Oznaka: sng maribor

Šel sem v teater, da bi gledal sebe. O, ja. Sebe zdaj, sebe prej, sebe bilokdaj. In šel sem na premiero, da bi doživel premiero, ono, filmsko. Četudi na teater, ki je želel nadmudriti film. In šel sem v teater, da bi dobil potrditev, da sem Branko Jordan. Ker ja. Kako bi bil Branko Jordan. Kaj si nor. Kaj si malo fejst iber giga nor. Ampak ne. Nisem Branko Jordan. Meh. Nisem. Šmrk. Jok. Cmer. Sem Ana Urbanc. Sem Jenny. Nisem Paul. V jok, za šank, na drevo? Ne, to ne. Za šank pa. To pa. Ja. Ampak ne preveč ne predolgo. Zakaj? Ker, mama, ata, nisem rock zvezda. Z. je imela prav. 

Sedela je zleknjena na zic z obema nogama. Veste ono, kar punce znajo, ker mi ne moremo jajc nikamor stučkat? Ono, ko dajo noge podse in sedijo, čeprav še na tako znucanem zicu iz Ikee v bistvu ležijo? No, ne. Tako lahko sedijo samo… No, pač. Take punce. Že to je bila scena sama po sebi in zato nikoli ne bom pozabil trenutka, ko sem dokončno spoznal ne samo, da nisem rock zvezda, za kar sem se kao tu in tam imel, tudi v tisti debati, pa dobro, kaj bi vas farbal, trdno sem verjel, da sem rock zvezda, fuck yeah, rock on, maderfakerji, ampak hkrati mi je pisnila, nadroljala in izpljunila, da to nikoli ne bom. Ti? Rock zvezda? Ne. Punci je bilo ime Z. še do danes ostaja moj zgrešeni penal, po katerem smo šli vsi skupaj lepo v tri pizde materine in tretjo ligo; znala je piti pivo iz piksne tako flegmatično, da sem se počutil kot postani zastareli gris, kot neki slabo narejeni čokolino, sedela je ravnodušno jebivetrsko in rekla točno to: »Jaša, daj, če kaj in če kdo, pa ti nisi rock zvezda.«

In če je kaj režiserju Januszu Kicu uspelo v Birdlandu avtorja Simona Stephensa, ki se pri nas prevaja kot Tisti občutek padanja, mu je v petek, 10. marca na premieri uspelo pričarati točno tisti trenutek. Le da je zdaj še jebeno huje: kdo sploh je rock zvezda? No. Ni tako retorično. Rock zvezda je Branko Jordan, ki je tako dober, tako floumastrsko porisan, tako presežen, tako naphan s pridevniki, da bi še jaz šel na oder in naj še mene razkosa s svojim egotripom. Saj vem, Branku bo nerodno ob tem mitraljezu okrasnih pridev(ni)kov. Paulu, njegovemu liku, ki mu da za dve uri možnost, da podrka vse in vsakogar v glavo, pa ne bo. Paul ne ve niti tega, če se mu bejba, ki jo je podroljal, iz hotelskega balkona zabriše direkt na ksiht in na pločnik.

Paulu dol visi še takrat, ko mu stoji. To je predstava, o kateri bom napisal preveč znakov, predstava, ki bi jo najraje tako skurcal in žalil, kot je ona skurcala in žalila mene, pa potem ugotovim, da to sploh ni res, da je težava samo, če vidiš enako, le da špeglasto verzijo La La Land, po kateri sem se šel iz Koloseja cmerit, jokavo, bedno, najstniško, dol ob Dravo, upajoč, da me bo kdo posnel, objel ali poročil, ker kaka jeba je, če izbereš sanje, ampak ker je ta svet binaren, seveda ne moreš imeti vsega in oh in sploh. Zato je Tisti občutek padanja jebena predstava. Za ostale gledalce, ugibam, je to le občutek. Jebiga. Za mene ni (bil). Jaz sem telebnil na fris. Kaj če se meni to dogaja? Kaj če sem jaz Paul? Ne, pa nisem. Sem Jenny. Jebena Jenny. O, Jenny. O Ana Urbanc. Zakaj?

Ne vem, če si bom kdaj prišel gor, kaj točno gledališče počne z realnostjo. Imitira, oponaša, gnete, ukrivlja, plastelini, oblači, slači, peca, drka v glavo… Skratka, vse po spisku. Najbrž že zato nimam pojma, ker niti ne vem, v kakšnem razmerju sta. Najbrž sta ločena, ampak vsake toliko fukata, pač, tak’, za dobre stare čase, ko jima zapaše, da se lahko potem bolj prcata v glavo, ker sicer bi jima, kaj pa vem, zmanjkalo štofa? Ker za to gre. Za ta štof. Ki mi je, kot mi je pisala novinarska kolegica po predstavi, baje tako pisan na kožo. Ker jaz, rock zvezda, ki to sicer ni in nikoli ne bo, pa skuša to skriti za take tekste, kot je tale, pač to drugače vidi(m). Z roko pobrisani špegl? Nepomito okno? Drvenje z glavo skozi šibedah? Ha?

In ja. Birdland sem šel gledati jebivetrsko. Rock zvedniško. Ja! Veste, kako sem se tega lotil? Najprej: narobe. Želel sem biti takšen kot je, hm, kaj pa vem, igralec Vladimir Vlaškalić. E, to, tak kot on. To bi bil. Faking Vlado. Le da jaz nimam take brade, take face, take flegme, kot jo izžareva on. Jebiga, meni se brada žal pobarva na irsko rdeče in ne na šarmantno sivo in predvsem se ne znam pri Piafu tako zicnit, tako prepričljivo rockersko, kot to rata njemu.

