Oznaka: slovenski film

  • Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Kmetavzarski safari. 2 ‰.

    Špilala je harmonika. Ja, itak, a n. V Mariboxu, ejga. Ne preveč na glas, ono, NZ na glas. Ne pa spet pretiho. Špilala je harmonika, ki vedno špila ravno takrat. Ko je gužva. Ko se guziš. Ko čakaš, ker vedno pozabiš, odmisliš, odjokaš, da boš čakal. Ker nisi navajen, mogoče na Liffeu, da boš v kinu – čakal. Okej, pa kaka marvelkovka. To pa je to. Zdaj pa… Katere kokice boste? Ne vem. ML. Ti samo baši. Sva kartico za avto potrdila? Pa… Najbrž že. Ker tako je. Hektično. Ko se zgodi… Hostar. Dva. Promila.

    Včasih se zgodijo premiere, ki ne da so neponovljive. Ker ta je bila ponovljiva. Kako? Ja, tako. Natalija Bratkovič je vodila večer, v katerega te je uvedla nora gneča, da so še mariboxovci debelo gledali, in pa šot ruma. Okej, mogoče bi lahko bila hostarska kambuča ali pa kak gorenjski brinjewc, ampak podarjen konj pa zobje pa to. Vredu. Skratka. Natalija Bratkovič je bila idealna za tak večer. Pa vemo, kako smo pri nas z govori, pa uvodi, pa… Če bi bil koncert, bi se kdo, z ruškim dialektom, kjer so si to najbrž izmislili, od zadaj huronsko zadrl: »Špilaaaaj!« Tu bi lahko rekli: filmaaaaj. Ampak ne. Ne Nataliji.

    Natalija Bratkovič je prišla kot mitraljez. Strejala ni sicer nikogar, ne nas, ne metaforičnih kozlov. Prišla je gor na oder, seveda nekaj minut čez, premiere, take premiere pa sploh, morajo zamujati, pa čeprav je to bila, joj prejoj, moja prva taka komercialka premiera (bil sem na primeri Piran/Pirano, spomnim se bore malo, pa še to iz LJ Koloseja). In drdrala je, kakor da jutri ne obstaja. Skoraj pritekla je na oder, kot da bo še malo odfitnisirala. Kot da je pritekla na stadion za finiš norega maratona, na katerem bi čakali, če bo padel rekord.

    Guslala je že kakih 37 sekund, ko je naposled ugotovila, da ji mikrofon ne dela. Dobro, mi v spodnjih vrstah smo jo že nekako slišali, ampak oni zgoraj v Dolby Atmos nikoli-še-nisem-bil-v-njej dvorani pa ne. In Natalija? »Ja nič, dajmo še enkrat«. In je šla. Skozi vrata. In prišla nazaj. Pljunuto enako. Če bi gazila po snegu, bi šla po istih stopinjah. Isti poudarki, isti tekst, vdihi na istem mestu, če ona sploh diha med govorjenjem, ne vem, najbrž diha klarinetistično s trebušno prepono. Vse. Faking. Isto.

    Ne vem, ali je to bila neka fora, morda se je nadudlala in napiflala tekst, ampak kaj pa vem, ni mi tako delovalo. Itak Natalije Bratkovič ne poznam, šovov dejansko ne gledam, ampak vem pa, da je pač prepoznavna medijska faca. S kilometrino. Dobro, res dobro dikcijo. In noro energijo. Morda celo še preveliko dozo energije.

    In tak je bil uvod. Kot sem ga jaz tipkal. To ne greš brat za sabo. Rohniš, udrihaš, sesuvaš tipkovnico in čakaš, da se bo film začel. Nadaljevanje najbolj gledanega slovenskega filma v kinih vseh časov, no, časov po osamosvojitvi, ko se je 212 jurjev gledalcev stiščalo v kina, da smo na vrh spravili film, za katerega ti (kar je med top 10 pogosto) niso v šoli rekli, ajmo, deca, v kino. To, da je Pr’ Hostar najbolje obiskan slovenski film v kinu po osamosvojitvi, je, če bi vprašali mene (vem, ne boste me), dobra stvar, ker tako kina nismo zreducirali na obšolsko dejavnost. Pa ne, da je z abonmaji in šolskmi obiski kina kaj narobe. Sploh ne.

    Ampak Pr’ Hostar je pač bil fenomen, ki ga nihče ni razumel ne tedaj, ne zdaj, najbrž še sami ne. Zame predvsem zato, ker je in bo ostal film – kar velja tudi za nadaljevanje -, ki ga lahko gledaš žanrsko različno. Okej, je komedija, to že. Ampak kakšna? Sam sem jo gledal že prvič bolj kot satiro. Je pa res, da sem film zgledal zgolj enkrat – in to v kinu. Poznam ljudi, ki so film videli kot tragedijo, drugi kot cinizem, tretji kot slab izdelek in poceni humor in ki so te želeli zadavit, če si v istem stavku omenil, ja, Deliverance.

    No, Pr’ Hostar je ostal tudi fenomen zato, kako je nastal in s kako malo ne-denarja. Kot tisti hec, ki je dolgo hec, potem pa, ko bi naj bil že resna stvar, je še bolj hec. Ker ne veš več, kdo se s koga norca dela. Pr’ Hostar je tisto, česar pri nas nismo vajeni. Domače in množično uspešno. Ampak da ne bo pomote: Pr Hostar ni cockta, barcaffe ali Dončić. Ah, kje. Pr Hostar nikdar ne bo dobil megapotrditve, čeprav bi jo lahko in bi jo moral. Pri čemer nihče ni trdil, da bi Pr’ Hostar moral dobiti nagrado vesna. Ali kaj takega. Ah, kje.

