Oznaka: sodniki

  • Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Pet ugotovitev: Rudar vs. Maribor [1:1]

    Maribor mora najprej (raz)rešiti sebe
    Gol je bil lep. Res lep. Iber lep. Fejst lep. Golčina, evrogol, golazo, štikl, komadčina. Ko Dino Hotić pomeri s svojo vselej znucano levo kopačko, tudi ko ima novi par, potem golmanom ni lahko. Božajo prečko, kot Hannes Halldorrson, ki je na svetovnem prvenstvu ubranil penal Lionelu Messiju in spravljal Angleže v obup na evropskem. Tomaž Stopajnik ni božal ničesar.

    Sploh pa ni bil edini, ki se je praskal po glavi. Kako je ta Rudar prejšnji, uvodni vikend zabil Domžalam dva gola? In, še bolj pomembno, kako je samo dva prejel? Kako? Tako, da na srečo ni prejel tretjega. Če kaj, te knapi s svojo »srečno« filozofijo psihološko zlomijo. V kolikor se, vprašanje, če vam je psihoanaliza blizu, ne zlomiš sam.

    Videlo se je, da Darka Milaniča pošteno muči, vse bolj, ker Maribor ni zabil še drugega. Za 0:2. Kot se je izkazalo, niti polčas ni bil tisti mejnik, ko bi ga še lahko. Češ, gladko. Da bi vse Valur postalo. Pa ni. Ker je to pač nogomet (ne, Asmir Sagrković ni nogomet, to še sledi). Ker se lahko načrti pač spremenijo, kot je spoznal Sulejmanović, ko je rekel po tekmi: »Maribor je bil v prvem polčasu predober za nas.« Pa prehiter. Pa premočen. Pa preorganiziran. Rudarja ni bilo. Ne onega iz Domžal, ne onega od pomladi, ne nič.

    Ampak Maribor niti proti takemu moštvu ni zmogel tistega, kar ga je ugonobilo med drugim proti Triglavu. Zabiti, da bi tekmeca strli, povozili, nadigrali. No, nadigrali. Saj to je lepo, žoga kroži, finta tu, dribling tam, strelov ne manjka, če ne uspe prva ideja, pa gre žoga skozi v šesto. Gre skozi, ja, toda ne v gol. Razen oddaljenega strela Hotića, ki je poskusil še enkrat skoraj z istega mesta in za las zgrešil, je bilo vse ostalo pač premalo. Ne slabo, ne nekonkretno, ampak premalo. Medlo, zgarano in zapravljeno. Vse, kar naredita kreatorja, kot sta Andrej Kotnik in Rok Kronaveter, ne najde naslovnika. Jasmin Mešanović pač ni eksekutor. Ni. Štirikrat, da vsakič, je vstopil v tej sezoni, imel že dovolj priložnosti za prste obeh rok, pa je pri golu resno sodeloval le, ko je bila žoga že čez črto proti Triglavu. Ko je pač »bil tam«.

    Ta(k) Maribor bo tekme – sodeč po Milaničevi ideji – dobival samo, če bo zabil drugi, tretji, peti gol. Ali vsaj dva več. Ali, za vsak slučaj, tri. Ker en ni dovolj. Ni bil niti za točko proti Triglavu ali za zmago v Velenju. »Glede na prikazano manjkajo goli, pridemo gor z lahkoto, manjkajo goli. Škoda za ta gol oziroma da tekme nismo zaključili prej. To je bilo ključno. Moramo zabiti še kakšnega, da pripeljemo tekmo v mirne vode. Delali bomo po planu naprej in se pripravili glede na nasprotnika. To je bila četrta tekma v kratkem roku.«

    Da bo tekem ogromno, je bil ponavadi privilegij. Za Milaniča pa se nakazuje, da utegne imeti spet probleme, ker mora dejansko izbirati med presežkom igralcev. In pomanjkanjem na drugi strani. Taktika mu uspeva, dokler mu ne. Remi v Velenju sicer ni polom, je pa problem, če Milanič ne bo sprejel novih oziroma starih pravil igre ter če ne bo znal analize narediti že med tekmo. »Na treningu je težko pričarati. Trenerji rečemo, da je dobro, da prihaja moštvo v priložnosti. Rad bi zabil dva, tri, štiri iz štirih priložnosti, kot da iz desetih zabijemo samo enega.« Sliši se seveda logično. Kot se sliši nenavadno iz Milaničevih ust, da je Rudar »po izključitvi začel igrati enostavno«. Morda je to tisto, kar včasih zmanjka. Je pa res, da kar očitno tej postavi deluje enostavno, morda za njihovega trenerja ni. Da bi tak nogomet postal enostaven, je potrebnega veliko kompleksnega dela. Maribor igra lepo, morda še lepše kot lansko jesen, toda to mu zdaj, ko ima le točko bolj malo pomaga. AIK pač ne more biti rešitev. Niti diverzija.

    Srednjeveško sojenje
    Asmir Sagrković je storil nekaj, česar v zadnjih štirih, petih letih noben sodnik ni. Ne, ne to. Ne tega. Vsaj ne tako hitro. Stopil je pred kamero. Ne. Še več. Opravičil se je. Ker najprej ni dal izjave, seveda takoj po tekmi. Češ, da je bil še vroče glave, kot sem izvedel od Iva Milovanoviča, ki je stopil v tunel in tam vendarle dobil Sagrkovića. Ta se je vljudno opravičil in nato vseeno stopil pred kamero. In zatem na tisto eno vprašanje, zakaj je pokazal rdeči karton Roku Kronavetru, s čimer je najbolj vplival na tekmo – niti Rudar sam ni zmogel tako obrniti poteka tekme, pa se je Almir Sulejmanović iskreno in resnično trudil – , odgovoril, da ga je Kronaveter grobo žalil.