Saj… Zato je pa on tisti igralec, za katerega sem eni igralki rekel v petek po premieri, da tako jebeno dobro igra samega sebe, pa je ona poznavalsko pripomnila, da je pri njem ravno to finta, da vedno igra samega sebe, kar pomeni, da ne igra samega sebe, ker če bi bil vse to, bi bil zrel za polipolarnost (bipolarnost bi bila premalo), temveč da pač tako oprijemljivo igra (kot je v Razlogih za srečo, denimo). Ampak da se vrnem… Že na torkovo tiskovko sem zamudil. Ker sem pisal tekst o tem, kako bi rad nekega dne živel v Hočah, ker sem tja zaljubljeno pecikliral, upajoč, da bom hkrati rock zvezda in nekdo, ki pobriše takoj posodo, ko jo pomije. Da bom imel gibsona in viledo. Nekaj takega. Nisem sicer grozovito veliko zamudil, ker se to itak ne spodobi in ker nerad zamujam, ampak okej. Te tiskovke v SNG so fajn predvsem zato, kot sem že omenjal, ker ti pokažejo odlomek, ker noben nič ne vpraša in ker dobiš, če si nov v tej sceni, občutek, kakšen je ta folk. Predvsem režiser Kica, katerega biografija je res ornk alinejasta, kar zadeva delo pri nas. Meni so ti ljudje novi in vse, kar slišim, dobim iz druge, tretje, osme roke in večinoma govorijo ljudje o teh ljudeh v pretekliku. Kaj vse da je kdo že počel. Načeloma bi se mi ob taki senilnosti trepalnice pokozlale, ampak okej. Rešpekt mora bit!

Na tiskovki ti torej povedo še malo manj kot ti pove gledališki list, ki ga tokrat nisem dobil/nabavil, ker me je po predstavi zamikalo čebljat s komerkoli, ki bi mi znal prepričljivo in strokovno razložiti konec predstave. Po taki premieri ne greš v svojo otroško pojslo čitat gledališkega lista, ampak greš pač… No, žlempat. Ja. Taki šus. Ampak o tem kanček kasneje. Gremo zdaj na to, kar so narisali na tiskovki.

»Paradigmatski tip življenja posameznika, ki potuje od mesta do mesta od hotela do hotela in od ženske do ženske. Originalni naslov je po pesmi Patti Smith. Naslova v angleščini ne moremo dati, Dežela ptic pa ne bi govoril o tej igri, zato smo jo naslovili z delčkom nekega besedila, ki se pojavi v drami sami. Tisti občutek padanja, ki oznajčuje zgodbo, v katero se prevesi ta zgodba. V marsičem spominja na klasično zgodbo Don Juana,« je povedala, bolj ali manj tako, Diana Koloini, umetniška direktorica Drame. Najprej sem, ker je bil fuzbalsko hektičen teden, pomislil, da bo to rimejk z oskarjem nagrajenega Birdmana, ki sem ga dalj časa šparal, nato pa me je ornk povozil. Ampak seveda je to nekaj čisto drugega, čeprav tudi ni.

Režiser Kica je v mikavni srbohrvaščini, kakršno gladko sproti pretipkaš v urbanceljsko slovenščino, povedal marsikaj, gospod si je res vzel zalet, kar niti ni tako slabo, saj pač skušaš uvideti nekaj… Hm. Lucidnega in to? Najbrž.

»V Nemčiji so ti avtorji še posebej igrani, Nemčija je ta gledališka država, ki neguje angleško dramatiko. Pogosto sem gledal Stephensove predstave, zelo so zanimive v dialoškem smislu. Precej je duhovit, mračen, najbolj pa se ubada s svetom, v katerem živi, na zelo subtilen način. Referira na veliko stvari: Stephenson je bil glasbenik, igral je bas v bandu v Manchestru […] Meeting People is Easy je tak dokumentarec… S tem stanjem padanja v neko podzavest in simbolično smrt se ubada Stephensov komad. Ni brezveze, da sta glavna lika iz province, iz majhnega kraja, 100 kilometrov iz Londona, v času youtuba in hitrega kariernega vzpona.«

Razložil je, da ga je zanimala predvsem socialna tematika, še bolj pa, to je bil top izz(l)iv, kako v gledališču povedati filmsko zgodbo. E, tu me je zelo premetalo na stolu že med kucanjem njegovih izjav. Gledališče, sploh v takih institucijah, kot je SNG Maribor, vsaj za moje konzumne navade pop kulture težko sledi Netflixu in HBO. Ne more, jebiga, čeprav Jordan v Ich Kann Nicht Anders ali v Od Blizu boljše »binglja« kot vsi liki iz Game of Thrones z Jon Snowom na čeu. Tv serije, o ja, zlajnano kot sam pes, ampak ja, tam je zdaj ves štof, tam se dogaja, tam je the real deal, zato me je zanimalo, kaj točno bo spekel SNG tokrat, glede nato, da je na igralski kader in osnovni ton obetalo mladostno, moderno, nekaj-za-mlade predstavo.

Kica si je zadal predvsem željo, da ne bi dolgočasil, čeprav je, to vam moram priznati, dve uri (okej, morda sedem minut manj, vsekakor pa več od napovedane ene ure in tričetrt) kar pošten zalogaj brez pavze za predstavo, ki bi rada prekopirala in nadgradila film in pokazala, da ima gledališče manj narejenosti, več pristnosti in predvsem večja jajca. »Komad bi se lahko delal tudi s šestimi igralci, mi smo pa ga želeli narediti s čim več igralci. Zanimala nas je psihološka tema, nemogoča ljubezen: kdor ljubi sebe, ne more ljubiti drugih. Za uboj je kriv naš glavni lik in zato gre za vprašanje človeškosti. Tretja tema v zelo političnem komadu pa je vprašanje, kaj danes počne kapitalizem z ljudmi. Stalna panika v hitenju za luksuzom, po drugi strani pa bi bilo dobro, če bi se človek vrnil tja, od koder prihaja. Najpomembnejša je postala nega tistega, kar nam je najbližje: drug človek. In to je tisto, kar bo rešilo svet. Ne rabiš rešiti celega sveta, lahko rešiš najbližje. Za nas komad ni defetističen.«

Stephens je, kot je povedal Kica, neke vrste romantik, hrepeneč po času, ko komercializacija še ni bila tako vidna, ko je šla pohlepno iskat (in delat) Kurta Cobaina in ne obratno. »Glavna težava lika je, da je bil strašno darežljiv. Ubada se s tem, da je indie postal komercializacija: prodali smo dušo in glave za nekaj, kar tega ni vredno. To je tema komada. Eksplicitno.«