    Ne, Pr’ Hostar je šel svojo pot, nastal kot spletni fenomen in zgazil vse drugo – z influenserji vred. Ker ni ga influenserja, vsaj v tej državi ne, ki bi lahko tekmoval s stereotipi, socialnimi notami, mešanjem kultur, poceni in ogabnimi štosi. Ni šans. Pr’ Hostar je le pokazal marsikomu, da je film pač tudi, če ne kar predvsem narejen za gledalce. Zato pa je bil obenem še tak marketinški fenomen. Takšen, da se lahko skrijeta obe največji tv hiši. Pr’ Hostar je bil tisti film, ki si ga pač šel pogledat in nihče ti ni mogel nabijati slabe vesti. Še najmanj kak kritik, sklad, minister ali plejada režiserjev, ki najbrž niti lastnim sorodnikom ne rečejo, češ, posnel sem film, dajte pojdite pogledat. Ker tako se začne. Mi nimamo pol milijarde za kampanjo. Slovenija je premajhna, mi smo država, kjer, marketingarji vam bodo to potrdili, letak še vedno zgazi digitalije, najbolj pa še vedno dela od-ust-do-ust. Nismo pa edini, spomnimo se, v kaki zadregi so bili oskarji, ko so gledalci drli na Bohemian Rhapsody in hvalili film, ki je pač obrtniško sestavljen in ima to srečo, da je scenarij, glasbo, režijo in igro naredil že Freddie Mercury.

    In tako smo, šest let kasneje, ker pri nas pač vse traja leta, če si želiš nadaljevanja, ampak ironično, ta vselej pridejo, smo neka posebna vrsta, ki raje snema dejanska nadaljevanja kot rimejke, torej dodajamo cifre (2), prišli do Pr’ Hostar 2. Do filma, za katerega se spet zdi, da po njem ni potrebe. Ob klasičnem vprašanju: kaj naj še povedo, česa niso? In to po prvem filmu, ki je bil, bodimo iskreni, zgodbeno krhek in šibek, saj smo se preveč smejali, da bi sledili zgodbi.

    Drugi film je tozavedno malenkost bolj usmerjen, je pa res, da ima kar nekaj faktorjev x in nenaden perpetuum mobile, pri čemer je Tristan (Niko Zagode) res neprepričljiv kot »menedžr«, ampak očitno dovolj, da zbobna skupaj ekipo, ki je zaspala v hotelu, igrala pikado, skušala zanositi ipd. Pr’ Hostar 2 je vsaj v tem vidiku idealen prikaz, kako zaspati na lovorikah in kako pride vsakodnevnost vedno pred koncepte. Pikado in pir je pač bolje od hostarskega turizma. Lik Tristana je tokrat še bolj v ospredju, Niko Zagode pa nastrelja še več hostarske hrvenščine. Tristan je sicer še vedno zelo tranzicijski lik, ki bi v 90. letih najbrž postal minister, danes pa se pač potika po hotelih in upa, da bo nekje zaslužil hudo manj od tistega, kar bi lahko. Tristan je tip, ki misli, da je 10 jurjev pač ogromno denarja. Ker razlaga o dolgoročnem, razmišlja pa kratkoročno. Upanje na kredit, kaj češ.

    Pr’ Hostar dva promila se bolje izkaže v prvem delu, ker lahko vidimo, kaj ljudje počnejo in kako dejansko živijo, če ne pride nihče z idejo. Kar ne pomeni, da so neambiciozni. Pač… So. Živijo. Kakorkoli pač že. Nesrečo pa imajo, da so v krajih, kjer je delavnost pač vrlina in kjer se ideje poplakne z ravno dovolj in ne preveč piva, da se zastavi načrt. Tristan je tako lik, ki ga imajo nekateri v sebi, drugi ga potrebujejo, tretji pa jih kličejo »šef«. Zato je Pr’ Hostar 2 najbolj zgodba o tem, kako znova zagnati nekaj, kar že v prvo ni zdržalo, pri čemer je osnovni plan kratkoročen, cilj pa dolgoročen. Kar meji na Butalce, jasno. In v tem je scenarij (Dejan Krupić, Goran Hrvačanin) znova kleno rudimentaren, bazičen in osnoven, ampak izpeljan z režijo (Luka Marčetić) in zlasti igro na način, da spet lahko gledamo hostarsko satiro. Dialogi so izpeljani, kakor redkokje, niti v obrtnih tv serijah se ne izmenja toliko šal, dvojnih, trojnih v eni komunikacji. Pa gre, recimo pri Ja!Chef, za licenčno, četudi scenaristično adaptirano zgodbo.

    Pr’ Hostar si želi predvsem vpeljati ruralni, avtentični, gorenjski, hostarski safari. Kar… Reducira ljudi na živali, vemo. Film se tega ne le dotakne, direktn omeni in tako vsaj pokaže, da pozna mejo. Sploh pa je obrat v filmu takšen, da ni nujno povsem jasno, kdo je tisti, ki opazuje, in kdo oni, ki je opazovan. Ne, res ni. Pr’ Hostar je fenomen tudi zato, ker se gorenjskim gaunarjem smejimo brez težav (in podnapisov, saj še pomnimo Traktor, ljubezen, rock’n’roll, ko smo prekmurski film gledali s podnapisi, ne?) tudi na Štajerskem. Dobro, eni smo preživljali cela poletja v Stražišču, zato teh težav nimamo, ampak Hostar je dober v tem, ko slovenščino prikaže takšno, kot je, čeprav jo seveda še malo nafrizira, naloka in nafutra, da izpade še bolj stereotipno.

    Ampak uporaba moških končnih v ženskih ustih (»Noseč sem«) bo pač ostalo nekaj, kar potrebujemo in redkokatera ura slovenščine bo kadarkoli naučila o dialektalnih posebnostih slovenščine toliko, kot Pr’ Hostar. Ne le ustno, tudi pisno, saj se je zapis »a n« kar prijel, dasiravno bo vedno zgledal kot zatipek. Filmu še naprej uspeva slaviti slovenščino ravno s tem, ko je ne dela za nekaj, kar ni, ampak se oklepa tistega, kar je. V tem smislu je film celo več kot upravičen. Ja, tudi nadaljevanje.

    Najboljše pri Pr’ Hostar 2 pa je, da mine skoraj še hitreje kot prvi del. Koliko mi je že rekel Krupić, ki je sedel ravno zraven mene, bolj desno v četrti vrsti, kamor so njemu in še dvema tipoma prinesli nacho čipse, pivo in kokice (kar je prav, da se razume, je pa neobičajno, ker se ti je za hip zazdelo, kot da si na letalu), da je film dolg? Uro in 17? Uro in 22 piše uradno. Pa čeprav se ponavljata varnostnika, pa čeprav se zdi, da smo zgodbo že videli, pa čeprav so nekateri kadri tako predvidljivi, da se jim smejiš ravno zato, kot smo se vsi smejali Tristanu, ko je tako redno zmasakriral besedo »menedžr«, vse pa nadgradil z mojstrsko hrvenščino, v kateri bo zrihtal »sljužbo«. Kraljevski proljev za salatu, kakor sva se za Urbani.si pogovarjala leta 2016.