    Seveda ga je. Seveda to ni prav, seveda se to ne spodobi, ampak seveda, da ga je Kronaveter žalil. Saj ni prvi iz Maribora. Zlatko Zahović je dobil v petek tri tekme zaradi tega, ker je žalil Dejana Balažiča prejšnjo soboto. Ta isti Maribor, ki je v sredo proti Valurju najprej dobil dosojen penal proti sebi, igralci so moledovali in je portugalski sodnik raje preveril ter si premislil, kar je pač nenavadno. Kot so tudi nevajeni tega navijači Maribora, ko je padel dvom, če je Maribor res prvi gol zabil iz ofsajda. Ne. Ni ga. Regularni gol. Vredu? Vredu.

    In tega Asmir Sagrković ne razume. On in njemu podobni. Nič mu v tem trenutku, ne njemu, ne Mariboru, ne Rudarju, ne slovenskemu nogometu, ne NZS, ne avtorju teksta, ne, še zlasti, navijačem, da je Damir Skomina sodil finale lige prvakov, ne pomaga, ker je dal izjavo. Prav je, da jo je dal. Kameram, Milovanoviču, trenutku pač ni mogel reči ne. Čeprav je najprej rekel ne. Ker je bil še vroč. Tudi Kronaveter je bil. Ni se takoj po prekršku vsajal na sodnika. Ni. Lepo se vidi, da ga je najprej skrbela njegova desnica. Ne sodnik. Sploh pa: Asmir Sagrković si ni zaslužil, da še naprej sodi prvo slovensko ligo. Ni. Ker je predlani storil nekaj, kar je najhujše, kar lahko sodnik stori. Ni znal pravilno odmeriti časa. Triminutni lastni podaljšek je skrajšal na dve minuti. Kje? V Ljudskem vrtu. Nato je konec tiste, predlanske sezone, kot dodatni sodnik za golom javil v Domžalah prekršek za penal, ki je na koncu odločil prvenstvo.

    Asmir Sagrković prihaja iz Vrhnike, pravi uradni zapisnik. Torej pripada MNZ Ljubljana. Mariboru je sodil letos že drugi sodnik iz MNZ Ljubljana, ki je dala sodnika tudi za mestni obračun Brava in Olimpije in ki so lani ob MNZ Kranj največkrat sodili Mariboru. Nobena od teh dveh MNZ nima naših najboljših sodnikov. S tem, ko se delegira statistično nagnjeno v eno smer in ko Olimpiji lahko sodi sodnik iz lastne MNZ Ljubljana, Slavko Vinčić pa Mariboru pač kot Mariborčan nikdar ne bo sodil (kar velja za Radeta, ne velja še za Slavkota), ZNSS in NZS sama sebe postavljata v oporečno situacijo. Ki ne koristi nikomur. Ne gre več za »fkrali« Zdaj je šlo predaleč. Ne zato, ker Maribor ni zmagal. Eh. Naleti igralcev so vse hujši. Pa ne samo igralcev. Tudi funkcionarjev. In kaj počne ZNSS? V digitalnem času, ko se uvaja VAR ravno zato, ker tehnologija že dolgo omogoča, da vsi vidimo vse, se zateka k anahronizmu. To je srednji vek sojenje. To ni le korak nazaj. To je brezno, dno, sramota. Obnašanje igralcev in funkcionirajev ni ločeno od sodniških odločitev, sodniki pa se obnašajo točno tako. Kot da so njihove odločitve izključno objektivne, kot da so bile dosojene nad igriščem, izven njega, kot da nima(jo) nobenega vpliva, hkrati pa vsake toliko skušajo povedati, da so tudi sodniki samo ljudje, krvavi pod kožo in da vsi delamo napake. Sodniki se obnašajo, kot da žalijo samo njih. Seveda to ni res. Če bi bilo, potem Skomina ne bi imel bojda dveh prijav v Evropi, ker je igralca žalil. Kaj vse je znal povedati in nametati igralcem (»glej kak igraš«) ali kar celotni ligi in okolju (»kje jaz to sodim, da mi reklame tekmo premikajo«). Ampak kaj vse je tudi slišal. Vse. Žaljivke. In hujše. Nogomet je pač strast. Ne odstavek in člen pravilnika.

    Težava je, da sta Dejan Balažič in Asmir Sagrković za svoje napake »kaznovana« tako, da jih lahko ponavljata še naprej. Zanju škode in posledic ni pravzaprav nobenih. Vsaj ne drastičnih. ZNSS je recimo resno odrezala Davorja Drečnika, ko je imel res obupen derbi. To pa je vse. Mi te tipe gledamo iz vikenda v vikend. Ne prvi ne drugi se v tej sezoni ne samo, da nista proslavila, temveč sta postregla z nevarnimi precedensi, pri katerem je na ŽAK-u sodeloval tudi Rade Obrenović, ko ni znal resno kaznovati hudega naleta v noge. Nedavno je prišlo zaradi takšnih štartov celo v evropskih tekmovanjih do dvojnih zlomov noge. Pa ne samo to. Sodniki po tekmah odidejo, nihče ne zve, kakšne so interne kazni, postopki, posledice. Aleksander Čeferin je zgradil svojo kariero ravno na transparentnosti v nogometu, ki da je tako vase zagledan in uživa v milijonih ter statusu. ZNSS je pa postala ravno to: vase zaprta organizacija, ki ne samo, da ne rabi nikomur odgovarjati (prav je, da so sodniki neodvisni, ampak to ni enako nadrejeni), temveč zato izstavi še račun.