Nekako tako je to šlo. Okej, rešili bomo svet, če se bomo negovali, božali, poslušali, objemali. Zveni poceni, diabetično, ampak kot dober poceni riff. Smoke on the Water. Dela? Dela. Nato so nam – ko sta svoje povedala še Branko Jordan in Vladimir Vlaškalić – pokazali začetek predstave, prvih sedem minut. Hm. Ko ti pokažejo odlomek, je sicer vse lepo prav, ampak to je približno tako, kot če ti bejba pokaže levo joško, vsa upicanjena in to, pri čemer ima res konkretno dobro levo joško, na katero bi se prisesal kot vorwerk za 2000 evrov, onega, ko moraš it’ ti gledat, ne pridejo na dom, potem pa ti, ravno ko si čisto slinast, reče, e, droljek, pridi na ostalo v petek. In kako bo v petek? Ne vem. Boš videl. Pridi pa vidi. Bova onegavljala? Boš videl. Okej. Pridem. Ker sem seveda nemudoma sodil po odlomku, sem pričakoval, da bo komad bližje, hm, ne ravno komediji, ampak saj štekate, lucidnemu vpogledu v življenje rock zvezdnika. Nekaj med Spinal Tap, Rock’n’Rolla in, hm, Almost Famous? In delno je ratalo že na odlomku, ko sem se tako zarežal, da se je Kica obrnil in gledal, čemu se režim. Pa kako se ne bi?! Hahahaha! Ko si Branko Jordan zelo hitro prek tatujev nadene majico, na kateri piše (Air) JORDAN z gigantskimi črkami, se pač ne moreš nehat režat. Nikoli sploh še nisem naredil povezave, ker Jordan ni Đordan? Hahahaha. Saj… Enako je kasneje v predstavi, ko neki fan (Matija Stipanič) pride z majico, na kateri je fotka Jordana. Mimogrede, dragi SNG, te majice se da nabavit? To bi šlo za med! Taki, Spinal Tap moment! Pa da se mi Jordan gor podpiše? Dam potem na Bolho in si kupim flet!

Zato ste pokasirali ta predolgi uvod, da vidite, s kakšnim pričakovanjem sem šel na premiero, pa če vas to briga ali ne. Tole ni več recenzija, tole je recenzentsko rock zvezdniško, namenoma prepatetično pretenciozno. Naduvano egotripersko. Petkove premiere in predstave so nasploh cel žur (še zlasti v GT22), težava pa je, da če si neučakane sorte, kot sem jaz, in se v Isabelli prilepiš na šank uro prej in si zanalašč naročiš dva pira, čeprav vidiš, da pupe, ki grejo navoskane na predstavo, lepo šmrkajo tiste svoje martinije, ker po martiniju seveda ne ščiješ, temveč kvečjemu bóliš kot feršterker. Teater bi »moral« biti – se opravičujem, če zvenim kot da kandidiram za direktorja Borštnikovega srečanja – mestni, urbani, širši dogodek oziroma pač moral bi povezati ulico, trg, ljudi s predstavami. Zeh, ampak saj štekate, ne? Da imaš tisti občutek spopadanja, po katerem se ti mesto zaradi vsebine zdi… No, eto, drugačno.

Zato sem šel v Isabello. No, pa zato, ker sem lijakasto upal, da bo delala kelnarca T., ki izgleda, majke mi, kot Alexis Bledel v diabetes tip III seriji Gilmore Girls. Čeprav T. ni delala, sta gazda in gazdarica marljivo preparirala skupinski vstop v vikend, ko se ti počasi že zdi, da je pomlad. Očitno tudi Dinu Hotiću, mariborski desetki, ki je s punco želel na solato, pa jima je ta na novo stari kelnar gladko rekel, sicer z opravičilom, da še folk čaka, da eni solate še sploh dobili niso in da naj poskusita srečo malo kasneje. Bogi Dino, že v klubu mora čakati na minute, ker igra te dni igra Damjan Bohar, vse to je dobri mladi Dino slišal tudi v NK Maribor že kar nekajkrat. Ko sem kelnarja vprašal, če ve, kdo je to bil, je samo skomignil in vseeno vprašal, kdo je te neki bil. Pa sem mu povedal, da mariborska desetka. In je pribil, da ga fuzbal ne zanima in da v taki situaciji ne ve, kaj naj naredi. Moj odgovor žal ni za javnost. Ampak nima veze, kar želim reči, je to, da sem Ivanu v Isabelli rekel, da bo Trač spravil na kant in lahko podpiše kar pogodbo z SNG Maribor, ker itak vsi jejo in hrustajo skoraj samo še pri njem… In na tej točki sem pomislil, bemtiš, saj še nikoli nisi bil v gledališki kavarni! Ja, tisti.

In sem šel. No, nisem bil prvič. Saj sem kdaj že kofetkal. Nikoli pa pred predstvo. Ni bila, priložnosti navzlic, kdo ve, kako pretirano polna, čeprav se zdi, da tam ne moreš napolnit niti z desetimi avstrijskimi avtobusi, ker so preštevilne mize tako stučkane skupaj, za kavarno pa se – in se niti opravičil ne bom – zdi, da ima tista stara pohvala na steni bolj Dorian Gray efekt kot kaj drugega. Nič ne bi bilo narobe, sploh ne, če me ne bi tako zelo eager, torej, hm, kako se to prevede, zelo dojemljiv (?) natakar takoj ne toliko vprašal ali ogovoril, temveč skoraj zahteval, naj naročim.

Ker sem bil v precepu – tretji pir pred predstavo je pač čisto tumač, to je potem material, o katerem poje Adi Smolar -, sem kolebal resno med martinijem in jegrom, zato sem se vseeno odločil za slednjega, ampak samo zato, ker sem se bal, da bo model fasal epileptični napad, če ne bom naročil ničesar takoj in zdaj in nemudoma in brž. Zraven je imel pomočnico (mislim da K.), ki je bila tako luštkana, ustrežljiva, hitra in potrpežljiva, da sem mislil, da bosta kako magično finto uprizorila, ker sta delovala kot tandem, kjer seveda ona samo pomaga, a kar je on uprizarjal, je bilo daleč od magije in z razlogom se mi je – tudi po predstavi, ko so tankali penino – vse skupaj zdelo… No, ni se zdelo. Povozil jih je čas ali pa kaj takega. Pa je bila ekipa, od Branka Šturbeja in njegovih gostov in cel kup gledališkega folka, izjemna. Tak kot si predstavljaš take kavarne. Ampak stvar tam res nekako ne funkcionira, čeprav jim truda ne gre oporekati. Nekje nekaj pač manjka. Morda koledar vsaj za kako leto 2005. Čeprav smo v 2017.