    Pr’ Hostar bo film, tudi v nadaljevanju, ki ga najbrž nihče ne bo znal pretirano obnovit. Kako se je končal prvi del? Eeeee. Drugi? Bomo kmalu pozabili. Česar ne bomo, je to, da smo se imeli v kinu preprosto fajn, s čimer ni absolutno nič narobe. Kaj narobe. Nujno je. Pa četudi je sestavljen iz money-shot skečev. Ker s tem je vstal in obstal. Pr’ Hostar tudi ni film, kadar pomislimo na »slovenski film«, ker pač ima ta zveza svojo brutalno konotacijo. Ali pa ni prvi. Ni Kekec, recimo. Ima pa cel kup rožletov. In kakega bedanca.

    Na koncu pa je tu še vprašanje safarija. Ker to je safari. Gledati hostarja, sploh v kinu, je znova safari. Čeprav…

    Še vedno nisem povsem prepričan, kdo koga opazuje. In kdo je dejansko na safariju. Vem pa, da je bila top kino izkušnja.

    Hm.

    P.S. Film v kina pride 27.10.2022.

  • Ne jamram, iščem rešitve. Bus za Berlin čez 5 minut.

    Ne jamram, iščem rešitve. Bus za Berlin čez 5 minut.

    Ne bom več luzerka traja 88 minut. V osnovi. A traja precej dlje. V bistvu še vedno traja. In bo trajal še nekaj časa. Kar nekaj časa. En haufn časa. Vprašanje je, če bo tega filma sploh kdaj konec. Če ga ne bo, bomo vsi, no, spizdili. Ker tole zdaj? Za popizdit.

    Urša Menart je posnela film generacije, ki sploh ni generacija. Ne moreš biti generacija preko Skypea. Ne moreš biti generacija, če ti drugi lepijo oznake tipa milenijci, ti pa moraš najprej guglat, če se tja sploh kvalificiraš. Ne moreš biti generacija, če se generacija pred tabo, generacija tvojih staršev, pri smetnjaku, tistem rumenem za plastiko, generacija, ki se je naučila ločevati odpadke, da bi tvoj svet bil lepši, lažji in boljši, obrne k tebi in ti reče: »Sem mislil, da bo vam lažje, kot je bilo nam. Pa ste ga še petkrat bolj najebali.« Diplomirano, prekarno, mimobežno najebali. Tako najebali, da ne pomaga niti, če se vržeš v Ljubljanico in greš malo plavat. Malo drugačna sreča na vrvici je to. Generacija, ki ne išče tiste najbolj slovenske (filmske) ideje pri, veš, je bila ena punca v našem bloku, ki je tako črno gledala… Ta generacija ne reče generalu fotru, ej, tata, stari, ja ostajem ovdje. In šus v glavo. Ne. Reče: »Babi, ne bom se ubila.« Če to ni medgeneracijsko sodelovanje, potem ne vem, kaj je. Niti ni to v leru generacija, ki bi večno študirala in iskala smisel sveta. Ne. Kdor je šel študirat družboslovje ali humanistiko ali, bog ne daj, pravo, ekonomijo, jezike in ta jajca, se mu to sploh ne vidi več. Kdo pa vpraša kelnarja, kaj je po izobrazbi, ne?

    Ne bom več luzerka je film, s katerim je Urša Menart, predvsem zaradi fantastičnega, izpiljenega in lucidnega scenarija, ki je igralcem dal možnost, da skreirajo like, posnela občutek, stanje, sistem. Posnela je to nezadržno tesnobo tistega dela generacije, ki je lahko še tako pridna, naštudirana, marljiva, potrpežljiva, pa prav nič ne pomaga. »Veste, taki časi so,« je stavek, proti kateremu se ne moreš boriti. To je stavek, ki te ubije. Ne okrepi. Samo ubije. Če nisi zasedel mesta, če nisi na poziciji, si lahko še tako dober, še tako sposoben. Ne. Ko te jebe. Nisi in pika.

    Ne bom več luzerka ni hit in ne more biti hit. Nima »tja-ra-pam-pam« štikla, zato ker ta generacija nima besedila v glasbi, če ga ima, je bodisi uvoženo ali pa je trap. To ni neskončno poletje v školjki. To ni film, ki bi dobil svoje nadaljevanje. To je samo – školjka. Oziroma premajhna socialistična banja, v kateri Špela išče svojo zasebnost, svoj odmik, svojo preteklo prihodnost, svoje prijatelje in svoj svet. Ne bo ga našla. Tam že ne. Še nihče ni našel svojega sveta v fletu svojih starih. Z napotnico malega sosedovega mulca, ki ti mazne 20 posto na napotnico samo zato, da bi ti, kar je ultimativni narobe prav, plačal stroške svojim staršem, ker si mislil, da bo svet tako deloval. Pri čemer je jasno, da generacija, ki prihaja zadaj, na vse to ne bo prestalo. Če bo kradla, ne bo tega povedala po telefonu. Ampak Špela je prestara in premlada hkrati, je del generacije, ki je imela najslabšo udeležbo na volitvah. Svet ne deluje tako, kot si mislil, da bo deloval. Okej. Prilagodi se, ne? Bom pa kaj naredila zastonj, veste, mladi, vi mladi, vi pa ja rabite reference, s tem boste… Referenc lahko imaš malo morje ali pa nič. Sedež na FlixBusu ali Go Opti bo ravno tako enako ozek.