    Ni samo žalostno, da se toliko pogovarjamo o sodnikih. Ni. Prišli smo tako daleč, da čakamo, kdaj bo priletelo sporočilo, kaj je določil disciplinski sodnik. Ki prav tako ne odgovarja nikomur. In se je, ko bi res moral sprejeti tehtno odločitev, podredil širšemu kontekstu in pozabil na pravilnik samo zato, ker ni upal zapreti Ljudskega vrta za derbi. Pa bi ga, po črki pravilnika, najbrž moral. Ampak so končno videli širšo sliko. Da prazen stadion na derbiju ne bi koristil nikomur. Zato, ker imajo neposredno tudi na NZS nekaj od tega. Lepe kadre polnega stadiona. V YouTube vrhuncih sicer ni sodnikov, samo mimogrede. Zakaj bi jih pa dali? Kdo pa uživa, ko gleda sodnike na delu? Sodniki.

    Sodniška organizacija ter disciplinski sodnik, ki znajo biti rigorozni, ko je to tudi prav in skušajo zaščiti sodnike, ker gre za integriteto igre in njene poštenosti, se držijo lastnih pravil samo takrat, ko jim to ustreza in dokler vedo, da to ne bo v nobenem primeru škodilo njim samim. Če bi jim naškodilo, potem odločitev prestavijo. Takrat jih ni nikjer. Asmir Sagrković je imel predavanje takoj na začetku tekme, ko za to ni bilo nobene potrebe. Ko so ga igralci po tekmi prosili za komentar, jih je takoj odgnal. Tudi Marcosa Tavaresa. Niti besede mu ni želel nameniti. Da ni debate. Ker za to gre. Za ta – ni debate. In to škodi. Škodi zato, ker razvname strasti in nosi posledice. Ena odtrgana tablica na avtu, kot se ti zgodi po razjarjenih domačih navijačih, ker jim je sodnik znova razparal živce, je še razumljiva, stvar folklore, se zgodi, se popravi. Ampak težava je, da naslednjič tega nekateri več ne bomo trpeli. Ker se ponavlja. Ker nimamo rezerviranega parkinga. Ker ne kličemo, kot Matej Jug na Ptuju, policije, naj nas pomaga peljati domov. Da, tudi smo že videli, da si je sodnik, tako vehementen na igrišču, naročil kar policijsko spremstvo. In seveda ga ni dobil. In ko ga ni, je imel užaljen obraz. Češ, kako vendarle ne? Zakaj? Ker niso vajeni. Da nekaj ni po njihovo. Še zlasti ne, če vsi ostali delamo vse to zaradi tega, ker cenimo igro in znamo brati njene fenomenalne zgodbe. Ki so jih pri nas spisali tudi sodniki in so cenjeni in nagrajeni za svoje delo.

    Toda Asmir Sagrković bo gledalce samo nagnal s stadiona. Če misli, da bo pri 32. letih učil Roka Kronavetra manir, spreminjal njegov karakter in se čudil, ko se bo ta trdo odzval, ko nekdo prileti z nogo vanj… Seveda si je Kronaveter za žaljenje izključitev zaslužil. Če ga je res žalil. Milanič je rekel, da taka komunikacija iz obeh strani ne sodi na igrišče, a je znova tudi poudaril, da mu je Kronaveter povedal, kako je sodnika le vprašal, zakaj ni sodil prekrška in rekel ‘glej, kaj mi je naredil’. Žaljenje ne sodi na igrišče. Pika. Ampak na igrišče ne sodijo najprej taki naleti, kot je bil Črnčičev. Še manj sodijo pa na igrišče Sagrkovići, ki odmahnejo z roko ob takih štartih.

    Ne vem, komu bi bili prazni stadionu in občutek, da se sodi v eno smer, v korist. Damir Skomina je postal dober sodnik ravno zato, ker je znal v nižjih ligah tudi zgrabiti koga za vrat. Ker se ni pustil. Ker je to počel v zadnji ligi, je po svoje počel tudi v prvi. Ni šel po pravilnik ali čakal, da mu bo hrbet kril disciplinski sodnik, nato pa še sodniška organizacija in zatem še NZS. In zato je postal ne samo naš, ampak eden najboljših sodnikov v Evropi. In tega vsi tisti, ki so prišli za njim, ne razumejo. Še vedno ne dojamejo, da niso niti približno tako pomembni, kot mislijo, da so. Niso. Pika. Oni se niso »fajtali« za ta renome. Nihče razen sorodnikov in delegata ne pride na stadion zaradi sodnika. Nihče. Tako je bilo, je in bo. Še Pierluigi Collina je bil dodatek k spektaklu. Noben ni gledal njega, ko je šla žoga po travi. On je sodil najboljšim. Niso najboljši igrali ob njem. Tega ne razume Sagrković in ne bo nikdar razumel, če bo šlo tako naprej.

    To ni nova, je pa najdaljša ugotovitev, ki seveda ve, da ničesar ne bo spremenila. Želi le poudariti, kaj se dogaja in kaj se bo dogajalo. Ne v kratkem času, ne na srednji rok, ampak dolgoročno. Ker sodniška organizacija prekleto dobro ve, da ko se začnemo prepirati o sodnikih, se ne prepiramo zares o sodnikih, ampak praviloma iz nas privre pripadnost, poštenost, integriteta. Ne vzkipimo enako za vse odločitve. Da. Ker smo ljudje. In pravico do tega imajo absolutno tudi sodniki. Nimajo pa pravice biti nad igro. So njen sestavni del, so njen administrativni del. Sodnik je tam zato, ker se moštvi strinjata o poštenih pogojih. Da bi bili enakovredni. Gre za to, da ti je omogočena normalna tekmovalnost, kot je čisto na koncu petkovega medijskega termina zaman rekel Darko Milanič. In ta Mariboru ni bila omogočena na normalen način ne proti Triglavu ne proti Rudarju. Maribor je priznal že dva mejna gola, ki sta podpisala tekmo: da ni bilo prehitka ne pri golu Triglava za 0:1, ne pri izenačujočem Rudarja 1:1. Pošteno so priznali, resda so potem fokus tudi pošteno premaknili na nepravilne odločitve. Ampak vseeno stopili so na žogo, če odštejemo Roka Kronavetra. Milanič je v Velenju dal kasneje izjavo komurkoli, ki je zanj poprosil, tudi Denis Klinar je prišel. In prišel je Asmir Sagrković.