Na tej točki sem se rock zvedniško (ampak v maniri odlomka predstave) odločil, da bom butnil še enega jegra, ker saj to bo neke vrste rock film v teatru in Branko Jordan bo haral in po tej predstavi bom spet verjel, klinc pa punca Z. in njena delfijska prerokba, da sem lahko rock zvezda. Aha. Ja pa ja. Seveda. Stankal sem in se skušal na vsak način ogniti Mediaspeed fotkičem in se na vsak način znajti pred objektivom hišne fotografinje, ki ima taki angleški, devetdeseta nasmeh in je vedno oblečena v prave odtenke črne. Seveda se nisem. Šel sem scat, upajoč, da bom naslednjič scal ob 21:47. Aha. Seveda. Po dveh pirih in dveh jegrih. Ja pa ja.

Šele takrat sem opazil, da bo to moja prva proper, prava, ornk premiera, karkoli že to pomeni. Župana sicer nisem videl, njegovih eksotičnih kulturnih izmenjav tudi ne, so bili pa rektor, pa bivši poslanci in bivše poslanke, celi teater, vsi mariborski novinarji, ki jih tam želiš videt, čeprav takoj veš, da jim ne prideš do kolen v pisanju o teatru, povrhu imaš zadah po piru in nasploh mi taka scena ne ugaja. Nekako tesnobno se mi zdi in to. In ja, hostese so se izboljšale, ona plava, ki je najhitrejša med vsemi, je naredila opazni premik, kar zadeva širino in globino nasmeha. Samo tak’ dalje! Ko bi le bil rock zvezda in ji dal svojo cifro, ampak le osem cifer in ji rekel, naj zadnjo ugane, da če bo vztrajna, jo bo že trofila (finta iz Sopranovih, sicer, evo, sem vam rekel, TV ima najboljši štof).

Ker so predolgo čakali z odprtjem vrat, smo se potem malo gužvali in v gužvi me vedno scat prime slej ko prej, zato sem se želel čimprej zicnit in sem seveda čisto sfalil ložo (namesto na balkon kar v parterju), kar se mi zdaj vedno pogosteje dogaja in je sicer vedno bolj smešno, ampak hkrati tudi pomislim na EMŠO. Neka gospa mi je osorno rekla, da imata s soprogom že dvajset let abonma in te zice in za trenutek sem mislil, da smo v 19. stoletju in da me bodo obesili, če ne bom govoril nemško. Ja gospa. Se opravičujem gospa. Nasvidenje gospa. Grem drite štok nah oben. Balkonsko ložo v prvem štuku bi sicer imel zase, pa sta dva pubeca, ki sta dobila one balkonske ne najboljše zice v loži poleg, prisedla v mojo ložo in mi snedla oni zic, na katerega sem se želel že s prve zicnit, ampak ker ni bil moj zic in ker pač ima Z. do danes, kjerkoli že je, prav in nisem rock zvezda, se nisem, kar pomeni, da sem naslednji dve uri objemal ono štango, mimo katere skušaš nekako videt.

In eto. Potem se je začelo. Z nekajminutno zamudo sicer, ampak eto, se je. Odlomek je šel od začetka spet skozi in takrat me je tako scat priurinilo, da sem počakal do komada in šel ven tako, da se je samo ena gospa nekaj za mano zadrla, tajming pa sem enako kvalitetno ujel takoj zatem, tako da niste vi, čitatelji, prav ničesar zamudili. Ko sem se vrnil in zicnil, sem se najprej, ne vem zakaj, plačipičkasto opravičil onima pubecoma, češ, ker da motim njuno pozornost. Niti malo rock zvezdniško, ne? Nato sem se opravičil še sebi, ker sem spet z neučakanostjo povsem sfalil ton, poanto in poetiko predstave. O ne. To ne bo rock zvedništvo. To ne bo Rock’n’rolla. A-a. Saj… A ni Kica nekaj razlagal, kako je gledal Meeting People is Easy (1998)? Ampak tisto ni ravno klasično rock zvezdništvo, ne? Thom Yorke ni ravno neki veliki ženskar in drogeraš, ne? V tistem dokumentarcu pač vidiš, kaj se zgodi na turneji, kjer živiš v paralalnem svetu, ampak si že sam prej živel v paralalnem svetu. Do takrat, ko so ratali Radiohead velik hit, so bile vse droge požrte, vsi avti v bazenih in vsi pravi rock zvedniki ali hin ali pa na zdravljenju. Jebiga, Thom Yorke je bil rock zvezda zato, ker ni hotel igrati Creep. Kaj novega? Ne. Nirvana ni več igrala Smells Like Teen Spirit na stara leta. Kar ni pomembno.

Kar je bilo jebeno, je to, da je vse to, kar bi naj bilo »rock by the book« postalo nezanimivo in prežvečeno. Kako vsi bandi po Led Zeppelin jamrajo, kako naporno je odslavljati fafnžnable od Nove Zelandije do Paragvaja in kako sploh nimaš življenja in v bistvu ne greš nikoli domov, ker doma nimaš. Vse to je precej bolje kot v tej predstavi že spisano v biografijah največjih rock zvezd. Slash, recimo, je dobro napisal v svoji, kako je po treh letih turneje Use Your Illusion (1991-1993) prišel domov, pa najprej sploh doma ni našel, nato ga je prodal in se ga šel še naslednjo leto dni zadevat, kar Guns N’ Roses gotovo ni koristilo. Če pa že, je bolj zabavno tisto, kar je pisal Ozzy Osbourne ali vsi drugi o njem.

Ampak da me ne bo zaneslo. Ja. Rock tematika mi je zelo blizu, ne samo zato, ker sem videl par sto koncertov, največja rock imena, stadioni, dvorane, klubi, intervjuji, Dunaji, Prage, Münchni… Seks, droge, rock’n’roll, ne? Ja. Hm. Ne več. Smo zlata leta bolj ali manj zamudili, dragi moji. Dobri (beri: znani) bandi so danes tako dragi (karte vsaj od 50 evrov gor), da ne boste več doživeli sočnih izlivov frotmanov, pijanih kitaristov ali tako zadetega banda, ki bi šel po prvem komadu, ki ga ponavadi igrajo na koncu, dol z odra, kot so to storili toksični kralji Aerosmith. Predvsem pa bodo ob vas prej vaši starši (le da avstrijska inačica) kot vaši generacijski sopotniki. Mi nimamo generacijske glasbe, naj se Bono še tako trudi.