    Urša Menart je posnela medgeneracijski film, ki ga bodo različne generacije različno gledale. Sploh za starejše zna biti delno tudi šok. Ja, v taki pizdi je ta svet. Ne pomaga, če si priden, če si, bog ne daj, dober. Če si dober, je pot samo ena. Ven. Če ne zamudiš te možnosti, kot se je očitno zgodilo Špeli. Ja, saj res, Špela. Špela je ključni lik, za katerega se zdi, da tam nekje skoraj do konca filma sploh ne veš, kako ji je ime. Kar je Menartovi nenadkriljivo uspelo. Eva Jesenovec je v bistvu v vseh, prav vseh kadrih, pa te njeno ime sploh ne zanima. Zgodba njenega življenja. To je ona. Ni je. Komaj opazna, čeprav ji izpod prevelikih hipsterskih očal in predolgih neopranih, razcepljenih las, ki so bili v pričakovanju boljšega sveta predolgo speti v kitke, žari pogled. Špela je bistra. Špela se bori. Špela gre, ko ne rata nič drugega, kelnarit. Špela spi na kavču, da lahko babi spiv njeni otroški postelji. V premajhnem stanovanju v Šiški. Menartova je posnela tisto, kar Goranu Vojnoviću ni uspelo na drugem koncu Ljubljane. Posnela je Ljubljano, o kateri ne slišimo, ne vemo nič. Pri čemer humanisti nimajo nobenega magneta. Ne morejo ratat popkulturni hit. Tega se na razglednico pač ne da. Posnela je post-socializem, posnela je propadlo prihodnost v razpadlem betonu. Če so se v Sreči na vrvici otroci po Bratovševi ploščadi navdušeno lovili in brskali za vsakim kotičkom arhitekturne monstruoznosti, se v Ne bom več luzerka po teh podobnih, v bistvu pa enakih kotičkih kvečjemu skadi đoint. Ker to je to. Đoint, piksna, falafel generacija.

    To ni kreativno pitje. To ni Šumi popivanje. Nič boemskega ni v eskapizmu, h kateremu se zateče Špela. Kar je pri tem dobro, je to, da pokaže Ljubljano, kakršna – sploh med tednom, ugibam – še vedno je. Sploh pozimi. Svetijo napisi za hitro prehrano, nikjer nikogar, razen na alter sceni. In pri falaflu. Meglena Celovška pri Stari cerkvi je tisto razodetje, ki pokaže, kakšna je Ljubljana, ko jo turisti zapustijo. Ljubljana je za vse špele prestolnica na poti do drugih prestolnic. Bicikl mesto, kjer kradejo ukradene bicikle. Najlepše mesto na svetu, za katerega župan pravi, da se bo v njem nekoč spet kopalo, pa je še vedno, ko se zaplava v Ljubljanici, to suicidalna želja. Odlom. Odfuk. Odbitek. In je lepo mesto, v katerem se iz novih mostov najboljše – bruha.

    Ampak Ne bom več luzerka je film, ki bi se ga dalo posneti tudi drugje. Sploh ni nujno vezan na Ljubljano. Je pa idealen, ker razgali realnost Ljubljane za tiste, ki ne sfolgajo pretentati sistema. Špela doživlja poraz za porazom in na koncu, ki je sicer nekoliko hiter, odrezan, potem ko bi se lahko za ta korak odločila že na začetku filma, najde neko majhno zmago. Zmaga v tekmi, ki ne šteje več in ne odloča o ničemer. Naslov filma daje skoraj občutek, da bo Špelina prijateljica v kelnariji zakričala »ne boš več luzerka«. Ali da bo to rekla sama sebi. Na glas. V bistvu niti ne veš, če Špela res ne bo več luzerka. Že Orleki so v Punca s Šohta pokazali, da ni vse zlato, kar je tujina. Njeni prijateljici na Skypeu zgledata sicer fit, ampak ne ravno polni življenja. Njen fant (Jurij Drevenšek), ki gre programirat oziroma oblikovat v San Francisco, torej iz dežja pod kap, zgleda hudo bogi. Ko se je uredil, počesal, osrajčkal, je izgubil ves karakter, vso dušo, vse, kar je imel, ko je jedel burek v pojsli v prevroči Ljubljani, za generacijo, ki se ji klima še vedno vrti kot ventilator.

    Ne bom več luzerka je film o medgeneracijskem zlomu, v katerem nihče ni nič kriv, saj so vsi želeli vsem samo najbolje. In res so. Kjer ne gre za prav ali za narobe. Ampak tudi film, v katerem goveja juha ne bo rešila družinskega problema. Ni to Kajmak in marmelada. Je film o starših – izvrstna Saša Pavček in Branko Završan -, ki so želeli narediti vse za svojo potomko, ampak so prepozno ugotovili, da sploh ni bilo odvisno od njih. Da je ta fajt vnaprej izgubljen. Edino, kar lahko Špela, ki joka pod miki miška posteljnino, naredi, je to, da se zapre vase. Da skuša izginiti. Da se »ukine«. Delno ji to uspe, ko se prepusti toku, ko ji rata že vseeno, ko je ona tista, ki trka od spodaj gor tistim, ki mislijo, da so na dnu. Toda ni bila tako vzgojena, to je tisti najhujši boj. Zanjo je popivanje in kajenje samo to. Pač, trofiš, počiš, narolaš se ga. V petek, mogoče soboto. Ko pihneš tistih 30 na torti in se ti zdi, da boš enako pihal še par let, v enakem okolju, v enaki brezizhodnosti, bi rad zbežal. Žuranje ne pomaga, ker je Slovenija narejena tako, da v mestih žurajo samo dvajsetletniki, ki ti seveda skušajo naviti EMŠO. Špela ni zapadla in ni želela propasti. Močen lik je, lik, ki borba. Dokler gre. Zato izpadejo vsi nasveti, ki jih dobi, tako prekleto pokroviteljski in skuša v debati parirati. Ampak ves čas ve, da je v podrejenem, izgubljenem položaju. Kot da nikoli ne bo bolje. Sveta, ki ga želi, ne bo, kar spozna ravno takrat, ko bi se morala predati in delati nekaj, da bi pač preživela. Ampak Špele ne zanima, da bo samo preživela. Preveč življenja ima v sebi. Kar ji pomaga, je v vseeno opora družine, ki ji je hudo, da ni bolje. Ata je vseeno ponosen.

    Zato je Ne bom več luzerka predvsem fajt. Je film, ki ima svoje precej smešne momente, ampak šele takrat, ko spoznaš, da je »normalno« stanje precej uborno, žalostno in tesnobno. Šele takrat je vse to lahko smešno. Če to razumeš, se znaš smejati, ker so ti štosi, ko se režiš sebi, najboljši. Ampak ko se đoint pokadi, ko se piksno spije, je lahko življenje kakega zunanjega lika tako nenavadno dostopno. Morda je lik davčnega svetovalca le kot »varka«, kot prelahek izhod, ki ga Špela preprosto ne bo izbrala, saj bi s tem dala dreku focn.