    Prav je, da pridejo tudi sodniki, ker so akterji tekme, do teh pa imamo mediji po pravilniku NZS tudi dostop. In tega bo vse več, morali bomo počakati tudi sodnike, da bomo dobili odgovore na vprašanja: kaj je še prekršek, kaj je roka, kaj ofsajd. Ampak ko so fokus sodniki, ne pa kvaliteta nogometa … Potem … Ni več daleč dan, ko bo kdo raje čas namenil še čemu drugemu. Nenazadnje, zelo dobro razpoloženi uradni napovedovalec na stadionu si je zaželel tudi zabave. Ker nogomet je ravno to. Zabava. In tega ti sodniki, ki bi nam radi zasadili dvome v pravila nogometne igre (pa so ta zelo zaguljena, dovolj, da je imel še predstavnik sodnikov težave s predstavitvijo za novinarje na Brdu pred začetkom sezone) ne razumejo. Da so partibrejkerji. Da kvarijo zabavo. Da nas razburijo. Da uničijo. Ko sem pred leti vprašal Damirja Skomino, kako bi razložil ofsajd nekomu, ki nima pojma o fuzbalu, je rekel, da mu ne bi. Da bi mu ga narisal. Ampak to je bil še čas, ko sodniki niso bili zvezde. Ali mislili, da so zvezde. Ali ko bi mislili, da so nad vsem in da zanje pač ni nobenih posledic. Pa so. Ne zanje, ampak za vse nas. Asmir Sagrković je storil najprej sramotno napako, pozabil na pravila nogometne igre, nato pa reagiral v skladu z vsemi pravili. To je srednji vek. Kjer je kreativnost bila poteptana. Krivice ni bilo, ker je ni moglo biti, ker se je točno vedelo, kako in kaj.

    Almir Sulejmanović je športno in pošteno priznal, da jim je izključitev Kronavetra zelo pomagala. Ker jim je. Do takrat jih, bodimo iskreni, ni bilo nikjer. Sodniki niso krivi, ker Maribor ne zabije drugega. So pa krivi, da tako nezadržno in vsiljivo posegajo v igro, da za svoje napake niso niti malo sankcionirani in da se sprašujemo o lastni pameti, kako je možno, da gledamo takšne napake v ligi, iz katere je prišel eden najboljših sodnikov. Nekaj je definitivno jasno: novega Skomine še doooolgo ne bomo videli. Ker noben od naslednikov nima tega, kar je imel on. Niso fajterji. So tipi, ki rečejo, da imajo »vročo glavo«. In grejo v slačilnico tuhtat, kaj bodo povedali. Damir Skomina tega ni naredil. Imel je vročo glavo in se na lastnih napakah počasi umirjal, izoblikoval, brusil. Asmir Sagrković nima nič od tega. Na igrišču je glavni, v tunelu, ob igrišču deluje pa kot nebogljen tip, ki komaj čaka, da bo spet glavni. Kar se je videlo po tekmi. Vse bolj bled je bil, ko ni mogel več odločati. Marcos Tavares ga je mirno spraševal, on pa nič. Ker kot da nista ista. Sagrković je deloval, kot da verjame, da je sam bolj pomemben za integriteto slovenskega noogmeta kot njen najboljši strelec. V zgodovini. Ampak Sagrković ne razume, da sam ni reklama za nogomet, ker ne bo nikdar posnel reklame. Bomo ga pa gledali v posnetkih. Žal.

    Kot bo Rok Kronaveter gledal derbi in najbrž nato še vsaj tekmo pri Muri. Gledal, ne igral. To, kar je storil Asmir Sagrković, je žaljenje za vse tiste, ki gremo radi na tekme, ki uživamo v drami, ki nam dvigne pulz, ko pade gol v zadnji sekundi in ki to delamo zato, ker to radi delamo. Ampak včasih pač nima več smisla. NZS se ne bo mogla delati, da tega ni. Na klubih pa je, da resno razmislijo, ali bi nazaj prevzeli vodenje lige, kot so ga nekoč že imeli, ko je še obstajalo Združenje prvoligašev.

    Evrogol Hotića pokazal, kaj je (lahko) rešitev
    Kako ima nastavljeno nogo. Neverjetno. Igra najboljši nogomet svoje kariere. Ne samo enkrat. Dvakrat je udaril. Dva gola že ima, lahko bi imel vsaj še dva, ker je zadel prečko proti Valurju pa še zdaj spremljevalni okvir, ki drži mrežo v Velenju. Hotiću dejansko godi, ker je dobil resno konkurenco in ker je nenazadnje Zlatko Zahović rekel, da je Rok Kronaveter prava desetka, to pa nosi na hrbtu ravno Hotić.

    Trenutno deluje kot edini igralec ne s potezo, ampak s solo potezo. Vsi ostali nujno potrebujejo vsaj še enega v akciji, po možnosti pa dva ali tri, ker je to igra, ki jo goji Milanič in za katero je bil očitno po pripravah prepričan, da bo Mariboru najbolj ustrezala, privabila in tudi sesuvala tekmeca. Vabi že, ampak če vse podaje, ideje in streli ne končajo v mreži, vsaj v notranji strani ne, potem je vse ostalo precej zaman.

    Zato je toliko bolj očitno, ker imajo vsi skupaj, zlasti Hotić, karakteristike, da bi potrebovali še nekoga s karakteristikami. Sploh zdaj, ko bo Maribor igral na vsaj dva, tri več. Streli od daleč so lahko rešitev, ko je preveč ofsajdov ali ko kombinacije ne strejo obrambe tekmeca.