Ko je Noel Gallagher igral v Zagrebu avgusta, je komaj kakšno pisnil, kar mu je Gregor Jančič oni dan, ko sva se pogovarjala, fejst zameril. Še 2008 nam je v Trevisu na pustno soboto rekel, hej, vi, zakaj imate maske, saj pa niste tako grdi. Tega bolj ali manj ni več. Rock zvezde so postali McDonald’s. Koncerti so bolj ali manj kot jajce jajcu. Pri Rolling Stone so zadnjič v podcastu ugotavljali, da je največja rock zvezda trenutno – Beyonce. Tako kot pravijo, da nemško učinkovitost lahko zdaj najdete v Švici, boste več od rocka odnesli v punku, še bolj pa v metalu (zato pa Tolmin tako hara). Rock je preprosto postal predrag hec in je rock’n’roll le še po ovinkih, preko nostalgije in tega. Kokakola rokenrola.

Okej, to je bil zdaj taki Axl Rose rant. Se opravičujem, ampak besen sem bil na predstavo, ker me je kmalu čisto fuknila v bad. In to ornk bad. Svetobolje, ki ti ga lahko da samo pomanjkanje rock’n’rolla, ne overdose. Ko si noter, pa ugotoviš, da noter nič ni, okrog je pa votlo. Kajti Stephensov tekst se kmalu, vsaj za moj okus, izkaže kot passe. Tekst, ne predstava, da ne bo pomote. Kakih deset let prepozno. Pa ne samo zaradi Jordanovega EMŠA, ki še ravno prav ujame te post-grunge sanje. Po Kurtu Cobainu nove rock zvezde več ni, ker, ne, Chris Martin iz Coldplay pač ni rock zvezda. Ne me jebat no. Človek, ki reče, da ga bejbe itak nikoli niso imele rade (hej, še Gwyneth ga je pustila). Pika. Ni. To je predstava o predstavi predstave o tem, kaj naj bi bili rock zvezdniki, ne glede nato, da Stephens o tematiki veliko ve. Ali pa je tako pač stvar zastavil Kica kot režiser. Tega ne vem in me, ko sem bil pripopan na zic, tudi ni pretirano zanimalo. Zdaj itak je, kar je. Zdaj smo not. Zdaj smo tam.

Branko Jordan ima kot Paul vlogo, o kakršnih ga upravičeno hvalijo zaradi dela v Beton Ltd. Ne hvalijo. Po rokah ga nosimo. Branko Jordan je talent tu in zdaj. Da je tukaj, je nadcarsko. Težava pa je, da je dvorana SNG Maribor jebeno velika za taki klubski špas. Branka bi raje videli v sobici, kjer bi se lahko Paula dotaknili in ga imeli samo zase. Ha! Ampak saj to je poanta predstave, tumpek! V GT22 in s kakšnim članom ansambla manj, bi bil šus precej večji? Itak! Ampak ja! To je rahla ironija, saj se Paul na začetku novinarki Annalisi, ravno prav novinarsko bimbasta Eva Kraš, ki sicer postavlja vprašanja iz časov pred selfiji in twitterjem, pohvali, da so nazadnje igrali pred dvajset jurja folka, sinoči pa pred petinsedemdeset jurja folka. Ker saj zato gre. Vedno več, vedno več, vedno več.

Tako je to od nekdaj šlo v rocku, a je razlika ta, da danes vsi živijo predvsem in skorajda zgolj od tega, da vi kupite karto, ker za glasbo pač ne plačate – razen če dvignete rit. Zato se Paul, kar ni Jordanova krivda niti za milimeter, zdi preživet, razvajen in preveč patetičen lik. Za kako sekundo in pol. Potem bi ga pa rešili. Idi v pizdo. Pa ne jaz. Meni bi moralo dol viset. Rock zvezdniki niso kot Hollywood. Kako pomaganje. Ja, če maš še kaj za v žilo porinit ali porinit nasploh. Seveda ima Paul polno rit in seveda se s polno ritjo vsi ne znajdejo. Niso vsi Axl Rose, ki je skočil iz tankerja lovit delfine za kakih sto jurjev dolarjev na sekundo v spotu za sicer spregledani top komad Estranged. Ker v tej predstavi gledamo predvsem to: rock zvezdnika, ki pa ga rock zvezdnika pred nami dela predvsem njegova zunanjost (s flomastri sijajno porisani tatuji, fajn čupica, itak Jordan zgleda kot rock zvezda). Paul je ravno prav slab rock zvezdnik, bad guy, ampak saj drugače ne bi bil rock, temveč pop zvezdnik. Ne bi imel tako noro dobrih tatujev, takega stasa in takega glasa. Ne bi dve uri bil tako poln samega sebe, da bi se mu divili in bi poskral vse tisto, za kar smo mislili, da nas dela poredne, naughty-naughty. Nak. Paul je tako slab, da je dober. Bemomast! Stephens!

V bistvu itak nima nikogar, ker lahko ljubi samega sebe, totalni egofrik, kar mu v predstavi reče več ljudi. Ne znajde se, Tony Montana rock zvezdništva. Say hello to my little friend, pri čemer je njegova brzostrelka njegov spodleteli narcisizem. Kar berite biografije… Saj tudi Freddie Mercury je imel podobne probleme, dueta z Michaelom Jacksonom mu ni odnesla spolna usmerjenost, temveč kokain, ki ga je skrivaj snifal, pa ga je Jacko vseeno skužil, kako našmrkan da je.

Tisti občutek padanja je seveda predstava enega lika, ki ga piranjasto razkosa čisto vsak lik, ki pride mimo in ki misli, da bo dobil svojih najpomembnejših pet minut časa, ker ko smo ob zvezdah, smo zvezde tudi mi, dajmo se pofotkat, in v tem je prednost tako številčne zasedbe, ki z izjemo redkih na odru preživijo po minuto, dve, pri čemer je predstava kanček naporno scensko oddelana v enem šusu in premikanje kavčev, stolov in tega ravno prav utesnjuje dogajanje, kar je seveda super, ampak to morda naredi Paulov niz dogodkov, ki jih on sploh ne vidi kot niz (in tudi jaz jih nisem, če sem iskren, čas in prostor sta ravno prav zadrogirano zabrisana), še premalo prepričljivo. Oder se zdi torej zgrešeno prevelik, čeprav je Paul grandiozno teslo in potrebuje kraljevske širine za monarhični samopolom. Vse, kar je v tej predstavi narobe, je prav. In obratno.