    Urša Menart bi s tako zgodbo lahko kaj kmalu posnela film o generaciji, ki jamra in ne išče rešitev. Toda je obenem film, po katerem se vidi, kaj je za preslišano generacijo, ki je bilo na drugi strani mize pri neuspešnih razgovorih za službo, projekte, honorarje, delo, bistvu pisalo na tistem bebavem napisu prejšnjega premiera. Pod napisom »Ne jamram, iščem rešitve« bi moralo takoj še pisati, da gre avtobus za Berlin (ali katero koli drugo mesto) čez pet minut. In to vsaj pet minut prepozno. Film ima sicer nevarno logiko, da bomo vsi, ki ostajamo tukaj in nismo del uspešne, izvozno naravnane Slovenije, označeni za luzerje. Ampak vsaj vemo, da nas je, luzerjev, več. Kar je boljše kot nič. Imamo vsaj film, dober, pameten, bister film. Vsaj nekdo je to opazil in nam dal priložnost. In prav je, da smo jo dobili. Če je kaj pomagalo, pa… Zanimivo bo videti, če bo Urša Menart še kdaj posnela podoben film. In kaj bo ugotovila takrat. Morda bo največja zmaga, če bo posnela film o generaciji, ki ne bo razmišljala samo, kaj ne bo več. Temveč kaj dejansko bo. Ampak tudi to je nekaj. Ne bom več luzerka.

    OCENA: ZU

  • Hostarski mojster hrvenščine

    Hostarski mojster hrvenščine

    Tole sploh ni bilo mišljeno kot intervju. Res ne. Ker v nobenem oziru ni. Je pivo dveh tipov, ki sta se spoznala na poti na koncert Oasis na neko pustno soboto. Pa saj, če gre pa za Nika Zagodeta in film Pr’ Hostar ne moreš drugače kot na… Aufbix. Dobila sva se, domenila na ena, dve, tri v Ljubljani, kjer živi in dela, v strogem in urbanem centru, kjer sva tolkla vsak svoj dialekt (da sta naju dve luštni urbani bejbi srepo premerjali pri mizi zraven), vmes pa sva doizbacila še malo hrvenščine, ki je (tudi) eden tistih razlogov, da ljudje še kar rinejo v kino na ogled Pr’ Hostar. Tisti no-budget film, ki je pokazal, da enajst let po Tu pa tam naturščiki in profesionalci/akademiki še vedno furajo vsak svojo linijo. Le da eni praskajo denar skupaj, drugi pa se prijavljalo oziroma so naročeni na razpise pri skladih, centrih in televizijah. In da se oni, ki ostajajo doma, arogantno zgražajo nad masami.

    Mene je, ko je enkrat zalaufala evforija, predvsem zanimalo, kako se bo internetni hit obnesel na filmskem platnu. Priznam – in sem tudi Nikeju, kot ga sklanjamo na naših koncih, ki sem ga med intervjujem sicer itak tikal -, da mi prvi dve epizodi na youtubeu nista »delali«. Enodimenzionalno in naštancano, kar pa nekajminutnemu entuziazmu nikakor ne gre očitati. Vendar da gre vseeno za hudo intelektualno ekipo, ki prekleto dobro ve, kaj dela, sem zgruntal v Spetku, ko sta Goran H in Dejan K na vprašanje, zakaj nista šla na AGRFT, Mihiju Šaleharju odgovorila, da zato ne, ker moraš na sprejemcih igrati – jogurt. Itak je pa naslov Spetka: Če si kmet, si kmet povsod.

    Njun pogled na center, na Ljubljano, na prestolnico iz Bleda, Kranja, skratka Gorenjske, je bil precej podoben tistemu, ki ga pozna cela država za naš, štajerski konec, ki da bi se vsakemu z LJ tablicami zabrisali na havbo. No, Pr’ Hostar je našemu koncu naredil največjo uslugo od osamosvojitve dalje, saj končno nismo le Štajerci avtomatsko »full retard«, kot temu pravi Zagode. Kljub vsem pomislekom sem dal filmu priložnost le nekaj dni po ogledu Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo in tv seriji Več po oglasih, ki sta proračunski raj (skoraj preseravanje) za hostarje. Rezultat? Po fuzbal polčasu, cca tričetrt ure, me je dejansko zanimalo, kako se bo štorija razpletla. In ugotovil sem, da sem dejansko užival, da sem odmislil na vse drugo in da je bil kino po dooolgem času spet žur. Ker Liffe to seveda ni, ima povsem druge atribute. Morda ravno od Tu pa tam (in Planet samskih) nisem tako preprosto užival v kinu. Seveda sem si – in kolegu – non-stop ponavljal, da je to no-budget film in da je slovenski film. Kar ni izgovor ali opravičilo, je pa pojasnilo in to na mestu.

    Zato me je, sploh na koncu s takim skečem, ki ga vse od Javšnikove basket dihtunge na koncu filma V Leru pri nas ni bilo, Pr’ Hostar povsem zadovoljil, ker me je nasmejal in razvedril. In me je navdahnilo, ko sem videl, kam sta režiser Luka Marčetić in igralec Niko Zagode ob taki ekipi dogurala od časov Požigalec – The Movie in kasneje spletne tv serije Dan ljubezni. Pisal sem Nikeju, namenoma v srbohrvenščini, šla sva na pivo in nastal je spodnji pogovor.

    11-danlj-2-v
    Foto: Dan ljubezni

    Gor ste rasli v Brežicah. Zakaj nekateri v Brežicah trdijo, da so Štajerci?
    »Hahaha. Ta pravi Štajerci ste nas pač vzeli za svoje, nas Brežičane. Čatež, oni so pa, vidiš, na desnem bragu Save in so že, kot jim rečemo, Krajnci. Začetni del Dolenjske in to.«

    In v čem je razlika?
    »Med nami in Čatežem? Krajnci se raje ‘fajtajo’, mi se pa bolj branimo. Tako se mi vsaj zdi.«

    Sva del generacije, ki se ni več učila »srbohrvaščine« v formalnem smislu. Kako si se ti priučil južnoslovanskih jezikov?
    »Ker so nam sosedje tako blizu, pa še na morje hodiš k njim. Poleg tega smo gledali precej več HTV kot TV Slovenija, tudi zato, ker je njihov signal pri nas bolje lovilo – celo brez antene. Ko smo hodili na morje, se pa spomnim stika s pohabljeno hrvaščino, ki smo jo kasneje poimenovali v hrvenščino.«