    Handanović pri 41 letih s klopi za zgled
    Nazadnje je sicer branil proti Krškemu maja, a takrat je Maribor slavil naslov prvaka in se je nekaj kakor spodobilo. In se je. Ampak zares je branil v ritmu novembra lani. Nato je na sceno prišel Kenan Pirić, ki je vselej in vedno izpostavil, kako in koliko se uči ravno od Jasmina Handanovića.

    Tokrat je ta stopil v vrata zato, ker je Pirić zbolel za virozo (tudi Sandi Ogrinec). Najprej, Handanović ima štirimestno številko registracijske številko, prva števka njegove starosti je tudi štirica, ampak pokazal je suverenost, četudi je med pripravami hkrati nehote spomnil, da mu manjko tekem lahko pride tudi do živega. Je pa imel izredno pozitiven vpliv na celotno obrambo. Dokler je lahko imel. Žigi Škofleku je ubranil z refleksno obrambo, Dominiku Radiću pobiral žoge in dolgo dal vedeti, da se Mariboru ne zabije kar tako. Še zlasti ne z enim več. Skoraj prosil je rumeni karton za zavlačevanje, vse izkušnje je vnovčil, zastavil telo, da ga Maribor ne bi dobil.

    Pa ga je. Četudi je zlasti na Mitjo Vilerja pa tudi Sašo Ivkovića vajen, pa ni vajen na takšen padec in takšen preklop, kot se je zgodil po rdečem kartonu. Mariborsko obrambo čaka resno delo, saj so tako proti Triglavu kot Rudarju dobili gol, skupaj tri, kar je nadaljevanje zgodnjega trenda priprav. Handanović lahko tukaj odigra pomembno vlogo.

    Rudar pod Sulejmanovićem redno osvaja velike točke
    Že res, da je bil uvodni remi v Domžalah (2:2) odmeven. Bil. Ampak res je tudi, da je Rudar slavil dva gola, še bolj bi pa moral le dva dobljena. In podobno so jo zagodli Mariboru v prvem polčasu, ko so jim skoraj ponujali drugi zadetek, pa ni in ni in ni prišel. Vendar Almir Sulejmanović še ima precej zaloge, ima nenazadnje dober izkupiček, kaj dober, odličen za Rudar, ki se je pod Marijanom Pušnikom vse bolj mučil po lanski evropski izkušnji. Sulejmanović ima na petnajstih tekmah še vedno le štiri poraze.

    Tokratni nauk je bil ta, da je morda sistem dobro zastavljen, ampak nemara ne bo deloval ravno proti vsakemu tekmecu. Vsaj ne, če se ne zgodi tisto nekaj. Pritisk je zalegel proti Domžalam, da je Branko Ilić okregal obrambo ali da nihče ni Senijada Ibričića, ker je imel Žiga Škoflek sprehod.

    Četudi so se Škoflek, Tučić in Radić že proslavili v ligi in predstavljajo zelo potentno sprednjo trojico, so proti Mariboru izpustili domala prvi polčas, na koncu pa je najbolj koristila taka tekma Radiću, ki rine takrat in tja, ko soigralca tega ne zmoreta, znata ali hočeta. In Rudar se zdaj lahko počuti precej ponosno, vendar glavno delo jih čaka proti ekipam, s katerimi se bodo borili za podobna mesta. Zaenkrat je to sredina. Ostaja pa vprašanje za Rudar, kako to, da že polne tri sezone in zdaj še eno tekmo zraven ni uspel premagati Maribora.

    Drajek

    Dobrovoljni napovedovalec. Kako je imel dober dan! Uf! Uvodni nagovor je nekaj, česar drugje ni več, odkar je izpadlo Krško, kjer si izvedel vse in še več od uradnega napovedovalca na stadionu. V Velenju ni posebno le to, da špiker šteje kote, temveč, da pove vse. »Upam, da bomo uživali in se zabavali, Štajerci smo nenazadnje taki in tudi vam dobrega počutja,« je povedal uvodoma. Med polčasom je Mariboru zaželel vso srečo v Evropi, sebi pa, da bi v Ljudski vrt jeseni v ligi prvakov prišla – Barcelona. Gol je proslavil z dolgimi »juhuji«, kar daje okolju pristnost.

    Obisk v Velenju. Uradno 2.000, kar je morda malo visoka številka, vendar za Velenje je to rekordni obisk, če bi ga primerjali z lansko sezono, ko se ni zbralo nikdar več kot 1.200 gledalcev. V celi sezoni. Velenje ima lepo, zavidljivo, knapovsko fuzbal tradicijo in samo upamo lahko, da bo obisk letos na tekmo višji kot lani (ubornih 444 na tekmo).  

    2,30. Stane pivo na stadionu Ob jezeru. Zelo konkurenčno.

  • Umivanje sodniških rok

    Tako. Pa smo tam. Žalost. Živa žalost. Levo je sedel Miran Srebrnič, desno je sedel Darko Milanič. Že res, da so se tiskovne konference v slovenskem fuzbalu (govorimo o prvi ligi) v zadnjem letu, dveh nekoliko spremenile. Bolj sproščene so. In v sredo, po pokalni tekmi, bi bilo vse skupaj, čemur smo bili priča, pohvalno, skoraj že razvredilno, če ne bi bilo tako… Bomo raje rekli žalostno kot tragično. Levo je sedel Srebrnič, desno je sedel Milanič. In padlo je vprašanje o rokah. Za oba. Pa sta se dopolnjevala, kot dobra stara kolega, kar nenazadnje tudi sta, čeravno tekmeca po treh tekmah v tednu dni, kjer je Gorica pustila vtis, Maribor pa je nabral tri točke v prvenstvu in šel dalje v polfinale pokala.

