent ne pa selektor. Štiri leta je igral v Gorici. Maribor je selektorja samo nagovoril, da si domače prvenstvo zasluži… No, več.

    Slovenski klubski nogomet se dviguje in nekje bi se to moralo poznati v sklopu Nogometne zveze Slovenije. Če že ne nujno na igrišču, pa kje drugje. Ne samo na reklamnih panojih med tekmami PLTS. Slovenija je namreč prav iz te lige proizvedla tudi sodnike, ki sodijo v ligi prvakov (pustimo, kako sodijo doma in kaka je narava tekem skupinskega dela lige prvakov) in so ti precej bolj cenjeni tako doma kot v tujini. Pri nogometaših, kaj šele selektorjih: velja tako za Katanca kot še bolj za Primoža Gliho, ki je glede na rezultate mlade reprezetance očitno prehitro dobil priložnost, saj se v Olimpiji, Dravi, Muri, Gorici in Kopru nikjer ni v prvi ligi obdržal več kot sezono, zdaj pa vedri na NZS že tri leta in je iz U-21 selekcije naredil šlamastiko menedžerskih modelov, kakršni so v prvi ligi (nazadnje Celje) kratkega in s kritikami pospremljenega daha.

    Predvsem pa mora biti javnost bolje obveščena o samih procesih izbir in odločitev. Čeferin je, kar mu priznamo, to počel transparentno. Ko je izbral Slavišo Stojanovića, je stal sam za to izbiro. Enako, ko je pripeljal Katanca, čeprav mu je takrat voda pošteno tekla v grlo, Katanec pa je imel na voljo pogoje, na katere je Čeferin moral pristati, saj druge izbire ni imel.

    Novinarji nis(m)o odstavljali selektorjev. Pramater vseh afer, Šmarna gora, je novinarje izkoristila kot kanal, pri čemer so nekateri mediji v tem videli tudi priložnost. Kek je odšel, ker ni izpolnil cilja, pri čemer je bil edini, ki je imel ves čas narisan cilj pred sabo, vendar šele potem, ko je Ivana Simiča zamenjal prav Čeferin, ki je želel pustiti svoj vtis v slvoenskem nogometu s tem, da zamenja selektorja. In ga tudi je. Čeferin je zgradil več na igrišču kot ob njem. Še nedolgo tega se je hvalilo Bonifiko kot primer stadiona, ki je pravšnji za Slovenijo. Stadion že, klub, ki je igral na njem, pa gotovo ne. Primer Ankaran, Zavrč, pa tudi Rudar, Krško, Celje so vmes pošteno zatresli osnovno bistvo klubskega nogometa in vloge NZS, ki bdi nad tekmovanji.

    Pri Keku se je uvrstitev na svetovno prvenstvo, čeprav je bilo še leta 2010, pozabilo prej kot pri Katancu. Pri čemer je velika razlika, kaj je Kek storil zatem. V Rijeki je zgradil zgodbo, kakršne hrvaški fuzbal prej ni poznal. Dvakrat jih je spravil v evropsko ligo, postal hrvaški prvak. Glavni strah, kako bosta funkcionirala Katanec kot selektor in Zlatko Zahović kot športni direktor serijskih državnih prvakov, je bil odveč, čeprav je Zahović v tem času, kar se je Katanec vrnil, spravil Maribor dvakrat v ligo prvakov. Z vsaj sedmimi, osmimi, devetimi igralci, ki so Slovenci ali govorijo tekoče slovensko.

    Tako Čeferin kot Mijatović imata z mediji dobre, če ne zelo dobre odnose, predvsem Čeferin je bil za tisti del medijskega prostora, ki nogomet spremlja, ko je to pač aktualno, velik magnet. Ampak oba imata dober, miren, preudaren odnos. Ne poslabšata situacije. Znata stopiti na žogo, čeprav noben od njiju ni bil profesionalni nogometaš. Ne mislimo na to komunikacijo z javnostjo. NZS je na koncu premeteno in spretno izpeljala in pospremila Katančev drugi mandat, pri čemer so bili – prosto po selektorju, ki nas je vse pošiljal na svojo prvo konferenco, še raje pa tja, ko je menjal Zdenka Verdenika – krivi vsi možni zunanji faktorji. Selektor ni priznal ene same napake. Celo Kek jo zna, češ, da je včasih preveč zaletav. Pa je odšel v trdih okoliščinah. Selektor je na nekatera vprašanja odgovarjal s pridevniki, drugih pa pač ni komentiral. Njegova ključna težava je postala v tistem hipu (kar se mu je ponovilo iz prvega mandata), ko je moral biti – selektor. Tisti, ki izbira in izbere. In se ne more braniti vprašanj, kakšna je hierarhija klubov in lig, iz katerih lahko izbira. Počasi bo namreč na mestu tudi vprašanje, ali je slovenska liga res manjvredna od druge francoske, španske ali italijanske lige. In ali igralci v Mariboru in Olimpiji vendarle ne nabirajo tudi svojevrstnih izkušenj. Nenazadnje, Marwan Kabha je prišel naravnost v prvo postavo izraelske reprezentance. Iz slovenske lige. Štelo je, da igra v ligi prvakov. To je bilo dovolj.

    IMG_3769

    Skupina F ni bila bav-bav

    Gordanu Strachanu je Slovenija dala, Gordanu Strachanu je Slovenija vzela. Škotska je bila klinično, fuzbalsko in tudi sicer pred tisto spomladansko tekmo v Glasgowu hin. Nikjer je ni bilo. Njeni rezultati so bili tako kilavi, da je Anže Bašelj za TV Slovenija komaj našel koga, ki bi ga tekma resneje zanimala. Zato je posnel reportažo o rekreativnih fuzbalerjih/navijačih. Medijev reprezentanca niti malo ni zanimala. Ampak Škoti so po zmagi proti Sloveniji dobili zanos, vnovčili so ga proti Angliji in skupina F je postala naenkrat bolj tekmovalna, ko je tudi Slovaška ugotovila, da jim poraz v Ljubljani ne bo zaprl vrat.

    Že res, da so bili Angleži favoriti. Tu se s Katancem lahko strinjamo. Toda vse reprezentance so ji povzročile težave in si dokazale, da Angleži niso tak bav-bav, nenazadnje so jih na zadnjem EP pošolali Islandci (kar je kompliment za Angleže, da ne bo pomote), na zadnjem SP pa niso napredovali iz skupine z Urugvajem, Italijo in Kostariko. Slovenija in Škotska sta izvlekli remi in obe bi lahko prizadejali poraz reprezentanci, ki ima privilegij ubadati se toliko sama s sabo in svojim mestom v nogometni sedanjosti, čeprav prevečkrat ždi v idealih preteklosti.

    Skupina F bo danes še dočakala, ali je bila točkovno gledano »najslabša«, čeprav je bila Malta zahteven tekmec, ki je namučila prav Anglijo na Wembleyju, zanjo se je pa obakrat namučila tudi Slovenija. Skupina F je pokazala, da so bila odločilna gostovanja, še zlasti za Slovenijo, ki je prinesla nazaj zmago z Malte in točko z Litve. Slovaška se je zdela premagljiva ali pa vsaj vredna točke v Trnavi. Dodatne kvalifikacije (Slovaška?), še bolj pa mundial (Anglija), daleč najbolj pa nov sistem pokala narodov (Škotska, Litva, Malta) bo pokazal, kje je Slovenija. Ki bi lahko dobila tudi še precej bolj neugodno skupino.

    Igralec tekme: Roman Bezjak [Slovenija]

    IMG_3756 2