    Eni ji rečejo tudi katanščina.
    »Tudi, tudi, da. Ampak hrvenščina je nekoliko drugačna v tem oziru, da so jo govorili prepotentni ljubljanski fotri, ki so vpričo svoje družine poklicali natakarja ‘kelnar, majstore, dali može jedan proljev (driska, op. p) za ovu salatu i još kuzarac suka za mog sineka‘.«

    Pa ne bi ti fotri »morali« obvladati vsaj osnov hrvaščine; glede nato, da so odraščali v bivši skupni državi?
    »Ja, ampak ker so bili distancirani, so si ustvarili lastno podobo o hrvaščini in je prišlo do trka dveh svetov. Ti liki so živeli v meni vsa tista poletja, ko so slovenskutarsko ogabno rezali po hrvaščini.«

    Foto: Kolosej
    Foto: Kolosej

    Kaj vam pomeni slovenski jezik? Kaj v vas zbudijo Brižinski spomeniki?
    »Posebne čustvene reakcije gotovo ne, mi pa jezik pomeni dovolj, da si nikakor ne bi zaželel zapustiti Slovenije, ker čustev ne bi mogel izliti v nobenem tujem jeziku. Niti v hrvenščini (smeh). Materni jezik je del mene, omogoča mi mnoštvo izražanja, žmohtnost, prvenstvenost čustev.«

    Kakšne so bile ocene slovenščine v šoli?
    »Med štiri in pet, je kar šlo. Rad sem jo imel, saj sem hotel v nekem obdobju življenja postati profesor slovenščine.«

    In kaj je šlo – prav?
    »Prav, haha. Kaj pa vem, preveč stvari me je zanimalo, biologija me je pritegnila. Ampak še vedno sem razpet, trenutno med zobozdravstvom in igro.«

    Ste dobro deklamirali Soči v šoli?
    »Tega se ne spomnim, je pa slovenistka Alenka Šet v meni prepoznala višek energije in ga primerno vnovčiti s povabilom v dramski krožek, tako da njej dolgujem zelo veliko.«

    Katera je bila vaša prva vloga?
    »Gospod Velasco v Bosa v parku. Je pretiran lik, ki ga ni veliko v predstavi, ampak ko je, je povsem prifuknjen del zgodbe.«

    Je bila to nemara napoved seriala vaših stranskih vlog?
    »Mogoče, čeprav bi se res rad preizkusil v resni dramski vlogi, kjer bi krvavel in zagovarjal očetomor na ustavnem sodišču. Kot mulo nisem imel pojma, kaj bo gledalce pritegnilo v nekem liku in to je največji čar, ko vsak vidi nekaj drugega v tvoji vlogi, neverjetno mnoštvo naboja lika. Če ne bilo dramskega krožka v gimnaziji, najbrž nikdar ne bi igral. Sva pa v dramskem krožku na brežiški gimnaziji igrala skupaj s Klemnom Slakonjo.«

    Kako se neizkušeni igralec zavaruje pred »mnoštvom predstav o liku«?
    »Hm, morda z izbiro vlog. Čutiš draž, da ljudem ponudiš vlogo, lik, predstavo. Še vedno, vsakič ko igram, podoživim občutek prve gimnazijske vloge in pričakovanje publike. Srce razbija, a takoj ko izrečeš prvo besedo, je lažje, je že rock’n’roll. Nikoli pa ne bi igral recimo vloge v beli halji, zdravnik in to.«

    Kaj pa mesar v beli halji?
    »Mesar s stetoskopom v žepu. Premontiral bi človeške dele na prašiča, to bi pa takoj.«

    Foto: Kolosej
    Foto: Kolosej

    Med najinim odraščanjem ni bilo veliko novih slovenskih tv serij, hkrati se je rodila oznaka zateženi »slovenski film«, ki je gledalce avtomatsko odbi(ja)la. Zakaj ste šli potem ravno v to?
    »Zaradi želje po spremembi! Kmalu dobiš navdih, če ne doma, pa pri nekih prifuknjenih Amerikancih. Daš stvar na internet, dober odziv vzbudi novo željo po kreiranju in padeš v ta sijajni ping-pong. Gledalci so tisti, s katerimi se pogovarjaš in z vsakim dialogom rasteš skupaj z njimi. Če je vedno večji bazen ljudi, ki si želijo sprememb, se pa morda celo kaj premakne v tem sistemu politikanskega spletkarjenja televizijskih hiš in filmskih centrov.«

    Požigalec in Dan ljubezni sta bila ultra hit na internetu, viralca, vendar na internetu še toliko hitreje pride kaj novega kot pa na »traku«. Je bil skrajni čas, da ste »šli v kino«? Ste prerasli internet?
    »Žal mi je, po svoje, ker je Požigalec še vedno tako močen. Resnično upam, da sem ga zdaj pokopal, čeprav sem liku hvaležen, ker bo še lep čas prisoten in me je kot igralca tudi naredil.«

    Zakaj je Požigalec, ki je rimejk realnosti, tako delal? Zakaj tako delajo liki v Pr’ Hostar? Zakaj sem takoj videl lik, ne pa Nika Zagodeta? Ker pri nas običajno, gledaš igralca, ki igra lik. Ne vidiš – lika.
    »Vem, kaj misliš. Ker pri nas vidiš, o, glej ta-in-ta igralec, da vidimo, kaj bo igral. V Pr’ Hostar je morda lažje to, da so liki totalne karikature, za katere vsaj mislimo, da jih poznamo, čeprav jih v bistvu ne. Zelo pretirani so liki, ni klasična igra, kjer moraš dozirati mero teatralnosti in dramatičnosti, kjer moraš dolgo študirati vlogo. Tukaj si pa ‘all in‘ in na momente greš ‘full retard‘ v to.«

    Pa znajo na AGRFT učiti »full retard«?
    »Znajo, vendar boš spet gledal, o glej, ta-in-ta igralec igra nekega bebota. Ampak da ne bo pomote, kmalu bi nama, ko se tako pogovarjava, očitali, kako ne poznava slovenskega filmskega jezika in da kot totalna amaterja pač težko sodiva.«