    In tako sta sedela. Šestinštiridesetletni Srebrnič in dve leti starejši Milanič. Primorca, en Goričan, drugi Izolan. Oba nekdanja reprezentanta, Srebrnič šest nastopov, Milanič dvainštirideset. Srebrnič je osvojil vse štiri naslove z Gorico še kot igralec. Odigral je 398 tekem med letoma 1993 in 2007, le pet nogometašev ima več nastopov v slovenski prvi ligi. Dal je nekaj skozi, ne? Milaniča ni potrebno posebej predstavljati. Bil je jugoslovanski prvak s Partizanom, dvakratni avstrijski prvak s Sturmom. Igral je v ligi prvakov, pa s slovensko izbrano vrsto, katere kapetan je bil na evropskem prvenstvu 2000. Še ni dovolj? Zbral je pet nastopov v jugoslovanski izbrani vrsti in bi bil v kadru za EP na Švedskem. Več trenerskih lovorik ima pri nas samo še Bojan Prašnikar.

    Skratka, Miran Srebrnič in Darko Milanič sta dala (marsi)kaj skozi. Zdaj sta pa obsedela v Ljudskem vrtu, s trpkim izrazom na obrazih. Zakaj? Ker nimata več pojma, k(d)aj je igranje z roko penal in kdaj ne. Pa živita od fuzbala. Nimata. Pojma. Ni šlo kmalu niti več toliko za to, da je Miran Burgič tiščal žogo v roko Marka Šulerja, ta pa je nikakor ni umaknil (je pa sklenil potem roke kot na plaži za vratom), čeprav pravi osnovno nogometno pravilo (že v imenu »nogomet« se skriva), da se igranje z roko kaznuje (razen če ste golman ali Thierry Henry ali Maradona ali Tavares).

    fullsizerender-10

    »Meni še zdaj ni jasno, kako je s temi rokami. Kriteriji so različni. Ne morem komentirati, se pa iste situacije sodijo različno.« Ko to izjavi Miran Srebrnič, je res žalostno. Pa je padlo novo vprašanje. Kako vidita te situacije, te roke, to ruleto penalov? »Imamo seminarje, kjer nam zveza [Zveza nogometnih sodnikov Slovenije] vse lepo razloži. Sprašujemo za odgovore, ti pa so taki, da do potem celo pot nazaj domov razmišljamo… No, ne razumemo prav dosti,« se je pridružil Milanič in tako stopil v bran svojemu kolegu. Še bolj žalostno.

    Srečo imamo, po svoje, da tako izkušena bivša nogometaša, uspešna trenerja ne izgubita živcev. No, vsaj ne povsem. Skušata ohraniti mirno kri. Kot jo je na tiskovni konferenci v Ljudskem vrtu tudi Simon Rožman, trener Domžal. Marcosu Tavaresu se je takrat žoga kotalila po roki, sodnik (spet) Damir Skomina pa nič. Domžalčani so mu protestirali, on pa je kazal, da je Tavares imel roke na plečih, kjer jih vsekakor ni imel. Kar lahko pomeni le dvoje: ali Skomina slabo vidi ali pa je lagal. Tretje opcije ni. Ko smo takrat vprašali Rožmana bolj podrobno, si je previdno zaželel samo, da bi javnih razprav o rokah lahko bilo več in da bi se takrat z veseljem pridružili tudi Domžalčani. Da vsi ne upajo reči skorajda ničesar čez sodnike, smo videli že v primeru pomočnikov ali novih trenerjev, ki so sami povedali, da se bojijo kazni. Radomlje, Krka, Krško. Čeprav te niso tako ostre kot v tujini. A vendar. Očitno trenerji, ko jih zasrbi jezik, pomislijo tudi na denarnico.

    Ravno obratno kot slovenski sodniki. Ti radi govorijo. Več na jeziku, več v denarnici? Morda. Damir Skomina je – tu se najbrž strinjamo na obeh straneh Trojan – naš najboljši sodnik, ki »ga ni potrebno posebej predstavljati«, kot so na svojem facebook profilu pred pokalno tekmo zapisali prav Goričani. Po tekmi je njihov kompliment najbrž izpadel povsem drugače. Nam godi uspeh Skomine? Da. Mu privoščimo? Še bolj da, če sploh gre. Ampak ali to pomeni, da moramo požreti prav vse, kar dosodi? Ne. Ali je zato, ker je sodil penal na Santiagu Bernabeu, »boljši« od cele ekipe Domžal ali Gorice? Niti slučajno, se pa prepogosto s stanovskim kolegom Jugom prav tako obnaša.

    fullsizerender-9

    Da je vsaka tekma nova zgodba, ponavljajo tako igralci kot trenerji. Vsi – razen sodnikov. Oni bi očitno najraje videli, da se »šlepajo« na starih lovorikah. Že res, kot sta poudarila Srebrnič in Milanič, da je rok nekoliko več kot jih je bilo v preteklosti. Najbrž res ali pa smo nemara toliko bolj pozorni nanje? Zdaj gotovo. Ko nekoga žoga zdaj zadane v roko, vsi pogledamo takoj v sodnika. Kaj bo zdaj? Bo? Ne bo? Ha?

    Narava nogometne igre se pač spreminja. Vseskozi. Fuzbal je hitrejši in vsaka tekma je specifična. Najbrž rešitev v oziru igranja z roko ni tista poteza Johna Terryja, ko se je vrgel kot pingvin na žogo, z rokami za hrbtom. Obratno je storil Marcos Tavares lani v Krškem, ko je refleksno zaščitil ob silnem šusu svoj nos, ličnico, zobe in možgane ter bil za to nagrajen z rdečim kartonom od sodnika Radeta Obrenovića. Tudi to po mnenju sodnikov ni rešitev.

