Zgodilo se je par tednov nazaj. Šla sva na pico in pri mizi zraven se mi je zazdelo, da… Kaj pa če je… Ona? Je? Ni? Je? Ni? Pa mislim, da je. Ja, res je. O, fak. Ne, ne to, da je ona, ampak dafaq!!! Saj nisi najstnik. Pač je. Tu. Na pici. Ker ne, nisem en tistih, ki bi v gostilni obračal vrat in premeril klientelo. No, že, ampak zagotovo pa ne, če je kdo tam…. Znan. Ali slaven. Okej… Ker slaven?
Biti slaven je že dolgo lahko tudi ne ravno zmerljivka, ni pa to, kar je nekdaj bilo. Ko so slavni jemali dih. Zdaj stisneš selfie, jaz ne, bog ne daj, ampak v trenutku, ko stisneš selfie, je 50:50. Si in so tu. Niso na oblakih. Pa pustimo Andija in njegove minute slave. V Sloveniji se šteje to v sekundah, je pa res, da nas je tako prekleto malo, da pridemo skoraj vsi na vrsto. Pa ne samo enkrat. Itak. Ma, kaki Fitzgerald pa Gatsby pa tista jajca, da »v Ameriki ni drugega dejanja/priložnosti«. Nismo mi Amerika. V Sloveniji pač ješ pico poleg nekaj kakor zvezde.
Ker ja. Ona je zvezda. Ker je tako dobra v tem, kar dela, da vidiš ne nje, ampak njen lik. Podoživiš – vsebino. Ne vem, kaj je slava za vas, ampak zame je to. In to je nekaj, kar se, vsaj meni, ne vem za vas, redko zgodi pri nas. Ko vidiš Bojana Emeršiča, vidiš – Bojana Emeršiča. Pa ne, da je s tem kaj narobe, sploh ne, tip je kralj, poleg tega je Emeršič odigral toliko vlog, fasal Zmaga Batino in dosegel nekaj, kar sicer bolj godi standuperjem, da lahko skoraj igraš neko verzijo sebe.
No, Liza Marijina na tisti pici ni igrala.
Skratka, bila pa je ona. Liza Marijina, ki sicer igra. Dotlej sem jo poznal samo iz filma Prasica, slabšalno ime za žensko. In tam je bila tako drugačna, vizualno mislim, pač res ono, maska, frizura, kretnje, gestikulacija, govor vse tako prekleto drugače, da sem jo komaj prepoznal. Pa nič narobe. Res. Eh, kje. Kompliment. Saj, to je vendar igra, ne? Da igraš. V bistvu me je očaralo, kako zelo drugačna deluje v živo. Tam, prek Drave, na eni izmed dveh naj pic v Mariboru (kdor ve, pač ve, ne me cukat za rokav), se mi je zazdelo, da moram najti prevod za »starstruck«. Pa ne samo zaradi krasne istoimenske britanske serije na novozelandsko podlago. Ne. Ampak tak. Res ustrezen prevod. Da ni samo »zvezdnozadet«. Čeprav… Niti ti tako švohotno, ne? Zvezdnozadet? Da ti je skoraj nerodno, ker si pred lastno drago… Malo… Očaran. Zaradi tega, ker te je nekdo prepričal z nečim, kar dela. Glede na sedanjo formo NK Maribor, ni šans, da bi pomislil na zadnjo tekmo. Je pa drugače, ko vidiš Tavaresa ali Zahota. O, ja.
Kakorkoli; Liza Marijina je že tako ali tako »zmagala« v filmu Prasica, slabšno ime za žensko. Je. Saj o tem sem pisal. Ampak potem jo vidim nedavno na ekranu še enkrat, pa še enkrat spet isto. Kot tedaj na pici, le par tednov prej. Je? Ni? Je? Ni? Pa bemomast, da… Je! To je – ona! Pa spet total drugačna. In to v seriji, kjer pa je res ne bi pričakoval. V Ja, Chef! Najbolj gledani seriji na platformi Voyo. Zdaj z Ja, Chef! je nekako tako, kakor ponavadi je s takimi popkulturnimi hiti pri nas. Bolj je hit, manj je kritiško pogledan in hvaljen. Ono, vsi gledamo? Fuj. Pa dobro, saj tv kritikov praktično nimamo. Morda teoretično, ampak to bo prej padlo v kaki diplosmki na FDV kot AGRFT. Ampak saj po svoje je logično: Ja, Chef! je pač obrt, zabava, povrhu narejena po (ruski?) licenci, kar naj bi v štartu zmanjšalo kakršno koli avtorsko genialnost.