    Ampak, Niko, vi pa ste ja amater!
    »Haha, seveda, ampak žal se ravno zato vzpostavi ta elitizem. Ljubiteljsko se ukvarjam s tem, nimam izobrazbe iz igre, nekaj malega je kilometrine, ne morem parirati akademski srenji, mi pa laska, če me omenijo ali pozdravijo (vsaj dva študenta AGRFT sta ga v petih minutah, preden sva začela pogovor, pozdravila z leskom v očeh, op. a.).«

    heineken
    Foto: Dan ljubezni

    Zakaj sta svetova še vedno tako ločena, še vedno, vse odkar se je zgodil Mitja Okorn?
    »Že ko smo delali Dan ljubezni, smo želeli najti skupno točko obeh svetov, zato smo povabili znane like: najprej zato, ker nas je zanimalo, če bodo sploh za, in potem zato, ker je bil totalni štos. In kaj smo ugotovili? Kako zelo so želeli pomagati in sodelovati, spomnili so se svojih anonimnih in finančno podhranjenih začetkov. Ko taki ljudje pristopijo prijateljsko, a hkrati mentorsko, je neverjetno lep občutek. Zakaj se to ne more združiti bolj sistemsko, pa ne vem. Morda zato Pr’ Hostar toliko več pove, čeprav spet, je karikirana komedija. Slišim pa, da se da napetost rezati v Nočnem življenju Damjana Kozoleta, ki igra te dni v kinu. Ne verjamem pa, da bi akademiki snemali takšen film, kot smo ga mi. Zanje bi to bil nemara debilen film, ker nima filmskega jezika, ker je primitiven in na prvo žogo.«

    Pa kako? Zakaj? Čemu? Ali ni Deliverance denimo kultni film tudi za akademike?
    »Film, ki je dobil sloves šele sčasoma, ja. Gledal, gledal. Ne vem, nimam odgovora.«

    Kako si razlagate tako neverjeten obisk slovenskih gledalcev v luči tega, o čemer debatiramo? Moraš imeti »full retard« like z dialektom, da potem ljudje, ki sicer hodijo vse manj v kino, množično drvijo ravno v kino?
    »In potem pade še vprašanje, kdo bo potem odločal o kvaliteti slovenskega filma, ne? E, tu pridemo do tega trka, ko ponudiš ljudem možnost, da se bodo zabavali brez kalupov, kako bomo zadostili kriterijem filmskih festivalov. Imeli smo nesebični aspekt zaradi osnovne ideje, da nas bodo podprli isti ljudje, ki so nas zgrabili na internetu. Morda ne vsi, drugi pa. Kot je rekel Goran (Hrvaćanin, soscenarist): najprej bodo prišli youtube oboževalci, nato bodo prišli njihovi bratje, sestre, kolegi, na koncu pa še vsi kritizerji, ki jim ni jasno, koji kurac je ta hype. Pri čemer smo bili mi trdno prepričani, da je zgornja meja 50 tisoč obiskovalcev.«

    Že to je nenormalna cifra.
    »Je, ampak bazen oboževalcev še iz Dneva ljubezni ni bil skromen. Nagovorili smo novo, youtube generacijo. Pokazali smo, da ti ljudje ne ždijo cele dneve, da bo film prišel na Partis, temveč da dejansko želijo v kino.«

    Kam spada Pr Hostar v druščini preostalih top 3 najbolje gledanih slovenskih filmov: Kajmak in marmelada, Gremo mi po svoje, Petelinji zajtrk?
    »Nikamor. Gremo mi po svoje je privabil veliko gledalcev tudi zato, ker so ga šle gledati šole v sklopu pouka. Petelinji zajtrk je pa morda najbolj pristni slovenski film, kjer pozabiš, da igrajo Pia Zemljič in Primož Bezjak ter Vlado Novak in Dario Varga, temveč se posvetiš likom. Aplikativnost zgodbe, anekdote, fabule, ki se dogaja v ruralnem okolju, pa je hkrati možna kjerkoli.«

    Foto: Kolosej
    Foto: Kolosej

    Ruralnost je močan efekt tudi v Pr’ Hostar. Hodijo ljudje to gledat, da vidijo, kako se živi na »kmetih«?
    »Ne samo to, hkrati dobijo v zameno še kontrast med predstavniki konglomerata in malega človeka. Moj nenavadni lik ravno skuša povezati ta svetova, vendar to naredi tako, da vse še bolj razdruži s svojo prepotentno hrvenščino.«

    Vaš lik je kot Bruselj.
    »Haha, tako nekako, da.«

    Če je Đurov lik v Kajmak in marmelada mislil, da ne razume nikogar, pa je razumel vse, a nihče ni razumel njega, vaš lik ne razume niti samega sebe.
    »Mišunga je tudi pri nas, saj imamo hrvaškega investitorja, presranega atekovega sineka, bosanskega gastarbajterja, sluzastega direktorja, sobarico in potem še moj lik. Enega od teh likov ti je ziher kak frend opisal, ker ziher obstajajo: nemogoči direktor, iznajdljiva sobarica, avtomehanik. Da pa ne bo pomote, liki bosanskih delavcev so pri nas itak že v nulo razdelani.«

    Že, toda v Pr’ Hostar ta lik ne deluje izgubljen v nostalgiji, bližje je post-vegradovim delavcem. Ne želi si Juge. Želi si čevape in pivo.
    »Mogoče je ta lik še najbolj stvaren, karikiran pa je v tem, da se v vsaki pavzi uči slovenščino s predpreteklikom vred.«

    Vaš lik ima ime?
    »Ima. Tristan Dekleva, haha. Meni prihaja na kombinacije slovenskih aristokratskih, metroseksualnih imen in priimkov, ki nikakor ne grejo skupaj. A si predstavljaš bejbo Nastja Hvastja?«

    Haha, umiram.
    »V enem skeču sem bil režiser Stevo Golubina. Mini orgazme doživljam v kombinaciji imen, v opomniku jih imam kakih šestdeset. Ob nekaterih nekaj začutiš, ob drugih se valjaš po tleh.«

    Bi držalo, da vaš lik skuša zatajiti samega sebe?
    »On skuša samo eno stvar: postati direktor hotela namesto obstoječega direktorja.«

    Ampak kakšen direktor bi bil?
    »Mutivoda, jebiveter. Rad bi imel zagotovljeno stabilnost, kar bi mu direktorstvo še takega hotela najbrž omogočila, hkrati pa bi rad mutil in hkrati še malo pel.«