    Ampak iskreno mnenje? Sodniki so se spravili v to situacijo sami. Izključno sami. Ker ne znajo »spucat« v svojih vrstah oziroma je vprašanje, ali bi pod Vladom Šajnom, ki ima po odhodu Aleksandra Čeferina največji vpliv izven igrišča pri nas, sploh radi razščistili v svojih vrstah. Zakaj bi? Ker jih je spravil v to zagato Nejc Kajtazović. Jap. On sam. Ne, ni kriv Andrej Kotnik. Nak. Ni.

    Ko se je Kajtazović namreč odločil v Stožicah letos, da bo dosodil enajstmetrovko, ko je nerodno posredoval Andrej Kotnik, se je vse začelo. Kranjski sodnik je opustil dejstvo, da je bila žoga petnajst metrov od gola. Da je šla bolj stran od goriškega gola kot proti njemu. Da ni bilo v radiusu petih metrov nobenega igralca Olimpije. Nak. Penal. Na samem koncu tekme. Etien Velikonja je pomeril in zadel. Olimpija je premagala Gorico. Ena nula. Okej. Torej po novem se to sodi penal. Dobro, zdaj vemo. Ne, ni problem v tem, da je gol dala Olimpija. Ne. Zdaj pač vemo. Če z roko nerodno posreduješ.. Penal. Okej. Najbrž so taka navodila Uefe? Okej.

    Ampak kaj, ko gre potem Olimpija v Kidričevo, tam Darijan Matić ubrani nevaren strel, ki je šel močno in naravnost proti golu, z roko. Oziroma ga je žoga vanjo zadela. Kot je Kotnika, ampak še bolj. Pa ni penala. Zakaj? Ne vemo. Sodnik? Andrej Žnidaršič. On je sprejel izvršno odločitev, pri 0:1 za Olimpijo, ko je Aluminij najbolj pritiskal v začetku drugega polčasa. Ni penala. Ne za vas. Nato se Skomini zgodi v Ljudskem vrtu kotaljenje žoge po Tavaresovi roki, ko so Domžalčani še imeli aktiven rezultat. In kaže nekaj, kar se je zgodilo le v njegovi glavi, vsekakor ne na igrišču. Potem pride pokal v Stožicah. Tekmeca vnovič Olimpija in Aluminij. Sodnik Miran Bukovec se je pri 1:1 odločil, da je Mateo Damiš igral z roko pri preigravanju Zajca v taki maniri, da je Olimpiji pripadel penal. Damiš je bolj padel, Zajc je bolj podal… Ampak ja. Penal. In smo tam. Penal Velikonje in zmaga.

    fullsizerender-12

    Nihče ne pravi, da to zveni znano. Ali da je vzorec. Ne. Je pa res, da sta največkrat omenjena Maribor in Olimpija. Razlika je letos za zdaj ta, da so Olimpiji penali dosojeni, medtem ko tekmecu Maribora niso. Ni ravno ista stvar, ne? Je pa blizu. Zato so manjši klubi, ki ga najbolj nadrajsajo, raje tiho, čeprav jih jezik najbrž že pošteno srbi. Ne upajo. Nimajo platforme. Kanal A je skoraj docela ukinil sodniško strokovno mnenje, ki pa itak ni bilo takšno, kakršno vidimo v tujini.

    Slovenski nogomet ima – čeprav se o tem ne govori uradno, vsekakor pa ne tako v medijih, kot bi se lahko – trenutno resen problem z rokami. Penalov v Sloveniji resda letos ni kdo ve kako veliko. So se pa tekme že odločale tako, da so sodniki neposredno odločali in vplivali na rezultat. Vse pa se je začelo s tisto roko Kotnika. No, za Kajtazovića se je začelo že prej. Iz aviona je vidno, da ZNSS očitno vidi v njem nujnega naslednika Damirja Skomine, toda Katjazovićeve odločitve v Velenju, ko je dosodil Olimpiji penal v 93. minuti za posledični naslov, in nato še burleska na letošnjem prvem derbiju v Mariboru… Vse to ga je spravilo v ta položaj. In na koncu daje intervju, kjer mora pojasnjevati, zakaj je na facebooku pritisnil »všeč mi je« za Olimpijo oziroma Green Dragons. Kar je boljše kot nič, da ne bo pomote. Slovenski sodniki se namreč delajo, obnašajo in vedejo, kot da se njih vse skupaj ne tiče. Oni niso dolžni nikomur pojasnjevati ničesar. ZNSS molči. Milan Mitrovič, ki so ga začasa kariere spoštovali tudi nekateri navijači v Mariboru, čeprav prihaja iz Ljubljane, je še najbolj aktiven na facebooku. Ampak pred mikrofon – denimo Ofsajda – ne bo stopil. Nihče ne bo. Okej, Vlado Šajn bo, je aktiven, ampak pogovarjanje o konkretnih situacijah? Kaj šele, da bi se sodnik opravičil, kot se je najboljši italijanski sodnik Nicola Rizzoli, ko je oškodoval Juventus, razveljavil regularen gol, Milan pa je zmagal. Tega pri nas v doglednem roku ne bomo dočakali. Ker so sodniki razred zase.