Paulov trk z realnim svetom je prav tisto, kar rock zvezde loči od nas, ki se sprašujemo, ali Lidl ali Mercator in smo rock zvezde, ker gremo te v Spar. In to ni le en trk. Nak. Jordan iz Paula spravi vse, kar lahko, vendar naleti na tako kopico različnih situacij, da smo gledali na trenutke klasično gledališče, vmes skoraj že Špas teater, povečini pa post-filmsko reprodukcijo, ki bi z montažo in v originalu, torej s podnapisi, še precej bolj vžgali. Nič narobe s prevodom (Zdravko Duša), ki je poštekal, da bi Shakespeare danes najbrž repal, ker je lektura pustila, hvala bogu, besede kot so »faking« (Janez Bostić), toda ko pogledaš na dušek, zeksaš toliko Netflix tv serij, lahko izpade slovenski prevod pač, no, tudi banalen, ker bi se zdel v angleščini toliko bolj prepričljiv.

Kar ne pomeni, da tukaj ni. Prevod je dober, jezik pa ravno dovolj pogovorni. Ampak hej! Zadnjič mi je kelnarca N. v Isabelli rekla, da ne gleda slovenskih filmov, ker ne govorijo – slovensko. »Saj veš, tak, kot jaz in ti,« je dodala in s tem malo naroštiljala Toporišiča v grobu. In ima prav. Rekel pa sem ji, da je težava bolj v tem, da tudi ko govorijo »po naše«, nam je to čudno. Zakaj? Ker je to tako redko. Pri Birdlandu pa je še druga finta. Zakaj? Zato, ker v Sloveniji rock zvezd praktično nimamo. Vsaj ne takih, ki bi živeli neki čisto svoj svet. Ko je Tomi Meglič odkričal za Bežigradom »naj se trese«, je šel spat v svojo otroško posteljo, k starim. E, to je pač Slovenija. Zato se ti prenosi deloma obnesejo, ker vidimo pač neki paralelni svet, deloma pa seveda ne, ker nam je tak svet vseeno tuj in dostopen praviloma le na Dunaju.

Pri Paulu se mi ne zdi, kot piše v opisu, toliko večplastna jeba, da je edino merilo človekovega uspeha slava in denar. Nak. Finta je, da Paul zaradi Jordanovega razčefuka od karakterja sploh ni več človek. Ne vem, ali je robot ali kojot, ampak tu nekje. Ko zapraviš, posnifaš in pofukaš vse, si samo še žival. Saj kot je rekel Jordan sam: »Zaposlil me je režiser z vlogo, preko mojih sposobnosti, vsaj kondicijskih. Tekst je precej specifično napisan, tudi v dramaturških ozirih, kako je razporejena ekonomija prisotnosti. Na odru nas je sedemnajst, ansambel, katerega sodelovanje je bilo neverjetno lepo, spodbujoče zame. Jaz sem to potreboval v tem času, ko smo delali predstavo. V pretežni meri sem skušal odmisliti neko konkretno glasbeno ozadje, ki bi mi predstavljalo vstop v ta lik, ker sem ugotovil, da ima glasba konkretne privržence, kjer si vsak predstavlja, kakšna bi naj bila rock zvezda. To so konkretne predstave, ki jih sam ne morem in niti ne želim uresničiti. Meni se je bolj pomembno zdelo odnosi do sebe, kdo sem, kako se obnašam, kaj leži v meni, kakšne vrste demone poseduje ta lik ali jaz, s kom in na kakšen način se sreča, kaj pomeni živeti v družbi, ki je zelo širok spekter, sestavljeno je od tvojih staršev do tvojih bivših in bodočih ljubezni in ljudi, ki pridejo mimo.«

Zanimalo ga je, kako se odraža vsak stik ljudi, ki pridejo v stik s tabo. Nekonvencionalna, radikalna in brez kontrole. »Kaj sem spoznal? V največji meri ta lik na površini, na videz, določa to, da je ekstremno neposreden, v tej neposrednosti pa tudi izjemno zloben: človek, ki prizadene drugega, ga hoče (ne)namenoma poškodovat. Noče, da bi bili srečni, ker je sam nesrečen. V tem sem imel težave, ker je to neposredna hudobija, zloba, cinizem, užitek, sadizem. In vendar sem spoznal, da je to tisti obraz, ki je redek, ampak ne pa tako grozen, da ga vsaj vidiš. Ugotoviš, da v svetu vlada prikrita zloba. Največje spoznanje? To, kar vidimo, je nekaj, kar je očitno in lahko človek tudi obsodi.«

Skratka, Paul je grandiozni luzer. Master fuckup. Nič mu ne pomaga in epizode njegovega življenja ne bi ratali dobra tv serija. Ena sezona in zdravo. Miniserija. Ker bi se hitro ponavljalo in ker bi hitro uganili, kaj bo. No, kjer me je predstava zbincala v karakter in zobe, me je v delu, ko je to skoraj bolj krimič kot drama. Sam lik Marnie, kjer je Nika Rozman še naprej tisti mladostni večplastni potencial, ki ima vsak hip filmske poteze, ni izstopajoč in gre mimo. Če nisi pozoren in jaz, jebiga, nisem bil. Tu imam težave, tu se mi zlomijo možgani. Zakaj je ravno Marnie tako usoden lik in še to bolj ali manj pasivno, retroaktivno? Sicer pa… Kot da so ostali liki pa kaj boljši? Niso. Vsi so le psevdoliki, ker se ob zvezdah pač vsi spozabimo in ne vemo več, kdo smo, ne da bi za hip pomislili, da, hm, kaj pa če zvezdniki na veliko fejkajo? In vsi zvezdniki fejkajo. Ker to ni normalno. Ni normalno. Pika. Saj veste, kaj pravijo… Večja kot je zvezda, bolj normalen je človek. Ko sem imel v Tivoliju intervju s Slashem, je bil tip totalno skuliran, je pa res bil enako mističen, kot sem ga sanjal celo gimnazijo, ko je v spotih sprehajal kače po svojih ramenih.

Kar me je v predstavi resneje zjebalo, ni bil toliko Paul – kot nekdo drug. Lik Jenny, ki je, vsaj mislim da, čistilka ali nekaj takega, ki v enem od enih-te-istih hotelov (apartmaji in ne sobe, seveda!) puca in spuca pač tudi Paulovo sobo, ampak ne spuca samo njegove sobe, temveč delno spuca tudi njegovo paralalno realnosrt in ga spravi malo tudi v čase, ko še ni bil rock zvezda, čeprav ga seveda potem ravno to zjebe, ker nič ni slabšega, kot če nekdo dvigne jebeno roleto.