    Tristan je med tnalom in nakovalom.
    »Ampak želi samo zmagati – in to sam. Egoist. Kako priliznjen je, povrhu pa nepotreben. Ne vem, kako bi lahko kotiral za delovno mesto direktorja s takimi lingvističnimi nekvalitetami. Čeprav glede nato, kdo je danes vse direktor…«

    11755184_10153499885407812_2691850637499379358_n

    Koliko ste improvizirali v hrvenščini?
    »Hitro smo se je skupaj ‘navukli’ in jo sprejeli kot svojo latovščino, da smo se je vsi naučili in lahko takoj preklopimo nanjo.«

    Budema sada odradila delo ovoga intervju u hrvenščina?
    »Kad budeš popio ovu pivu, dali možem, da te odvežem van na vazduh pa možemo da nahranimo kakega goluba?«

    Moževa. Kamo ideš ti na zahod?
    »Kada idem na zahod, je rijetko, ali kad jeste, idem u Italiju.«

    Noro.
    »Je, ne? Ker je tako potešeno!«

    Kako se počutite, ko vidite, da si je film ogledalo že skoraj 140 tisoč ljudi?
    »Mokre sanje so bile, kot rečeno, že 50 tisoč gledalcev. Ker ne moreš verjeti, da lahko iz nič narediš nekaj takega. Seveda film ni vsem všeč, kar mi je jasno, ampak toliko več mi pomeni, da je šel moj foter dvakrat v kino. Vedno sem imel prepad v humorju do staršev, pa sem videl, kako univerzalno smo ga posneli v filmu. Če si sposoben odmisliti, da so liki pretirani, lahko vidiš marsikaj, tudi konstruktivno kritiko družbe. In moja starša sta to uspela poštekati.«

    Je zdaj kaj kreativnega pritiska?
    »Lahko vprašaš kar direktno, kot nas že itak vsi drugi: kdaj bo dvojka. Upam, da bomo nadaljevali v tej smeri, predvsem pa upam, da nas bodo tisti pri koritu zdaj bolj resno jemali.«

    Kakšna je vaša razlaga – korita? Bi jedli tisto, kar oni goltajo?
    »Pa fajn bi bil že kakšen žganček ali pa že vsaj kaka drobtinica bi nam krvavo pomagala. Sploh glede nato, da imajo nekateri slovenski filmi proračun od 400 do 800 tisoč evrov… Potem se namreč vprašaš, zakaj se ne nameni kakšnih 50 tisoč še za koga drugega.«

    Petdeset jurjev? Kaj lahko narediš s tem?
    »Posnameš Pr’ Hostar s pol tega. Če je iskreno in te ni strah, kaj bo, in imaš velika gverilska jajca in ob pomoči ljudi, ki so profiji v filmskem svetu, spustijo ceno in ti pridejo nasproti… Potem je možno vse tudi za petdeset jurjev.«

    409677_10151118898392812_1053655488_n

    Kaj ste ugotovili na terenu na premierah?
    »Užival sem ob kombinaciji vse večjega pričakovanja in odziva publike. Turneja je marsikaj povedala. V Mariboru je bilo prodanih pet kart tri dni pred premiero in smo se zbali, kaj bo, češ, Štajerci ne bodo poštekali teh Gorenjcev. Sam nisem mogel v Maribor, ampak po razprodani predstavi so bili baje ljudje tako neverjetno odprti.«

    Morda s(m)o ga Štajerci odprto sprejeli tudi zato, ker nismo več tisti najbolj zahojeni liki v filmih, risankah ali serijah?
    »Pa hvala bogu! Nikoli nisem razumel amaterskega pristopa profesionalcev, ki so namenoma dajali v zgodbo zabite like, ki so morali biti Štajerci, pa to seveda niso bili, ker so bili tako nedefinirani Štajerci. Pizda, saj nisi Štajer’c samo in tako, ker dvakrat rečeš toti in trikrat čuj.«

    Kako pa so Gorenjci sprejeli film?
    »Dobro, res dobro. Razumeli so pristnost, skužili so, da obstajajo rovtarji, a so hkrati poudarjali, da se tako pri njih pač ne govori (več), a n?«

    A s.
    »Ja, haha.«

    Zakaj je dialekt izpadel skoraj seksi – sploh če pomisliva na sobarico – v Pr’ Hostar?
    “Ker ni bil narejen na silo, ker se ga niso polastili tisti s trivalno interpretacijo, ki jih lahko gledamo v Slovenskem pozdravu. Okej, ampak nekateri – in očitno teh ni malo – rabijo pa še kaj drugega. Morda nek intelektualni moment.”

    premiera_web

    Hkrati pa se v Ljubljani na troli ljudje še vedno obrnejo, če nekdo tolče kleni dialekt. In se dialektalne posebnosti posledično skriva.
    »Pa saj jo včasih tudi sam… Če bi se medva pomenivala v dobovščini, kdobme zastupu, če bi ti to prepisuvu.«

    Pa zveni tako lepo!
    »Seveda, zato je čudovito, ko grem k svojim in v afektu dialekt udari ven iz mene. V Ljubljani gre pa hkrati za negacijo obstoja dialekta in nihče, ki pride in živi Ljubljani, noče biti kleni Ljubljančan. Ratal je spoj na pol poti do ljubljanščine in nazaj do svojega dialekta, zato nastane izkrivljena kvazipravilna slovenščina.«

    Kot hrvenščina.
    »Morda res, ja.«

    Sicer pa, saj veste, kaj pravi vic, kam grejo Ljubljančani za vikend.
    »Ne, kam?«

    Domov.
    »Haha. Dobra!«

    Kaj je vaša igralska želja?
    »Da bi igral v Pianistu 2 in bi bil Adrian Brody moj frend.«

    Dejansko?
    »Ne (smeh). Nimam oprijemljive vizije, želim si pa sodelovati in preizkusiti v čim več različnih vlogah ob naturščikih in profesionalcih. Najbolj srečen človek na svetu bi bil, če bi našel balans med zdrastvom in igralstvom. Ko pa tako pomislim… Pred dvema letoma ni obstajal Pr’ Hostar in nisem vedel, kaj bo. Najbolj si želim svobodo, ki smo jo imeli pri snemanju tega filma, kjer ni bil nihče nad nami.«

    Mislite, da sta pogumna Velenjčana že šla gledat Pr’ Hostar?
    »Ne vem, enega sem spoznal, totalno kul momak. Če sta nas spremljala še naprej, sta najbrž šla. Upam.«