Pa saj, da ne bo pomote. Ja, Chef! ni genialna serija. Je pa serija, ki ve, kaj mora narediti, da zadovolji občinstvo. Kar je bil kar hud izziv, če ne veš, kako zadovoljiti občinstvo, ki gleda vse živo in milijonkrat bolje financirano. Eni snemajo v gigantkih studiih, drugi pa poleg trgovine s pohištvom. Kot fuzbal: kdorkoli gre pri nas na tekmo in potem ujame angleški fuzbal. Uh. Ampak tu se potem ločimo, pa ne po »tujega nočemo, svojega ne damo« ločnici. Ne.
Po petih sezonah je pravzaprav fenomen in prekletstvo hkrati, da ima Ja, Chef! takšno gledanot. Slej ko prej bo Voyo, kar Branko Čakarmiš in ekipa ne le vejo, temveč je Čakarmiš to tudi napovedal za Sobotno prilogo dela v začetku leta, ko je govoril o večih serijah na leto (!), potreboval še kaj zares izvirnega in prepričljivega. Pot do zvestih in številnih naročnikov je ne le dolga, ampak pri nas finančno tvegana, ker je trg pač tako prekleto majhen, zdaj pa že lep čas tako razpršen, da nekdo na drugi strani vaše stene niti približno ne gleda podobnega kot vi. Vsaj ne pri takih vsebinah.
Ampak nazaj k stvari. Ja, Chef! je serija, kjer težko zmagaš, če pa je že itak naj, naj, naj v svoji lastni kategoriji. Če nisi pozoren, boš samo telebnil – pa ne tako, kot je napisano v scenariju. Liza Marijina se v Ja, Chef! pojavi kot Katja, hči glavnega kuharja Ljubomira Bohinca, kar bo nekje vmes postala najboljša vloga Jurija Zrneca na televiziji, ki je mase niso videle in ker Voyo pač ne more imeti takega efekta kot Jezero ipd.
Liza Marijina – primarno Liza Marija Grašič, ampak Liza Marijina je najboljše ime po Ita Rina, saj to se strinjamo, ne? – prileti s klobučkom, navihano zvedavim pogledom, superduper modernim znanjem molekularne kulinarike (pomislite na injekcije in vakuum), za znoret karakternimi rdečimi ustnicami in še bolj trmoglavo predzgodbo, ki zamaje že tako majavo kuhinjo, povrhu pa sebe, goste in zaposlene.
Ni veliko serij, ki bi zdržale koliko toliko do pete sezone na način, kot to počne Ja, Chef! Še enkrat: ja, licenčno. Humor je bazičen, gre za igralsko obrt, toda po svoje je prav to tisto, česar pri nas prepogosto zmanjka. Osnov. In Ja, Chef! je tista serija, v bistvu test, ki pokaže, ali igralci to imajo. In kasting je poskrbel, da so našli točno take, ki vse to imajo. Felerjev je malo, želja igralcev pa dovoljšnja, da še Matej Puc z veseljem jeclja že pet let.
In nekako je Klemen Janežič v vlogi Luke Čeha pač potreboval še kakšno mladostno protiutež, saj je vse ostalo večinoma odpadalo ali se poparčkalo in je zgodba kdaj tudi malenkost zašla, če ne kar liki v celoti (Tina Vrbnjak kot natakarica Saša, a je bila odločitev glede na njeno vlogo v Gospod Profesor smiselna). Ampak Liza Marijina je kot Katja več kot to. Čeprav zgodbo bolj začini kot zares prelevi in obrne na glavo, ker Chateu de Philippe bo pač naposled vedno pod nadzorom njenega očeta, vnese takšen zanos, da požene peto sezono malenkost dlje od doslej videnega. Da ne napišem naveličanega.
Zato je Liza Marijina najboljše, kar se je lahko zgodilo Ja, Chef! Še bi. Ker vnaša nemir in ker ima eno tistih zajebanih fac, ki te hkrati pritegnejo, ampak se ne dajo. Neukročena trmoglavka pa to. Milenijka, ki to po svoje prav zares ni, ampak tudi je. Ve, kaj hoče bolj kot to, česar noče. Zato ji ta vloga silno koristi, čeprav se predvsem kaže, kako zelo potrebuje raznolike vloge. Kamera jo ima tako prekleto rada. Ona je v peti sezoni uspela narediti lik Ljubomira Bohinca širši, pa čeprav Jurij Zrnec pošteno gara, da serija stoji in pade z njim.
Komedija postane mestoma drama – pa ne zaradi končnih naukov, ki so najšibkejši del serije, ki ima sicer vrhunsko izbrano glasbo, mimogrede – , ker za to poskrbi Liza Marijina. Prekletstvo pa je, če te ima v Sloveniji rada kamera. Ker boš bolj malo ljubljen, če pa boš, tega ne moreš vračati, pa še favš ti bojo za tiste redke trenutke.
Ampak njen prihod v eno tako že vsega vajenega kuhinjo, med precej stereotipne like, je bil tak, da pač pogledaš, kdo na pici sedi mizo poleg.