Ana Urbanc, ki je tako »naša«, kot bejba, ki bi ji v Isabelli nekaj rekel, pa ji ne, ker ona glodka svojo solato, je iz Jenny naredila tisto, kar morda predstavi v celoti ne rata. Naredila je film. Filmski lik. O, ja. In ko sem jo gledal, upajoč, da se bo zanjo dobro izteklo, da ne bo nasedla, da se bo sicer itak vsedla gor na Paula, ker bi se na eni točki tudi jaz, ampak bo krojila lastno usodo vsaj dovolj zmotno, da bo mislila, kako nadzira lastno življenje, ampak to ni predstava, kjer bi kdorkoli krojil svojo usodo, ker se predstava zdi… No, ni ravno Volk z Wall Streeta, kjer si šele na drugi tretjini filma prišel k sebi, ker je Scorsese nakokiral gledalce do amena. Ampak ja. Ana Urbanc je iz Jenny naredila tisti lik, s katerim sem se vsaj jaz lahko poistovetil. To sem jaz? O. Moj. Bog. Ker Jenny vidi skozi rock zvezdništvo. Ker je stvarna. Ker je pupasta. Ker je lepa za popizdit, ampak ne joškasto in pornhub tangičasto. Nak. Jenny je lahko res kdorkoli. In to je bilo tako top, da sem držal pesti zanjo in tu dam predstavi plus pike. Ker sem začel navijat. Jenny, Jenny, Jenny! Jenny, viola!

Drugi realni okvir, neki izhod, v katerem bi lahko Paul spet našel sebe, pa se seveda ne more, drugi, za katerega bi lahko navijali, je jebivetrski maher Johnny, kitarist, ki ga, kot sem že zapisal, tako prepričljivo, kot da bi ga srečal za šankom v Klubu MC tam pred kakimi petnajstimi leti, igra Vladimir Vlaškalić. »Moja pozicija je to, kar morda pogrešamo danes: neki altruizem, zvestoba, pripadnost, skrb. Tu se gibljem z Brankom, podpora do človeka, ki pred tabo doživlja ta lom tragičnega junaka, v katerega drvi in se vanj spreminja. Moja vloga je podpornik, skoraj materinska vloga, zato se počutim kot neka mama. Meni je intimno ta vsebina blizu. Lepo je, da se dela tak komad in opozarja na stvari, ki se bodo slišali in da se ne bomo v prazno smejali, medtem ko govorimo. Pomembno je, da se opozarja, kako pozabimo na (so)človeka. V tej hiši nismo zaradi denarja, ampak zaradi drugih stvari. Režiser mi je dal smisel, zbudil me je, da lahko spet lepo razmišljam.«

To je bilo res lepo slišati na tiskovki in ko je Johnny tako brezbrižno čikal izpod sončnih očal, sem mu bil favš. Videl si, da bo Johnny tole ne samo zvozil, ampak da bo zmagal. Ampak ne pa tako. Ne, ne bom vam razkril, ker potem predstavi nekaj zmanjka, ker tole je ja, who-dunnit krimič, za katerega boste sicer pogruntali v katero smer gre. In tu me je predstava nekoliko razočarala, saj sem neučakano in zmotno pričakoval, da bo podala analizo, vpogled, karakterni šus nekega rock zvezdnika in današnjega instant slava časov, pa je v bistvu dala (klasičen) resen propad, ki se v rocku zgodi res redko. Jebiga, z letalom so dol padli samo Lynyrd Skynyrd, pa še tam jih je nekaj preživelo. In ne, tu noben ne pade z letalom. Tu pademo mi? Padamo vsi? Ampak ja. Meni ni šlo samo za občutek padanja. Jaz sem padal. O ja. Balon 1, loža 3, sedež 3. Na glavo.

Proti koncu se je predstava nekoliko zavlekla (in ne, ni me pritisnilo scat), ne toliko zato, ker je postala predvidljiva (ni bilo težko uganit, kaj bosta zvohala detektiva), temveč ker smo samo še čakali, da bo Paul riknil, gagnil, crknil in pač končal, kot končajo najboljše najslabše rock zvezde. Ampak, e, tu mi predstava ne da miru! Tu je zmaga! Tu se je razočaranje takoj obrnilo! Je Paul riknil? Se je obesil? Overdoza? Se na koncu pogovarja zadet, na gobah, elesedeju, v deliriju, ali je to nek hadski pogovor dveh mrtvecev? Ha? On in Marnie? Ha?

Jasno je vsekakor to, da je bil Paul tako fejst rock zvezda, da mu je dol viselo za vse in se ni zanimal za nikogar – razen zase, pa še zase ne. Kar je tisto, zaradi česar sem tisto ugotovitev tiste Z. sčasoma ornk prežvečil in jo celo vzel kot kompliment. Jebeš, za rock zvezdo, tako kot je Paul, moraš biti resno zjeban. Sploh za frontmena. O, ja. In Branku Jordanu kot Paulu ni lahko: ne samo zato, ker se bo moral vsak večer žvaliti s super igralkami in gazit čez povprečne like, ki so fenomenalno odigrani, temveč zato, ker bo uprizarjal propad, po katerem bo najbrž precej izpraznjen. In vsak, ki bo prišel mimo, mu bo nekaj vzel. Mi pa bi radi, da preživi. Seveda je mitsko, simbolno, orgazmično, če Jim Morrison rikne v kopalni kadi, pa v bistvu ne, ker je šel v Kenijo lovit levinje. In ja, ko sem stal v Parizu na Pere Lachais pred njegovim norim grobom, ki ga sicer nadmudri oni od Oscarja Wildea na istem pokopališču, sem resnično podvomil, če je dobri stari Jim res tam noter. Mi in naše ideje. Pizda. Sam sem padal zadnja tri leta kar ornk, sploh 2014 je bil propad prve klase, rock zvezdništvo brez enega samega spisanega komada, ampak tega takrat, ko sem padal jaz, pač noben ni želel gledat. Mi pa hlastamo in požiramo dve uri igralca, ki je presegel oder, naše želje, strahove, dvome in kar še je tega. Bemtimateeeer! To sem si govoril na koncu, ko je šel skozi aplavz, še prekratek, kar se mene vpraša. Bemtimaaaateeeeer!