    Miran Srebrnič je denimo tekmo mirno spremljal in zapustil v trenirki. Damir Skomina in njegova četa so tekmo zapustili v ličnih oblekah. Ne bi »moralo« biti ravno obratno? Miran Srebrnič je namreč profesionalec (pa da ne bo pomote, povsem vseeno je kako je oblečen, gre za poudarjeno simboliko). Slovenski sodniki po defaultu niso. Imajo s.p.-je, kamor se jim (glavnim sodnikom) nakaže 545 evrov bruto za tekmo. Bili so časi, ko so bili sodniki vzgojitelji, policisti, gasilci in še kaj. Ko je to bil bolj nedeljski hobi. Ko so bili približno tam, kjer so bili slovenski nogometaši. Zdaj je na kakšni tekmi tudi v prvi ligi sodnik najbolje plačan mož na igrišču. In ja, to je narobe. Zelo narobe. Ker je logika igre potem ta, da se igra – finančno gledano – za sodnika. Te plačujejo klubi po tarifi, ki so jo določili sodniki sami v sodelovanju s pristojnimi zvezami.

    fullsizerender-13

    Sodniki ne sodijo tako malo tekem na leto, tisti, ki pridejo v Evropo, pa zaslužijo še precej več. Nihče jim tega zneska (v tujini) ne oporeka. So pa sporne (pre)visoke tarife, sploh po ligah navzdol. Sodniki koštajo še nižje dol po ligah tistih konkretnih nekaj sto evrov, ki se nabirajo vsaki drugi vikend ob vseh stroških organizacije odžirajo za opremo, infrastrukturo, potovanja, logistiko. Nič namreč ni hujšega v slovenskem nogometu, kot če ne plačaš sodnikov. Radomlje igrajo v Domžalah, Aluminij nima reflektorjev. Ni panike, dokler so sodniki plačani. Prav. Ampak zakaj potem tiste, ki ponavljajo napake, gledamo še naprej? Jure Praprotnik je denimo v soboto v Ljudskem vrtu kot prvi pomočnik vsaj dvakrat vidno ugibal, kdo je zadnji igral z žogo. Za 273 evrov bruto. Če mu ni, kot je bilo videti, naj delo prepusti komu drugemu.

    Nihče ne pravi, da moramo imeti popolne sodnike. Nikomur ni lahko, ko se zmotijo. Ampak vsi, čisto vsi, delamo napake. Očitno pa vsi zanje ne odgovarjajo tako, kot bi morali. ZNSS ima, mimogrede, kar 942 sodnikov in pomočnikov, od tega 22 mednarodnih [strategija NZS 2020], 452 sodnikov sodi v državnih ligah. Imamo pa 308 klubov in 1.448 ekip [na 1.1.2015].

    Vprašanje za ZNSS torej je, ali naplavi skozi svoj sistem res najboljše? Je Nejc Kajtazović prihodnost, ko gre za sojenje? Je to Davor Drečnik? Je to Rade Obrenović? Je to Andrej Žnidaršič? Samo zato, ker Matej Jug, Damir Skomina in Slavko Vinčič dobro sodijo v Evropi, lahko potem v domačem prvenstvu sodijo na tak način, kot ga lahko vidimo v zadnjih dveh sezonah, odkar so kamere toplo sprejeli vsi – razen sodnikov?

    fullsizerender-11

    Občutek trenutno namreč je, da pridejo slovenski sodniki v PLTS na vsako tekmo razlagati za lep denar slovenskim nogometašem, kako se v bistvu nogomet igra. Dragi fantje, sodniki in sodnice, hvala bogu, da poznate vsa pravila (čeprav ne vedno v praksi). Ampak vi skrbite za regularnost igre. To je vse. Razumemo, da ni lahko priti od U-14 pa od MNZ lig navzgor. Garate. Ste fizično dobro pripravljeni. Imate seminarje, izobraževanja, notranjo komisijo, ocenjevanje. Ampak navzlic temu… Niste takšen del igre, kot mislite, da ste. Ne morete biti. Fuzbal se ne igra zaradi vas. Nihče ne pride gledati vaših frizur, čeprav delate intenzivno tudi na njih. Vi ste tam, da skrbite za regularnost igre. To. Je. Vse.

    Zato spodaj prilagam še enkrat izjavi Darka Milaniča in Mirana Srebrniča. Ki jima je nogomet veliko dal, a sta veliko dala tudi ona njemu. In naj se vsak sodnik vpraša, če ni žalostno, ko tako izkušena nogometaša in trenerja izjavita sledeče.

    Miran Srebrnič: »Še vedno mi ni jasno, kakšna so pravila pri igranju z roko. Letos je veliko takšnih situacij, enkrat sodijo tako, drugič drugače.«

    Darko Milanič: »Pri vsakem trenerju se pojavljajo dvomi, da ne ve več, kdaj se dosodi igranje z roko in kdaj ne. Trenerji imamo seminarje, na katerih nam vodja sodniške organizacije vse lepo razloži, in ga potem tudi sprašujemo. Ti odgovori pa so največkrat taki, da ne razumemo prav veliko in si po navadi vso pot do doma zastavljamo nova vprašanja. Dobimo diplomatske odgovore in si potem sami ustvarimo neko mišljenje.«

    V to situacijo ste slovenski nogomet spravili sodniki sami. Vabimo vas, da se začnete odzivati tudi vi. Pa ne z alinejami pravil. Ker ne bi pomagalo niti, če bi jih napisali na majice svojih sodnikov. Ne bi. Fuzbal je živa stvar. Ni zaman športr, kjer se ure ne ustavlja. Kar je njegova romantična draž. In tudi vi znate biti takšni. Romantični. Trenutno niste. Niti blizu. Nekateri se obnašajo neprimerno do igralcev, trenerjev, publike, osebja. Oholo, vzvišeno in osorno. Tega si nihče ne zasluži, najmanj tisti, ki imamo radi ta šport in hodimo na stadione v taki ali drugačni vlogi. Če ste tako suvereni na igrišču, zakaj potem ne stopite pred medije? Če se Rizzoli, ki je sodil finale lige prvakov (2013) in svetovnega prvenstva (2014) lahko opraviči in mu krona ne pade iz glave in to v Italiji, kjer mediji trgajo vse po dolgem in po čez… Zakaj potem vaša tišina? Moja razlagaje, ker se vam to izplača. Ker vam je luštno. No, nam prepogosto ni. In je žalostno videti, ko Miran Srebrnič in Darko Milanič nimata pojma o igri, ki jo prekleto dobro poznata. Bolje od mene. In včasih tudi od marsikaterega sodnika. Žalostno.