Vprašanje, ključno v bistvu, pa je, kaj bodo od tega odnesli abonenti in ostali gledalci. Za starejše bo tole, pretenciozno ugibam, »moderna, taka za mlade« predstava, za mlajše pa v času Game of Thrones ne bo niti morda kaj dosti posebna. Kot tudi serija Sex & Drugs & Rock’n’Roll ni mogla šokirati, hej, saj HBO je kar lepo spakiral tudi tv serijo Vinyl po eni za moj okus sicer čisto fajn sezoni s top zasedbo (producenta sta bila, khm, Martin Scorsese in Mick Jagger, lepo prosim!), ker je bila serija, čeprav so bili nakokirani levo in desno in imeli top glasbo, pač slabo gledana in dolgočasna in zavožena. Rock zvezdništvo je postalo predvidljivo. To je jeba. Ne bom šel gledati kurčevih holgramov, pa ni šans.

Morda je v tem problem. Morda sem zato rabil par penin in debat in Trač, da sem malo bolje dojel, kaj je bistvo te predstave. Čeprav ga še vedno pravzaprav ne vidim in ne vem in mi je tesnobno, ker pizda, kaj če ni rešitve, in kaj če nisem ne Paul (itak ne) ne Jenny (morda ne), temveč Marnie? O bemomater! Ta pa te zmrazi!

V tem času je »rock zvezdništvo« zelo čuden in nedifiniran pojem. Rock je itak bolj filozofija kot pa neki usnjeni suknjič, ki si ga danes kupi vsaki šminker v Europarku. In ta moment bi lahko bil v Tistem občutku padanja malo bolj… Kaj pa vem. Naštartan? Poudarjen? Razdelan? Paul sicer ves čas propada, vendar je to zeh v primerjavi z antičnimi greatest hits štikli, kjer ti na koncu ni žal ama nikogar. Stakni si oke, prokleti debil. Jebeni Paul. Paula ne ljubim že zato, ker se je Paul prekleto dobro sam zavozil, zapravil keš, zavozil odnose, celo s fotrom, se izgubil še celo na sekciji izgubljeno-najdeno, vseh ostalih likov pa mi sploh ne more biti žal, ker so itak slabi, latentni voajerji samo zato, ker jim je, hm, kaj pa vem, dolgčas v lastnih lajfih? Predstava mi gre tako na kurac, ker je našla moje pomisleke, dvome, spomine. In predvsem situacijo, ko mi je Z. rekla, da nisem rock zvezda.

Ker to je danes rock. Dad rock, zmerjajo v Ameriki, ker mularija pač ni več rockerska in ker so karte itak predrage, da bi se mularija zadevala in onegavljala na tole. Škoda, da glasba (Kyrre Kvam) ni imela še bolj rockerskih momentov oziroma se ni skladala s Paulovo zunanjo podobo, ker Radiohead in novodobni hipsteraj pač ni tako očitno potetovirano rockerski, kot je Jordan. In ja. Branko Jordan je prišel mimo ravno v času, ko sem tuhtal, da pri 31 letih še nisem prestar za rock zvezdništvo. Okej, ne bi rad bil Susan Boyle (če se je kdo še spomni). Frdamani Branko Jordan! Kot neki dalmatinski galeb, ki je pokazal, kako se to (ne) dela. Saj, da ne bo pomote, ko so oni oddelali svoje lokalne pupe, smo prišli na vrsto tudi mi, ampak ni v tem fora. Fora Tistega občutka padanja je nekje povsem drugje. Da za nekatere med nami to res ni zgolj občutek. Da z Jordanom padamo tudi mi. Da se otepamo le tistega občutka, da bi padli v lik Paula. Ker to je lahko grozljiva realnost. Kaj če rataš rock zvezda, pa ti ne rata niti dobro propast? O. To je material za Spinal Tap 2, kje si, Robb Reiner. Jeba je, ko si last založbe, ko te menedžer nategne, ko te foter fehta za keš, čeprav mu greš na živce… To je ta jeba. Kaj če nam rata, pa bo imela naša zgodba premalo lajkov, klikov in masturbacij? O, jeba. O velika jeba. O groza.

Zadnje čase se mi je začelo dogajati prav to. Da me med intervjuji skeli, ker sam nisem nikoli predmet intervjuja, ker o meni noben ne piše, ker nisem jaz zgodba, ker to je čas, ko je beseda zgodba prav vse, ko smo non stop v projektih in non stop na sestankih. In to sem opazil tudi v predstavi, ko je Jure Drevenšek igral, hm, mene? No, nisem še tako žut, samo če bi rad plačal položnice, bi skoraj moral postavljati tako zabita kretenska vprašanja. Mojstrski lik, bravo Jure!

Zato sem bil jezen nase, ker nisem bil vesel, temveč sem celo dvomil, če je Paul riknil. Po svoje krasno, moralno postrenesančno, da nisem navijal, da bi Paul storil bedno smrt. Itak bo sam. Vsi smo sami, ne? Ja pa ja. Zato je izhod tej predstave v Jenny. To bi bil. Itak nisem doštudiral, ker sem prave sanje (ki seveda niso prave) zamenjal za kolektivne prave sanje. Ana Urbanc. Tu in tam bi bil to. Na pol. Ali pa šel z njo, z Jenny. Nazaj na “pravo pot”. Samo kdo bi to gledal? Hm? Mi? Saj pa je cel facebook ena jebena prava pot. Če napišeš, da se boš obesil, dobiš dva lajka. Od kolega, ki bi šel na pir, in bejbe, ki ne bi šla s tabo na pir. Ne pa da sem raztegnil tale tekst in ga tesnobno pisal, ker je jebeno pisati recenzijo predstave, ki bi lahko bilo tvoje življenje, pa zaradi Z. ni. Ampak. Baje nikoli ni prepozno? Hm. Padam. Brez občutka za padanja. Bum!

Bis. Naslov je iz komada, ki sem ga napisal za naš band pred enajstimi leti, in je imel prvi verz (“mama jaz bom rock zvezda / stari jaz bom bogat”). Trač je res fajn po premieri, nič od tistega, kar sem slišal, ne drži, drži pa vse, kar sem upal. Ni kaj, SNG ima povezan, dobrohoten in zaupljiv ansambel. Redko vidiš, da gost da kelnarci kartico in ji pove pin. Ali da igralci iz drugih gledališč prevzamejo pilota in naštimajo sami muziko. To je to.